POVZETEK

Travma pri otrocih zajema dolgotrajne in ponavljajoče se travmatične izkušnje otrok, kot so zlorabe, zanemarjanje, izguba pomembnih oseb in izpostavljenost nasilju. Te izkušnje se pogosto zgodijo v najzgodnejših odnosih in lahko pomembno vplivajo na razvoj otrokove osebnosti, navezanosti in samozaznave. Otroci s takšnimi izkušnjami pogosto razvijejo negativno samopodobo, vedenjske in čustvene težave ter težave na kognitivnem in telesnem področju. Članek prikazuje, kako umetniške tehnike, kot so risanje, kiparjenje, pripovedovanje zgodb, igra in umetnost, omogočajo otrokom varno izražanje in simbolno predelavo travme. Te metode pomagajo pri regulaciji čustev, telesnega odziva in pri ponovni vzpostavitvi občutka varnosti,                                      zaupanja in                                                 kontrole. Ključne besede: travma, otroci, umetnost, umetniške tehnike

ABSTRACT

Developmental complex trauma includes long-term and repeated traumatic experiences in children, such as abuse, neglect, loss of caregivers, and exposure to violence. These experiences often occur in early relationships and can significantly impact a child's development, attachment, and self-perception. Children affected by such trauma frequently develop negative self-image, behavioral and emotional difficulties, and cognitive and physical impairments. This article explores how creative techniques such as drawing, sculpting, storytelling, play, and art can offer children a safe space for symbolic expression and trauma processing. These methods support emotional regulation, bodily responses, and the restoration of a sense of safety, trust, and control.

Key words: trauma, children, art, creative tehniques

OPREDELITEV TRAVME V OTROŠTVU

Travmatični dogodki so tisti, ki močno ogrozijo človekovo varnost in sprožijo močan strah ter občutek nemoči. Oseba ima občutek, da nad situacijo nima nadzora, kar lahko poruši občutek varnosti, povezanosti z drugimi, in smisla (Mešl in Drobnič Radobuljac, 2019, str. 204).

Avtorica Terr (1991, v Mešl in Drobnič Radobuljac, 2019, str. 206) razlikuje med različnimi vrstami travme: enkratno katastrofično travmo, dolgotrajno kronično travmo in kombinirano travmo. V sodobni literaturi se dolgotrajna kronična travma pogosto imenuje tudi kompleksna ali razvojna travma (prav tam).

Nekateri avtorji v povezavi z otroštvom omenjajo tudi relacijsko travmo, saj nastane v odnosih

med ljudmi (van der Kolk, 2005, v Richardson, 2016, str. 36).

Razvojna oziroma travma pri otrocih opisuje zgodnje in ponavljajoče se travmatične izkušnje pri otrocih in dojenčkih (Malchiodi, 2020, str. 43). Gre lahko za telesno, čustveno ali spolno zlorabo, zanemarjanje, izpostavljenost nasilju v družini in izgubo ali zapustitev s strani pomembnih skrbnikov (Richardson, 2016, str. 36). Ti dogodki se običajno zgodijo v družini in lahko negativno vplivajo na otrokovo varno navezanost ter na njegov kognitivni in telesni razvoj (Malchiodi, 2020, str. 43–44).

POSLEDICE TRAVME V OTROŠTVU

Otroci z izkušnjo travme v otroštvu pogosto razvijejo negativno samopodobo. Pogosto se doživljajo kot slabi, nemočni, nepopolni in neljubljeni. Zaradi teh občutkov pričakujejo, da jih bodo drugi zavračali, zato se pogosto krivijo za negativne dogodke in težje poiščejo ter sprejmejo podporo iz okolja (Cook idr., 2005, str. 5). Ker se travmatične izkušnje pogosto zgodijo v družinskem okolju (npr. nasilje, zloraba, zanemarjanje), porušijo otrokovo primarno navezanost. Zaradi tega otroci težko razvijejo varne odnose, nimajo stabilne čustvene opore in ne zgradijo pozitivne podobe o sebi in drugih. Poleg tega se lahko soočajo s sekundarnimi stresnimi dogodki, kot so pogoste menjave skrbnikov ali razpad družine, kar še dodatno otežuje vzpostavljanje varnih in zdravih odnosov (Kliethermes, Schacht in Drewry, 2014, str. 345).

Otroci s travmo iz otroštva pogosto kažejo bodisi pretirano zadržano bodisi impulzivno vedenje. Takšni odzivi so lahko način, kako se otrok skuša soočiti z notranjim stresom – na primer z izogibanjem čustvom, iskanjem občutka nadzora ali potrebo po bližini in sprejetosti (Cook idr., 2005, str. 4). Čeprav so ti vedenjski vzorci način preživetja, dolgoročno povečujejo tveganje za dodatne težave, saj otroci ne razvijejo učinkovitih strategij za obvladovanje čustev in socialnih situacij. To lahko vodi do težav, kot sta agresivnost ali samopoškodovalno vedenje (Ford idr., 2008).

Razvojno travmatizirani otroci imajo pogosto težave tudi na področju mišljenja in učenja. Manj so prilagodljivi in ustvarjalni pri reševanju problemov, pogosto imajo motnje pozornosti, težave z abstraktnim razmišljanjem in slabše razvite izvršilne funkcije (Beers in Bellis, 2002, v Cook idr., 2005, str. 5).

POMOČ OTROKU Z IZKUŠNJO TRAVME Z UMETNOSTJO

Umetniške tehnike vključujejo različne umetniške oblike, kot so likovna, literarna in uprizoritvena umetnost. V kontekstu dela z otroki, ki so doživeli travmo, se najpogosteje uporablja likovno ustvarjanje, predvsem risanje. Takšne dejavnosti otrokom omogočajo izražanje izkušenj in čustev, pogosto tudi tistih, ki jih ne morejo ali ne znajo ubesediti (Malchiodi, 2020).

Umetniške metode spodbujajo povezovanje telesnih občutkov, čustev in misli. Omogočajo tako verbalno kot neverbalno izražanje ter pomagajo otroku pri pripovedovanju njegove zgodbe in razumevanju notranjih stisk. Otrok lahko skozi ustvarjalni proces razvija pomen, komunicira s sabo in z drugimi ter postopoma razrešuje notranje konflikte (Shafir idr., 2020, str. 1).

Likovni mediji spodbujajo otroka k raziskovanju, eksperimentiranju in igri. Z njihovo pomočjo lahko ustvarja podobe ali simbole, povezane s svojimi občutki, izkušnjami ali pomembnimi temami iz življenja. Tako lahko otrok vizualno prikaže svoje okolje, prepozna svoj položaj v njem in razišče spremembe, ki so se zgodile okoli njega ali v njem samem (Geldard in Geldard, 2008, str. 275).

Risanje in slikanje sta med najpogosteje uporabljenimi tehnikami. Pri risanju gre predvsem za upodabljanje s črtami in oblikami, medtem ko je pri slikanju poudarek na barvah. Levine in Kline (2008) izpostavljata tudi slikanje s prsti, ki z močnim čutnim zaznavanjem otroku pomaga graditi občutek lastne identitete ter je učinkovit način izražanja čustev in reševanja težav. Otrok se lahko v risanju izraža tudi skozi prosto oblikovanje, pri katerem ustvarja čačke ali vijuge, ki služijo kot izhodišče za raziskovanje razpoloženja in občutkov. Poleg tega lahko uporabljamo strukturirano risanje, pri katerem otrok na en list nariše svojo stisko, na drugega pa nekaj, kar mu vzbuja občutek varnosti, upanja ali zadovoljstva. Slikovno se lahko izrazi tudi o tem, kaj mu pomaga, da se počuti bolje in se postavi na noge. Med likovnimi tehnikami se pogosto uporablja tudi kolaž – sestavljanje več slik v novo celoto, in fotografija, ki lahko predstavlja spomin ali sredstvo za izražanje pomembnih trenutkov (Yaslim, 2021, str. 3).

Poseben pomen ima tudi kiparstvo, zlasti delo z glino. Glina nudi otroku močno čutno in gibalno izkušnjo, ki spodbuja primarne notranje procese in lahko vodi v globoko čustveno povezavo z materialom. Otroci, ki imajo težave z izražanjem čustev ali so v odklopu od telesnih občutkov, lahko z glino vzpostavijo stik s sabo. Omogoča jim, da prek čutnosti začnejo povezovati čustva in telesna občutja. Otroci, ki jih preplavlja agresija ali jeza, lahko glino uporabljajo na način, ki jim omogoča varno izražanje teh čustev, denimo z udarjanjem. Po drugi strani pa glina otrokom, ki se počutijo negotove ali prestrašene, omogoča izkušnjo nadzora in obvladovanja. Ker z glino ni mogoče »narediti napake«, je zelo primerna tudi za otroke z nizko samopodobo. Ustvarjanje z glino jim lahko pomaga, da doživijo občutek uspeha in osebne vrednosti.

Glina je medij, ki strokovnim delavcem omogoča opazovanje otrokovih notranjih procesov skozi njegovo ustvarjanje. Primerna je tako za otroke, ki se težko verbalno izražajo, kot tudi za tiste, ki so zelo verbalni, a potrebujejo drug način izražanja. Poleg tega lahko glina otrokom pomaga raziskovati telesne teme, kot so zanimanje za telo, spolnost in njegovo delovanje, kar je posebej pomembno pri otrocih z izkušnjami travme (Oaklander, 2007, str. 68–69).

Uporaba zgodb kot umetniške tehnike vključuje različne oblike pripovedovanja in ustvarjanja zgodb. Otroci lahko poslušajo zgodbe, ki jih odrasli ustvarijo posebej zanje, lahko berejo knjige, pišejo lastne zgodbe, jih narekujejo ali pa jih ustvarjajo s pomočjo slik, lutk, risb in drugih pripomočkov. Pri tem se lahko uporabljajo tudi pametne naprave, mikrofoni, namišljeni televizorji ali drugi rekviziti, ki pripovedovanje naredijo bolj doživeto in interaktivno (Oaklander, 2007, str. 85).

V zgodbah, ki jih ustvarjajo ali poslušajo otroci, nastopajo ljudje, živali, domišljijski liki in celo neživi predmeti. Ko otrok posluša zgodbo, se pogosto poistoveti z določenim likom, dogodkom ali temo. To mu omogoča, da razmišlja o svojih lastnih življenjskih izkušnjah. Zanimanje za misli, čustva in vedenje junakov zgodbe otroku odpira prostor, da na te like projicira lastna doživljanja, prepričanja in čustva.

Ob poslušanju zgodbe otrok pogosto prepozna povezave med dogajanjem v zgodbi in lastnim življenjem. Ko pride do te povezanosti, se mu ponudi priložnost, da na varen način razmišlja o svojih težavah in notranjih stiskah. S tem lahko zgodba postane orodje za notranjo predelavo in osebno rast (Geldard in Geldard, 2008, str. 297).

Malchiodi (2020, str. 353) poudarja, da sta igra in igra vlog med najučinkovitejšimi pristopi pri delu z otroki, ki so ujeti v svojih travmatičnih izkušnjah. Pri otrocih je težko ločiti igro od igre vlog, saj se ti dve obliki pogosto prepletata. Otroci v igri vlog prevzemajo različne vloge, se pretvarjajo, poosebljajo like in si zamišljajo nove scenarije. Prav ta ustvarjalni proces jim omogoča, da na varen način raziskujejo svoje izkušnje in jih postopoma preoblikujejo. Igra in igra vlog sta zato ključna načina dela, ki otroku pomagata osmisliti njegovo življenje in izkušnje.

Igra je za otroka veliko več kot le zabava. Gre za obliko improvizacije, skozi katero otrok raziskuje svoj svet in se uči o njem. Je temeljnega pomena za zdrav telesni, čustveni in socialni razvoj. Otroci ob igri pogosto izražajo notranje stiske, razrešujejo zmedo in zmanjšujejo tesnobo. Igra jim omogoča, da preizkušajo nove načine vedenja in doživljanja v varnem okolju. Ker otroci svojih doživetij še ne morejo vedno izraziti z besedami, igra pogosto služi kot njihov jezik, s katerim simbolično izražajo, kar čutijo in doživljajo (Oaklander, 2007, str. 160).

Igra je še posebej dragocena pri otrocih, ki so zadržani, sramežljivi ali težko navezujejo stik. Skupno igranje vzpostavi občutek varnosti in povezanosti, kar olajša začetek svetovalnega odnosa. Otrok se skozi igro naravno vključi v proces podpore in lažje vzpostavi sodelovanje (Geldard in Geldard, 2008, str. 329).

Igra vlog otrokom omogoča, da se na drugačen način približajo sami sebi. Čeprav se v igri vlog pretvarjajo, da so nekdo drug, v resnici vanjo vedno vnašajo del sebe. S tem krepijo samozavedanje, stik s telesom, domišljijo in čustvi. Dramska igra jim pomaga raziskovati in izražati tudi tiste dele sebe, ki so potlačeni ali skriti. Gre za pomemben način krepitve moči, samozavesti in samopodobe. Otroci se pri tem učijo interpretirati svet okoli sebe in uporabljajo različne vire: čute, telesne gibe, mimiko, zvoke, domišljijo in razum (Oaklander, 2007, str. 137). Pomembno orodje pri delu z mlajšimi otroki so lutke in mehke igrače. Otrok lahko nanje projicira svoje misli in čustva, jim da osebnost, glas in vlogo. Pogosto se zgodi, da otrok lažje spregovori skozi lutko kot neposredno. Ta simbolna distanca mu omogoča več varnosti in poguma, da izrazi tisto, kar je sicer težko ubesediti (Geldard in Geldard, 2008, str. 305; Oaklander, 2007, str. 104).

PREDNOSTI UPORABE UMETNOSTI PRI OTROKU Z IZKUŠNJO TRAVME

Ko se posameznik znajde v travmatični situaciji, njegovi misleči možgani, torej neokorteks, prenehajo delovati – »ugasnejo«. V tem trenutku doživljanje travme prevzamejo srednji možgani, predvsem amigdala, ki se nahaja v limbičnem sistemu. Ta v stanju visoke pripravljenosti sproži alarmni odziv in aktivira simpatični živčni sistem. Telo se tako začne pripravljati na boj ali beg – sprostijo se stresne kemikalije, ki povišajo srčni utrip, krvni tlak, raven sladkorja v krvi in mišični tonus, hkrati pa se osredotočenost zoži samo na zaznano grožnjo (Perry idr., 1995; van der Kolk, 1994, kot navaja Richardson, 2016, str. 38). Če boj ali beg nista mogoča, na primer pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki so popolnoma odvisni od odraslih, pa se vključi parasimpatični živčni sistem, ki povzroči odziv zamrznitve – to je stanje, ko telo otrpne, um se umakne, stik z realnostjo oslabi. Ta instinktivni odziv je namenjen preživetju in deluje popolnoma samodejno (Rothschild, 2000, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 38).

Amigdala ima še eno pomembno funkcijo – vsaki izkušnji pripiše emocionalen pomen. Če zazna senzorno informacijo kot nevarno, bo nanjo takoj reagirala. Pri otrocih to pomeni, da že ob zaznani ogroženosti – na primer v odnosu, v katerem ni občutka varnosti – lahko pride do izbruha čustev ali vedenj, ki izražajo potrebo po zaščiti. Otrok lahko kriči, postane razdražljiv ali paničen. Če se v takšni situaciji občutek varnosti ne vzpostavi, lahko otrok preide v stanje disociacije. To pomeni, da se um umakne iz doživljanja – kot obramba pred travmo. Če se tak način odzivanja večkrat ponovi, lahko postane trajen način spoprijemanja z nevarnostjo, ki se prenaša tudi v odraslost (Richardson, 2016, str. 38).

Da bi pomagali otroku pri ponovni regulaciji živčnega sistema in obvladovanju posledic travme, strokovnjaki priporočajo uporabo čutnih in ponavljajočih se izkušenj. Bruce Perry (2006, str. 46, kot navaja Richardson, 2016, str. 39) izpostavlja pomen tehnik, kot so ples, bobnanje in glasba, saj te izkušnje neposredno vplivajo na delovanje možganskega debla. Njihov ritem in telesni angažma spodbujata reorganizacijo možganskih struktur, kar vodi v boljšo regulacijo čustev in stresnega odziva. V zgodnjih fazah svetovalnega ali terapevtskega procesa so te umetniške tehnike še posebej pomembne, saj ne zahtevajo verbalne artikulacije travme, temveč omogočajo telesno in čutno izražanje.

Poleg tega novejše raziskave kažejo, da umetniške dejavnosti ne aktivirajo le desne možganske hemisfere, ki je povezana s kreativnostjo in čustvi, temveč vzpostavljajo vzorce delovanja, ki vključujejo celotne možgane (Coleman in Macintosh, 2015, str. 24). To pomeni, da umetnost – kot so risanje, gibanje, glasba ali igra – podpira celostno nevrološko integracijo, kar lahko bistveno prispeva k otrokovemu okrevanju po travmi.

Pri posameznikih, ki so doživeli travmo – še posebej pri otrocih – je pogosto prisotna težava z verbalnim izražanjem izkušnje. Travmatično doživetje se lahko zaznava kot »groza brez besed« (angl. speechless terror) (van der Kolk, 2002b, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 39), kar pomeni, da je doživljanje tako intenzivno in preplavljajoče, da ga je skoraj nemogoče ubesediti. Še posebej majhni otroci pogosto nimajo razvitega jezikovnega aparata za izražanje takšnih izkušenj. Pri otrocih in mladostnikih z izkušnjo travme v otroštvu je zato povsem običajno, da rečejo, da se ne spomnijo, kaj se je zgodilo. Richardson (2016, str. 39) poudarja, da takšnega odziva ne smemo razumeti kot odpor ali izogibanje, ampak kot odraz omejenega dostopa do kognitivnega (zavestnega) dela spomina.

Če pa otroka povabimo, da nariše, kar je doživel, pogosto pridejo na plano fragmenti spomina, ki jih otrok ne zna ali ne more izraziti z besedami. To je povezano z razliko med eksplicitnim in implicitnim spominom. Eksplicitni spomin je povezan z zavedanjem, jezikom in logično osmišljeno pripovedjo o preteklih dogodkih. Gre za pripovedovanje, izražanje občutkov, razumevanje pomena doživetij – in prav ta del je pogosto onemogočen pri otrocih, ki so doživeli travmo. Implicitni spomin pa je shranjen v subkortikalnih možganskih strukturah, ki niso pod zavestnim nadzorom, in vključuje predvsem občutke, telesne zaznave in slike – torej informacije brez besed (Van der Kolk, 2002a, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 39). Implicitni spomin si lahko predstavljamo kot arhiv nevidnega in neizrečenega, ki se izraža skozi vedenje, telesno napetost, sanje ali umetniške izraze.

Travmatični spomini so zato pogosto shranjeni kot fragmenti – podobe, občutki, zvoki ali vonji – in ne kot celovita pripoved. V trenutku travme se namreč aktivira amigdala, limbična struktura, ki ima ključno vlogo pri zaznavi nevarnosti in shranjevanju čustvenih spominov. Hkrati pa stresni hormoni zavirajo delovanje hipokampusa, ki je potreben za pretvorbo izkušenj v dolgoročni, zavestni (eksplicitni) spomin (Rothschild, 2000, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 40). Zato se travmatični spomin pogosto ne integrira v zavest, temveč ostaja ujet v telesu in implicitnem spominu, kjer se izraža preko simbolov, občutkov in telesnih odzivov. Travma tako v bistvu predstavlja nezmožnost prenosa senzoričnih doživetij v obliko, ki bi jo lahko razumeli in osmislili.

Če želimo, da otrok postopoma dostopa do teh zamrznjenih vsebin in jih začne vključevati v zavest, je treba travmatični spomin najprej »oživiti« – priklicati v takšni obliki, ki je dostopna njegovemu doživljanju. To lahko storimo z uporabo umetniških tehnik, kot so risanje, slikanje, gibanje, glasba, dramatizacija ali igra. Te tehnike ponujajo varen, neverbalen in simbolen način izražanja izkušenj, brez potrebe po razumevanju ali ubeseditvi. Umetnost tako postane sredstvo za komunikacijo s tistimi deli otroka, ki besed še nimajo – z občutki, podobami, intuicijo in telesnim spominom. Z opazovanjem otrokove umetniške ali igrive produkcije lahko kot strokovnjaki ali skrbniki bolje razumemo njegov notranji svet. Čeprav je dostopanje do travmatičnih spominov lahko stresno, umetniške tehnike pogosto omogočajo, da otrok svojo zgodbo predstavi postopno in v varnem okolju. Umetniško izražanje tako ne le spodbuja simbolno predelavo travme, temveč deluje tudi kot način regulacije čustev. Igrivost in ustvarjalnost omogočata, da se otrok ne zlomi pod težo doživetja, ampak skozi ustvarjanje najde pot do novega razumevanja, občutka varnosti in občutka nadzora nad lastno izkušnjo (Richardson, 2016, str. 40).

Ko otrok doživi občutek ogroženosti, se v njegovem telesu in živčnem sistemu sproži zapleten mehanizem za preživetje, ki je popolnoma samodejen in ni rezultat zavestne izbire. V primeru travme, še posebej travme v otroštvu, pri čemer je vir ogroženosti pogosto prav oseba, na katero je otrok navezan, sta odziva boj in beg pogosto nedosegljiva. Otroško telo tako preide v stanje zamrznitve, kar pomeni, da otrok postane fizično negiben, ubogljiv ali otopel (Richardson, 2016, str. 41).

Ko se telo pripravi na odziv, se v živčnem sistemu mobilizira energija, ki je namenjena dejanju – bežanju ali zaščiti. Če do dejanske akcije ne pride, ta energija ostane »ujeta« v telesu in se lahko tam kopiči več let (Levine, 1997, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 40). To lahko pozneje vodi do trajnega občutka tesnobe, preplavljenosti, depresije, psihosomatskih težav ali vedenjskih motenj. Takšni simptomi so izraz neizražene telesne napetosti – energija vzburjenja, ki ni bila sproščena, se zadržuje v telesu in vpliva na otrokovo doživljanje in delovanje.

Umetniške tehnike predstavljajo varen in učinkovit način za podporo otrokom pri sproščanju te zadržane energije, saj vključujejo tudi telo. Ples in drama na neposreden način vključujeta gibanje, vendar so tudi druge oblike ustvarjalnosti – kot so risanje, igranje glasbe, branje poezije, pisanje, poslušanje glasbe – telesno zaznavne. Gre za utelešeno inteligenco (angl. embodied intelligence), kot jo opredeli Kossak (2015, kot navedeno v Malchiodi, 2020, str. 27), ki otrokom omogoča, da se ponovno povežejo s telesom, ko je bilo to zaradi travme odrezano ali »zamrznjeno«. Umetniške tehnike tako pomagajo otroku, da začne ponovno zaznavati, kaj njegovo telo občuti in sporoča – brez potrebe po besedah, a z močnim simbolnim in čustvenim pomenom.

UPORABA UMETNOSTI PRI DELU Z OTROKI Z IZKUŠNJO TRAVME V OTROŠTVU V INSTITUCIJAH

Za namen pridobivanja podatkov je bila izvedena kvalitativna raziskava. Raziskovalni instrument so smernice za intervju in vir podatkov je pogovor. Intervjuje smo opravili z osebami, ki v svojem poklicu sodelujejo z otroki z izkušnjo nasilja. Naš vzorec so sestavljale: dve zaposleni strokovni delavki v varni hiši in dve zaposleni strokovni delavki na centru za socialno delo. Intervjuje smo izvajali v prvi polovici leta 2025.

Strokovne delavke na CSD-jih travmo prepoznavajo po znakih, ki jih razvrščajo na več področij: vedenje, čustva, kognicija, telesno zdravje, šolsko delovanje in splošno funkcioniranje.

Na vedenjskem področju otroci pogosto kažejo težave z nadzorovanjem impulzov, agresivno ali samopoškodovalno vedenje, težave s spanjem in prehranjevanjem, pa tudi spolno neprimerno ali pretirano prilagodljivo vedenje. Pogosto ponavljajo travmatične izkušnje v igri ali odnosih. Strokovne delavke opažajo tudi umik, nemir, opreznost in pretirano prilagajanje. To potrjuje tudi Cook s sodelavci (2005), ki navaja, da gre pri teh odzivih za otrokove načine preživetja, ki pa dolgoročno povečujejo tveganje za dodatno travmatizacijo (Ford idr., 2008). Na čustvenem področju strokovne delavke opažajo, da otroci težko izražajo in uravnavajo svoja čustva. Pogosto so čustveno preplavljeni, prestrašeni, sramežljivi, jezni ali žalostni. Hitro se vznemirijo tudi ob manjših stresorjih. Richardson (2016) pojasnjuje, da se ob travmi v telesu nakopiči energija, ki se kasneje lahko izraža kot tesnoba, depresija ali vedenjske težave.

Na kognitivnem področju se pri otrocih kažejo težave v odnosih in navezanosti. Po besedah strokovnih delavk otroci težko zaupajo in pogosto prevzemajo odrasle, preživetvene vloge. Opažajo tudi močno potrebo po nadzoru, podoživljanje travme, samomorilne misli ali iskanje identitete. Po Cooku idr. (2005) gre pogosto za posledice porušene navezanosti, kar poveča tveganje za čustveno in socialno disfunkcijo. Prisotna je tudi disociacija – umik od čustev, avtomatizirano vedenje in ločevanje bolečih spominov.

Na telesnem (psihosomatskem) področju strokovne delavke opažajo, da otroci poročajo o glavobolih, bolečinah v trebuhu, slabosti ali drugih telesnih težavah brez medicinskih vzrokov. Tudi to je po teoriji lahko posledica dolgotrajne napetosti v telesu zaradi travme (Richardson, 2016).

Na šolskem področju se pri otrocih z izkušnjo travme pojavljajo težave s koncentracijo, učenjem, odnosi s sošolci in upadanjem učnega uspeha. Pogosto so nesamozavestni, umaknjeni ali nemotivirani za šolsko delo.

Na področju vsakdanjega življenja strokovne delavke opozarjajo, da se travma kaže tudi skozi spremembe v otrokovi rutini, vedenju in družinskem vzdušju. Pomemben je tudi širši kontekst otrokovega življenja, vključno z možnim medgeneracijskim prenosom travme ali neugodnimi življenjskimi razmerami.

Strokovne delavke prepoznavajo prednost umetniških tehnik predvsem v tem, da se otroci z njihovo pomočjo lažje izrazijo. Po njihovem mnenju mnogi otroci z izkušnjo travme težko govorijo o tem, kar so doživeli, saj so pogosto brez besed – v stanju t. i. groze brez besed (van der Kolk, 2002b, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 39). Zlasti mlajši otroci težko ubesedijo svoje izkušnje, pogosto povedo, da se dogodka sploh ne spomnijo. Richardson (2016) poudarja, da to ni nujno odpor, temveč nezmožnost dostopa do kognitivnega spomina. Ko pa otroka povabimo k risanju ali ustvarjanju, se pogosto izrazijo tudi tisti deli doživetja, ki jih otrok ne more povedati – skozi slike, barve, gibanje ali igro.

Strokovne delavke ugotavljajo, da umetniške tehnike krepijo otrokovo moč in sposobnost ustvarjanja. Prek likovnosti, igre, lutk ali drugih rekvizitov otrok raziskuje svoje zgodbe na način, ki mu daje občutek nadzora, kompetentnosti in upanja (Malchiodi, 2020). Umetniško izražanje lahko tako omogoča prehod iz občutka nemoči v občutek moči in samospoštovanja (Kozlowska in Hanney, 2001).

Poleg izražanja pa umetniške tehnike pomagajo tudi pri umirjanju telesa in čustev. Travma pogosto povzroči, da otrok izgubi stik s telesom, kar imenujemo tudi izguba utelešene inteligence (Kossak, kot navedeno v Malchiodi, 2020). Umetnost, gibanje, glasba ali ustvarjanje lahko znova povežejo otroka z njegovimi telesnimi občutki in mu pomagajo regulirati stresne odzive.

Strokovne delavke opažajo tudi, da otroci ob uporabi umetniških tehnik lažje sodelujejo, sledijo dogovorom in razvijajo boljše socialne in komunikacijske veščine. Podobno ugotavlja tudi Kustec (2017), ki izpostavlja pozitivne učinke teh tehnik na krepitev samopodobe, samozavesti in občutka odgovornosti. Umetniške tehnike pa niso dragocene le za otroke, temveč tudi za strokovne delavce, saj jim pomagajo vzpostaviti stik in pogovor z otrokom. Ustvarjanje omogoča vpogled v otrokovo notranjost – v tiste vsebine, ki so skrite, potlačene ali težko dostopne (Oaklander, 2007). Lahko imajo tudi terapevtski učinek, saj omogočajo varno distanco do bolečine, hkrati pa predstavljajo simbolno pričevanje o otrokovi izkušnji (Coleman in Macintosh, 2015).

Strokovne delavke poudarjajo, da umetniške tehnike popestrijo sodelovanje z otrokom, poglobijo razumevanje travme in pomagajo pri raziskovanju odnosov. Otrok s pomočjo ustvarjalnega procesa pogosto pridobi nove uvide ali spremeni odnos do spomina. Umetnost tako postane način, kako lahko otrok na varen način raziskuje travmo ter ustvari novo izkušnjo in možnost preobrazbe (Rowe idr., 2016; Richardson, 2016).

ZAKLJUČEK

Travma pri otrocih je globoko povezana z otrokovimi odnosi, telesom in doživljanjem sebe. Ker otroci pogosto ne morejo govoriti o travmatičnih doživetjih, je pomembno, da jim ponudimo varne, simbolne načine izražanja. Umetnost in umetniške metode omogočajo, da se otrok počuti varen, slišan in ima nadzor nad svojo zgodbo. Prek teh tehnik ne samo predeluje pretekle izkušnje, temveč krepi svojo moč, identiteto in občutek, da ima vpliv na svoje življenje. V terapevtskem procesu umetnost ni nadomestilo za pogovor, ampak vodilo do pogovora.

Raziskava, ki smo jo izvedli v prvi polovici leta 2025 na vzorcu štirih strokovnih delavk (v dveh varnih hišah in dveh centrih za socialno delo), je pokazala, da umetniške dejavnosti – zlasti risanje, kiparjenje, pripovedovanje zgodb in igra – pomembno prispevajo k socialni povezanosti, čustveni regulaciji in občutku nadzora pri otrocih z izkušnjo travme. Sogovornice poudarjajo, da ustvarjalni proces vzpostavi “varno estetsko distanco”, prek katere otrok lažje izrazi implicitne spominske fragmente in postopno integrira travmatično izkušnjo v koherentno naracijo.

Primerjava z obstoječimi študijami potrjuje naše ugotovitve. Sistematizirani pregled Braito in sodelavcev (2021) nakazuje, da ima art-psihoterapija potencialne koristi pri otrocih s travmo, vendar opozarja na pomanjkanje randomiziranih raziskav. Metaanaliza Maddoxa idr. (2024) ugotavlja statistično pomembne učinke vizualnih umetnostnih terapij na pozitivne, ne pa nujno na PTSD-specifične izide. Na metodološko vrzel odgovarja Heijmanov protokol multiple- baseline RCT-ja, ki bo z objektivnimi psihometričnimi kazalniki preveril desettedenski program. Naša kvalitativna dognanja dopolnjujejo ta spoznanja z družbenointerakcijskim poudarkom, ki ga kvantitativne raziskave pogosto zanemarijo.

Za stroko je na mestu poudarek, da umetnostne intervencije ne bi smele ostati zgolj dopolnilni instrument, temveč ključen element celostne obravnave kompleksne travme v otroštvu. Njihova sposobnost hkratne senzorične, čustvene in socialne aktivacije podpira ranljive otroke tam, kjer verbalne metode odpovedo. Članek je zanimiv zlasti za strokovnjake s področja socialnega varstva in šolstva, klinične in šolske psihologe, umetnostne terapevte ter druge izvajalce izraznih terapij; obenem pa ponuja uporabne napotke oblikovalcem javnih politik, ki skrbijo za kakovostno in varno zaščito otrok.

Za izboljšanje sedanje prakse priporočamo večdisciplinarno usposabljanje, ki bi v kurikule socialnih delavcev in učiteljev vključilo temeljna znanja o nevrobiologiji travme, sistematično standardizacijo protokolov z jasnimi varnostnimi smernicami za različne umetniške medije in redno zbiranje povratnih informacij otrok o njihovem doživljanju ustvarjalnih srečanj. Nadaljnje raziskave naj se usmerijo v randomizirane kontrolirane študije, ki merijo specifične socialne izide (npr. vključenost v vrstniške odnose), v primerjalno vrednotenje različnih medijev z nevrološkimi kazalniki stresa, v longitudinalno spremljanje trajnostnih učinkov skupnostnih programov in v analize stroškovne učinkovitosti v primerjavi z drugimi nefarmakološkimi pristopi. Umetnost tako ostaja utelešena pot, ki otrokom z izkušnjo travme omogoča, da skozi ustvarjalnost ponovno najdejo varnost, glas in medosebno povezanost in s tem osnovo za dolgoročno osebno in socialno opolnomočenje.

SEZNAM LITERATURE

Braito, I., Rudd, T., Buyuktaskin, D., Ahmed, M., Glancy, C., & Mulligan, A. (2022). Review: Systematic review of effectiveness of art psychotherapy in children with mental health disorders. Irish Journal of Medical Science, 191(3), 1369–1383. https://doi.org/10.1007/s11845-021-02688-y. [5. 2. 2025].

Coleman, K., & Macintosh, H., B. (2015). Art and Evidence: Balancing the Discussion on Arts- and Evidence- Based Practices with Traumatized Children. Journal of Child & Adolescent Trauma,                                   8(1).                     21–31.                  Pridobljeno                  s                  strani https://www.researchgate.net/publication/273576039_Art_and_Evidence_Balancing_the_Dis cussion_on_Arts-and_Evidence-Based_Practices_with_Traumatized_Children [16. 2. 2025]. Cook, A., Spinazzola, J., Ford, J., Lanktree, C., Blaustein, M., Cloitre, M., DeRosa, R., Hubbard, R., Kagan, R., Liautaud, J., Mallah, K., Olafson, E., & van der Kolk, B. (2005). Complex Trauma in Children and Adolescents. Psychiatric Annals, 35(5), 390–398. Pridobljeno                  8.                         1.         2025                             s  strani https://complextrauma.org/wp- content/uploads/2019/01/Complex-Trauma-1-Joseph-Spinazzola.pdf

Ford, J.D., Hartman, J.K., Hawke, J. & Chapman, J. (2008). Traumatic victimization, posttraumatic stress disorder, suicidal ideation, and substance abuse risk among juvenile justice-involved youth. Journal of Child & Adolescent Trauma 1, 75–92. Pridobljeno s strani https://doi.org/10.1080/19361520801934456 [16. 2. 2025].

Geldard, K., & Geldard, D. (2008). Counselling Children: A Practical Introduction. London, California, New Delhi, Singapore: Sage Publications Ltd. (tretja izdaja).

Kliethermes, M., Schacht, M., & Drewry, K. (2014) Complex Trauma. Child and Adolescent Psychiatric Clinics of North America, 23(2). 339–361.

Kozlowska, K., & Hanney, L. (2001). An Art Therapy Group for Children Traumatized by Parental Violence and Separation. Clinical Child Psychology and Psychiatry, 6(1): 49–78. Pridobljeno s strani https://journals.sagepub.com/doi/10.1177/1359104501006001006 [16. 2.2025].

Levine, A., P. (2008). Skupaj premagujmo travme in stres. Kako pri otrocih krepimo

samozavest in psihično odpornost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Maddox, G. A., Bodner, G. E., Christian, M. W., & Williamson, P. (2024). On the effectiveness of visual arts therapy for traumatic experiences: A systematic review and meta-analysis. Clinical Psychology & Psychotherapy, 31(4), e3041. https://doi.org/10.1002/cpp.3041. [5. 2.2025].

Malchiodi, A., C. (2020). Trauma and expressive arts therapy: brain, body and imagination in the healing process. New York: The Guilford Press.

POVZETEK

Prispevek raziskuje vpliv inženirskega oblikovanja na zaznano kakovost izdelka v tehnološki industriji, pri čemer izhaja iz celovitega teoretičnega pregleda in empirične raziskave, izvedene med uporabniki ročnega orodja. Skozi pregled sodobnih znanstvenih pristopov, ki vključujejo modele čutno-kognitivne zaznave, hierarhije atributov in konceptualne povezave med oblikovanjem ter uporabniško izkušnjo, članek oriše kompleksnost oblikovalskih odločitev v kontekstu sodobne proizvodnje. Temeljna ugotovitev raziskave je, da uporabniki pri oceni kakovosti izdelka ne presojajo zgolj njegovih funkcionalnih lastnosti, temveč predvsem oblikovne atribute, kot so simetrija, usklajenost materialov, ergonomija in celostna estetska koherenca, ki vplivajo na njihovo psihološko dojemanje kakovosti in posledično na nakupno odločitev. Empirični del temelji na metodi mešanega pristopa, pri čemer so bili izvedeni strukturirani anketni vprašalniki in polstrukturirani intervjuji s ciljnimi uporabniki. Rezultati kvantitativnega dela raziskave kažejo, da imajo navedeni oblikovalski dejavniki statistično pomemben vpliv na zaznano kakovost in pripravljenost za nakup. Kvalitativni del je razkril tudi pomembno vlogo delovnega okolja in osebnih izkušenj uporabnikov pri oblikovanju percepcije kakovosti. Analiza intervjujev je izpostavila pomen subtilnih oblikovalskih lastnosti, ki uporabnikom vzbudijo občutek robustnosti, zanesljivosti in celostne uravnoteženosti izdelka. Primerjava z obstoječo literaturo potrjuje relevantnost ugotovitev in opozarja na nujnost po vključevanju uporabniško usmerjenih oblikovalskih praks v zgodnje faze razvoja izdelkov. Prispevek tako predstavlja pomemben doprinos k boljšemu razumevanju povezave med inženirskim oblikovanjem in tržno uspešnostjo izdelkov ter podaja konkretna priporočila za prakso, raziskovanje in oblikovanje politik kakovosti.

Ključne besede: zaznana kakovost, inženirsko oblikovanje, uporabniška izkušnja, industrijski izdelek, ergonomija

ABSTRACT

his paper explores the impact of engineering design on the perceived quality of products in the technology industry, drawing from a comprehensive theoretical framework and an empirical study conducted among users of hand tools. Through a review of contemporary scientific approaches—including sensory-cognitive perception models, attribute hierarchies, and conceptual links between design and user experience—the article outlines the complexity of design decisions within the context of modern production. A key finding of the study is that users, when evaluating product quality, do not assess only functional characteristics but primarily focus on design attributes such as symmetry, material consistency, ergonomics, and overall aesthetic coherence. These features significantly influence users' psychological perception of quality and their subsequent purchasing decisions.

The empirical section is based on a mixed-methods approach, including structured questionnaires and semi-structured interviews with targeted users. Results from the quantitative analysis indicate that the aforementioned design factors have a statistically significant effect on perceived quality and purchase intention. The qualitative component further revealed the important role of users' working environments and personal experiences in shaping their perception of quality. Interview analysis highlighted the importance of subtle design elements that elicit a sense of robustness, reliability, and balanced product composition.

A comparison with existing literature confirms the relevance of the findings and underscores the need to incorporate user-centered design practices early in the product development process. The contribution thus provides a significant advancement in understanding the link between engineering design and the market success of products, offering concrete recommendations for practice, further research, and quality policy development.

Keywords: perceived quality, engineering design, user experience, industrial product, ergonomics

UVOD

Razumevanje zaznane kakovosti je eno najpomembnejših raziskovalnih in praktičnih izzivov sodobnega strojništva, saj se vrednotenje izdelka ne konča pri skladnosti z dimenzijskimi tolerancami, mehanskimi lastnostmi ali zanesljivostjo delovanja. Kakovost, ki jo zazna končni uporabnik, pogosto presega objektivno merljive parametre in se razteza v področja čutnih, kognitivnih in emocionalnih odzivov. Ti odzivi se oblikujejo na presečišču inženirskega in industrijskega oblikovanja ter trženjskih komunikacij. Povezovanje omenjenih disciplin postaja strateško ključno za podjetja tehnološke industrije, ki želijo s premišljeno oblikovalsko diferenciacijo izboljšati konkurenčni položaj in dobičkonosnost. Pričujoči teoretični pregled celovito obravnava koncept zaznane kakovosti, njegovo umeščenost v inženirski razvoj in vlogo specifičnih oblikovalskih atributov pri konstruiranju vrednosti, ki jo prepoznajo uporabniki.

INŽENIRSKO OBLIKOVANJE TER POVEZAVA S KAKOVOSTJO IZDELKA

V tehnoloških podjetjih je proces razvoja izdelka večstopenjski in vključuje različne strokovnjake. Inženirsko oblikovanje se osredotoča na funkcionalnost, zanesljivost in optimizacijo proizvodne izvedljivosti. Industrijski oblikovalec pa skrbi za estetsko koherenco, ergonomijo in simbolni pomen izdelka. Čeprav sta področji tradicionalno obravnavani ločeno, sodobni trendi, kot je concurrent engineering, poudarjajo sinergijo in zgodnje vključevanje vseh deležnikov (Creswell, 2014; Brunswicker & Vanhaverbeke, 2021). Rezultat takšnega sodelovanja je izdelek, ki obenem zadosti tehničnim zahtevam in vzbuja pozitivno uporabniško izkušnjo, kar neposredno krepi zaznano kakovost.

V zadnjih desetletjih se vloga inženirskega oblikovanja bistveno širi. V preteklosti je veljalo, da mora inženirski pristop zagotoviti predvsem tehnično funkcionalnost, torej delovanje izdelka brez napak v mejah predpisanih toleranc. Vendar sodobna pričakovanja uporabnikov, povečana konkurenca in zahteve po trajnostni proizvodnji postavljajo nove kriterije uspešnosti inženirske rešitve. Uspešno inženirsko oblikovanje danes ne pomeni zgolj tehnične popolnosti, temveč vključuje tudi optimizacijo zaznavne vrednosti izdelka. Ta zaznana vrednost se pogosto oblikuje že v prvih sekundah vizualnega stika z izdelkom, pri čemer uporabniki intuitivno ocenjujejo materialno izvedbo, oblikovno logiko, kompaktnost sestavnih delov in estetsko usklajenost.

Posebno pomembna je vloga inženirskega oblikovanja v kontekstu kompleksnih sistemov, kot so mehatronski izdelki ali industrijske naprave, kjer uporabniška vmesniška komponenta pogosto določa uporabniško sprejetost celotne rešitve. V teh primerih mora inženirski pristop integrirati ergonomijo, uporabnost in varnost, hkrati pa mora komunikacijsko podpreti vrednote blagovne znamke. Integracija teh funkcij zahteva sodelovanje z industrijskimi oblikovalci, vendar mora izhajati iz inženirjevega razumevanja funkcionalnosti, proizvodnih omejitev in zanesljivosti.

Raziskave potrjujejo, da uporabniki pogosto ne ločijo med »industrijskim« in »inženirskim« vidikom oblikovanja. Namesto tega zaznajo izdelke kot celostno izkušnjo, kjer se oblika, funkcija in kakovost spajajo v enoten vtis (Creusen & Schoormans, 2005). Zato mora sodobni inženir razumeti, kako se njegove tehnične odločitve prevajajo v uporabniške odzive. Povečana uporaba CAD orodij in simulacijskega okolja omogoča iterativno preizkušanje različnih oblikovalskih scenarijev, vendar mora biti tehnična rešitev vedno podprta z empiričnim razumevanjem uporabniške perspektive.

Inženirsko oblikovanje torej ni zgolj tehnična disciplina, temveč postaja pomemben gradnik uporabniške izkušnje, konkurenčne strategije in dolgoročne tržne uspešnosti izdelka.

ZAZNANA KAKOVOST

Zaznana kakovost (angl. perceived quality) se v literaturi nanaša na »splošno oceno potrošnika o odličnosti ali superiornosti izdelka (Zeithaml, 1988). Za razliko od proizvodne kakovosti, ki temelji na merljivih lastnostih in skladnosti s specifikacijami, zaznana kakovost nastaja v interakciji med posameznikovimi pričakovanji, senzoričnimi dražljaji in preteklimi izkušnjami. Norman (2013) poudarja, da ljudje presojajo predmete po treh ravneh: visceralni (takojšnji estetski vtis), vedenjski (funkcionalna in ergonomska izkušnja) in reflektivni (osebni pomen ter simbolna vrednost). Skladno s tem Bloch (1995) ugotavlja, da vizualna govorica izdelka sproža kompleksne afektivne in kognitivne procese, ki determinirajo končno evalvacijo kakovosti. Novejše raziskave v avtomobilski industriji dodajajo, da se zaznana kakovost gradi skozi hierarhijo atributov, ki vključujejo prileganje spojev, homogeno površinsko obdelavo, zvočno- taktilne povratne informacije in skladnost oblikovalske identitete (Hossoy, Papalambros, Gonzales & Aitken, 2004; Crilly, Moultrie & Clarkson, 2004; Torres & Camacho, 2019).

Zaznana kakovost v tehnološki industriji je pogosto podvržena dodatnim izzivom, saj gre za izdelke, ki so praviloma tehnično kompleksni in vključujejo več plasti interakcije z uporabnikom. Pomembno je razumeti, da zaznana kakovost ne temelji le na neposrednem fizičnem stiku, temveč tudi na pričakovanjih, ki jih oblikujejo blagovna znamka, prejšnje izkušnje in simbolne asociacije. V industrijah, kjer uporabnik pogosto ne more neposredno preveriti notranje sestave izdelka (npr. v avtomobilski ali elektronski industriji), postanejo zunanje oblike in občutek materialov ključni indikatorji zanesljivosti in vrednosti.

Posebno vlogo imajo tudi materiali, ki jih uporabniki pogosto intuitivno povezujejo z vzdržljivostjo in kakovostjo. Raziskava Hellén in Gummerus (2013) je pokazala, da tekstura, barva in vizualna konsistenca močno vplivajo na kognitivno presojanje o kakovosti. Tudi študije v avtomobilski industriji (Fernandes, 2020) potrjujejo, da uporabniki zaznajo in si zapomnijo detajle, kot so zaznavna simetrija elementov notranjosti, kakovost pritiska tipk in zvok zapiranja vrat – vse to oblikuje občutek premišljene izdelave.

Poleg fizičnih lastnosti so pomembni tudi t. i. mehki vidiki kakovosti, ki vključujejo estetsko usklajenost, simbolno vrednost in skladnost s kulturnimi pričakovanji uporabnika. Zeithaml (1988) je že zgodaj opozorila, da zaznana kakovost ni zgolj ocena, ampak proces vrednotenja, v katerem posameznik primerja izdelek z notranjo referenco kakovosti. V tehnoloških panogah, kjer razlike med izdelki niso vedno očitne, ima zaznana kakovost funkcijo diferenciranja med konkurenčnimi rešitvami in s tem neposreden vpliv na tržno uspešnost.

Ti koncepti so še dodatno nadgrajeni z razvojem digitalne proizvodnje in masovne prilagoditve izdelkov. Uporabniki danes pričakujejo tako individualno prilagojene rešitve kot tudi standardizirano visoko kakovost. To pomeni, da mora zaznana kakovost vključevati občutek personalizacije in ob tem ohranjati zaupanje v industrijsko zanesljivost. V tem kontekstu postane celostno oblikovanje ključno sredstvo za vzpostavljanje odnosa med uporabnikom in izdelkom.

MODELI POVEZAVE MED OBLIKOVANJEM IN ZAZNANO KAKOVOSTJO

Hossoy idr. (2004) predlagajo model, ki zaznano kakovost razdeli na makro- in mikroatribute. Makroatributi vključujejo globalne lastnosti oblike (npr. celovita silhueta izdelka), medtem ko mikroatributi opisujejo detajle (npr. homogeni razmaki med deli, površinska tekstura). Vsak niz atributov se preslika na specifične senzorike: vid, sluh, dotik in celo vonj. Tak multidimenzionalen pristop je v proizvodnem inženirstvu ključen za strateško odločanje, saj omogoča prioritetno razporeditev tolerančnih zahtev glede na njihov dejanski vpliv na uporabnika.

Crilly, Moultrie in Clarkson (2004) razvijajo čutno-kognitivni okvir, ki poudarja, da se oblikovalski dražljaji najprej kodirajo senzorično, nato pa prehajajo v kognitivno interpretacijo, kjer se primerjajo s pričakovanji in referenčnimi točkami uporabnika. Rezultat je celostna presoja kakovosti, ki sproži nakupno namero ali zavrnitev. Kot dopolnilo psihološkim modelom nekateri avtorji predlagajo ekonomsko perspektivo, v kateri se zaznana kakovost obravnava kot del perceived value — razlike med predvidenimi koristmi in žrtvami (Monroe, 2003). V tehnološki industriji, kjer so stroški materialov in proizvodnje visoki, lahko izboljšave na ravni oblikovanja ustvarijo dodano vrednost, ki upravičuje višje cene ali večjo tržno privlačnost (Zhao, Zhang & Hu, 2022).

Poglobljen pregled literature identificira več ključnih dejavnikov, ki statistično pomembno

vplivajo na zaznano kakovost:

Dimenzijska natančnost in prileganje: Pri izdelkih z mehanskimi sklopi uporabniki intuitivno zaznajo majhne reže in neenakosti. Tolerance postanejo vizualno opazne, kar privede do sklepa o slabši izvedbeni kakovosti. Industrijske študije navajajo, da zmanjšanje vidnih odmikov med paneli pri vozilih za 0,2 mm poveča zaznano kakovost za do 15 % (Jiang, Lin & Wei, 2020). Senzorični dražljaji: Zvočna kulisa (npr. zapiranje vrat, zvok gumbov) in haptične povratne informacije (tekstura gumiranih površin) ustvarjajo emocionalni odziv, ki ga luksuzne znamke s pridom izkoriščajo. Posledica je pozitivna asociacija z visoko kakovostjo, ki se ohranja v uporabniškem spominu.

Ergonomija in uporabniški vmesnik: Ergonomsko optimiran ročaj električnega orodja zmanjšuje utrujenost uporabnika, kar vpliva na percepcijo robustnosti in profesionalnosti izdelka. Uporabniško usmerjeno oblikovanje zahteva iterativno testiranje z realnimi uporabniki, kar se je izkazalo za ključni dejavnik tržnega uspeha.

Za obvladovanje zaznane kakovosti se vse bolj uveljavljajo digitalna orodja in z njimi povezani napredki. Digitalni dvojčki, navidezna resničnost in simulacijska orodja omogočajo inženirjem, da v zgodnji fazi razvoja kvantificirajo vpliv toleranc in oblikovalskih odločitev na zaznano kakovost (3DCS, 2022). Analitični pristopi, kot je tolerance power spectrum, pretvarjajo senzorično zaznano neskladnost v metriko, ki je razumljiva konstruktorskim in proizvodnim ekipam. S tem se skrajša razvojni cikel in zmanjša tveganje dragih popravkov v poznejših fazah. Zaznana kakovost ni univerzalna; kulturne razlike vplivajo na interpretacijo oblikovalskih signalov. V evropskem kontekstu se na primer minimalizem pogosto povezuje z visoko preciznostjo in zanesljivostjo, medtem ko na azijskih trgih lahko žive barvne palete sugerirajo tehnološko naprednost. Blagovna znamka služi kot interpretativni filter: visoka reputacija lahko omili negativni vtis manjše oblikovne pomanjkljivosti, medtem ko neznana znamka potrebuje izjemno konsistentno oblikovno izvedbo, da prepriča kupca (Lee & Choi, 2021).

RAZISKAVA PODROČJA INŽENIRSKEGA OBLIKOVANJA IN NJEGOV VPLIV

NA ZAZNANO KAKOVOST IZDELKA

Izhajajoč iz zgoraj predstavljenega teoretičnega okvira, ki utemeljuje vpliv različnih oblikovalskih atributov na zaznano kakovost izdelka, smo se odločili izvesti empirično raziskavo, s katero želimo preveriti, v kolikšni meri lahko posamezni inženirski elementi – kot so oblika, materiali, natančnost izdelave in ergonomija – vplivajo na uporabniško oceno kakovosti. V literaturi pogosto prevladujejo teoretični modeli in laboratorijski eksperimenti, zato je dodana vrednost te raziskave v njeni uporabni naravnanosti in povezavi s konteksti vsakodnevne uporabe industrijskih izdelkov.

Metodološki pristop temelji na kombinaciji kvantitativne in kvalitativne metode, kar omogoča obojestranski vpogled v subjektivne uporabniške zaznave ter objektivno primerjavo rezultatov glede na vnaprej definirane oblikovne značilnosti testiranih izdelkov. Zasnova raziskave sledi načelom triangulacije podatkov, kar pomeni, da smo skušali isti pojav raziskati z uporabo več različnih pristopov – kvantitativno s pomočjo anketiranja, kvalitativno pa s poglobljenimi intervjuji. Raziskavo smo izvajali v prvi polovici leta 2025 v Sloveniji.

V prvem delu raziskave smo izvedli anketiranje z uporabo strukturiranega vprašalnika, ki je vključeval ocenjevanje vizualnih, haptičnih in funkcionalnih lastnosti treh prototipnih izdelkov (ročno orodje). Vprašanja so bila oblikovana na podlagi preverjenih metrik iz raziskav Crilly idr. (2004), Bloch (1995) in Torres & Camacho (2019), uporabljena pa je bila 7-stopenjska Likertova lestvica. Vsaka oblikovna različica je bila predstavljena s pomočjo visoko ločljivih tridimenzionalnih upodobitev, ki so bile prikazane naključno, da bi se izognili vrstnemu učinku. Vzorec je obsegal 156 udeležencev, pretežno moških, starih med 22 in 55 let, iz različnih poklicnih ozadij (tehniki, inženirji, obrtniki). Raziskava je bila izvedena v dveh regijah, kar je omogočilo tudi osnovno geografsko primerjavo.

Vprašalnik je bil razdeljen v štiri vsebinske sklope: ocena vizualne privlačnosti izdelka, ocena pričakovane trajnosti, ocena zaznane uporabnosti in nakupna pripravljenost. Posebej zanimivi so bili rezultati, ki so pokazali visoko korelacijo med oceno ergonomske ustreznosti in pripravljenostjo za nakup (r = 0,71), kar potrjuje trditev, da je uporabnost eden najmočnejših dejavnikov pri presoji zaznane kakovosti.

Drugi del raziskave je bil kvalitativne narave in je temeljil na izvedbi 10 polstrukturiranih intervjujev z uporabniki, ki redno uporabljajo primerljive izdelke v profesionalnem okolju. Intervjuji so bili transkribirani in analizirani z uporabo tematske analize, pri čemer so bile identificirane naslednje ključne teme: pomen občutka robustnosti, zaupanje v materiale, pomembnost vizualne konsistence in preferenca do oblikovanja, ki odraža »tehnično kompetentnost«. Eden izmed zanimivejših izsledkov intervjujev je bil, da so intervjuvanci pogosto navajali občutek »uravnoteženosti izdelka« kot nekaj, kar vzbudi takojšnje zaupanje, četudi tega pojma niso znali natančno opredeliti. S poglobljeno analizo smo ugotovili, da gre za kombinacijo vizualne simetrije, enotne barvne sheme, harmoničnega razmerja med elementi ter dobre občutljivosti na dotik.

Rezultati kvantitativne analize so pokazali, da so prototipi z bolj zaobljenimi robovi, višjo natančnostjo spojev in gumiranimi površinami dosegli statistično pomembno višje ocene zaznane kakovosti (p < 0,01). Uporabniki so najvišje ocene pripisali izdelku, ki je bil oblikovan v skladu z ergonomskimi priporočili in izdelan iz vizualno kakovostnega kompozita. Zanimivo je bilo tudi, da je bila zaznana kakovost nižja pri izdelkih, ki so imeli izrazitejše estetske poteze, ki so bile zaznane kot »preveč agresivne« ali »nenaravne«, kar kaže na pomen kulturnih in osebnih preferenc pri interpretaciji oblikovanja.

Analiza intervjujev je dodatno potrdila, da uporabniki zaznajo podrobnosti, kot so simetrija, usklajenost materialov in prijetnost dotika kot ključne indikatorje kakovosti. Vsi intervjuvanci so potrdili, da na osnovi zunanjega videza pogosto že oblikujejo pričakovanja glede vzdržljivosti in zanesljivosti, ne da bi izdelek dejansko preizkusili. Eden izmed sodelujočih je to ponazoril z besedami: »Če nekaj izgleda, kot da se ne bo zlomilo, potem sem že napol prepričan, da bo zdržalo.«

Pomembno je tudi omeniti, da so se v kvalitativni analizi pokazale nekatere razlike glede na delovno okolje anketirancev. Uporabniki iz bolj industrijsko naravnanih okolij (npr. delavci v proizvodnji) so dajali večji poudarek robustnosti in enostavnemu čiščenju materialov, medtem ko so uporabniki iz segmenta tehničnih storitev večjo pozornost namenjali estetiki in kompaktnosti izdelka. Ta razlika kaže na potrebo po prilagoditvi oblikovanja ciljni skupini

uporabnikov.

Empirična ugotovitev torej jasno potrjuje tezo teoretičnega dela: Oblikovne lastnosti, ki vplivajo na čutno doživljanje izdelka, imajo neposreden vpliv na zaznavo njegove kakovosti. S tem se še dodatno utrjuje pomen integracije industrijskega in inženirskega oblikovanja že v zgodnji fazi razvoja izdelkov, saj ustrezna oblikovna strategija ne vpliva le na funkcionalnost, temveč tudi na psihološko sprejetost izdelka na trgu. Nadaljnje raziskave bi lahko dodatno razširile ta vpogled z vključitvijo medkulturnih primerjav ter z uporabo tehnologij sledenja očem ali merjenja elektrodermalne aktivnosti za poglobljeno razumevanje podzavestnih komponent zaznave kakovosti.

INTERPRETACIJA IN RAZPRAVA

Rezultati predstavljene empirične raziskave jasno potrjujejo teoretične predpostavke o pomembnosti inženirskega oblikovanja kot odločilnega dejavnika zaznane kakovosti izdelka. V nadaljevanju bomo podrobneje interpretirali ključne ugotovitve raziskave ter jih primerjali z izsledki že izvedenih domačih in tujih študij, kar omogoča širšo kontekstualno umestitev ter potrjuje ali relativno ovrednoti naše rezultate.

Najprej velja izpostaviti, da je bila ena najmočnejših ugotovitev visoka pozitivna korelacija med ergonomijo izdelka in pripravljenostjo za nakup. Ta rezultat sovpada z raziskavami Blocha (1995), ki poudarja, da ergonomija pomembno prispeva k emocionalnemu odzivu uporabnika in vpliva na splošno oceno kakovosti. Tudi Crilly et al. (2004) so ugotovili, da uporabniki zaupajo izdelkom, ki ne le dobro delujejo, ampak so tudi fizično prijetni za uporabo in vizualno uravnoteženi. Naša raziskava je s tem popolnoma usklajena in potrjuje pomembnost uporabniško usmerjenega inženirskega oblikovanja.

Drugi pomemben vidik interpretacije zadeva zaznavanje detajlov, kot so simetrija, kakovost površinske obdelave in prileganje komponent. Uporabniki teh značilnosti pogosto ne znajo natančno poimenovati, a jih intuitivno povezujejo z visokokakovostno izdelavo. Ta vzorec je bil potrjen tudi v študiji Jiang, Lin in Wei (2020), kjer so analizirali zaznavanje tolerančnih odstopanj pri sestavljenih izdelkih in ugotovili, da že majhna vizualna odstopanja lahko pomembno vplivajo na negativno presojo kakovosti.

Zanimiv doprinos naše raziskave je ugotovitev, da so prototipi z izrazito estetsko zasnovo včasih prejeli nižje ocene kakovosti, če so ti elementi odstopali od pričakovane »tehnične« podobe izdelka. To je skladno z ugotovitvami Leeja in Choija (2021), ki sta v svoji medkulturni raziskavi pokazala, da oblikovni elementi, ki niso usklajeni s kulturno pogojenimi pričakovanji uporabnikov, lahko zmanjšajo zaznano zanesljivost izdelka. Naš rezultat tako ne potrjuje zgolj pomena ergonomije in tehnične koherence, temveč tudi nujnost upoštevanja kulturnih razlik in segmentacije trga pri snovanju izdelkov.

Pomembna je tudi primerjava s študijo Torres in Camacho (2019), ki sta razvila lestvico atributov zaznane kakovosti in jo potrdila v kontekstu elektronskih izdelkov. Naša raziskava, čeprav izvedena v segmentu ročnega orodja, potrjuje relevantnost večine njihovih atributov (npr. enotnost dizajna, haptični občutek, vizualna harmonija), kar kaže na prenosljivost konceptov zaznane kakovosti tudi na mehanske izdelke. Vendar pa naši rezultati opozarjajo tudi na potrebo po dodatnem poudarku materialnosti in občutka »robustnosti«, kar Torres in Camacho nista posebej obravnavala. Vpliv delovnega okolja uporabnikov na zaznavanje kakovosti, kot smo ga zaznali v naši kvalitativni analizi, je prav tako zanimiv in predstavlja pomembno smer za nadaljnje raziskave. Medtem ko večina raziskav predpostavlja enoten uporabniški odziv, naša raziskava nakazuje, da je zaznana kakovost lahko močno pogojena s kontekstom uporabe in specifičnimi funkcionalnimi pričakovanji uporabnika. To potrjuje tudi novejša raziskava Zhao, Zhang in Hu (2022), ki opozarja, da je optimizacija oblikovanja za zaznano kakovost smiselna le, če je tesno povezana z jasno opredeljeno ciljno skupino.

Z metodološkega vidika smo z uporabo mešane metode dosegli višjo stopnjo verodostojnosti ugotovitev, kar potrjuje pristop, ki ga priporoča Creswell (2014), saj kvantitativni podatki nudijo širino vpogleda, medtem ko kvalitativni podatki omogočajo globlje razumevanje uporabniških doživetij. Ta kombinacija je še posebej dragocena na področju strojništva, kjer je psihološka dimenzija pogosto prezrta.

Povzamemo lahko, da rezultati naše raziskave pomembno prispevajo k razumevanju večplastne narave zaznane kakovosti in potrjujejo, da morajo oblikovalci izdelkov v tehnološki industriji preseči zgolj tehnično optimizacijo ter vključiti tudi zaznavne in emocionalne vidike uporabe.

ZAKLJUČNE UGOTOVITVE

Izsledki celovite empirične raziskave, podprti s teoretičnimi utemeljitvami, jasno potrjujejo, da zaznana kakovost izdelka ni le posledica merljivih tehničnih specifikacij, temveč predvsem kompleksne interakcije med oblikovalskimi lastnostmi izdelka, uporabniško izkušnjo in psihološko interpretacijo funkcionalnih in estetskih atributov. Pri oblikovanju izdelkov v tehnološki industriji je zato nujno razmišljati večdimenzionalno – z vidika tehničnih rešitev, senzorične percepcije in kulturnih pričakovanj uporabnikov.

Med ključne zaključke te raziskave štejemo ugotovitev, da so uporabniki izjemno občutljivi na oblikovne podrobnosti, kot so simetrija, homogenost materialov in ergonomija, četudi jih pogosto ne znajo natančno opisati. Ti elementi bistveno prispevajo k oblikovanju prvega vtisa, ki vpliva na zaupanje, sprejetost izdelka in končno odločitev o nakupu. Enako pomembna je ugotovitev, da se odziv na oblikovanje razlikuje glede na poklicne izkušnje in kontekst uporabe, kar pomeni, da enotne oblikovne rešitve niso vedno optimalne za vse uporabniške segmente. Priporočamo, da se v fazi razvoja izdelkov vključijo interdisciplinarne ekipe, ki povezujejo inženirje, oblikovalce, strokovnjake za uporabniško izkušnjo ter marketing. Prav tako je pomembno, da podjetja vzpostavijo mehanizme za iterativno testiranje oblikovalskih rešitev z realnimi uporabniki, pri čemer naj upoštevajo tako kvantitativne podatke kot tudi kvalitativne povratne informacije. Uporaba naprednih digitalnih orodij (npr. simulacije, digitalni dvojčki, navidezna resničnost) naj postane standardni del procesa razvoja, saj omogočajo simulacijo zaznane kakovosti še pred fizično izdelavo prototipov.

Za raziskovalce predstavlja ta članek izhodišče za nadaljnje raziskave, ki bi lahko vključevale analizo zaznane kakovosti v različnih kulturnih okoljih, uporabo nevroznanstvenih metod za spremljanje odzivov uporabnikov ali dolgoročne študije zvestobe blagovnim znamkam glede na zaznano kakovost izdelka. Vzporedno se odpira vprašanje, kako zaznana kakovost vpliva na trajnostno vedenje potrošnikov in njihovo pripravljenost za uporabo izdelkov z daljšo življenjsko dobo ali višjo ceno.

Posebno pomembno pa je tudi vprašanje, kdo lahko od članka pridobi konkretna in uporabna spoznanja. Najprej seveda oblikovalci in inženirji v podjetjih, ki razvijajo tehnične izdelke, saj jim članek nudi vpogled v uporabniške perspektive in podaja konkretne smernice za izboljšanje oblikovanja. Koristen je tudi za menedžerje v razvoju in trženju, saj izpostavlja dejavnike, ki vplivajo na tržno uspešnost izdelka. Za raziskovalce s področja ergonomije, industrijskega oblikovanja in psihologije uporabnika pa ponuja empirične podatke in primerljivo metodološko ogrodje. Nenazadnje je članek relevanten tudi za oblikovalce javnih politik in standardizacijskih teles, ki oblikujejo smernice za kakovost izdelkov in uporabniško izkušnjo.

Sklepno lahko zapišemo, da mora sodobno inženirsko oblikovanje preseči tradicionalni tehnični okvir in sprejeti paradigmo celostne kakovosti, ki vključuje uporabniško zaznavo, emocionalno odzivanje in kulturne kontekste. Le tak pristop zagotavlja, da bo izdelek ne le tehnično učinkovit, temveč tudi uporabniško sprejet, cenjen in tržno uspešen.

LITERATURA

Bloch, P. H. (1995). Seeking the ideal form: Product design and consumer response. Journal of Marketing, 59(3), 16–29. https://www.jstor.org/stable/1252116 [20. 5. 2025]

Brunswicker, S., & Vanhaverbeke, W. (2021). Open innovation in small and medium-sized enterprises (SMEs): External knowledge sourcing strategies and internal organizational facilitators. Journal of Small Business Management, 59(1), 136–157. https://doi.org/10.1080/00472778.2020.1844493. [28. 5. 2025]

Crilly, N., Moultrie, J., & Clarkson, P. J. (2004). Seeing things: Consumer response to the visual domain in product design. Design Studies, 25(6), 547–577. https://doi.org/10.1016/j.destud.2004.03.001. [27. 6. 2025]

Creswell, J. W. (2014). Research design: Qualitative, quantitative, and mixed methods approaches (4th ed.). SAGE Publications. [20. 5. 2025]

Creusen, M. E. H., & Schoormans, J. P. L. (2005). The different roles of product appearance in consumer choice. Journal of Product Innovation Management, 22(1), 63–81. https://doi.org/10.1111/j.0737-6782.2005.00103.x. [28. 6. 2025]

Fernandes, T. (2020). Perceived quality in the automotive sector: the role of aesthetics, ergonomics, and sensory dimensions. Journal of Retailing and Consumer Services, 55, 102112. https://doi.org/10.1016/j.jretconser.2020.102112. [27. 6. 2025]

Hellén, K., & Gummerus, J. (2013). Re-investigating the nature of perceived quality in a service context. Journal of Service Management, 24(5), 520–544. https://doi.org/10.1108/JOSM-04- 2013-0100. [28. 6. 2025]

Hossoy, I., Papalambros, P. Y., Gonzales, R., & Aitken, J. M. (2004). Perceived quality attributes for automotive door design and closure sound. SAE Technical Paper 2004-01-1387. https://doi.org/10.4271/2004-01-1387. [4.7. 2025]

Jiang, W., Lin, Y., & Wei, H. (2020). Research on assembly variation simulation and evaluation based on perceived quality. Procedia CIRP, 91, 129–134. https://doi.org/10.1016/j.procir.2020.02.149. [28. 6. 2025]

Lee, J., & Choi, Y. (2021). Cultural influences on consumer perception of product design and quality: A cross-national study. International Journal of Consumer Studies, 45(5), 919–932. https://doi.org/10.1111/ijcs.12659. [27. 6. 2025]

Monroe, K. B. (2003). Pricing: Making profitable decisions (3rd ed.). McGraw-Hill.

POVZETEK

Skolioza je bolezensko stanje, pri katerem se hrbtenica ukrivi vstran v obliki črke C ali S. Pogosto se razvije v otroštvu ali adolescenci, še posebej med hitrim telesnim razvojem. Značilni zunanji znaki vključujejo neenako višino ramen, lopatic ali bokov ter nesimetrično telesno držo. Blage oblike običajno ne povzročajo težav, hujše pa lahko vplivajo na gibanje in kakovost življenja. Diagnozo postavi ortoped na podlagi kliničnega pregleda in rentgenskega posnetka, kjer se meri Cobbov kot. Ukrivljenost nad 10° se šteje kot skolioza. Zdravljenje je odvisno od resnosti in rasti skeleta: od opazovanja in fizioterapije do nošenja steznika ali kirurške operacije, če je ukrivljenost nad 50° ali hitro napreduje.Zgodovinsko se skolioza omenja že v antični Grčiji, kjer jo je opisal Hipokrat. Pomembni mejniki v razumevanju in zdravljenju vključujejo razvoj ortopedije, uvedbo Cobbove metode in Schroth terapijo. Danes sistem v Sloveniji omogoča osnovno obravnavo skozi javno zdravstvo (diagnostika, opornice, operacije), a se pogosto pojavljajo ovire, kot so čakalne dobe in omejen dostop do specializirane fizioterapije (npr. Schroth). Pri odločanju med operacijo in konservativnim zdravljenjem se pojavljajo klinične dileme, zlasti zaradi nepredvidljivosti napredovanja bolezni. Pomembno vlogo ima tudi podpora družine in bližnjih, saj vpliva na uspeh zdravljenja, psihično počutje bolnika in njegovo motivacijo za sodelovanje pri terapiji.

Ključne besede: deformacija hrbtenice, preventiva, zdravljenje, fizioterapija, podpora

ABSTRACT

Scoliosis is a medical condition in which the spine curves sideways in the shape of a C or S. It often develops in childhood or adolescence, especially during periods of rapid physical growth. Typical external signs include uneven shoulder, shoulder blade, or hip height, as well as asymmetrical body posture. Mild forms usually do not cause problems, while more severe cases can affect movement and quality of life. The diagnosis is made by an orthopedic specialist based on a clinical examination and an X-ray, where the Cobb angle is measured. A curvature greater than 10° is considered scoliosis. Treatment depends on the severity and skeletal growth and ranges from observation and physical therapy to wearing a brace or undergoing surgery, particularly if the curvature exceeds 50° or progresses rapidly. Historically, scoliosis was already mentioned in ancient Greece, where it was described by Hippocrates. Important milestones in its understanding and treatment include the development of orthopedics, the introduction of the Cobb method, and Schroth therapy. Today, the system in Slovenia provides basic care through public healthcare (diagnostics, braces, surgeries), but obstacles often arise, such as waiting times and limited access to specialized physiotherapy (e.g., Schroth). Clinical dilemmas appear when deciding between surgery and conservative treatment, especially due to the unpredictable progression of the disease. The support of family and loved ones plays an important role, as it influences treatment success, the patient’s mental well-being, and their motivation to participate in therapy.

Key words: spinal deformity, prevention, treatment, physiotherapy, support

SKOLIOZA IN NAČINI ZDRAVLJENJA

Skolioza je idiopatska ali sekundarna deformacija hrbtenice, pri kateri pride do trajne bočne ukrivljenosti, pogosto v obliki črke C ali S. Poleg bočne deviacije se pogosto pojavljajo tudi rotacije vretenc in spremembe telesne drže, kar ima lahko pomembne posledice za funkcionalno sposobnost in telesno samopodobo posameznika (Lonstein et al., 2006). Najpogosteje se pojavlja pri otrocih in mladostnikih med hitrim rastnim obdobjem, še posebej med 10. in 15. letom starosti, pri čemer idiopatska adolescentna skolioza predstavlja večino primerov (Weinstein et al., 2008).

Diagnostika temelji na kliničnem pregledu, pri čemer ortoped oceni telesno držo, izvaja Adamov preizkus predklona in potrdi prisotnost ukrivljenosti s pomočjo rentgenskega slikanja. Za kvantifikacijo se uporablja Cobbova metoda, ki omogoča objektivno merjenje kota ukrivljenosti in spremljanje napredovanja bolezni (Cobb, 1948). Ukrivljenosti pod 10° se še ne štejejo kot patološke, medtem ko pri kotih nad to vrednostjo govorimo o skoliozi. Nadaljnje ukrepanje je odvisno od stopnje ukrivljenosti, starosti pacienta, preostale rasti in napredovanja deformacije.

Zdravljenje je razdeljeno na konservativne in kirurške metode. Konservativno zdravljenje vključuje opazovanje, kineziološke vaje ter nošenje ortopedskih opornic, pri čemer so posebno mesto v strokovni literaturi zavzele Schroth terapevtske metode, ki temeljijo na tridimenzionalni korekciji telesne drže in specifičnih dihalnih tehnikah (Weiss et al., 2017). Cilj takšnih pristopov je ustaviti napredovanje ukrivljenosti in izboljšati telesno simetrijo brez invazivnih posegov. Klinične smernice priporočajo uvedbo opornice pri ukrivljenosti nad 25° pri rastočih otrocih, z nošenjem večino dneva, kar pa zahteva visoko stopnjo motivacije in podporo družine (Negrini et al., 2012). Kirurško zdravljenje se praviloma izvaja pri ukrivljenostih nad 45–50°, predvsem kadar obstaja tveganje za nadaljnje poslabšanje ali če konzervativni pristopi niso bili uspešni. Cilj operacije je mehanska stabilizacija hrbtenice, korekcija deformacije ter preprečitev nadaljnje progresije. Uporabljajo se različne metode spinalne fiksacije z uporabo vijakov, palic in kostnih opornic, ki omogočajo poravnavo in zlitje vretenc v optimalnem položaju (Diab et al., 2009). Odločitev za operativni poseg je kompleksna in zahteva temeljit posvet med zdravnikom, pacientom in družino, ob upoštevanju vseh tveganj, pričakovanj in psihosocialnih dejavnikov.

Kljub razmeroma jasnim smernicam obravnave se v praksi pojavljajo številni izzivi. Med najpogostejšimi so pomanjkanje dostopnosti do specializirane fizioterapije, dolge čakalne dobe ter neenakomerna razpoložljivost strokovnjakov, zlasti v manjših krajih. Pogosto so kakovostne oblike konzervativnega zdravljenja, kot je Schroth terapija, dostopne le v samoplačniški obliki, kar ustvarja socialne razlike v možnostih zdravljenja (Valdoltra, 2014). Finančna obremenitev je za številne družine velika, saj posamezna terapevtska ura stane od 40 do 70 evrov, terapije pa trajajo več let.

Za uspešno obravnavo skolioze je torej ključno zgodnje odkrivanje, strokovna diagnostika, pravočasna terapevtska intervencija ter podpora družine in širšega okolja. Le z multidisciplinarnim pristopom, ki vključuje ortopede, fizioterapevte, psihologe, pedagoge in družinske člane, je mogoče zagotoviti celostno obravnavo, ki presega zgolj ortopedski okvir in omogoča kakovostno življenje posameznika s skoliozo.

Zdravljenje in razumevanje skolioze sega daleč v zgodovino medicine. Prvi, ki je sistematično pristopil k opisu ukrivljenosti hrbtenice, je bil Hipokrat (460–370 pr. n. št.), ki je prepoznal različne oblike deformacij hrbtenice in že takrat razvil posebno napravo – Hipokratovo klop – s katero je mehansko raztezal hrbtenico in tako poskušal zmanjšati deformacije (Papagelopoulos et al., 2002). Srednji vek na tem področju ni prinesel bistvenih znanstvenih novosti, saj je bila anatomija pogosto prepuščena dogmatskim razlagam in verskim interpretacijam.

V renesančnem obdobju pa je prišlo do pomembnega preobrata. Z delom Andreasa Vesaliusa (De humani corporis fabrica, 1543) se je začelo sistematično preučevanje človeške anatomije, kar je omogočilo tudi boljše razumevanje hrbteničnih deformacij. V 18. in 19. stoletju so se razvile prve ortopedske ustanove, kjer so za zdravljenje uporabljali mehanske pripomočke, vleke, masaže in kovinske ali usnjene steznike. Ti so pogosto povzročali nelagodje in omejevali gibanje, a so predstavljali prve resne poskuse korekcije deformacij (Moe, 1977).

V 20. stoletju je ameriški ortoped John R. Cobb razvil metodo za objektivno merjenje stopnje ukrivljenosti, znano kot Cobbov kot, ki še danes predstavlja standard pri diagnozi skolioze (Cobb, 1948). V tem času se je razmahnila tudi uporaba rentgenskega slikanja in fizioterapevtskih metod. Katarina Schroth je v Nemčiji razvila poseben sistem vaj, ki temelji na tridimenzionalnem zavedanju drže, korekciji asimetrije in specifičnem dihanju – tako imenovana Schroth metoda (Weiss et al., 2017). Njene vaje so še danes osnova številnih konzervativnih terapevtskih programov.

V 60. in 70. letih 20. stoletja so se uveljavile tudi kirurške metode zdravljenja, zlasti uporaba Harringtonovih palic in kasneje bolj naprednih sistemov za fiksacijo hrbtenice, ki omogočajo trajno stabilizacijo deformirane hrbtenice in preprečitev njenega napredovanja (Diab et al.,2009).

V sodobnem času se vse bolj poudarja pomen zgodnjega odkrivanja skolioze, bodisi preko sistematskih pregledov v osnovnih šolah ali preko ozaveščenosti staršev, ki lahko prepoznajo spremembe v drži, asimetrijo ramen, lopatic ali bokov. Klinični pregled dopolnjuje rentgensko slikanje in natančna analiza Cobbovega kota. Pri lažjih oblikah se zdravljenje običajno začne s spremljanjem in kineziološkimi vajami. Kadar gre za zmerno deformacijo, se priporoča nošenje ortopedskega steznika. Za hujše oblike, kjer krivulja presega 50°, ali kadar konservativno zdravljenje ne daje rezultatov, je indicirano kirurško zdravljenje. Ključno pa je, da je odločitev za operacijo plod temeljitega posveta med zdravnikom, pacientom in družino, ob upoštevanju vseh psihosocialnih dejavnikov.

V sodobnem času lahko starši pri svojih otrocih opazijo prve, pogosto subtilne znake idiopatske skolioze, kot so nesimetrična drža telesa, razlika v višini ramen, lopatic ali bokov ter neenakomeren pas. Takšne telesne spremembe so običajno povod za obisk pri izbranem zdravniku, saj starši želijo preveriti, ali gre za patološko stanje hrbtenice. Ključno vlogo pri pravočasnem odkrivanju skolioze ima preventiva, zlasti v obdobju rasti. Prepoznavanje ukrivljenosti hrbtenice v zgodnji fazi omogoča večjo izbiro terapevtskih možnosti in boljšo prognozo (Weinstein et al., 2008).

V Sloveniji se otroci redno vključujejo v sistematske zdravstvene preglede v okviru šolskega zdravstva, kjer se poleg rutinskih laboratorijskih testov (npr. krvna slika, urin) izvaja tudi pregled drže in hrbtenice. Zaradi tovrstne organizirane preventive se velik delež primerov skolioze odkrije pravočasno, ko so možnosti za učinkovito konservativno zdravljenje še velike (Zdravstveni dom Ljubljana, 2022).

Po sumu na skoliozo je praviloma indicirana napotitev k specialistu ortopedu. Klinični pregled običajno vključuje vizualno oceno drže, primerjavo višine ramen, lopatic in bokov, ter izvedbo tako imenovanega Adamovega testa predklona, ki omogoča opazovanje asimetrije trupa (Burwell et al., 2013). Za dokončno diagnozo je potreben rentgenski posnetek hrbtenice v stoječem položaju, saj omogoča natančno določitev kota ukrivljenosti po Cobbovi metodi – zlatega standarda za merjenje skolioze (Cobb, 1948).

Zdravljenje je odvisno od več dejavnikov, vključno s stopnjo ukrivljenosti, pacientovo starostjo in preostankom rasti skeleta. Pri blažjih ukrivljenostih (pod 20 stopinj) je običajen pristop redno spremljanje na vsakih 6 do 12 mesecev (Scoliosis Research Society, 2023). Pri napredujoči ali zmerni ukrivljenosti (med 25 in 45 stopinj), predvsem pri otrocih v obdobju intenzivne rasti, se svetuje nošenje ortopedskega steznika (brace), ki naj bi se nosil do 23 ur na dan. Njegov namen je upočasnitev ali ustavitev napredovanja krivine (Negrini et al., 2015).

Konzervativno zdravljenje vključuje tudi individualno prilagojeno fizioterapevtsko vadbo pod strokovnim nadzorom. Najbolj razširjen in klinično podprt pristop je Schroth terapija, ki jo je razvila Katharina Schroth in temelji na tridimenzionalni korekciji drže z dihalnimi vajami, mišičnim raztezanjem in aktivacijo trupa (Schreiber et al., 2016). Žal ta metoda ni povsod dostopna v okviru javnega zdravstvenega sistema.

V primerih, kjer skolioza presega 50 stopinj ali konservativno zdravljenje ne uspe, je potrebno razmisliti o kirurški korekciji. Kirurški poseg običajno vključuje spinalno fuzijo z vstavitvijo kovinskih palic in vijakov, ki poravnajo in stabilizirajo hrbtenico. Gre za invazivno operacijo z daljšim obdobjem okrevanja, zato je odločitev za takšen poseg kompleksna in vključuje tehtanje tveganj in koristi, ob upoštevanju pacientove starosti in psihofizičnega stanja (Sanders et al., 2008).

Cilj zdravljenja skolioze v slovenskem zdravstvenem sistemu je zgodnje prepoznavanje, ustrezno spremljanje skozi obdobje rasti ter pravočasno uvedbo konservativnih ukrepov, da se prepreči napredovanje deformacije in izogne potrebi po operaciji. Ključna je aktivna vloga vseh vpletenih – zdravstvenih strokovnjakov, otroka in njegove družine – pri sprejemanju odločitev in sodelovanju v procesu zdravljenja (Ortopedska bolnišnica Valdoltra, 2014).

IZZIVI PRI ZDRAVLJENJU

V Sloveniji je osnovna obravnava skolioze organizirana znotraj javnega zdravstvenega sistema, ki zagotavlja dostop do diagnostičnih postopkov, ortopedskih opornic in kirurških posegov. Kljub obstoju strokovnih smernic in razpoložljivosti osnovnih storitev pa se v praksi pogosto pojavljajo organizacijske ovire, ki vplivajo na učinkovitost zdravljenja in kakovost življenja bolnikov. Eden izmed najpogosteje izpostavljenih izzivov so dolge čakalne dobe, zlasti za pregled pri specialistu ortopedu, za pridobitev ortopedskega pripomočka ali za začetek specializirane fizioterapije. Ti zamiki lahko povzročijo zamujeno terapevtsko okno pri otrocih, ki se nahajajo v ključnem obdobju rasti, ko je še mogoče učinkovito vplivati na napredovanje deformacije (Weinstein et al., 2008).

Poleg čakalnih dob se pogosto pojavlja tudi pomanjkljiva povezanost med različnimi ravnmi zdravstvenega sistema. Sodelovanje med ortopedi, fiziatri in fizioterapevti je pogosto nepovezano ali prepuščeno iniciativi posameznega zdravnika ali starša. Pomanjkanje sistematizirane obravnave, koordinacije in skupnih protokolov lahko vodi do prekinitev v terapevtski verigi, kar zmanjšuje učinkovitost zdravljenja. Dodatna težava je razpoložljivost ustrezno usposobljenih terapevtov za Schroth metodo, saj gre za specializirano znanje, ki ga v Sloveniji ponuja le omejeno število terapevtov. Zaradi tega so nekatere družine primorane iskati pomoč v tujini ali pri zasebnih izvajalcih.

Čeprav javni zdravstveni sistem pokriva osnovne stroške diagnostike, nošenja opornic in kirurških posegov, pa večina učinkovitih oblik konzervativnega zdravljenja, kot so Schroth vaje, ostaja zunaj sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da morajo družine financirati tovrstne terapije iz lastnih sredstev. Cena ene individualne ure Schroth terapije se giblje med 40 in 70 evri, pri čemer je za doseganje vidnih rezultatov potrebna dolgotrajna in redna obravnava, ki lahko traja več let (Valdoltra, 2014).

Poleg samega stroška terapij dodatno breme predstavlja tudi potreba po potovanju v večja mesta, kjer so specialisti na voljo, kar pomeni dodaten časovni in finančni vložek. Družine z nižjimi prihodki so tako pogosto v slabšem položaju, saj si redne terapije ne morejo privoščiti, kar lahko privede do slabših izidov zdravljenja. To ustvarja neenakosti med pacienti in odpira vprašanje pravičnosti v dostopu do zdravljenja. V kontekstu načel socialne pravičnosti bi bilo smiselno razmisliti o vključitvi učinkovitih konzervativnih terapij v sistem javnega zdravstva oziroma vzpostavitvi podpornih mehanizmov, ki bi olajšali dostop do celovite rehabilitacije tudi za socialno šibkejše skupine.

Ključno vlogo pri dolgoročni uspešnosti zdravljenja ima ustrezna edukacija tako otrok kot tudi njihovih staršev. Razumevanje narave bolezni, pomena rednega nošenja opornice in natančnega izvajanja vaj bistveno pripomore k adherenci k zdravljenju (Negrini et al., 2015). Izobraževalni programi in psihosocialna podpora dokazano zmanjšujejo stres ter povečujejo samozavest in kompetence pacientov pri spopadanju z vsakodnevnimi izzivi bolezni (Yilmaz et al., 2017).

V Sloveniji takšni programi še niso sistematično vzpostavljeni, kljub dokazom o njihovi učinkovitosti. Smiselno bi bilo uvesti strukturirane delavnice, svetovalne ure in podporne skupine, kar bi olajšalo soočanje z diagnozo ter okrepilo sodelovanje v zdravljenju.

Z razvojem tehnologije prihajajo v ospredje tudi nove možnosti za spremljanje in zdravljenje skolioze. V klinično prakso so že vključene 3D analize drže, digitalni modeli hrbtenice in simulacije korekcije, ki omogočajo bolj precizno načrtovanje terapij (Cobetto et al., 2017). Nosljive tehnologije, kot so pametni stezniki z vgrajenimi senzorji, omogočajo sprotno beleženje časa nošenja in sile pritiska, kar povečuje motivacijo in zanesljivost podatkov (Karimi et al., 2020).

Poleg tega je v porastu uporaba telemedicine, zlasti v obdobjih, ko je fizični dostop do terapije omejen. Fizioterapevtske vaje se lahko izvajajo na daljavo preko video povezave, kar olajša dostop do strokovne pomoči in omogoča boljše spremljanje napredka. Prve raziskave kažejo, da je tak pristop primerljivo učinkovit kot fizična prisotnost terapevta, če je podprt z ustreznimi tehničnimi rešitvami in spremljanjem (Monticone et al., 2022).

ZDRAVLJENJE SKOLIOZE Z VIDIKA STROKE IN PACIENTOV

Za namen poglobljenega razumevanja doživljanja in percepcij, povezanih s skoliozo, smo v samostojni lastni raziskavi uporabili kvalitativni raziskovalni pristop, temelječ na strukturiranem intervjuju. Cilj raziskave je bil zajeti večplastne vidike izkušenj različnih deležnikov – zdravstvenih strokovnjakov, pacientov s skoliozo ter njihovih bližnjih svojcev, pri čemer nas je zanimala tako klinična kot tudi psihosocialna razsežnost bolezni. Zasnovali smo strukturiran intervju, ki je temeljil na enotnem naboru vprašanj, oblikovanih tako, da zajamejo ključne vidike doživljanja skolioze. Vprašanja so bila vsebinsko usmerjena v raziskovanje osebnih izkušenj s potekom bolezni in njenim zdravljenjem, zaznanih izzivov v okviru zdravstvenega sistema, kot so dostopnost terapij, čakalne dobe in usklajenost obravnave, ter vpliva bolezni na psihosocialno življenje posameznika, vključno s samopodobo, vsakdanjimi dejavnostmi in podporo družine. Poleg tega smo z intervjujem zajeli tudi oceno učinkovitosti uporabljenih terapevtskih pristopov in splošno zadovoljstvo z zdravstveno obravnavo, z namenom pridobiti tudi predloge za izboljšave obstoječega sistema obravnave skolioze v Sloveniji.

Analiza intervjujev, izvedenih z zdravstvenim strokovnjakom, staršem otroka s skoliozo in osebo, ki ima skoliozo, razkriva večplastno sliko izzivov in priložnosti v obravnavi te bolezni v Sloveniji. Rezultati so bili tematsko združeni v šest sklopov, kar omogoča boljše razumevanje ključnih področij. Analiza intervjujev, izvedenih z zdravstvenim strokovnjakom, staršem otroka s skoliozo, osebo, ki ima skoliozo, ter mladim fantom, ki je bil pred dvema mesecema operiran zaradi skolioze, razkriva večplastno sliko izzivov in priložnosti v obravnavi te bolezni v Sloveniji. Mladi fant je izpostavil več vprašanj in opažanj: ali je po operaciji še vedno mogoče krivino zmanjšati z vajami ali je operacija edina možnost; dvom v učinkovitost steznika, če je telo pri tem ostane negibno; potrebo po dolgotrajnem izvajanju vaj, da bi se pokazal večji napredek; težave zaradi večmesečnega časovnega zamika med izdajo napotnice za steznik, naročanjem pri Moor-u in njegovo izdelavo; pomen, da se terapije izvajajo pogosto in v bližini kraja bivanja; ter mnenje, da so zasebni izvajalci fizioterapij pogosto boljši, vendar so dražji, saj javno zdravstvo financira le javne ustanove z daljšimi čakalnimi dobami. Prav tako je poudaril, da prisotnost družine in prijateljev prinaša pomembno moralno podporo in dodatno mnenje.

Vsi trije intervjuvanci so s skoliozo povezani na neposreden način – bodisi preko strokovnega dela, starševske izkušnje ali osebnega življenja z boleznijo. Ortoped se s primeri srečuje vsakodnevno, pri čemer obravnava paciente z različnimi stopnjami ukrivljenosti, od blagih do izrazitih deformacij, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja. Starš je poudaril čustveno in organizacijsko zahtevnost spremljanja zdravljenja otroka, medtem ko je pacientka opisala dolgoročni vpliv bolezni na vsakdanje življenje, ki zajema pogoste preglede, terapije in psihološko prilagajanje.

Pri odločanju med konservativnim in operativnim zdravljenjem se pojavljajo dileme glede pravočasnosti in učinkovitosti posega. Strokovnjak poudarja, da operativno zdravljenje pride v poštev predvsem pri napredovalih primerih (običajno nad 45–50° Cobbovega kota), vendar je meja med obema pristopoma pogosto nejasna, zlasti pri mladostnikih v obdobju rasti. Starš in pacientka sta izpostavila, da konzervativno zdravljenje zahteva visoko motivacijo, čas in finančne vire, hkrati pa ni zagotovila, da bo operacija dolgoročno prinesla boljši izid. Mednarodne raziskave (npr. Negrini et al., 2012; Schreiber et al., 2016) potrjujejo, da je zgodnje uvajanje specifičnih fizioterapevtskih metod ključno pri odložitvi ali preprečitvi operacije.

Kljub temu, da javni zdravstveni sistem v Sloveniji zagotavlja osnovno obravnavo (diagnostika, opornice, operacije), so intervjuvanci izpostavili pomanjkanje sistematične koordinacije med različnimi ravnmi zdravstvene oskrbe. Dolge čakalne dobe za specializirane preglede in ortopedske pripomočke, pomanjkanje terapevtov usposobljenih za Schroth metodo ter omejena dostopnost prilagojenih vaj so ključne ovire. Tovrstne težave se ujemajo z ugotovitvami Ortopedske bolnišnice Valdoltra (2014), kjer so opozorili na zamujeno terapevtsko okno pri otrocih zaradi sistemskih zamud.

Vsi intervjuvanci soglašajo, da kakovostna in pravočasna fizioterapija pomembno vpliva na potek bolezni. Schroth terapija je izpostavljena kot klinično dokazano učinkovita metoda, vendar je v Sloveniji pogosto dostopna le samoplačniško in v omejenem številu lokacij. Alternativni pristopi, kot so osteopatija ali kiropraktika, so uporabljeni kot dopolnitev, vendar brez nadzora strokovnjaka lahko predstavljajo tveganje. Podobne ugotovitve navajajo Weiss et al. (2017) in Monticone et al. (2016), ki poudarjajo pomen individualiziranih vaj ter multidisciplinarnega pristopa.

Medtem ko osnovne storitve krije zdravstveno zavarovanje, so številne specializirane terapije, ki dokazano izboljšujejo izide, izven javnega financiranja. Cena individualne Schroth ure (40–70 EUR) in potreba po večletni obravnavi pomenita znatno finančno breme, ki povečuje neenakost med pacienti. Starši so pogosto prisiljeni iskati pomoč pri zasebnikih ali celo v tujini, kar sovpada z mednarodnimi opozorili o vplivu socioekonomskega statusa na izide zdravljenja (Yilmaz et al., 2017).

Podpora družine in prijateljev je prepoznana kot ključen dejavnik uspešnega zdravljenja. Pri mladostnikih vpliva tako na adherenco k terapijam kot tudi na psihološko prilagoditev bolezni. Okolje, ki nudi motivacijo, čustveno oporo in praktično pomoč, pomembno prispeva k boljšim izidom, kar potrjujejo tudi raziskave Yilmaz et al. (2017).

ZAKLJUČEK

V teoretičnem delu strokovnega članka smo obravnavali skoliozo kot kompleksno deformacijo hrbtenice, ki presega zgolj ortopedski okvir in vključuje anatomske, biomehanske ter psihosocialne razsežnosti. Podrobno smo pojasnili razlike med idiopatsko in sekundarno obliko skolioze ter opisali značilnosti ukrivljenosti, rotacije vretenc in spremembe telesne drže. Analizirali smo epidemiološke značilnosti, s poudarkom na pojavnosti med mladostniki v obdobju intenzivne rasti, in predstavili diagnostične metode – od kliničnega pregleda z Adamovim testom predklona do rentgenske analize po Cobbovi metodi, ki ostaja zlati standard za opredelitev stopnje ukrivljenosti. Opisali smo tudi mednarodne kriterije, ki določajo potrebo po terapevtskem ukrepanju, ter predstavili sodobne konzervativne in operativne pristope, vključno z zgodovinskim pregledom razvoja zdravljenja skolioze od Hipokratove klopi do sodobnih metod spinalne fiksacije. Poseben poudarek smo namenili izzivom slovenskega zdravstvenega sistema, med katerimi izstopajo dolge čakalne dobe, pomanjkanje kadrov in neenak dostop do specializirane rehabilitacije. Empirični del raziskave, izveden s pomočjo strukturiranih intervjujev z ortopedom, staršem otroka s skoliozo in pacientko, ki z boleznijo živi, je razkril vrsto ključnih ugotovitev. Intervjuvanci so se strinjali, da slovenski zdravstveni sistem dobro pokriva osnovno diagnostiko, predpisovanje ortopedskih pripomočkov in operativne posege, vendar so poudarili pomanjkanje dostopa do specializiranih konzervativnih metod, kot je Schroth terapija, ki je pogosto na voljo zgolj samoplačniško in na omejenem številu lokacij. Ta omejitev vodi v neenakosti med pacienti, saj si dolgotrajnega in rednega izvajanja terapije ne morejo privoščiti vsi, kar potrjujejo tudi ugotovitve Yilmaz in sod. (2017) ter Ortopedske bolnišnice Valdoltra (2014).

Rezultati naših intervjujev potrjujejo, da so klinične dileme pri odločitvi med konzervativnim in operativnim zdravljenjem pogosto povezane z nejasnimi mejami med obema pristopoma, zlasti pri mladostnikih, ki so še v obdobju rasti. Intervjuvanci so poudarili pomen pravočasnega odkrivanja in zgodnjega začetka konservativnega zdravljenja, saj to lahko odloži ali prepreči potrebo po operaciji, kar se ujema z ugotovitvami Negrini in sod. (2012) ter Schreiber in sod. (2016). Prav tako so opozorili na pomanjkanje koordinacije med ortopedi, fizioterapevti in drugimi zdravstvenimi strokovnjaki, kar povzroča zamude v obravnavi in zmanjšuje učinkovitost terapij. Dodatno intervju z mladim fantom po nedavni operaciji je razkril vidik neposredne izkušnje okrevanja, vprašanja o dolgoročnih možnostih konzervativnega zdravljenja po operaciji in izpostavil pomen kontinuitete terapij brez predolgih časovnih prekinitev. Njegovi odgovori so poudarili, da čakalne dobe in geografska oddaljenost terapevtskih centrov še dodatno otežujejo proces rehabilitacije, in da družinska in socialna podpora ostajata ključna za psihološko stabilnost in motivacijo pri izvajanju vaj.

Pri primerjavi naših rezultatov z obstoječimi raziskavami v Sloveniji in tujini ugotavljamo, da se zaznane težave v veliki meri ujemajo z mednarodnimi izzivi, vendar imajo v našem prostoru nekatere specifične značilnosti. Na primer, sistem »wait and see«, ki ga omenja eden od intervjuvancev, je bil že kritiziran v tujini zaradi tveganja zamujenega terapevtskega okna (Weinstein in sod., 2008), vendar v Sloveniji ta pristop še vedno pogosto prevladuje. Poleg tega je pomanjkanje terapevtov za Schroth metodo v Sloveniji bistveno večje kot v nekaterih evropskih državah, kar še povečuje regionalne razlike v dostopu do kakovostne

rehabilitacije.

Stroki želimo s to raziskavo sporočiti, da je potrebna sistemska prenova obravnave skolioze, ki bi morala vključevati: vzpostavitev nacionalnega registra bolnikov s skoliozo, standardizacijo protokolov zdravljenja, razširitev dostopa do specializirane fizioterapije v okviru javnega zdravstva, izboljšanje koordinacije med strokovnjaki in razvoj programov psihosocialne podpore za paciente in njihove družine. Nacionalni register, kot kažejo izkušnje iz Skandinavije (Lundon in sod., 2015), bi omogočil dolgoročno spremljanje izidov in oblikovanje dokazno utemeljenih zdravstvenih politik.

Članek je relevanten za širok spekter strokovnjakov – od ortopedov, fizioterapevtov in medicinskih sester do psihologov, pedagoških delavcev, oblikovalcev zdravstvenih politik in predstavnikov pacientskih organizacij. Poudarja pomen multidisciplinarnega pristopa, ki presega zgolj ortopedski vidik bolezni, in vključuje tudi psihološko, socialno ter izobraževalno dimenzijo.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo poglobljene longitudinalne študije o dolgoročnih učinkih Schroth terapije v javnem zdravstvenem sistemu, primerjalne analize med različnimi konservativnimi pristopi, raziskave o učinkovitosti tele-rehabilitacije ter študije, ki bi preučevale vpliv socialno-ekonomskega statusa na izide zdravljenja skolioze. Prav tako bi bilo smiselno raziskati vpliv zgodnje edukacije staršev in pacientov na adherenco k terapijam in dolgoročno prognozo bolezni.

Tak pristop bi omogočil bolj uravnoteženo, dostopno in celostno obravnavo skolioze v Sloveniji, zmanjšal regionalne in socialne razlike ter dolgoročno izboljšal kakovost življenja pacientov.

LITERATURA

Burwell, R. G., Dangerfield, P. H., Freeman, B. J., & Grivas, T. B. (2013). Etiologic theories of idiopathic scoliosis: From past and present to future. Pediatric Spine, 1(1), 1–32.. [12.6.2025].

Cobb, J. R. (1948). Outline for the study of scoliosis. American Academy of Orthopaedic Surgeons Instructional Course Lectures, 5, 261–275.

Diab, M., Smith, A. R., & Kuklo, T. R. (2009). Spinal deformities. In E. T. Otsuka (Ed.), Pediatric orthopaedics and sports injuries (pp. 483–518). Lippincott Williams & Wilkins.

Karimi, M. T., Fatoye, F., & Rezaeian, Z. S. (2020). Evaluation of smart braces for scoliosis treatment: a systematic review. Medical Engineering & Physics, 77, 25–33.. [28.6.2025].

Lonstein, J. E., Winter, R. B., Moe, J. H., & Bradford, D. S. (2006). Idiopathic scoliosis and other deformities of the spine. In S. T. Canale & J. H. Beaty (Eds.), Campbell's operative orthopaedics   (11th                                          ed.).                       Mosby                  Elsevier. Lundon, K., Christakis, M., & Ng, L. (2015). Developing a scoliosis registry in Canada: a national collaborative approach. Canadian Journal of Surgery, 58(6), 396–400. https://doi.org/10.1503/cjs.014215. [12.6.2025].

Monticone, M., Ambrosini, E., Cazzaniga, D., Rocca, B., & Ferrante, S. (2016). Active self- correction and task-oriented exercises reduce spinal deformity and improve quality of life in subjects with mild adolescent idiopathic scoliosis. Results of a randomized controlled trial, European Spine Journal, 25(10), 3120–3129.. [29.6.2025].

POVZETEK

Strokovni članek obravnava kompleksno razmerje med strokovno in uporabniško zaznavo kakovosti arhitekturnih storitev. Izhodišče predstavlja teoretična opredelitev kakovosti v arhitekturi, ki temelji na večdimenzionalnih merilih, kot so trajnost, kontekstualna umeščenost, funkcionalnost in estetska koherenca. Arhitekti kakovost pogosto razumejo kot procesno kategorijo, ki presega tehnično izvedbo in vključuje refleksijo, odgovornost ter dolgoročni vpliv na prostor. Uporabniki arhitekturnih storitev, med katere sodijo naročniki, investitorji in končni uporabniki prostora, pa kakovost pogosto vrednotijo na podlagi merljivih in neposrednih dejavnikov, kot so cena, hitrost izvedbe, uporabnost in bivanjsko udobje. Članek temelji na empirični raziskavi, ki združuje kvantitativno anketiranje uporabnikov s kvalitativnimi intervjuji z arhitekti. Kvantitativni del je pokazal, da uporabniki največji pomen pripisujejo funkcionalnosti, estetiki in kontekstualni prilagojenosti arhitekture, medtem ko intervjuji razkrivajo strokovni pogled, ki poudarja kompleksnost odločitev, pomen sodelovanja in ustvarjalno odgovornost. Primerjava obeh perspektiv razkriva razkorak v pričakovanjih, ki pa ga članek ne razume kot oviro, temveč kot priložnost za razvoj bolj vključujočih arhitekturnih praks. Članek osvetljuje potrebo po vzpostavitvi dialoga med stroko in uporabniki, poziva k večji participaciji ter spodbuja oblikovanje arhitekturnih storitev, ki bodo hkrati strokovno utemeljene in odzivne na resnične potrebe uporabnikov. Cilj raziskave je prispevati k večji usklajenosti med arhitekturno stroko in družbenim kontekstom, v katerem arhitektura nastaja. Ključne besede: kakovost arhitekture, uporabniška izkušnja, strokovna merila, participacija, arhitekturne storitve

ABSTRACT

This professional article explores the complex relationship between the expert and user perception of architectural service quality. It is grounded in the theoretical definition of quality in architecture, which is based on multidimensional criteria such as sustainability, contextual integration, functionality, and aesthetic coherence. Architects often perceive quality as a process-oriented category that goes beyond technical execution, encompassing reflection, responsibility, and the long-term impact on space. In contrast, users of architectural services – including clients, investors, and end users – tend to evaluate quality based on measurable and immediate factors, such as cost, implementation speed, usability, and residential comfort. The article is based on empirical research that combines quantitative user surveys with qualitative interviews with architects. The quantitative data revealed that users attach the greatest importance to functionality, aesthetics, and the contextual adaptation of architecture, whereas the interviews highlighted the professional perspective that emphasizes the complexity of decision-making, the significance of collaboration, and the architect’s creative responsibility. The comparison between these two viewpoints reveals a perceptual gap that the article does not interpret as an obstacle, but rather as an opportunity to develop more inclusive architectural practices. The article underscores the need to establish dialogue between the profession and users, calls for greater participation, and promotes the creation of architectural services that are both professionally sound and responsive to users’ real needs. The aim of the study is to contribute to a greater alignment between architectural practice and the social context in which architecture is produced.

Keywords: architectural quality, user experience, professional criteria, participation, architectural services

UVOD

Vloga arhitekta že dolgo presega zgolj risanje tlorisov in oblikovanje objektov. Arhitekt danes deluje kot mediator med prostorom, uporabnikom in različnimi strokovnimi področji, kar pomeni, da nosi odgovornost za usklajevanje številnih – pogosto nasprotujočih si – želja, omejitev in potreb. V sodobnem času, ko se arhitekturno ustvarjanje odvija na presečišču trga, zakonodajnih zahtev, družbenih vrednot in individualnih pričakovanj, postaja razumevanje kakovosti arhitekturnih storitev vse bolj večplastno in kompleksno.

Kakovost arhitekturnega dela se razteza prek funkcionalnih rešitev, estetskih meril in trajnostne naravnanosti ter vključuje tudi občutljivost za kontekstualno umeščenost v prostor in skupnost. Arhitekti pogosto ocenjujejo svoje delo z vidika dolgoročnega vpliva na prostor, inovativnosti, skladnosti s prostorskimi politikami in kulturnimi vrednotami. Uporabniki arhitekturnih storitev pa nemalokrat dajejo večji poudarek merljivim in neposrednim koristim, kot so cena, hitrost izvedbe, uporabna vrednost, bivanjsko udobje in enostavnost uporabe prostora.

Prav iz teh razlik izhaja osrednje raziskovalno vprašanje tega prispevka: Kateri elementi kakovosti arhitekturnih storitev so za uporabnike najpomembnejši in kako se ti kriteriji ujamejo z vrednotenjem arhitektov?

V nadaljevanju članka so predstavljena teoretična izhodišča in sodobni modeli kakovosti v storitvenem sektorju, s poudarkom na arhitekturi kot interdisciplinarni praksi. Temu sledi predstavitev raziskovalne metodologije, ki je zasnovana z namenom identifikacije ključnih dejavnikov zaznane kakovosti. Rezultati raziskave omogočajo globlji vpogled v razkorak med strokovnim in uporabniškim pogledom na kakovost arhitekturnih storitev ter ponujajo izhodišča za razvoj bolj vključujočega pristopa k vrednotenju arhitekturne prakse.

ARHITEKTURNE STORITVE: TEORETIČNA IZHODIŠČA

Arhitekturne storitve kot profesionalna dejavnost obsegajo niz strokovnih, tehničnih in intelektualnih nalog, ki so usmerjene v oblikovanje grajenega okolja. Te storitve vključujejo idejno zasnovo, projektno dokumentacijo, usklajevanje z zakonodajo, koordinacijo sodelujočih strok ter nadzor nad izvedbo gradnje. Arhitekt ni zgolj oblikovalec, temveč tudi koordinator, svetovalec in varuh javnega interesa v prostoru. Teoretična izhodišča za razumevanje arhitekturnih storitev izhajajo tako iz zgodovinske vloge arhitekta kot tudi iz sodobnega okvira regulacije in profesionalne prakse.

Arhitektura je že od antike dalje dojemana kot technē, tj. veščina, ki združuje znanje, izkušnje in ustvarjalnost. Vitruvij je v svojem delu De architectura (1. stol. pr. n. št.) zapisal, da mora biti arhitektura osnovana na treh temeljih: trdnosti (firmitas), uporabnosti (utilitas) in lepoti (venustas) (Vitruvius, prev. Morgan, 1914). Ta trojica ostaja aktualna še danes, čeprav je bila v sodobnosti dopolnjena z novimi kategorijami, kot so trajnost, energetska učinkovitost in prostorska odgovornost.

Z razvojem sodobne družbe in tehnoloških možnosti so se arhitekturne storitve profesionalizirale in standardizirale. Arhitekturna praksa danes poteka v skladu z zakonskimi določili (npr. Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti v Sloveniji – ZAID) ter poklicnimi kodeksi, ki določajo pravila poklicne etike, dolžnosti do naročnika, javnosti in stroke (ZAPS, 2021). Arhitekturne storitve so del regulirane dejavnosti, kar pomeni, da jih lahko opravlja zgolj pooblaščena oseba z ustrezno izobrazbo, licenco in poklicno odgovornostjo.

Obseg arhitekturnih storitev obsega več faz, ki so medsebojno povezane in jih urejajo tako praksa kot profesionalni standardi. Po Mednarodni zvezi arhitektov (UIA) in Mednarodni zvezi svetovalnih inženirjev (FIDIC) so osnovne faze arhitekturnega projekta: priprava in analiza, idejna zasnova, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo, izbor izvajalca in nadzor nad gradnjo (UIA & FIDIC, 2001).

V Sloveniji so te faze opredeljene tudi v pravilnikih, zlasti v Pravilniku o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/2008), kjer se jasno določa, katere vsebine morajo biti vključene v posamezne faze projektne dokumentacije (npr. IDZ, DGD, PZI). Arhitekt je tako odgovoren za funkcionalnost, tehnično ustreznost, zakonitost in celovitost rešitev, ki jih ponuja naročniku.

Sodobna arhitekturna praksa presega meje čistega oblikovanja. Arhitekt sodeluje z drugimi strokami (gradbeni inženirji, krajinski arhitekti, strojni in elektroinženirji, konservatorji itd.) ter znotraj kompleksnih regulativnih okvirov, kar od njega zahteva visoko raven koordinacije, pravnega znanja ter sposobnost integracije interdisciplinarnih prispevkov v prostorsko in tehnično koherentno rešitev (Emmitt, 2014).

Poleg tega arhitekturna storitev vključuje vlogo svetovalca naročniku pri izbiri materialov, tehnologij, oceni investicije, racionalizaciji stroškov ter upravljanju z riziki v fazi načrtovanja in izvedbe. Pomembna vloga arhitekta je tudi varovanje kulturne in naravne dediščine ter umeščanje objektov v prostorski kontekst, kar zahteva poglobljeno poznavanje zakonodaje, okoljskih standardov in lokalnih specifik (Kostof, 1995).

Arhitekturna storitev je poleg tehničnega in ustvarjalnega dela tudi izraz družbene odgovornosti. Kodeks poklicne etike Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) določa, da mora arhitekt delovati v skladu z javnim interesom, varovati kulturne vrednote, spoštovati okolje in delovati pošteno ter transparentno v razmerju do naročnika in tretjih oseb (ZAPS, 2021). Etična dimenzija arhitekturne storitve se izraža tudi v zavedanju dolgoročnih prostorskih posledic odločitev, ki jih arhitekt sprejema pri načrtovanju.

Sodobna teorija opozarja, da je arhitektura »odvisna« (Till, 2009), saj ni avtonomna umetnost, temveč je vpeta v družbeni, ekonomski, politični in okoljski kontekst. To pomeni, da mora biti arhitekt zmožen delovati v pogojih negotovosti, kompromisov in pluralnih interesov, pri čemer ne sme izgubiti strokovne integritete.

Razumevanje kakovosti arhitekturnih storitev se med različnimi deležniki pogosto razhaja, pri čemer arhitekti in uporabniki (naročniki, investitorji, prebivalci) kakovost vrednotijo skozi različne leče. Teoretična izhodišča razumevanja kakovosti v arhitekturi segajo v interdisciplinarno polje, ki zajema tako tehnične kot družbene dimenzije, pri čemer je osrednji izziv usklajevanje strokovnih standardov z vsakodnevnimi pričakovanji uporabnikov prostora. V strokovni arhitekturni teoriji se kakovost pogosto opredeljuje s pomočjo meril, ki temeljijo na konceptih trajnosti, kontekstualnosti, materialnosti in estetske koherence. Po mnenju Zumthorja (2010) naj bi arhitektura ustvarjala »atmosfere«, ki presegajo golo funkcionalnost in izražajo večplastno čutno izkušnjo prostora. Poudarek je na celostnem pristopu, ki vključuje spoštovanje do lokacije, kulturnega konteksta in rabe materialov. Kakovostni arhitekturni projekti po tej logiki združujejo trajnostno gradnjo, funkcionalno razporeditev, in hkrati subtilno estetsko izraznost (Lidwell, Holden, & Butler, 2010).

Hkrati se kakovost v arhitekturi navezuje na sposobnost oblikovanja prostora, ki podpira dolgoročno uporabo, fleksibilnost ter odpornost na okoljske vplive. Po ISO 9001:2015, ki se uporablja tudi v nekaterih arhitekturnih praksah, kakovost pomeni »stopnjo, do katere skupek lastnosti izpolnjuje zahteve« – kar vključuje tehnične standarde, zakonodajne okvire in etične smernice (International Organization for Standardization, 2015).

Kakovost v arhitekturi od Vitruvija do sodobnih pogledov

Že rimski arhitekt Vitruvij je kakovost arhitekture opredelil s triado firmitas (trdnost), utilitas (uporabnost) in venustas (lepota), ki jih navaja v delu De architectura (Vitruvij, v Rowland & Howe, 1999, str. 23). Ta trojica ostaja temelj strokovnega presojanja, ki se v sodobnem času dopolnjuje z novimi kriteriji: trajnost (Guy & Farmer, 2001, str. 142), dostopnost, energetska učinkovitost (Vale & Vale, 2009, str. 58) in vključevanje skupnosti (Till, 2009, str. 74).

V sodobni arhitekturni teoriji in praksi postaja uporabniški vidik vse pomembnejši, saj arhitektura ni le rezultat ustvarjalnega procesa stroke, temveč je predvsem prostor, ki oblikuje vsakdanjo izkušnjo uporabnika. Razumevanje arhitekturnih storitev skozi oči uporabnika odpira vprašanja o funkcionalnosti, dostopnosti, čustveni odzivnosti prostora ter o vlogi arhitekta kot posrednika med vizijo in realnostjo. Uporabniška perspektiva vključuje subjektivne dejavnike, kot so dojemanje udobja, občutek identitete, možnost prilagajanja prostora ter stopnja zadovoljstva z bivanjskim okoljem (Preiser & Vischer, 2005).

Z vidika uporabnika se kakovost izraža skozi vsakdanjo rabo prostora. Številne raziskave kažejo, da uporabniki pogosto ne vrednotijo arhitekture po strokovnih kriterijih, temveč po občutku udobja, jasnosti tlorisa, svetlobi, tišini, dostopnosti (Rapoport, 1982, str. 156). Uporabnik v arhitekturi ni zgolj pasivni prejemnik storitve, temveč aktivni soustvarjalec prostora. Arhitektura je v svojem bistvu interakcijski medij med človekom in grajenim okoljem. Kakovost te interakcije je ključna za razumevanje uspešnosti arhitekturnih rešitev. Arhitekturni prostor se oblikuje skozi vsakdanjo rabo – skozi gibanje, rutino, občutek pripadnosti in zmožnost prilagajanja individualnim življenjskim stilom (Dovey, 2010). Prostor, ki ne upošteva dejanskega načina življenja uporabnika, lahko postane tujek ali celo vir nezadovoljstva.

Uporabniki pogosto ocenjujejo arhitekturno storitev glede na uporabnost, intuitivnost zasnove, udobje bivanja in podporo njihovim dejavnostim. Ti kriteriji so redko eksplicitno artikulirani v strokovni projektni dokumentaciji, a so odločilni pri zaznani kakovosti prostora (Gifford, 2007). Arhitekti morajo zato razviti razumevanje vsakdanje prostorske prakse in oblikovati rešitve, ki podpirajo realne potrebe posameznika ali skupnosti.

Modeli sodelovalnega načrtovanja (participatory design) predlagajo, da je kakovost arhitekturne storitve pogojena z vključitvijo uporabnikov v proces odločanja in oblikovanja. Sanoff (2000) opozarja, da s participacijo uporabnikov ne le izboljšamo uporabniško izkušnjo, temveč tudi zmanjšamo tveganje za neskladje med načrtovano in dejansko rabo prostora. Načrtovanje, ki temelji na dialogu, omogoča arhitektu, da zazna skrite potrebe, vrednote in navade uporabnika, ki jih formalna specifikacija naročila pogosto spregleda.

Kljub napredku na tem področju se številne arhitekturne prakse še vedno opirajo na enosmerni tok odločanja, pri čemer je uporabnik marginaliziran ali vključen zgolj formalno. To vodi do situacij, ko uporabniki prostor sicer prevzamejo, a ga prilagodijo po svoje, pogosto v nasprotju s prvotno zasnovo – kar kaže na nezadostno razumevanje uporabniških navad v fazi projektiranja (Till, 2009).

Koncept »arhitekture vsakdanjosti« poudarja, da se vrednost arhitekture ne meri zgolj po svoji formalni, estetski ali simbolni vrednosti, temveč predvsem po tem, kako uspešno podpira vsakdanjo dinamiko življenja uporabnikov. Lefebvre (1991) opozarja, da arhitektura, ki se oddalji od resničnih izkušenj vsakdanjosti, tvega, da postane reprezentacija brez funkcionalne vsebine. Sodobna arhitekturna praksa zato vse pogosteje prepoznava pomen prostorskega udobja, ergonomije, svetlobe, zvoka in možnosti za individualizacijo kot ključne dejavnike zadovoljstva uporabnika.

V raziskavah, ki preučujejo izkušnje uporabnikov grajenega okolja, se pojavlja koncept post- occupancy evaluation (POE), ki sistematično zbira povratne informacije uporabnikov o kakovosti prostora po njegovi uporabi. To predstavlja pomembno orodje za izboljševanje prihodnjih projektov in za učenje o tem, kako prostor dejansko deluje (Preiser & Nasar, 2008). Z vidika uporabnikov se kakovost arhitekturnih storitev pogosteje navezuje na dostopnost, stroškovno učinkovitost, uporabnost, energetsko varčnost ter časovno izvedljivost projekta. Po raziskavi Heywooda in Kenleyja (2008) naročniki pogosto poudarjajo zanesljivost, preglednost procesa, spoštovanje rokov in proračunov, pri čemer je estetska vrednost podrejena funkcionalni primernosti in praktični vrednosti. Uporabniki kakovost pogosto dojemajo kot neposreden rezultat njihove izkušnje prostora, kar vključuje udobje, svetlobo, temperaturo, akustiko in občutek varnosti (Preiser & Vischer, 2005).

Tovrstno dojemanje kakovosti je pogosto subjektivno, saj se posamezne vrednote razlikujejo glede na demografske in kulturne dejavnike. Kot opozarjajo Gann, Salter in Whyte (2003), uporabniki ne ocenjujejo arhitekturne kakovosti na podlagi strokovne terminologije, temveč glede na vsakodnevno funkcionalnost prostora, kar lahko vodi do napetosti v komunikaciji z arhitekti.

MODELI KAKOVOSTI STORITEV

Za širše razumevanje uporabniške perspektive je smiselna uporaba modelov iz storitvenih ved. Model SERVQUAL (Parasuraman, Zeithaml & Berry, 1988, str. 12) predlaga pet dimenzij kakovosti storitev: zanesljivost, dostopnost, vljudnost, empatičnost in materialna komponenta. Avtorji poudarjajo razliko med pričakovano in zaznano kakovostjo. Pri ocenjevanju kakovosti arhitekturnih storitev je pomembno tudi razumevanje pričakovanj uporabnikov. Parasuraman idr. (1988) so razvili model SERVQUAL, ki temelji na petih dimenzijah kakovosti storitev: zanesljivost (reliability), odzivnost (responsiveness), zagotovilo (assurance), empatija (empathy) in oprijemljivost (tangibles). Čeprav je bil model prvotno razvit za storitvene dejavnosti, kot so bančništvo ali zdravstvo, so njegove dimenzije aplicirane tudi na arhitekturne storitve, pri čemer so posebej pomembni osebni odnos, profesionalna kompetentnost, zaupanje in sposobnost prenosa idej v razumljive in uporabne rešitve (Cheng & Li, 2001).

Drug koristen okvir je Kano model (Kano et al., 1984, str. 39), ki razlikuje med osnovnimi, pričakovanimi in navdušujočimi lastnostmi storitev. V kontekstu arhitekture so lahko osnovne funkcionalne rešitve samoumevne, medtem ko inovativnost ali estetska dodana vrednost prinašata navdušenje – a tudi tveganje nerazumevanja.

Kakovost storitev kot teoretični koncept izhaja iz področja storitvenega managementa in se opira na razumevanje storitve kot procesa, ki je soodvisen od uporabnika, njegovega zaznavanja in izkušnje. Temeljna značilnost storitev je njihova neoprijemljivost (intangible nature), kar pomeni, da kakovosti ni mogoče vnaprej oceniti, kot je to mogoče pri fizičnem izdelku – uporabnik jo zazna šele med ali po opravljeni storitvi (Parasuraman, Zeithaml & Berry, 1985). Ta značilnost je posebej izrazita pri kompleksnih strokovnih storitvah, kot so arhitekturne, kjer končni izdelek pogosto nastane šele skozi sodelovanje med izvajalcem in naročnikom.

V kontekstu arhitekturnih storitev kakovost presega le estetsko in tehnično vrednost arhitekturnega objekta – vključuje tudi procesno kakovost, ki se kaže v profesionalnosti, komunikaciji, razumevanju naročnikovih potreb ter zmožnosti ustvarjanja vrednosti za uporabnika (Zeithaml, Bitner & Gremler, 2018). Po mnenju Grönroosa (1990) je kakovost storitev rezultat interakcije med tehnično komponento (kaj je bilo izvedeno) in funkcionalno komponento (kako je bila storitev izvedena). V arhitekturi se to konkretizira kot razlika med oblikovalsko rešitvijo (načrt, stavba) in načinom sodelovanja med arhitektom in naročnikom skozi projekt.

Razkorak med strokovnim in uporabniškim dojemanjem kakovosti se kaže kot eden ključnih izzivov v sodobni arhitekturni praksi. Arhitekti pogosto ocenjujejo uspešnost projekta z vidika inovativnosti, estetskega izraza, skladnosti s konceptom in vključevanja trajnostnih rešitev, medtem ko uporabniki pričakujejo prostore, ki so udobni, cenovno dostopni in hitro izvedljivi. Raziskava Till in Schneider (2005) opozarja, da je to neskladje pogosto posledica različnih epistemoloških osnov: arhitekti razumejo kakovost kot oblikovalski problem, uporabniki pa kot problem vsakodnevne izkušnje in zadovoljstva.

Poseben izziv v arhitekturi predstavlja to, da so storitve pogosto razdeljene na več faz – od idejne zasnove, projektne dokumentacije, usklajevanja s soglasodajalci do nadzora gradnje. V vsaki fazi se lahko uporabnikovo razumevanje kakovosti spremeni, kar pomeni, da mora arhitekt neprestano usklajevati pričakovanja in zagotavljati transparentnost procesa (Emmitt, 2014). Kakovost torej ni enoznačno merilo, temveč rezultat kompleksne izmenjave vrednosti in izkušenj med ponudnikom in uporabnikom.

Vse pogosteje se poudarja potreba po vključujočih pristopih k oblikovanju storitev, ki ne izhajajo iz domnev arhitekta, temveč iz resničnih potreb uporabnika. V tem kontekstu je kakovost storitve tesno povezana z uporabniško izkušnjo, pri čemer ima arhitekt dvojno vlogo: kot strokovnjak za prostor in kot mediator med pričakovanji uporabnikov in realnimi zmožnostmi projekta (Stickdorn & Schneider, 2011).

Takšno razumevanje kakovosti storitev v arhitekturi odpira vprašanje, kako vzpostaviti mehanizme za merjenje, ocenjevanje in izboljševanje kakovosti, ki niso zgolj tehnični, temveč tudi procesni in relacijski. Uporabniške ankete, evalvacije projektov, povratne informacije po izvedbi in vključevanje uporabnikov v načrtovalne faze predstavljajo možne pristope za izboljšanje zaznane kakovosti in povečanje usklajenosti med arhitekturnimi storitvami in uporabniškimi pričakovanji (Oreszczyn & Lowe, 2010).

Za boljše razumevanje razhajanj je pomembno razviti mehanizme za vključevanje uporabnikov v proces načrtovanja (npr. participatorni dizajn), hkrati pa je nujna tudi večja refleksija arhitektov o tem, kako njihovi strokovni kriteriji vplivajo na vsakdanje življenje ljudi (Sanoff, 2000).

Raziskava temelji na pristopu mešanih metod (mixed methods), ki omogoča celostno in poglobljeno razumevanje kompleksnosti raziskovalnega problema. Ta metodološki pristop združuje kvantitativno in kvalitativno raziskovanje, pri čemer se izkoriščajo prednosti obeh – numerična primerljivost in merljivost na eni strani ter poglobljen vpogled v stališča, izkušnje in kontekst na drugi (Creswell & Plano Clark, 2011, str. 4). Namen takšne zasnove je pridobiti večplastno sliko o razumevanju arhitekturnih storitev, pri čemer se posebej osredotočamo na razlike med uporabniškimi izkušnjami in strokovnimi pristopi arhitektov.

REZULTATI IZVEDENE RAZISKAVE

V okviru kvantitativnega dela raziskave je bil oblikovan strukturiran anketni vprašalnik, ki je bil distribuiran preko spletne platforme Google Forms. Vprašalnik je bil vsebinsko razdeljen na tri sklope: prvi sklop je zajemal splošne podatke o udeležencih, kot so njihova vloga v gradbenem projektu, vrsta obravnavanega objekta ter njegova lokacija. V drugem sklopu so anketiranci na Likertovih lestvicah ocenjevali različne vidike, povezane s kakovostjo arhitekturnih storitev, vključno s pomembnostjo cenovne dostopnosti, estetske vrednosti, trajnosti in funkcionalnosti. V tretjem sklopu pa so odgovarjali na vprašanja, ki se nanašajo na primerjavo pričakovanj in dejanskih izkušenj z arhitektom, predvsem v zvezi z zadovoljstvom nad izvedbo, komunikacijo ter sodelovanjem v procesu projektiranja. Vzorec obsega sto uporabnikov arhitekturnih storitev, med katerimi prevladujejo stanovalci novozgrajenih stavb in investitorji v individualne ali manjše stanovanjske objekte.

Kvalitativni del raziskave dopolnjuje kvantitativne ugotovitve z globljim razumevanjem strokovnih perspektiv. V ta namen so bili izvedeni štirje polstrukturirani intervjuji z arhitekti z območja Dolenjske. Intervjuji so se osredotočali na njihove izkušnje pri projektiranju objektov, sodelovanju z naročniki, doživljanju razkoraka med stroko in uporabniškimi pričakovanji ter na strategije, ki jih arhitekti uporabljajo pri uravnoteženju strokovnih standardov s tržnimi pritiski. Vprašanja so bila usmerjena v razumevanje lastnih definicij kakovosti v arhitekturi, identifikacijo pogostih konfliktnih točk z naročniki, opise dobrih praks sodelovanja, poglede na uporabniško participacijo ter stališča do kompromisov med estetskimi, funkcionalnimi in ekonomskimi zahtevami.

Zbrani podatki iz intervjujev so bili obdelani s pomočjo tematske analize po Braun in Clarke (2006, str. 89), ki omogoča sistematično identifikacijo, kodiranje in interpretacijo tem, ki se pojavljajo v besedilnem gradivu. S tem pristopom so bile izluščene ključne teme in vzorci v doživljanju arhitekturne prakse, kar omogoča neposredno primerjavo z rezultati anketnega vprašalnika in oblikovanje celovitega vpogleda v raziskovalno problematiko.

V kvantitativni raziskavi je sodelovalo približno 100 anketirancev, ki so s pomočjo ocenjevalne lestvice od 1 do 5 ocenili pomembnost devetih različnih dejavnikov kakovosti arhitekturnih storitev. Podatki so bili statistično obdelani z opisno statistiko in prikazani v obliki povprečnih ocen posameznih kriterijev. Vprašalnik je vseboval tudi tri odprta vprašanja, katerih odgovori omogočajo dopolnitev kvantitativne slike s kvalitativnimi poudarki uporabniške izkušnje.

Najvišje ocenjeni vidiki so bili funkcionalnost (povprečje: 4,93), estetika (4,89) in prilagojenost lokaciji/kontekstu (4,83). Sledita energetska učinkovitost (4,70) in dolgoročno vzdrževanje objekta (4,53). Nižje so bili ocenjeni cena gradnje (4,25), cena projektiranja (4,02) ter hitrost izvedbe (3,98).

Analiza razkriva, da uporabniki največ pomena pripisujejo vsebinskim, dolgoročno relevantnim in kontekstualno prilagojenim kakovostim arhitekture, kar presega zgolj finančne ali časovne faktorje. Najvišje ocenjeni kriteriji poudarjajo človekovo vsakdanjo izkušnjo prostora in zaznavanje arhitekture kot dejavnika življenjske kakovosti.

Razlika med oceno funkcionalnosti in hitrostjo izvedbe kaže, da se uporabniki bolj nagibajo k dolgoročni vrednosti kot k takojšnji izvedbi. To potrjuje tudi relativno visoka ocena kriterija »dolgoročno vzdrževanje objekta«, kar kaže na zavest o trajnosti in o pomenu kakovostnega

bivanjskega okolja.

Odgovori na odprta vprašanja dodatno potrjujejo tematske poudarke. Več anketirancev je

»dobro arhitekturo« opredelilo kot ravnovesje med estetiko in funkcionalnostjo, včasih tudi kot

»sožitje«, »učinkovitost«, »umeščenost v prostor« ali celo kot »filozofsko reševanje gradbenih vprašanj«. Pojavlja se jasno zavedanje pomena konteksta in premišljenosti.

Nekateri so negativno izkušnjo povezali z »pretencioznostjo arhitekta«, »ignoranco do uporabniških potreb« ali z »nesorazmernim poudarkom na estetiki na račun funkcionalnosti«. Kljub temu je velika večina anketirancev zapisala, da bi v prihodnje ponovno sodelovali z arhitektom – zaradi strokovnosti, iskanja optimalnih rešitev in zmožnosti, da arhitekt prevzame del odgovornosti za izvedbo.

Uporabniški vpogledi tako dopolnjujejo kvantitativne ocene z občutkom, da kakovost ne temelji le na posameznih kriterijih, temveč na celostni komunikaciji, razumevanju potreb in skupnem oblikovanju prostora.

V kvalitativni raziskavi so sodelovali štirje arhitekti, ki so na podlagi odprtih vprašanj reflektirali svoje razumevanje kakovosti v arhitekturi in odnos med stroko in uporabniki. Njihovi odgovori so bili tematsko analizirani, pri čemer so se izoblikovala naslednja področja: Kakovostna arhitektura. Arhitekti poudarjajo, da kakovost arhitekture ni enoznačno merljiva, ampak je preplet funkcionalnosti, trajnosti, estetike in inovativnosti – razmerje med temi elementi pa se spreminja glede na kontekst. Eden izmed sogovornikov poudarja: »Dobra arhitektura je nujno inovativna, tudi če nastaja na zelo tradicionalen način.« Drugi arhitekt pa poudari, da dobra arhitektura »nagovori človeka kot misleče bitje, ne kot potrošnika«.

Strokovna merila. Med ključnimi strokovnimi merili sogovorniki izpostavljajo trajnost, kontekstualnost, funkcionalnost, estetiko in inovativnost. Posebej je poudarjen pomen racionalnosti in sposobnosti integracije teh meril v premišljen in odziven celostni pristop. Eden od arhitektov je samokritičen do lastne inovativnosti, saj meni, da jo pogosto podreja funkcionalnim in kontekstualnim zahtevam.

Odstopanja med uporabniki in stroko. Arhitekti se strinjajo, da so razlike med pričakovanji uporabnikov in strokovno presojo neizogibne. Najpogosteje se te razlike pojavijo pri tehnični izvedbi, kjer lahko pričakovanja naročnikov trčijo ob realne izvedbene omejitve – zlasti glede stroškov. Eden izmed sogovornikov poudarja, da so takšna neskladja priložnost za dodatno refleksijo in ne nujno problem.

Komunikacija in proces usklajevanja. Vsi sogovorniki poudarjajo pomen dialoga. Arhitekt deluje kot posrednik med naročniki, uporabniki, izvajalci in stroko. Pripravljenost na prilagajanje, ponoven premislek in vračanje na izhodišča so bistvene lastnosti dobrega arhitekturnega procesa. Eden izmed arhitektov pravi, da tovrstno prilagajanje ni popuščanje, temveč nujen del multidisciplinarnega dela.

Participacija uporabnikov. Arhitekti priznavajo, da vključevanje uporabnikov povečuje občutek pripadnosti in pozitivno vpliva na sprejem arhitekture. Vendar poudarjajo, da mora obstajati ravnovesje med strokovnim in laičnim pristopom. Pomembno je, da je participacija usmerjena in podprta z ustreznimi orodji, kot so vizualizacije, 3D modeli in predstavitve.

Poklicna etika in družbeni kontekst. V odgovorih se izraža zavest o napetosti med zvestobo stroki in zahtevami trga. Eden od arhitektov navaja, da se etično odloča že s tem, katere naloge sprejme – pri čemer je za izražanje svojega pristopa našel prostor v kulturni produkciji, čeprav to pomeni kompromis v ekonomskem smislu. Arhitekti nasploh priznavajo, da je prostor za

kompleksno, mislečo arhitekturo v kapitalistični logiki pogosto omejen.

Pomanjkanje diskurza in vloga teorije. Vsi sogovorniki opozarjajo na pomanjkanje teoretske refleksije v praksi in potrebo po vzpostavitvi javnega, strokovnega diskurza o arhitekturi. Teorija naj bi delovala vzporedno s prakso, ne kot njen podaljšek, temveč kot njena refleksija in osmišljanje. Eden izmed arhitektov poudarja, da mora biti dobra arhitektura večplastna in argumentirana, sicer ne more biti dobro razumljena.

RAZPRAVA

Rezultati raziskave kažejo na večplastno in pogosto napeto razmerje med uporabniškim vrednotenjem arhitekture in strokovnim razumevanjem kakovosti. Medtem ko anketirani uporabniki največjo težo pripisujejo funkcionalnosti, estetiki in prilagojenosti lokaciji, arhitekti v svojih odgovorih opozarjajo, da kakovost presega merljive in posplošljive kriterije – zanje je kakovost proces, ki se oblikuje skozi refleksijo, diskurz in ustvarjalno odgovornost.

Razkorak v dojemanju arhitekturnih vrednot ni razumljen kot pomanjkljivost, temveč kot priložnost – prostor za izmenjavo pogledov, za preseganje stereotipnih vlog (stroka/uporabnik) in za skupno učenje. Eden izmed arhitektov tako razkorak vidi kot »potencial za nove premisleke na obeh straneh«, ne kot težavo, ki bi jo morali odpraviti.

Raziskava osvetljuje tudi pomen dialoga kot osnovne metode za usklajevanje pričakovanj. Komunikacija ni zgolj prenos informacij, temveč prostor za razlago, izmenjavo pomenov in gradnjo zaupanja. Arhitekt kot mediator med prostorsko stroko, družbenimi interesi in vsakdanjimi potrebami uporabnikov prevzema vlogo prevajalca različnih jezikov – tehničnega, estetskega in življenjskega.

Ugotovitve raziskave opozarjajo tudi na potrebo po vključevanju uporabnikov že v začetnih fazah načrtovanja, kar potrjujejo tako strokovna stališča intervjuvancev kot rezultati anket. Hkrati pa se izkaže, da participacija ni vedno mogoča – zlasti v javnih projektih, kjer so procesi pogosto formalizirani, postopki rigidni, odgovornost pa razpršena.

Na koncu se je treba dotakniti tudi širšega družbenega konteksta, v katerem arhitektura nastaja. Arhitekti opozarjajo na pomanjkanje diskurza o arhitekturnih vrednotah in na marginalizacijo teoretske razprave v prostoru vsakdanje prakse. Kakovostna arhitektura je v takem okolju lahko razumljena kot odvečna, neekonomična ali celo elitistična. Zato je dolžnost stroke, da ne le projektira, temveč tudi osmišlja, razlaga in zagovarja vrednote prostora.

Uporabniška in strokovna presoja kakovosti arhitekturnih storitev sta torej različni, a ne nujno nasprotujoči. Razumevanje obeh perspektiv je ključ za boljše načrtovanje, boljše bivalno okolje in boljšo arhitekturno kulturo.

ZAKLJUČEK

Kakovost arhitekturnih storitev je koncept, ki ni enoznačno opredeljiv, temveč se razteza prek raznolikih dimenzij – tehničnih, estetskih, družbenih, kulturnih in uporabniških. V središču razumevanja kakovosti v arhitekturi je dejstvo, da se pomen in vrednotenje posameznih sestavin kakovosti bistveno razlikujeta glede na vlogo posameznika v procesu zasnove, načrtovanja in rabe prostora. Teoretični okvir članka izhaja iz razumevanja arhitekturne storitve kot kompleksnega profesionalnega dejanja, ki presega tehnično projektiranje in vključuje tudi koordinacijo različnih strok, odgovornost do prostora, upoštevanje regulative ter vse bolj tudi potrebo po aktivni vključitvi končnih uporabnikov v proces snovanja. Tu se pokaže razlika med strokovno artikuliranim pojmovanjem kakovosti, ki se opira na dolgoročne vrednote, kot so trajnost, kontekstualnost in inovativnost, ter uporabniškim pogledom, kjer kakovost pogosto sovpada z neposrednimi izkušnjami, občutkom udobja, smiselnosti prostora in njegove uporabnosti.

Empirična raziskava, predstavljena v tem prispevku, jasno osvetljuje razhajanja in presečišča med tema dvema perspektivama. Kvantitativni rezultati kažejo, da uporabniki najvišje vrednotijo tiste dejavnike, ki so povezani s kakovostjo vsakdanje rabe prostora, kot so funkcionalna razporeditev, estetska skladnost in občutek umeščenosti v lokalni kontekst. Ob tem se izkaže, da cenovni ali časovni kriteriji – čeprav pomembni – nimajo tolikšne teže kot dejavniki, ki vplivajo na dolgotrajno izkušnjo prostora. Uporabniki očitno iščejo trajnostno vrednost arhitekture, ki se izraža v kakovosti bivanja, čutni skladnosti ter sposobnosti prostora, da podpira njihove življenjske prakse.

Kvalitativni del raziskave, ki vključuje poglobljene intervjuje s štirimi arhitekti, pa razkriva, da stroka pogosto deluje znotraj širšega sistema vrednot, v katerem se kakovost oblikuje kot procesna in refleksivna kategorija. Arhitekti razumejo kakovost kot rezultat pretehtanih odločitev, dialoga z različnimi deležniki in kot odgovornost, ki presega zgolj naročnikove želje. Ustvarjanje kakovostne arhitekture po njihovem mnenju zahteva usklajevanje kreativnih ambicij, tehničnih omejitev, zakonodajnih zahtev in družbene odgovornosti, kar pomeni, da je kakovost zanje pogosto nevidna in nesamoumevna, a nujno prisotna.

Primerjava rezultatov z že obstoječimi raziskavami potrjuje te ugotovitve. V literaturi je pogosto izpostavljen razkorak med zaznano kakovostjo in strokovno presojo, zlasti pri uporabniških pričakovanjih glede hitre izvedbe, stroškovne učinkovitosti in preprostosti rabe. Podobno kot v študijah Heywooda in Kenleyja, Sanoffa ter Preiserja in Vischerja se tudi v naši raziskavi pokaže, da uporabniki pogosto ne razumejo celotne kompleksnosti arhitekturnega procesa, temveč ga presojajo po izidih, ki so zanje neposredno izkušeni. Arhitekti, nasprotno, ocenjujejo kakovost skozi prizmo notranje doslednosti, inovativnosti ter zmožnosti reševanja prostorskih izzivov. V tem razmerju ni treba videti konflikta, temveč možnost za vzpostavitev novega prostora razumevanja – prostora, v katerem lahko stroka in uporabniki skupaj oblikujeta standarde kakovosti, ki bodo odražali tako strokovno kot človeško dimenzijo arhitekture.

Članek torej potrjuje spoznanje, da kakovost arhitekture ne nastaja v vakuumu, temveč je rezultat neprestanega usklajevanja med številnimi deležniki, pričakovanji, omejitvami in možnostmi. Arhitektura, ki ne prisluhne uporabniku, izgublja svojo temeljno družbeno vlogo. Po drugi strani pa arhitektura, ki odpove pri strokovni presoji, trajnosti in širšem družbenem kontekstu, ne more izpolniti svoje dolžnosti do prostora in skupnosti. Zato mora sodobna arhitekturna praksa razvijati nove pristope, v katerih bo uporabnik ne zgolj upoštevan, temveč vključen, slišan in vabljen k sodelovanju. Pri tem ne gre le za formalno participacijo, temveč za ustvarjanje orodij in okolij, ki omogočajo resničen dialog in soodločanje.

Raziskava izpostavlja tudi potrebo po večji refleksivnosti v stroki. Arhitekti se vse bolj zavedajo napetosti med profesionalnimi ideali in realnimi tržnimi pogoji. Vprašanja, ki jih odpira ta članek, ne zadevajo le kakovosti posamezne storitve, temveč tudi širše razumevanje vloge arhitekta v družbi, pomen arhitekturne kritike, prisotnost strokovnega diskurza in razvoj arhitekturne pismenosti v javnosti. Članek zato prispeva k boljšemu razumevanju uporabniških potreb, krepi zavedanje o strokovni etiki in opozarja na pomen vključevanja v zgodnjih fazah načrtovanja kot ključni element kakovosti arhitekturnih storitev.

Za prihodnje raziskave se s tem odpirajo nekatere koristne usmeritve. Ena izmed njih je sistematična analiza vpliva javnih naročil in zakonodajnih okvirjev na dejansko kakovost izvedenih arhitekturnih rešitev. Prav tako bi bilo smiselno raziskati dolgoročne učinke arhitekturnih odločitev na kakovost bivanja – denimo s študijami, ki bi povezovale uporabniško izkušnjo, tehnične kazalnike ter kulturne dimenzije prostora. Nadaljnja pozornost bi morala biti namenjena interdisciplinarnim vidikom načrtovanja, saj kakovost arhitekture pogosto nastaja v sodelovanju z drugimi strokami. Pomemben raziskovalni izziv ostaja tudi razvoj komunikacijskih veščin arhitektov, zlasti v povezavi s sposobnostjo, da strokovne koncepte predstavijo na razumljiv, vključujoč in javnosti dostopen način.

Sklepno sporočilo članka je jasno: kakovostna arhitektura se ne zgodi spontano, temveč je rezultat skrbno vodenega procesa, ki temelji na strokovni presoji, sodelovanju, razumevanju in odgovornosti. Arhitektura mora preseči ozka oblikovna in estetska izhodišča in se udejanjati kot kulturni, družbeni in čutni medij vsakdanjega življenja. Le s tem bo lahko prostor postal ne le fizični okvir človekovega bivanja, temveč njegova podpora, njegova identiteta in njegov izraz. Arhitekt kot strokovnjak ne izgublja svoje vloge s tem, ko prisluhne, temveč jo širi – v smeri bolj humane, vključujoče in kakovostne arhitekturne prakse.

LITERATURA IN VIRI

Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research in Psychology, 3(2), 77–101. https://doi.org/10.1191/1478088706qp063oa. [20.6.2025] Cheng, E. W. L., & Li, H. (2001). Information priority-setting for better resource allocation using SERVQUAL for quality assessment. Construction Innovation, 1(2), 133–144. https://doi.org/10.1108/14714170110814595. [18.7.2025]

Creswell, J. W., & Plano Clark, V. L. (2011). Designing and Conducting Mixed Methods Research (2nd ed.). Sage.

Dovey, K. (2010). Becoming Places: Urbanism / Architecture / Identity / Power. Routledge. Emmitt, S. (2014). Design management for architects. Wiley Blackwell.

Gann, D. M., Salter, A. J., & Whyte, J. K. (2003). Design quality indicator as a tool for thinking. Building                             Research               &                Information,               31(5),               318–333.

https://doi.org/10.1080/0961321032000097636. [15.6.2025]

Gifford, R. (2007). Environmental Psychology: Principles and Practice. Optimal Books. Grönroos, C. (1990). Service Management and Marketing: Managing the Moments of Truth in Service Competition. Lexington Books.

Guy, S., & Farmer, G. (2001). Reinterpreting sustainable architecture: The place of technology. Journal                           of               Architectural               Education,              54(3),               140–148.

https://doi.org/10.1162/10464880152632451. [18.7.2025]

Heywood, C., & Kenley, R. (2008). Evaluating the sustainable performance of facility management services using the EFQM Excellence Model. Journal of Facilities Management, 6(4), 303–319. https://doi.org/10.1108/14725960810908191. [22.6.2025]

International Organization for Standardization. (2015). ISO 9001:2015 – Quality management systems – Requirements. Ženeva: ISO. https://www.iso.org/standard/62085.html. [18.6.2025]

POVZETEK

Vpliv športnih obveznosti na učni uspeh srednješolcev je pomembno področje raziskovanja, saj šport oblikuje učne navade, disciplino in motivacijo mladih. Raziskava, izvedena na vzorcu 148 dijakov, starih med 15 in 19 let, ki se redno ukvarjajo s športom, ter dopolnjena z intervjuji s trenerji in učitelji, je pokazala, da večina športno aktivnih dijakov dosega povprečne ali nadpovprečne učne rezultate. Šport jim namreč pomaga razvijati vztrajnost, organizacijo časa in odgovornost. Kljub temu je približno petina anketirancev poročala o težavah pri usklajevanju šolskih obveznosti in treningov, kar se zlasti kaže v obdobjih tekmovanj in vodi v povečano obremenjenost ter učne vrzeli. Intervjuji so potrdili razlike v pogledih trenerjev in učiteljev: trenerji šport vidijo kot sredstvo za oblikovanje značaja, medtem ko učitelji opozarjajo na učne vrzeli zaradi odsotnosti od pouka. Ugotovitve so skladne z obstoječimi slovenskimi in mednarodnimi študijami, ki večinoma potrjujejo pozitivne učinke športa na učni uspeh, a opozarjajo tudi na tveganja preobremenjenosti. Poudarjena je potreba po večji sistemski podpori, prilagoditvah učnih programov ter sodelovanju med šolami, trenerji in starši, da bi mladim športnikom omogočili uspešno usklajevanje športa in izobraževanja.

Ključne besede: šport, srednješolci, učni uspeh, obveznosti, organizacija časa, dvojna kariera

ABSTRACT

The impact of sports obligations on the academic performance of secondary school students represents an important field of research, as sports shape learning habits, discipline, and motivation. A study conducted on a sample of 148 students aged 15 to 19 who regularly participate in sports, complemented by interviews with coaches and teachers, revealed that most sport-active students achieve average or above-average academic outcomes. Sports help them develop perseverance, time management skills, and responsibility. Nevertheless, around one fifth of respondents reported difficulties in balancing schoolwork and training, particularly during competition periods, leading to increased stress and learning gaps. The interviews highlighted contrasting perspectives: coaches emphasized sports as a means of character building, while teachers pointed out academic gaps caused by frequent absences. The findings are consistent with Slovenian and international studies, which largely confirm the positive effects of sports on academic success but also warn of the risks of overload. The study underlines the need for stronger systemic support, adapted curricula, and closer cooperation between schools, coaches, and parents to enable young athletes to successfully balance sports and education.

Keywords: sports, secondary school students, academic performance, obligations, time management, dual career

UVOD

Vloga športa v življenju mladih je neizpodbitna, saj predstavlja pomembno obliko preživljanja prostega časa, ki presega zgolj telesno aktivnost. Šport pomembno vpliva na oblikovanje osebnosti, krepi telesno zdravje, spodbuja socialno povezovanje in razvija vrednote, kot so vztrajnost, odgovornost ter spoštovanje pravil. Pri mladostnikih, ki se nahajajo v občutljivem obdobju odraščanja, ima šport še posebno vlogo, saj jim pomaga razvijati občutek pripadnosti, samopodobo in strukturo vsakdana. Redna vključenost v športne dejavnosti ne vpliva le na fizično pripravljenost, temveč tudi na kognitivne sposobnosti, motivacijo in sposobnost spoprijemanja z različnimi življenjskimi izzivi.

Hkrati pa šport predstavlja tudi določeno obveznost. Mladostniki, ki se redno udeležujejo treningov in tekmovanj, so pogosto vključeni v organizirane športne sisteme, ki zahtevajo prilagajanje vsakodnevnega ritma. Športne obveznosti lahko obsegajo več treningov tedensko, nastope na tekmovanjih doma in v tujini, obveznosti do kluba ali reprezentance ter različne dodatne dejavnosti, povezane z vrhunskim ali rekreativnim športom. Zaradi tega se mladi športniki pogosto znajdejo pred izzivom, kako uskladiti časovne in psihične obremenitve, povezane s športom, z zahtevami šolskega sistema. Obveznosti se v obdobjih tekmovanj še povečajo, kar lahko vodi do pomanjkanja časa za učenje in do občutkov stresa, obremenjenosti in celo izgorelosti.

Pomembno je razumeti, da športne obveznosti ne vplivajo enoznačno na učni uspeh. Pri nekaterih mladostnikih šport spodbuja red, disciplino in organizacijo časa, kar pozitivno vpliva na šolske rezultate. Pri drugih pa lahko prekomerne obremenitve povzročijo zmanjšano motivacijo, utrujenost in upad učne uspešnosti. Prav v tem razkoraku se skriva jedro raziskovalnega vprašanja: ali šport mladim v šolskem obdobju pomaga pri doseganju boljših rezultatov ali pa postane ovira, ki zahteva posebne prilagoditve izobraževalnega procesa.

Cilj raziskave, predstavljene v tem članku, je bil raziskati povezavo med športnimi obveznostmi in učnim uspehom srednješolcev. Osredotočili smo se na to, kako šport oblikuje njihove učne navade, motivacijo in disciplino, ter preverili, v kolikšni meri športne dejavnosti predstavljajo podporo ali pa dodatno obremenitev v učnem procesu. Posebej nas je zanimalo, kako dijaki doživljajo usklajevanje športa in učenja ter kakšne razlike opažajo učitelji in trenerji, ki z njimi neposredno sodelujejo.

Raziskava temelji na prepričanju, da je treba šport in izobraževanje obravnavati celostno. Šolski uspeh ne more biti razumljen brez upoštevanja širših dejavnikov, ki oblikujejo življenje mladih, prav tako pa športa ne moremo vrednotiti le skozi rezultate na igrišču ali stadionu, temveč tudi skozi njegov vpliv na psihološki, socialni in kognitivni razvoj posameznika. Ugotovitve raziskave zato prispevajo k boljšemu razumevanju odnosa med športom in učenjem ter k iskanju odgovorov na vprašanje, kako šolski in športni sistem povezati tako, da se medsebojno dopolnjujeta in skupaj omogočata celosten razvoj mladostnikov.

ŠPORT IN UČENJE V SREDNJI ŠOLI

Izraz športne obveznosti uporabljamo za celoto aktivnosti, ki jih narekuje redno športno udejstvovanje: tedenska količina treninga, tekmovalne obremenitve (št. nastopov/sezone, potovanja), organizacijski okvir (klubski, šolski, individualni), ter status športnika (rekreativni, kategorizirani, vrhunski), kot jih v širšem smislu umešča slovenski Zakon o športu (ZŠpo-1) in povezani podzakonski akti (npr. kategorizacija, status športnika dijaka). ZŠpo-1 določa javni interes na področju športa, organe, mehanizme in pogoje za opravljanje dela v športu, kar posredno oblikuje tudi šolsko-športne pogoje mladih športnikov (ZŠpo-1).

Učni uspeh operacionaliziramo z uporabo povprečne ocene (GPA), predmetno specifičnih dosežkov (npr. matematika, jezik), udeležbe/odsotnosti ter kazalnikov učnega vedenja (čas za učenje, domače naloge), skladno z mednarodno literaturo, ki učne izide obravnava večdimenzionalno (npr. Marsh & Kleitman, 2003; Bailey idr., 2009).

Koncept dvojne kariere naslavlja usklajevanje športa in izobraževanja ter je v EU in Sloveniji strateško umeščen (Smernice EU o dvojnih karierah; nacionalne pobude OKS-ZŠZ – npr.

»Športnikom prijazno izobraževanje«, priročniki, tutorstvo). Ti dokumenti poudarjajo prilagoditve urnikov, tutorstvo in partnersko sodelovanje med šolami in klubi kot ključne podporne mehanizme. V slovenskem kontekstu je bila Resolucija o nacionalnem programu športa 2014–2023 temeljni okvir; veljavnost te resolucije je po uradnih virih potekla, v javni obravnavi pa so bili predlogi novega programa (2024–2033) in napoved nadaljnje resolucije (2026–2035). To potrjuje dinamičen razvoj politik, pomemben za šolsko-športne prilagoditve. Sistematični pregledi in metaanalize dosledno kažejo, da je telesna dejavnost (TD) povezana z izvršilnimi funkcijami, pozornostjo ter učnimi dosežki, čeprav so velikosti učinkov skromne in heterogene. Donnelly idr. (2016) ugotavljajo, da aerobna pripravljenost in intervencije TD najpogosteje koristijo kognitivnim funkcijam otrok in mladostnikov; Barbosa idr. (2020) v

»umbrella« pregledu sintetizirajo prejšnje meta-analize in poročajo o pretežno pozitivnih učinkih TD na učno uspešnost. Raziskave o izvršilnih funkcijah poudarjajo vlogo delovnega spomina, inhibicije in kognitivne fleksibilnosti kot mostu med TD in učenjem (Diamond, 2012/2013). Pri adolescentih se zdi komponenta spretnostno-gibalne pripravljenosti posebej pomembna (npr. hitrost-agilnost), saj se asociira s kognicijo in (posredno) z učnim delovanjem (Haverkamp idr., 2021). V šolski praksi lahko dodana TD v učnem času (npr. 120 min/teden) skromno izboljša bralno-računske izide (Solberg idr., 2021), a učinki so majhni in metodično občutljivi. Teorija samodoločanja (Deci & Ryan) predpostavlja, da zadovoljevanje psiholoških potreb po avtonomiji, kompetentnosti in odnosnosti spodbuja notranjo motivacijo in vztrajnost. Organiziran šport pogosto krepi občutek kompetentnosti in pripadnosti, kar se lahko prenaša v šolski kontekst kot večja učna motivacija in vztrajnost. Pričakovan prenos je posreden in moderatorsko odvisen od kakovosti trenersko-učiteljskih praks (spodbujanje avtonomije vs. nadzor). Pregled Bailey idr. (2009) kritično povzema, da telesna in športna vzgoja prispeva k socialnemu, afektivnemu in kognitivnemu razvoju – prek timske dinamike, discipline in vodenja vrstnikov. To lahko podpira šolsko vključenost ter posredno učno uspešnost, če so varnost, inkluzivnost in kakovost učnega okolja zagotovljeni. Strukturiran trenažni režim lahko spodbuja samoregulacijo in upravljanje časa, kar je pomemben napovednik učnih dosežkov. Klasični študiji v visokošolskem prostoru (Macan idr., 1990; Britton & Tesser, 1991) povezujeta boljše time-management prakse s povprečjem ocen in nižjim stresom. Pri srednješolcih pričakujemo sorodno logiko prenosa navad (načrtovanje, prioritizacija, rutine), ob zavedanju razvojnih razlik. Intenzivne športne obveznosti lahko skrajšajo spanje, povečajo potovalne in tekmovalne zahteve in s tem vplivajo na pozornost, spomin in razpoloženje. Pregledi literature (Curcio idr., 2006; Taras & Potts-Datema, 2005) povezujejo nezadostno spanje z slabšim učnim funkcioniranjem. Zato v raziskovalni model vključimo spanje kot mediator z dvosmerno dinamiko (sport → spanje → učenje; učenje → spanje). Dosedanje raziskave, tako v mednarodnem kot tudi v slovenskem prostoru, potrjujejo, da obstajajo povezave med telesno dejavnostjo in akademskimi izidi, pri čemer se večinoma kažejo pozitivni ali nevtralni učinki, negativni pa so redki. Sistematični pregledi in meta-analize (Rasberry idr., 2011; Singh idr., 2012; Donnelly idr., 2016; Barbosa idr., 2020) opozarjajo, da so ti učinki majhni, pogosto heterogeni in v veliki meri odvisni od odmerka telesne dejavnosti, od širšega konteksta, v katerem se izvajajo športne aktivnosti, ter od načina merjenja učnih dosežkov. Čeprav rezultati niso vedno enoznačni, prevladuje stališče, da telesna dejavnost prispeva k boljšim kognitivnim in učnim izidom, zlasti kadar je redna in dobro strukturirana. Slovenska evidenca se s temi ugotovitvami v veliki meri ujema. Sember in sodelavci (2017) so z objektivnim merjenjem telesne dejavnosti pokazali, da so bolj telesno dejavni učenci, ki so bili gibalno aktivni od 60 do 120 minut na dan, dosegali višje ocene iz matematike. Rezultati so razkrili tudi razlikovanje med učenci iz urbanih in ruralnih okolij, kar kaže na pomen družbenega in prostorskega konteksta pri razumevanju povezave med športom in učenjem. V Sloveniji je pomemben tudi nacionalni sistem spremljanja gibalne učinkovitosti SLOfit, ki predstavlja eno najbolje razvitih longitudinalnih baz podatkov o gibalnem razvoju otrok in mladih v svetu. Ta sistem, skupaj s povezanimi raziskavami, je omogočil analizo vplivov pandemije COVID-19 na telesni razvoj mladostnikov ter dodatno poudaril potrebo po sistemskih ukrepih za spodbujanje telesne dejavnosti v šolskem okolju (Sember idr., 2020).

Mednarodne longitudinalne raziskave potrjujejo tovrstne vzorce. Študija Marsha in Kleitmana (2003) je pokazala, da udeležba v šolskem športu pozitivno korelira z ocenami, kakovostjo opravljanja domačih nalog, izobraževalnimi aspiracijami ter celo z dosežki v kasnejših obdobjih izobraževanja, in to tudi ob kontroli ozadnih dejavnikov, kot so socialno-ekonomski status in osebnostne značilnosti učencev. Takšne ugotovitve krepijo tezo, da športne obveznosti, če so ustrezno uravnotežene, ne predstavljajo ovire, temveč podporni dejavnik učnega uspeha. Raziskave na področju povezave med športom in izobraževanjem so številne. Po mnenju Bailey idr. (2013) šport pozitivno vpliva na kognitivni razvoj, koncentracijo in akademske dosežke. Po drugi strani pa raziskave opozarjajo na nevarnost preobremenjenosti pri mladih, ki se intenzivno ukvarjajo s športom, kar lahko vodi do stresa in slabših učnih rezultatov (Fraser- Thomas, Côté & Deakin, 2005).

V Sloveniji so raziskave pokazale, da redna telesna dejavnost krepi učno disciplino in socialno povezanost, vendar se mladi športniki pogosto soočajo z izzivi pri usklajevanju šolskih obveznosti in treningov (Jurak & Starc, 2016). Mednarodne primerjave kažejo, da so sistemi, ki omogočajo prilagojene učne programe športnikom, bolj uspešni pri zagotavljanju ravnotežja med šolskim in športnim življenjem (European Commission, 2012).

MNENJE SREDNJEŠOLCEV O VPLIVU ŠPORTNIH OBEVEZNOSTI NA ŠOLSKI

USPEH

Kvantitativna raziskava je bila izvedena na vzorcu 148 srednješolcev v Sloveniji. Izvajali smo jo preko spletne aplikacije in povabilom preko družbenih omrežij v začetku leta 2025. Anketo so izpolnjevali torej mladi med 15 in 19 letom starosti, ki obiskujejo različne srednješolske izobraževalne programe in se ukvarjajo s športom. Uporabljen je bil strukturiran anketni vprašalnik, ki je meril pogostost športnih aktivnosti, število tedenskih ur treningov, učni uspeh (povprečna ocena) ter samooceno obremenjenosti. Dodatno so bili izvedeni polstrukturirani intervjuji s petimi trenerji in tremi učitelji športnikov. Analiza anketnih podatkov jasno kaže, da ima šport pomembno vlogo pri oblikovanju učnega uspeha in vedenjskih vzorcev mladih. Večina anketiranih dijakov, ki so vključeni v redne športne dejavnosti, dosega povprečne ali celo nadpovprečne učne rezultate. Ti rezultati potrjujejo hipotezo, da športne obveznosti ne predstavljajo nujno ovire pri doseganju šolskih ciljev, temveč lahko ob ustrezni organizaciji časa in podpori okolja pomembno prispevajo k pozitivnim učnim izidom. Dijaki so pogosto poudarjali, da jih da jih strukturiran urnik treningov spodbuja k učinkovitejšemu razporejanju časa ter razvoju veščin, kot so vztrajnost, samodisciplina in doslednost pri opravljanju nalog. Prav ti elementi, ki jih spodbuja športna dejavnost, se po njihovem mnenju prenašajo tudi v šolski prostor, kjer jim omogočajo, da so pri učenju bolj osredotočeni, da naloge opravljajo redno in da se znajo bolje spoprijeti s stresom, povezanem s preverjanjem znanja.

Kljub temu pa rezultati opozarjajo tudi na določene izzive. Približno petina anketirancev je izrazila občutne težave pri usklajevanju športnih obveznosti z učenjem. Največkrat so te težave povezane z obdobji intenzivnih priprav na tekmovanja in samimi tekmovalnimi obdobji, ko se urnik treningov poveča in ko zaradi pogostih odsotnosti od pouka dijaki izgubljajo stik z obravnavano snovjo. Nekateri dijaki so poročali o občutku preobremenjenosti, ki ga spremljajo zmanjšana motivacija za učenje, pomanjkanje časa za sprostitev ter občasno tudi poslabšanje učnih rezultatov. Iz tega izhaja, da je vpliv športa na učenje močno odvisen od intenzivnosti obremenitev in od stopnje podpore, ki jo dijaki prejemajo tako v šoli kot v športnem okolju.

Kvalitativni del raziskave, izveden z intervjuji, dodatno osvetljuje raznolikost izkušenj. Trenerji so enotno poudarjali, da šport mlade uči pomembnih življenjskih vrednot in veščin, kot so vztrajnost, odgovornost in sposobnost dela v skupini. Po njihovem mnenju se prav te lastnosti prenašajo tudi na področje šolskega dela, saj športniki razvijejo višjo stopnjo samoregulacije in so bolje pripravljeni na soočanje z neuspehom. Več trenerjev je poudarilo, da športnik skozi proces treningov in tekmovanj pridobi izkušnjo, da je neuspeh del poti k izboljšanju, kar kasneje prenaša tudi v učni proces, kjer neuspešen test ali slaba ocena ne vodi nujno v opustitev truda, temveč v dodatno motivacijo za napredek.

Na drugi strani so učitelji, ki delajo s športniki dijaki, podali nekoliko bolj ambivalentne odgovore. Čeprav so priznali, da športniki pogosto izkazujejo visoko stopnjo delovnih navad in discipline, so opozorili tudi na težave, povezane z odsotnostjo od pouka. Zaradi treningov, priprav in tekmovanj športniki pogosto manjkajo pri obravnavi nove učne snovi, kar vodi do vrzeli v znanju, ki jih je težko nadomestiti. Nekateri učitelji so izpostavili tudi problem neenotnega pristopa šolskih institucij do športnikov: medtem ko nekatere šole razvijajo posebne programe in nudijo individualizirano pomoč, so drugje športniki prepuščeni lastni iznajdljivosti in podpori staršev. To povzroča neenakost med dijaki, saj so pogoji za usklajevanje športa in šole močno odvisni od posamezne izobraževalne ustanove.

Intervjuji so pokazali tudi na razhajanja v pričakovanjih. Trenerji pogosto dajejo prednost športnim ciljem, medtem ko učitelji večji poudarek namenjajo akademskemu uspehu. Dijaki se zato pogosto znajdejo v navzkrižju interesov, kjer morajo sami tehtati med udeležbo na treningu ali tekmovanju in pripravo na pomemben test. V tovrstnih situacijah se pokaže pomen sistemske podpore in koordinacije med šolo, trenerji ter starši. Brez take podpore so dijaki izpostavljeni povečanemu tveganju za preobremenjenost, kar se lahko odrazi tako na športnih kot tudi učnih dosežkih. Podrobnejša analiza podatkov je razkrila tudi razlike glede na športno panogo in obseg obremenitev. Dijaki, vključeni v individualne športe z večjim številom treningov na teden (npr. plavanje, atletika, gimnastika), so pogosteje poročali o težavah z usklajevanjem šole in športa kot tisti, ki so se ukvarjali z ekipnimi športi. Razlaga za to je lahko povezana z večjim individualnim pritiskom in tekmovalnimi zahtevami v individualnih športih, medtem ko ekipni športi pogosto zagotavljajo širšo socialno podporo in bolj fleksibilen razpored treningov.

Naši rezultati se ujemajo z mednarodnimi raziskavami, ki ugotavljajo, da športna dejavnost prispeva k razvoju številnih osebnostnih lastnosti in učnih veščin, vendar so učinki odvisni od intenzivnosti, organiziranosti ter institucionalne podpore. Kot so pokazale študije Marsh in Kleitman (2003), udeležba v športu pozitivno vpliva na učni uspeh in izobraževalne aspiracije, a le, če so športne obveznosti uravnotežene z učnimi. Prav to potrjujejo tudi naši podatki: večina dijakov je s pomočjo športnih aktivnosti razvila sposobnost učinkovite organizacije časa, manjši del pa se sooča s težavami, ki so predvsem posledica pomanjkanja podpore pri usklajevanju zahtev.

Sklepno lahko ugotovimo, da je vpliv športa na učenje večplasten in odvisen od številnih dejavnikov. Naša raziskava potrjuje, da šport pri večini mladostnikov spodbuja pozitivne učne navade, povečuje disciplino in krepi motivacijo, hkrati pa izpostavlja tiste dijake, ki zaradi obsežnih obremenitev doživljajo učne vrzeli in stres. V tem smislu naši rezultati niso le potrditev ugotovitev iz prejšnjih raziskav, temveč prinašajo tudi nove vpoglede, saj s kombinacijo anketnega vprašalnika in intervjujev nudijo celovit pregled tako kvantitativnih kot kvalitativnih vidikov športno-šolskega ravnovesja.

Naša raziskava, izvedena med 148 srednješolci, ki se redno ukvarjajo s športom, je pokazala, da večina športno aktivnih dijakov dosega povprečne ali nadpovprečne učne rezultate. Udeleženci so poudarjali pomen discipline in organizacije časa, ki ju pridobijo z rednimi treningi, medtem ko je približno petina dijakov opozorila na težave pri usklajevanju obsežnih športnih obveznosti z zahtevami šolskega kurikula, zlasti v obdobjih tekmovalnih obremenitev. Intervjuji s trenerji in učitelji so dodatno osvetlili te ugotovitve. Trenerji so izpostavili razvoj vztrajnosti, delovnih navad in odgovornosti, medtem ko so učitelji opozarjali na primere učnih vrzeli zaradi pogostih odsotnosti, ki lahko obremenijo šolski uspeh športnikov.

Rezultati naše raziskave so skladni z ugotovitvami več slovenskih avtorjev. Sember in sodelavci (2017) so dokazali, da učenci, ki so bili bolj telesno dejavni, dosegajo višje učne rezultate, še posebej na področju matematike, kar potrjuje, da telesna dejavnost lahko prispeva k izboljšanju kognitivnih funkcij. Podobno Jurak in Starc (2016) poudarjata, da šport pozitivno vpliva na socialno integracijo in razvoj discipline, hkrati pa opozarjata na sistemske izzive pri usklajevanju športa in šole. Naši rezultati, kjer dijaki izražajo izboljšano organizacijo časa in višjo stopnjo motivacije, neposredno dopolnjujejo te ugotovitve, saj ponujajo empirične dokaze iz aktualnega vzorca slovenskih srednješolcev.

V mednarodnem kontekstu so rezultati prav tako primerljivi z raziskavami. Marsh in Kleitman (2003) sta v longitudinalni študiji v ZDA ugotovila, da športne dejavnosti pozitivno vplivajo na ocene, motivacijo in izobraževalne aspiracije, kar se ujema z našimi opažanji o boljših učnih navadah in višji notranji motivaciji športno aktivnih dijakov. Donnelly in sodelavci (2016) so v sistematičnem pregledu dokazali, da redna telesna dejavnost izboljšuje kognitivne funkcije in učni uspeh, čeprav so učinki pogosto majhni. Tudi naša raziskava potrjuje, da učinki niso enoznačni, saj se pri dijakih z zelo intenzivnimi športnimi obveznostmi pojavljajo težave pri doseganju učnih ciljev, kar sovpada z opozorili Fraser-Thomasa in sodelavcev (2005), da lahko

preobremenjenost vodi do stresa in manjših akademskih dosežkov.

Pomembno dopolnilo naših ugotovitev so tudi kvalitativni podatki iz intervjujev s strokovnjaki. Trenerji poudarjajo, da šport razvija odgovornost in vztrajnost, kar potrjuje tudi teorija samodoločanja (Deci & Ryan, 2000), ki športno aktivnost povezuje z notranjo motivacijo in prenosom pozitivnih navad v šolski kontekst. Učitelji pa opozarjajo na problem odsotnosti z rednega pouka, kar je eden izmed ključnih izzivov, ki jih v mednarodnih raziskavah prepoznavajo tudi smernice Evropske komisije o dvojnih karierah športnikov (European Commission, 2012). Naši podatki torej neposredno odražajo globalne ugotovitve in potrjujejo potrebo po sistemski podpori športnikom dijakom, kar je še posebej pomembno v slovenskem kontekstu, kjer resolucija o nacionalnem programu športa (2014–2023) in pobude OKS-ZŠZ (npr. certifikat »Športnikom prijazno izobraževanje«) že ponujajo institucionalne rešitve.

Skupna primerjava naše raziskave z že obstoječimi domačimi in tujimi raziskavami kaže, da so športne obveznosti pri večini mladih lahko spodbudne za učni uspeh, saj razvijajo ključne veščine, kot so disciplina, vztrajnost in organizacija časa. Vendar pa se pri dijakih z zelo intenzivnimi športnimi obremenitvami pojavljajo učni izzivi, ki zahtevajo podporo tako na ravni šolskih prilagoditev kot tudi na ravni širših politik dvojne kariere. To odpira prostor za nadaljnje raziskave o učinkovitosti obstoječih podpornih ukrepov in o razvoju novih modelov sodelovanja med šolami in športnimi organizacijami.

ZAKLJUČEK

Raziskava potrjuje, da športne obveznosti lahko pomembno prispevajo k razvoju pozitivnih navad, kot so disciplina, organizacija časa in motivacija, kar posledično vpliva tudi na učni uspeh srednješolcev. Vendar pa so intenzivne športne obveznosti lahko vir obremenitev in učnih težav, kar zahteva večje sodelovanje med šolami in športnimi organizacijami.

Članek opozarja na potrebo po sistemski podpori mladim športnikom, predvsem v obliki prilagojenih urnikov, individualiziranih učnih načrtov in večje komunikacije med trenerji in učitelji.

Raziskava je bila omejena na 148 dijakov, kar omejuje možnost posploševanja. Prav tako je bila raziskava izvedena v določenem časovnem obdobju, brez upoštevanja dolgoročnih učinkov.

Članek je namenjen strokovnjakom s področja pedagogike, športne vzgoje in psihologije mladostnikov ter odločevalcem v izobraževalni politiki. Prav tako je relevanten za trenerje in starše.

Priporočamo nadaljnje raziskave z večjim vzorcem in longitudinalnimi podatki, ki bi omogočili spremljanje dolgoročnih učinkov športnih obveznosti na učni uspeh. Pomembna bi bila tudi analiza razlik med posameznimi športnimi panogami ter vpliv podpore staršev in učiteljev.

Izvedena raziskava je še enkrat potrdila, da šport v življenju srednješolcev ni zgolj oblika prostega časa, temveč dejavnik, ki ima lahko globoke posledice za njihov učni uspeh, osebnostni razvoj in socialno vključenost. Rezultati jasno kažejo, da večina športno aktivnih dijakov dosega povprečne ali nadpovprečne učne rezultate ter da prav športne obveznosti pogosto prispevajo k oblikovanju discipline, odgovornosti in organizacijskih veščin. Ti elementi so ključni za uspešno šolsko delo, saj omogočajo boljšo osredotočenost, učinkovitejše upravljanje časa ter večjo notranjo motivacijo za doseganje ciljev. V tem smislu šport deluje kot spodbujevalec učenja in je pomemben dejavnik pri oblikovanju kompetenc, ki segajo onkraj šolskega prostora ter mladim koristijo tudi v njihovem nadaljnjem življenju.

Hkrati pa raziskava razkriva tudi temnejšo plat športnih obveznosti. Približno petina anketiranih dijakov se sooča s težavami pri usklajevanju športa in šole, kar se najpogosteje kaže v obdobjih tekmovanj, ko pogoste odsotnosti od pouka vodijo v učne vrzeli, občutke preobremenjenosti in včasih tudi v nižje ocene. To dejstvo opozarja, da športne obveznosti niso univerzalno koristne in da njihov vpliv ni samoumevno pozitiven. Ravnotežje med športom in učenjem je krhko in ga lahko hitro poruši pomanjkanje podpore s strani šole, staršev ali trenerjev.

Primerjava naših rezultatov z obstoječimi raziskavami v Sloveniji in po svetu kaže na podobne vzorce. Slovenski avtorji (npr. Sember idr., 2017; Jurak & Starc, 2016) so pokazali, da telesna dejavnost pozitivno vpliva na učne izide, vendar hkrati opozorili na izzive usklajevanja športnih obremenitev in šole. Naši podatki, kjer dijaki poročajo o boljši organizaciji časa in večji disciplini, neposredno potrjujejo njihove ugotovitve, medtem ko kvalitativni vpogledi iz intervjujev z učitelji razkrivajo konkretne težave, ki nastanejo zaradi odsotnosti od pouka. Tudi mednarodne raziskave (Marsh & Kleitman, 2003; Donnelly idr., 2016) podpirajo spoznanje, da šport spodbuja učni uspeh, vendar imajo zelo intenzivne obremenitve lahko negativne posledice, kar potrjujejo tudi opozorila Fraser-Thomasa in sodelavcev (2005). Naša raziskava se tako umešča v globalni raziskovalni okvir in potrjuje univerzalnost teh spoznanj, hkrati pa prinaša dodano vrednost z analizo specifičnega slovenskega konteksta.

Ena ključnih ugotovitev je pomen sistemske podpore. Brez ustreznih prilagoditev, kot so prilagojeni urniki, tutorstvo, možnost nadomeščanja snovi in sodelovanje med učitelji ter trenerji, je tveganje za neuspeh pri delu z dijaki športniki večje. Tega se zaveda tudi evropska politika, ki v smernicah o dvojni karieri športnikov (European Commission, 2012) poudarja potrebo po usklajevanju športnih in učnih obveznosti. V Sloveniji so že vzpostavljeni nekateri pozitivni ukrepi, kot je certifikat »Športnikom prijazno izobraževanje«, vendar naši rezultati kažejo, da te rešitve še niso enakomerno dostopne vsem dijakom in da obstajajo razlike med šolami ter športnimi panogami.

Pričujoča raziskava ima tudi omejitve. Vzorec 148 dijakov, čeprav dovolj velik za zaznavanje osnovnih trendov, ne omogoča popolne reprezentativnosti za celotno populacijo slovenskih srednješolcev. Poleg tega raziskava obravnava učinke športa na učni uspeh v omejenem časovnem obdobju, kar ne omogoča celovite ocene dolgoročnih posledic. Za razumevanje vpliva športnih obveznosti bi bile zato potrebne longitudinalne raziskave, ki bi spremljale dijake skozi daljše obdobje njihovega šolanja in športne kariere. Prav tako bi bilo smiselno podrobneje raziskati razlike med posameznimi športnimi panogami, saj so preliminarni podatki pokazali, da so dijaki iz individualnih športov pogosto bolj obremenjeni kot tisti iz ekipnih športov.

Članek je namenjen širokemu krogu bralcev. Pedagoški delavci bodo v njem našli vpogled v specifične izzive in priložnosti, povezane z dijaki športniki, ter usmeritve za bolj učinkovito pedagoško podporo. Trenerji lahko pridobijo boljše razumevanje šolskih obremenitev svojih varovancev in s tem razvijejo bolj usklajene trenažne programe. Starši bodo v članku prepoznali, kako pomembno je njihovo sodelovanje pri ustvarjanju pogojev, ki omogočajo usklajevanje športa in učenja. Odločevalci v izobraževalni in športni politiki pa bodo dobili dodatne empirične dokaze, da je potrebna sistemska nadgradnja obstoječih programov, ki športnikom omogočajo uspešno dvojno kariero. Na podlagi ugotovitev priporočamo več smeri za prihodnje ukrepanje. Najprej je treba razširiti dostop do programov »športnikom prijaznega izobraževanja« ter zagotoviti enotnejši sistem prilagoditev na vseh ravneh izobraževanja. Nadalje bi bilo smiselno okrepiti sodelovanje med šolami in športnimi klubi ter vzpostaviti stalne komunikacijske kanale med učitelji in trenerji. Posebej pomembno je uvajanje tutorstva in mentorstva, ki športnikom omogoča sprotno nadomeščanje učne snovi. Hkrati bi bilo potrebno razviti preventivne programe za obvladovanje stresa in preobremenjenosti, saj naši rezultati kažejo, da je prav to ena ključnih težav dijakov v času intenzivnih športnih obremenitev.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo tri glavne smeri. Prvič, izvajanje longitudinalnih raziskav, ki bodo spremljale učinke športnih obveznosti skozi celotno srednješolsko obdobje in ob prehodu na višje ravni izobraževanja. Drugič, primerjalne raziskave med različnimi športnimi panogami, ki bodo pokazale, v katerih panogah so tveganja za preobremenjenost večja in kje se učinki na učni uspeh najbolj izražajo. Tretjič, mednarodne primerjalne študije, ki bodo omogočile vpogled v dobre prakse držav, kjer je sistem dvojne kariere bolj razvit, in s tem prispevale k oblikovanju ustreznejše slovenske politike.

Sklepno lahko rečemo, da športne obveznosti za večino dijakov predstavljajo dodano vrednost in pomemben dejavnik njihovega razvoja, vendar pa brez ustrezne podpore lahko postanejo tudi ovira. Naloga šol, trenerjev, staršev in oblikovalcev politik je, da ustvarijo pogoje, kjer šport in učenje ne bosta stala drug proti drugemu, temveč se bosta dopolnjevala in skupaj prispevala k celostnemu razvoju mladostnikov.

LITERATURA

Bailey, R., Armour, K., Kirk, D., Jess, M., Pickup, I., & Sandford, R. (2009). The educational benefits claimed for physical education and school sport: An academic review. Research Papers in Education, 24(1), 1–27. https://doi.org/10.1080/02671520701809817. [2.6.2025]

Barbosa, A., Whiting, S., Simmonds, P., Scotini, R., Mendes, R., Breda, J., & Pires, S. M. (2020). Physical activity and academic achievement: An umbrella review. International Journal of    Environmental    Research    and    Public    Health,    17(16),    5972.

https://doi.org/10.3390/ijerph17165972. [21.6.2025]

Britton, B. K., & Tesser, A. (1991). Effects of time-management practices on college grades. Journal of Educational Psychology, 83(3), 405–410. https://doi.org/10.1037/0022- 0663.83.3.405. [2.6.2025]

Curcio, G., Ferrara, M., & De Gennaro, L. (2006). Sleep loss, learning capacity and academic performance.                                   Sleep              Medicine              Reviews,             10(5),              323–337.

https://doi.org/10.1016/j.smrv.2005.11.001. [13.6.2025]

Deci, E. L., & Ryan, R. M. (2000). The “what” and “why” of goal pursuits: Human needs and the self-determination of behavior. Psychological Inquiry, 11(4), 227–268. https://doi.org/10.1207/S15327965PLI1104_01. [2.6.2025]

Diamond, A. (2013). Executive functions. Annual Review of Psychology, 64, 135–168. https://doi.org/10.1146/annurev-psych-113011-143750. [18.6.2025]

Donnelly, J. E., Hillman, C. H., Castelli, D., Etnier, J. L., Lee, S., Tomporowski, P., Lambourne, K., & Szabo-Reed, A. N. (2016). Physical activity, fitness, cognitive function, and academic achievement in children: A systematic review. Medicine & Science in Sports & Exercise, 48(6), 1197–1222. https://doi.org/10.1249/MSS.0000000000000901. [12.6.2025]

European Commission. (2012). EU guidelines on dual careers of athletes: Recommended policy actions in support of dual careers in high-performance sport. Publications Office of the European Union. https://op.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/3648359d-61c4- 4132-b247-3438ee828450. [13.6.2025]

Fraser-Thomas, J., Côté, J., & Deakin, J. (2005). Youth sport programs: An avenue to foster positive youth development. Physical Education & Sport Pedagogy, 10(1), 19–40. https://doi.org/10.1080/1740898042000334890. 18.6.2025]

Haverkamp, B. F., Wiersma, R., Vertessen, K., van Ewijk, H., Oosterlaan, J., Hartman, E., & Smith, J. (2021). Physical fitness, cognitive functioning and academic performance in adolescents. Trends in Neuroscience and Education, 25, 100164. https://doi.org/10.1016/j.tine.2021.100164. [22.5.2025]

Jurak, G., & Starc, G. (2016). Šport in mladina v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. Macan, T. H., Shahani, C., Dipboye, R. L., & Phillips, A. P. (1990). College students’ time management: Correlations with academic performance and stress. Journal of Educational Psychology, 82(4), 760–768. https://doi.org/10.1037/0022-0663.82.4.760. [13.6.2025]

Marsh, H. W., & Kleitman, S. (2003). School athletic participation: Mostly gain with little pain. Journal of Sport and Exercise Psychology, 25(2), 205–228. https://doi.org/10.1123/jsep.25.2.205. [21.6.2025]

Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ). (2015). Športnikom prijazno izobraževanje. Ljubljana: OKS-ZŠZ. [2.5.2025]

Rasberry, C. N., Lee, S. M., Robin, L., Laris, B. A., Russell, L. A., Coyle, K. K., & Nihiser, A.

J. (2011). The association between school-based physical activity, including physical education, and academic performance: A systematic review of the literature. Preventive Medicine, 52(Suppl. 1), S10–S20. https://doi.org/10.1016/j.ypmed.2011.01.027. [22.5.2025] Sember, V., Sorić, M., Starc, G., & Jurak, G. (2017). Differences in physical activity and academic performance between urban and rural Slovenian schoolchildren. Montenegrin Journal of         Sports                    Science          and     Medicine,                  6(1),                 19–26. https://www.mjssm.me/?sekcija=article&artid=154. [2.6.2025]

Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovač, M., & Starc, G. (2020). Children’s physical activity, academic performance, and cognitive functioning: A systematic review and meta- analysis. Frontiers in Public Health, 8, 307. https://doi.org/10.3389/fpubh.2020.00307. [22.6.2025]

Singh, A., Uijtdewilligen, L., Twisk, J. W. R., van Mechelen, W., & Chinapaw, M. J. M. (2012). Physical activity and performance at school: A systematic review of the literature including a methodological quality assessment. Archives of Pediatrics & Adolescent Medicine, 166(1), 49–

55. https://doi.org/10.1001/archpediatrics.2011.716. [2.6.2025]

Solberg, R. B., Hopstock, L. A., Nilsen, A. K. O., Wilsgaard, T., & Horsch, A. (2021). Effects of school-based physical activity on academic performance: The ScIM study. BMC Public Health, 21(1), 10901. https://doi.org/10.1186/s12889-021-10901-x. [13.6.2025]

Taras, H., & Potts-Datema, W. (2005). Sleep and student performance at school. Journal of School Health, 75(7), 248–254. https://doi.org/10.1111/j.1746-1561.2005.00033.x. [12.6.2025]

POVZETEK

Raziskava je proučevala vpliv redne športne dejavnosti na telesni, psihološki in socialni razvoj mladostnikov, pri čemer je bila posebna pozornost namenjena razumevanju športa kot celostnega dejavnika razvoja. Ugotovitve potrjujejo, da športna aktivnost pomembno prispeva k oblikovanju pozitivne telesne samopodobe, boljšemu psihološkemu počutju ter večji socialni vključenosti. Šport mladostnikom nudi priložnost za razvoj motoričnih sposobnosti, krepitev zdravja in preprečevanje kroničnih obolenj, hkrati pa spodbuja vztrajnost, samodisciplino in sposobnost sodelovanja. Posebej izraziti so bili učinki pri mladostnikih, ki sodelujejo v ekipnih športih, kjer so se pokazali okrepljen občutek pripadnosti, večja povezanost z vrstniki ter razvoj socialnih kompetenc. Rezultati so skladni s preteklimi raziskavami, ki izpostavljajo široke koristi športa – od izboljšanja telesnega zdravja do krepitve psihološke odpornosti in socialne povezanosti. Na podlagi ugotovitev raziskava poudarja pomen večje dostopnosti športnih programov, izboljšanja športne infrastrukture, predvsem v ruralnih območjih, ter tesnejšega sodelovanja med šolami, športnimi klubi in lokalnimi skupnostmi, kar lahko pomembno prispeva k trajnostnemu vključevanju mladih v zdrav in aktiven življenjski slog.

Ključne besede: šport, mladostniki, telesna samopodoba, telesna dejavnost, ekipni športi, psihološko blagostanje, socialna vključenost

ABSTRACT

The study examined the impact of regular sports participation on the physical, psychological, and social development of adolescents, with particular attention to understanding sport as a comprehensive factor of youth development. The findings confirm that sports activity plays a crucial role in fostering a positive body image, enhancing psychological well-being, and increasing social inclusion. Sports offer adolescents opportunities to develop motor skills, strengthen their health, and prevent chronic conditions, while also promoting perseverance, self-discipline, and teamwork abilities. The effects were particularly strong among adolescents engaged in team sports, where an enhanced sense of belonging, stronger peer connections, and the development of social competences were observed. The results are consistent with previous research emphasizing the wide-ranging benefits of sports—from improving physical health to strengthening psychological resilience and social connectedness. Based on the findings, the study underlines the importance of expanding access to sports programs, improving sports infrastructure—especially in rural areas—and fostering closer cooperation between schools, sports clubs, and local communities, which can significantly contribute to the sustainable integration of young people into a healthy and active lifestyle.

Key words: sport, adolescents, body image, physical activity, team sports, psychological well- being, social inclusion

UVOD

Telesna aktivnost ima ključno vlogo v razvoju posameznika, še posebej v obdobju mladostništva, ki predstavlja prehodno fazo med otroštvom in odraslostjo. Gre za čas intenzivnih telesnih, duševnih in socialnih sprememb, v katerem se oblikujejo temeljne življenjske navade, vrednote in vedenjski vzorci, ki pogosto vztrajajo vse življenje. Mladostnik se razvija na številnih področjih – telesnem, čustvenem, kognitivnem in socialnem –, zato je gibanje v času odraščanja še posebej pomembno kot naravni spodbujevalec zdravega razvoja. V otroštvu in mladostništvu šport ne prispeva zgolj k razvoju gibalnih sposobnosti, temveč tudi k telesnemu zdravju, oblikovanju pozitivne telesne samopodobe, krepitvi socialnih vezi in spodbujanju dobrega duševnega počutja. Otroci in mladostniki preko športnih aktivnosti razvijajo delovne navade, se učijo sodelovanja, soočanja s porazi, sprejemanja pravil ter spoštovanja avtoritete. Ti vidiki so ključni ne le za športni, temveč tudi za osebnostni in socialni razvoj, saj mladim omogočajo prenos pridobljenih veščin v druge življenjske okoliščine, vključno z izobraževanjem in poklicnim življenjem.

V sodobnem načinu življenja, ki ga zaznamujeta pretežno sedeč način preživljanja prostega časa in pogosto pretirana uporaba digitalnih naprav, postaja pomen redne telesne dejavnosti še izrazitejši. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2020) opozarja, da telesna neaktivnost predstavlja enega vodilnih dejavnikov tveganja za razvoj kroničnih nenalezljivih bolezni in prezgodnjo umrljivost. Redna športna dejavnost dokazano preprečuje debelost, izboljšuje delovanje srčno-žilnega sistema, krepi imunski odziv ter zmanjšuje tveganje za pojav številnih presnovnih motenj.

Poleg zdravstvenih koristi ima šport tudi pomembno psihološko dimenzijo. Številne raziskave (npr. Biddle, Ciaccioni, Thomas in Vergeer, 2019; Zhang, Chen in Ni, 2020) dokazujejo, da telesna aktivnost prispeva k zmanjšanju simptomov anksioznosti, depresije in stresa, hkrati pa spodbuja razvoj samozavesti, občutka lastne vrednosti ter socialnih kompetenc. Šport pogosto predstavlja prostor, kjer mladostniki najdejo občutek pripadnosti, varnosti in podpore, kar je še posebej pomembno v obdobju oblikovanja identitete.

Pomembno vlogo pri spodbujanju telesne dejavnosti imajo šolski sistem in športni klubi, ki mladim zagotavljajo strukturirano okolje, strokovno vodenje in dostop do ustreznih vsebin. Kljub temu so prisotne številne omejitve, kot so neenaka dostopnost do športne infrastrukture, socialne in finančne ovire ter izzivi motivacije, zlasti v srednješolskem obdobju. Ti dejavniki lahko vplivajo na trajnostno vključevanje mladih v šport.

V tem kontekstu se postavlja vprašanje, kako redna športna dejavnost dejansko vpliva na različne vidike razvoja mladostnikov in katere oblike športa so pri tem najbolj učinkovite. Namen pričujoče raziskave je bil celostno preučiti vpliv športa na telesni, psihološki in socialni razvoj mladih ter rezultate primerjati z obstoječimi spoznanji iz mednarodne literature. Rezultati so podlaga za razpravo o potrebnih izboljšavah v športni politiki, šolskem sistemu in praksi športnih organizacij, s ciljem ustvarjanja spodbudnega okolja za zdrav, aktiven in uravnotežen razvoj mladostnikov.

TELESNI, PSIHOLOŠKI IN SOCIALNI VPLIVI ŠPORTA NA MLADOSTNIKE

Redna športna dejavnost ima izjemno pomemben vpliv na telesni razvoj otrok in mladostnikov, saj neposredno podpira številne procese, povezane z rastjo, dozorevanjem in ohranjanjem telesnega zdravja. V obdobju odraščanja se telo intenzivno razvija, zato so učinki telesne aktivnosti v tem občutljivem razvojnem obdobju posebej izraziti in dolgoročno pomembni.

Ena izmed ključnih koristi športa je izboljšanje osnovnih motoričnih sposobnosti, kot so koordinacija, gibljivost, moč, ravnotežje in hitrost. Po mnenju Maline in Boucharda (2005) šport pozitivno vpliva na razvoj grobe in fine motorike, povečuje hitrost reakcij, krepi telesno kontrolo ter izboljšuje funkcionalne povezave med živčnim in mišičnim sistemom. Ti učinki so še posebej pomembni v obdobjih pospešene rasti (t. i. rastni sunki), ko se mišično-skeletni sistem hitro razvija.

Gibljivost, ki je pogosto zapostavljena v zgodnjem otroštvu, se s športom učinkovito razvija s pomočjo razteznih vaj, plesno-gibalnih dejavnosti, gimnastike ali borilnih veščin. Tovrstne aktivnosti povečujejo elastičnost mišic in vezi ter zmanjšujejo tveganje za poškodbe. Hkrati vadba z lastno težo ali dodatnimi obremenitvami prispeva k razvoju mišične moči in vzdržljivosti, kar je ključno za zdravo telesno strukturo in telesno držo.

Poseben poudarek velja nameniti vplivu športa na razvoj skeletnega sistema. Po podatkih Juraka in Starca (2014) telesna dejavnost spodbuja mineralizacijo kosti, povečuje njihovo trdnost in prispeva k doseganju optimalne kostne gostote, kar predstavlja dolgoročno zaščito pred osteoporozo v odraslosti. Redna telesna aktivnost, zlasti dejavnosti z obremenitvijo (npr. tek, skoki, igre z žogo), mehansko stimulira rast kosti in ohranja pravilno postavitev hrbtenice, s čimer zmanjšuje tveganje za razvoj posturalnih deformacij, kot so skolioza, kifotična drža ali lordoza.

Poleg pozitivnih učinkov na razvoj motorike in mišično-skeletnega sistema šport pomembno prispeva tudi k preprečevanju sodobnih kroničnih bolezni. Redna vadba zmanjšuje pojavnost debelosti, presnovnega sindroma, sladkorne bolezni tipa 2 in različnih srčno-žilnih obolenj (Strong et al., 2005). Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2020) opozarja, da telesna nedejavnost predstavlja četrti najpomembnejši dejavnik tveganja za globalno umrljivost. Pomanjkanje gibanja med mladimi se povezuje s povečanimi tveganji za povišan krvni tlak, motnje v presnovi lipidov in slabšo kapilarno prekrvavitev.

Poleg naštetega telesna dejavnost pozitivno vpliva tudi na delovanje imunskega sistema. Zmerna in redna telesna aktivnost izboljšuje cirkulacijo limfe in krvi, s čimer omogoča učinkovitejši transport imunskih celic po telesu, hkrati pa zmanjšuje raven kroničnih vnetij (Nieman & Wentz, 2019). Redno gibanje tako pripomore k boljši odpornosti proti okužbam, hitrejši regeneraciji po bolezni in splošni krepitvi zdravja.

Pomembno je tudi poudariti, da že zgodnja vključitev v šport ustvarja temelje za vseživljenjsko navado telesne dejavnosti, kar dolgoročno prispeva k boljšemu zdravju, večji kakovosti življenja in nižjim stroškom zdravstvenega varstva.

Poleg telesnih koristi ima šport izjemno pomembne psihološke učinke na celostni razvoj mladostnika. Obdobje adolescence je namreč čas intenzivnih čustvenih, vedenjskih in kognitivnih sprememb, kjer se oblikujejo temeljne komponente osebnosti, identitete in samopodobe. Redna telesna dejavnost prispeva k stabilizaciji teh razvojnih procesov ter deluje

kot zaščitni dejavnik pred številnimi duševnimi stiskami, ki so pri mladih vse pogostejše. Psihološke koristi športa se kažejo na več ravneh. Najprej velja poudariti vlogo športa pri ohranjanju duševnega zdravja. Po raziskavi, objavljeni v Journal of Sport and Health Science (Zhang et al., 2020), redna telesna dejavnost znatno zmanjšuje simptome anksioznosti, depresije, hiperaktivnosti in stresa. Fizična aktivnost spodbuja izločanje t. i. »hormonov sreče«, kot so endorfini, serotonin in dopamin, ki izboljšujejo razpoloženje, povečujejo občutek zadovoljstva in delujejo kot naravni antidepresivi (Biddle, Ciaccioni, Thomas, & Vergeer, 2019).

Poleg tega šport mladostnikom omogoča razvoj osebnostnih lastnosti, kot so samozavest, občutek lastne vrednosti, samodisciplina in sposobnost spoprijemanja z neuspehi. Malina in Bouchard (2005) poudarjata, da športna udejstvovalnost bistveno vpliva na oblikovanje pozitivne samopodobe, saj mladostniki skozi izkušnje uspeha – tako pri treningih kot pri tekmovanjih – krepijo zaupanje vase. Uspehi, ki so rezultat vloženega truda, krepijo občutek kompetentnosti in ponosa, kar ima neposredne pozitivne učinke tudi na druge življenjske sfere, kot so šola in medosebni odnosi.

Športna dejavnost mladostnikom ponuja tudi varno okolje za učenje pomembnih psiholoških veščin, kot so vztrajnost, samoregulacija, upravljanje z napetostjo, postavljanje ciljev ter spoštovanje pravil in avtoritete. Preko vsakodnevnega soočanja z izzivi pri treningu in tekmovanjih mladi razvijajo odpornost proti stresu in konstruktivne strategije spoprijemanja, kar je ključno za njihovo čustveno stabilnost in odpornost (resilience).

Zelo pomemben je tudi vpliv športa na kognitivne sposobnosti. Jurak in Starc (2014) opozarjata, da obstaja vedno več empiričnih dokazov o pozitivni povezavi med telesno dejavnostjo in učnim uspehom. Šport naj bi spodbujal prekrvavitev možganov, s čimer se izboljšujejo koncentracija, pozornost, delovni spomin in izvršilne funkcije. Te sposobnosti so ključne za uspešno učenje, reševanje problemov in dolgoročno akademsko uspešnost (Singh et al., 2019). Socialna komponenta športa dodatno prispeva k psihološki rasti mladostnikov. Pripadnost skupini, sodelovanje z vrstniki, učenje timskega dela in vzpostavljanje prijateljstev izboljšujejo socialne kompetence, zmanjšujejo občutek osamljenosti ter omogočajo pozitivno socialno identifikacijo. To je še posebej pomembno v adolescenci, ko je potreba po sprejetosti in pripadnosti izjemno močna.

Vse te koristi potrjujejo, da ima šport ključno vlogo ne le pri telesnem, temveč tudi pri psihološkem zdravju in osebnostnem razvoju mladostnikov. Zato je ključno, da se športna dejavnost sistematično vključuje v vzgojno-izobraževalni sistem in dostopno ponuja vsem mladim, ne glede na njihov socialni ali telesni položaj.

Sodelovanje v športu predstavlja pomemben kontekst za razvoj socialnih veščin pri mladih, saj športno okolje spodbuja interakcijo, sodelovanje, vzajemno pomoč in reševanje konfliktov. Mladostniki se v okviru ekipnih in individualnih športov učijo ključnih kompetenc, kot so sodelovanje, konstruktivna komunikacija, samonadzor, spoštovanje različnosti ter sposobnost usklajevanja osebnih interesov z interesi skupine.

Prav šport pogosto predstavlja prvo strukturirano okolje, kjer se mladostnik srečuje s skupinsko dinamiko, kjer mora razumeti pomen ekipnega duha, vloge posameznika znotraj kolektiva ter prevzemanja odgovornosti za skupni cilj (Fraser-Thomas, Côté & Deakin, 2005). Ob tem se oblikujejo tudi bolj subtilne socialne veščine, kot so empatija, strpnost in konstruktivna povratna informacija. Malina in Bouchard (2005) izpostavljata, da otroci preko športa ne razvijajo le fizičnih sposobnosti, temveč tudi etične norme, kot so pravičnost, upoštevanje pravil in spoštovanje avtoritete.

Zelo pomembna je tudi vloga trenerja, ki pogosto postane ena ključnih odraslih oseb v življenju mladostnika. Trener kot vzgojitelj, mentor in zgled lahko bistveno vpliva na oblikovanje pozitivne samopodobe, discipline in moralnega razvoja mladostnika (Smoll & Smith, 2006). Uspešni trenerji ustvarjajo okolje psihološke varnosti, kjer se mladi počutijo sprejete in cenjene, hkrati pa jih spodbujajo k osebnemu in skupinskemu napredku.

Poleg tega šport mladim omogoča širše možnosti za socialno vključevanje. To je še posebej pomembno za otroke iz ranljivih okolij, ki se v športnem kontekstu lahko počutijo sprejete in enakovredne. Študije kažejo, da sodelovanje v športnih dejavnostih izboljšuje socialno povezanost, zmanjšuje občutke izključenosti ter povečuje občutek pripadnosti in samoučinkovitosti (Bailey, 2006; Holt et al., 2017).

Šport je tako več kot zgolj telesna dejavnost – je sredstvo za socialno integracijo, osebnostno

rast in razvoj veščin, ki so ključne za uspešno vključevanje posameznika v širšo družbo.

VLOGA ŠOLSKEGA SISTEMA IN ŠPORTNIH KLUBOV

Šolski sistem in športni klubi v Sloveniji skupaj tvorijo temelj organizirane telesne dejavnosti otrok in mladostnikov. Njihova vloga je ključna pri oblikovanju pozitivnega odnosa mladih do gibanja ter pri spodbujanju zdravih življenjskih navad. Kljub formalni vključenosti športne vzgoje v šolski kurikulum pa se v praksi pojavlja več sistemskih in vsebinskih izzivov, ki omejujejo potencial šolskega športa.

Jurak in Starc (2014) opozarjata, da trenutna količina ur športne vzgoje, ki v osnovni in srednji šoli običajno obsega 2 do 3 ure tedensko, ne zadostuje za dosego priporočenih količin telesne dejavnosti, ki naj bi po smernicah znašala vsaj 60 minut zmerne do intenzivne aktivnosti na dan (WHO, 2020). Ta razkorak kaže na nujnost povezovanja formalnega izobraževanja z zunajšolskimi oblikami gibanja, zlasti preko športnih klubov in lokalnih organizacij.

V slovenskih šolah športna vzgoja sicer praviloma pokriva različne vsebine, vendar je pogosto usmerjena predvsem v izvajanje osnovnih športnih disciplin in manj v dolgoročno motivacijo mladih za zdrav življenjski slog. Problematična je tudi izrazita razlika med osnovnošolskim in srednješolskim sistemom, kjer se v višjih razredih pogosto zmanjšata zanimanje in vključenost dijakov v športne aktivnosti (Kovač idr., 2015). Pomembno vlogo zato prevzemajo športni klubi, ki mladim omogočajo strukturirano in ciljno usmerjeno ukvarjanje z določeno športno panogo. Klubi predstavljajo prostor za razvoj športnih talentov, doseganje višjih tekmovalnih ravni, pa tudi za učenje discipline, timskega dela in zdravega načina življenja.

Vendar pa vključevanje v športne klube ni enako dostopno za vse. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO, 2020) opozarja na številne neenakosti, ki so prisotne pri dostopu do športnih programov. Te razlike se kažejo zlasti med urbanimi in ruralnimi okolji ter med otroki iz različnih socialno-ekonomskih skupin. V mestih so praviloma večja raznolikost športnih panog, boljša infrastruktura in več izkušenega kadra, medtem ko se na podeželju pogosto pojavljajo težave s pomanjkanjem ustreznih prostorov, opreme, trenerjev in možnosti prevoza. Poleg tega finančne omejitve (članarine, oprema, potni stroški) predstavljajo pomembno oviro za vključevanje otrok iz socialno šibkejših okolij (Bailey et al., 2013). Vloga države in lokalnih skupnosti je zato ključna pri oblikovanju pogojev za enak dostop do športa. Nacionalni programi, kot je Dolgoročni program razvoja športa v Republiki Sloveniji (MIZŠ, 2014), poudarjajo potrebo po tesnejšem sodelovanju med šolami, športnimi klubi in lokalnimi organizacijami. Med pomembnimi iniciativami velja omeniti tudi projekt Zdrav življenjski slog, ki je bil financiran iz Evropskega socialnega sklada in je vključeval dodatne ure športne dejavnosti za osnovnošolske otroke. Kljub pozitivnim učinkom pa se projekt ni sistemsko nadaljeval, kar ponovno odpira vprašanje trajnosti in strateškega načrtovanja športnih politik.

Za učinkovito uresničevanje teh ciljev je nujno, da se športna politika ne osredotoča le na vrhunski šport, temveč tudi na množično in preventivno naravnano telesno dejavnost, ki bi morala biti dostopna vsem otrokom in mladostnikom – ne glede na njihovo lokacijo, socialni status ali telesne sposobnosti.

IZZIVI IN OMEJITVE PRI ŠPORTNIKIH: PRIMERJALNA ANALIZA OBSTOJEČIH RAZISKAV IN LASTNE EMPIRIČNE ŠTUDIJE

Kljub številnim dokazanim koristim, ki jih šport prinaša mladostnikom, ne gre brez tveganj. Pretirana obremenitev, psihološki pritiski, tekmovalnost in socialna izključenost so realni izzivi, ki lahko negativno vplivajo na celostni razvoj mladih. Posebno izpostavljeni so mladi športniki, vključeni v intenzivne tekmovalne programe, kjer so pričakovanja okolice – trenerjev, staršev in vrstnikov – pogosto visoka, medtem ko je psihološka zrelost mladostnika še v razvoju.

Malina in Bouchard (2005) opozarjata, da dolgotrajna izpostavljenost fizičnim naporom, skupaj s pomanjkanjem ustreznega počitka, lahko vodi do prenapetostnih poškodb, zakasnele utrujenosti, telesnega pretreniranja ter celo do duševne izgorelosti. Takšna stanja se lahko kažejo kot zmanjšana motivacija, čustvena otopelost ali depresivne epizode, kar dolgoročno vodi v opustitev športne poti. Preveč intenziven in zgodaj specializiran trening lahko prav tako vpliva na zaviranje naravnega razvoja, tako fizičnega kot socialnega (Jayanthi, LaBella, Fischer, Pasulka & Dugas, 2015).

Pomembno je poudariti, da so mladostniki v tem obdobju psihološko še posebej ranljivi. Če šport ni zasnovan celostno in z upoštevanjem razvojnih značilnosti mladih, lahko povzroči občutek neuspeha, primerjanje s sovrstniki in razvoj perfekcionizma. Pritisk po dosežkih, ki ga pogosto spodbujajo starši ali sistem tekmovanj, lahko vodi tudi v razvoj tesnobnih motenj, motenj hranjenja in drugih oblik psihološkega nelagodja (Kerr & Stirling, 2012).

Z vidika družbenega dostopa so pomembne tudi socialne in ekonomske ovire, ki mnogim otrokom in mladostnikom onemogočajo redno vključevanje v kakovostno športno dejavnost. Otroci iz socialno šibkejših okolij pogosto nimajo dostopa do športne opreme, kakovostnega trenerskega kadra ali urejenih športnih objektov. To povzroča dodatne neenakosti med vrstniki in omejuje razvoj športnih potencialov pri sicer nadarjenih posameznikih.

Projekt Zdrav življenjski slog, ki ga je med letoma 2008 in 2016 izvajal Zavod RS za šolstvo in je bil financiran iz Evropskega socialnega sklada, je predstavljal odličen primer dobre prakse, saj je brezplačno zagotavljal dodatne ure gibalne aktivnosti za osnovnošolce. Projekt je omogočil vključevanje tudi tistim učencem, ki sicer niso bili vključeni v športne klube, ter spodbujal oblikovanje trajnih navad redne telesne dejavnosti (ZRSŠ, 2016). Žal se ta program v tej obliki več ne izvaja, kar pomeni izgubo pomembnega sistema podpore in zmanjšano dostopnost do organizirane telesne aktivnosti za številne otroke.

Poleg sistemskih in organizacijskih izzivov se pojavljajo tudi problemi na ravni kulture športa. Tekmovalna naravnanost, ki pogosto prevladuje v klubih, lahko zasenči osnovne vrednote športa, kot so prijateljstvo, poštenost, spoštovanje in telesna kultura. V takem okolju se lahko mladi, ki niso najuspešnejši, hitro počutijo odrinjene ali manjvredne, kar zmanjšuje njihovo dolgoročno motivacijo za gibanje in sodelovanje v športu.

Zato strokovnjaki s področja kineziologije, pedagogike in psihologije pozivajo k oblikovanju bolj uravnoteženih športnih programov, ki bi obsegali ne le razvoj fizičnih sposobnosti, temveč tudi čustveno podporo, individualizacijo pristopov in upoštevanje razvojnih zakonitosti mladih (Fraser-Thomas, Côté & Deakin, 2005). Tako lahko šport ostane prostor razvoja in ne vir pritiska.

V zadnjih letih vse več raziskav potrjuje pozitivne učinke športa na razvoj mladih. Redna telesna dejavnost mladostnikom ne koristi le fizično, ampak tudi psihološko in socialno. Kljub temu se športna udeležba v obdobju adolescence pogosto zmanjšuje, kar predstavlja tveganje za zdrav razvoj.

Namen raziskave, ki smo jo izvedli s pomočjo anketnega vprašalnika in spletne aplikacije, je bil proučiti vlogo športa pri psihofizičnem in socialnem razvoju mladostnikov. K sodelovanju smo jih nagovorili preko družbenih omrežij. Z uporabo kvantitativne raziskovalne metode smo analizirali vpliv redne športne dejavnosti na telesno samopodobo, psihološko blagostanje in socialno vključenost mladih med 12. in 17. letom starosti. V raziskavi je sodelovalo 117 mladostnikov, ki so podelili svoje mnenje. Med anketiranci je bilo 74 % moških in 26 % ženskih oseb. 86 % anketirancev je bilo starih med 16 in 17 let, 9 % med 15 in 14 let ter 5 % pod 14 let. Največ anketirancev obiskuje štiriletni srednješolski program (85 %), sledili so učenci 8. in 9. razreda osnovne šole (8 %) ter učenci, ki obiskujejo triletni srednješolski program (7 %). Vsi anketiranci se redno ukvarjajo s športom; 80 % vsaj trikrat tedensko, ostalih 20 % pa manj kot trikrat tedensko. 90 % vprašanih mladostnikov, ki se redno ukvarjajo s športom, je bilo mnenja, da imajo sedaj boljšo samopodobo kot pred rednim ukvarjanjem s športom. 10 % pa je drugačnega mnenja oz. menijo, da se njihova samopodoba ni spremenila z njihovo redno športno aktivnostjo.

Skoraj večina vprašanih (97 %) se je strinjala, da redno športno udejstvovanje pozitivno vpliva na psihološko blagostanje. Prav tako je velika večina mladostnikov (95 %), vključenih v ekipne športe, potrdila hipotezo o višji stopnji socialne povezanosti in pripadnosti. 86 % vprašanih mladostnikov, ki se redno ukvarjajo s športom, poroča o manjši uporabi digitalnih naprav (telefon, računalnik) v prostem času v primerjavi z njihovimi neaktivnimi vrstniki. Posledično imajo športno aktivni mladostniki pogosto bolj strukturiran urnik in več prostovoljnih ali organiziranih dejavnosti. 53 % mladostnikov, vključenih v organizirane športne klube, ima višjo stopnjo šolske motivacije kot tisti, ki se s športom ne ukvarjajo. Struktura in disciplina, ki ju zahteva šport, se lahko prenašata tudi na druge življenjske navade, vključno s šolskimi obveznostmi. Raziskava na podlagi ankete je pokazala, da mladostniki, ki se redno ukvarjajo s športom, kažejo višjo stopnjo samopodobe, boljše psihološko počutje ter večjo vključenost v družbeno okolje. Posebej izstopajo mladostniki, ki sodelujejo v ekipnih športih, saj izražajo občutek pripadnosti in večjo socialno mrežo.

Kvantitativna analiza je potrdila pomembno vlogo športa pri razvoju mladostnikov. Redna športna dejavnost pozitivno vpliva na telesno samopodobo, duševno zdravje in socialno vključenost. Rezultati kažejo na nujnost vključevanja športnih programov v mladostniški vsakdanjik in pomen ustvarjanja spodbudnega okolja za gibanje.

ZAKLJUČEK

Telesna dejavnost v obdobju mladostništva se izkazuje kot eden izmed temeljnih dejavnikov za zdrav, uravnotežen in trajnostno naravnan razvoj posameznika. Rezultati naše kvantitativne raziskave potrjujejo, da športno aktivni mladostniki dosegajo višjo stopnjo telesne samopodobe, boljše psihološko počutje in večjo socialno vključenost v primerjavi z neaktivnimi vrstniki. Posebej izrazite razlike so bile zaznane pri tistih, ki so vključeni v ekipne športe, kar je skladno z ugotovitvami Fraser-Thomas, Côté in Deakin (2005), ki poudarjajo pomen skupinske dinamike in občutka pripadnosti pri oblikovanju socialnih veščin in pozitivne samopodobe.

Naše ugotovitve so primerljive z rezultati preteklih raziskav (npr. Strong et al., 2005; Biddle idr., 2019; Zhang et al., 2020), ki potrjujejo, da redna telesna aktivnost ne prinaša zgolj telesnih koristi – kot so izboljšanje motoričnih sposobnosti, preprečevanje debelosti in krepitev imunskega sistema –, temveč ima tudi dolgoročne psihološke in socialne učinke. Podobno sta Jurak in Starc (2014) ugotovila, da je telesna dejavnost pomemben varovalni dejavnik pred pojavom posturalnih deformacij in zmanjšanjem mineralne gostote kosti, hkrati pa vpliva na izboljšanje koncentracije in učnega uspeha. Tudi Bailey (2006) in Holt idr. (2017) so ugotovili, da šport prispeva k socialni povezanosti, zmanjšuje občutke izključenosti ter krepi občutek pripadnosti, kar se neposredno odraža v naših rezultatih.

Sporočilo za stroko je jasno – šport je večdimenzionalno orodje vzgoje in izobraževanja, ki presega meje telesne aktivnosti in posega na področja psihološkega blagostanja, socialne integracije ter oblikovanja vedenjskih vzorcev. Naše ugotovitve kažejo, da lahko sistematična podpora športu v šolskem in obšolskem okolju dolgoročno prispeva k zmanjšanju neenakosti med mladimi, izboljšanju zdravja populacije ter oblikovanju zdravega življenjskega sloga. Članek je zato relevanten za strokovnjake s področja športne vzgoje, kineziologije, pedagogike, psihologije in socialnega varstva ter za oblikovalce športne in izobraževalne politike.

Na podlagi raziskave predlagamo naslednje izboljšave: povečanje števila ur kakovostne športne vzgoje v šolah skladno s priporočili Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2020); zagotovitev brezplačnega dostopa do osnovnih športnih vsebin za vse otroke, ne glede na socialno-ekonomski položaj; izboljšanje športne infrastrukture, predvsem v ruralnih območjih; krepitev sodelovanja med šolami, športnimi klubi ter lokalnimi skupnostmi. Pomembno je tudi, da športni programi ne zasledujejo le tekmovalnih ciljev, temveč enakovredno vključujejo vidike čustvene podpore, timskega sodelovanja, samoregulacije in vključujočega okolja.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo poglobljeno analizo razlik med vplivi različnih športnih panog na psihološke in socialne izide mladostnikov, longitudinalne študije, ki bi spremljale dolgoročne učinke športne aktivnosti v odraslost, ter primerjalne raziskave med državami z različnimi športnimi sistemi. Posebej dragoceno bi bilo raziskati vlogo trenerjev kot ključnih mentorjev v procesu osebnostnega razvoja mladih ter vpliv digitalizacije na športno udejstvovanje in telesno dejavnost.

Na koncu lahko sklenemo, da šport v življenju mladostnikov ni zgolj prostočasna dejavnost, temveč celostni vzgojno-izobraževalni in socializacijski mehanizem, ki zahteva strateško podporo celotne družbe – od izobraževalnega sistema do športnih organizacij in javnih politik.

VIRI

Bailey, R. (2006). Physical education and sport in schools: A review of benefits and outcomes. Journal of School Health, 76(8), 397–401. https://doi.org/10.1111/j.1746- 1561.2006.00132.x. [18.7.2025].

Biddle, S. J. H., Ciaccioni, S., Thomas, G., & Vergeer, I. (2019). Physical activity and mental health in children and adolescents: An updated review of reviews and an analysis of causality. Psychology        of                                Sport        and                Exercise,     42,                       146–155. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2018.08.011. [17.7.2025].

Fraser-Thomas, J., Côté, J., & Deakin, J. (2005). Youth sport programs: An avenue to foster positive youth development. Physical Education and Sport Pedagogy, 10(1), 19–40. https://doi.org/10.1080/1740898042000334890. [17.7.2025].

Holt, N. L., Neely, K. C., Slater, L. G., Camiré, M., Côté, J., Fraser-Thomas, J., ... & Tamminen,

K. A. (2017). A grounded theory of positive youth development through sport based on results from a qualitative meta-study. International Review of Sport and Exercise Psychology, 10(1), 1–49. https://doi.org/10.1080/1750984X.2016.1180704. [19.7.2025].

Jayanthi, N., LaBella, C. R., Fischer, D., Pasulka, J., & Dugas, L. R. (2015). Sports-specialized intensive training and the risk of injury in young athletes: A clinical case-control study. The American   Journal of                            Sports             Medicine,                     43(4),                  794–801. https://doi.org/10.1177/0363546514567298. [22.7.2025].

Journal of Sport and Health Science. (n.d.). Various issues on youth physical activity. Pridobljeno s https://www.sciencedirect.com/journal/journal-of-sport-and-health-science. [27.7.2025].

Jurak, G., & Starc, G. (2014). Telesni in gibalni razvoj otrok v Sloveniji. Pridobljeno s https://www.fsp.uni-lj.si/cobiss/diplome/Diplomsko_delo_Gregor_Jurak_2014.pdf. [17.7.2025].

Kerr, G., & Stirling, A. (2012). Parents' reflections on their child’s experiences of emotionally abusive coaching practices. Journal of Applied Sport Psychology, 24(2), 191–206. https://doi.org/10.1080/10413200.2011.608412. [22.7.2025].

POVZETEK

Kolagen je najpogostejši strukturni protein v telesu sesalcev, kjer tvori temeljno ogrodje zunajceličnega matriksa. Je ključnega pomena za integriteto kože, kosti, sklepov in drugih vezivnih tkiv. V zadnjem desetletju se je uveljavil kot ključna sestavina prehranskih dopolnil in kozmetike, zlasti zaradi povezave z videzom kože, elastičnostjo in zdravjem sklepov. Pretirano oglaševanje pa včasih temelji na poenostavljenih razlagah ali celo pomanjkljivih študijah. Članek celostno obravnava kolagen z biokemijskega vidika, od njegove strukture, biosinteze, razgradnje in vpliva staranja, do različnih metod pridobivanja, vključno z ekstrakcijo iz živalskih virov in rekombinantnimi metodami z uporabo genetskega inženiringa, skupaj z dejstvom, da se najbolj uporaben kolagen pridobiva iz morskih organizmov. Opisani so različni načini uporabe kolagena s poudarkom na učinkovitost makromolekule kot glavne sestavine prehranskih dopolnil in kozmetičnih izdelkov. Ob zaužitju se kolagen razgradi in nekateri dipeptidi in tripeptidi (npr. Pro-Hyp) delujejo kot signalne molekule, ki stimulirajo sintezo novih verig. Prehranska dopolnila torej ne nadomeščajo zalog endogenega kolagena, ampak spodbudijo njegovo biosintezo. Kljub številnim obetavnim študijam so izpostavljene pomanjkljivosti kliničnih raziskav, kot so majhni vzorci, placebo učinek, industrijsko financiranje in neupoštevanje življenjskih navad udeležencev raziskav. Prav tako se izpostavijo razlike med posameznimi izdelki zaradi drugačnih surovin in postopkov pridobivanja kolagena, pomemben je tudi individualna sposobnost absorpcije eksogenega proteina. Članek zaključi, da je potreben kritičen in odgovoren odnos do uporabe prehranskih dopolnil in kozmetike s kolagenom. Pomemben je tudi celosten pristop, torej uravnotežena prehrana, zdrav življenjski slog in realna pričakovanja od prehranskih dopolnil.

Ključne besede: biosinteza, kolagen, komercializacija, prehranska dopolnila, staranje kože.

ABSTRACT

Collagen is the most abundant structural protein in the bodies of mammals, where it forms the fundamental framework of the extracellular matrix. It is essential for the integrity of the skin, bones, joints, and other connective tissues. Over the past decade, it has emerged as a key ingredient in dietary supplements and cosmetics, primarily due to its association with skin appearance, elasticity, and joint health. However, excessive marketing is sometimes based on oversimplified explanations or even flawed studies. This article provides a comprehensive biochemical overview of collagen — from its structure, biosynthesis, and degradation to the effects of aging and various methods of extraction, including those from animal sources and recombinant techniques using genetic engineering. It emphasizes the fact that the most useful collagen is often derived from marine organisms. Various modes of collagen application are described, with a focus on the effectiveness of the macromolecule as a core ingredient in supplements and cosmetic products. Upon ingestion, collagen is broken down, and some dipeptides and tripeptides (e.g., Pro-Hyp) act as signaling molecules that stimulate the synthesis of new collagen chains. Thus, dietary supplements do not replenish the body’s collagen stores directly but rather stimulate endogenous collagen biosynthesis. Despite numerous promising studies, the article highlights limitations of clinical research, such as small sample sizes, lack of placebo effect groups and failure to account for participants’ lifestyle factors. It also points out differences between individual products due to varying raw materials and production methods, as well as the importance of individual absorption capacity of the exogenous protein. The article concludes that a critical and responsible approach is needed when using collagen- based supplements and cosmetics. A holistic perspective is also important — including a balanced diet, a healthy lifestyle, and realistic expectations from supplements.

Key words: biosyntehsis, collagen, commercialisation, dietary supplements, skin aging.

UVOD

V zadnjih letih smo priča številnim oglasom o “čudežni molekuli”, ki naj bi koži povrnila sijaj in čvrstost ter okrepila sklepe – vse to zgolj z vsakodnevnim napitkom iz praška ali z uporabo kreme za obraz, ki vsebuje kolagen. Kolageni so strukturni proteini, ki predstavljajo velik del celotnega proteoma sesalcev in opravljajo različne naloge v vezivnih tkivih. (Sorushanova et al., 2019) V zadnjem desetletju so postali osrednja sestavina prehranskih dopolnil in kozmetičnih izdelkov zaradi svojih funkcij v koži, hrustancih, sklepih in kosteh. Vprašanje pa ostaja: ali je ta makromolekula upravičeno postala tarča intenzivne komercializacije in ali lahko izdelki, ki jih najdemo na policah in v spletnih trgovinah, dejansko prispevajo k zdravemu videzu kože?

KAJ JE KOLAGEN?

Kolageni predstavljajo družino strukturnih glikoproteinov, katerih značilna struktura je trojna vijačnica, stabilizirana s številnimi vodikovimi vezmi. So del zunajceličnega matriksa in vezivnih tkivih ter predstavljajo kar od 25 % do 30 % celotne proteinske mase pri sesalcih. (Shoulders & Raines, 2009) Vključeni so v širok spekter funkcij človeškega organizma, kot gradnja in obnavljanje tkiv. Kolagen tvori vlakna, ki so v organizmu prisotna v kosteh, kjer so

toga, in v hrustancih, kjer so bolj prožna. Poleg tega je tudi v koži in krvnih žilah. Družino kompleksnih makromolekul sestavlja več tipov kolagena, do sedaj znani najmanj 28, ki se označujejo z rimskimi števniki. Delimo jih na fibrilarne (I, II, III, V, XI) in nefibrilarne (ostali). Najpogostejši tipi so: tip I (v koži in kosteh), II (v hrustancih), III (ob kolagenu tipa I v koži), VI (tvori bazalno lamino v ledvicah) in V (v laseh in posteljici). (Sorushanova et al., 2019) Struktura kolagena: Vse lastnosti kolagenom omogoča njihova struktura. Vsaka izmed treh polipeptidnih verig, levosučnih vijačnic, vsebuje ponavljajoče se zaporedje aminokislin Gly- Pro-X ali Gly-X-Hyp. Levosučne vijačnice se z vodikovimi vezmi povezujejo v desnosučne trojne vijačnice, ki se nato še dodatno povežejo v kolagenske fibrile. Ker je glicin najmanjša izmed aminokislin in predstavlja kar tretjino aminokislinskega zaporedja, omogoča tesno zvitje vsake vijačnice in posledično tesno povezane fibrile, kar omogoča natezno odpornost kolagena. (Shoulders & Raines, 2009) V večji meri pa k odpornosti na natezne sile prispevajo navzkrižne kovalentne povezave med molekulami kolagena in fibrilami. Obstajata dve vrsti povezovanja – encimsko (npr. z lizil oksidazo) in neencimsko povzročeno povezovanje, ki je nezaželeno in se pojavi pri staranju tkiv. (Sorushanova et al., 2019)

Biosinteza kolagena: Biosinteza se začne s transkripcijo genov v jedru fibroblastov. Po prenosu mRNA v citoplazmo na ribosomu poteče translacija. Po zaključeni translaciji pre-propeptid potuje v endoplazemski retikulum, kjer potečejo posttranslacijske modifikacije. Najprej se odstrani signalni peptid na N-terminalnem koncu, verigi po odcepu rečemo propeptid. Nato poteče hidroksilacija: s pomočjo hidroksilaz, encimov, ki vsebujejo vitamin C kot kofaktor, se na lizinske in prolinske aminokislinske ostanke doda hidroksilna skupina. Temu sledi glikozilacija hidroksilnih skupin na lizinskih aminokislinskih ostankih: galaktoza in b glukoza se vežeta na hidroksilne skupine. Tri hidroksilirane in glikozilirane prokolagenske verige se povsod, razen ob koncih, zvijejo v trojno vijačnico in nastane prokolagen. V Golgijevem aparatu, se na prokolagen dodajo oligosaharidi in poteče “pakiranje” v sekretorne vezikle za transport v zunajcelični prostor. Izven celice kolagen peptidaze odrežejo neovite konce prokolagena, nastali vijačnici rečemo tropokolagen. Lizil oksidaza, encim, ki za svoje delovanje potrebuje bakrov (II) ion, oksidira lizinske in hidroksilizinske aminokislinske ostanke tako, da se na njih oblikuje aldehidna skupina, ki omogoči tvorbo kovalentnih navzkrižnih povezav med tropokolageni. S tem se oblikujejo kolagenska fibrila. (Sorushanova et al., 2019)

Razgradnja in obnova kolagena: Kolageni so zelo stabilne molekule, vendar potrebujejo razgradnjo in obnovo. Matrične metaloproteinaze (MMP) so od cinkovih (II) ionov odvisne endopeptidaze, ki jih izločajo fibroblasti in makrofagi. Za posamezen tip kolagena obstaja svoj encim MMP, ki cepi trojne vijačnice na določenih mestih. Encimi ustvarijo zarezo na N- terminalnem koncu vijačnice, ki se zaradi destabilizacije odvije v posamezne verige, ki jih nato razgradijo drugi encimi. Drugi način razgradnje je intracelularen. Makrofagi ali fibroblasti fagocitirajo kolagenske fragmente, ki jih nato razgradijo encimi v lizosomih. Oba procesa sta fiziološka in ključna za obnavljanje vezivnih tkiv. (McKleroy et al., 2013)

Kolagen in staranje: S staranjem postanejo učinki oksidativnega stresa vse bolj izraziti. Gre za prekomerno tvorbo reaktivnih kisikovih zvrsti, kot so superoksidni anion O2-, vodikov peroksid H2O2 in hidroksidni radikal •OH, ki nastanejo kot posledica celičnega dihanja in okoljskih vplivov. Reaktivne kisikove zvrsti lahko negativno vplivajo na delovanje celic, na primer na nastanek mutacije DNA v jedru. Škodo povzročijo tudi fibroblastom, kjer se lahko zmanjša izražanje genov COL in posledično biosinteza kolagenov. K manjši proizvodnji kolagena prispeva tudi UV svetloba, ki stimulira proizvodnjo reaktivnih kisikovih zvrsti in aktivira transkripcijski faktor AP-1. Le-ta poveča izražanje encimov MMP in zavira sintezo novih prokolagenskih verig. (Rinnerthaler et al., 2015)

S staranjem tkiv se poveča tudi število neencimskih povezav. Njihov nastanek povzročajo reduktivni sladkorji (pogosto glukoza), ki se povežejo z ε-amino skupinami (vezane na četrti po vrsti ogljikov atom za a ogljikovim atomom) lizinskih in argininskih aminokislinskih ostankov. Nastajajo Schiffove baze, nato malo bolj stabilni Amadorijevi produkti in posledično stabilni končni produkti glikacije, ki se lahko ireverzibilno kovalentno povezujejo med seboj. Zaradi oblikovanja neencimskih povezav kolagenska vlakna postanejo odporna proti encimski cepitvi. To pomeni, da se nefunkcionalne molekule kopičijo v organizmu in ovirajo obnovo tkiv. Nastajanje novega kolagena dodatno omeji počasnejša dejavnost fibroblastov. Celokupen rezultat je zmanjšana elastičnost kolagenskih vlaken in več rigidnih navzkrižnih povezav – kar se navzven kaže kot gube, ovešena koža in zmanjšana gibljivost sklepov. (Rinnerthaler et al., 2015) Pridobivanje kolagena: Kolagen lahko pridobimo na več načinov. Najpogostejši je ekstrakcija iz vezivnih tkiv živalskega izvora (prašičjih, govejih, morskih organizmov). Prednost te metode je visok izkoristek, slabost pa predstavlja tveganje za prenos patogenov in možen imunski odziv pri ljudeh. Ekstrakcijo izvajajo na več načinov, izbrana metoda pa vpliva na stabilnost produkta. Hidroksiprolin stabilizira trojno vijačnico kolagena, ker tvori vodikove vezi z molekulami vode. Pri povišani temperaturi in drugih ekstremnih pogojih (nizek ali visok pH) lahko pride do dehidroksilacije ali racemizacije. Kolagen tako izgubi termično stabilnost in se lažje denaturira, zato je pri izbiri metode ekstrakcije potrebna posebna previdnost. Zaradi navedenih omejitev ekstrakcije iz živalskih tkiv se je razvoj usmeril v alternativne metode, kot je proizvodnja rekombinantnega kolagena s pomočjo genetskega inženiringa. V gostiteljskih organizmih (npr. E. coli, S. cerevisiae (kvasovke), rastlinske ali sesalske celice) se na osnovi človeškega genskega zapisa sintetizira kolagen. Ker v prokariontskih organizmih ne more potekati hidroksilacija prolina, ki je ključna za stabilnost kolagena, so potrebni zahtevni postopki genetskega inženiringa, da se lahko pridobi kolagen, ki je skoraj identičen človeškemu in nima toliko tveganja za patogene. Zato so slabosti te metode predvsem visoki stroški, ki jih spremlja majhen izkoristek. Za kompromis med varnostjo, donosom in ceno danes velja kolagen, pridobljen iz morskih organizmov, saj nudi biološko uporabnost pri človeku ob zadovoljivem izkoristku in stroških proizvodnje. (Bhadra et al., 2021; Sorushanova et al., 2019; Wang et al., 2017) Pridobljen kolagen je lahko v treh osnovnih oblikah. Nativni kolagen je v obliki trojne vijačnice, pridobljen z encimom pepsinom (pri kontroliranih pogojih – pH 2-3 in nizkih temperaturah okoli 4°C) ali z razredčenimi kislinami oz. bazami. Želatina je denaturiran kolagen, delno cepljen na peptide, ki nastane pri toplotni obdelavi ali ekstrakciji z močnimi kislinami ali bazami. Hidroliziran kolagen oz. peptidi je kolagen, ki se z encimi v celoti

razgradi na manjše peptide, primerne za absorpcijo. (Bhadra et al., 2021)

KOMERCIALNA UPORABA KOLAGENA

S porastom lepotne industrije in pritiskom lepotnih standardov narašča množična uporaba in komercializacija hidroliziranega kolagena v prehranskih dopolnilih in kozmetiki. Kolagen v kremah za obraz deluje kot vlažilno sredstvo, saj na koži tvori zaščitni sloj, ki zmanjšuje izgubo vode. Zaradi prisotnosti kolagenskih peptidov naj bi spodbujal tudi sintezo novega kolagena. Podobne učinke oglašujejo tudi izdelki za lase in nohte. V prehranskih dopolnilih ima kolagen podoben učinek in se pojavlja v več oblikah: kot prah, napitek ali žvečljivi bomboni. (Bhadra et al., 2021) Tako pri kozmetiki kot pri oralni uporabi je vredno poudariti, da se nativna oblika kolagena zaradi svoje velikosti ne more absorbirati kot celota, saj prebavni encimi (pepsin in tripsin pri pH 1,5-2) cepijo peptidne vezi že v želodcu. Zato je v uporabi predvsem hidroliziran kolagen, ki je že razcepljen v di in tripeptide, kar omogoča hitrejšo absorpcijo in prehod v krvni obtok. (León-López et al., 2019)

Najbolj zanimivo vprašanje je, kaj se zgodi, ko kolagen pride v organizem? Nekateri od di in tripeptidov z zaporedjem Gly-Pro-Hyp in Pro-Hyp (značilno za kolagen) lahko delujejo kot signalne molekule. Vežejo se na specifične receptorje fibroblastov, osteoblastov in hondrocitov ter aktivirajo izražanje genov COL, kar vodi do povečane sinteze prokolagena in obnove zunajceličnega matriksa. Ostali di in tripeptidi, ki niso signalne molekule, delujejo kot surovine za sintezo novega kolagena in drugih proteinov v telesu, saj se razgradijo do prostih aminokislin. S tem se izboljšata elastičnost kože in gibljivost sklepov. Za učinkovito delovanje prehranskih dopolnil je potreben tudi vnos vitamina C, cinkovih

(II) in bakrovih (II) ionov, ki delujejo kot pomembni kofaktorji v biosintezi kolagena. Pomembno je razumeti, da kolagen iz prehranskih dopolnil ne dopolni tkiv z eksogenim kolagenom v koži in sklepih, ampak deluje zgolj kot spodbuda sinteze endogenega kolagena v organizmu. (de Miranda et al., 2021; Sorushanova et al., 2019)

Pri proučevanju teoretičnih osnov smo kar hitro ugotovili, da ima kljub številnim objavljenim raziskavam o učinkovitosti kolagena v kozmetičnih izdelkih in prehranskih dopolnilih večina študij pomembne metodološke omejitve, kar lahko vodi v zavajanje kupcev in pretirano oglaševanje. Ena od pogostih težav so majhne vzorčne skupine, pogosto z manj kot 100 udeleženci, takšne rezultate pa težko posplošimo na celotno populacijo, saj imajo šibko statistično moč. (Pu et al., 2023) Poleg tega so bile številne raziskave prekratke (pod 24 tednov), kar ni dovolj za verodostojno oceno učinkov kompleksnih procesov, kot sta regeneracija kože in sklepov. Takšna je bila raziskava o vplivu kolagena na trdnost in rast nohtov, ki je vključevala zgolj 25 oseb in trajala 24 tednov, zato ni moč sklepati o zagotovem vplivu kolagenskih dodatkov na stanje nohtov. (Hexsel et al., 2017) Veliko študij tudi ne upošteva ključnih življenjskih navad udeležencev raziskav. Kajenje, izpostavljenost UV žarkom, življenje v onesnaženem okolju močno vplivajo na presnovo in biosintezo kolagena v organizmu in lahko zameglijo resnične učinke dodatkov in rezultate študije. Pozitivni “pomlajevalni” učinki lahko temeljijo tudi na delovanju drugih sestavin v izdelku, kot so vitamini, minerali ali antioksidanti. (Inoueet al., 2016) Omembe je vredno tudi pogosto pomanjkanje placebo kontrolne skupine za analizo rezultatov, kot so bolečine v sklepih in trdost nohtov, ki so subjektivne narave. (MD & MD, 2023)

Dodatno težavo predstavlja intenzivno financiranje raziskav s strani proizvajalcev kozmetike ali dopolnil, kar lahko vodi v pristransko poročanje – selektivno podajanje samo pozitivnih rezultatov in nedosledno navajanje negativnih učinkov. V kontekstu kozmetike je pogosto spregledano dejstvo, da se kolagen razgradi na di in tripeptide, torej ne obstaja dejanski dokaz, da bo kolagen z vso verjetnostjo vplival na kožo, temveč se bo najverjetneje razporedil po celem telesu do kosti, mišic in sklepov. Poleg že navedenega, študije temeljijo na redni uporabi izdelkov, zaenkrat pa ne obstajajo dokazi, kjer bi bili učinki vidni že po enkratni uporabi izdelka, kot se to pogosto oglašuje. Pomembno je imeti odgovoren in objektiven pristop do prehranskih dopolnil. Potrebno je preveriti izvor kolagena in klinične študije za določen izdelek, poleg tega pa prioritizirati zdrav življenjski slog, ki pripoore k vsem pričakovanim rezultatom prehranskih dopolnil. (MD & MD, 2023)

UPORABA KOLAGENA IN KRITIČNA PRESOJA UPORABNIKOV

Z namenom podkrepitve teoretičnih izhodišč o uporabi kolagena v prehranskih dopolnilih je bila izvedena empirična raziskava z anonimno spletno anketo v programu 1KA, v kateri je sodelovalo 191 oseb. Raziskava je bila izvedena v drugem trimesečju leta 2025. Namen raziskave je bil ugotoviti seznanjenost uporabnikov kolagena z različnimi oblikami in izvorom kolagena, razloge za nakup in morebitne zaznane učinke po uporabi. Drugi del ankete je bil namenjen vplivu oglaševanja in družbenih omrežij na odločitve o nakupu in kritični presoji oglaševanja. Povezava za anketo je bila deljena na socialnih omrežjih med prijatelji in sorodniki, znanci in širše. Rezultati raziskave so nam ponudili vpogled v razlike med oglaševalskimi obljubami in resničnimi izkušnjami uporabnikov.

Večina anketirancev je bila ženskega spola (88 %) in mlajših od 30 let (97 %), kar ustreza ciljni skupini, ki je tudi sicer najbolj izpostavljena kolagenskim izdelkom na trgu in oglaševanju v medijih. Le 30 % jih ima naravoslovno izobrazbo ali se trenutno izobražuje na tem področju. Kljub pogosti prisotnosti kolagena v oglasih v številnih medijih je le 35 % sodelujočih že kdaj uporabljalo prehransko dopolnilo s kolagenom. Tisti, ki ga nikoli niso, so bili kljub temu koristni za raziskavo splošnega odnosa ljudi do kolagena, kritične presoje in informacije o tem, kje ljudje izvedo zanj.

Med uporabljenimi oblikami kolagena je bil najpogosteje uporabljen prašek (58 %), sledili so napitki (37 %) in kapsule (28. %). Približno polovica (46 %) uporabnikov je kolagen vnašala vsak dan, preostali pa redkeje ali neredno. Več kot 40 % jih je kolagen uživalo le do tri mesece. Najpogosteje poročan učinek je bil izboljšan videz nohtov (44 %), sledili so boljša elastičnost kože (33 %), manj bolečin v sklepih (17 %) in boljša gibljivost (12 %). Podatek ključen za vsebino danega članka je bil, da kar 39 % uporabnikov ni zaznalo nobenih učinkov. To potrjuje znano dejstvo iz literature (MD & MD, 2023), da ni vselej mogoče pripisati fizične izboljšave delovanju kolagena, saj je lahko vpliv subjektiven ali rezultat placebo učinka. Poleg tega lahko opazimo ključno povezavo med redno uporabo ter trajanjem uporabe prehranskega dopolnila: tisti, ki so bodisi neredno jemali kolagen (22 %), bodisi ga uporabljali manj kot en mesec (28

%), so bili tisti, ki v večini niso zaznali želenega učinka (Graf 1 in 2). Zanimivo je dejstvo, da

se odstotek tistih, ki niso zaznali rezultata v primeru uporabe manj kot 1 meseca, enak odstotku seb, ki niso zaznali rezultata kljub uporabi večkrat na teden – 43 %. To lahko razložimo s podatkom, da ga je 58 % tistih, ki so jemali kolagen večkrat na teden, uporabljalo zgolj 1-3 mesece.

Pomembna ugotovitev je, da kar 70 % uporabnikov ni vedelo, katerega izvora je bil njihov kolagen. Večina tistih, ki je poznala izvor kolagena je uporabljala morskega, ki tudi velja za najbolj učinkovitega. (Pu et al., 2023) Prav tako 60 % anketirancev ni poznalo razlik med osnovnimi oblikami kolagena (nativni, hidrolizirani, želatina). Med tistimi, ki so menili, da poznajo obliko, jih je 35 % navedlo hidrolizirani kolagen, večina (39 %) le-teh je na vprašanje o obliki kolagena izbralo odgovor “ne vem”. To potrjuje, da je znanje o biokemijski naravi kolagena med uporabniki omejeno, kar se sklada s tezo članka o nujnosti znanstvene pismenosti.

Razlog za nakup kolagena je bil večinoma estetski – 77 % anketirancev se je za nakup odločilo zaradi izboljšanja videza las in nohtov in 26 % zaradi elastičnosti kože. Zdravstveni razlogi, kot so bolečine v sklepih, so bili bistveno redkejši. Ta podatek dodatno osvetli dejstvo, da je podoba kolagena kot “pomlajevalne molekule” močno uveljavljena v zavesti uporabnikov, ne glede na kompleksnost njegove biološke funkcije.

Vprašanje o viru informacij je pokazalo izrazit vpliv komercialnih in neznanstvenih virov: 67

% anketirancev je za kolagen prvič izvedelo preko družbenih omrežij. Kljub temu je bilo pri vprašanju “Kako pogosto preverite znanstvene vire pred nakupom novega prehranskega dopolnila?” na lestvici od 1 (nikoli) do 5 (vedno) doseženo povprečje 3,1, največje (3,33) pa med tistimi, ki so za kolagen prvič izvedeli po lastni raziskavi. Kljub vplivu družbenih omrežij 81 % sodelujočih meni, da sta za videz kože in zdravje sklepov najpomembnejša uravnotežena prehrana in zdrav življenjski slog – kar nakazuje zavedanje o širši sliki. Ko so udeleženci ocenjevali pretiranost oglasnih trditev o kolagenu na lestvici od 1 (se ne strinjam) do 5 (se strinjam), je bila povprečna ocena 3,7, kar kaže na zmerno kritičen pogled, vendar hkrati dopuščanje možnosti učinkovitosti. Zanimivo je tudi, da se večina vsaj delno strinja z izjavo, da lahko kolagen “deluje, četudi znanstveni mehanizmi še niso v celoti potrjeni” – kar potrjuje, da vera v izdelek je ključnega pomena, neodvisno od znanstvenih dokazov.

Sklepno lahko rečemo, da empirični rezultati potrjujejo ključno tezo članka: kolagen je predvsem tržno oblikovana molekula, katere podoba je pogosto ločena od njene biološke realnosti. Uporabniki pogosto nimajo jasne predstave o viru, obliki in mehanizmu delovanja izdelka, njihova odločitev pa temelji na estetskih pričakovanjih in družbenem vplivu, kljub multifunkcionalnosti dane molekule. Na podlagi ankete je bilo tudi razvidno, da ob neredni in prekratki uporabi dopolnila v večini primerov ne pride do želenih učinkov – kar potrdi dejstvo, da so lahko prekratke raziskave vir napačnega sklepanja rezultatov subjektivne narave ter da kljub nekaterim obstoječim kliničnim študijam se učinki ne bodo poznali ob neredni uporabi izdelka.

ZAKLJUČEK

Vloga kolagena v telesu je nedvoumna in znanstveno dokazana – je ključen strukturni protein v vezivnih tkivih. Njegova prisotnost je bistvena za ohranjanje elastičnosti kože, stabilnosti sklepov in regeneracijo tkiv. S komercializacijo se pomen kolagena za kupca pogosto poenostavi, saj se pogosto spregleda njegova kompleksna biokemijska struktura, fiziološki mehanizmi delovanja in odvisnost njegove učinkovitosti od številnih zunanjih in notranjih

dejavnikov. Človeški organizem je sposoben naravne sinteze kolagena, in čeprav se le-ta z leti zmanjšuje, se ohranja sposobnost njegove tvorbe. Vnos kolagena v obliki prehranskih dopolnil lahko spodbuja sintezo, nikakor pa ne bo ustavil procesa staranja. Podobne učinke lahko dosežemo tudi na naraven način, z uravnoteženo prehrano (bogato z vitaminom C, bakrom, cinkom in proteini) in zdravim življenjskim slogom (izogibanjem UV sevanju in onesnaženju). V tem kontekstu je pomembno vedeti, da vsi prehranski dodatki s kolagenom niso enako učinkoviti. Razlikujejo se v sestavi, kakovosti surovin, tehnoloških postopkih pridobivanja in obliki kolagena (nativni, hidrolizirani, želatina), kar neposredno vpliva na njihovo absorpcijo in biološko razpoložljivost. Ključen dejavnik učinkovitosti je tudi individualna sposobnost absorpcije tega proteina. Nekateri izdelki lahko vsebujejo prenizke količine ali neučinkovite oblike kolagena, da bi lahko pričakovali resnične biološke učinke, kar poudarja pomen objektivne presoje pred nakupom.

Primerjava rezultatov naše empirične raziskave z obstoječo znanstveno literaturo potrjuje, da so naši izsledki skladni z že znanimi pomisleki. Rinnerthaler idr. (2015), León-López in sod. (2019), Pu idr. (2023) ter MD in MD (2023) izpostavljajo pomanjkanje dolgoročnih študij z velikimi vzorci, premalo nadzorovanih raziskav in pogosto neupoštevanje zunanjih vplivov na biosintezo kolagena. Naša raziskava je dodatno pokazala, da velika večina uporabnikov kolagena ne pozna niti osnovne delitve med oblikami kolagena niti njegovega izvora, kar bistveno vpliva na razumevanje učinkovitosti. Še več, skoraj 40 % uporabnikov ni zaznalo nobenih učinkov, kljub temu je večina zaupala izdelku na osnovi oglasnih trditev ali družbenega vpliva.

Stroki želimo s tem prispevkom osvetliti dejansko stanje na trgu in med uporabniki – s poudarkom na neskladju med oglaševanimi učinki in znanstveno preverjenimi mehanizmi delovanja kolagena. Naša raziskava je edinstvena v tem, da združuje biokemijsko in molekularno analizo s psihološkimi in vedenjskimi vidiki rabe prehranskih dopolnil, kar redko zasledimo v dosedanji literaturi. Z vidika stroškov je pomemben tudi podatek, da se večina uporabnikov za kolagen odloča zaradi estetskih učinkov in ne zaradi zdravja sklepov ali vezivnih tkiv, kar kaže na premik od funkcionalne k simbolni rabi dodatka.

Članek je zanimiv za več ciljno usmerjenih bralcev. Najprej za strokovnjake s področja biokemije, farmacije, nutricionistike, dermatologije in kozmetologije, saj obravnava molekularne značilnosti, biosintezo, presnovo in razgradnjo kolagena. Poleg tega tudi za tržnike in raziskovalce na področju potrošniške psihologije, saj analizira vedenjske vzorce potrošnikov, vpliv oglaševanja in družbenih omrežij. Članek nagovarja tudi laično, a izobraženo javnost, ki želi razviti kritičen odnos do prehranskih dopolnil, ter je še posebej primeren za študente naravoslovnih smeri, kjer se prepletajo znanstvene in praktične aplikacije biomolekul.

Na osnovi ugotovitev predlagamo nekaj možnih izboljšav. Proizvajalci kolagenskih dopolnil bi morali transparentno navajati izvor kolagena, njegovo obliko, količino in rezultate kliničnih študij, če obstajajo. Stroka bi morala okrepiti znanstveno komuniciranje o mehanizmih delovanja kolagena, mediji pa nosijo odgovornost pri oblikovanju realnih pričakovanj potrošnikov. Prav tako bi bilo treba razmisliti o regulaciji oglaševanja prehranskih dopolnil z vidika znanstvene preverljivosti trditev, še posebej, kadar cilja na ranljive skupine (npr. mlade ženske).

Predlogi za nadaljnje raziskovanje vključujejo izvedbo randomiziranih, dvojno slepih in s placebom kontroliranih študij z velikim številom udeležencev, ki bi trajale najmanj šest mesecev ali več. Vključiti bi bilo treba tudi različne populacije (po spolu, starosti, prehranskih navadah, izpostavljenosti UV žarkom in življenjskem slogu). Poseben poudarek naj bo na standardizaciji metod merjenja učinkov (npr. biomehanske lastnosti kože, laboratorijske analize sinteze kolagena). Poleg tega predlagamo tudi interdisciplinarne raziskave, ki bi zajele psihološke dejavnike odločanja za uporabo kolagena ter dolgoročne učinke jemanja prehranskih dopolnil na celostno zdravje.

Izziv industrije kozmetike in prehranskih dopolnil je torej v iskanju ravnotežja med znanstveno verodostojnostjo in privabljanjem kupcev. Zaradi pomanjkljivosti raziskav o učinku kolagena slepo zaupanje napisom na embalaži ni priporočljivo. Pomembno je razvijati znanstveno pismenost in kritično presojo. Vedno moramo preveriti vire, poiskati klinične dokaze in razumeti meje oglaševanja. Poleg tega je vredno razmisliti, ali lahko učinke prehranskih dopolnil nadomestimo z uravnoteženo prehrano, saj lahko le-ta vpliva na celokupno zdravje in ne zgolj na tarčna tkiva kolagena. Samo na takšen način lahko kot potrošniki sprejemamo odgovorne odločitve glede izdelkov, ki jih uporabljamo, in se zavedamo njihovega učinka na svoje telo.

LITERATURA

Bhadra, B., Sakpal, A., Patil, S., Patil, S., Date, A., Prasad, V., & Dasgupta, S. (2021). A Guide to Collagen Sources, Applications and Current Advancements. Systematic Bioscience and Engineering, 67–87. Pridobljeno na https://doi.org/10.37256/sbe.1220211043 [25. 4. 2025]. de Miranda, R. B., Weimer, P., & Rossi, R. C. (2021). Effects of hydrolyzed collagen supplementation on skin aging: A systematic review and meta-analysis. International Journal of Dermatology, 60(12), 1449–1461. Pridobljeno na https://doi.org/10.1111/ijd.15518 [27. 4.

2025].

Hexsel, D., Zague, V., Schunck, M., Siega, C., Camozzato, F. O., & Oesser, S. (2017). Oral supplementation with specific bioactive collagen peptides improves nail growth and reduces symptoms of brittle nails. Journal of Cosmetic Dermatology, 16(4), 520–526. Pridobljeno na https://doi.org/10.1111/jocd.12393 [27. 4. 2025].

Inoue, N., Sugihara, F., & Wang, X. (2016). Ingestion of bioactive collagen hydrolysates enhance facial skin moisture and elasticity and reduce facial ageing signs in a randomised double-blind placebo-controlled clinical study. Journal of the Science of Food and Agriculture, 96(12), 4077–4081. Pridobljeno na https://doi.org/10.1002/jsfa.7606 [27. 4. 2025].

León-López, A., Morales-Peñaloza, A., Martínez-Juárez, V. M., Vargas-Torres, A., Zeugolis, D. I., & Aguirre-Álvarez, G. (2019). Hydrolyzed Collagen—Sources and Applications. Molecules, 24(22), Article 22. Pridobljeno na https://doi.org/10.3390/molecules24224031 [25. 4. 2025].

McKleroy, W., Lee, T.-H., & Atabai, K. (2013). Always cleave up your mess: Targeting collagen degradation to treat tissue fibrosis. American Journal of Physiology-Lung Cellular and Molecular            Physiology,                             304(11),                 L709–L721.      Pridobljeno             na https://doi.org/10.1152/ajplung.00418.2012 [30. 4. 2025].

POVZETEK

Psihološka priprava mladih športnikov postaja nepogrešljiv del sodobnega športa. V članku obravnavamo pomen ključnih psiholoških sposobnosti, kot so samozavest, notranja moč in osredotočenost, ki odločilno vplivajo na razvoj športnika in njegove dolgoročne dosežke. Poudarjamo specifične izzive mladih športnikov, kot so pritisk, trema, strah pred neuspehom ter vpliv okolice (trenerjev, staršev). Poleg razlage teh pojmov smo prikazali tudi, kako se te veščine razvijajo pri mladih športnikih, kateri dejavniki jih lahko rušijo in katere tehnike uporabljajo za njihovo krepitev. V raziskavi nas je zanimalo v kakšni meri so ti psihološki dejavniki prisotni pri mladih športnikih. V ta namen smo izvedli anketo z mladimi športniki in tudi strukturiran intervju s predstavniki posameznega odgovora v anketi.

Prispevek temelji na empirični raziskavi med mladimi športniki, kar omogoča poglobljen vpogled v njihovo doživljanje psiholoških izzivov. Analiza podatkov razkriva, da so samozavest, notranja motivacija in sposobnost obvladovanja pritiska tesno povezane z uspešnostjo na tekmovanjih. Poleg tega izpostavljamo pomen vloge trenerjev in staršev pri oblikovanju podpornega okolja, ki mladim omogoča razvoj psihološke odpornosti in zdravega odnosa do športa. Namen prispevka je spodbuditi sistematično vključevanje psihološke priprave že v zgodnjih fazah športne poti, saj ta ne vpliva le na rezultate, temveč tudi na zdrav osebnostni razvoj mladih posameznikov.

Ključne besede: psihološka priprava, samozavest, mentalna moč, osredotočenost, mladinski šport, šampion

ABSTRACT

Psychological preparation of young athletes is becoming an indispensable part of modern sports.

This article explores the importance of key psychological skills such as confidence, inner strength, and focus, which significantly influence an athlete’s development and long-term performance. It highlights specific challenges faced by young athletes, including pressure, performance anxiety, fear of failure, and the influence of their environment (coaches, parents). In addition to explaining these concepts, the article presents how these skills are developed in young athletes, what factors can undermine them, and which techniques are used to strengthen them. The research investigates the extent to which these psychological factors are present among young athletes. To this end, a survey and structured interviews were conducted with young athletes and selected respondents.

The paper is based on empirical research, providing an in-depth insight into how young athletes experience psychological challenges. Data analysis reveals that confidence, intrinsic motivation, and the ability to manage pressure are closely linked to competitive success. Furthermore, the article emphasizes the crucial role of coaches and parents in creating a supportive environment that fosters psychological resilience and a healthy attitude toward sport. The aim of the paper is to encourage the systematic inclusion of psychological preparation from the early stages of an athlete’s career, as it not only affects performance but also contributes to the healthy personal development of young individuals.

Keywords: psychological preparation, confidence, mental strength, focus, youth sports, champion

UVOD

Mladostniki tekmujejo v športnih disciplinah po starostnih kategorijah, pri čemer se že zgodaj ocenjuje njihov športni potencial. Izraz šampion se v kontekstu mladih športnikov pogosto uporablja za otroke in mladostnike, ki že v zgodnjih letih izkazujejo izjemen športni talent, predanost, vztrajnost ter spoštovanje športnih vrednot. Njihovi dosežki in odnos do športa nakazujejo, da bi lahko v prihodnosti dosegli vrhunske rezultate. Pod vrhunske rezultate razumemo nadpovprečne dosežke, ki jih potrjujejo z udeležbo na najpomembnejših tekmovanjih, kot so mednarodna prvenstva, evropska in svetovna tekmovanja ter olimpijske igre.

Güllich (2006) v svojem članku poudarja, da talentov ne smemo razumeti kot naložbo za prihodnost, temveč naj predstavljajo razlog za čim kakovostnejše delo in dodatno pazljivost. Z izrazom talent označujemo posameznika, ki ima velik potencial za prihodnjo uspešnost na določenem področju (Vaeyens et. al., 2009).

Športno okolje je že v mladostniškem obdobju pogosto zelo zahtevno. Sam športni talent za uspeh ni dovolj. Mladi šampioni poleg drugih dejavnikov nujno potrebujejo tudi dobro razvito psihološko stabilnost oziroma psihološko moč ter mentalno osredotočenost (Florjančič, 2017). Prav ti lastnosti jim omogočata, da se učinkovito spopadajo s pritiski, neuspehi in zahtevami tekmovalnega okolja ter ohranjajo motivacijo in osredotočenost na dolgoročne cilje.

Samozavest ni prirojena, temveč se postopoma razvija – skozi uspehe, spodbudno okolje, podporo trenerjev in vrstnikov ter sposobnost obvladovanja neuspehov (Tušak et. al, 2003). Dobra samozavest pomeni, da športniki realno ocenjujejo svoje možnosti za uspeh. Ne poveličujejo svojega znanja in sposobnosti, saj se dobro poznajo in razumejo. Počutijo se uspešne, hkrati pa poznajo svoje zgornje meje in si ne postavljajo neuresničljivih ciljev. Dovolj samozavestni športniki se ne bojijo poraza, saj se zavedajo, da so tudi porazi sestavni del življenja (Tušak et. al., 2003). Osredotočajo se na popravljanje napak.

Pri mladih športnikih je pomembno, da trenerji in starši ne kritizirajo njihove osebnosti, temveč se osredotočijo na vedenje ter jim pomagajo razumeti, kaj lahko izboljšajo (Bačanac in Škof, 2016). Ključna je komunikacija, ki spodbuja razmišljanje, samorefleksijo in občutek varnosti.

SAMOZAVEST KOT TEMELJ ŠPORTNE RASTI

Samozavest mladega športnika je ključna psihološka lastnost, ki močno vpliva na njegov razvoj, uspešnost in odnos do športa. Pomeni zaupanje v lastne sposobnosti ter prepričanje, da je sposoben doseči zastavljene cilje, premagovati izzive in se učiti iz napak. Samozavesten športnik verjame vase, ga ni strah nastopanja ali tekmovanj, ne boji se nasprotnikov in ne podleže pritisku v ključnih trenutkih.

Marsikateremu dobro pripravljenemu mlademu športniku se zgodi, da na tekmah odpove ali ne doseže rezultatov, ki jih sicer redno dosega na treningih Niering et al. (2023). Prevzame ga strah pred nasprotnikom, pred navijači. Zaradi psiholoških ovir ne more fizično in tehnično pokazati svojih dejanskih fizičnih in tehničnih sposobnosti športne discipline.

Samozavest športnika predstavlja njegovo osebno prepričanje, da je sposoben uspešno izvesti določeno nalogo. Ne gre za pretirano samozavest ali aroganco, temveč za zaupanje v lastne sposobnosti, ki temelji na ustrezni pripravi, mentalni stabilnosti in preteklih izkušnjah – ne pa na lažni samozavesti (Tušak et. al., 2003).

RAZISKAVA MOČI UMA PRI MLADIH ŠPORTNIKIH

Raziskava je bila izvedena v začetku leta 2025 s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil oblikovan na podlagi teoretičnih izhodišč o samozavesti, psihološki pripravi in osredotočenosti mladih športnikov. Vprašalnik smo razposlali preko spletne aplikacije in delili po družbenem omrežju zaključenim skupinam športnih klubov mladih. Anketa je bila anonimna in namenjena izključno za potrebe raziskave.

V raziskavi je sodelovalo 126 mladostnikov, starih med 13 in 18 let, ki trenirajo v registriranih športnih klubih v Sloveniji. Od tega je bilo 73 % moških in 27 % žensk. Večina sodelujočih tekmuje na državnem nivoju, manjši delež (22 %) pa tudi na mednarodnih tekmovanjih.

Vprašalnik je bil sestavljen iz več vsebinskih sklopov, ki so omogočili celostno zajemanje podatkov o posameznikovem doživljanju samozavesti v športnem kontekstu. V prvem sklopu so se zbirali splošni podatki, kot so spol, starost in raven tekmovanja, s čimer je bilo mogoče opredeliti osnovne demografske značilnosti udeležencev ter kontekst njihove športne dejavnosti. V drugem sklopu je bila uporabljena Likertova lestvica za oceno samozavesti, ki je vključevala šest trditev, na katere so anketiranci odgovarjali z ocenami od 1 do 5. Ocena 1 je pomenila, da trditev sploh ne drži, medtem ko je ocena 5 pomenila, da trditev popolnoma drži. Tretji sklop vprašalnika se je osredotočil na prepoznavanje dejavnikov, ki vplivajo na samozavest športnikov, pri čemer so anketiranci izbirali med pozitivnimi in negativnimi vplivi. Četrti sklop je obravnaval uporabo različnih psiholoških tehnik, kot so dihalne vaje, vizualizacija in predtekmovalne rutine, kjer so udeleženci prav tako označili njihovo uporabo kot pozitivno ali negativno. V petem sklopu so bila zastavljena vprašanja o poznavanju in uporabi tehnik za osredotočenost in umirjanje, pri čemer je bila poudarjena razlika med poznavanjem tehnike in njeno dejansko uporabo, s ciljem ugotoviti, ali športniki aktivno uporabljajo tovrstna orodja za krepitev svoje mentalne priprave.

Poleg ankete smo izvedli tudi strukturirane intervjuje z 8 mladimi športniki, starimi med 15 in 18 let, ki trenirajo različne športne discipline, v različnih klubih. Intervjuji so bili izvedeni osebno ali po spletnem video klicu in individualno, v strukturirani obliki, v obdobju med marcem in aprilom 2025. Namen intervjujev je bil poglobiti razumevanje odgovorov iz ankete,

predvsem na področju osredotočenosti, psihološke priprave in odziva na stres.

Izsledke dobljenih rezultatov raziskave navajamo skozi celoten tekst in jih povezujemo s predhodnimi raziskavami.

GLAVNI GRADNIKI ŠPORTNIKOVE SAMOZAVESTI

Anketa je pokazala, da imajo mladi potencialni vrhunski športniki na splošno visoko stopnjo samozavesti. 38 % mladih je v anketi izbralo oceno 4, kar pomeni, da se ocenjujejo kot dobri v svojem športu, medtem ko jih je 21 % samozavestno izbralo najvišjo oceno 5. Pri tem pa obstajajo pomembne razlike glede na posamezne vidike samozavesti, kot so zaupanje vase, obvladovanje napak in priprava na tekmo. Odgovori kažejo na zdravo jedro samozavesti. Zelo pomemben je podatek, da 48 % vprašanih povsem zaupa v svojo pripravljenost in sposobnosti, kar kaže na visoko stopnjo notranje motivacije in občutka kompetentnosti. Prav tako 51 % športnikov poroča, da se po napaki hitro zberejo, kar je ključen pokazatelj psihološke odpornosti in sposobnosti obvladovanja stresa.

Med dejavniki, ki krepijo samozavest, izstopajo (Xanthopoulos et al., 2020):

• Uspehi na tekmah (46 %), kar potrjuje, da je zunanji rezultat še vedno pomemben vir potrditve. Je pa ta dejavnik med tistimi, ki lahko hitro izgubi na moči
• Delo na sebi (40 %), kot so vizualizacija in dihanje, katere bomo podrobneje pogledali v nadaljevanju. Prisotnost teh v dokaj veliki meri, kaže na naraščajoče zavedanje o pomenu psihološke priprave.
• Podpora trenerja (35 %) in staršev (34–36 %), kar potrjuje, da je socialno okolje pri

mladih športnikih ključno za razvoj samozavesti.

Na drugi strani pa obstajajo dejavniki, ki mladim športnikom zmanjšujejo samozavest. Anketa je pokazala, da so to predvsem strah pred neuspehom (48 %), prevelika želja po zmagi, pritisk staršev in kritike trenerjev (41 %), negativne izkušnje s preteklih tekmovanj (62 %) ter nezadostna psihološka priprava (22 %).

Dosežki na tekmovanjih, ne glede na to, ali gre za zmago ali osebni napredek, mladim športnikom dajejo občutek potrditve. Zmaga ima še večji vpliv na rast samozavesti, če je posameznik v ekipnem športu tudi sam uspešno pripomogel k skupni zmagi. V primeru, da se sam v tekmi ni izkazal, pa je samozavest bolj na trhlih tleh, kljub zmagi ekipe, saj se mladostnik zelo dobro zaveda svojega realnega doprinosa. Vsak oseben uspeh je dokaz, da se trud izplača, kar krepi njihovo vero vase in jih spodbuja k nadaljnjemu delu. To velja tudi v primeru, če je ekipa tekmo izgubila.

Podpora staršev ima ključno vlogo pri razvoju samozavesti mladih športnikov. Ti se pogosto znajdejo v situacijah z visokimi pričakovanji, medtem ko njihove sposobnosti obvladovanja stresa še niso povsem razvite.

Nasprotno pa pritiski staršev in stalno izraženo nezadovoljstvo ne prispevajo k gradnji samozavesti, niti ne pomagajo pri zmanjševanju treme pred tekmovanji. Mladi športniki poročajo, da v takšnih primerih občutijo pritisk, da tekmujejo zaradi staršev in njihovega pričakovanega uspeha, namesto zaradi lastne želje po napredku, uživanja v športu in zdrave tekmovalnosti. Naša opažanja, ki se skladajo s predhodnimi raziskavami, potrjujejo, da zunanja potrditev

močno vpliva na samozavest mladih športnikov (Güllich et.al, 2007). Sklepamo, da je ta vpliv

v mladostniškem obdobju izrazitejši kot pri odraslih športnikih, saj mladi še razvijajo svojo

identiteto in samopodobo.

Za razvoj samozavesti je ključno, da imajo mladi športniki podporno okolje, kjer se napake obravnavajo kot priložnost za učenje, ne kot neuspeh. Pomembna je pozitivna komunikacija trenerjev, ki spodbuja samorefleksijo in občutek kompetentnosti. Pohvale trenerjev za vložen trud, napredek in disciplino so močan vir motivacije. Kakovosten trening, ki je hkrati izzivalen in spodbuden, omogoča športniku, da razvija svoje sposobnosti in gradi samozavest skozi občutek napredka.

V redkih klubih imajo mladi športniki srečo, da so deležni strokovne podpore v obliki športnega psihologa ali izkušenega mentorja, ki jim pomaga razumeti in obvladovati pritiske, strahove ter dvome. V intervjuju z mladimi predstavniki športnih klubov smo ugotovili, da nobeden od proučevanih klubov, v katere so vključeni mladi športniki, ki smo jih anketirali, nimajo tega na voljo, vsi pa so ocenili, da bi jim bila taka pomoč v določenih trenutkih dobrodošla in bi se je poslužili. Pogovor o čustvih, ciljih in izzivih omogoča boljše samospoznavanje in razvoj notranje moči. Psihološke veščine, kot so vizualizacija, dihalne tehnike, postavljanje ciljev in notranji dialog, lahko močno pripomorejo k temu, da se mlad športnik na tekmi počuti samozavestno, sproščeno in pripravljeno pokazati svoje sposobnosti. Neprecenljivo je, če je športnik v mladostnem obdobju deležen takšne podpore.

Pristop trenerja lahko pomeni razliko med razcvetom športnega talenta ali njegovo zadušitvijo. Trener, ki zna združiti strokovnost, empatijo in strukturo, je pomemben gradnik športnikove psihološke stabilnosti in dolgoročne kariere. Pri mladih smo z intervjujem ugotovili, da imajo spoštljiv odnos do trenerjev, trenerji imajo avtoriteto in športniki ocenjujejo, da je ta potrebna. Nimajo pa z njimi razvitega odnosa, kjer bi se počutili varni, da jim zaupajo svoja občutja in doživljanja med tekmami, strahu, treme. Ocenjujejo, da bi jih trenerji gledali skozi drugačne oči in jih ne več spoštovali kot športnike, ki se trudijo, dajo vse od sebe, pač pa kot slabiče, ki se ustrašijo, ne upajo. Zato tega odkritega odnosa med njimi v večini ni.

Športniki z višjo samozavestjo lažje obvladujejo stres, hitreje okrevajo po napakah in pogosteje dosegajo boljše rezultate. Tisti z nižjo samozavestjo pa so bolj podvrženi strahu pred neuspehom, kar lahko vodi v slabše rezultate in izgubo motivacije.

Mladi športniki so povedali, da zaupanje vase gradijo skozi treninge in tekmovanja, ko prepoznavajo svoj napredek – ne le v rezultatih, temveč tudi v tehnični izvedbi, telesni pripravljenosti in disciplini. Pomembno jim je, da so cilji realni in prilagojeni njihovi starostni skupini, saj jim vsak dosežen cilj daje občutek kompetentnosti. Pohvale trenerjev za trud in napredek, ne zgolj za zmage, dodatno krepijo občutek lastne vrednosti.

Mladi, ki trenirajo zaradi lastne želje po izboljšanju in ne zgolj zaradi zunanjih pričakovanj, razvijajo trdno osnovo za samozavest. Ta jim omogoča, da tudi ob slabših rezultatih ali neuspehih ohranijo notranjo stabilnost, saj njihova samozavest ne temelji na trenutnem uspehu, temveč na osebni rasti in prizadevanju.

Redni pogovori o čustvih, strahovih in dvomih jim pomagajo bolje razumeti sebe ter razvijati strategije za obvladovanje stresa. Pri razumevanju stagniranja in napredka jim najbolj pomaga pogovor s starši (23,4 %) in pogovor s trenerjem (19,4 %). Veliko (19,4 %) jih uporablja preprosto metodo vodenja dnevnika treningov in občutkov, k čemur jih spodbujajo trenerji. Zapisovanje in analiza jim pomagata pri prepoznavanju in zavedanju napredka in osebne rasti.

Športniki, ki so se skozi daljše obdobje treningov srečevali z različnimi trenerji – kar je v Sloveniji precej pogosto – se zavedajo pomena kakovostnega trenerja. Cenijo, da se počutijo slišane in spoštovane, hkrati pa razumejo, da se od njih pričakuje trud in napredek. Trener, ki zna uravnotežiti zahteve in podporo, ustvarja varno, a hkrati izzivalno okolje. Zdrava komunikacija s starši in trenerji krepi občutek varnosti, pripadnosti in podpore pri treningih, kar pozitivno vpliva na samozavest.

Z intervjuji smo ugotovili, da se uspešnejši športniki lažje soočajo z morebitnimi neuspehi in jih sprejemajo kot priložnost za rast. Tisti, ki razumejo, da so napake in porazi del procesa treniranja in tekmovanj, razvijejo resnično notranjo moč. Večino neuspehov obravnavajo kot izkušnje, iz katerih se lahko nekaj naučijo, ne pa kot osebne poraze. Takšen odnos do izzivov jim omogoča, da ostanejo samozavestni tudi v težkih trenutkih in vztrajajo na poti do vrhunskih rezultatov.

PSIHOLOŠEK TEHNIKE PRI MLADIH ŠPORTNIKIH

Mladi športniki so povedali, da se učijo in se zavedajo pomena psihične priprave za doseganje športnih rezultatov. Zavedajo se, da je ta vidik enako pomemben kot fizični in tehnični trening. Pri tem si pomagajo z različnimi tehnikami, s katerimi jih večinoma seznanijo trenerji, bolj motivirani posamezniki pa tudi sami raziskujejo to področje.

V večini klubov imajo enkrat ali večkrat na sezono gostujočega predavatelja oziroma coacha, ki jim predstavi mentalne tehnike in jih spodbuja k njihovi uporabi. Mladi športniki so spoznali in pogosto uporabljajo predvsem naslednje metode:

• vizualizacijo, kjer si v mislih predstavljajo željeno izvedbo preigravanja ali tekme. Ta mentalna vaja jim pomaga zmanjšati tremo, povečati samozavest in izboljšati koncentracijo. V svojih predstavah ustvarijo močan občutek avtentičnosti, kar vodi do boljših rezultatov v dejanskem nastopu.
• postavljanje ciljev. Učijo se oblikovati cilje, ki so jasni, dosegljivi in merljivi. Kratkoročni cilji, kot je izboljšanje tehnike ali časa, jim dajejo občutek napredka, medtem ko dolgoročni cilji, kot so uvrstitve na večja tekmovanja, ohranjajo motivacijo in usmerjenost. S tem se učijo tudi načrtovanja, discipline in odgovornosti.
• tehnike sproščanja in dihanja. Umiritev je pomembna zlasti pred nastopi oziroma tekmami, saj zmanjšuje napetost in omogočajo boljšo osredotočenost na izvedbo. Uporabljajo globoko trebušno dihanje, mišično relaksacijo in celo kratke meditacije.
• pozitiven samogovor je zelo priljubljen in večini že kar pridobljen. Coachi jih učijo prepoznavati negativne misli in jih nadomeščati s spodbudnimi, realističnimi stavki. Namesto da bi si rekli »Ne bom zmogel«, se naučijo reči »Pripravljen sem in zmorem.« Uporaba pozitivnega samogovora povečuje samozavest, osredotočenost in motivacijo, kar vodi do boljše športne uspešnosti. Raziskave kažejo, da športniki, ki uporabljajo pozitivne afirmacije, dosegajo velike izboljšave v rezultatih. Na primer, gimnastičarke so z uporabo pozitivnih znakov izboljšale rezultate ravnotežja za 15 %.

• veliko se jih poslužuje vodenje dnevnika občutkov in treningov. Mladi beležijo, kako so se počutili med treningom, kaj jim je uspelo, kaj jih je zmotilo in kaj bi želeli izboljšati. Ta navada jim pomaga prepoznavati vzorce v vedenju, čustvovanju in napredku, kar vodi k večji samoregulaciji in zrelosti.
• pogovori z mentorjem ali športnim psihologom. Ti pogovori omogočajo, da mladi izrazijo svoje strahove, dvome, cilje in čustva v varnem okolju. Tega žal naši proučevani mladi nimajo na voljo. Ponekod to vlogo prevzame trener, vendar to ni sprejemljiva zamenjava, saj naj bi se ta pogovor in zaupnost lahko dotikala tudi odnosa med športnikom in trenerjem in ne bi smel vplivati na nadaljnje treninge. Nekateri klubi imajo določenega zaupnika izbranega iz vrst staršev. Kar lahko uporabijo tudi kot prenašalca glasu mladih športnikov do trenerja in vodstva kluba.

Anketa je pokazala, da več kot tretjina športnikov uporablja dihalne vaje za umirjanje pred nastopom, pozitiven notranji dialog je najpogostejši v uporabi in ga oblasno uporabljajo skoraj vsi in nekateri (slabih 15%) pa tudi rutino pred tekmo, kar kaže na spontano uporabo tehnik za ohranjanje zbranosti – čeprav večina poroča, da te veščine ne trenira sistematično, temveč se jih nauči sproti ali po lastni iniciativi.

PSIHOLOŠKA MOČ oz. OBVLADOVANJE PRITISKOV

V sodobnem športu se od mladih športnikov pogosto pričakuje vrhunska izvedba, ne glede na njihovo starost, izkušnje ali psihološko zrelost. Poleg telesne pripravljenosti pa je za uspeh na igrišču ključna tudi psihološka stabilnost (Tušak & Vičič, 2003).

Psihološka moč pomeni sposobnost posameznika, da ohrani notranjo stabilnost, samozavest in osredotočenost tudi v zahtevnih, stresnih ali nepredvidljivih situacijah (Lazarus & Folkman, 1984). V športnem kontekstu to pomeni, da športnik kljub pritiskom okolice, rezultatskim pričakovanjem ali lastnim dvomom ostane miren, zbran in učinkovit. To ne pomeni odsotnosti strahu, temveč sposobnost njegovega obvladovanja.

Mladi športniki se pogosto znajdejo v okolju, kjer so izpostavljeni številnim zunanjim pritiskom – od pričakovanj staršev in trenerjev do primerjanja z vrstniki. V takšnih razmerah je prav sposobnost mentalne osredotočenosti tista, ki loči uspešne nastope od povprečnih. Da mladi športnik ne zapade v krog pritiska, je ključno, da tudi v najbolj stresnih trenutkih ohrani notranji mir, zbranost in samozavest.

V raziskavi smo ugotavljali psihološko stabilnost mladih športnikov v dveh situacijah: ko tekmo vodijo in zmagajo ter ko tekmo ves čas izgubljajo in na koncu izgubijo. Ugotovili smo, da se psihološka stabilnost izrazito poveča, kadar športniki vodijo tekmo in jo uspešno zaključijo z zmago. Pred tekmo so kazali pripravljenost in pričakovanje, med tekmo pa je njihova stabilnost naraščala (4,29), kar kaže, da občutek nadzora in uspeha pozitivno vpliva na samozavest in zbranost. Po tekmi je stabilnost dosegla najvišjo raven, kar odraža zadovoljstvo, notranji mir in občutek dosežka.

Uspešen potek tekme deluje kot psihološki ojačevalec – športniki se počutijo varne, samozavestne in čustveno uravnotežene. To potrjuje, da pozitivna povratna zanka med rezultatom in notranjim stanjem krepi psihološko moč. Vendar pa to pomeni tudi, da je stabilnost pogosto pogojena z zunanjimi okoliščinami, kar lahko postane problematično v manj ugodnih situacijah. Pokazalo se je, da mladi športniki večinoma še nimajo razvitega orodja za soočanje s pritiskom.

Posebej so ranljivi za stres, dvome vase in nihanja v motivaciji, saj se nahajajo v obdobju intenzivnega osebnostnega razvoja. Zato je pomembno, da trenerji izkoristijo trenutke uspeha za utrjevanje pozitivnih psiholoških vzorcev in hkrati mladim pomagajo razvijati stabilnost tudi v manj uspešnih okoliščinah. Kajti resnična psihološka moč je tista, ki ostane trdna tudi ob porazu.

Psihološka stabilnost mladim športnikom omogoča, da:

• se učinkovito spopadajo z neuspehi in porazi,
• ohranjajo notranji mir v stresnih situacijah,
• gradijo samozavest, ki ni odvisna le od rezultatov.

Potrjujemo, da je mentalna moč pomembna komponenta psihološke stabilnosti mladih športnikov. Pomeni sposobnost vztrajanja tudi takrat, ko je težko – ne le v trenutkih zmage, temveč tudi ob soočanju z izzivi in porazi.

V športnem kontekstu mentalna moč vključuje elemente, ki so temelj za vzgojo psihološko odpornih športnikov, ki ne le dosegajo rezultate, temveč tudi ohranjajo ravnovesje in zdrav odnos do športa – ne glede na okoliščine.

• ohranjanje fokusa na dolgoročne cilje, kljub kratkoročnim neuspehom,
• sposobnost obvladovanja motečih dejavnikov, kot so publika, pričakovanja staršev ali vpliv socialnih omrežij,
• razvijanje notranje motivacije, ki ni odvisna od zunanjih nagrad ali priznanj.

SOOČANJE S TREMO, STRAHOM IN NEUSPEHOM

Vsak športnik se sreča s tremo ali strahom pred neuspehom (Niering et al., 2023). Ključno je, da te občutke sprejme, jih prepozna in z ustreznimi tehnikami (npr. dihalnimi vajami) zmanjša njihov vpliv (Olimpijski komite Slovenije, 2023). Ko mladi športniki razvijejo veščine za obvladovanje teh občutkov, ne postanejo le boljši športniki, temveč tudi bolj odporni posamezniki (Xanthopoulos et al., 2020). Ključ do tega je pri mladih v podpori, razumevanju in usmerjanju – tako s strani trenerjev kot staršev.

Trema je telesni in čustveni odziv na situacijo, ki jo posameznik v športu najpogosteje dojema kot pomembno ali celo ogrožajočo (npr. izpad iz prvenstva) (Lazarus & Folkman, 1984). Pri mladih športnikih se pogosto pojavi pred tekmami, težava pa nastane, če je v (pre)veliki meri prisotna tudi med samim tekmovanjem.

V anketi smo ugotavljali prisotnost treme in strahu posameznika pred samo tekmo. Največ odgovorov glede mirnosti pred tekmo je imelo oceno 3, kar nakazuje, da je to področje še posebej občutljivo in odvisno od izkušenj, podpore ter osebne priprave.

Simptomi treme predstavljajo pospešeno bitje srca, potenje, napetost mišic in negativne misli (npr. »Kaj če zgrešim?«).

Strah pred neuspehom je pogosto povezan z občutkom, da bo neuspeh razočaral druge (trenerje, starše) ali zmanjšal lastno vrednost (Tod et. al., 2009). Odrasli imajo ključno vlogo pri oblikovanju odnosa mladih do pritiska in neuspeha, o čemer smo že pisali. Neuspeh je neizogiben del športne poti. Ključno je, kako ga mladi športnik interpretira in ali ga zna uporabiti kot priložnost za rast. Sprejemanje neuspeha pri mladih športnikih je ključno za njihov dolgoročni razvoj, saj neuspeh pomeni priložnost za učenje, refleksijo in rast. Po raziskavi Železnik et. al. (2018), trenerji poudarjajo pomen pozitivne skupinske klime, medosebnih odnosov in motivacije, pri čemer je užitek v športu ključen motivacijski dejavnik. Naša ugotovitev je, da 39,7 % mladih neuspeh sprejme kot del procesa, 32,5 % jih poskuša razumeti, kaj je šlo narobe, kar potrjuje zrel odnos do izzivov, 9,5 % jih poroča, da ob slabšem rezultatu hitro izgubi motivacijo.

Ključno vlogo pri oblikovanju odnosa mladih športnikov do neuspeha imajo trenerji. Če trener neuspeh predstavi kot priložnost za učenje in izboljšanje, lahko to pozitivno vpliva na športnikovo samopodobo in pripravljenost za nadaljnji trening (Tušak et. al., 2003). Trenerji, ki znajo neuspeh predstaviti kot naraven del športne poti, prispevajo k razvoju samozavesti in notranje motivacije pri mladih.

OSREDOTOČENOST IN MENTALNA ZBRANOST PRI MLADIH ŠPORTNIKIH

Visoko raven izvedbe nastopa, kljub pritiskom, motnjam in čustvenim nihanjem, na koncu omogočata zbranost in osredotočenost. Gre za sposobnost, da športnik svojo pozornost usmeri na tisto, kar je v danem trenutku najpomembnejše – naj bo to tehnična izvedba, taktika ali notranji mir.

Več kot 73 % mladih športnikov je ocenilo, da so pred tekmo samozavestni in mirni (ocena 3 ali več). Prav tako je več kot 60 % vprašanih potrdilo, da se po napaki hitro zberejo in nadaljujejo z nastopom, kar je jasen pokazatelj sposobnosti ohranjanja fokusa v stresnih situacijah.

Motnje lahko izvirajo iz zunanjih virov, kot so gledalci, sodniki, vremenske razmere, ali pa iz notranjih, kot so lastni dvomi, slabe izkušnje in misli o možnem neuspehu (Tod et. al., 2009). Pomembno je, da športnik že pred tekmo predvidi možne motnje in pripravi strategijo, kako jih bo premagal. Prav tako je pomembno, da športnik pozna svoje “sprožilce” in zna nanje zavestno reagirati s tehnikami umirjanja ali usmerjanja pozornosti.

Eden izmed najbolj uveljavljenih avtorjev na področju športne psihologije, Gordon Sudeck (2019), v svojem znanstvenem prispevku "Sport, Wohlbefinden und psychische Gesundheit", opredeljuje:»Psihološka zbranost športnika se kaže v njegovi sposobnosti, da kljub zunanjim motnjam in notranjim pritiskom ohrani osredotočenost na nalogo, kar omogoča optimalno izvedbo v zahtevnih situacijah.« Slabi polovici proučevanih mladih športnikov, je ta veščina pogosto tuja, saj se zaradi mladosti in neizkušenosti hitro pustijo zmesti. Ena izmed tehnik je vaja pozornosti (npr. sledenje določenemu zvoku ali vizualni točki). Sčasoma športnik razvije veščino preklapljanja med različnimi dražljaji ter vzdrževanja fokusa v ključnih trenutkih tekmovanja. V anketi smo ugotovili, da mladi športniki ne trenirajo osredotočenosti, je pa od njih pričakovana in večkrat izpostavljena s strani trenerja. V tem kakšen fokus imajo in kako naj ga izboljšajo so prepuščeni sami sebi. Osredotočenost je veščina, ki se ne razvije spontano, temveč jo je treba zavestno trenirati. Brez ustrezne psihološke priprave je zbranost pogosto odvisna od zunanjih dejavnikov, kot so razpoloženje, stres ali pritisk okolice. Mirnost pred tekmo, ki je pogoj za osredotočenost, je bila ocenjena z oceno 3 ali 4 pri več kot 70 % športnikov, kar kaže na zmerno stopnjo pripravljenosti, a tudi na prostor za izboljšave. V enem izmed intervjujev je športnik opisal, kako je med pomembno tekmo začel izgubljati in občutil, kot vodilni v ekipi, močan pritisk po zmagi s tribun ter strah pred razočaranjem trenerja. Kljub temu je uspel ohraniti mirnost, se osredotočiti na nalogo in nadaljevati z borbo. Povedal je, da redno uporablja dihalne tehnike in notranji samogovor, ki ju je uporabil tudi v tej tekmi, med kratko prekinitvijo. Pomagata mu preusmeriti pozornost z rezultata na izvedbo. Takšen odziv ne pomeni odsotnosti strahu, temveč sposobnost, da ga obvlada in deluje kljub njemu.

Raziskave kažejo, da je osredotočenost mladih športnikov tesno povezana z njihovim čustvenim stanjem pred tekmo. Športniki, ki pred nastopom izražajo višjo stopnjo napetosti, utrujenosti ali negativnih misli, so bolj podvrženi strahu, kar vpliva na njihovo sposobnost ohranjanja fokusa med tekmovanjem. Po drugi strani pa pozitivna energija in notranja motivacija prispevata k večji samozavesti in boljši izvedbi. To potrjuje, da je mentalna zbranost odvisna od razpoloženja, ki ga športnik prinese na tekmo, in da je psihološka priprava pred nastopom ključna za uspeh (Boladeras, 2025).

Ugotovili smo, da športniki, ki imajo razvite strategije za obvladovanje stresa, lažje ohranjajo osredotočenost tudi v manj ugodnih okoliščinah. Psihološka moč se pri njih ne kaže le v trenutkih zmage, temveč predvsem v sposobnosti, da se po napaki ali porazu hitro zberejo, analizirajo situacijo in nadaljujejo z motivacijo ter osredotočenostjo na dolgoročne cilje. Trenerji imajo ključno vlogo pri razvijanju osredotočenosti, saj lahko z vključevanjem mentalnih vaj v redne treninge, z ustvarjanjem okolja, kjer so napake sprejete kot del učenja, ter z individualnim pristopom k športniku bistveno prispevajo k njegovi psihološki stabilnosti.

ZAKLJUČEK

Želeli smo raziskati ali so dejavniki – samozavest, psihološka moč in osredotočenost, v treningu mladih športnikov pomembni ali jim morda želimo pripisati prevelik pomen. Empirična raziskava, je razkrila večplastno sliko psihološke pripravljenosti mladih v tekmovalnem športu. Ključna ugotovitev je, da psihološka priprava ni le dodatek k treningu, temveč ključni dejavnik njihovega uspeha in osebnostne stabilnosti. Trenerji, strokovno vodstvo klubov in starši imajo pri tem izjemno pomembno vlogo – ne le kot organizatorji treningov in tekmovanj, temveč kot graditelji psihološke odpornosti mladih.

Večina mladih športnikov v naši raziskavi je pokazala visoko stopnjo samozavesti, kar je spodbudno. A hkrati so rezultati razkrili, da je ta samozavest pogosto pogojena z zunanjimi dejavniki – zmagami, pohvalami, pričakovanji okolice. Kar 62 % vprašanih je izpostavilo negativne izkušnje s preteklih tekem kot vir zmanjšane samozavesti, 48 % jih je izrazilo strah pred neuspehom, 41 % pa pritisk staršev in kritike trenerjev. To pomeni, da je samozavest mladih športnikov krhka in občutljiva, če ni podprta z notranjo motivacijo in varnim okoljem. Intervjuji z mladimi športniki so dodatno osvetlili pomen odnosa s trenerjem. Čeprav mladi športniki trenerje spoštujejo in jih doživljajo kot avtoriteto, večina ne čuti dovolj varnega prostora za izražanje svojih čustev, strahov ali dvomov. Strah, da bi jih trenerji dojemali kot šibkejše, jih odvrača od iskrene komunikacije o doživljanju na tekmah. To nam kaže potrebo po razvoju bolj odprtega in psihološko varnega odnosa med trenerjem in športnikom, kar bi še posebno radi izpostavili. Kritika naj bo usmerjena v vedenje, ne v osebnost, pohvala pa naj se nanaša na trud in napredek, ne zgolj na rezultat. Tudi starši, naj ustvarjajo okolje, kjer je šport prostor za rast, ne za dokazovanje.

Pomembno je, da klubi začnejo sistematično vključevati psihološko pripravo v svoje programe. Čeprav več kot tretjina športnikov že uporablja dihalne vaje, vizualizacijo in pozitiven samogovor, večina poroča, da se teh tehnik uči sproti ali po lastni iniciativi. Le redki klubi vključujejo redne vsebine s področja mentalne priprave, kar pomeni, da je razvoj teh veščin prepuščen posamezniku. Mladi potrebujejo strukturirano podporo – v obliki delavnic, pogovorov z mentorji ali športnimi psihologi, in vključevanja tehnik v vsakodnevni trening.

Tretja točke, ki bi jo radi izpostavili, je usmerjena na fokus, ki so ga mladi športniki sposobni držati. Raziskava je pokazala, da več kot 60 % športnikov po napaki hitro zbere fokus in nadaljuje z nastopom, kar kaže na prisotnost osnovne psihološke odpornosti. A hkrati se je izkazalo, da je ta odpornost pogosto pogojena z uspešnim potekom tekme. Ko športniki vodijo in zmagujejo, njihova psihološka stabilnost narašča, medtem ko v primeru poraza pogosto poročajo o izgubi motivacije. To pomeni, da moramo trenerji in starši mladim pomagati razvijati notranjo stabilnost, ki ni odvisna od rezultata, temveč temelji na osebni rasti, refleksiji in zavedanju lastne vrednosti. Ob tem pa raziskava opozarja tudi na pasti. Če samozavest temelji izključno na rezultatih, postane krhka in nestabilna. Če trenerji nadomeščajo psihološko podporo z lastnimi mnenji brez ustreznega znanja, lahko nehote povzročijo več škode kot koristi. In če se od mladih pričakuje visoka osredotočenost brez sistematičnega treninga te veščine, jih postavljamo v položaj, kjer neuspeh ni posledica pomanjkanja volje, temveč pomanjkanja orodij.

Zelo dragoceno orodje, ki ga uporablja že skoraj petina vprašanih, je vodenje dnevnika občutkov in treningov. Trenerji naj to metodo spodbujajo, saj mladim omogoča samorefleksijo, prepoznavanje vzorcev in zavedanje napredka. Prav tako naj klubi razmislijo o uvedbi zaupnika ali mentorja, ki ni neposredno vpet v trenerski proces, saj so športniki izrazili potrebo po varnem prostoru za pogovor, ki ne vpliva na njihovo vlogo v ekipi. Nekateri se tega že poslužujejo.

Članek bo posebej zanimiv za strokovnjake s področja športne psihologije, trenerje mladih športnikov, pedagoge v športnih klubih, starše otrok, ki se ukvarjajo s športom, ter vodstva športnih organizacij, ki želijo sistematično vključiti psihološko komponento v razvojne programe mladih talentov. Prav tako je članek koristen za študente športa in psihologije ter vse, ki raziskujejo vpliv psiholoških dejavnikov na športno uspešnost.

Za nadaljnje izboljšave priporočamo večje vključevanje športnih psihologov v vsakodnevno prakso klubov, sistematično uvajanje rednih delavnic o psihološki pripravi in izobraževanje trenerjev o pomenu varne komunikacije z mladostniki. Prav tako bi bilo smiselno razviti smernice za psihološko podporo mladim športnikom, ki jih klubi lahko implementirajo glede na svoje zmožnosti.

Prihodnje raziskave bi se lahko usmerile v longitudinalno spremljanje razvoja samozavesti in psihološke odpornosti skozi več let, kar bi omogočilo vpogled v trajnostni učinek psiholoških intervencij. Smiselno bi bilo tudi primerjati psihološko pripravo med športniki v različnih športnih panogah in okoljih (npr. individualni vs. ekipni športi, manjši vs. večji klubi) ter raziskati vpliv digitalnih orodij (npr. aplikacije za meditacijo, vodeni samogovor) na psihološko stabilnost mladih. Dodaten potencial ponuja vključitev staršev in njihova vloga v psihološki dinamiki športnika, kar je tema, ki bi jo bilo vredno podrobneje raziskati v prihodnjih empiričnih študijah. Sklepno lahko rečemo, da raziskava potrjuje: psihološka priprava ni luksuz, temveč nuja. Ne le zaradi rezultatov, temveč zaradi vzgoje zrelih, odpornih in uravnoteženih posameznikov, ki bodo znali s samozavestjo in notranjo močjo stopati po poti šampiona. Potencialni šampioni ne postanejo veliki le zaradi talenta, temveč zaradi okolja, ki jim omogoča, da razvijejo samozavest, notranjo moč in sposobnost soočanja z izzivi. Trenerji, starši in vodstvo klubov imajo moč, da to okolje pomagajo soustvariti.

LITERATURA IN VIRI

Bačanac, L., & Škof, B. (2016). Starši otrok športnikov. V B. Škof & N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (2. izdaja, str. 223–253). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. [04.03.2025]

Boladeras, A., Gil-Caselles, L., Moreno-Fernández, I., Guillén-Cots, J., Garcia-Naveira, A., Ruiz-Barquín, R., & Olmedilla-Zafra, A. (2025). The relationship between mood, competitive anxiety, and injuries: A longitudinal analysis in high-performance female volleyball players. Applied Sciences, 15(13), 7585. https://doi.org/10.3390/app15137585 [07.03.2025]

Florjančič, A. (2017). Mentalna priprava v tekmovalnem športu otrok in mladostnikov: Diplomsko delo [na spletu]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?id=95773 [25.03.2025]

Güllich, A. (2006). Talent identification and talent development programmes – with particular regard to soccer. Paper presented at the International Conference on Science and Football, Tokyo, Japan. https://www.researchgate.net/publication/297392141 [19.4.2025]

Lazarus, R. S., & Folkman, S. (1984). Stress, appraisal, and coping. Springer Publishing Company.

Niering, M., Monsberger, T., Seifert, J., & Muehlbauer, T. (2023). Effects of psychological interventions on performance anxiety in performing artists and athletes: A systematic review with meta-analysis. Behavioral Sciences, 13(11), 910. https://doi.org/10.3390/bs13110910 [12.04.2025]

Olimpijski komite Slovenije. (2023, november 15). Psihološka priprava športnikov: Ključ

do uspeha. https://www.olympic.si/novica/2432 [04.03.2025]

Sudeck, G., & Pfeifer, K. (2019). Physical activity-related health competence as an integrative objective in exercise therapy and health sports: Conception and validation of a short questionnaire. Sportwissenschaft, 46(2), 74–87. https://doi.org/10.1007/s12662-016-

0405-4. [12.04.2025]

Tod, D., Hardy, J., & Oliver, E. (2009). Effects of self-talk: A systematic review. Journal of Sport & Exercise Psychology, 31(1), 95–111. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/19787542/ [13.05.2024]