POVZETEK

Travma pri otrocih zajema dolgotrajne in ponavljajoče se travmatične izkušnje otrok, kot so zlorabe, zanemarjanje, izguba pomembnih oseb in izpostavljenost nasilju. Te izkušnje se pogosto zgodijo v najzgodnejših odnosih in lahko pomembno vplivajo na razvoj otrokove osebnosti, navezanosti in samozaznave. Otroci s takšnimi izkušnjami pogosto razvijejo negativno samopodobo, vedenjske in čustvene težave ter težave na kognitivnem in telesnem področju. Članek prikazuje, kako umetniške tehnike, kot so risanje, kiparjenje, pripovedovanje zgodb, igra in umetnost, omogočajo otrokom varno izražanje in simbolno predelavo travme. Te metode pomagajo pri regulaciji čustev, telesnega odziva in pri ponovni vzpostavitvi občutka varnosti,                                      zaupanja in                                                 kontrole. Ključne besede: travma, otroci, umetnost, umetniške tehnike

ABSTRACT

Developmental complex trauma includes long-term and repeated traumatic experiences in children, such as abuse, neglect, loss of caregivers, and exposure to violence. These experiences often occur in early relationships and can significantly impact a child's development, attachment, and self-perception. Children affected by such trauma frequently develop negative self-image, behavioral and emotional difficulties, and cognitive and physical impairments. This article explores how creative techniques such as drawing, sculpting, storytelling, play, and art can offer children a safe space for symbolic expression and trauma processing. These methods support emotional regulation, bodily responses, and the restoration of a sense of safety, trust, and control.

Key words: trauma, children, art, creative tehniques

OPREDELITEV TRAVME V OTROŠTVU

Travmatični dogodki so tisti, ki močno ogrozijo človekovo varnost in sprožijo močan strah ter občutek nemoči. Oseba ima občutek, da nad situacijo nima nadzora, kar lahko poruši občutek varnosti, povezanosti z drugimi, in smisla (Mešl in Drobnič Radobuljac, 2019, str. 204).

Avtorica Terr (1991, v Mešl in Drobnič Radobuljac, 2019, str. 206) razlikuje med različnimi vrstami travme: enkratno katastrofično travmo, dolgotrajno kronično travmo in kombinirano travmo. V sodobni literaturi se dolgotrajna kronična travma pogosto imenuje tudi kompleksna ali razvojna travma (prav tam).

Nekateri avtorji v povezavi z otroštvom omenjajo tudi relacijsko travmo, saj nastane v odnosih

med ljudmi (van der Kolk, 2005, v Richardson, 2016, str. 36).

Razvojna oziroma travma pri otrocih opisuje zgodnje in ponavljajoče se travmatične izkušnje pri otrocih in dojenčkih (Malchiodi, 2020, str. 43). Gre lahko za telesno, čustveno ali spolno zlorabo, zanemarjanje, izpostavljenost nasilju v družini in izgubo ali zapustitev s strani pomembnih skrbnikov (Richardson, 2016, str. 36). Ti dogodki se običajno zgodijo v družini in lahko negativno vplivajo na otrokovo varno navezanost ter na njegov kognitivni in telesni razvoj (Malchiodi, 2020, str. 43–44).

POSLEDICE TRAVME V OTROŠTVU

Otroci z izkušnjo travme v otroštvu pogosto razvijejo negativno samopodobo. Pogosto se doživljajo kot slabi, nemočni, nepopolni in neljubljeni. Zaradi teh občutkov pričakujejo, da jih bodo drugi zavračali, zato se pogosto krivijo za negativne dogodke in težje poiščejo ter sprejmejo podporo iz okolja (Cook idr., 2005, str. 5). Ker se travmatične izkušnje pogosto zgodijo v družinskem okolju (npr. nasilje, zloraba, zanemarjanje), porušijo otrokovo primarno navezanost. Zaradi tega otroci težko razvijejo varne odnose, nimajo stabilne čustvene opore in ne zgradijo pozitivne podobe o sebi in drugih. Poleg tega se lahko soočajo s sekundarnimi stresnimi dogodki, kot so pogoste menjave skrbnikov ali razpad družine, kar še dodatno otežuje vzpostavljanje varnih in zdravih odnosov (Kliethermes, Schacht in Drewry, 2014, str. 345).

Otroci s travmo iz otroštva pogosto kažejo bodisi pretirano zadržano bodisi impulzivno vedenje. Takšni odzivi so lahko način, kako se otrok skuša soočiti z notranjim stresom – na primer z izogibanjem čustvom, iskanjem občutka nadzora ali potrebo po bližini in sprejetosti (Cook idr., 2005, str. 4). Čeprav so ti vedenjski vzorci način preživetja, dolgoročno povečujejo tveganje za dodatne težave, saj otroci ne razvijejo učinkovitih strategij za obvladovanje čustev in socialnih situacij. To lahko vodi do težav, kot sta agresivnost ali samopoškodovalno vedenje (Ford idr., 2008).

Razvojno travmatizirani otroci imajo pogosto težave tudi na področju mišljenja in učenja. Manj so prilagodljivi in ustvarjalni pri reševanju problemov, pogosto imajo motnje pozornosti, težave z abstraktnim razmišljanjem in slabše razvite izvršilne funkcije (Beers in Bellis, 2002, v Cook idr., 2005, str. 5).

POMOČ OTROKU Z IZKUŠNJO TRAVME Z UMETNOSTJO

Umetniške tehnike vključujejo različne umetniške oblike, kot so likovna, literarna in uprizoritvena umetnost. V kontekstu dela z otroki, ki so doživeli travmo, se najpogosteje uporablja likovno ustvarjanje, predvsem risanje. Takšne dejavnosti otrokom omogočajo izražanje izkušenj in čustev, pogosto tudi tistih, ki jih ne morejo ali ne znajo ubesediti (Malchiodi, 2020).

Umetniške metode spodbujajo povezovanje telesnih občutkov, čustev in misli. Omogočajo tako verbalno kot neverbalno izražanje ter pomagajo otroku pri pripovedovanju njegove zgodbe in razumevanju notranjih stisk. Otrok lahko skozi ustvarjalni proces razvija pomen, komunicira s sabo in z drugimi ter postopoma razrešuje notranje konflikte (Shafir idr., 2020, str. 1).

Likovni mediji spodbujajo otroka k raziskovanju, eksperimentiranju in igri. Z njihovo pomočjo lahko ustvarja podobe ali simbole, povezane s svojimi občutki, izkušnjami ali pomembnimi temami iz življenja. Tako lahko otrok vizualno prikaže svoje okolje, prepozna svoj položaj v njem in razišče spremembe, ki so se zgodile okoli njega ali v njem samem (Geldard in Geldard, 2008, str. 275).

Risanje in slikanje sta med najpogosteje uporabljenimi tehnikami. Pri risanju gre predvsem za upodabljanje s črtami in oblikami, medtem ko je pri slikanju poudarek na barvah. Levine in Kline (2008) izpostavljata tudi slikanje s prsti, ki z močnim čutnim zaznavanjem otroku pomaga graditi občutek lastne identitete ter je učinkovit način izražanja čustev in reševanja težav. Otrok se lahko v risanju izraža tudi skozi prosto oblikovanje, pri katerem ustvarja čačke ali vijuge, ki služijo kot izhodišče za raziskovanje razpoloženja in občutkov. Poleg tega lahko uporabljamo strukturirano risanje, pri katerem otrok na en list nariše svojo stisko, na drugega pa nekaj, kar mu vzbuja občutek varnosti, upanja ali zadovoljstva. Slikovno se lahko izrazi tudi o tem, kaj mu pomaga, da se počuti bolje in se postavi na noge. Med likovnimi tehnikami se pogosto uporablja tudi kolaž – sestavljanje več slik v novo celoto, in fotografija, ki lahko predstavlja spomin ali sredstvo za izražanje pomembnih trenutkov (Yaslim, 2021, str. 3).

Poseben pomen ima tudi kiparstvo, zlasti delo z glino. Glina nudi otroku močno čutno in gibalno izkušnjo, ki spodbuja primarne notranje procese in lahko vodi v globoko čustveno povezavo z materialom. Otroci, ki imajo težave z izražanjem čustev ali so v odklopu od telesnih občutkov, lahko z glino vzpostavijo stik s sabo. Omogoča jim, da prek čutnosti začnejo povezovati čustva in telesna občutja. Otroci, ki jih preplavlja agresija ali jeza, lahko glino uporabljajo na način, ki jim omogoča varno izražanje teh čustev, denimo z udarjanjem. Po drugi strani pa glina otrokom, ki se počutijo negotove ali prestrašene, omogoča izkušnjo nadzora in obvladovanja. Ker z glino ni mogoče »narediti napake«, je zelo primerna tudi za otroke z nizko samopodobo. Ustvarjanje z glino jim lahko pomaga, da doživijo občutek uspeha in osebne vrednosti.

Glina je medij, ki strokovnim delavcem omogoča opazovanje otrokovih notranjih procesov skozi njegovo ustvarjanje. Primerna je tako za otroke, ki se težko verbalno izražajo, kot tudi za tiste, ki so zelo verbalni, a potrebujejo drug način izražanja. Poleg tega lahko glina otrokom pomaga raziskovati telesne teme, kot so zanimanje za telo, spolnost in njegovo delovanje, kar je posebej pomembno pri otrocih z izkušnjami travme (Oaklander, 2007, str. 68–69).

Uporaba zgodb kot umetniške tehnike vključuje različne oblike pripovedovanja in ustvarjanja zgodb. Otroci lahko poslušajo zgodbe, ki jih odrasli ustvarijo posebej zanje, lahko berejo knjige, pišejo lastne zgodbe, jih narekujejo ali pa jih ustvarjajo s pomočjo slik, lutk, risb in drugih pripomočkov. Pri tem se lahko uporabljajo tudi pametne naprave, mikrofoni, namišljeni televizorji ali drugi rekviziti, ki pripovedovanje naredijo bolj doživeto in interaktivno (Oaklander, 2007, str. 85).

V zgodbah, ki jih ustvarjajo ali poslušajo otroci, nastopajo ljudje, živali, domišljijski liki in celo neživi predmeti. Ko otrok posluša zgodbo, se pogosto poistoveti z določenim likom, dogodkom ali temo. To mu omogoča, da razmišlja o svojih lastnih življenjskih izkušnjah. Zanimanje za misli, čustva in vedenje junakov zgodbe otroku odpira prostor, da na te like projicira lastna doživljanja, prepričanja in čustva.

Ob poslušanju zgodbe otrok pogosto prepozna povezave med dogajanjem v zgodbi in lastnim življenjem. Ko pride do te povezanosti, se mu ponudi priložnost, da na varen način razmišlja o svojih težavah in notranjih stiskah. S tem lahko zgodba postane orodje za notranjo predelavo in osebno rast (Geldard in Geldard, 2008, str. 297).

Malchiodi (2020, str. 353) poudarja, da sta igra in igra vlog med najučinkovitejšimi pristopi pri delu z otroki, ki so ujeti v svojih travmatičnih izkušnjah. Pri otrocih je težko ločiti igro od igre vlog, saj se ti dve obliki pogosto prepletata. Otroci v igri vlog prevzemajo različne vloge, se pretvarjajo, poosebljajo like in si zamišljajo nove scenarije. Prav ta ustvarjalni proces jim omogoča, da na varen način raziskujejo svoje izkušnje in jih postopoma preoblikujejo. Igra in igra vlog sta zato ključna načina dela, ki otroku pomagata osmisliti njegovo življenje in izkušnje.

Igra je za otroka veliko več kot le zabava. Gre za obliko improvizacije, skozi katero otrok raziskuje svoj svet in se uči o njem. Je temeljnega pomena za zdrav telesni, čustveni in socialni razvoj. Otroci ob igri pogosto izražajo notranje stiske, razrešujejo zmedo in zmanjšujejo tesnobo. Igra jim omogoča, da preizkušajo nove načine vedenja in doživljanja v varnem okolju. Ker otroci svojih doživetij še ne morejo vedno izraziti z besedami, igra pogosto služi kot njihov jezik, s katerim simbolično izražajo, kar čutijo in doživljajo (Oaklander, 2007, str. 160).

Igra je še posebej dragocena pri otrocih, ki so zadržani, sramežljivi ali težko navezujejo stik. Skupno igranje vzpostavi občutek varnosti in povezanosti, kar olajša začetek svetovalnega odnosa. Otrok se skozi igro naravno vključi v proces podpore in lažje vzpostavi sodelovanje (Geldard in Geldard, 2008, str. 329).

Igra vlog otrokom omogoča, da se na drugačen način približajo sami sebi. Čeprav se v igri vlog pretvarjajo, da so nekdo drug, v resnici vanjo vedno vnašajo del sebe. S tem krepijo samozavedanje, stik s telesom, domišljijo in čustvi. Dramska igra jim pomaga raziskovati in izražati tudi tiste dele sebe, ki so potlačeni ali skriti. Gre za pomemben način krepitve moči, samozavesti in samopodobe. Otroci se pri tem učijo interpretirati svet okoli sebe in uporabljajo različne vire: čute, telesne gibe, mimiko, zvoke, domišljijo in razum (Oaklander, 2007, str. 137). Pomembno orodje pri delu z mlajšimi otroki so lutke in mehke igrače. Otrok lahko nanje projicira svoje misli in čustva, jim da osebnost, glas in vlogo. Pogosto se zgodi, da otrok lažje spregovori skozi lutko kot neposredno. Ta simbolna distanca mu omogoča več varnosti in poguma, da izrazi tisto, kar je sicer težko ubesediti (Geldard in Geldard, 2008, str. 305; Oaklander, 2007, str. 104).

PREDNOSTI UPORABE UMETNOSTI PRI OTROKU Z IZKUŠNJO TRAVME

Ko se posameznik znajde v travmatični situaciji, njegovi misleči možgani, torej neokorteks, prenehajo delovati – »ugasnejo«. V tem trenutku doživljanje travme prevzamejo srednji možgani, predvsem amigdala, ki se nahaja v limbičnem sistemu. Ta v stanju visoke pripravljenosti sproži alarmni odziv in aktivira simpatični živčni sistem. Telo se tako začne pripravljati na boj ali beg – sprostijo se stresne kemikalije, ki povišajo srčni utrip, krvni tlak, raven sladkorja v krvi in mišični tonus, hkrati pa se osredotočenost zoži samo na zaznano grožnjo (Perry idr., 1995; van der Kolk, 1994, kot navaja Richardson, 2016, str. 38). Če boj ali beg nista mogoča, na primer pri dojenčkih in majhnih otrocih, ki so popolnoma odvisni od odraslih, pa se vključi parasimpatični živčni sistem, ki povzroči odziv zamrznitve – to je stanje, ko telo otrpne, um se umakne, stik z realnostjo oslabi. Ta instinktivni odziv je namenjen preživetju in deluje popolnoma samodejno (Rothschild, 2000, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 38).

Amigdala ima še eno pomembno funkcijo – vsaki izkušnji pripiše emocionalen pomen. Če zazna senzorno informacijo kot nevarno, bo nanjo takoj reagirala. Pri otrocih to pomeni, da že ob zaznani ogroženosti – na primer v odnosu, v katerem ni občutka varnosti – lahko pride do izbruha čustev ali vedenj, ki izražajo potrebo po zaščiti. Otrok lahko kriči, postane razdražljiv ali paničen. Če se v takšni situaciji občutek varnosti ne vzpostavi, lahko otrok preide v stanje disociacije. To pomeni, da se um umakne iz doživljanja – kot obramba pred travmo. Če se tak način odzivanja večkrat ponovi, lahko postane trajen način spoprijemanja z nevarnostjo, ki se prenaša tudi v odraslost (Richardson, 2016, str. 38).

Da bi pomagali otroku pri ponovni regulaciji živčnega sistema in obvladovanju posledic travme, strokovnjaki priporočajo uporabo čutnih in ponavljajočih se izkušenj. Bruce Perry (2006, str. 46, kot navaja Richardson, 2016, str. 39) izpostavlja pomen tehnik, kot so ples, bobnanje in glasba, saj te izkušnje neposredno vplivajo na delovanje možganskega debla. Njihov ritem in telesni angažma spodbujata reorganizacijo možganskih struktur, kar vodi v boljšo regulacijo čustev in stresnega odziva. V zgodnjih fazah svetovalnega ali terapevtskega procesa so te umetniške tehnike še posebej pomembne, saj ne zahtevajo verbalne artikulacije travme, temveč omogočajo telesno in čutno izražanje.

Poleg tega novejše raziskave kažejo, da umetniške dejavnosti ne aktivirajo le desne možganske hemisfere, ki je povezana s kreativnostjo in čustvi, temveč vzpostavljajo vzorce delovanja, ki vključujejo celotne možgane (Coleman in Macintosh, 2015, str. 24). To pomeni, da umetnost – kot so risanje, gibanje, glasba ali igra – podpira celostno nevrološko integracijo, kar lahko bistveno prispeva k otrokovemu okrevanju po travmi.

Pri posameznikih, ki so doživeli travmo – še posebej pri otrocih – je pogosto prisotna težava z verbalnim izražanjem izkušnje. Travmatično doživetje se lahko zaznava kot »groza brez besed« (angl. speechless terror) (van der Kolk, 2002b, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 39), kar pomeni, da je doživljanje tako intenzivno in preplavljajoče, da ga je skoraj nemogoče ubesediti. Še posebej majhni otroci pogosto nimajo razvitega jezikovnega aparata za izražanje takšnih izkušenj. Pri otrocih in mladostnikih z izkušnjo travme v otroštvu je zato povsem običajno, da rečejo, da se ne spomnijo, kaj se je zgodilo. Richardson (2016, str. 39) poudarja, da takšnega odziva ne smemo razumeti kot odpor ali izogibanje, ampak kot odraz omejenega dostopa do kognitivnega (zavestnega) dela spomina.

Če pa otroka povabimo, da nariše, kar je doživel, pogosto pridejo na plano fragmenti spomina, ki jih otrok ne zna ali ne more izraziti z besedami. To je povezano z razliko med eksplicitnim in implicitnim spominom. Eksplicitni spomin je povezan z zavedanjem, jezikom in logično osmišljeno pripovedjo o preteklih dogodkih. Gre za pripovedovanje, izražanje občutkov, razumevanje pomena doživetij – in prav ta del je pogosto onemogočen pri otrocih, ki so doživeli travmo. Implicitni spomin pa je shranjen v subkortikalnih možganskih strukturah, ki niso pod zavestnim nadzorom, in vključuje predvsem občutke, telesne zaznave in slike – torej informacije brez besed (Van der Kolk, 2002a, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 39). Implicitni spomin si lahko predstavljamo kot arhiv nevidnega in neizrečenega, ki se izraža skozi vedenje, telesno napetost, sanje ali umetniške izraze.

Travmatični spomini so zato pogosto shranjeni kot fragmenti – podobe, občutki, zvoki ali vonji – in ne kot celovita pripoved. V trenutku travme se namreč aktivira amigdala, limbična struktura, ki ima ključno vlogo pri zaznavi nevarnosti in shranjevanju čustvenih spominov. Hkrati pa stresni hormoni zavirajo delovanje hipokampusa, ki je potreben za pretvorbo izkušenj v dolgoročni, zavestni (eksplicitni) spomin (Rothschild, 2000, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 40). Zato se travmatični spomin pogosto ne integrira v zavest, temveč ostaja ujet v telesu in implicitnem spominu, kjer se izraža preko simbolov, občutkov in telesnih odzivov. Travma tako v bistvu predstavlja nezmožnost prenosa senzoričnih doživetij v obliko, ki bi jo lahko razumeli in osmislili.

Če želimo, da otrok postopoma dostopa do teh zamrznjenih vsebin in jih začne vključevati v zavest, je treba travmatični spomin najprej »oživiti« – priklicati v takšni obliki, ki je dostopna njegovemu doživljanju. To lahko storimo z uporabo umetniških tehnik, kot so risanje, slikanje, gibanje, glasba, dramatizacija ali igra. Te tehnike ponujajo varen, neverbalen in simbolen način izražanja izkušenj, brez potrebe po razumevanju ali ubeseditvi. Umetnost tako postane sredstvo za komunikacijo s tistimi deli otroka, ki besed še nimajo – z občutki, podobami, intuicijo in telesnim spominom. Z opazovanjem otrokove umetniške ali igrive produkcije lahko kot strokovnjaki ali skrbniki bolje razumemo njegov notranji svet. Čeprav je dostopanje do travmatičnih spominov lahko stresno, umetniške tehnike pogosto omogočajo, da otrok svojo zgodbo predstavi postopno in v varnem okolju. Umetniško izražanje tako ne le spodbuja simbolno predelavo travme, temveč deluje tudi kot način regulacije čustev. Igrivost in ustvarjalnost omogočata, da se otrok ne zlomi pod težo doživetja, ampak skozi ustvarjanje najde pot do novega razumevanja, občutka varnosti in občutka nadzora nad lastno izkušnjo (Richardson, 2016, str. 40).

Ko otrok doživi občutek ogroženosti, se v njegovem telesu in živčnem sistemu sproži zapleten mehanizem za preživetje, ki je popolnoma samodejen in ni rezultat zavestne izbire. V primeru travme, še posebej travme v otroštvu, pri čemer je vir ogroženosti pogosto prav oseba, na katero je otrok navezan, sta odziva boj in beg pogosto nedosegljiva. Otroško telo tako preide v stanje zamrznitve, kar pomeni, da otrok postane fizično negiben, ubogljiv ali otopel (Richardson, 2016, str. 41).

Ko se telo pripravi na odziv, se v živčnem sistemu mobilizira energija, ki je namenjena dejanju – bežanju ali zaščiti. Če do dejanske akcije ne pride, ta energija ostane »ujeta« v telesu in se lahko tam kopiči več let (Levine, 1997, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 40). To lahko pozneje vodi do trajnega občutka tesnobe, preplavljenosti, depresije, psihosomatskih težav ali vedenjskih motenj. Takšni simptomi so izraz neizražene telesne napetosti – energija vzburjenja, ki ni bila sproščena, se zadržuje v telesu in vpliva na otrokovo doživljanje in delovanje.

Umetniške tehnike predstavljajo varen in učinkovit način za podporo otrokom pri sproščanju te zadržane energije, saj vključujejo tudi telo. Ples in drama na neposreden način vključujeta gibanje, vendar so tudi druge oblike ustvarjalnosti – kot so risanje, igranje glasbe, branje poezije, pisanje, poslušanje glasbe – telesno zaznavne. Gre za utelešeno inteligenco (angl. embodied intelligence), kot jo opredeli Kossak (2015, kot navedeno v Malchiodi, 2020, str. 27), ki otrokom omogoča, da se ponovno povežejo s telesom, ko je bilo to zaradi travme odrezano ali »zamrznjeno«. Umetniške tehnike tako pomagajo otroku, da začne ponovno zaznavati, kaj njegovo telo občuti in sporoča – brez potrebe po besedah, a z močnim simbolnim in čustvenim pomenom.

UPORABA UMETNOSTI PRI DELU Z OTROKI Z IZKUŠNJO TRAVME V OTROŠTVU V INSTITUCIJAH

Za namen pridobivanja podatkov je bila izvedena kvalitativna raziskava. Raziskovalni instrument so smernice za intervju in vir podatkov je pogovor. Intervjuje smo opravili z osebami, ki v svojem poklicu sodelujejo z otroki z izkušnjo nasilja. Naš vzorec so sestavljale: dve zaposleni strokovni delavki v varni hiši in dve zaposleni strokovni delavki na centru za socialno delo. Intervjuje smo izvajali v prvi polovici leta 2025.

Strokovne delavke na CSD-jih travmo prepoznavajo po znakih, ki jih razvrščajo na več področij: vedenje, čustva, kognicija, telesno zdravje, šolsko delovanje in splošno funkcioniranje.

Na vedenjskem področju otroci pogosto kažejo težave z nadzorovanjem impulzov, agresivno ali samopoškodovalno vedenje, težave s spanjem in prehranjevanjem, pa tudi spolno neprimerno ali pretirano prilagodljivo vedenje. Pogosto ponavljajo travmatične izkušnje v igri ali odnosih. Strokovne delavke opažajo tudi umik, nemir, opreznost in pretirano prilagajanje. To potrjuje tudi Cook s sodelavci (2005), ki navaja, da gre pri teh odzivih za otrokove načine preživetja, ki pa dolgoročno povečujejo tveganje za dodatno travmatizacijo (Ford idr., 2008). Na čustvenem področju strokovne delavke opažajo, da otroci težko izražajo in uravnavajo svoja čustva. Pogosto so čustveno preplavljeni, prestrašeni, sramežljivi, jezni ali žalostni. Hitro se vznemirijo tudi ob manjših stresorjih. Richardson (2016) pojasnjuje, da se ob travmi v telesu nakopiči energija, ki se kasneje lahko izraža kot tesnoba, depresija ali vedenjske težave.

Na kognitivnem področju se pri otrocih kažejo težave v odnosih in navezanosti. Po besedah strokovnih delavk otroci težko zaupajo in pogosto prevzemajo odrasle, preživetvene vloge. Opažajo tudi močno potrebo po nadzoru, podoživljanje travme, samomorilne misli ali iskanje identitete. Po Cooku idr. (2005) gre pogosto za posledice porušene navezanosti, kar poveča tveganje za čustveno in socialno disfunkcijo. Prisotna je tudi disociacija – umik od čustev, avtomatizirano vedenje in ločevanje bolečih spominov.

Na telesnem (psihosomatskem) področju strokovne delavke opažajo, da otroci poročajo o glavobolih, bolečinah v trebuhu, slabosti ali drugih telesnih težavah brez medicinskih vzrokov. Tudi to je po teoriji lahko posledica dolgotrajne napetosti v telesu zaradi travme (Richardson, 2016).

Na šolskem področju se pri otrocih z izkušnjo travme pojavljajo težave s koncentracijo, učenjem, odnosi s sošolci in upadanjem učnega uspeha. Pogosto so nesamozavestni, umaknjeni ali nemotivirani za šolsko delo.

Na področju vsakdanjega življenja strokovne delavke opozarjajo, da se travma kaže tudi skozi spremembe v otrokovi rutini, vedenju in družinskem vzdušju. Pomemben je tudi širši kontekst otrokovega življenja, vključno z možnim medgeneracijskim prenosom travme ali neugodnimi življenjskimi razmerami.

Strokovne delavke prepoznavajo prednost umetniških tehnik predvsem v tem, da se otroci z njihovo pomočjo lažje izrazijo. Po njihovem mnenju mnogi otroci z izkušnjo travme težko govorijo o tem, kar so doživeli, saj so pogosto brez besed – v stanju t. i. groze brez besed (van der Kolk, 2002b, kot navedeno v Richardson, 2016, str. 39). Zlasti mlajši otroci težko ubesedijo svoje izkušnje, pogosto povedo, da se dogodka sploh ne spomnijo. Richardson (2016) poudarja, da to ni nujno odpor, temveč nezmožnost dostopa do kognitivnega spomina. Ko pa otroka povabimo k risanju ali ustvarjanju, se pogosto izrazijo tudi tisti deli doživetja, ki jih otrok ne more povedati – skozi slike, barve, gibanje ali igro.

Strokovne delavke ugotavljajo, da umetniške tehnike krepijo otrokovo moč in sposobnost ustvarjanja. Prek likovnosti, igre, lutk ali drugih rekvizitov otrok raziskuje svoje zgodbe na način, ki mu daje občutek nadzora, kompetentnosti in upanja (Malchiodi, 2020). Umetniško izražanje lahko tako omogoča prehod iz občutka nemoči v občutek moči in samospoštovanja (Kozlowska in Hanney, 2001).

Poleg izražanja pa umetniške tehnike pomagajo tudi pri umirjanju telesa in čustev. Travma pogosto povzroči, da otrok izgubi stik s telesom, kar imenujemo tudi izguba utelešene inteligence (Kossak, kot navedeno v Malchiodi, 2020). Umetnost, gibanje, glasba ali ustvarjanje lahko znova povežejo otroka z njegovimi telesnimi občutki in mu pomagajo regulirati stresne odzive.

Strokovne delavke opažajo tudi, da otroci ob uporabi umetniških tehnik lažje sodelujejo, sledijo dogovorom in razvijajo boljše socialne in komunikacijske veščine. Podobno ugotavlja tudi Kustec (2017), ki izpostavlja pozitivne učinke teh tehnik na krepitev samopodobe, samozavesti in občutka odgovornosti. Umetniške tehnike pa niso dragocene le za otroke, temveč tudi za strokovne delavce, saj jim pomagajo vzpostaviti stik in pogovor z otrokom. Ustvarjanje omogoča vpogled v otrokovo notranjost – v tiste vsebine, ki so skrite, potlačene ali težko dostopne (Oaklander, 2007). Lahko imajo tudi terapevtski učinek, saj omogočajo varno distanco do bolečine, hkrati pa predstavljajo simbolno pričevanje o otrokovi izkušnji (Coleman in Macintosh, 2015).

Strokovne delavke poudarjajo, da umetniške tehnike popestrijo sodelovanje z otrokom, poglobijo razumevanje travme in pomagajo pri raziskovanju odnosov. Otrok s pomočjo ustvarjalnega procesa pogosto pridobi nove uvide ali spremeni odnos do spomina. Umetnost tako postane način, kako lahko otrok na varen način raziskuje travmo ter ustvari novo izkušnjo in možnost preobrazbe (Rowe idr., 2016; Richardson, 2016).

ZAKLJUČEK

Travma pri otrocih je globoko povezana z otrokovimi odnosi, telesom in doživljanjem sebe. Ker otroci pogosto ne morejo govoriti o travmatičnih doživetjih, je pomembno, da jim ponudimo varne, simbolne načine izražanja. Umetnost in umetniške metode omogočajo, da se otrok počuti varen, slišan in ima nadzor nad svojo zgodbo. Prek teh tehnik ne samo predeluje pretekle izkušnje, temveč krepi svojo moč, identiteto in občutek, da ima vpliv na svoje življenje. V terapevtskem procesu umetnost ni nadomestilo za pogovor, ampak vodilo do pogovora.

Raziskava, ki smo jo izvedli v prvi polovici leta 2025 na vzorcu štirih strokovnih delavk (v dveh varnih hišah in dveh centrih za socialno delo), je pokazala, da umetniške dejavnosti – zlasti risanje, kiparjenje, pripovedovanje zgodb in igra – pomembno prispevajo k socialni povezanosti, čustveni regulaciji in občutku nadzora pri otrocih z izkušnjo travme. Sogovornice poudarjajo, da ustvarjalni proces vzpostavi “varno estetsko distanco”, prek katere otrok lažje izrazi implicitne spominske fragmente in postopno integrira travmatično izkušnjo v koherentno naracijo.

Primerjava z obstoječimi študijami potrjuje naše ugotovitve. Sistematizirani pregled Braito in sodelavcev (2021) nakazuje, da ima art-psihoterapija potencialne koristi pri otrocih s travmo, vendar opozarja na pomanjkanje randomiziranih raziskav. Metaanaliza Maddoxa idr. (2024) ugotavlja statistično pomembne učinke vizualnih umetnostnih terapij na pozitivne, ne pa nujno na PTSD-specifične izide. Na metodološko vrzel odgovarja Heijmanov protokol multiple- baseline RCT-ja, ki bo z objektivnimi psihometričnimi kazalniki preveril desettedenski program. Naša kvalitativna dognanja dopolnjujejo ta spoznanja z družbenointerakcijskim poudarkom, ki ga kvantitativne raziskave pogosto zanemarijo.

Za stroko je na mestu poudarek, da umetnostne intervencije ne bi smele ostati zgolj dopolnilni instrument, temveč ključen element celostne obravnave kompleksne travme v otroštvu. Njihova sposobnost hkratne senzorične, čustvene in socialne aktivacije podpira ranljive otroke tam, kjer verbalne metode odpovedo. Članek je zanimiv zlasti za strokovnjake s področja socialnega varstva in šolstva, klinične in šolske psihologe, umetnostne terapevte ter druge izvajalce izraznih terapij; obenem pa ponuja uporabne napotke oblikovalcem javnih politik, ki skrbijo za kakovostno in varno zaščito otrok.

Za izboljšanje sedanje prakse priporočamo večdisciplinarno usposabljanje, ki bi v kurikule socialnih delavcev in učiteljev vključilo temeljna znanja o nevrobiologiji travme, sistematično standardizacijo protokolov z jasnimi varnostnimi smernicami za različne umetniške medije in redno zbiranje povratnih informacij otrok o njihovem doživljanju ustvarjalnih srečanj. Nadaljnje raziskave naj se usmerijo v randomizirane kontrolirane študije, ki merijo specifične socialne izide (npr. vključenost v vrstniške odnose), v primerjalno vrednotenje različnih medijev z nevrološkimi kazalniki stresa, v longitudinalno spremljanje trajnostnih učinkov skupnostnih programov in v analize stroškovne učinkovitosti v primerjavi z drugimi nefarmakološkimi pristopi. Umetnost tako ostaja utelešena pot, ki otrokom z izkušnjo travme omogoča, da skozi ustvarjalnost ponovno najdejo varnost, glas in medosebno povezanost in s tem osnovo za dolgoročno osebno in socialno opolnomočenje.

SEZNAM LITERATURE

Braito, I., Rudd, T., Buyuktaskin, D., Ahmed, M., Glancy, C., & Mulligan, A. (2022). Review: Systematic review of effectiveness of art psychotherapy in children with mental health disorders. Irish Journal of Medical Science, 191(3), 1369–1383. https://doi.org/10.1007/s11845-021-02688-y. [5. 2. 2025].

Coleman, K., & Macintosh, H., B. (2015). Art and Evidence: Balancing the Discussion on Arts- and Evidence- Based Practices with Traumatized Children. Journal of Child & Adolescent Trauma,                                   8(1).                     21–31.                  Pridobljeno                  s                  strani https://www.researchgate.net/publication/273576039_Art_and_Evidence_Balancing_the_Dis cussion_on_Arts-and_Evidence-Based_Practices_with_Traumatized_Children [16. 2. 2025]. Cook, A., Spinazzola, J., Ford, J., Lanktree, C., Blaustein, M., Cloitre, M., DeRosa, R., Hubbard, R., Kagan, R., Liautaud, J., Mallah, K., Olafson, E., & van der Kolk, B. (2005). Complex Trauma in Children and Adolescents. Psychiatric Annals, 35(5), 390–398. Pridobljeno                  8.                         1.         2025                             s  strani https://complextrauma.org/wp- content/uploads/2019/01/Complex-Trauma-1-Joseph-Spinazzola.pdf

Ford, J.D., Hartman, J.K., Hawke, J. & Chapman, J. (2008). Traumatic victimization, posttraumatic stress disorder, suicidal ideation, and substance abuse risk among juvenile justice-involved youth. Journal of Child & Adolescent Trauma 1, 75–92. Pridobljeno s strani https://doi.org/10.1080/19361520801934456 [16. 2. 2025].

Geldard, K., & Geldard, D. (2008). Counselling Children: A Practical Introduction. London, California, New Delhi, Singapore: Sage Publications Ltd. (tretja izdaja).

Kliethermes, M., Schacht, M., & Drewry, K. (2014) Complex Trauma. Child and Adolescent Psychiatric Clinics of North America, 23(2). 339–361.

Kozlowska, K., & Hanney, L. (2001). An Art Therapy Group for Children Traumatized by Parental Violence and Separation. Clinical Child Psychology and Psychiatry, 6(1): 49–78. Pridobljeno s strani https://journals.sagepub.com/doi/10.1177/1359104501006001006 [16. 2.2025].

Levine, A., P. (2008). Skupaj premagujmo travme in stres. Kako pri otrocih krepimo

samozavest in psihično odpornost. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Maddox, G. A., Bodner, G. E., Christian, M. W., & Williamson, P. (2024). On the effectiveness of visual arts therapy for traumatic experiences: A systematic review and meta-analysis. Clinical Psychology & Psychotherapy, 31(4), e3041. https://doi.org/10.1002/cpp.3041. [5. 2.2025].

Malchiodi, A., C. (2020). Trauma and expressive arts therapy: brain, body and imagination in the healing process. New York: The Guilford Press.