POVZETEK

Strokovni članek obravnava kompleksno razmerje med strokovno in uporabniško zaznavo kakovosti arhitekturnih storitev. Izhodišče predstavlja teoretična opredelitev kakovosti v arhitekturi, ki temelji na večdimenzionalnih merilih, kot so trajnost, kontekstualna umeščenost, funkcionalnost in estetska koherenca. Arhitekti kakovost pogosto razumejo kot procesno kategorijo, ki presega tehnično izvedbo in vključuje refleksijo, odgovornost ter dolgoročni vpliv na prostor. Uporabniki arhitekturnih storitev, med katere sodijo naročniki, investitorji in končni uporabniki prostora, pa kakovost pogosto vrednotijo na podlagi merljivih in neposrednih dejavnikov, kot so cena, hitrost izvedbe, uporabnost in bivanjsko udobje. Članek temelji na empirični raziskavi, ki združuje kvantitativno anketiranje uporabnikov s kvalitativnimi intervjuji z arhitekti. Kvantitativni del je pokazal, da uporabniki največji pomen pripisujejo funkcionalnosti, estetiki in kontekstualni prilagojenosti arhitekture, medtem ko intervjuji razkrivajo strokovni pogled, ki poudarja kompleksnost odločitev, pomen sodelovanja in ustvarjalno odgovornost. Primerjava obeh perspektiv razkriva razkorak v pričakovanjih, ki pa ga članek ne razume kot oviro, temveč kot priložnost za razvoj bolj vključujočih arhitekturnih praks. Članek osvetljuje potrebo po vzpostavitvi dialoga med stroko in uporabniki, poziva k večji participaciji ter spodbuja oblikovanje arhitekturnih storitev, ki bodo hkrati strokovno utemeljene in odzivne na resnične potrebe uporabnikov. Cilj raziskave je prispevati k večji usklajenosti med arhitekturno stroko in družbenim kontekstom, v katerem arhitektura nastaja. Ključne besede: kakovost arhitekture, uporabniška izkušnja, strokovna merila, participacija, arhitekturne storitve

ABSTRACT

This professional article explores the complex relationship between the expert and user perception of architectural service quality. It is grounded in the theoretical definition of quality in architecture, which is based on multidimensional criteria such as sustainability, contextual integration, functionality, and aesthetic coherence. Architects often perceive quality as a process-oriented category that goes beyond technical execution, encompassing reflection, responsibility, and the long-term impact on space. In contrast, users of architectural services – including clients, investors, and end users – tend to evaluate quality based on measurable and immediate factors, such as cost, implementation speed, usability, and residential comfort. The article is based on empirical research that combines quantitative user surveys with qualitative interviews with architects. The quantitative data revealed that users attach the greatest importance to functionality, aesthetics, and the contextual adaptation of architecture, whereas the interviews highlighted the professional perspective that emphasizes the complexity of decision-making, the significance of collaboration, and the architect’s creative responsibility. The comparison between these two viewpoints reveals a perceptual gap that the article does not interpret as an obstacle, but rather as an opportunity to develop more inclusive architectural practices. The article underscores the need to establish dialogue between the profession and users, calls for greater participation, and promotes the creation of architectural services that are both professionally sound and responsive to users’ real needs. The aim of the study is to contribute to a greater alignment between architectural practice and the social context in which architecture is produced.

Keywords: architectural quality, user experience, professional criteria, participation, architectural services

UVOD

Vloga arhitekta že dolgo presega zgolj risanje tlorisov in oblikovanje objektov. Arhitekt danes deluje kot mediator med prostorom, uporabnikom in različnimi strokovnimi področji, kar pomeni, da nosi odgovornost za usklajevanje številnih – pogosto nasprotujočih si – želja, omejitev in potreb. V sodobnem času, ko se arhitekturno ustvarjanje odvija na presečišču trga, zakonodajnih zahtev, družbenih vrednot in individualnih pričakovanj, postaja razumevanje kakovosti arhitekturnih storitev vse bolj večplastno in kompleksno.

Kakovost arhitekturnega dela se razteza prek funkcionalnih rešitev, estetskih meril in trajnostne naravnanosti ter vključuje tudi občutljivost za kontekstualno umeščenost v prostor in skupnost. Arhitekti pogosto ocenjujejo svoje delo z vidika dolgoročnega vpliva na prostor, inovativnosti, skladnosti s prostorskimi politikami in kulturnimi vrednotami. Uporabniki arhitekturnih storitev pa nemalokrat dajejo večji poudarek merljivim in neposrednim koristim, kot so cena, hitrost izvedbe, uporabna vrednost, bivanjsko udobje in enostavnost uporabe prostora.

Prav iz teh razlik izhaja osrednje raziskovalno vprašanje tega prispevka: Kateri elementi kakovosti arhitekturnih storitev so za uporabnike najpomembnejši in kako se ti kriteriji ujamejo z vrednotenjem arhitektov?

V nadaljevanju članka so predstavljena teoretična izhodišča in sodobni modeli kakovosti v storitvenem sektorju, s poudarkom na arhitekturi kot interdisciplinarni praksi. Temu sledi predstavitev raziskovalne metodologije, ki je zasnovana z namenom identifikacije ključnih dejavnikov zaznane kakovosti. Rezultati raziskave omogočajo globlji vpogled v razkorak med strokovnim in uporabniškim pogledom na kakovost arhitekturnih storitev ter ponujajo izhodišča za razvoj bolj vključujočega pristopa k vrednotenju arhitekturne prakse.

ARHITEKTURNE STORITVE: TEORETIČNA IZHODIŠČA

Arhitekturne storitve kot profesionalna dejavnost obsegajo niz strokovnih, tehničnih in intelektualnih nalog, ki so usmerjene v oblikovanje grajenega okolja. Te storitve vključujejo idejno zasnovo, projektno dokumentacijo, usklajevanje z zakonodajo, koordinacijo sodelujočih strok ter nadzor nad izvedbo gradnje. Arhitekt ni zgolj oblikovalec, temveč tudi koordinator, svetovalec in varuh javnega interesa v prostoru. Teoretična izhodišča za razumevanje arhitekturnih storitev izhajajo tako iz zgodovinske vloge arhitekta kot tudi iz sodobnega okvira regulacije in profesionalne prakse.

Arhitektura je že od antike dalje dojemana kot technē, tj. veščina, ki združuje znanje, izkušnje in ustvarjalnost. Vitruvij je v svojem delu De architectura (1. stol. pr. n. št.) zapisal, da mora biti arhitektura osnovana na treh temeljih: trdnosti (firmitas), uporabnosti (utilitas) in lepoti (venustas) (Vitruvius, prev. Morgan, 1914). Ta trojica ostaja aktualna še danes, čeprav je bila v sodobnosti dopolnjena z novimi kategorijami, kot so trajnost, energetska učinkovitost in prostorska odgovornost.

Z razvojem sodobne družbe in tehnoloških možnosti so se arhitekturne storitve profesionalizirale in standardizirale. Arhitekturna praksa danes poteka v skladu z zakonskimi določili (npr. Zakon o arhitekturni in inženirski dejavnosti v Sloveniji – ZAID) ter poklicnimi kodeksi, ki določajo pravila poklicne etike, dolžnosti do naročnika, javnosti in stroke (ZAPS, 2021). Arhitekturne storitve so del regulirane dejavnosti, kar pomeni, da jih lahko opravlja zgolj pooblaščena oseba z ustrezno izobrazbo, licenco in poklicno odgovornostjo.

Obseg arhitekturnih storitev obsega več faz, ki so medsebojno povezane in jih urejajo tako praksa kot profesionalni standardi. Po Mednarodni zvezi arhitektov (UIA) in Mednarodni zvezi svetovalnih inženirjev (FIDIC) so osnovne faze arhitekturnega projekta: priprava in analiza, idejna zasnova, projekt za pridobitev gradbenega dovoljenja, projekt za izvedbo, izbor izvajalca in nadzor nad gradnjo (UIA & FIDIC, 2001).

V Sloveniji so te faze opredeljene tudi v pravilnikih, zlasti v Pravilniku o projektni dokumentaciji (Uradni list RS, št. 55/2008), kjer se jasno določa, katere vsebine morajo biti vključene v posamezne faze projektne dokumentacije (npr. IDZ, DGD, PZI). Arhitekt je tako odgovoren za funkcionalnost, tehnično ustreznost, zakonitost in celovitost rešitev, ki jih ponuja naročniku.

Sodobna arhitekturna praksa presega meje čistega oblikovanja. Arhitekt sodeluje z drugimi strokami (gradbeni inženirji, krajinski arhitekti, strojni in elektroinženirji, konservatorji itd.) ter znotraj kompleksnih regulativnih okvirov, kar od njega zahteva visoko raven koordinacije, pravnega znanja ter sposobnost integracije interdisciplinarnih prispevkov v prostorsko in tehnično koherentno rešitev (Emmitt, 2014).

Poleg tega arhitekturna storitev vključuje vlogo svetovalca naročniku pri izbiri materialov, tehnologij, oceni investicije, racionalizaciji stroškov ter upravljanju z riziki v fazi načrtovanja in izvedbe. Pomembna vloga arhitekta je tudi varovanje kulturne in naravne dediščine ter umeščanje objektov v prostorski kontekst, kar zahteva poglobljeno poznavanje zakonodaje, okoljskih standardov in lokalnih specifik (Kostof, 1995).

Arhitekturna storitev je poleg tehničnega in ustvarjalnega dela tudi izraz družbene odgovornosti. Kodeks poklicne etike Zbornice za arhitekturo in prostor (ZAPS) določa, da mora arhitekt delovati v skladu z javnim interesom, varovati kulturne vrednote, spoštovati okolje in delovati pošteno ter transparentno v razmerju do naročnika in tretjih oseb (ZAPS, 2021). Etična dimenzija arhitekturne storitve se izraža tudi v zavedanju dolgoročnih prostorskih posledic odločitev, ki jih arhitekt sprejema pri načrtovanju.

Sodobna teorija opozarja, da je arhitektura »odvisna« (Till, 2009), saj ni avtonomna umetnost, temveč je vpeta v družbeni, ekonomski, politični in okoljski kontekst. To pomeni, da mora biti arhitekt zmožen delovati v pogojih negotovosti, kompromisov in pluralnih interesov, pri čemer ne sme izgubiti strokovne integritete.

Razumevanje kakovosti arhitekturnih storitev se med različnimi deležniki pogosto razhaja, pri čemer arhitekti in uporabniki (naročniki, investitorji, prebivalci) kakovost vrednotijo skozi različne leče. Teoretična izhodišča razumevanja kakovosti v arhitekturi segajo v interdisciplinarno polje, ki zajema tako tehnične kot družbene dimenzije, pri čemer je osrednji izziv usklajevanje strokovnih standardov z vsakodnevnimi pričakovanji uporabnikov prostora. V strokovni arhitekturni teoriji se kakovost pogosto opredeljuje s pomočjo meril, ki temeljijo na konceptih trajnosti, kontekstualnosti, materialnosti in estetske koherence. Po mnenju Zumthorja (2010) naj bi arhitektura ustvarjala »atmosfere«, ki presegajo golo funkcionalnost in izražajo večplastno čutno izkušnjo prostora. Poudarek je na celostnem pristopu, ki vključuje spoštovanje do lokacije, kulturnega konteksta in rabe materialov. Kakovostni arhitekturni projekti po tej logiki združujejo trajnostno gradnjo, funkcionalno razporeditev, in hkrati subtilno estetsko izraznost (Lidwell, Holden, & Butler, 2010).

Hkrati se kakovost v arhitekturi navezuje na sposobnost oblikovanja prostora, ki podpira dolgoročno uporabo, fleksibilnost ter odpornost na okoljske vplive. Po ISO 9001:2015, ki se uporablja tudi v nekaterih arhitekturnih praksah, kakovost pomeni »stopnjo, do katere skupek lastnosti izpolnjuje zahteve« – kar vključuje tehnične standarde, zakonodajne okvire in etične smernice (International Organization for Standardization, 2015).

Kakovost v arhitekturi od Vitruvija do sodobnih pogledov

Že rimski arhitekt Vitruvij je kakovost arhitekture opredelil s triado firmitas (trdnost), utilitas (uporabnost) in venustas (lepota), ki jih navaja v delu De architectura (Vitruvij, v Rowland & Howe, 1999, str. 23). Ta trojica ostaja temelj strokovnega presojanja, ki se v sodobnem času dopolnjuje z novimi kriteriji: trajnost (Guy & Farmer, 2001, str. 142), dostopnost, energetska učinkovitost (Vale & Vale, 2009, str. 58) in vključevanje skupnosti (Till, 2009, str. 74).

V sodobni arhitekturni teoriji in praksi postaja uporabniški vidik vse pomembnejši, saj arhitektura ni le rezultat ustvarjalnega procesa stroke, temveč je predvsem prostor, ki oblikuje vsakdanjo izkušnjo uporabnika. Razumevanje arhitekturnih storitev skozi oči uporabnika odpira vprašanja o funkcionalnosti, dostopnosti, čustveni odzivnosti prostora ter o vlogi arhitekta kot posrednika med vizijo in realnostjo. Uporabniška perspektiva vključuje subjektivne dejavnike, kot so dojemanje udobja, občutek identitete, možnost prilagajanja prostora ter stopnja zadovoljstva z bivanjskim okoljem (Preiser & Vischer, 2005).

Z vidika uporabnika se kakovost izraža skozi vsakdanjo rabo prostora. Številne raziskave kažejo, da uporabniki pogosto ne vrednotijo arhitekture po strokovnih kriterijih, temveč po občutku udobja, jasnosti tlorisa, svetlobi, tišini, dostopnosti (Rapoport, 1982, str. 156). Uporabnik v arhitekturi ni zgolj pasivni prejemnik storitve, temveč aktivni soustvarjalec prostora. Arhitektura je v svojem bistvu interakcijski medij med človekom in grajenim okoljem. Kakovost te interakcije je ključna za razumevanje uspešnosti arhitekturnih rešitev. Arhitekturni prostor se oblikuje skozi vsakdanjo rabo – skozi gibanje, rutino, občutek pripadnosti in zmožnost prilagajanja individualnim življenjskim stilom (Dovey, 2010). Prostor, ki ne upošteva dejanskega načina življenja uporabnika, lahko postane tujek ali celo vir nezadovoljstva.

Uporabniki pogosto ocenjujejo arhitekturno storitev glede na uporabnost, intuitivnost zasnove, udobje bivanja in podporo njihovim dejavnostim. Ti kriteriji so redko eksplicitno artikulirani v strokovni projektni dokumentaciji, a so odločilni pri zaznani kakovosti prostora (Gifford, 2007). Arhitekti morajo zato razviti razumevanje vsakdanje prostorske prakse in oblikovati rešitve, ki podpirajo realne potrebe posameznika ali skupnosti.

Modeli sodelovalnega načrtovanja (participatory design) predlagajo, da je kakovost arhitekturne storitve pogojena z vključitvijo uporabnikov v proces odločanja in oblikovanja. Sanoff (2000) opozarja, da s participacijo uporabnikov ne le izboljšamo uporabniško izkušnjo, temveč tudi zmanjšamo tveganje za neskladje med načrtovano in dejansko rabo prostora. Načrtovanje, ki temelji na dialogu, omogoča arhitektu, da zazna skrite potrebe, vrednote in navade uporabnika, ki jih formalna specifikacija naročila pogosto spregleda.

Kljub napredku na tem področju se številne arhitekturne prakse še vedno opirajo na enosmerni tok odločanja, pri čemer je uporabnik marginaliziran ali vključen zgolj formalno. To vodi do situacij, ko uporabniki prostor sicer prevzamejo, a ga prilagodijo po svoje, pogosto v nasprotju s prvotno zasnovo – kar kaže na nezadostno razumevanje uporabniških navad v fazi projektiranja (Till, 2009).

Koncept »arhitekture vsakdanjosti« poudarja, da se vrednost arhitekture ne meri zgolj po svoji formalni, estetski ali simbolni vrednosti, temveč predvsem po tem, kako uspešno podpira vsakdanjo dinamiko življenja uporabnikov. Lefebvre (1991) opozarja, da arhitektura, ki se oddalji od resničnih izkušenj vsakdanjosti, tvega, da postane reprezentacija brez funkcionalne vsebine. Sodobna arhitekturna praksa zato vse pogosteje prepoznava pomen prostorskega udobja, ergonomije, svetlobe, zvoka in možnosti za individualizacijo kot ključne dejavnike zadovoljstva uporabnika.

V raziskavah, ki preučujejo izkušnje uporabnikov grajenega okolja, se pojavlja koncept post- occupancy evaluation (POE), ki sistematično zbira povratne informacije uporabnikov o kakovosti prostora po njegovi uporabi. To predstavlja pomembno orodje za izboljševanje prihodnjih projektov in za učenje o tem, kako prostor dejansko deluje (Preiser & Nasar, 2008). Z vidika uporabnikov se kakovost arhitekturnih storitev pogosteje navezuje na dostopnost, stroškovno učinkovitost, uporabnost, energetsko varčnost ter časovno izvedljivost projekta. Po raziskavi Heywooda in Kenleyja (2008) naročniki pogosto poudarjajo zanesljivost, preglednost procesa, spoštovanje rokov in proračunov, pri čemer je estetska vrednost podrejena funkcionalni primernosti in praktični vrednosti. Uporabniki kakovost pogosto dojemajo kot neposreden rezultat njihove izkušnje prostora, kar vključuje udobje, svetlobo, temperaturo, akustiko in občutek varnosti (Preiser & Vischer, 2005).

Tovrstno dojemanje kakovosti je pogosto subjektivno, saj se posamezne vrednote razlikujejo glede na demografske in kulturne dejavnike. Kot opozarjajo Gann, Salter in Whyte (2003), uporabniki ne ocenjujejo arhitekturne kakovosti na podlagi strokovne terminologije, temveč glede na vsakodnevno funkcionalnost prostora, kar lahko vodi do napetosti v komunikaciji z arhitekti.

MODELI KAKOVOSTI STORITEV

Za širše razumevanje uporabniške perspektive je smiselna uporaba modelov iz storitvenih ved. Model SERVQUAL (Parasuraman, Zeithaml & Berry, 1988, str. 12) predlaga pet dimenzij kakovosti storitev: zanesljivost, dostopnost, vljudnost, empatičnost in materialna komponenta. Avtorji poudarjajo razliko med pričakovano in zaznano kakovostjo. Pri ocenjevanju kakovosti arhitekturnih storitev je pomembno tudi razumevanje pričakovanj uporabnikov. Parasuraman idr. (1988) so razvili model SERVQUAL, ki temelji na petih dimenzijah kakovosti storitev: zanesljivost (reliability), odzivnost (responsiveness), zagotovilo (assurance), empatija (empathy) in oprijemljivost (tangibles). Čeprav je bil model prvotno razvit za storitvene dejavnosti, kot so bančništvo ali zdravstvo, so njegove dimenzije aplicirane tudi na arhitekturne storitve, pri čemer so posebej pomembni osebni odnos, profesionalna kompetentnost, zaupanje in sposobnost prenosa idej v razumljive in uporabne rešitve (Cheng & Li, 2001).

Drug koristen okvir je Kano model (Kano et al., 1984, str. 39), ki razlikuje med osnovnimi, pričakovanimi in navdušujočimi lastnostmi storitev. V kontekstu arhitekture so lahko osnovne funkcionalne rešitve samoumevne, medtem ko inovativnost ali estetska dodana vrednost prinašata navdušenje – a tudi tveganje nerazumevanja.

Kakovost storitev kot teoretični koncept izhaja iz področja storitvenega managementa in se opira na razumevanje storitve kot procesa, ki je soodvisen od uporabnika, njegovega zaznavanja in izkušnje. Temeljna značilnost storitev je njihova neoprijemljivost (intangible nature), kar pomeni, da kakovosti ni mogoče vnaprej oceniti, kot je to mogoče pri fizičnem izdelku – uporabnik jo zazna šele med ali po opravljeni storitvi (Parasuraman, Zeithaml & Berry, 1985). Ta značilnost je posebej izrazita pri kompleksnih strokovnih storitvah, kot so arhitekturne, kjer končni izdelek pogosto nastane šele skozi sodelovanje med izvajalcem in naročnikom.

V kontekstu arhitekturnih storitev kakovost presega le estetsko in tehnično vrednost arhitekturnega objekta – vključuje tudi procesno kakovost, ki se kaže v profesionalnosti, komunikaciji, razumevanju naročnikovih potreb ter zmožnosti ustvarjanja vrednosti za uporabnika (Zeithaml, Bitner & Gremler, 2018). Po mnenju Grönroosa (1990) je kakovost storitev rezultat interakcije med tehnično komponento (kaj je bilo izvedeno) in funkcionalno komponento (kako je bila storitev izvedena). V arhitekturi se to konkretizira kot razlika med oblikovalsko rešitvijo (načrt, stavba) in načinom sodelovanja med arhitektom in naročnikom skozi projekt.

Razkorak med strokovnim in uporabniškim dojemanjem kakovosti se kaže kot eden ključnih izzivov v sodobni arhitekturni praksi. Arhitekti pogosto ocenjujejo uspešnost projekta z vidika inovativnosti, estetskega izraza, skladnosti s konceptom in vključevanja trajnostnih rešitev, medtem ko uporabniki pričakujejo prostore, ki so udobni, cenovno dostopni in hitro izvedljivi. Raziskava Till in Schneider (2005) opozarja, da je to neskladje pogosto posledica različnih epistemoloških osnov: arhitekti razumejo kakovost kot oblikovalski problem, uporabniki pa kot problem vsakodnevne izkušnje in zadovoljstva.

Poseben izziv v arhitekturi predstavlja to, da so storitve pogosto razdeljene na več faz – od idejne zasnove, projektne dokumentacije, usklajevanja s soglasodajalci do nadzora gradnje. V vsaki fazi se lahko uporabnikovo razumevanje kakovosti spremeni, kar pomeni, da mora arhitekt neprestano usklajevati pričakovanja in zagotavljati transparentnost procesa (Emmitt, 2014). Kakovost torej ni enoznačno merilo, temveč rezultat kompleksne izmenjave vrednosti in izkušenj med ponudnikom in uporabnikom.

Vse pogosteje se poudarja potreba po vključujočih pristopih k oblikovanju storitev, ki ne izhajajo iz domnev arhitekta, temveč iz resničnih potreb uporabnika. V tem kontekstu je kakovost storitve tesno povezana z uporabniško izkušnjo, pri čemer ima arhitekt dvojno vlogo: kot strokovnjak za prostor in kot mediator med pričakovanji uporabnikov in realnimi zmožnostmi projekta (Stickdorn & Schneider, 2011).

Takšno razumevanje kakovosti storitev v arhitekturi odpira vprašanje, kako vzpostaviti mehanizme za merjenje, ocenjevanje in izboljševanje kakovosti, ki niso zgolj tehnični, temveč tudi procesni in relacijski. Uporabniške ankete, evalvacije projektov, povratne informacije po izvedbi in vključevanje uporabnikov v načrtovalne faze predstavljajo možne pristope za izboljšanje zaznane kakovosti in povečanje usklajenosti med arhitekturnimi storitvami in uporabniškimi pričakovanji (Oreszczyn & Lowe, 2010).

Za boljše razumevanje razhajanj je pomembno razviti mehanizme za vključevanje uporabnikov v proces načrtovanja (npr. participatorni dizajn), hkrati pa je nujna tudi večja refleksija arhitektov o tem, kako njihovi strokovni kriteriji vplivajo na vsakdanje življenje ljudi (Sanoff, 2000).

Raziskava temelji na pristopu mešanih metod (mixed methods), ki omogoča celostno in poglobljeno razumevanje kompleksnosti raziskovalnega problema. Ta metodološki pristop združuje kvantitativno in kvalitativno raziskovanje, pri čemer se izkoriščajo prednosti obeh – numerična primerljivost in merljivost na eni strani ter poglobljen vpogled v stališča, izkušnje in kontekst na drugi (Creswell & Plano Clark, 2011, str. 4). Namen takšne zasnove je pridobiti večplastno sliko o razumevanju arhitekturnih storitev, pri čemer se posebej osredotočamo na razlike med uporabniškimi izkušnjami in strokovnimi pristopi arhitektov.

REZULTATI IZVEDENE RAZISKAVE

V okviru kvantitativnega dela raziskave je bil oblikovan strukturiran anketni vprašalnik, ki je bil distribuiran preko spletne platforme Google Forms. Vprašalnik je bil vsebinsko razdeljen na tri sklope: prvi sklop je zajemal splošne podatke o udeležencih, kot so njihova vloga v gradbenem projektu, vrsta obravnavanega objekta ter njegova lokacija. V drugem sklopu so anketiranci na Likertovih lestvicah ocenjevali različne vidike, povezane s kakovostjo arhitekturnih storitev, vključno s pomembnostjo cenovne dostopnosti, estetske vrednosti, trajnosti in funkcionalnosti. V tretjem sklopu pa so odgovarjali na vprašanja, ki se nanašajo na primerjavo pričakovanj in dejanskih izkušenj z arhitektom, predvsem v zvezi z zadovoljstvom nad izvedbo, komunikacijo ter sodelovanjem v procesu projektiranja. Vzorec obsega sto uporabnikov arhitekturnih storitev, med katerimi prevladujejo stanovalci novozgrajenih stavb in investitorji v individualne ali manjše stanovanjske objekte.

Kvalitativni del raziskave dopolnjuje kvantitativne ugotovitve z globljim razumevanjem strokovnih perspektiv. V ta namen so bili izvedeni štirje polstrukturirani intervjuji z arhitekti z območja Dolenjske. Intervjuji so se osredotočali na njihove izkušnje pri projektiranju objektov, sodelovanju z naročniki, doživljanju razkoraka med stroko in uporabniškimi pričakovanji ter na strategije, ki jih arhitekti uporabljajo pri uravnoteženju strokovnih standardov s tržnimi pritiski. Vprašanja so bila usmerjena v razumevanje lastnih definicij kakovosti v arhitekturi, identifikacijo pogostih konfliktnih točk z naročniki, opise dobrih praks sodelovanja, poglede na uporabniško participacijo ter stališča do kompromisov med estetskimi, funkcionalnimi in ekonomskimi zahtevami.

Zbrani podatki iz intervjujev so bili obdelani s pomočjo tematske analize po Braun in Clarke (2006, str. 89), ki omogoča sistematično identifikacijo, kodiranje in interpretacijo tem, ki se pojavljajo v besedilnem gradivu. S tem pristopom so bile izluščene ključne teme in vzorci v doživljanju arhitekturne prakse, kar omogoča neposredno primerjavo z rezultati anketnega vprašalnika in oblikovanje celovitega vpogleda v raziskovalno problematiko.

V kvantitativni raziskavi je sodelovalo približno 100 anketirancev, ki so s pomočjo ocenjevalne lestvice od 1 do 5 ocenili pomembnost devetih različnih dejavnikov kakovosti arhitekturnih storitev. Podatki so bili statistično obdelani z opisno statistiko in prikazani v obliki povprečnih ocen posameznih kriterijev. Vprašalnik je vseboval tudi tri odprta vprašanja, katerih odgovori omogočajo dopolnitev kvantitativne slike s kvalitativnimi poudarki uporabniške izkušnje.

Najvišje ocenjeni vidiki so bili funkcionalnost (povprečje: 4,93), estetika (4,89) in prilagojenost lokaciji/kontekstu (4,83). Sledita energetska učinkovitost (4,70) in dolgoročno vzdrževanje objekta (4,53). Nižje so bili ocenjeni cena gradnje (4,25), cena projektiranja (4,02) ter hitrost izvedbe (3,98).

Analiza razkriva, da uporabniki največ pomena pripisujejo vsebinskim, dolgoročno relevantnim in kontekstualno prilagojenim kakovostim arhitekture, kar presega zgolj finančne ali časovne faktorje. Najvišje ocenjeni kriteriji poudarjajo človekovo vsakdanjo izkušnjo prostora in zaznavanje arhitekture kot dejavnika življenjske kakovosti.

Razlika med oceno funkcionalnosti in hitrostjo izvedbe kaže, da se uporabniki bolj nagibajo k dolgoročni vrednosti kot k takojšnji izvedbi. To potrjuje tudi relativno visoka ocena kriterija »dolgoročno vzdrževanje objekta«, kar kaže na zavest o trajnosti in o pomenu kakovostnega

bivanjskega okolja.

Odgovori na odprta vprašanja dodatno potrjujejo tematske poudarke. Več anketirancev je

»dobro arhitekturo« opredelilo kot ravnovesje med estetiko in funkcionalnostjo, včasih tudi kot

»sožitje«, »učinkovitost«, »umeščenost v prostor« ali celo kot »filozofsko reševanje gradbenih vprašanj«. Pojavlja se jasno zavedanje pomena konteksta in premišljenosti.

Nekateri so negativno izkušnjo povezali z »pretencioznostjo arhitekta«, »ignoranco do uporabniških potreb« ali z »nesorazmernim poudarkom na estetiki na račun funkcionalnosti«. Kljub temu je velika večina anketirancev zapisala, da bi v prihodnje ponovno sodelovali z arhitektom – zaradi strokovnosti, iskanja optimalnih rešitev in zmožnosti, da arhitekt prevzame del odgovornosti za izvedbo.

Uporabniški vpogledi tako dopolnjujejo kvantitativne ocene z občutkom, da kakovost ne temelji le na posameznih kriterijih, temveč na celostni komunikaciji, razumevanju potreb in skupnem oblikovanju prostora.

V kvalitativni raziskavi so sodelovali štirje arhitekti, ki so na podlagi odprtih vprašanj reflektirali svoje razumevanje kakovosti v arhitekturi in odnos med stroko in uporabniki. Njihovi odgovori so bili tematsko analizirani, pri čemer so se izoblikovala naslednja področja: Kakovostna arhitektura. Arhitekti poudarjajo, da kakovost arhitekture ni enoznačno merljiva, ampak je preplet funkcionalnosti, trajnosti, estetike in inovativnosti – razmerje med temi elementi pa se spreminja glede na kontekst. Eden izmed sogovornikov poudarja: »Dobra arhitektura je nujno inovativna, tudi če nastaja na zelo tradicionalen način.« Drugi arhitekt pa poudari, da dobra arhitektura »nagovori človeka kot misleče bitje, ne kot potrošnika«.

Strokovna merila. Med ključnimi strokovnimi merili sogovorniki izpostavljajo trajnost, kontekstualnost, funkcionalnost, estetiko in inovativnost. Posebej je poudarjen pomen racionalnosti in sposobnosti integracije teh meril v premišljen in odziven celostni pristop. Eden od arhitektov je samokritičen do lastne inovativnosti, saj meni, da jo pogosto podreja funkcionalnim in kontekstualnim zahtevam.

Odstopanja med uporabniki in stroko. Arhitekti se strinjajo, da so razlike med pričakovanji uporabnikov in strokovno presojo neizogibne. Najpogosteje se te razlike pojavijo pri tehnični izvedbi, kjer lahko pričakovanja naročnikov trčijo ob realne izvedbene omejitve – zlasti glede stroškov. Eden izmed sogovornikov poudarja, da so takšna neskladja priložnost za dodatno refleksijo in ne nujno problem.

Komunikacija in proces usklajevanja. Vsi sogovorniki poudarjajo pomen dialoga. Arhitekt deluje kot posrednik med naročniki, uporabniki, izvajalci in stroko. Pripravljenost na prilagajanje, ponoven premislek in vračanje na izhodišča so bistvene lastnosti dobrega arhitekturnega procesa. Eden izmed arhitektov pravi, da tovrstno prilagajanje ni popuščanje, temveč nujen del multidisciplinarnega dela.

Participacija uporabnikov. Arhitekti priznavajo, da vključevanje uporabnikov povečuje občutek pripadnosti in pozitivno vpliva na sprejem arhitekture. Vendar poudarjajo, da mora obstajati ravnovesje med strokovnim in laičnim pristopom. Pomembno je, da je participacija usmerjena in podprta z ustreznimi orodji, kot so vizualizacije, 3D modeli in predstavitve.

Poklicna etika in družbeni kontekst. V odgovorih se izraža zavest o napetosti med zvestobo stroki in zahtevami trga. Eden od arhitektov navaja, da se etično odloča že s tem, katere naloge sprejme – pri čemer je za izražanje svojega pristopa našel prostor v kulturni produkciji, čeprav to pomeni kompromis v ekonomskem smislu. Arhitekti nasploh priznavajo, da je prostor za

kompleksno, mislečo arhitekturo v kapitalistični logiki pogosto omejen.

Pomanjkanje diskurza in vloga teorije. Vsi sogovorniki opozarjajo na pomanjkanje teoretske refleksije v praksi in potrebo po vzpostavitvi javnega, strokovnega diskurza o arhitekturi. Teorija naj bi delovala vzporedno s prakso, ne kot njen podaljšek, temveč kot njena refleksija in osmišljanje. Eden izmed arhitektov poudarja, da mora biti dobra arhitektura večplastna in argumentirana, sicer ne more biti dobro razumljena.

RAZPRAVA

Rezultati raziskave kažejo na večplastno in pogosto napeto razmerje med uporabniškim vrednotenjem arhitekture in strokovnim razumevanjem kakovosti. Medtem ko anketirani uporabniki največjo težo pripisujejo funkcionalnosti, estetiki in prilagojenosti lokaciji, arhitekti v svojih odgovorih opozarjajo, da kakovost presega merljive in posplošljive kriterije – zanje je kakovost proces, ki se oblikuje skozi refleksijo, diskurz in ustvarjalno odgovornost.

Razkorak v dojemanju arhitekturnih vrednot ni razumljen kot pomanjkljivost, temveč kot priložnost – prostor za izmenjavo pogledov, za preseganje stereotipnih vlog (stroka/uporabnik) in za skupno učenje. Eden izmed arhitektov tako razkorak vidi kot »potencial za nove premisleke na obeh straneh«, ne kot težavo, ki bi jo morali odpraviti.

Raziskava osvetljuje tudi pomen dialoga kot osnovne metode za usklajevanje pričakovanj. Komunikacija ni zgolj prenos informacij, temveč prostor za razlago, izmenjavo pomenov in gradnjo zaupanja. Arhitekt kot mediator med prostorsko stroko, družbenimi interesi in vsakdanjimi potrebami uporabnikov prevzema vlogo prevajalca različnih jezikov – tehničnega, estetskega in življenjskega.

Ugotovitve raziskave opozarjajo tudi na potrebo po vključevanju uporabnikov že v začetnih fazah načrtovanja, kar potrjujejo tako strokovna stališča intervjuvancev kot rezultati anket. Hkrati pa se izkaže, da participacija ni vedno mogoča – zlasti v javnih projektih, kjer so procesi pogosto formalizirani, postopki rigidni, odgovornost pa razpršena.

Na koncu se je treba dotakniti tudi širšega družbenega konteksta, v katerem arhitektura nastaja. Arhitekti opozarjajo na pomanjkanje diskurza o arhitekturnih vrednotah in na marginalizacijo teoretske razprave v prostoru vsakdanje prakse. Kakovostna arhitektura je v takem okolju lahko razumljena kot odvečna, neekonomična ali celo elitistična. Zato je dolžnost stroke, da ne le projektira, temveč tudi osmišlja, razlaga in zagovarja vrednote prostora.

Uporabniška in strokovna presoja kakovosti arhitekturnih storitev sta torej različni, a ne nujno nasprotujoči. Razumevanje obeh perspektiv je ključ za boljše načrtovanje, boljše bivalno okolje in boljšo arhitekturno kulturo.

ZAKLJUČEK

Kakovost arhitekturnih storitev je koncept, ki ni enoznačno opredeljiv, temveč se razteza prek raznolikih dimenzij – tehničnih, estetskih, družbenih, kulturnih in uporabniških. V središču razumevanja kakovosti v arhitekturi je dejstvo, da se pomen in vrednotenje posameznih sestavin kakovosti bistveno razlikujeta glede na vlogo posameznika v procesu zasnove, načrtovanja in rabe prostora. Teoretični okvir članka izhaja iz razumevanja arhitekturne storitve kot kompleksnega profesionalnega dejanja, ki presega tehnično projektiranje in vključuje tudi koordinacijo različnih strok, odgovornost do prostora, upoštevanje regulative ter vse bolj tudi potrebo po aktivni vključitvi končnih uporabnikov v proces snovanja. Tu se pokaže razlika med strokovno artikuliranim pojmovanjem kakovosti, ki se opira na dolgoročne vrednote, kot so trajnost, kontekstualnost in inovativnost, ter uporabniškim pogledom, kjer kakovost pogosto sovpada z neposrednimi izkušnjami, občutkom udobja, smiselnosti prostora in njegove uporabnosti.

Empirična raziskava, predstavljena v tem prispevku, jasno osvetljuje razhajanja in presečišča med tema dvema perspektivama. Kvantitativni rezultati kažejo, da uporabniki najvišje vrednotijo tiste dejavnike, ki so povezani s kakovostjo vsakdanje rabe prostora, kot so funkcionalna razporeditev, estetska skladnost in občutek umeščenosti v lokalni kontekst. Ob tem se izkaže, da cenovni ali časovni kriteriji – čeprav pomembni – nimajo tolikšne teže kot dejavniki, ki vplivajo na dolgotrajno izkušnjo prostora. Uporabniki očitno iščejo trajnostno vrednost arhitekture, ki se izraža v kakovosti bivanja, čutni skladnosti ter sposobnosti prostora, da podpira njihove življenjske prakse.

Kvalitativni del raziskave, ki vključuje poglobljene intervjuje s štirimi arhitekti, pa razkriva, da stroka pogosto deluje znotraj širšega sistema vrednot, v katerem se kakovost oblikuje kot procesna in refleksivna kategorija. Arhitekti razumejo kakovost kot rezultat pretehtanih odločitev, dialoga z različnimi deležniki in kot odgovornost, ki presega zgolj naročnikove želje. Ustvarjanje kakovostne arhitekture po njihovem mnenju zahteva usklajevanje kreativnih ambicij, tehničnih omejitev, zakonodajnih zahtev in družbene odgovornosti, kar pomeni, da je kakovost zanje pogosto nevidna in nesamoumevna, a nujno prisotna.

Primerjava rezultatov z že obstoječimi raziskavami potrjuje te ugotovitve. V literaturi je pogosto izpostavljen razkorak med zaznano kakovostjo in strokovno presojo, zlasti pri uporabniških pričakovanjih glede hitre izvedbe, stroškovne učinkovitosti in preprostosti rabe. Podobno kot v študijah Heywooda in Kenleyja, Sanoffa ter Preiserja in Vischerja se tudi v naši raziskavi pokaže, da uporabniki pogosto ne razumejo celotne kompleksnosti arhitekturnega procesa, temveč ga presojajo po izidih, ki so zanje neposredno izkušeni. Arhitekti, nasprotno, ocenjujejo kakovost skozi prizmo notranje doslednosti, inovativnosti ter zmožnosti reševanja prostorskih izzivov. V tem razmerju ni treba videti konflikta, temveč možnost za vzpostavitev novega prostora razumevanja – prostora, v katerem lahko stroka in uporabniki skupaj oblikujeta standarde kakovosti, ki bodo odražali tako strokovno kot človeško dimenzijo arhitekture.

Članek torej potrjuje spoznanje, da kakovost arhitekture ne nastaja v vakuumu, temveč je rezultat neprestanega usklajevanja med številnimi deležniki, pričakovanji, omejitvami in možnostmi. Arhitektura, ki ne prisluhne uporabniku, izgublja svojo temeljno družbeno vlogo. Po drugi strani pa arhitektura, ki odpove pri strokovni presoji, trajnosti in širšem družbenem kontekstu, ne more izpolniti svoje dolžnosti do prostora in skupnosti. Zato mora sodobna arhitekturna praksa razvijati nove pristope, v katerih bo uporabnik ne zgolj upoštevan, temveč vključen, slišan in vabljen k sodelovanju. Pri tem ne gre le za formalno participacijo, temveč za ustvarjanje orodij in okolij, ki omogočajo resničen dialog in soodločanje.

Raziskava izpostavlja tudi potrebo po večji refleksivnosti v stroki. Arhitekti se vse bolj zavedajo napetosti med profesionalnimi ideali in realnimi tržnimi pogoji. Vprašanja, ki jih odpira ta članek, ne zadevajo le kakovosti posamezne storitve, temveč tudi širše razumevanje vloge arhitekta v družbi, pomen arhitekturne kritike, prisotnost strokovnega diskurza in razvoj arhitekturne pismenosti v javnosti. Članek zato prispeva k boljšemu razumevanju uporabniških potreb, krepi zavedanje o strokovni etiki in opozarja na pomen vključevanja v zgodnjih fazah načrtovanja kot ključni element kakovosti arhitekturnih storitev.

Za prihodnje raziskave se s tem odpirajo nekatere koristne usmeritve. Ena izmed njih je sistematična analiza vpliva javnih naročil in zakonodajnih okvirjev na dejansko kakovost izvedenih arhitekturnih rešitev. Prav tako bi bilo smiselno raziskati dolgoročne učinke arhitekturnih odločitev na kakovost bivanja – denimo s študijami, ki bi povezovale uporabniško izkušnjo, tehnične kazalnike ter kulturne dimenzije prostora. Nadaljnja pozornost bi morala biti namenjena interdisciplinarnim vidikom načrtovanja, saj kakovost arhitekture pogosto nastaja v sodelovanju z drugimi strokami. Pomemben raziskovalni izziv ostaja tudi razvoj komunikacijskih veščin arhitektov, zlasti v povezavi s sposobnostjo, da strokovne koncepte predstavijo na razumljiv, vključujoč in javnosti dostopen način.

Sklepno sporočilo članka je jasno: kakovostna arhitektura se ne zgodi spontano, temveč je rezultat skrbno vodenega procesa, ki temelji na strokovni presoji, sodelovanju, razumevanju in odgovornosti. Arhitektura mora preseči ozka oblikovna in estetska izhodišča in se udejanjati kot kulturni, družbeni in čutni medij vsakdanjega življenja. Le s tem bo lahko prostor postal ne le fizični okvir človekovega bivanja, temveč njegova podpora, njegova identiteta in njegov izraz. Arhitekt kot strokovnjak ne izgublja svoje vloge s tem, ko prisluhne, temveč jo širi – v smeri bolj humane, vključujoče in kakovostne arhitekturne prakse.

LITERATURA IN VIRI

Braun, V., & Clarke, V. (2006). Using thematic analysis in psychology. Qualitative Research in Psychology, 3(2), 77–101. https://doi.org/10.1191/1478088706qp063oa. [20.6.2025] Cheng, E. W. L., & Li, H. (2001). Information priority-setting for better resource allocation using SERVQUAL for quality assessment. Construction Innovation, 1(2), 133–144. https://doi.org/10.1108/14714170110814595. [18.7.2025]

Creswell, J. W., & Plano Clark, V. L. (2011). Designing and Conducting Mixed Methods Research (2nd ed.). Sage.

Dovey, K. (2010). Becoming Places: Urbanism / Architecture / Identity / Power. Routledge. Emmitt, S. (2014). Design management for architects. Wiley Blackwell.

Gann, D. M., Salter, A. J., & Whyte, J. K. (2003). Design quality indicator as a tool for thinking. Building                             Research               &                Information,               31(5),               318–333.

https://doi.org/10.1080/0961321032000097636. [15.6.2025]

Gifford, R. (2007). Environmental Psychology: Principles and Practice. Optimal Books. Grönroos, C. (1990). Service Management and Marketing: Managing the Moments of Truth in Service Competition. Lexington Books.

Guy, S., & Farmer, G. (2001). Reinterpreting sustainable architecture: The place of technology. Journal                           of               Architectural               Education,              54(3),               140–148.

https://doi.org/10.1162/10464880152632451. [18.7.2025]

Heywood, C., & Kenley, R. (2008). Evaluating the sustainable performance of facility management services using the EFQM Excellence Model. Journal of Facilities Management, 6(4), 303–319. https://doi.org/10.1108/14725960810908191. [22.6.2025]

International Organization for Standardization. (2015). ISO 9001:2015 – Quality management systems – Requirements. Ženeva: ISO. https://www.iso.org/standard/62085.html. [18.6.2025]