POVZETEK

Psihološka priprava mladih športnikov postaja nepogrešljiv del sodobnega športa. V članku obravnavamo pomen ključnih psiholoških sposobnosti, kot so samozavest, notranja moč in osredotočenost, ki odločilno vplivajo na razvoj športnika in njegove dolgoročne dosežke. Poudarjamo specifične izzive mladih športnikov, kot so pritisk, trema, strah pred neuspehom ter vpliv okolice (trenerjev, staršev). Poleg razlage teh pojmov smo prikazali tudi, kako se te veščine razvijajo pri mladih športnikih, kateri dejavniki jih lahko rušijo in katere tehnike uporabljajo za njihovo krepitev. V raziskavi nas je zanimalo v kakšni meri so ti psihološki dejavniki prisotni pri mladih športnikih. V ta namen smo izvedli anketo z mladimi športniki in tudi strukturiran intervju s predstavniki posameznega odgovora v anketi.

Prispevek temelji na empirični raziskavi med mladimi športniki, kar omogoča poglobljen vpogled v njihovo doživljanje psiholoških izzivov. Analiza podatkov razkriva, da so samozavest, notranja motivacija in sposobnost obvladovanja pritiska tesno povezane z uspešnostjo na tekmovanjih. Poleg tega izpostavljamo pomen vloge trenerjev in staršev pri oblikovanju podpornega okolja, ki mladim omogoča razvoj psihološke odpornosti in zdravega odnosa do športa. Namen prispevka je spodbuditi sistematično vključevanje psihološke priprave že v zgodnjih fazah športne poti, saj ta ne vpliva le na rezultate, temveč tudi na zdrav osebnostni razvoj mladih posameznikov.

Ključne besede: psihološka priprava, samozavest, mentalna moč, osredotočenost, mladinski šport, šampion

ABSTRACT

Psychological preparation of young athletes is becoming an indispensable part of modern sports.

This article explores the importance of key psychological skills such as confidence, inner strength, and focus, which significantly influence an athlete’s development and long-term performance. It highlights specific challenges faced by young athletes, including pressure, performance anxiety, fear of failure, and the influence of their environment (coaches, parents). In addition to explaining these concepts, the article presents how these skills are developed in young athletes, what factors can undermine them, and which techniques are used to strengthen them. The research investigates the extent to which these psychological factors are present among young athletes. To this end, a survey and structured interviews were conducted with young athletes and selected respondents.

The paper is based on empirical research, providing an in-depth insight into how young athletes experience psychological challenges. Data analysis reveals that confidence, intrinsic motivation, and the ability to manage pressure are closely linked to competitive success. Furthermore, the article emphasizes the crucial role of coaches and parents in creating a supportive environment that fosters psychological resilience and a healthy attitude toward sport. The aim of the paper is to encourage the systematic inclusion of psychological preparation from the early stages of an athlete’s career, as it not only affects performance but also contributes to the healthy personal development of young individuals.

Keywords: psychological preparation, confidence, mental strength, focus, youth sports, champion

UVOD

Mladostniki tekmujejo v športnih disciplinah po starostnih kategorijah, pri čemer se že zgodaj ocenjuje njihov športni potencial. Izraz šampion se v kontekstu mladih športnikov pogosto uporablja za otroke in mladostnike, ki že v zgodnjih letih izkazujejo izjemen športni talent, predanost, vztrajnost ter spoštovanje športnih vrednot. Njihovi dosežki in odnos do športa nakazujejo, da bi lahko v prihodnosti dosegli vrhunske rezultate. Pod vrhunske rezultate razumemo nadpovprečne dosežke, ki jih potrjujejo z udeležbo na najpomembnejših tekmovanjih, kot so mednarodna prvenstva, evropska in svetovna tekmovanja ter olimpijske igre.

Güllich (2006) v svojem članku poudarja, da talentov ne smemo razumeti kot naložbo za prihodnost, temveč naj predstavljajo razlog za čim kakovostnejše delo in dodatno pazljivost. Z izrazom talent označujemo posameznika, ki ima velik potencial za prihodnjo uspešnost na določenem področju (Vaeyens et. al., 2009).

Športno okolje je že v mladostniškem obdobju pogosto zelo zahtevno. Sam športni talent za uspeh ni dovolj. Mladi šampioni poleg drugih dejavnikov nujno potrebujejo tudi dobro razvito psihološko stabilnost oziroma psihološko moč ter mentalno osredotočenost (Florjančič, 2017). Prav ti lastnosti jim omogočata, da se učinkovito spopadajo s pritiski, neuspehi in zahtevami tekmovalnega okolja ter ohranjajo motivacijo in osredotočenost na dolgoročne cilje.

Samozavest ni prirojena, temveč se postopoma razvija – skozi uspehe, spodbudno okolje, podporo trenerjev in vrstnikov ter sposobnost obvladovanja neuspehov (Tušak et. al, 2003). Dobra samozavest pomeni, da športniki realno ocenjujejo svoje možnosti za uspeh. Ne poveličujejo svojega znanja in sposobnosti, saj se dobro poznajo in razumejo. Počutijo se uspešne, hkrati pa poznajo svoje zgornje meje in si ne postavljajo neuresničljivih ciljev. Dovolj samozavestni športniki se ne bojijo poraza, saj se zavedajo, da so tudi porazi sestavni del življenja (Tušak et. al., 2003). Osredotočajo se na popravljanje napak.

Pri mladih športnikih je pomembno, da trenerji in starši ne kritizirajo njihove osebnosti, temveč se osredotočijo na vedenje ter jim pomagajo razumeti, kaj lahko izboljšajo (Bačanac in Škof, 2016). Ključna je komunikacija, ki spodbuja razmišljanje, samorefleksijo in občutek varnosti.

SAMOZAVEST KOT TEMELJ ŠPORTNE RASTI

Samozavest mladega športnika je ključna psihološka lastnost, ki močno vpliva na njegov razvoj, uspešnost in odnos do športa. Pomeni zaupanje v lastne sposobnosti ter prepričanje, da je sposoben doseči zastavljene cilje, premagovati izzive in se učiti iz napak. Samozavesten športnik verjame vase, ga ni strah nastopanja ali tekmovanj, ne boji se nasprotnikov in ne podleže pritisku v ključnih trenutkih.

Marsikateremu dobro pripravljenemu mlademu športniku se zgodi, da na tekmah odpove ali ne doseže rezultatov, ki jih sicer redno dosega na treningih Niering et al. (2023). Prevzame ga strah pred nasprotnikom, pred navijači. Zaradi psiholoških ovir ne more fizično in tehnično pokazati svojih dejanskih fizičnih in tehničnih sposobnosti športne discipline.

Samozavest športnika predstavlja njegovo osebno prepričanje, da je sposoben uspešno izvesti določeno nalogo. Ne gre za pretirano samozavest ali aroganco, temveč za zaupanje v lastne sposobnosti, ki temelji na ustrezni pripravi, mentalni stabilnosti in preteklih izkušnjah – ne pa na lažni samozavesti (Tušak et. al., 2003).

RAZISKAVA MOČI UMA PRI MLADIH ŠPORTNIKIH

Raziskava je bila izvedena v začetku leta 2025 s pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil oblikovan na podlagi teoretičnih izhodišč o samozavesti, psihološki pripravi in osredotočenosti mladih športnikov. Vprašalnik smo razposlali preko spletne aplikacije in delili po družbenem omrežju zaključenim skupinam športnih klubov mladih. Anketa je bila anonimna in namenjena izključno za potrebe raziskave.

V raziskavi je sodelovalo 126 mladostnikov, starih med 13 in 18 let, ki trenirajo v registriranih športnih klubih v Sloveniji. Od tega je bilo 73 % moških in 27 % žensk. Večina sodelujočih tekmuje na državnem nivoju, manjši delež (22 %) pa tudi na mednarodnih tekmovanjih.

Vprašalnik je bil sestavljen iz več vsebinskih sklopov, ki so omogočili celostno zajemanje podatkov o posameznikovem doživljanju samozavesti v športnem kontekstu. V prvem sklopu so se zbirali splošni podatki, kot so spol, starost in raven tekmovanja, s čimer je bilo mogoče opredeliti osnovne demografske značilnosti udeležencev ter kontekst njihove športne dejavnosti. V drugem sklopu je bila uporabljena Likertova lestvica za oceno samozavesti, ki je vključevala šest trditev, na katere so anketiranci odgovarjali z ocenami od 1 do 5. Ocena 1 je pomenila, da trditev sploh ne drži, medtem ko je ocena 5 pomenila, da trditev popolnoma drži. Tretji sklop vprašalnika se je osredotočil na prepoznavanje dejavnikov, ki vplivajo na samozavest športnikov, pri čemer so anketiranci izbirali med pozitivnimi in negativnimi vplivi. Četrti sklop je obravnaval uporabo različnih psiholoških tehnik, kot so dihalne vaje, vizualizacija in predtekmovalne rutine, kjer so udeleženci prav tako označili njihovo uporabo kot pozitivno ali negativno. V petem sklopu so bila zastavljena vprašanja o poznavanju in uporabi tehnik za osredotočenost in umirjanje, pri čemer je bila poudarjena razlika med poznavanjem tehnike in njeno dejansko uporabo, s ciljem ugotoviti, ali športniki aktivno uporabljajo tovrstna orodja za krepitev svoje mentalne priprave.

Poleg ankete smo izvedli tudi strukturirane intervjuje z 8 mladimi športniki, starimi med 15 in 18 let, ki trenirajo različne športne discipline, v različnih klubih. Intervjuji so bili izvedeni osebno ali po spletnem video klicu in individualno, v strukturirani obliki, v obdobju med marcem in aprilom 2025. Namen intervjujev je bil poglobiti razumevanje odgovorov iz ankete,

predvsem na področju osredotočenosti, psihološke priprave in odziva na stres.

Izsledke dobljenih rezultatov raziskave navajamo skozi celoten tekst in jih povezujemo s predhodnimi raziskavami.

GLAVNI GRADNIKI ŠPORTNIKOVE SAMOZAVESTI

Anketa je pokazala, da imajo mladi potencialni vrhunski športniki na splošno visoko stopnjo samozavesti. 38 % mladih je v anketi izbralo oceno 4, kar pomeni, da se ocenjujejo kot dobri v svojem športu, medtem ko jih je 21 % samozavestno izbralo najvišjo oceno 5. Pri tem pa obstajajo pomembne razlike glede na posamezne vidike samozavesti, kot so zaupanje vase, obvladovanje napak in priprava na tekmo. Odgovori kažejo na zdravo jedro samozavesti. Zelo pomemben je podatek, da 48 % vprašanih povsem zaupa v svojo pripravljenost in sposobnosti, kar kaže na visoko stopnjo notranje motivacije in občutka kompetentnosti. Prav tako 51 % športnikov poroča, da se po napaki hitro zberejo, kar je ključen pokazatelj psihološke odpornosti in sposobnosti obvladovanja stresa.

Med dejavniki, ki krepijo samozavest, izstopajo (Xanthopoulos et al., 2020):

• Uspehi na tekmah (46 %), kar potrjuje, da je zunanji rezultat še vedno pomemben vir potrditve. Je pa ta dejavnik med tistimi, ki lahko hitro izgubi na moči
• Delo na sebi (40 %), kot so vizualizacija in dihanje, katere bomo podrobneje pogledali v nadaljevanju. Prisotnost teh v dokaj veliki meri, kaže na naraščajoče zavedanje o pomenu psihološke priprave.
• Podpora trenerja (35 %) in staršev (34–36 %), kar potrjuje, da je socialno okolje pri

mladih športnikih ključno za razvoj samozavesti.

Na drugi strani pa obstajajo dejavniki, ki mladim športnikom zmanjšujejo samozavest. Anketa je pokazala, da so to predvsem strah pred neuspehom (48 %), prevelika želja po zmagi, pritisk staršev in kritike trenerjev (41 %), negativne izkušnje s preteklih tekmovanj (62 %) ter nezadostna psihološka priprava (22 %).

Dosežki na tekmovanjih, ne glede na to, ali gre za zmago ali osebni napredek, mladim športnikom dajejo občutek potrditve. Zmaga ima še večji vpliv na rast samozavesti, če je posameznik v ekipnem športu tudi sam uspešno pripomogel k skupni zmagi. V primeru, da se sam v tekmi ni izkazal, pa je samozavest bolj na trhlih tleh, kljub zmagi ekipe, saj se mladostnik zelo dobro zaveda svojega realnega doprinosa. Vsak oseben uspeh je dokaz, da se trud izplača, kar krepi njihovo vero vase in jih spodbuja k nadaljnjemu delu. To velja tudi v primeru, če je ekipa tekmo izgubila.

Podpora staršev ima ključno vlogo pri razvoju samozavesti mladih športnikov. Ti se pogosto znajdejo v situacijah z visokimi pričakovanji, medtem ko njihove sposobnosti obvladovanja stresa še niso povsem razvite.

Nasprotno pa pritiski staršev in stalno izraženo nezadovoljstvo ne prispevajo k gradnji samozavesti, niti ne pomagajo pri zmanjševanju treme pred tekmovanji. Mladi športniki poročajo, da v takšnih primerih občutijo pritisk, da tekmujejo zaradi staršev in njihovega pričakovanega uspeha, namesto zaradi lastne želje po napredku, uživanja v športu in zdrave tekmovalnosti. Naša opažanja, ki se skladajo s predhodnimi raziskavami, potrjujejo, da zunanja potrditev

močno vpliva na samozavest mladih športnikov (Güllich et.al, 2007). Sklepamo, da je ta vpliv

v mladostniškem obdobju izrazitejši kot pri odraslih športnikih, saj mladi še razvijajo svojo

identiteto in samopodobo.

Za razvoj samozavesti je ključno, da imajo mladi športniki podporno okolje, kjer se napake obravnavajo kot priložnost za učenje, ne kot neuspeh. Pomembna je pozitivna komunikacija trenerjev, ki spodbuja samorefleksijo in občutek kompetentnosti. Pohvale trenerjev za vložen trud, napredek in disciplino so močan vir motivacije. Kakovosten trening, ki je hkrati izzivalen in spodbuden, omogoča športniku, da razvija svoje sposobnosti in gradi samozavest skozi občutek napredka.

V redkih klubih imajo mladi športniki srečo, da so deležni strokovne podpore v obliki športnega psihologa ali izkušenega mentorja, ki jim pomaga razumeti in obvladovati pritiske, strahove ter dvome. V intervjuju z mladimi predstavniki športnih klubov smo ugotovili, da nobeden od proučevanih klubov, v katere so vključeni mladi športniki, ki smo jih anketirali, nimajo tega na voljo, vsi pa so ocenili, da bi jim bila taka pomoč v določenih trenutkih dobrodošla in bi se je poslužili. Pogovor o čustvih, ciljih in izzivih omogoča boljše samospoznavanje in razvoj notranje moči. Psihološke veščine, kot so vizualizacija, dihalne tehnike, postavljanje ciljev in notranji dialog, lahko močno pripomorejo k temu, da se mlad športnik na tekmi počuti samozavestno, sproščeno in pripravljeno pokazati svoje sposobnosti. Neprecenljivo je, če je športnik v mladostnem obdobju deležen takšne podpore.

Pristop trenerja lahko pomeni razliko med razcvetom športnega talenta ali njegovo zadušitvijo. Trener, ki zna združiti strokovnost, empatijo in strukturo, je pomemben gradnik športnikove psihološke stabilnosti in dolgoročne kariere. Pri mladih smo z intervjujem ugotovili, da imajo spoštljiv odnos do trenerjev, trenerji imajo avtoriteto in športniki ocenjujejo, da je ta potrebna. Nimajo pa z njimi razvitega odnosa, kjer bi se počutili varni, da jim zaupajo svoja občutja in doživljanja med tekmami, strahu, treme. Ocenjujejo, da bi jih trenerji gledali skozi drugačne oči in jih ne več spoštovali kot športnike, ki se trudijo, dajo vse od sebe, pač pa kot slabiče, ki se ustrašijo, ne upajo. Zato tega odkritega odnosa med njimi v večini ni.

Športniki z višjo samozavestjo lažje obvladujejo stres, hitreje okrevajo po napakah in pogosteje dosegajo boljše rezultate. Tisti z nižjo samozavestjo pa so bolj podvrženi strahu pred neuspehom, kar lahko vodi v slabše rezultate in izgubo motivacije.

Mladi športniki so povedali, da zaupanje vase gradijo skozi treninge in tekmovanja, ko prepoznavajo svoj napredek – ne le v rezultatih, temveč tudi v tehnični izvedbi, telesni pripravljenosti in disciplini. Pomembno jim je, da so cilji realni in prilagojeni njihovi starostni skupini, saj jim vsak dosežen cilj daje občutek kompetentnosti. Pohvale trenerjev za trud in napredek, ne zgolj za zmage, dodatno krepijo občutek lastne vrednosti.

Mladi, ki trenirajo zaradi lastne želje po izboljšanju in ne zgolj zaradi zunanjih pričakovanj, razvijajo trdno osnovo za samozavest. Ta jim omogoča, da tudi ob slabših rezultatih ali neuspehih ohranijo notranjo stabilnost, saj njihova samozavest ne temelji na trenutnem uspehu, temveč na osebni rasti in prizadevanju.

Redni pogovori o čustvih, strahovih in dvomih jim pomagajo bolje razumeti sebe ter razvijati strategije za obvladovanje stresa. Pri razumevanju stagniranja in napredka jim najbolj pomaga pogovor s starši (23,4 %) in pogovor s trenerjem (19,4 %). Veliko (19,4 %) jih uporablja preprosto metodo vodenja dnevnika treningov in občutkov, k čemur jih spodbujajo trenerji. Zapisovanje in analiza jim pomagata pri prepoznavanju in zavedanju napredka in osebne rasti.

Športniki, ki so se skozi daljše obdobje treningov srečevali z različnimi trenerji – kar je v Sloveniji precej pogosto – se zavedajo pomena kakovostnega trenerja. Cenijo, da se počutijo slišane in spoštovane, hkrati pa razumejo, da se od njih pričakuje trud in napredek. Trener, ki zna uravnotežiti zahteve in podporo, ustvarja varno, a hkrati izzivalno okolje. Zdrava komunikacija s starši in trenerji krepi občutek varnosti, pripadnosti in podpore pri treningih, kar pozitivno vpliva na samozavest.

Z intervjuji smo ugotovili, da se uspešnejši športniki lažje soočajo z morebitnimi neuspehi in jih sprejemajo kot priložnost za rast. Tisti, ki razumejo, da so napake in porazi del procesa treniranja in tekmovanj, razvijejo resnično notranjo moč. Večino neuspehov obravnavajo kot izkušnje, iz katerih se lahko nekaj naučijo, ne pa kot osebne poraze. Takšen odnos do izzivov jim omogoča, da ostanejo samozavestni tudi v težkih trenutkih in vztrajajo na poti do vrhunskih rezultatov.

PSIHOLOŠEK TEHNIKE PRI MLADIH ŠPORTNIKIH

Mladi športniki so povedali, da se učijo in se zavedajo pomena psihične priprave za doseganje športnih rezultatov. Zavedajo se, da je ta vidik enako pomemben kot fizični in tehnični trening. Pri tem si pomagajo z različnimi tehnikami, s katerimi jih večinoma seznanijo trenerji, bolj motivirani posamezniki pa tudi sami raziskujejo to področje.

V večini klubov imajo enkrat ali večkrat na sezono gostujočega predavatelja oziroma coacha, ki jim predstavi mentalne tehnike in jih spodbuja k njihovi uporabi. Mladi športniki so spoznali in pogosto uporabljajo predvsem naslednje metode:

• vizualizacijo, kjer si v mislih predstavljajo željeno izvedbo preigravanja ali tekme. Ta mentalna vaja jim pomaga zmanjšati tremo, povečati samozavest in izboljšati koncentracijo. V svojih predstavah ustvarijo močan občutek avtentičnosti, kar vodi do boljših rezultatov v dejanskem nastopu.
• postavljanje ciljev. Učijo se oblikovati cilje, ki so jasni, dosegljivi in merljivi. Kratkoročni cilji, kot je izboljšanje tehnike ali časa, jim dajejo občutek napredka, medtem ko dolgoročni cilji, kot so uvrstitve na večja tekmovanja, ohranjajo motivacijo in usmerjenost. S tem se učijo tudi načrtovanja, discipline in odgovornosti.
• tehnike sproščanja in dihanja. Umiritev je pomembna zlasti pred nastopi oziroma tekmami, saj zmanjšuje napetost in omogočajo boljšo osredotočenost na izvedbo. Uporabljajo globoko trebušno dihanje, mišično relaksacijo in celo kratke meditacije.
• pozitiven samogovor je zelo priljubljen in večini že kar pridobljen. Coachi jih učijo prepoznavati negativne misli in jih nadomeščati s spodbudnimi, realističnimi stavki. Namesto da bi si rekli »Ne bom zmogel«, se naučijo reči »Pripravljen sem in zmorem.« Uporaba pozitivnega samogovora povečuje samozavest, osredotočenost in motivacijo, kar vodi do boljše športne uspešnosti. Raziskave kažejo, da športniki, ki uporabljajo pozitivne afirmacije, dosegajo velike izboljšave v rezultatih. Na primer, gimnastičarke so z uporabo pozitivnih znakov izboljšale rezultate ravnotežja za 15 %.

• veliko se jih poslužuje vodenje dnevnika občutkov in treningov. Mladi beležijo, kako so se počutili med treningom, kaj jim je uspelo, kaj jih je zmotilo in kaj bi želeli izboljšati. Ta navada jim pomaga prepoznavati vzorce v vedenju, čustvovanju in napredku, kar vodi k večji samoregulaciji in zrelosti.
• pogovori z mentorjem ali športnim psihologom. Ti pogovori omogočajo, da mladi izrazijo svoje strahove, dvome, cilje in čustva v varnem okolju. Tega žal naši proučevani mladi nimajo na voljo. Ponekod to vlogo prevzame trener, vendar to ni sprejemljiva zamenjava, saj naj bi se ta pogovor in zaupnost lahko dotikala tudi odnosa med športnikom in trenerjem in ne bi smel vplivati na nadaljnje treninge. Nekateri klubi imajo določenega zaupnika izbranega iz vrst staršev. Kar lahko uporabijo tudi kot prenašalca glasu mladih športnikov do trenerja in vodstva kluba.

Anketa je pokazala, da več kot tretjina športnikov uporablja dihalne vaje za umirjanje pred nastopom, pozitiven notranji dialog je najpogostejši v uporabi in ga oblasno uporabljajo skoraj vsi in nekateri (slabih 15%) pa tudi rutino pred tekmo, kar kaže na spontano uporabo tehnik za ohranjanje zbranosti – čeprav večina poroča, da te veščine ne trenira sistematično, temveč se jih nauči sproti ali po lastni iniciativi.

PSIHOLOŠKA MOČ oz. OBVLADOVANJE PRITISKOV

V sodobnem športu se od mladih športnikov pogosto pričakuje vrhunska izvedba, ne glede na njihovo starost, izkušnje ali psihološko zrelost. Poleg telesne pripravljenosti pa je za uspeh na igrišču ključna tudi psihološka stabilnost (Tušak & Vičič, 2003).

Psihološka moč pomeni sposobnost posameznika, da ohrani notranjo stabilnost, samozavest in osredotočenost tudi v zahtevnih, stresnih ali nepredvidljivih situacijah (Lazarus & Folkman, 1984). V športnem kontekstu to pomeni, da športnik kljub pritiskom okolice, rezultatskim pričakovanjem ali lastnim dvomom ostane miren, zbran in učinkovit. To ne pomeni odsotnosti strahu, temveč sposobnost njegovega obvladovanja.

Mladi športniki se pogosto znajdejo v okolju, kjer so izpostavljeni številnim zunanjim pritiskom – od pričakovanj staršev in trenerjev do primerjanja z vrstniki. V takšnih razmerah je prav sposobnost mentalne osredotočenosti tista, ki loči uspešne nastope od povprečnih. Da mladi športnik ne zapade v krog pritiska, je ključno, da tudi v najbolj stresnih trenutkih ohrani notranji mir, zbranost in samozavest.

V raziskavi smo ugotavljali psihološko stabilnost mladih športnikov v dveh situacijah: ko tekmo vodijo in zmagajo ter ko tekmo ves čas izgubljajo in na koncu izgubijo. Ugotovili smo, da se psihološka stabilnost izrazito poveča, kadar športniki vodijo tekmo in jo uspešno zaključijo z zmago. Pred tekmo so kazali pripravljenost in pričakovanje, med tekmo pa je njihova stabilnost naraščala (4,29), kar kaže, da občutek nadzora in uspeha pozitivno vpliva na samozavest in zbranost. Po tekmi je stabilnost dosegla najvišjo raven, kar odraža zadovoljstvo, notranji mir in občutek dosežka.

Uspešen potek tekme deluje kot psihološki ojačevalec – športniki se počutijo varne, samozavestne in čustveno uravnotežene. To potrjuje, da pozitivna povratna zanka med rezultatom in notranjim stanjem krepi psihološko moč. Vendar pa to pomeni tudi, da je stabilnost pogosto pogojena z zunanjimi okoliščinami, kar lahko postane problematično v manj ugodnih situacijah. Pokazalo se je, da mladi športniki večinoma še nimajo razvitega orodja za soočanje s pritiskom.

Posebej so ranljivi za stres, dvome vase in nihanja v motivaciji, saj se nahajajo v obdobju intenzivnega osebnostnega razvoja. Zato je pomembno, da trenerji izkoristijo trenutke uspeha za utrjevanje pozitivnih psiholoških vzorcev in hkrati mladim pomagajo razvijati stabilnost tudi v manj uspešnih okoliščinah. Kajti resnična psihološka moč je tista, ki ostane trdna tudi ob porazu.

Psihološka stabilnost mladim športnikom omogoča, da:

• se učinkovito spopadajo z neuspehi in porazi,
• ohranjajo notranji mir v stresnih situacijah,
• gradijo samozavest, ki ni odvisna le od rezultatov.

Potrjujemo, da je mentalna moč pomembna komponenta psihološke stabilnosti mladih športnikov. Pomeni sposobnost vztrajanja tudi takrat, ko je težko – ne le v trenutkih zmage, temveč tudi ob soočanju z izzivi in porazi.

V športnem kontekstu mentalna moč vključuje elemente, ki so temelj za vzgojo psihološko odpornih športnikov, ki ne le dosegajo rezultate, temveč tudi ohranjajo ravnovesje in zdrav odnos do športa – ne glede na okoliščine.

• ohranjanje fokusa na dolgoročne cilje, kljub kratkoročnim neuspehom,
• sposobnost obvladovanja motečih dejavnikov, kot so publika, pričakovanja staršev ali vpliv socialnih omrežij,
• razvijanje notranje motivacije, ki ni odvisna od zunanjih nagrad ali priznanj.

SOOČANJE S TREMO, STRAHOM IN NEUSPEHOM

Vsak športnik se sreča s tremo ali strahom pred neuspehom (Niering et al., 2023). Ključno je, da te občutke sprejme, jih prepozna in z ustreznimi tehnikami (npr. dihalnimi vajami) zmanjša njihov vpliv (Olimpijski komite Slovenije, 2023). Ko mladi športniki razvijejo veščine za obvladovanje teh občutkov, ne postanejo le boljši športniki, temveč tudi bolj odporni posamezniki (Xanthopoulos et al., 2020). Ključ do tega je pri mladih v podpori, razumevanju in usmerjanju – tako s strani trenerjev kot staršev.

Trema je telesni in čustveni odziv na situacijo, ki jo posameznik v športu najpogosteje dojema kot pomembno ali celo ogrožajočo (npr. izpad iz prvenstva) (Lazarus & Folkman, 1984). Pri mladih športnikih se pogosto pojavi pred tekmami, težava pa nastane, če je v (pre)veliki meri prisotna tudi med samim tekmovanjem.

V anketi smo ugotavljali prisotnost treme in strahu posameznika pred samo tekmo. Največ odgovorov glede mirnosti pred tekmo je imelo oceno 3, kar nakazuje, da je to področje še posebej občutljivo in odvisno od izkušenj, podpore ter osebne priprave.

Simptomi treme predstavljajo pospešeno bitje srca, potenje, napetost mišic in negativne misli (npr. »Kaj če zgrešim?«).

Strah pred neuspehom je pogosto povezan z občutkom, da bo neuspeh razočaral druge (trenerje, starše) ali zmanjšal lastno vrednost (Tod et. al., 2009). Odrasli imajo ključno vlogo pri oblikovanju odnosa mladih do pritiska in neuspeha, o čemer smo že pisali. Neuspeh je neizogiben del športne poti. Ključno je, kako ga mladi športnik interpretira in ali ga zna uporabiti kot priložnost za rast. Sprejemanje neuspeha pri mladih športnikih je ključno za njihov dolgoročni razvoj, saj neuspeh pomeni priložnost za učenje, refleksijo in rast. Po raziskavi Železnik et. al. (2018), trenerji poudarjajo pomen pozitivne skupinske klime, medosebnih odnosov in motivacije, pri čemer je užitek v športu ključen motivacijski dejavnik. Naša ugotovitev je, da 39,7 % mladih neuspeh sprejme kot del procesa, 32,5 % jih poskuša razumeti, kaj je šlo narobe, kar potrjuje zrel odnos do izzivov, 9,5 % jih poroča, da ob slabšem rezultatu hitro izgubi motivacijo.

Ključno vlogo pri oblikovanju odnosa mladih športnikov do neuspeha imajo trenerji. Če trener neuspeh predstavi kot priložnost za učenje in izboljšanje, lahko to pozitivno vpliva na športnikovo samopodobo in pripravljenost za nadaljnji trening (Tušak et. al., 2003). Trenerji, ki znajo neuspeh predstaviti kot naraven del športne poti, prispevajo k razvoju samozavesti in notranje motivacije pri mladih.

OSREDOTOČENOST IN MENTALNA ZBRANOST PRI MLADIH ŠPORTNIKIH

Visoko raven izvedbe nastopa, kljub pritiskom, motnjam in čustvenim nihanjem, na koncu omogočata zbranost in osredotočenost. Gre za sposobnost, da športnik svojo pozornost usmeri na tisto, kar je v danem trenutku najpomembnejše – naj bo to tehnična izvedba, taktika ali notranji mir.

Več kot 73 % mladih športnikov je ocenilo, da so pred tekmo samozavestni in mirni (ocena 3 ali več). Prav tako je več kot 60 % vprašanih potrdilo, da se po napaki hitro zberejo in nadaljujejo z nastopom, kar je jasen pokazatelj sposobnosti ohranjanja fokusa v stresnih situacijah.

Motnje lahko izvirajo iz zunanjih virov, kot so gledalci, sodniki, vremenske razmere, ali pa iz notranjih, kot so lastni dvomi, slabe izkušnje in misli o možnem neuspehu (Tod et. al., 2009). Pomembno je, da športnik že pred tekmo predvidi možne motnje in pripravi strategijo, kako jih bo premagal. Prav tako je pomembno, da športnik pozna svoje “sprožilce” in zna nanje zavestno reagirati s tehnikami umirjanja ali usmerjanja pozornosti.

Eden izmed najbolj uveljavljenih avtorjev na področju športne psihologije, Gordon Sudeck (2019), v svojem znanstvenem prispevku "Sport, Wohlbefinden und psychische Gesundheit", opredeljuje:»Psihološka zbranost športnika se kaže v njegovi sposobnosti, da kljub zunanjim motnjam in notranjim pritiskom ohrani osredotočenost na nalogo, kar omogoča optimalno izvedbo v zahtevnih situacijah.« Slabi polovici proučevanih mladih športnikov, je ta veščina pogosto tuja, saj se zaradi mladosti in neizkušenosti hitro pustijo zmesti. Ena izmed tehnik je vaja pozornosti (npr. sledenje določenemu zvoku ali vizualni točki). Sčasoma športnik razvije veščino preklapljanja med različnimi dražljaji ter vzdrževanja fokusa v ključnih trenutkih tekmovanja. V anketi smo ugotovili, da mladi športniki ne trenirajo osredotočenosti, je pa od njih pričakovana in večkrat izpostavljena s strani trenerja. V tem kakšen fokus imajo in kako naj ga izboljšajo so prepuščeni sami sebi. Osredotočenost je veščina, ki se ne razvije spontano, temveč jo je treba zavestno trenirati. Brez ustrezne psihološke priprave je zbranost pogosto odvisna od zunanjih dejavnikov, kot so razpoloženje, stres ali pritisk okolice. Mirnost pred tekmo, ki je pogoj za osredotočenost, je bila ocenjena z oceno 3 ali 4 pri več kot 70 % športnikov, kar kaže na zmerno stopnjo pripravljenosti, a tudi na prostor za izboljšave. V enem izmed intervjujev je športnik opisal, kako je med pomembno tekmo začel izgubljati in občutil, kot vodilni v ekipi, močan pritisk po zmagi s tribun ter strah pred razočaranjem trenerja. Kljub temu je uspel ohraniti mirnost, se osredotočiti na nalogo in nadaljevati z borbo. Povedal je, da redno uporablja dihalne tehnike in notranji samogovor, ki ju je uporabil tudi v tej tekmi, med kratko prekinitvijo. Pomagata mu preusmeriti pozornost z rezultata na izvedbo. Takšen odziv ne pomeni odsotnosti strahu, temveč sposobnost, da ga obvlada in deluje kljub njemu.

Raziskave kažejo, da je osredotočenost mladih športnikov tesno povezana z njihovim čustvenim stanjem pred tekmo. Športniki, ki pred nastopom izražajo višjo stopnjo napetosti, utrujenosti ali negativnih misli, so bolj podvrženi strahu, kar vpliva na njihovo sposobnost ohranjanja fokusa med tekmovanjem. Po drugi strani pa pozitivna energija in notranja motivacija prispevata k večji samozavesti in boljši izvedbi. To potrjuje, da je mentalna zbranost odvisna od razpoloženja, ki ga športnik prinese na tekmo, in da je psihološka priprava pred nastopom ključna za uspeh (Boladeras, 2025).

Ugotovili smo, da športniki, ki imajo razvite strategije za obvladovanje stresa, lažje ohranjajo osredotočenost tudi v manj ugodnih okoliščinah. Psihološka moč se pri njih ne kaže le v trenutkih zmage, temveč predvsem v sposobnosti, da se po napaki ali porazu hitro zberejo, analizirajo situacijo in nadaljujejo z motivacijo ter osredotočenostjo na dolgoročne cilje. Trenerji imajo ključno vlogo pri razvijanju osredotočenosti, saj lahko z vključevanjem mentalnih vaj v redne treninge, z ustvarjanjem okolja, kjer so napake sprejete kot del učenja, ter z individualnim pristopom k športniku bistveno prispevajo k njegovi psihološki stabilnosti.

ZAKLJUČEK

Želeli smo raziskati ali so dejavniki – samozavest, psihološka moč in osredotočenost, v treningu mladih športnikov pomembni ali jim morda želimo pripisati prevelik pomen. Empirična raziskava, je razkrila večplastno sliko psihološke pripravljenosti mladih v tekmovalnem športu. Ključna ugotovitev je, da psihološka priprava ni le dodatek k treningu, temveč ključni dejavnik njihovega uspeha in osebnostne stabilnosti. Trenerji, strokovno vodstvo klubov in starši imajo pri tem izjemno pomembno vlogo – ne le kot organizatorji treningov in tekmovanj, temveč kot graditelji psihološke odpornosti mladih.

Večina mladih športnikov v naši raziskavi je pokazala visoko stopnjo samozavesti, kar je spodbudno. A hkrati so rezultati razkrili, da je ta samozavest pogosto pogojena z zunanjimi dejavniki – zmagami, pohvalami, pričakovanji okolice. Kar 62 % vprašanih je izpostavilo negativne izkušnje s preteklih tekem kot vir zmanjšane samozavesti, 48 % jih je izrazilo strah pred neuspehom, 41 % pa pritisk staršev in kritike trenerjev. To pomeni, da je samozavest mladih športnikov krhka in občutljiva, če ni podprta z notranjo motivacijo in varnim okoljem. Intervjuji z mladimi športniki so dodatno osvetlili pomen odnosa s trenerjem. Čeprav mladi športniki trenerje spoštujejo in jih doživljajo kot avtoriteto, večina ne čuti dovolj varnega prostora za izražanje svojih čustev, strahov ali dvomov. Strah, da bi jih trenerji dojemali kot šibkejše, jih odvrača od iskrene komunikacije o doživljanju na tekmah. To nam kaže potrebo po razvoju bolj odprtega in psihološko varnega odnosa med trenerjem in športnikom, kar bi še posebno radi izpostavili. Kritika naj bo usmerjena v vedenje, ne v osebnost, pohvala pa naj se nanaša na trud in napredek, ne zgolj na rezultat. Tudi starši, naj ustvarjajo okolje, kjer je šport prostor za rast, ne za dokazovanje.

Pomembno je, da klubi začnejo sistematično vključevati psihološko pripravo v svoje programe. Čeprav več kot tretjina športnikov že uporablja dihalne vaje, vizualizacijo in pozitiven samogovor, večina poroča, da se teh tehnik uči sproti ali po lastni iniciativi. Le redki klubi vključujejo redne vsebine s področja mentalne priprave, kar pomeni, da je razvoj teh veščin prepuščen posamezniku. Mladi potrebujejo strukturirano podporo – v obliki delavnic, pogovorov z mentorji ali športnimi psihologi, in vključevanja tehnik v vsakodnevni trening.

Tretja točke, ki bi jo radi izpostavili, je usmerjena na fokus, ki so ga mladi športniki sposobni držati. Raziskava je pokazala, da več kot 60 % športnikov po napaki hitro zbere fokus in nadaljuje z nastopom, kar kaže na prisotnost osnovne psihološke odpornosti. A hkrati se je izkazalo, da je ta odpornost pogosto pogojena z uspešnim potekom tekme. Ko športniki vodijo in zmagujejo, njihova psihološka stabilnost narašča, medtem ko v primeru poraza pogosto poročajo o izgubi motivacije. To pomeni, da moramo trenerji in starši mladim pomagati razvijati notranjo stabilnost, ki ni odvisna od rezultata, temveč temelji na osebni rasti, refleksiji in zavedanju lastne vrednosti. Ob tem pa raziskava opozarja tudi na pasti. Če samozavest temelji izključno na rezultatih, postane krhka in nestabilna. Če trenerji nadomeščajo psihološko podporo z lastnimi mnenji brez ustreznega znanja, lahko nehote povzročijo več škode kot koristi. In če se od mladih pričakuje visoka osredotočenost brez sistematičnega treninga te veščine, jih postavljamo v položaj, kjer neuspeh ni posledica pomanjkanja volje, temveč pomanjkanja orodij.

Zelo dragoceno orodje, ki ga uporablja že skoraj petina vprašanih, je vodenje dnevnika občutkov in treningov. Trenerji naj to metodo spodbujajo, saj mladim omogoča samorefleksijo, prepoznavanje vzorcev in zavedanje napredka. Prav tako naj klubi razmislijo o uvedbi zaupnika ali mentorja, ki ni neposredno vpet v trenerski proces, saj so športniki izrazili potrebo po varnem prostoru za pogovor, ki ne vpliva na njihovo vlogo v ekipi. Nekateri se tega že poslužujejo.

Članek bo posebej zanimiv za strokovnjake s področja športne psihologije, trenerje mladih športnikov, pedagoge v športnih klubih, starše otrok, ki se ukvarjajo s športom, ter vodstva športnih organizacij, ki želijo sistematično vključiti psihološko komponento v razvojne programe mladih talentov. Prav tako je članek koristen za študente športa in psihologije ter vse, ki raziskujejo vpliv psiholoških dejavnikov na športno uspešnost.

Za nadaljnje izboljšave priporočamo večje vključevanje športnih psihologov v vsakodnevno prakso klubov, sistematično uvajanje rednih delavnic o psihološki pripravi in izobraževanje trenerjev o pomenu varne komunikacije z mladostniki. Prav tako bi bilo smiselno razviti smernice za psihološko podporo mladim športnikom, ki jih klubi lahko implementirajo glede na svoje zmožnosti.

Prihodnje raziskave bi se lahko usmerile v longitudinalno spremljanje razvoja samozavesti in psihološke odpornosti skozi več let, kar bi omogočilo vpogled v trajnostni učinek psiholoških intervencij. Smiselno bi bilo tudi primerjati psihološko pripravo med športniki v različnih športnih panogah in okoljih (npr. individualni vs. ekipni športi, manjši vs. večji klubi) ter raziskati vpliv digitalnih orodij (npr. aplikacije za meditacijo, vodeni samogovor) na psihološko stabilnost mladih. Dodaten potencial ponuja vključitev staršev in njihova vloga v psihološki dinamiki športnika, kar je tema, ki bi jo bilo vredno podrobneje raziskati v prihodnjih empiričnih študijah. Sklepno lahko rečemo, da raziskava potrjuje: psihološka priprava ni luksuz, temveč nuja. Ne le zaradi rezultatov, temveč zaradi vzgoje zrelih, odpornih in uravnoteženih posameznikov, ki bodo znali s samozavestjo in notranjo močjo stopati po poti šampiona. Potencialni šampioni ne postanejo veliki le zaradi talenta, temveč zaradi okolja, ki jim omogoča, da razvijejo samozavest, notranjo moč in sposobnost soočanja z izzivi. Trenerji, starši in vodstvo klubov imajo moč, da to okolje pomagajo soustvariti.

LITERATURA IN VIRI

Bačanac, L., & Škof, B. (2016). Starši otrok športnikov. V B. Škof & N. Bratina (ur.), Šport po meri otrok in mladostnikov (2. izdaja, str. 223–253). Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. [04.03.2025]

Boladeras, A., Gil-Caselles, L., Moreno-Fernández, I., Guillén-Cots, J., Garcia-Naveira, A., Ruiz-Barquín, R., & Olmedilla-Zafra, A. (2025). The relationship between mood, competitive anxiety, and injuries: A longitudinal analysis in high-performance female volleyball players. Applied Sciences, 15(13), 7585. https://doi.org/10.3390/app15137585 [07.03.2025]

Florjančič, A. (2017). Mentalna priprava v tekmovalnem športu otrok in mladostnikov: Diplomsko delo [na spletu]. Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport. https://repozitorij.uni- lj.si/IzpisGradiva.php?id=95773 [25.03.2025]

Güllich, A. (2006). Talent identification and talent development programmes – with particular regard to soccer. Paper presented at the International Conference on Science and Football, Tokyo, Japan. https://www.researchgate.net/publication/297392141 [19.4.2025]

Lazarus, R. S., & Folkman, S. (1984). Stress, appraisal, and coping. Springer Publishing Company.

Niering, M., Monsberger, T., Seifert, J., & Muehlbauer, T. (2023). Effects of psychological interventions on performance anxiety in performing artists and athletes: A systematic review with meta-analysis. Behavioral Sciences, 13(11), 910. https://doi.org/10.3390/bs13110910 [12.04.2025]

Olimpijski komite Slovenije. (2023, november 15). Psihološka priprava športnikov: Ključ

do uspeha. https://www.olympic.si/novica/2432 [04.03.2025]

Sudeck, G., & Pfeifer, K. (2019). Physical activity-related health competence as an integrative objective in exercise therapy and health sports: Conception and validation of a short questionnaire. Sportwissenschaft, 46(2), 74–87. https://doi.org/10.1007/s12662-016-

0405-4. [12.04.2025]

Tod, D., Hardy, J., & Oliver, E. (2009). Effects of self-talk: A systematic review. Journal of Sport & Exercise Psychology, 31(1), 95–111. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/19787542/ [13.05.2024]