POVZETEK

Vpliv športnih obveznosti na učni uspeh srednješolcev je pomembno področje raziskovanja, saj šport oblikuje učne navade, disciplino in motivacijo mladih. Raziskava, izvedena na vzorcu 148 dijakov, starih med 15 in 19 let, ki se redno ukvarjajo s športom, ter dopolnjena z intervjuji s trenerji in učitelji, je pokazala, da večina športno aktivnih dijakov dosega povprečne ali nadpovprečne učne rezultate. Šport jim namreč pomaga razvijati vztrajnost, organizacijo časa in odgovornost. Kljub temu je približno petina anketirancev poročala o težavah pri usklajevanju šolskih obveznosti in treningov, kar se zlasti kaže v obdobjih tekmovanj in vodi v povečano obremenjenost ter učne vrzeli. Intervjuji so potrdili razlike v pogledih trenerjev in učiteljev: trenerji šport vidijo kot sredstvo za oblikovanje značaja, medtem ko učitelji opozarjajo na učne vrzeli zaradi odsotnosti od pouka. Ugotovitve so skladne z obstoječimi slovenskimi in mednarodnimi študijami, ki večinoma potrjujejo pozitivne učinke športa na učni uspeh, a opozarjajo tudi na tveganja preobremenjenosti. Poudarjena je potreba po večji sistemski podpori, prilagoditvah učnih programov ter sodelovanju med šolami, trenerji in starši, da bi mladim športnikom omogočili uspešno usklajevanje športa in izobraževanja.

Ključne besede: šport, srednješolci, učni uspeh, obveznosti, organizacija časa, dvojna kariera

ABSTRACT

The impact of sports obligations on the academic performance of secondary school students represents an important field of research, as sports shape learning habits, discipline, and motivation. A study conducted on a sample of 148 students aged 15 to 19 who regularly participate in sports, complemented by interviews with coaches and teachers, revealed that most sport-active students achieve average or above-average academic outcomes. Sports help them develop perseverance, time management skills, and responsibility. Nevertheless, around one fifth of respondents reported difficulties in balancing schoolwork and training, particularly during competition periods, leading to increased stress and learning gaps. The interviews highlighted contrasting perspectives: coaches emphasized sports as a means of character building, while teachers pointed out academic gaps caused by frequent absences. The findings are consistent with Slovenian and international studies, which largely confirm the positive effects of sports on academic success but also warn of the risks of overload. The study underlines the need for stronger systemic support, adapted curricula, and closer cooperation between schools, coaches, and parents to enable young athletes to successfully balance sports and education.

Keywords: sports, secondary school students, academic performance, obligations, time management, dual career

UVOD

Vloga športa v življenju mladih je neizpodbitna, saj predstavlja pomembno obliko preživljanja prostega časa, ki presega zgolj telesno aktivnost. Šport pomembno vpliva na oblikovanje osebnosti, krepi telesno zdravje, spodbuja socialno povezovanje in razvija vrednote, kot so vztrajnost, odgovornost ter spoštovanje pravil. Pri mladostnikih, ki se nahajajo v občutljivem obdobju odraščanja, ima šport še posebno vlogo, saj jim pomaga razvijati občutek pripadnosti, samopodobo in strukturo vsakdana. Redna vključenost v športne dejavnosti ne vpliva le na fizično pripravljenost, temveč tudi na kognitivne sposobnosti, motivacijo in sposobnost spoprijemanja z različnimi življenjskimi izzivi.

Hkrati pa šport predstavlja tudi določeno obveznost. Mladostniki, ki se redno udeležujejo treningov in tekmovanj, so pogosto vključeni v organizirane športne sisteme, ki zahtevajo prilagajanje vsakodnevnega ritma. Športne obveznosti lahko obsegajo več treningov tedensko, nastope na tekmovanjih doma in v tujini, obveznosti do kluba ali reprezentance ter različne dodatne dejavnosti, povezane z vrhunskim ali rekreativnim športom. Zaradi tega se mladi športniki pogosto znajdejo pred izzivom, kako uskladiti časovne in psihične obremenitve, povezane s športom, z zahtevami šolskega sistema. Obveznosti se v obdobjih tekmovanj še povečajo, kar lahko vodi do pomanjkanja časa za učenje in do občutkov stresa, obremenjenosti in celo izgorelosti.

Pomembno je razumeti, da športne obveznosti ne vplivajo enoznačno na učni uspeh. Pri nekaterih mladostnikih šport spodbuja red, disciplino in organizacijo časa, kar pozitivno vpliva na šolske rezultate. Pri drugih pa lahko prekomerne obremenitve povzročijo zmanjšano motivacijo, utrujenost in upad učne uspešnosti. Prav v tem razkoraku se skriva jedro raziskovalnega vprašanja: ali šport mladim v šolskem obdobju pomaga pri doseganju boljših rezultatov ali pa postane ovira, ki zahteva posebne prilagoditve izobraževalnega procesa.

Cilj raziskave, predstavljene v tem članku, je bil raziskati povezavo med športnimi obveznostmi in učnim uspehom srednješolcev. Osredotočili smo se na to, kako šport oblikuje njihove učne navade, motivacijo in disciplino, ter preverili, v kolikšni meri športne dejavnosti predstavljajo podporo ali pa dodatno obremenitev v učnem procesu. Posebej nas je zanimalo, kako dijaki doživljajo usklajevanje športa in učenja ter kakšne razlike opažajo učitelji in trenerji, ki z njimi neposredno sodelujejo.

Raziskava temelji na prepričanju, da je treba šport in izobraževanje obravnavati celostno. Šolski uspeh ne more biti razumljen brez upoštevanja širših dejavnikov, ki oblikujejo življenje mladih, prav tako pa športa ne moremo vrednotiti le skozi rezultate na igrišču ali stadionu, temveč tudi skozi njegov vpliv na psihološki, socialni in kognitivni razvoj posameznika. Ugotovitve raziskave zato prispevajo k boljšemu razumevanju odnosa med športom in učenjem ter k iskanju odgovorov na vprašanje, kako šolski in športni sistem povezati tako, da se medsebojno dopolnjujeta in skupaj omogočata celosten razvoj mladostnikov.

ŠPORT IN UČENJE V SREDNJI ŠOLI

Izraz športne obveznosti uporabljamo za celoto aktivnosti, ki jih narekuje redno športno udejstvovanje: tedenska količina treninga, tekmovalne obremenitve (št. nastopov/sezone, potovanja), organizacijski okvir (klubski, šolski, individualni), ter status športnika (rekreativni, kategorizirani, vrhunski), kot jih v širšem smislu umešča slovenski Zakon o športu (ZŠpo-1) in povezani podzakonski akti (npr. kategorizacija, status športnika dijaka). ZŠpo-1 določa javni interes na področju športa, organe, mehanizme in pogoje za opravljanje dela v športu, kar posredno oblikuje tudi šolsko-športne pogoje mladih športnikov (ZŠpo-1).

Učni uspeh operacionaliziramo z uporabo povprečne ocene (GPA), predmetno specifičnih dosežkov (npr. matematika, jezik), udeležbe/odsotnosti ter kazalnikov učnega vedenja (čas za učenje, domače naloge), skladno z mednarodno literaturo, ki učne izide obravnava večdimenzionalno (npr. Marsh & Kleitman, 2003; Bailey idr., 2009).

Koncept dvojne kariere naslavlja usklajevanje športa in izobraževanja ter je v EU in Sloveniji strateško umeščen (Smernice EU o dvojnih karierah; nacionalne pobude OKS-ZŠZ – npr.

»Športnikom prijazno izobraževanje«, priročniki, tutorstvo). Ti dokumenti poudarjajo prilagoditve urnikov, tutorstvo in partnersko sodelovanje med šolami in klubi kot ključne podporne mehanizme. V slovenskem kontekstu je bila Resolucija o nacionalnem programu športa 2014–2023 temeljni okvir; veljavnost te resolucije je po uradnih virih potekla, v javni obravnavi pa so bili predlogi novega programa (2024–2033) in napoved nadaljnje resolucije (2026–2035). To potrjuje dinamičen razvoj politik, pomemben za šolsko-športne prilagoditve. Sistematični pregledi in metaanalize dosledno kažejo, da je telesna dejavnost (TD) povezana z izvršilnimi funkcijami, pozornostjo ter učnimi dosežki, čeprav so velikosti učinkov skromne in heterogene. Donnelly idr. (2016) ugotavljajo, da aerobna pripravljenost in intervencije TD najpogosteje koristijo kognitivnim funkcijam otrok in mladostnikov; Barbosa idr. (2020) v

»umbrella« pregledu sintetizirajo prejšnje meta-analize in poročajo o pretežno pozitivnih učinkih TD na učno uspešnost. Raziskave o izvršilnih funkcijah poudarjajo vlogo delovnega spomina, inhibicije in kognitivne fleksibilnosti kot mostu med TD in učenjem (Diamond, 2012/2013). Pri adolescentih se zdi komponenta spretnostno-gibalne pripravljenosti posebej pomembna (npr. hitrost-agilnost), saj se asociira s kognicijo in (posredno) z učnim delovanjem (Haverkamp idr., 2021). V šolski praksi lahko dodana TD v učnem času (npr. 120 min/teden) skromno izboljša bralno-računske izide (Solberg idr., 2021), a učinki so majhni in metodično občutljivi. Teorija samodoločanja (Deci & Ryan) predpostavlja, da zadovoljevanje psiholoških potreb po avtonomiji, kompetentnosti in odnosnosti spodbuja notranjo motivacijo in vztrajnost. Organiziran šport pogosto krepi občutek kompetentnosti in pripadnosti, kar se lahko prenaša v šolski kontekst kot večja učna motivacija in vztrajnost. Pričakovan prenos je posreden in moderatorsko odvisen od kakovosti trenersko-učiteljskih praks (spodbujanje avtonomije vs. nadzor). Pregled Bailey idr. (2009) kritično povzema, da telesna in športna vzgoja prispeva k socialnemu, afektivnemu in kognitivnemu razvoju – prek timske dinamike, discipline in vodenja vrstnikov. To lahko podpira šolsko vključenost ter posredno učno uspešnost, če so varnost, inkluzivnost in kakovost učnega okolja zagotovljeni. Strukturiran trenažni režim lahko spodbuja samoregulacijo in upravljanje časa, kar je pomemben napovednik učnih dosežkov. Klasični študiji v visokošolskem prostoru (Macan idr., 1990; Britton & Tesser, 1991) povezujeta boljše time-management prakse s povprečjem ocen in nižjim stresom. Pri srednješolcih pričakujemo sorodno logiko prenosa navad (načrtovanje, prioritizacija, rutine), ob zavedanju razvojnih razlik. Intenzivne športne obveznosti lahko skrajšajo spanje, povečajo potovalne in tekmovalne zahteve in s tem vplivajo na pozornost, spomin in razpoloženje. Pregledi literature (Curcio idr., 2006; Taras & Potts-Datema, 2005) povezujejo nezadostno spanje z slabšim učnim funkcioniranjem. Zato v raziskovalni model vključimo spanje kot mediator z dvosmerno dinamiko (sport → spanje → učenje; učenje → spanje). Dosedanje raziskave, tako v mednarodnem kot tudi v slovenskem prostoru, potrjujejo, da obstajajo povezave med telesno dejavnostjo in akademskimi izidi, pri čemer se večinoma kažejo pozitivni ali nevtralni učinki, negativni pa so redki. Sistematični pregledi in meta-analize (Rasberry idr., 2011; Singh idr., 2012; Donnelly idr., 2016; Barbosa idr., 2020) opozarjajo, da so ti učinki majhni, pogosto heterogeni in v veliki meri odvisni od odmerka telesne dejavnosti, od širšega konteksta, v katerem se izvajajo športne aktivnosti, ter od načina merjenja učnih dosežkov. Čeprav rezultati niso vedno enoznačni, prevladuje stališče, da telesna dejavnost prispeva k boljšim kognitivnim in učnim izidom, zlasti kadar je redna in dobro strukturirana. Slovenska evidenca se s temi ugotovitvami v veliki meri ujema. Sember in sodelavci (2017) so z objektivnim merjenjem telesne dejavnosti pokazali, da so bolj telesno dejavni učenci, ki so bili gibalno aktivni od 60 do 120 minut na dan, dosegali višje ocene iz matematike. Rezultati so razkrili tudi razlikovanje med učenci iz urbanih in ruralnih okolij, kar kaže na pomen družbenega in prostorskega konteksta pri razumevanju povezave med športom in učenjem. V Sloveniji je pomemben tudi nacionalni sistem spremljanja gibalne učinkovitosti SLOfit, ki predstavlja eno najbolje razvitih longitudinalnih baz podatkov o gibalnem razvoju otrok in mladih v svetu. Ta sistem, skupaj s povezanimi raziskavami, je omogočil analizo vplivov pandemije COVID-19 na telesni razvoj mladostnikov ter dodatno poudaril potrebo po sistemskih ukrepih za spodbujanje telesne dejavnosti v šolskem okolju (Sember idr., 2020).

Mednarodne longitudinalne raziskave potrjujejo tovrstne vzorce. Študija Marsha in Kleitmana (2003) je pokazala, da udeležba v šolskem športu pozitivno korelira z ocenami, kakovostjo opravljanja domačih nalog, izobraževalnimi aspiracijami ter celo z dosežki v kasnejših obdobjih izobraževanja, in to tudi ob kontroli ozadnih dejavnikov, kot so socialno-ekonomski status in osebnostne značilnosti učencev. Takšne ugotovitve krepijo tezo, da športne obveznosti, če so ustrezno uravnotežene, ne predstavljajo ovire, temveč podporni dejavnik učnega uspeha. Raziskave na področju povezave med športom in izobraževanjem so številne. Po mnenju Bailey idr. (2013) šport pozitivno vpliva na kognitivni razvoj, koncentracijo in akademske dosežke. Po drugi strani pa raziskave opozarjajo na nevarnost preobremenjenosti pri mladih, ki se intenzivno ukvarjajo s športom, kar lahko vodi do stresa in slabših učnih rezultatov (Fraser- Thomas, Côté & Deakin, 2005).

V Sloveniji so raziskave pokazale, da redna telesna dejavnost krepi učno disciplino in socialno povezanost, vendar se mladi športniki pogosto soočajo z izzivi pri usklajevanju šolskih obveznosti in treningov (Jurak & Starc, 2016). Mednarodne primerjave kažejo, da so sistemi, ki omogočajo prilagojene učne programe športnikom, bolj uspešni pri zagotavljanju ravnotežja med šolskim in športnim življenjem (European Commission, 2012).

MNENJE SREDNJEŠOLCEV O VPLIVU ŠPORTNIH OBEVEZNOSTI NA ŠOLSKI

USPEH

Kvantitativna raziskava je bila izvedena na vzorcu 148 srednješolcev v Sloveniji. Izvajali smo jo preko spletne aplikacije in povabilom preko družbenih omrežij v začetku leta 2025. Anketo so izpolnjevali torej mladi med 15 in 19 letom starosti, ki obiskujejo različne srednješolske izobraževalne programe in se ukvarjajo s športom. Uporabljen je bil strukturiran anketni vprašalnik, ki je meril pogostost športnih aktivnosti, število tedenskih ur treningov, učni uspeh (povprečna ocena) ter samooceno obremenjenosti. Dodatno so bili izvedeni polstrukturirani intervjuji s petimi trenerji in tremi učitelji športnikov. Analiza anketnih podatkov jasno kaže, da ima šport pomembno vlogo pri oblikovanju učnega uspeha in vedenjskih vzorcev mladih. Večina anketiranih dijakov, ki so vključeni v redne športne dejavnosti, dosega povprečne ali celo nadpovprečne učne rezultate. Ti rezultati potrjujejo hipotezo, da športne obveznosti ne predstavljajo nujno ovire pri doseganju šolskih ciljev, temveč lahko ob ustrezni organizaciji časa in podpori okolja pomembno prispevajo k pozitivnim učnim izidom. Dijaki so pogosto poudarjali, da jih da jih strukturiran urnik treningov spodbuja k učinkovitejšemu razporejanju časa ter razvoju veščin, kot so vztrajnost, samodisciplina in doslednost pri opravljanju nalog. Prav ti elementi, ki jih spodbuja športna dejavnost, se po njihovem mnenju prenašajo tudi v šolski prostor, kjer jim omogočajo, da so pri učenju bolj osredotočeni, da naloge opravljajo redno in da se znajo bolje spoprijeti s stresom, povezanem s preverjanjem znanja.

Kljub temu pa rezultati opozarjajo tudi na določene izzive. Približno petina anketirancev je izrazila občutne težave pri usklajevanju športnih obveznosti z učenjem. Največkrat so te težave povezane z obdobji intenzivnih priprav na tekmovanja in samimi tekmovalnimi obdobji, ko se urnik treningov poveča in ko zaradi pogostih odsotnosti od pouka dijaki izgubljajo stik z obravnavano snovjo. Nekateri dijaki so poročali o občutku preobremenjenosti, ki ga spremljajo zmanjšana motivacija za učenje, pomanjkanje časa za sprostitev ter občasno tudi poslabšanje učnih rezultatov. Iz tega izhaja, da je vpliv športa na učenje močno odvisen od intenzivnosti obremenitev in od stopnje podpore, ki jo dijaki prejemajo tako v šoli kot v športnem okolju.

Kvalitativni del raziskave, izveden z intervjuji, dodatno osvetljuje raznolikost izkušenj. Trenerji so enotno poudarjali, da šport mlade uči pomembnih življenjskih vrednot in veščin, kot so vztrajnost, odgovornost in sposobnost dela v skupini. Po njihovem mnenju se prav te lastnosti prenašajo tudi na področje šolskega dela, saj športniki razvijejo višjo stopnjo samoregulacije in so bolje pripravljeni na soočanje z neuspehom. Več trenerjev je poudarilo, da športnik skozi proces treningov in tekmovanj pridobi izkušnjo, da je neuspeh del poti k izboljšanju, kar kasneje prenaša tudi v učni proces, kjer neuspešen test ali slaba ocena ne vodi nujno v opustitev truda, temveč v dodatno motivacijo za napredek.

Na drugi strani so učitelji, ki delajo s športniki dijaki, podali nekoliko bolj ambivalentne odgovore. Čeprav so priznali, da športniki pogosto izkazujejo visoko stopnjo delovnih navad in discipline, so opozorili tudi na težave, povezane z odsotnostjo od pouka. Zaradi treningov, priprav in tekmovanj športniki pogosto manjkajo pri obravnavi nove učne snovi, kar vodi do vrzeli v znanju, ki jih je težko nadomestiti. Nekateri učitelji so izpostavili tudi problem neenotnega pristopa šolskih institucij do športnikov: medtem ko nekatere šole razvijajo posebne programe in nudijo individualizirano pomoč, so drugje športniki prepuščeni lastni iznajdljivosti in podpori staršev. To povzroča neenakost med dijaki, saj so pogoji za usklajevanje športa in šole močno odvisni od posamezne izobraževalne ustanove.

Intervjuji so pokazali tudi na razhajanja v pričakovanjih. Trenerji pogosto dajejo prednost športnim ciljem, medtem ko učitelji večji poudarek namenjajo akademskemu uspehu. Dijaki se zato pogosto znajdejo v navzkrižju interesov, kjer morajo sami tehtati med udeležbo na treningu ali tekmovanju in pripravo na pomemben test. V tovrstnih situacijah se pokaže pomen sistemske podpore in koordinacije med šolo, trenerji ter starši. Brez take podpore so dijaki izpostavljeni povečanemu tveganju za preobremenjenost, kar se lahko odrazi tako na športnih kot tudi učnih dosežkih. Podrobnejša analiza podatkov je razkrila tudi razlike glede na športno panogo in obseg obremenitev. Dijaki, vključeni v individualne športe z večjim številom treningov na teden (npr. plavanje, atletika, gimnastika), so pogosteje poročali o težavah z usklajevanjem šole in športa kot tisti, ki so se ukvarjali z ekipnimi športi. Razlaga za to je lahko povezana z večjim individualnim pritiskom in tekmovalnimi zahtevami v individualnih športih, medtem ko ekipni športi pogosto zagotavljajo širšo socialno podporo in bolj fleksibilen razpored treningov.

Naši rezultati se ujemajo z mednarodnimi raziskavami, ki ugotavljajo, da športna dejavnost prispeva k razvoju številnih osebnostnih lastnosti in učnih veščin, vendar so učinki odvisni od intenzivnosti, organiziranosti ter institucionalne podpore. Kot so pokazale študije Marsh in Kleitman (2003), udeležba v športu pozitivno vpliva na učni uspeh in izobraževalne aspiracije, a le, če so športne obveznosti uravnotežene z učnimi. Prav to potrjujejo tudi naši podatki: večina dijakov je s pomočjo športnih aktivnosti razvila sposobnost učinkovite organizacije časa, manjši del pa se sooča s težavami, ki so predvsem posledica pomanjkanja podpore pri usklajevanju zahtev.

Sklepno lahko ugotovimo, da je vpliv športa na učenje večplasten in odvisen od številnih dejavnikov. Naša raziskava potrjuje, da šport pri večini mladostnikov spodbuja pozitivne učne navade, povečuje disciplino in krepi motivacijo, hkrati pa izpostavlja tiste dijake, ki zaradi obsežnih obremenitev doživljajo učne vrzeli in stres. V tem smislu naši rezultati niso le potrditev ugotovitev iz prejšnjih raziskav, temveč prinašajo tudi nove vpoglede, saj s kombinacijo anketnega vprašalnika in intervjujev nudijo celovit pregled tako kvantitativnih kot kvalitativnih vidikov športno-šolskega ravnovesja.

Naša raziskava, izvedena med 148 srednješolci, ki se redno ukvarjajo s športom, je pokazala, da večina športno aktivnih dijakov dosega povprečne ali nadpovprečne učne rezultate. Udeleženci so poudarjali pomen discipline in organizacije časa, ki ju pridobijo z rednimi treningi, medtem ko je približno petina dijakov opozorila na težave pri usklajevanju obsežnih športnih obveznosti z zahtevami šolskega kurikula, zlasti v obdobjih tekmovalnih obremenitev. Intervjuji s trenerji in učitelji so dodatno osvetlili te ugotovitve. Trenerji so izpostavili razvoj vztrajnosti, delovnih navad in odgovornosti, medtem ko so učitelji opozarjali na primere učnih vrzeli zaradi pogostih odsotnosti, ki lahko obremenijo šolski uspeh športnikov.

Rezultati naše raziskave so skladni z ugotovitvami več slovenskih avtorjev. Sember in sodelavci (2017) so dokazali, da učenci, ki so bili bolj telesno dejavni, dosegajo višje učne rezultate, še posebej na področju matematike, kar potrjuje, da telesna dejavnost lahko prispeva k izboljšanju kognitivnih funkcij. Podobno Jurak in Starc (2016) poudarjata, da šport pozitivno vpliva na socialno integracijo in razvoj discipline, hkrati pa opozarjata na sistemske izzive pri usklajevanju športa in šole. Naši rezultati, kjer dijaki izražajo izboljšano organizacijo časa in višjo stopnjo motivacije, neposredno dopolnjujejo te ugotovitve, saj ponujajo empirične dokaze iz aktualnega vzorca slovenskih srednješolcev.

V mednarodnem kontekstu so rezultati prav tako primerljivi z raziskavami. Marsh in Kleitman (2003) sta v longitudinalni študiji v ZDA ugotovila, da športne dejavnosti pozitivno vplivajo na ocene, motivacijo in izobraževalne aspiracije, kar se ujema z našimi opažanji o boljših učnih navadah in višji notranji motivaciji športno aktivnih dijakov. Donnelly in sodelavci (2016) so v sistematičnem pregledu dokazali, da redna telesna dejavnost izboljšuje kognitivne funkcije in učni uspeh, čeprav so učinki pogosto majhni. Tudi naša raziskava potrjuje, da učinki niso enoznačni, saj se pri dijakih z zelo intenzivnimi športnimi obveznostmi pojavljajo težave pri doseganju učnih ciljev, kar sovpada z opozorili Fraser-Thomasa in sodelavcev (2005), da lahko

preobremenjenost vodi do stresa in manjših akademskih dosežkov.

Pomembno dopolnilo naših ugotovitev so tudi kvalitativni podatki iz intervjujev s strokovnjaki. Trenerji poudarjajo, da šport razvija odgovornost in vztrajnost, kar potrjuje tudi teorija samodoločanja (Deci & Ryan, 2000), ki športno aktivnost povezuje z notranjo motivacijo in prenosom pozitivnih navad v šolski kontekst. Učitelji pa opozarjajo na problem odsotnosti z rednega pouka, kar je eden izmed ključnih izzivov, ki jih v mednarodnih raziskavah prepoznavajo tudi smernice Evropske komisije o dvojnih karierah športnikov (European Commission, 2012). Naši podatki torej neposredno odražajo globalne ugotovitve in potrjujejo potrebo po sistemski podpori športnikom dijakom, kar je še posebej pomembno v slovenskem kontekstu, kjer resolucija o nacionalnem programu športa (2014–2023) in pobude OKS-ZŠZ (npr. certifikat »Športnikom prijazno izobraževanje«) že ponujajo institucionalne rešitve.

Skupna primerjava naše raziskave z že obstoječimi domačimi in tujimi raziskavami kaže, da so športne obveznosti pri večini mladih lahko spodbudne za učni uspeh, saj razvijajo ključne veščine, kot so disciplina, vztrajnost in organizacija časa. Vendar pa se pri dijakih z zelo intenzivnimi športnimi obremenitvami pojavljajo učni izzivi, ki zahtevajo podporo tako na ravni šolskih prilagoditev kot tudi na ravni širših politik dvojne kariere. To odpira prostor za nadaljnje raziskave o učinkovitosti obstoječih podpornih ukrepov in o razvoju novih modelov sodelovanja med šolami in športnimi organizacijami.

ZAKLJUČEK

Raziskava potrjuje, da športne obveznosti lahko pomembno prispevajo k razvoju pozitivnih navad, kot so disciplina, organizacija časa in motivacija, kar posledično vpliva tudi na učni uspeh srednješolcev. Vendar pa so intenzivne športne obveznosti lahko vir obremenitev in učnih težav, kar zahteva večje sodelovanje med šolami in športnimi organizacijami.

Članek opozarja na potrebo po sistemski podpori mladim športnikom, predvsem v obliki prilagojenih urnikov, individualiziranih učnih načrtov in večje komunikacije med trenerji in učitelji.

Raziskava je bila omejena na 148 dijakov, kar omejuje možnost posploševanja. Prav tako je bila raziskava izvedena v določenem časovnem obdobju, brez upoštevanja dolgoročnih učinkov.

Članek je namenjen strokovnjakom s področja pedagogike, športne vzgoje in psihologije mladostnikov ter odločevalcem v izobraževalni politiki. Prav tako je relevanten za trenerje in starše.

Priporočamo nadaljnje raziskave z večjim vzorcem in longitudinalnimi podatki, ki bi omogočili spremljanje dolgoročnih učinkov športnih obveznosti na učni uspeh. Pomembna bi bila tudi analiza razlik med posameznimi športnimi panogami ter vpliv podpore staršev in učiteljev.

Izvedena raziskava je še enkrat potrdila, da šport v življenju srednješolcev ni zgolj oblika prostega časa, temveč dejavnik, ki ima lahko globoke posledice za njihov učni uspeh, osebnostni razvoj in socialno vključenost. Rezultati jasno kažejo, da večina športno aktivnih dijakov dosega povprečne ali nadpovprečne učne rezultate ter da prav športne obveznosti pogosto prispevajo k oblikovanju discipline, odgovornosti in organizacijskih veščin. Ti elementi so ključni za uspešno šolsko delo, saj omogočajo boljšo osredotočenost, učinkovitejše upravljanje časa ter večjo notranjo motivacijo za doseganje ciljev. V tem smislu šport deluje kot spodbujevalec učenja in je pomemben dejavnik pri oblikovanju kompetenc, ki segajo onkraj šolskega prostora ter mladim koristijo tudi v njihovem nadaljnjem življenju.

Hkrati pa raziskava razkriva tudi temnejšo plat športnih obveznosti. Približno petina anketiranih dijakov se sooča s težavami pri usklajevanju športa in šole, kar se najpogosteje kaže v obdobjih tekmovanj, ko pogoste odsotnosti od pouka vodijo v učne vrzeli, občutke preobremenjenosti in včasih tudi v nižje ocene. To dejstvo opozarja, da športne obveznosti niso univerzalno koristne in da njihov vpliv ni samoumevno pozitiven. Ravnotežje med športom in učenjem je krhko in ga lahko hitro poruši pomanjkanje podpore s strani šole, staršev ali trenerjev.

Primerjava naših rezultatov z obstoječimi raziskavami v Sloveniji in po svetu kaže na podobne vzorce. Slovenski avtorji (npr. Sember idr., 2017; Jurak & Starc, 2016) so pokazali, da telesna dejavnost pozitivno vpliva na učne izide, vendar hkrati opozorili na izzive usklajevanja športnih obremenitev in šole. Naši podatki, kjer dijaki poročajo o boljši organizaciji časa in večji disciplini, neposredno potrjujejo njihove ugotovitve, medtem ko kvalitativni vpogledi iz intervjujev z učitelji razkrivajo konkretne težave, ki nastanejo zaradi odsotnosti od pouka. Tudi mednarodne raziskave (Marsh & Kleitman, 2003; Donnelly idr., 2016) podpirajo spoznanje, da šport spodbuja učni uspeh, vendar imajo zelo intenzivne obremenitve lahko negativne posledice, kar potrjujejo tudi opozorila Fraser-Thomasa in sodelavcev (2005). Naša raziskava se tako umešča v globalni raziskovalni okvir in potrjuje univerzalnost teh spoznanj, hkrati pa prinaša dodano vrednost z analizo specifičnega slovenskega konteksta.

Ena ključnih ugotovitev je pomen sistemske podpore. Brez ustreznih prilagoditev, kot so prilagojeni urniki, tutorstvo, možnost nadomeščanja snovi in sodelovanje med učitelji ter trenerji, je tveganje za neuspeh pri delu z dijaki športniki večje. Tega se zaveda tudi evropska politika, ki v smernicah o dvojni karieri športnikov (European Commission, 2012) poudarja potrebo po usklajevanju športnih in učnih obveznosti. V Sloveniji so že vzpostavljeni nekateri pozitivni ukrepi, kot je certifikat »Športnikom prijazno izobraževanje«, vendar naši rezultati kažejo, da te rešitve še niso enakomerno dostopne vsem dijakom in da obstajajo razlike med šolami ter športnimi panogami.

Pričujoča raziskava ima tudi omejitve. Vzorec 148 dijakov, čeprav dovolj velik za zaznavanje osnovnih trendov, ne omogoča popolne reprezentativnosti za celotno populacijo slovenskih srednješolcev. Poleg tega raziskava obravnava učinke športa na učni uspeh v omejenem časovnem obdobju, kar ne omogoča celovite ocene dolgoročnih posledic. Za razumevanje vpliva športnih obveznosti bi bile zato potrebne longitudinalne raziskave, ki bi spremljale dijake skozi daljše obdobje njihovega šolanja in športne kariere. Prav tako bi bilo smiselno podrobneje raziskati razlike med posameznimi športnimi panogami, saj so preliminarni podatki pokazali, da so dijaki iz individualnih športov pogosto bolj obremenjeni kot tisti iz ekipnih športov.

Članek je namenjen širokemu krogu bralcev. Pedagoški delavci bodo v njem našli vpogled v specifične izzive in priložnosti, povezane z dijaki športniki, ter usmeritve za bolj učinkovito pedagoško podporo. Trenerji lahko pridobijo boljše razumevanje šolskih obremenitev svojih varovancev in s tem razvijejo bolj usklajene trenažne programe. Starši bodo v članku prepoznali, kako pomembno je njihovo sodelovanje pri ustvarjanju pogojev, ki omogočajo usklajevanje športa in učenja. Odločevalci v izobraževalni in športni politiki pa bodo dobili dodatne empirične dokaze, da je potrebna sistemska nadgradnja obstoječih programov, ki športnikom omogočajo uspešno dvojno kariero. Na podlagi ugotovitev priporočamo več smeri za prihodnje ukrepanje. Najprej je treba razširiti dostop do programov »športnikom prijaznega izobraževanja« ter zagotoviti enotnejši sistem prilagoditev na vseh ravneh izobraževanja. Nadalje bi bilo smiselno okrepiti sodelovanje med šolami in športnimi klubi ter vzpostaviti stalne komunikacijske kanale med učitelji in trenerji. Posebej pomembno je uvajanje tutorstva in mentorstva, ki športnikom omogoča sprotno nadomeščanje učne snovi. Hkrati bi bilo potrebno razviti preventivne programe za obvladovanje stresa in preobremenjenosti, saj naši rezultati kažejo, da je prav to ena ključnih težav dijakov v času intenzivnih športnih obremenitev.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo tri glavne smeri. Prvič, izvajanje longitudinalnih raziskav, ki bodo spremljale učinke športnih obveznosti skozi celotno srednješolsko obdobje in ob prehodu na višje ravni izobraževanja. Drugič, primerjalne raziskave med različnimi športnimi panogami, ki bodo pokazale, v katerih panogah so tveganja za preobremenjenost večja in kje se učinki na učni uspeh najbolj izražajo. Tretjič, mednarodne primerjalne študije, ki bodo omogočile vpogled v dobre prakse držav, kjer je sistem dvojne kariere bolj razvit, in s tem prispevale k oblikovanju ustreznejše slovenske politike.

Sklepno lahko rečemo, da športne obveznosti za večino dijakov predstavljajo dodano vrednost in pomemben dejavnik njihovega razvoja, vendar pa brez ustrezne podpore lahko postanejo tudi ovira. Naloga šol, trenerjev, staršev in oblikovalcev politik je, da ustvarijo pogoje, kjer šport in učenje ne bosta stala drug proti drugemu, temveč se bosta dopolnjevala in skupaj prispevala k celostnemu razvoju mladostnikov.

LITERATURA

Bailey, R., Armour, K., Kirk, D., Jess, M., Pickup, I., & Sandford, R. (2009). The educational benefits claimed for physical education and school sport: An academic review. Research Papers in Education, 24(1), 1–27. https://doi.org/10.1080/02671520701809817. [2.6.2025]

Barbosa, A., Whiting, S., Simmonds, P., Scotini, R., Mendes, R., Breda, J., & Pires, S. M. (2020). Physical activity and academic achievement: An umbrella review. International Journal of    Environmental    Research    and    Public    Health,    17(16),    5972.

https://doi.org/10.3390/ijerph17165972. [21.6.2025]

Britton, B. K., & Tesser, A. (1991). Effects of time-management practices on college grades. Journal of Educational Psychology, 83(3), 405–410. https://doi.org/10.1037/0022- 0663.83.3.405. [2.6.2025]

Curcio, G., Ferrara, M., & De Gennaro, L. (2006). Sleep loss, learning capacity and academic performance.                                   Sleep              Medicine              Reviews,             10(5),              323–337.

https://doi.org/10.1016/j.smrv.2005.11.001. [13.6.2025]

Deci, E. L., & Ryan, R. M. (2000). The “what” and “why” of goal pursuits: Human needs and the self-determination of behavior. Psychological Inquiry, 11(4), 227–268. https://doi.org/10.1207/S15327965PLI1104_01. [2.6.2025]

Diamond, A. (2013). Executive functions. Annual Review of Psychology, 64, 135–168. https://doi.org/10.1146/annurev-psych-113011-143750. [18.6.2025]

Donnelly, J. E., Hillman, C. H., Castelli, D., Etnier, J. L., Lee, S., Tomporowski, P., Lambourne, K., & Szabo-Reed, A. N. (2016). Physical activity, fitness, cognitive function, and academic achievement in children: A systematic review. Medicine & Science in Sports & Exercise, 48(6), 1197–1222. https://doi.org/10.1249/MSS.0000000000000901. [12.6.2025]

European Commission. (2012). EU guidelines on dual careers of athletes: Recommended policy actions in support of dual careers in high-performance sport. Publications Office of the European Union. https://op.europa.eu/en/publication-detail/-/publication/3648359d-61c4- 4132-b247-3438ee828450. [13.6.2025]

Fraser-Thomas, J., Côté, J., & Deakin, J. (2005). Youth sport programs: An avenue to foster positive youth development. Physical Education & Sport Pedagogy, 10(1), 19–40. https://doi.org/10.1080/1740898042000334890. 18.6.2025]

Haverkamp, B. F., Wiersma, R., Vertessen, K., van Ewijk, H., Oosterlaan, J., Hartman, E., & Smith, J. (2021). Physical fitness, cognitive functioning and academic performance in adolescents. Trends in Neuroscience and Education, 25, 100164. https://doi.org/10.1016/j.tine.2021.100164. [22.5.2025]

Jurak, G., & Starc, G. (2016). Šport in mladina v Sloveniji. Ljubljana: Fakulteta za šport. Macan, T. H., Shahani, C., Dipboye, R. L., & Phillips, A. P. (1990). College students’ time management: Correlations with academic performance and stress. Journal of Educational Psychology, 82(4), 760–768. https://doi.org/10.1037/0022-0663.82.4.760. [13.6.2025]

Marsh, H. W., & Kleitman, S. (2003). School athletic participation: Mostly gain with little pain. Journal of Sport and Exercise Psychology, 25(2), 205–228. https://doi.org/10.1123/jsep.25.2.205. [21.6.2025]

Olimpijski komite Slovenije – Združenje športnih zvez (OKS-ZŠZ). (2015). Športnikom prijazno izobraževanje. Ljubljana: OKS-ZŠZ. [2.5.2025]

Rasberry, C. N., Lee, S. M., Robin, L., Laris, B. A., Russell, L. A., Coyle, K. K., & Nihiser, A.

J. (2011). The association between school-based physical activity, including physical education, and academic performance: A systematic review of the literature. Preventive Medicine, 52(Suppl. 1), S10–S20. https://doi.org/10.1016/j.ypmed.2011.01.027. [22.5.2025] Sember, V., Sorić, M., Starc, G., & Jurak, G. (2017). Differences in physical activity and academic performance between urban and rural Slovenian schoolchildren. Montenegrin Journal of         Sports                    Science          and     Medicine,                  6(1),                 19–26. https://www.mjssm.me/?sekcija=article&artid=154. [2.6.2025]

Sember, V., Morrison, S. A., Jurak, G., Kovač, M., & Starc, G. (2020). Children’s physical activity, academic performance, and cognitive functioning: A systematic review and meta- analysis. Frontiers in Public Health, 8, 307. https://doi.org/10.3389/fpubh.2020.00307. [22.6.2025]

Singh, A., Uijtdewilligen, L., Twisk, J. W. R., van Mechelen, W., & Chinapaw, M. J. M. (2012). Physical activity and performance at school: A systematic review of the literature including a methodological quality assessment. Archives of Pediatrics & Adolescent Medicine, 166(1), 49–

55. https://doi.org/10.1001/archpediatrics.2011.716. [2.6.2025]

Solberg, R. B., Hopstock, L. A., Nilsen, A. K. O., Wilsgaard, T., & Horsch, A. (2021). Effects of school-based physical activity on academic performance: The ScIM study. BMC Public Health, 21(1), 10901. https://doi.org/10.1186/s12889-021-10901-x. [13.6.2025]

Taras, H., & Potts-Datema, W. (2005). Sleep and student performance at school. Journal of School Health, 75(7), 248–254. https://doi.org/10.1111/j.1746-1561.2005.00033.x. [12.6.2025]