POVZETEK

Skolioza je bolezensko stanje, pri katerem se hrbtenica ukrivi vstran v obliki črke C ali S. Pogosto se razvije v otroštvu ali adolescenci, še posebej med hitrim telesnim razvojem. Značilni zunanji znaki vključujejo neenako višino ramen, lopatic ali bokov ter nesimetrično telesno držo. Blage oblike običajno ne povzročajo težav, hujše pa lahko vplivajo na gibanje in kakovost življenja. Diagnozo postavi ortoped na podlagi kliničnega pregleda in rentgenskega posnetka, kjer se meri Cobbov kot. Ukrivljenost nad 10° se šteje kot skolioza. Zdravljenje je odvisno od resnosti in rasti skeleta: od opazovanja in fizioterapije do nošenja steznika ali kirurške operacije, če je ukrivljenost nad 50° ali hitro napreduje.Zgodovinsko se skolioza omenja že v antični Grčiji, kjer jo je opisal Hipokrat. Pomembni mejniki v razumevanju in zdravljenju vključujejo razvoj ortopedije, uvedbo Cobbove metode in Schroth terapijo. Danes sistem v Sloveniji omogoča osnovno obravnavo skozi javno zdravstvo (diagnostika, opornice, operacije), a se pogosto pojavljajo ovire, kot so čakalne dobe in omejen dostop do specializirane fizioterapije (npr. Schroth). Pri odločanju med operacijo in konservativnim zdravljenjem se pojavljajo klinične dileme, zlasti zaradi nepredvidljivosti napredovanja bolezni. Pomembno vlogo ima tudi podpora družine in bližnjih, saj vpliva na uspeh zdravljenja, psihično počutje bolnika in njegovo motivacijo za sodelovanje pri terapiji.

Ključne besede: deformacija hrbtenice, preventiva, zdravljenje, fizioterapija, podpora

ABSTRACT

Scoliosis is a medical condition in which the spine curves sideways in the shape of a C or S. It often develops in childhood or adolescence, especially during periods of rapid physical growth. Typical external signs include uneven shoulder, shoulder blade, or hip height, as well as asymmetrical body posture. Mild forms usually do not cause problems, while more severe cases can affect movement and quality of life. The diagnosis is made by an orthopedic specialist based on a clinical examination and an X-ray, where the Cobb angle is measured. A curvature greater than 10° is considered scoliosis. Treatment depends on the severity and skeletal growth and ranges from observation and physical therapy to wearing a brace or undergoing surgery, particularly if the curvature exceeds 50° or progresses rapidly. Historically, scoliosis was already mentioned in ancient Greece, where it was described by Hippocrates. Important milestones in its understanding and treatment include the development of orthopedics, the introduction of the Cobb method, and Schroth therapy. Today, the system in Slovenia provides basic care through public healthcare (diagnostics, braces, surgeries), but obstacles often arise, such as waiting times and limited access to specialized physiotherapy (e.g., Schroth). Clinical dilemmas appear when deciding between surgery and conservative treatment, especially due to the unpredictable progression of the disease. The support of family and loved ones plays an important role, as it influences treatment success, the patient’s mental well-being, and their motivation to participate in therapy.

Key words: spinal deformity, prevention, treatment, physiotherapy, support

SKOLIOZA IN NAČINI ZDRAVLJENJA

Skolioza je idiopatska ali sekundarna deformacija hrbtenice, pri kateri pride do trajne bočne ukrivljenosti, pogosto v obliki črke C ali S. Poleg bočne deviacije se pogosto pojavljajo tudi rotacije vretenc in spremembe telesne drže, kar ima lahko pomembne posledice za funkcionalno sposobnost in telesno samopodobo posameznika (Lonstein et al., 2006). Najpogosteje se pojavlja pri otrocih in mladostnikih med hitrim rastnim obdobjem, še posebej med 10. in 15. letom starosti, pri čemer idiopatska adolescentna skolioza predstavlja večino primerov (Weinstein et al., 2008).

Diagnostika temelji na kliničnem pregledu, pri čemer ortoped oceni telesno držo, izvaja Adamov preizkus predklona in potrdi prisotnost ukrivljenosti s pomočjo rentgenskega slikanja. Za kvantifikacijo se uporablja Cobbova metoda, ki omogoča objektivno merjenje kota ukrivljenosti in spremljanje napredovanja bolezni (Cobb, 1948). Ukrivljenosti pod 10° se še ne štejejo kot patološke, medtem ko pri kotih nad to vrednostjo govorimo o skoliozi. Nadaljnje ukrepanje je odvisno od stopnje ukrivljenosti, starosti pacienta, preostale rasti in napredovanja deformacije.

Zdravljenje je razdeljeno na konservativne in kirurške metode. Konservativno zdravljenje vključuje opazovanje, kineziološke vaje ter nošenje ortopedskih opornic, pri čemer so posebno mesto v strokovni literaturi zavzele Schroth terapevtske metode, ki temeljijo na tridimenzionalni korekciji telesne drže in specifičnih dihalnih tehnikah (Weiss et al., 2017). Cilj takšnih pristopov je ustaviti napredovanje ukrivljenosti in izboljšati telesno simetrijo brez invazivnih posegov. Klinične smernice priporočajo uvedbo opornice pri ukrivljenosti nad 25° pri rastočih otrocih, z nošenjem večino dneva, kar pa zahteva visoko stopnjo motivacije in podporo družine (Negrini et al., 2012). Kirurško zdravljenje se praviloma izvaja pri ukrivljenostih nad 45–50°, predvsem kadar obstaja tveganje za nadaljnje poslabšanje ali če konzervativni pristopi niso bili uspešni. Cilj operacije je mehanska stabilizacija hrbtenice, korekcija deformacije ter preprečitev nadaljnje progresije. Uporabljajo se različne metode spinalne fiksacije z uporabo vijakov, palic in kostnih opornic, ki omogočajo poravnavo in zlitje vretenc v optimalnem položaju (Diab et al., 2009). Odločitev za operativni poseg je kompleksna in zahteva temeljit posvet med zdravnikom, pacientom in družino, ob upoštevanju vseh tveganj, pričakovanj in psihosocialnih dejavnikov.

Kljub razmeroma jasnim smernicam obravnave se v praksi pojavljajo številni izzivi. Med najpogostejšimi so pomanjkanje dostopnosti do specializirane fizioterapije, dolge čakalne dobe ter neenakomerna razpoložljivost strokovnjakov, zlasti v manjših krajih. Pogosto so kakovostne oblike konzervativnega zdravljenja, kot je Schroth terapija, dostopne le v samoplačniški obliki, kar ustvarja socialne razlike v možnostih zdravljenja (Valdoltra, 2014). Finančna obremenitev je za številne družine velika, saj posamezna terapevtska ura stane od 40 do 70 evrov, terapije pa trajajo več let.

Za uspešno obravnavo skolioze je torej ključno zgodnje odkrivanje, strokovna diagnostika, pravočasna terapevtska intervencija ter podpora družine in širšega okolja. Le z multidisciplinarnim pristopom, ki vključuje ortopede, fizioterapevte, psihologe, pedagoge in družinske člane, je mogoče zagotoviti celostno obravnavo, ki presega zgolj ortopedski okvir in omogoča kakovostno življenje posameznika s skoliozo.

Zdravljenje in razumevanje skolioze sega daleč v zgodovino medicine. Prvi, ki je sistematično pristopil k opisu ukrivljenosti hrbtenice, je bil Hipokrat (460–370 pr. n. št.), ki je prepoznal različne oblike deformacij hrbtenice in že takrat razvil posebno napravo – Hipokratovo klop – s katero je mehansko raztezal hrbtenico in tako poskušal zmanjšati deformacije (Papagelopoulos et al., 2002). Srednji vek na tem področju ni prinesel bistvenih znanstvenih novosti, saj je bila anatomija pogosto prepuščena dogmatskim razlagam in verskim interpretacijam.

V renesančnem obdobju pa je prišlo do pomembnega preobrata. Z delom Andreasa Vesaliusa (De humani corporis fabrica, 1543) se je začelo sistematično preučevanje človeške anatomije, kar je omogočilo tudi boljše razumevanje hrbteničnih deformacij. V 18. in 19. stoletju so se razvile prve ortopedske ustanove, kjer so za zdravljenje uporabljali mehanske pripomočke, vleke, masaže in kovinske ali usnjene steznike. Ti so pogosto povzročali nelagodje in omejevali gibanje, a so predstavljali prve resne poskuse korekcije deformacij (Moe, 1977).

V 20. stoletju je ameriški ortoped John R. Cobb razvil metodo za objektivno merjenje stopnje ukrivljenosti, znano kot Cobbov kot, ki še danes predstavlja standard pri diagnozi skolioze (Cobb, 1948). V tem času se je razmahnila tudi uporaba rentgenskega slikanja in fizioterapevtskih metod. Katarina Schroth je v Nemčiji razvila poseben sistem vaj, ki temelji na tridimenzionalnem zavedanju drže, korekciji asimetrije in specifičnem dihanju – tako imenovana Schroth metoda (Weiss et al., 2017). Njene vaje so še danes osnova številnih konzervativnih terapevtskih programov.

V 60. in 70. letih 20. stoletja so se uveljavile tudi kirurške metode zdravljenja, zlasti uporaba Harringtonovih palic in kasneje bolj naprednih sistemov za fiksacijo hrbtenice, ki omogočajo trajno stabilizacijo deformirane hrbtenice in preprečitev njenega napredovanja (Diab et al.,2009).

V sodobnem času se vse bolj poudarja pomen zgodnjega odkrivanja skolioze, bodisi preko sistematskih pregledov v osnovnih šolah ali preko ozaveščenosti staršev, ki lahko prepoznajo spremembe v drži, asimetrijo ramen, lopatic ali bokov. Klinični pregled dopolnjuje rentgensko slikanje in natančna analiza Cobbovega kota. Pri lažjih oblikah se zdravljenje običajno začne s spremljanjem in kineziološkimi vajami. Kadar gre za zmerno deformacijo, se priporoča nošenje ortopedskega steznika. Za hujše oblike, kjer krivulja presega 50°, ali kadar konservativno zdravljenje ne daje rezultatov, je indicirano kirurško zdravljenje. Ključno pa je, da je odločitev za operacijo plod temeljitega posveta med zdravnikom, pacientom in družino, ob upoštevanju vseh psihosocialnih dejavnikov.

V sodobnem času lahko starši pri svojih otrocih opazijo prve, pogosto subtilne znake idiopatske skolioze, kot so nesimetrična drža telesa, razlika v višini ramen, lopatic ali bokov ter neenakomeren pas. Takšne telesne spremembe so običajno povod za obisk pri izbranem zdravniku, saj starši želijo preveriti, ali gre za patološko stanje hrbtenice. Ključno vlogo pri pravočasnem odkrivanju skolioze ima preventiva, zlasti v obdobju rasti. Prepoznavanje ukrivljenosti hrbtenice v zgodnji fazi omogoča večjo izbiro terapevtskih možnosti in boljšo prognozo (Weinstein et al., 2008).

V Sloveniji se otroci redno vključujejo v sistematske zdravstvene preglede v okviru šolskega zdravstva, kjer se poleg rutinskih laboratorijskih testov (npr. krvna slika, urin) izvaja tudi pregled drže in hrbtenice. Zaradi tovrstne organizirane preventive se velik delež primerov skolioze odkrije pravočasno, ko so možnosti za učinkovito konservativno zdravljenje še velike (Zdravstveni dom Ljubljana, 2022).

Po sumu na skoliozo je praviloma indicirana napotitev k specialistu ortopedu. Klinični pregled običajno vključuje vizualno oceno drže, primerjavo višine ramen, lopatic in bokov, ter izvedbo tako imenovanega Adamovega testa predklona, ki omogoča opazovanje asimetrije trupa (Burwell et al., 2013). Za dokončno diagnozo je potreben rentgenski posnetek hrbtenice v stoječem položaju, saj omogoča natančno določitev kota ukrivljenosti po Cobbovi metodi – zlatega standarda za merjenje skolioze (Cobb, 1948).

Zdravljenje je odvisno od več dejavnikov, vključno s stopnjo ukrivljenosti, pacientovo starostjo in preostankom rasti skeleta. Pri blažjih ukrivljenostih (pod 20 stopinj) je običajen pristop redno spremljanje na vsakih 6 do 12 mesecev (Scoliosis Research Society, 2023). Pri napredujoči ali zmerni ukrivljenosti (med 25 in 45 stopinj), predvsem pri otrocih v obdobju intenzivne rasti, se svetuje nošenje ortopedskega steznika (brace), ki naj bi se nosil do 23 ur na dan. Njegov namen je upočasnitev ali ustavitev napredovanja krivine (Negrini et al., 2015).

Konzervativno zdravljenje vključuje tudi individualno prilagojeno fizioterapevtsko vadbo pod strokovnim nadzorom. Najbolj razširjen in klinično podprt pristop je Schroth terapija, ki jo je razvila Katharina Schroth in temelji na tridimenzionalni korekciji drže z dihalnimi vajami, mišičnim raztezanjem in aktivacijo trupa (Schreiber et al., 2016). Žal ta metoda ni povsod dostopna v okviru javnega zdravstvenega sistema.

V primerih, kjer skolioza presega 50 stopinj ali konservativno zdravljenje ne uspe, je potrebno razmisliti o kirurški korekciji. Kirurški poseg običajno vključuje spinalno fuzijo z vstavitvijo kovinskih palic in vijakov, ki poravnajo in stabilizirajo hrbtenico. Gre za invazivno operacijo z daljšim obdobjem okrevanja, zato je odločitev za takšen poseg kompleksna in vključuje tehtanje tveganj in koristi, ob upoštevanju pacientove starosti in psihofizičnega stanja (Sanders et al., 2008).

Cilj zdravljenja skolioze v slovenskem zdravstvenem sistemu je zgodnje prepoznavanje, ustrezno spremljanje skozi obdobje rasti ter pravočasno uvedbo konservativnih ukrepov, da se prepreči napredovanje deformacije in izogne potrebi po operaciji. Ključna je aktivna vloga vseh vpletenih – zdravstvenih strokovnjakov, otroka in njegove družine – pri sprejemanju odločitev in sodelovanju v procesu zdravljenja (Ortopedska bolnišnica Valdoltra, 2014).

IZZIVI PRI ZDRAVLJENJU

V Sloveniji je osnovna obravnava skolioze organizirana znotraj javnega zdravstvenega sistema, ki zagotavlja dostop do diagnostičnih postopkov, ortopedskih opornic in kirurških posegov. Kljub obstoju strokovnih smernic in razpoložljivosti osnovnih storitev pa se v praksi pogosto pojavljajo organizacijske ovire, ki vplivajo na učinkovitost zdravljenja in kakovost življenja bolnikov. Eden izmed najpogosteje izpostavljenih izzivov so dolge čakalne dobe, zlasti za pregled pri specialistu ortopedu, za pridobitev ortopedskega pripomočka ali za začetek specializirane fizioterapije. Ti zamiki lahko povzročijo zamujeno terapevtsko okno pri otrocih, ki se nahajajo v ključnem obdobju rasti, ko je še mogoče učinkovito vplivati na napredovanje deformacije (Weinstein et al., 2008).

Poleg čakalnih dob se pogosto pojavlja tudi pomanjkljiva povezanost med različnimi ravnmi zdravstvenega sistema. Sodelovanje med ortopedi, fiziatri in fizioterapevti je pogosto nepovezano ali prepuščeno iniciativi posameznega zdravnika ali starša. Pomanjkanje sistematizirane obravnave, koordinacije in skupnih protokolov lahko vodi do prekinitev v terapevtski verigi, kar zmanjšuje učinkovitost zdravljenja. Dodatna težava je razpoložljivost ustrezno usposobljenih terapevtov za Schroth metodo, saj gre za specializirano znanje, ki ga v Sloveniji ponuja le omejeno število terapevtov. Zaradi tega so nekatere družine primorane iskati pomoč v tujini ali pri zasebnih izvajalcih.

Čeprav javni zdravstveni sistem pokriva osnovne stroške diagnostike, nošenja opornic in kirurških posegov, pa večina učinkovitih oblik konzervativnega zdravljenja, kot so Schroth vaje, ostaja zunaj sistema obveznega zdravstvenega zavarovanja. To pomeni, da morajo družine financirati tovrstne terapije iz lastnih sredstev. Cena ene individualne ure Schroth terapije se giblje med 40 in 70 evri, pri čemer je za doseganje vidnih rezultatov potrebna dolgotrajna in redna obravnava, ki lahko traja več let (Valdoltra, 2014).

Poleg samega stroška terapij dodatno breme predstavlja tudi potreba po potovanju v večja mesta, kjer so specialisti na voljo, kar pomeni dodaten časovni in finančni vložek. Družine z nižjimi prihodki so tako pogosto v slabšem položaju, saj si redne terapije ne morejo privoščiti, kar lahko privede do slabših izidov zdravljenja. To ustvarja neenakosti med pacienti in odpira vprašanje pravičnosti v dostopu do zdravljenja. V kontekstu načel socialne pravičnosti bi bilo smiselno razmisliti o vključitvi učinkovitih konzervativnih terapij v sistem javnega zdravstva oziroma vzpostavitvi podpornih mehanizmov, ki bi olajšali dostop do celovite rehabilitacije tudi za socialno šibkejše skupine.

Ključno vlogo pri dolgoročni uspešnosti zdravljenja ima ustrezna edukacija tako otrok kot tudi njihovih staršev. Razumevanje narave bolezni, pomena rednega nošenja opornice in natančnega izvajanja vaj bistveno pripomore k adherenci k zdravljenju (Negrini et al., 2015). Izobraževalni programi in psihosocialna podpora dokazano zmanjšujejo stres ter povečujejo samozavest in kompetence pacientov pri spopadanju z vsakodnevnimi izzivi bolezni (Yilmaz et al., 2017).

V Sloveniji takšni programi še niso sistematično vzpostavljeni, kljub dokazom o njihovi učinkovitosti. Smiselno bi bilo uvesti strukturirane delavnice, svetovalne ure in podporne skupine, kar bi olajšalo soočanje z diagnozo ter okrepilo sodelovanje v zdravljenju.

Z razvojem tehnologije prihajajo v ospredje tudi nove možnosti za spremljanje in zdravljenje skolioze. V klinično prakso so že vključene 3D analize drže, digitalni modeli hrbtenice in simulacije korekcije, ki omogočajo bolj precizno načrtovanje terapij (Cobetto et al., 2017). Nosljive tehnologije, kot so pametni stezniki z vgrajenimi senzorji, omogočajo sprotno beleženje časa nošenja in sile pritiska, kar povečuje motivacijo in zanesljivost podatkov (Karimi et al., 2020).

Poleg tega je v porastu uporaba telemedicine, zlasti v obdobjih, ko je fizični dostop do terapije omejen. Fizioterapevtske vaje se lahko izvajajo na daljavo preko video povezave, kar olajša dostop do strokovne pomoči in omogoča boljše spremljanje napredka. Prve raziskave kažejo, da je tak pristop primerljivo učinkovit kot fizična prisotnost terapevta, če je podprt z ustreznimi tehničnimi rešitvami in spremljanjem (Monticone et al., 2022).

ZDRAVLJENJE SKOLIOZE Z VIDIKA STROKE IN PACIENTOV

Za namen poglobljenega razumevanja doživljanja in percepcij, povezanih s skoliozo, smo v samostojni lastni raziskavi uporabili kvalitativni raziskovalni pristop, temelječ na strukturiranem intervjuju. Cilj raziskave je bil zajeti večplastne vidike izkušenj različnih deležnikov – zdravstvenih strokovnjakov, pacientov s skoliozo ter njihovih bližnjih svojcev, pri čemer nas je zanimala tako klinična kot tudi psihosocialna razsežnost bolezni. Zasnovali smo strukturiran intervju, ki je temeljil na enotnem naboru vprašanj, oblikovanih tako, da zajamejo ključne vidike doživljanja skolioze. Vprašanja so bila vsebinsko usmerjena v raziskovanje osebnih izkušenj s potekom bolezni in njenim zdravljenjem, zaznanih izzivov v okviru zdravstvenega sistema, kot so dostopnost terapij, čakalne dobe in usklajenost obravnave, ter vpliva bolezni na psihosocialno življenje posameznika, vključno s samopodobo, vsakdanjimi dejavnostmi in podporo družine. Poleg tega smo z intervjujem zajeli tudi oceno učinkovitosti uporabljenih terapevtskih pristopov in splošno zadovoljstvo z zdravstveno obravnavo, z namenom pridobiti tudi predloge za izboljšave obstoječega sistema obravnave skolioze v Sloveniji.

Analiza intervjujev, izvedenih z zdravstvenim strokovnjakom, staršem otroka s skoliozo in osebo, ki ima skoliozo, razkriva večplastno sliko izzivov in priložnosti v obravnavi te bolezni v Sloveniji. Rezultati so bili tematsko združeni v šest sklopov, kar omogoča boljše razumevanje ključnih področij. Analiza intervjujev, izvedenih z zdravstvenim strokovnjakom, staršem otroka s skoliozo, osebo, ki ima skoliozo, ter mladim fantom, ki je bil pred dvema mesecema operiran zaradi skolioze, razkriva večplastno sliko izzivov in priložnosti v obravnavi te bolezni v Sloveniji. Mladi fant je izpostavil več vprašanj in opažanj: ali je po operaciji še vedno mogoče krivino zmanjšati z vajami ali je operacija edina možnost; dvom v učinkovitost steznika, če je telo pri tem ostane negibno; potrebo po dolgotrajnem izvajanju vaj, da bi se pokazal večji napredek; težave zaradi večmesečnega časovnega zamika med izdajo napotnice za steznik, naročanjem pri Moor-u in njegovo izdelavo; pomen, da se terapije izvajajo pogosto in v bližini kraja bivanja; ter mnenje, da so zasebni izvajalci fizioterapij pogosto boljši, vendar so dražji, saj javno zdravstvo financira le javne ustanove z daljšimi čakalnimi dobami. Prav tako je poudaril, da prisotnost družine in prijateljev prinaša pomembno moralno podporo in dodatno mnenje.

Vsi trije intervjuvanci so s skoliozo povezani na neposreden način – bodisi preko strokovnega dela, starševske izkušnje ali osebnega življenja z boleznijo. Ortoped se s primeri srečuje vsakodnevno, pri čemer obravnava paciente z različnimi stopnjami ukrivljenosti, od blagih do izrazitih deformacij, ki pomembno vplivajo na kakovost življenja. Starš je poudaril čustveno in organizacijsko zahtevnost spremljanja zdravljenja otroka, medtem ko je pacientka opisala dolgoročni vpliv bolezni na vsakdanje življenje, ki zajema pogoste preglede, terapije in psihološko prilagajanje.

Pri odločanju med konservativnim in operativnim zdravljenjem se pojavljajo dileme glede pravočasnosti in učinkovitosti posega. Strokovnjak poudarja, da operativno zdravljenje pride v poštev predvsem pri napredovalih primerih (običajno nad 45–50° Cobbovega kota), vendar je meja med obema pristopoma pogosto nejasna, zlasti pri mladostnikih v obdobju rasti. Starš in pacientka sta izpostavila, da konzervativno zdravljenje zahteva visoko motivacijo, čas in finančne vire, hkrati pa ni zagotovila, da bo operacija dolgoročno prinesla boljši izid. Mednarodne raziskave (npr. Negrini et al., 2012; Schreiber et al., 2016) potrjujejo, da je zgodnje uvajanje specifičnih fizioterapevtskih metod ključno pri odložitvi ali preprečitvi operacije.

Kljub temu, da javni zdravstveni sistem v Sloveniji zagotavlja osnovno obravnavo (diagnostika, opornice, operacije), so intervjuvanci izpostavili pomanjkanje sistematične koordinacije med različnimi ravnmi zdravstvene oskrbe. Dolge čakalne dobe za specializirane preglede in ortopedske pripomočke, pomanjkanje terapevtov usposobljenih za Schroth metodo ter omejena dostopnost prilagojenih vaj so ključne ovire. Tovrstne težave se ujemajo z ugotovitvami Ortopedske bolnišnice Valdoltra (2014), kjer so opozorili na zamujeno terapevtsko okno pri otrocih zaradi sistemskih zamud.

Vsi intervjuvanci soglašajo, da kakovostna in pravočasna fizioterapija pomembno vpliva na potek bolezni. Schroth terapija je izpostavljena kot klinično dokazano učinkovita metoda, vendar je v Sloveniji pogosto dostopna le samoplačniško in v omejenem številu lokacij. Alternativni pristopi, kot so osteopatija ali kiropraktika, so uporabljeni kot dopolnitev, vendar brez nadzora strokovnjaka lahko predstavljajo tveganje. Podobne ugotovitve navajajo Weiss et al. (2017) in Monticone et al. (2016), ki poudarjajo pomen individualiziranih vaj ter multidisciplinarnega pristopa.

Medtem ko osnovne storitve krije zdravstveno zavarovanje, so številne specializirane terapije, ki dokazano izboljšujejo izide, izven javnega financiranja. Cena individualne Schroth ure (40–70 EUR) in potreba po večletni obravnavi pomenita znatno finančno breme, ki povečuje neenakost med pacienti. Starši so pogosto prisiljeni iskati pomoč pri zasebnikih ali celo v tujini, kar sovpada z mednarodnimi opozorili o vplivu socioekonomskega statusa na izide zdravljenja (Yilmaz et al., 2017).

Podpora družine in prijateljev je prepoznana kot ključen dejavnik uspešnega zdravljenja. Pri mladostnikih vpliva tako na adherenco k terapijam kot tudi na psihološko prilagoditev bolezni. Okolje, ki nudi motivacijo, čustveno oporo in praktično pomoč, pomembno prispeva k boljšim izidom, kar potrjujejo tudi raziskave Yilmaz et al. (2017).

ZAKLJUČEK

V teoretičnem delu strokovnega članka smo obravnavali skoliozo kot kompleksno deformacijo hrbtenice, ki presega zgolj ortopedski okvir in vključuje anatomske, biomehanske ter psihosocialne razsežnosti. Podrobno smo pojasnili razlike med idiopatsko in sekundarno obliko skolioze ter opisali značilnosti ukrivljenosti, rotacije vretenc in spremembe telesne drže. Analizirali smo epidemiološke značilnosti, s poudarkom na pojavnosti med mladostniki v obdobju intenzivne rasti, in predstavili diagnostične metode – od kliničnega pregleda z Adamovim testom predklona do rentgenske analize po Cobbovi metodi, ki ostaja zlati standard za opredelitev stopnje ukrivljenosti. Opisali smo tudi mednarodne kriterije, ki določajo potrebo po terapevtskem ukrepanju, ter predstavili sodobne konzervativne in operativne pristope, vključno z zgodovinskim pregledom razvoja zdravljenja skolioze od Hipokratove klopi do sodobnih metod spinalne fiksacije. Poseben poudarek smo namenili izzivom slovenskega zdravstvenega sistema, med katerimi izstopajo dolge čakalne dobe, pomanjkanje kadrov in neenak dostop do specializirane rehabilitacije. Empirični del raziskave, izveden s pomočjo strukturiranih intervjujev z ortopedom, staršem otroka s skoliozo in pacientko, ki z boleznijo živi, je razkril vrsto ključnih ugotovitev. Intervjuvanci so se strinjali, da slovenski zdravstveni sistem dobro pokriva osnovno diagnostiko, predpisovanje ortopedskih pripomočkov in operativne posege, vendar so poudarili pomanjkanje dostopa do specializiranih konzervativnih metod, kot je Schroth terapija, ki je pogosto na voljo zgolj samoplačniško in na omejenem številu lokacij. Ta omejitev vodi v neenakosti med pacienti, saj si dolgotrajnega in rednega izvajanja terapije ne morejo privoščiti vsi, kar potrjujejo tudi ugotovitve Yilmaz in sod. (2017) ter Ortopedske bolnišnice Valdoltra (2014).

Rezultati naših intervjujev potrjujejo, da so klinične dileme pri odločitvi med konzervativnim in operativnim zdravljenjem pogosto povezane z nejasnimi mejami med obema pristopoma, zlasti pri mladostnikih, ki so še v obdobju rasti. Intervjuvanci so poudarili pomen pravočasnega odkrivanja in zgodnjega začetka konservativnega zdravljenja, saj to lahko odloži ali prepreči potrebo po operaciji, kar se ujema z ugotovitvami Negrini in sod. (2012) ter Schreiber in sod. (2016). Prav tako so opozorili na pomanjkanje koordinacije med ortopedi, fizioterapevti in drugimi zdravstvenimi strokovnjaki, kar povzroča zamude v obravnavi in zmanjšuje učinkovitost terapij. Dodatno intervju z mladim fantom po nedavni operaciji je razkril vidik neposredne izkušnje okrevanja, vprašanja o dolgoročnih možnostih konzervativnega zdravljenja po operaciji in izpostavil pomen kontinuitete terapij brez predolgih časovnih prekinitev. Njegovi odgovori so poudarili, da čakalne dobe in geografska oddaljenost terapevtskih centrov še dodatno otežujejo proces rehabilitacije, in da družinska in socialna podpora ostajata ključna za psihološko stabilnost in motivacijo pri izvajanju vaj.

Pri primerjavi naših rezultatov z obstoječimi raziskavami v Sloveniji in tujini ugotavljamo, da se zaznane težave v veliki meri ujemajo z mednarodnimi izzivi, vendar imajo v našem prostoru nekatere specifične značilnosti. Na primer, sistem »wait and see«, ki ga omenja eden od intervjuvancev, je bil že kritiziran v tujini zaradi tveganja zamujenega terapevtskega okna (Weinstein in sod., 2008), vendar v Sloveniji ta pristop še vedno pogosto prevladuje. Poleg tega je pomanjkanje terapevtov za Schroth metodo v Sloveniji bistveno večje kot v nekaterih evropskih državah, kar še povečuje regionalne razlike v dostopu do kakovostne

rehabilitacije.

Stroki želimo s to raziskavo sporočiti, da je potrebna sistemska prenova obravnave skolioze, ki bi morala vključevati: vzpostavitev nacionalnega registra bolnikov s skoliozo, standardizacijo protokolov zdravljenja, razširitev dostopa do specializirane fizioterapije v okviru javnega zdravstva, izboljšanje koordinacije med strokovnjaki in razvoj programov psihosocialne podpore za paciente in njihove družine. Nacionalni register, kot kažejo izkušnje iz Skandinavije (Lundon in sod., 2015), bi omogočil dolgoročno spremljanje izidov in oblikovanje dokazno utemeljenih zdravstvenih politik.

Članek je relevanten za širok spekter strokovnjakov – od ortopedov, fizioterapevtov in medicinskih sester do psihologov, pedagoških delavcev, oblikovalcev zdravstvenih politik in predstavnikov pacientskih organizacij. Poudarja pomen multidisciplinarnega pristopa, ki presega zgolj ortopedski vidik bolezni, in vključuje tudi psihološko, socialno ter izobraževalno dimenzijo.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo poglobljene longitudinalne študije o dolgoročnih učinkih Schroth terapije v javnem zdravstvenem sistemu, primerjalne analize med različnimi konservativnimi pristopi, raziskave o učinkovitosti tele-rehabilitacije ter študije, ki bi preučevale vpliv socialno-ekonomskega statusa na izide zdravljenja skolioze. Prav tako bi bilo smiselno raziskati vpliv zgodnje edukacije staršev in pacientov na adherenco k terapijam in dolgoročno prognozo bolezni.

Tak pristop bi omogočil bolj uravnoteženo, dostopno in celostno obravnavo skolioze v Sloveniji, zmanjšal regionalne in socialne razlike ter dolgoročno izboljšal kakovost življenja pacientov.

LITERATURA

Burwell, R. G., Dangerfield, P. H., Freeman, B. J., & Grivas, T. B. (2013). Etiologic theories of idiopathic scoliosis: From past and present to future. Pediatric Spine, 1(1), 1–32.. [12.6.2025].

Cobb, J. R. (1948). Outline for the study of scoliosis. American Academy of Orthopaedic Surgeons Instructional Course Lectures, 5, 261–275.

Diab, M., Smith, A. R., & Kuklo, T. R. (2009). Spinal deformities. In E. T. Otsuka (Ed.), Pediatric orthopaedics and sports injuries (pp. 483–518). Lippincott Williams & Wilkins.

Karimi, M. T., Fatoye, F., & Rezaeian, Z. S. (2020). Evaluation of smart braces for scoliosis treatment: a systematic review. Medical Engineering & Physics, 77, 25–33.. [28.6.2025].

Lonstein, J. E., Winter, R. B., Moe, J. H., & Bradford, D. S. (2006). Idiopathic scoliosis and other deformities of the spine. In S. T. Canale & J. H. Beaty (Eds.), Campbell's operative orthopaedics   (11th                                          ed.).                       Mosby                  Elsevier. Lundon, K., Christakis, M., & Ng, L. (2015). Developing a scoliosis registry in Canada: a national collaborative approach. Canadian Journal of Surgery, 58(6), 396–400. https://doi.org/10.1503/cjs.014215. [12.6.2025].

Monticone, M., Ambrosini, E., Cazzaniga, D., Rocca, B., & Ferrante, S. (2016). Active self- correction and task-oriented exercises reduce spinal deformity and improve quality of life in subjects with mild adolescent idiopathic scoliosis. Results of a randomized controlled trial, European Spine Journal, 25(10), 3120–3129.. [29.6.2025].