POVZETEK

Članek obravnava pomen sistematičnega upravljanja informacijske varnosti v organizacijah s poudarkom na standardu ISO/IEC 27001 in direktivi NIS2. Namen raziskave je bil preučiti, kako slovenska podjetja, tako v javnem kot zasebnem sektorju, pristopajo k izpolnjevanju teh zahtev. Rezultati intervjujev kažejo, da imajo zasebna podjetja bolj razvit sistem ISMS in večjo ozaveščenost o regulativah. Javne ustanove zaostajajo predvsem zaradi pomanjkanja kadrov in sredstev. Primerjava z drugimi raziskavami potrjuje, da so naši izzivi podobni tistim v EU. V članku so predstavljene tudi konkretne težave ter priložnosti za izboljšave. Poudarjen je pomen podpore vodstva, usposabljanja zaposlenih in notranjih presoj. Raziskava je še posebej dragocena za strokovnjake s področja informacijske varnosti, presojevalce, svetovalce in odločevalce. Članek prispeva k boljšemu razumevanju stanja in spodbuja oblikovanje

učinkovitih nacionalnih strategij. V zaključku so podani tudi predlogi za nadaljnje raziskave in sektorski razvoj varnostne kulture.

Ključne besede: informacijska varnost, ISO/IEC 27001, NIS2, ISMS, analiza tveganj, kibernetski incidenti, skladnost, varnostna politika

ABSTRACT

This article examines the importance of a systematic approach to information security in organizations, focusing on ISO/IEC 27001 and the EU NIS2 Directive. The purpose of the study was to explore how Slovenian organizations from both public and private sectors approach the implementation of these requirements. Findings show that private companies demonstrate a higher level of preparedness, structured ISMS practices, and stronger management involvement. Public institutions lag behind, mostly due to limited resources and staffing constraints. Interviews revealed that most organizations are still in the early stages of aligning with NIS2, which aligns with previous research in this field. The study also identified positive trends, especially in the private sector, where information security is increasingly recognized as a strategic priority. Compared to other studies, Slovenia faces similar challenges as other EU countries but has opportunities for progress. The article contributes to the professional community by linking theory with real-world practices and highlighting practical insights from the field. It is particularly relevant for IT professionals, auditors, risk managers, and decision- makers in both the public and private sectors.

Keywords: information security, ISO/IEC 27001, NIS2, ISMS, risk assessment, cybersecurity incidents, compliance, security policy

INFORMACIJSKA VARNOST

Informacijska varnost je v sodobni digitalni dobi postala eno izmed ključnih področij upravljanja v organizacijah. S hitrim razvojem informacijske tehnologije, vse večjo digitalizacijo poslovanja in razmahom kibernetskih groženj se podjetja, tako javna kot zasebna, soočajo z naraščajočimi tveganji, ki lahko ogrozijo zaupnost, celovitost in razpoložljivost informacij. Posledično postaja upravljanje informacijske varnosti ne le tehnična, temveč tudi strateška naloga vsakega podjetja. V tem kontekstu se vse več organizacij odloča za uvedbo mednarodno priznanega standarda ISO/IEC 27001, ki zagotavlja strukturiran pristop k vzpostavitvi sistema za upravljanje informacijske varnosti (ISMS). Poleg tega pa direktiva NIS2, ki jo je sprejela Evropska unija, prinaša dodatne varnostne zahteve za podjetja v kritičnih sektorjih, kot so energetika, zdravstvo in digitalna infrastruktura. Informacijska varnost je postala strateška domena, ki presega zgolj tehnološka vprašanja – vpliva namreč na poslovno kontinuiteto, zaupanje strank, ugled organizacije in skladnost z zakonodajo. Upravljanje informacijske varnosti vključuje vzpostavitev procesov in kontrol za zaščito zaupnosti, celovitosti in razpoložljivosti informacij ter obsega celoten življenjski cikel obravnave varnostnih tveganj. Brez celovitega pristopa (kot ga ponuja ISMS) se organizacije soočajo z razdrobljenimi varnostnimi ukrepi in večjo verjetnostjo resnih incidentov.

Tako v javnih kot zasebnih organizacijah so v igri občutljivi podatki – od osebnih podatkov državljanov in tajnih državnih informacij do intelektualne lastnine in finančnih evidenc podjetij.

Posledice vdorov lahko segajo od motenj kritičnih storitev (npr. onemogočanje zdravstvenih ali energetskih sistemov) do gospodarske škode in pravnih sankcij. Javni sektor je zaradi obsega in narave podatkov pogosto tarča napadalcev; raziskave kažejo, da javni sektor v boju proti grožnjam pogosto zaostaja za zasebnim sektorjem, saj se težje opira na podatke pri zaznavi in preprečevanju napadov (Hickey, 2023). Hkrati zasebna podjetja lahko utrpijo ogromne finančne izgube in izgubo konkurenčne prednosti ob vdorih.

Za učinkovito upravljanje informacijske varnosti podjetja pogosto uvajajo sisteme za upravljanje informacijske varnosti (ISMS), ki temeljijo na mednarodnih standardih, kot je ISO/IEC 27001. Ti sistemi omogočajo strukturiran pristop k identifikaciji, oceni in obvladovanju varnostnih tveganj.

Poleg tehničnih rešitev, kot so požarni zidovi, protivirusna zaščita in šifriranje podatkov, je ključnega pomena tudi ozaveščanje zaposlenih. Človeški dejavnik namreč pogosto predstavlja najšibkejši člen v verigi informacijske varnosti. Izobraževanja in usposabljanja zaposlenih o varni rabi informacijskih sistemov ter prepoznavanju potencialnih groženj so zato nepogrešljiv del celovite varnostne strategije (Inovis, 2021).

Uvedba formalnega upravljanja informacijske varnosti omogoča organizacijam, da proaktivno obvladujejo tveganja in se odzivajo na spreminjajočo se krajino groženj. Standardi, kot je ISO/IEC 27001, ponujajo strukturiran okvir za prepoznavanje in varovanje ključnih sredstev, medtem ko direktiva NIS2 postavlja zakonske zahteve za izboljšanje kibernetske odpornosti v kritičnih sektorjih v EU. V nadaljevanju predstavljamo standard ISO/IEC 27001 in direktivo NIS2 ter njuno vlogo pri krepitvi informacijske varnosti v praksi.

Standard ISO/IEC 27001 predstavlja osrednji mednarodni okvir za sistematično upravljanje informacijske varnosti in je bil razvit z namenom, da organizacijam omogoči zaščito podatkov pred izgubo, zlorabo ali nepooblaščenim dostopom. Gre za standard, ki določa zahteve za vzpostavitev, izvajanje, vzdrževanje in nenehno izboljševanje sistema za upravljanje informacijske varnosti (ISMS). Temelji na modelu PDCA (Plan-Do-Check-Act), kar pomeni, da organizacije načrtujejo ukrepe, jih izvajajo, spremljajo njihovo učinkovitost in na podlagi tega uvajajo izboljšave. Ključnega pomena pri tem je, da ISMS ne zajema le tehničnih, temveč tudi organizacijske in kadrovske ukrepe (ISO/IEC 27001:2022).

Od svoje prve izdaje leta 2005 (posodobitve so sledile leta 2013 in nazadnje 2022) je ISO/IEC 27001 doživel široko globalno sprejetost. Po podatkih ISO je bilo do leta 2022 po svetu izdanih prek 70.000 certifikatov ISO 27001 v 150 državah (ISO, 2022), kar odraža zaupanje organizacij v ta okvir. Standard ni omejen le na zasebni sektor; uporablja se v industriji, finančnem in zdravstvenem sektorju, pa tudi v vladnih agencijah in neprofitnih organizacijah. Celo državni organi se zatekajo k ISO 27001, da bi zaščitili občutljive podatke in okrepili skladnost – implementacija standarda v javnem sektorju lahko npr. zmanjša število varnostnih incidentov za do 70% (Edwards, 2023), s čimer se dviguje raven zaupanja javnosti in zagotavlja izpolnjevanje zakonodajnih obveznosti.

Pomembna značilnost ISO 27001 je možnost neodvisne certifikacije. Organizacije lahko pridobijo certifikat, če uspešno vzpostavijo ISMS v skladu s standardom in prestanejo zunanjo presojo akreditiranega certifikacijskega organa. Takšna certifikacija deluje kot potrditev

strankam in partnerjem, da organizacija resno in učinkovito obvladuje informacijsko varnost. V zasebnem sektorju certifikat ISO 27001 mnogokrat predstavlja konkurenčno prednost – omogoča dostop do novih poslov (kot pogoj v razpisih ali pogodbah) in okrepi ugled podjetja kot varnega skrbnika podatkov. V nekaterih primerih velike stranke ali regulatorji od podjetij zahtevajo uvedbo ISMS po ISO 27001, zlasti če gre za ravnanje z občutljivimi podatki.

ISO/IEC 27001 je zasnovan dovolj splošno, da se lahko prilagodi različnim sektorjem, vendar obenem ponuja nabor kontrol (podrobneje opisanih v spremljajočem standardu ISO/IEC 27002), ki pokrivajo širok razpon varnostnih ukrepov – od tehničnih (npr. šifriranje, nadzor dostopa) do organizacijskih (varnostne politike, kadrovska varnost, zavedanje zaposlenih). Standard promovira kulturo varnosti v organizaciji, saj poudarja vodstveno podporo, jasno določene odgovornosti in vključevanje celotnega kolektiva v varovanje informacij.

Vzpostavitev ISMS se prične z določitvijo obsega sistema, kjer organizacija identificira, katere informacije, procesi in informacijski sistemi bodo vključeni. Sledi temeljita analiza tveganj, pri kateri se identificirajo grožnje, ranljivosti in posledice potencialnih varnostnih incidentov. Na podlagi rezultatov analize se določijo varnostne politike in kontrolni mehanizmi. Ti lahko vključujejo različne oblike tehničnih in organizacijskih ukrepov, kot so omejevanje dostopov do občutljivih podatkov, uvedba večfaktorske avtentikacije, šifriranje podatkov v mirovanju in prenosu ter redno izvajanje varnostnih kopij. Vendar sama uvedba teh ukrepov še ni dovolj. Za dolgoročno učinkovitost je nujno stalno spremljanje, revidiranje in izboljševanje sistema, saj se varnostna tveganja nenehno spreminjajo in razvijajo (ENISA, 2023).

Pomemben vidik ISO 27001 predstavlja tudi vzpostavitev politike informacijske varnosti, ki določa osnovna načela in usmeritve glede ravnanja z informacijami znotraj organizacije. V praksi to pomeni, da mora organizacija določiti, kako bo obravnavala zaupnost, celovitost in razpoložljivost informacij. Zaupnost se nanaša na to, da so podatki dostopni le pooblaščenim osebam; celovitost zagotavlja, da informacije ostanejo nespremenjene in točne; razpoložljivost pa pomeni, da so informacije in sistemi dostopni takrat, ko jih uporabniki potrebujejo. Politika mora biti ustrezno komunicirana zaposlenim in drugim deležnikom, kot so pogodbeni partnerji in zunanji izvajalci, ter podprta z ustreznimi usposabljanji in ozaveščanjem (SANS Institute, 2022).

Direktiva NIS2 (Direktiva (EU) 2022/2555) je zakonodajni akt Evropske unije, sprejet konec leta 2022, ki nadgrajuje prvo direktivo NIS iz leta 2016. Njen namen je dvigniti skupno raven kibernetske varnosti v EU z okrepljenimi varnostnimi zahtevami in mehanizmi nadzora za širok nabor organizacij. Za razliko od ISO 27001, ki je prostovoljen standard, je NIS2 obvezujoča zakonodaja – države članice jo morajo implementirati v nacionalne predpise (rok za prenos je oktober 2024), zavezane organizacije pa morajo izpolnjevati njene zahteve.

Direktiva NIS2, ki je bila sprejeta leta 2022 kot odgovor na hitro rastoča tveganja na področju kibernetske varnosti, pa predstavlja pomemben regulatorni okvir na ravni Evropske unije. Nadgrajuje prvo direktivo NIS in razširja področje uporabe na večji spekter subjektov. Ne gre več zgolj za velike ponudnike storitev, temveč tudi za manjše subjekte, ki imajo pomembno vlogo v svojih sektorjih. Obveznosti po NIS2 vključujejo izvajanje rednih ocen kibernetskih tveganj, sprejetje ukrepov za njihovo obvladovanje ter poročanje o varnostnih incidentih v

strogo določenih rokih – predhodno obvestilo najkasneje v 24 urah po odkritju incidenta ter podrobno poročilo v roku 72 ur. V primeru večjih incidentov se od organizacij pričakuje, da izvedejo temeljito analizo vzrokov in ukrepov za preprečitev ponovitve (European Commission, 2022).

Poleg tega NIS2 poudarja pomen pripravljenosti na incidente, kar vključuje oblikovanje odzivnih ekip, izvedbo simulacij napadov, testiranje načrtov odziva in sodelovanje z nacionalnimi organi za kibernetsko varnost. Poseben poudarek daje tudi sodelovanju in izmenjavi informacij med organizacijami, saj se je v praksi pokazalo, da izolirani pristopi pogosto niso dovolj učinkoviti. Direktiva tako pospešuje oblikovanje bolj koherentnega in sodelovalnega evropskega varnostnega okolja (ENISA, 2023).

NIS2 ciljno zajema ključne sektorje in storitve, ki so kritičnega pomena za družbo in gospodarstvo. V prilogah k direktivi so opredeljeni sektorji visoke kritičnosti (npr. energetika, transport, bančništvo, zdravstveni sektor, digitalna infrastruktura, javna uprava) in dodatni pomembni sektorji (npr. proizvodnja, poštne storitve, odpadne vode, prehrana) (KPMG, 2023). Zavezanci so razdeljeni na bistvene subjekte (essential entities) in pomembne subjekte (important entities). Merilo za razvrstitev je predvsem velikost in vpliv: večja podjetja v kritičnih sektorjih in javni organi (npr. organi javne uprave) spadajo med bistvene subjekte, katerih motnje bi lahko imele resne posledice za družbo. Bistveni subjekti so podvrženi proaktivnemu nadzoru s strani pristojnih organov, medtem ko se pomembni subjekti nadzorujejo reaktivno – praviloma ob prijavi incidenta ali neskladnosti (KPMG, 2023). S tem želi NIS2 zagotoviti sorazmernost nadzora glede na tveganje, hkrati pa pokriti tudi širši krog srednje velikih podjetij, ki prej morda niso bila regulirana. Direktiva našteva minimalne ukrepe, ki vključujejo med drugim: redno izvajanje ocen tveganj in varnostnih politik, uvajanje kontrol šifriranja in upravljanja ranljivosti, vzpostavitev načrtov za obvladovanje incidentov in neprekinjeno poslovanje, okrepljeno varovanje dobaviteljske verige ter usposabljanje zaposlenih in osnovna kibernetska higiena. Pomemben poudarek je tudi na obveznem poročanju incidentov: zavezanci morajo v primeru resnih incidentov podati začetno prijavo (t. i. zgodnje opozorilo) najpozneje v 24 urah, podrobnejše poročilo v 72 urah in končno poročilo v enem mesecu (). Namen teh zahtev je pospešiti izmenjavo informacij o grožnjah in omogočiti hitrejšo skupno odzivanje na incidente na ravni EU.

NIS2 uvaja še en pomemben vidik, ki presega okvire standarda ISO 27001 – osebno odgovornost vodstva. Vodstveni organi zavezancev (npr. člani uprav) morajo po NIS2 neposredno odobriti in nadzirati ukrepe informacijske varnosti ter se ustrezno usposabljati na tem področju. Če podjetje svoje obveznosti hudo krši, so predvidene sankcije, ki lahko vključujejo tudi osebno odgovornost ali začasno razrešitev članov uprave (). Ta določba odseva spoznanje, da je kibernetska varnost tudi vprašanje upravljavske kulture in odgovornosti na najvišji ravni, ne zgolj domena IT-oddelkov.

Zahteve ISO 27001 in NIS2 se na številnih točkah dopolnjujejo. Medtem ko ISO 27001 nudi metodološki okvir za notranjo ureditev varnostnega sistema in postopkov, NIS2 določa pravno zavezujoče obveznosti, ki spodbujajo podjetja k aktivni implementaciji in poročanju. Skupno pa imata oba pristopa enak cilj: povečati odpornost organizacij na informacijske in kibernetske grožnje, zagotoviti neprekinjeno poslovanje in okrepiti zaupanje strank ter partnerjev. V  kontekstu prakse v slovenskih podjetjih je še posebej pomembno poudariti pomen stalnega izobraževanja, rednih notranjih presoj in vključevanja zaposlenih na vseh ravneh v upravljanje informacijske varnosti.

INFORMACIJSKA VARNOST V PODJETJIH: PRAKTIČNI VIDIK

V empiričnem delu smo izvedli polstrukturirane intervjuje s predstavniki petih organizacij – treh iz zasebnega in dveh iz javnega sektorja. Intervjuji so bili zasnovani z namenom celostnega razumevanja stanja informacijske varnosti v praksi. Udeleženci so odgovarjali na vprašanja, ki so se nanašala na organizacijsko ureditev področja varnosti informacij, implementacijo in poznavanje standarda ISO/IEC 27001, pripravljenost na zahteve direktive NIS2, pogostost in metodologijo izvajanja analiz tveganj ter odzivne zmogljivosti organizacije v primeru varnostnega incidenta.

V organizacijah iz zasebnega sektorja smo zaznali visoko stopnjo ozaveščenosti in pripravljenosti. Vsa tri podjetja so ISO 27001 že implementirala ali pa so bila v zaključni fazi certificiranja. Njihov pristop temelji na sistematični in dolgoročni varnostni strategiji, ki vključuje jasno definirane odgovornosti, dokumentirane varnostne politike, tehnične in organizacijske kontrolne mehanizme ter celovit načrt odzivanja na incidente. Vodstva teh podjetij aktivno sodelujejo pri razvoju varnostnih strategij, saj razumejo, da dobra informacijska varnost ni strošek, temveč pogoj za stabilno in zaupanja vredno poslovanje. Zaposleni so redno usposabljani in seznanjeni z aktualnimi grožnjami, podjetja pa izvajajo notranje varnostne preglede in redno osvežujejo postopke. Poleg tega uporabljajo napredna orodja za zaznavanje anomalij, avtomatizacijo odzivov in beleženje dogodkov, kar jim omogoča hitro ukrepanje ob zaznanih incidentih.

V javnem sektorju je bila slika precej drugačna. Obe sodelujoči instituciji sta potrdili, da se zavedata pomembnosti informacijske varnosti, vendar se pri uvajanju sistemskega pristopa soočata s številnimi omejitvami. Pomanjkanje finančnih sredstev, kadrovskih virov ter tehnične podpore je glavni zaviralni dejavnik pri vzpostavitvi celovitega ISMS. Čeprav imajo osnovne varnostne mehanizme, kot so protivirusna zaščita in varnostne kopije, pogosto nimajo formalno sprejetih in implementiranih varnostnih politik. Prav tako se analiza tveganj izvaja zgolj ob spremembah v informacijskem sistemu, ne pa kot redna praksa. V določenih primerih odgovornost za informacijsko varnost ni jasno opredeljena, kar vodi v neenotne pristope in večje operativno tveganje.

Pri vprašanju o poznavanju in pripravljenosti na direktivo NIS2 smo ugotovili, da je zavedanje o prihajajočih zahtevah še vedno nizko, predvsem v javnem sektorju. Le eno od podjetij iz zasebnega sektorja je že vzpostavilo notranje postopke in oblikovalo strukturo za odzivanje in poročanje o incidentih v skladu z NIS2. Ostali sodelujoči so potrdili, da se bodo z implementacijo ukrepov začeli ukvarjati šele v naslednjem proračunskem obdobju. V vseh organizacijah, tako javnih kot zasebnih, pa obstaja potreba po dodatnem ozaveščanju, predvsem glede rokov poročanja, obveznosti dokazovanja ustreznosti ukrepov in možnih sankcij ob neskladnosti.

Intervjuji so jasno pokazali, da obstajajo pomembne razlike v pripravljenosti in pristopu k informacijski varnosti med posameznimi sektorji. Medtem ko podjetja iz zasebnega sektorja

varnost obravnavajo kot konkurenčno prednost, v javnem sektorju to področje pogosto ostaja v ozadju zaradi pomanjkanja sistemske podpore. Kljub temu pa smo zaznali tudi pozitivne trende – nekatere institucije že sodelujejo z zunanjimi strokovnjaki in načrtujejo uvedbo notranjih presoj, kar kaže na postopno zorenje varnostne kulture.

SKLEPNE UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

Rezultati izvedene raziskave so pokazali pomembne razlike v pristopih in pripravljenosti organizacij glede upravljanja informacijske varnosti. Zasebna podjetja so izkazala bolj razvit sistemski pristop, ki temelji na standardu ISO/IEC 27001, ter večje poznavanje in zavedanje o prihajajočih regulativah, kot je direktiva NIS2. Javne ustanove pa so pogosto zaostajale zaradi omejenih sredstev, pomanjkanja kadra in odsotnosti sistematičnega pristopa k informacijski varnosti. Naše ugotovitve so primerljive z raziskavo Radanlieva in De Roureja (2019), ki poudarjata pomen vodenega in strukturiranega sistema ISMS, ki mora temeljiti na sodelovanju vseh ravni zaposlenih, predvsem pa na zavezanosti vodstva. Enako velja za rezultate raziskave Deloitte (2022), ki opozarja, da podjetja z uvedenim ISMS lažje obvladujejo kibernetska tveganja in hitreje vzpostavijo postopke za odzivanje na incidente. Ugotovitve Fakultete za varnostne vede Univerze v Mariboru (2021) se potrjujejo v našem primeru, saj javne ustanove in manjša podjetja pogosto nimajo formaliziranih postopkov, analiz tveganj ali strategij za dolgoročno varnost.

Primerjava z omenjenimi raziskavami kaže, da se Slovenija sooča s podobnimi izzivi kot druge evropske države, vendar pa obstajajo tudi pomembne priložnosti. Mednje sodijo zlasti dvig ozaveščenosti o pomenu informacijske varnosti, načrtovanje vlaganj v kadrovski razvoj in vzpostavitev spodbudnega okvira za uvajanje ISMS v javnem sektorju. Naši intervjuji so pokazali, da obstaja pozitivna dinamika, predvsem v zasebnem sektorju, kjer se organizacije vse bolj zavedajo, da je informacijska varnost ključni element poslovne stabilnosti, konkurenčnosti in zaupanja strank.

Članek predstavlja pomemben prispevek za strokovno javnost, saj ponuja analitičen pregled razmer na področju upravljanja informacijske varnosti v slovenskih organizacijah. Predstavlja sintezo med teoretičnimi zahtevami in praktičnimi izkušnjami iz različnih sektorjev ter s tem prispeva k razumevanju trenutnega stanja, potreb in možnosti za izboljšave. S tem se ustvarjajo temelji za oblikovanje nacionalnih strategij in strokovnih smernic, ki bi lahko prispevale k višji stopnji odpornosti organizacij proti kibernetskim grožnjam.

Raziskava je še posebej pomembna za strokovnjake, ki delujejo na področju informacijske varnosti, kot so IT menedžerji, varnostni inženirji, presojevalci skladnosti, svetovalci za upravljanje tveganj in odločevalci v javni upravi. Rezultati nudijo konkreten vpogled v stanje na terenu in opozarjajo na potrebo po proaktivnih in sistematičnih ukrepih, ki bodo omogočili dolgoročno odpornost organizacij v digitalni dobi. Za nadaljnje raziskovanje ostaja predlog, da se podrobneje preučijo specifične potrebe posameznih sektorjev, analizirajo uspešnosti različnih modelov implementacije ISMS in spremljajo rezultati uvajanja ukrepov, zahtevanih po NIS2, po njihovem uveljavljanju. Poudarek bi bilo smiselno nameniti tudi preučevanju vpliva organizacijske kulture na varnostne prakse ter vlogi stalnega izobraževanja zaposlenih pri krepitvi varnostne ozaveščenosti.

Informacijska varnost je postala nepogrešljiv del sodobnega poslovanja. Podjetja, ki se zavedajo pomena zaščite svojih informacijskih virov, so bolje pripravljena na soočanje s kibernetskimi grožnjami in lahko ohranjajo zaupanje svojih strank ter poslovnih partnerjev. Z uvedbo celovitih varnostnih strategij, ki vključujejo tako tehnične kot organizacijske ukrepe, ter z ozaveščanjem zaposlenih, lahko podjetja učinkovito zmanjšajo tveganja in zagotovijo varno poslovno okolje.

Za konec naj poudarimo, da je pomembno omeniti še družbeni in mednarodni kontekst: kibernetska varnost je globalna tema, standardi kot ISO 27001 in zakonodaje kot NIS2 pa so del širših prizadevanj za varnejši digitalni svet. Stalne raziskave so potrebne, da bomo razumeli, kako se grožnje razvijajo (npr. porast napadov na dobaviteljske verige, vpliv kvantnega računalništva na šifriranje) in kako morajo evoluirati tudi naše prakse upravljanja varnosti. Oblikovanje politik naj sledi principu proaktivnosti in sodelovanja: proaktivno predvidevati prihodnje izzive (npr. vključiti varnostne zahteve v razvoj novih tehnologij že vnaprej) in sodelovanje med vsemi deležniki – industrijo, vladami, akademsko sfero – da se doseže usklajen in učinkovit odziv. Le tako bomo lahko dosegli visoko raven informacijske varnosti, kjer standardi in predpisi ne bodo videni kot breme, temveč kot osnova zaupanja in inovacij v digitalni družbi.

LITERATURA

Deloitte. (2022). The Future of Cyber Survey. Pridobljeno na:. [26. 4.2025].

Edwards,  M.  (2023).  ISO  27001  for  the  Government  Sector.  Pridobljeno  na https://www.isms.online/sectors/iso-27001-for-the-government- sector/#:~:text=Recent%20studies%20indicate%20a%20significant,27001%2C%20governme nt%20agencies%20not%20only. [28. 3.2025].

Fakulteta za varnostne vede UM. (2021). Analiza zrelosti informacijske varnosti v malih in srednjih podjetjih v Sloveniji.

Hickey, M. (2023). Federal Cybersecurity vs. Private: How Do Agencies Stack Up? FedTech Magazine. Pridobljeno na. [28. 3.2025].

Humayun, M., et al. (2020). Cybersecurity Frameworks and Standards: A Literature Review. Journal of Information Security and Applications, 51, 102355.

ENISA. (2023). Threat Landscape Report. European Union Agency for Cybersecurity. Pridobljeno na:. [26. 4.2025].

European Commission. (2022). Directive (EU) 2022/2555 on measures for a high common level of cybersecurity (NIS2 Directive). Pridobljeno na:. [27. 3.2025].

Inovis.si. (2021). Informacijska varnost podjetja je močna toliko, kolikor je močan njen najšibkejši člen. Pridobljeno na. [23. 4.2025].

ISO/IEC 27001:2022, Information Security Management Systems. International Organization for Standardization. Pridobljeno na:. [26. 4.2025].

POVZETEK

Vzgoja ima pomemben vpliv na razvoj posameznikove osebnosti, saj oblikuje njegovo sposobnost prevzemanja odgovornosti, sprejemanja odločitev in samostojnega delovanja v družbi. V teoriji so običajno predstavljeni štirje temeljni pristopi vzgoje: avtoritarni, avtoritativni, permisivni in demokratični, pri čemer sta kot najučinkovitejša za oblikovanje odgovornosti izpostavljena avtoritativna in demokratična vzgoja. Navedena tipa vzgoje namreč optimalno spodbujata razvoj otrokove samostojnosti, kritičnega mišljenja in prevzemanja odgovornosti. Ne glede na izbran pristop bi moral biti skupen cilj vsake vzgoje priprava otroka na samostojno, odgovorno in uravnoteženo odraslost. Če želimo, da odgovornost ostane ena od temeljnih vrednot družbe, se moramo vzgoje lotiti z vso resnostjo, in sicer tako v družinah kot v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Le s skrbno in zavedno vzgojo je mogoče oblikovati bodoči kader, ki bo sposoben odgovorno delovati v zahtevnem in hitro spreminjajočem se družbenemu ter poklicnem okolju. Rezultati ankete, izvedene med srednješolci, kažejo, da anketiranci vzgojo, ki so je bili deležni, večinoma ocenjujejo kot podporno, strukturirano in usmerjeno v postopno razvijanje odgovornosti. Kot ključne lastnosti, ki jih želijo prenesti v svojo poklicno prihodnost, so izpostavili odgovornost, zanesljivost, vztrajnost, prilagodljivost in samostojnost. Ti rezultati dodatno potrjujejo pozitivne učinke vzgoje, usmerjene v razvoj funkcionalnega, samostojnega in družbeno odgovornega posameznika.

Ključne besede: vzgojni pristopi, srednješolci, odgovornost, samostojnost, poklic

ABSTRACT

Education plays a crucial role in shaping an individual's personality, as it develops their ability to assume responsibility, make informed decisions, and act independently within society. Theoretical frameworks typically distinguish four fundamental parenting approaches: authoritarian, authoritative, permissive, and democratic. Among these, the authoritative and  democratic styles are recognized as the most effective in fostering a sense of responsibility. These approaches optimally support the development of children's autonomy, critical thinking, and accountability. Regardless of the specific educational approach, the overarching aim of upbringing should be to prepare children for independent, responsible, and balanced adulthood. To ensure that responsibility remains a core societal value, it is essential to approach education with utmost seriousness, both within families and educational institutions. Only through careful, deliberate educational practices can we cultivate future professionals capable of acting responsibly in complex and rapidly evolving social and professional environments. The results of a survey conducted among secondary school students indicate that the majority of respondents perceive the upbringing they experienced as supportive, structured, and oriented towards the gradual development of responsibility. Furthermore, they identified responsibility, reliability, perseverance, adaptability, and independence as key attributes they aim to carry into their professional futures. These findings further validate the positive impact of educational approaches that foster the development of functional, autonomous, and socially responsible individuals.

Key words: parenting approaches, adolescents, responsibility, independence, career

UVOD

Vzgoja ima ključno vlogo pri oblikovanju otrokovega občutka za odgovornost, saj preko vzgojnih pristopov otrok razvija zavest o posledicah svojih dejanj in pomenu osebne odgovornosti v odnosu do drugih. Vzgoja pomeni seznaniti otroka z vrednotami, spodbujati njegov razvoj osebnosti in moralnosti. Starši in vzgojitelji s svojim zgledom in pristopom pomagajo otroku razumeti, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. V tem članku želimo predstaviti, kako vzgoja vpliva na razvoj posameznikovih sposobnosti, njegovo pripravljenost za poklic in kakšno vlogo ima pri oblikovanju bodočega kadra. V središče raziskave smo postavili trenutno generacijo srednješolcev, saj želimo preučiti, kakšnim vzgojnim pristopom so bili izpostavljeni in kako dojemajo koncept odgovornosti ter lastno pripravljenost za njeno prevzemanje.

VZGOJNI PRISTOPI

Angleški filozof John Lock je trdil, da se otrok rodi kot 'tabula rasa' oz. nepopisan list in da so starši tisti, ki mu prenesejo svoje vrednote in prepričanja (Locke, 2007). Vzgoja je zahteven proces, v katerem starši, vzgojitelji, učitelji ali skrbniki učijo in vodijo otroke skozi različne faze njihovega odraščanja. Ta proces vključuje učenje socialnih, emocionalnih, vedenjskih in moralnih vrednot. Vzgoja otrok ni enostavna naloga in zahteva veliko mero odgovornosti, razumevanja in potrpljenja. Bistvo vzgoje je, da se otroku v zgodnjem otroštvu privzgojita dve pomembni vrednoti, ki ga spremljata vse življenje: odgovornost in samostojnost. Na podlagi le-teh je človek sposoben osnovati močne čustvene povezave z drugimi, jim nuditi pomoč in jo, kadar jo potrebuje, poiskati sam, hkrati pa je sposoben samostojnega življenja in reševanja nalog (Lanjekar, Joshi, Lanjekar in Wagh, 2022).

V teoriji najpogosteje zasledimo avtoritarni, avtoritativni, demokratični in permisivni pristop vzgoje.

1. Avtoritarna vzgoja temelji na strogi disciplini, visoki stopnji nadzora in nizki stopnji čustvene topline (Baumrind, 1971). Starši v takšnem okolju postavljajo toge in natančno določene zahteve, pričakujejo brezpogojno poslušnost in uporabljajo kaznovanje kot sredstvo za dosego ubogljivosti. Komunikacija večinoma poteka enosmerno (od starša k otroku), pri čemer otrok nima veliko prostora za izražanje mnenj ali sodelovanje pri odločanju. Otroci, vzgajani v takšnem okolju, so pogosto navzven prilagojeni in poslušni, vendar jim primanjkuje notranje motivacije, samostojnosti in sposobnosti za kritično mišljenje. Zaradi strahu pred napakami in sankcijami postajajo čustveno zadržani ali tesnobni, njihova ustvarjalnost je omejena zaradi pomanjkanja možnosti za raziskovanje in samoiniciativo. Tak pristop lahko vodi v pasivnost ali poznejši odpor. V poklicnem okolju se sicer znajdejo v strukturiranih sistemih z jasno hierarhijo, vendar se pogosto soočajo z izzivi pri samostojnem odločanju, prilagajanju spremembam in sodelovanju v timih (Cupar, 2018).

2. Pri avtoritativni vzgoji so starši ali vzgojitelji dosledni, a odprti za dialog, spodbujajo otrokovo samostojnost, kritično mišljenje in prevzemanje odgovornosti (Baumrind, 1971). Komunikacija je dvosmerna, otrok je postopno vključen v proces odločanja, kar spodbuja njegovo odgovornost in zrelost. Otroci so slišani, meje so jasno postavljene. Spodbujajo se spoštovanje, samodisciplina in odgovornost. Takšni starši z otrokom sodelujejo, mu prisluhnejo, a ohranjajo dovolj avtoritete in nadzora. Pravila in zahteve so otrokom jasne, prav tako razlogi zanje. Pričakovanja do otrok so velika, vsak je odgovoren za svoja dejanja, vendar starši še vedno nudijo dovolj topline in podpore. Otroci, ki so bili deležni avtoritativne vzgoje, razvijejo visoko samoregulacijo, kar pomeni, da znajo uravnavati svoja čustva in vedenje, notranjo motivacijo, socialne kompetence (sodelovanje, empatijo, komunikacijo), samozavest in občutek lastne vrednosti, odgovornost in pripravljenost na samostojno odločanje. Ti elementi so ključni za uspešno delovanje v delovnem okolju, zlasti v sodobnih, dinamičnih poklicih, kjer se pričakujejo proaktivnost, timsko delo, prilagodljivost in samoiniciativnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
3. Demokratična vzgoja temelji na sodelovanju med starši in otroki, pri čemer je v ospredju spoštovanje otrokovega mnenja in vključevanje v proces odločanja. Starši s tem pristopom otroku nudijo podporo, ga usmerjajo in obenem ga spodbujajo k samostojnosti, odgovornemu ravnanju in prevzemanju odločitev. Otroci, ki odraščajo v takšnem okolju, razvijajo občutek varnosti in spoštovanja, kar krepi njihovo samozavest, čustveno stabilnost in sposobnost izražanja lastnega mnenja na konstruktiven način. So kritično misleči, ker so navajeni tehtati možnosti in izražati stališča, odgovorni, saj razumejo posledice svojih dejanj, ter sodelovalni, ker se učijo reševanja konfliktov v duhu dialoga in timskega dela. Demokratična vzgoja spodbuja razvoj otrokove samostojnosti, odgovornosti in kritičnega mišljenja (Novak, 2001). V poklicnem okolju se takšni posamezniki pogosto izkažejo kot prilagodljivi, samoiniciativni in zmožni učinkovitega sodelovanja ter vodenja. Njihove dobro razvite  socialne in komunikacijske veščine predstavljajo pomembno prednost v sodobnih, dinamičnih delovnih okoljih (Blake Griffin, 2020).

Ta vzgojni pristop je zelo podoben avtoritativnemu. Demokratična vzgoja je v marsičem podobna avtoritativni: obe temeljita na čustveni toplini, spoštovanju, spodbujanju samostojnosti in jasni strukturiranosti. Skupna jima je dvosmerna komunikacija, pri kateri se upošteva otrokovo mnenje (Peček Čuk, Lesar, 2009). Kljub podobnostim pa obstajajo ključne razlike. Avtoritativni starši sicer otroka vključujejo v proces odločanja, vendar ohranjajo končno besedo, medtem ko demokratični omogočajo enakovredno sodelovanje pri oblikovanju pravil. Tako demokratična vzgoja bolj poudarja partnerski odnos in skupno odgovornost. Razlika se kaže tudi pri postavljanju mej – avtoritativni jih postavljajo in razlagajo, demokratični pa jih oblikujejo skupaj z otrokom (Juul, 2018).

4. Pri permisivni vzgoji starši ali vzgojitelji izkazujejo visoko stopnjo topline in nizko stopnjo nadzora ter strukturiranosti. Starši so popustljivi, postavljajo malo pravil, redko dosledno uveljavljajo meje in otrokom pogosto dovolijo, da sami odločajo. Starši pogosto spodbujajo izražanje čustev, samostojno odločanje in otrokovo subjektivno dobrobit, obenem pa se trudijo zaščititi otroka pred stresnimi ali neprijetnimi situacijami (Lepičnik Vodopivec, 2007). Otroci, ki odraščajo v permisivnem okolju, običajno niso navajeni prevzemati odgovornosti, imajo težave z disciplino, kažejo nižje tolerance do frustracij (težje prenašajo omejitve ali neuspehe), so manj vztrajni pri delu in manj usmerjeni k doseganju ciljev. Čeprav so ti otroci pogosto ustvarjalni in samosvoji, jim velikokrat primanjkuje organizacijskih veščin, kar lahko negativno vpliva na njihovo delovanje v poklicnem svetu (Narat, 2017). Združenja vodstvenih delavcev strokovnih centrov Slovenije že opozarjajo na negativne posledice permisivne vzgoje (Zalokar, 2024).

Ne glede na izbran pristop bi moral biti cilj vsake vzgoje priprava otroka na samostojno, odgovorno in funkcionalno odraslost. Preko vzgoje namreč otrok razvije notranji občutek za to, kaj je prav in kaj je narobe, za sposobnost kritičnega mišljenja, čustveno stabilnost in družbeno odgovornost. Cilj vzgoje mora biti vzgojiti odraslega posameznika, ki zna sprejemati odločitve, prevzemati odgovornost za svoja dejanja, uspešno komunicira z drugimi in je pripravljen sodelovati v družbenem in poklicnem okolju.

ODGOVORNOST

Odgovornost je zmožnost posameznika, da se zaveda posledic svojih dejanj, jih sprejema in ravna v skladu z notranjimi in družbenimi pričakovanji. Gre za osebno pripravljenost izpolniti svoje obveznosti, sprejemati posledice svojih odločitev in ravnati v skladu z etičnimi načeli ter družbenimi normami.

Odgovornost vključuje več ravni:

• osebno odgovornost (npr. skrb za lastna dejanja in izbire),
• družbeno odgovornost (npr. upoštevanje pravil in skrb za dobro drugih),

• poklicno odgovornost (npr. vestno opravljanje dela, spoštovanje dogovorov),
• notranjo moralno odgovornost, ki izhaja iz zavedanja sebe kot samostojnega, zrelega posameznika (Kroflič, 1999).

Frankl je odgovornost opisal kot temeljno duhovno značilnost človeka. Odgovornost je bila nekoč ena od najpomembnejših vrednot v družini (Juul, 1999), vendar jo danes vedno bolj izpodrivajo druge vrednote (npr. uspeh, užitek). Odgovornost od človeka zahteva trud, odrekanje, disciplino, poštenost, ponižnost, zvestobo idr. Če želimo, da odgovornost ostane ena od temeljnih vrednot družbe, se moramo vzgoje lotiti z vso resnostjo, in sicer tako v družinah kot v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Primarno vodilo vzgoje mora biti spodbujanje neodvisnega in pristnega odločanja. Kot pravi Frankl, je odgovornost »čista etična vrednota«, ki človeka spodbuja k odločanju in delovanju v družbi (Lesar, 2002).

Če starši otrokom pretirano olajšujejo vsakdanje izzive, jih ščitijo pred neprijetnostmi in jim želijo v vsem ustreči, jim nehote onemogočajo razvoj odgovornosti in samostojnosti. Otroci in mladostniki se tako ne naučijo soočanja s posledicami svojih dejanj, sprejemanja obveznosti in razvijanja vztrajnost. Težava nastane tudi, ko se vloga staršev kot vzgojiteljev zabriše – takrat se izgubljajo jasne meje in doslednost. Vzgoja, ki ne spodbuja razvoja odgovornosti, ne more oblikovati avtonomnega in zrelega posameznika, kar se kasneje kaže v pomanjkanju samoiniciative, zmanjšani sposobnosti za samostojno odločanje in nizki prilagodljivosti na življenjske izzive (Škoda, 2015).

Kako se učimo odgovornosti? Preko sprejemanja odločitev. Starši in vzgojitelji morajo kritično presoditi, o čem bodo odločali sami in katere odločitve bodo prepustili otrokom. Če ni odgovornosti za svoje izbire, ni prave svobode (Žorž, 2010). Svoboda je v tem, da lahko v določenem trenutku samostojno izbiramo med različnimi možnostmi (Frankl, 1994) in zanje prevzamemo odgovornost. Vsaka svobodna odločitev prinaša osebno odgovornost. Odločitev pomeni izbiro neke poti. »Od-ločiti pomeni ločiti se od vseh drugih možnosti, ki izbrani možnosti nasprotujejo. Pomeni omejiti se na manjše število možnosti ali morda celo na eno samo« (Kozoderc, 2002). Odgovornost za odločitve sprejema vsak sam, saj poleg čustev in razuma razpolaga tudi z razumom in vestjo. Vsakdo bi se moral znati odločiti med tem, kaj je bistveno in kaj ne. Razločevanje med številnimi možnostmi temelji na odgovornosti. Nezrel človek se upira odgovornosti, saj se boji izgubiti svobodo, se ne zna odločiti in se raje umakne. Problem nastane, če umik v obrambne mehanizme postane življenjski slog (Ščuka, 2008).

Jesper Juul, danski družinski terapevt, v svojih delih razvija sodoben in odnosno usmerjen pogled na vzgojo, ki temelji na spoštovanju, enakovrednosti in osebni integriteti. Ključno vlogo v vzgoji pripisuje razvijanju odgovornosti, vendar ne na način, da bi jo starši vsiljevali kot zunanjo zahtevo, ampak kot kompetenco, ki se pri otroku postopoma oblikuje skozi izkušnje, odnos in zaupanje. Poudarja, da otrok ne postane odgovoren zato, ker je poslušen, temveč zato, ker mu je dovoljeno soodločati, prevzemati posledice svojih izbir in biti vključen v resničen dialog z odraslimi (Juul, 1999). Vzgoja, ki temelji na zahtevah po ubogljivosti, po njegovem mnenju vodi predvsem do podrejenosti in ne do osebne odgovornosti. Nasprotno spoštljiv odnos, jasne meje in iskrena komunikacija ustvarjajo prostor, kjer otrok razvija občutek, da ima  vpliv na svoje življenje in da je sposoben odgovornega ravnanja. Ključno je tudi, da starši sami prevzemajo odgovornost za odnos in svoje napake, saj s tem otroku pokažejo, da je odgovornost normalen in dragocen del življenja, ne pa breme ali kazen (Juul in Jensen, 2014).

Eden ključnih kazalcev zrelosti posameznika je njegova sposobnost prevzemanja odgovornosti – tako za dejanja do sebe kot do širše družbe. V tem kontekstu se vse pogosteje pojavlja pojem funkcionalnega odraslega. Gre za psihološko in moralno zrelost posameznika, ki ne označuje le starosti ali statusa, ampak za način delovanja v svetu. Funkcionalno odrasel človek je tisti, ki zna ločiti med tem, kaj je prav in kaj je prijetno. Funkcionalna odraslost pomeni zmožnost odločanja na podlagi vrednot, dolžnosti in odgovornosti, tudi kadar te odločitve niso lahke ali prijetne. Funkcionalni odrasel zna postaviti mejo svojim impulzom, prevzeti posledice svojih dejanj in delovati v dobro skupnosti pred lastnim ugodjem (Vuk Godina, 2023). Takšna opredelitev odraslosti je še posebej pomembna pri vzgoji, saj je prav vzgoja tista, ki mora otroku postopno omogočiti prehod od egocentričnega do odgovornega, socialno zavestnega posameznika. Če vzgoja temelji zgolj na ugajanju, izogibanju konfliktom in odstranjevanju neprijetnosti, otrok ne razvije sposobnosti, da bi postal funkcionalno odrasel.

RAZISKAVA O VZGOJNIH PRISTOPIH IN NJIHOVEM VPLIVU NA ODGOVORNOST IN POKLICNO USMERJENOST MLADIH

V empirični del članka smo vključili srednješolce, saj so na prehodu iz faze otroštva v fazo odraslosti. Gre za generacijo, ki spada v pozno obdobje generacije Z in je odraščala v digitalnem potrošniškem svetu. Zaradi zgodnjega stika z internetom in družbenimi omrežji ti mladostniki pogosto samozavestno izražajo svoja mnenja, hkrati pa se kažejo izzivi pri razvoju samostojnosti, vztrajnosti in občutku odgovornosti, kar je lahko povezano z vplivom sodobnih vzgojnih pristopov in hitrega življenjskega tempa. Starši te generacije pogosto prakticirajo bolj zaščitniške, permisivne ali celo "helikopterske" vzgojne pristope, kar pomeni, da mladim odstranjujejo ovire in jih ščitijo pred težavami, namesto da bi jim omogočili učenje skozi izkušnjo. Posledično se mnogi srednješolci manj pogosto srečujejo z resnično odgovornostjo – kot je skrb za gospodinjstvo, odločanje o pomembnih stvareh, delo za denar ali soočanje s posledicami napak (Žorž, 2002). Čeprav imajo mladostniki pogosto visoke sposobnosti in ambicije, je zaznati, da mladostniki težje prenašajo frustracije, odlašajo z obveznostmi in kažejo manjšo notranjo motivacijo za odgovorno vedenje (Vuk Godina, 2023).

Za potrebe empiričnega dela raziskave smo oblikovali spletno anketo, s katero smo želeli pridobiti vpogled v osebne izkušnje srednješolcev glede vzgoje, njihovega razumevanja odgovornosti in poklicnih pričakovanj. Anketa je vsebovala tako vprašanja o vzgoji, ki so je bili deležni v primarni družini, kot tudi o vzgoji vrstnikov, vplivu staršev na odločanje, odzivu na napake, spodbujanju samostojnosti in temeljnih vzgojnih vrednotah, kot sta zgled in odgovornost.

Anketo je anonimno izpolnilo 266 srednješolcev (51,9 % dijakinj, 48,1 % dijakov), 46,8 % anketirancev je bilo starih med 14 in 16 let, 49,8 % med 17 in 19 let, 1,1 % do 14 let, 2,3 % pa nad 20 let. Večina anketirancev je vzgojo, ki so je bili deležni v svoji primarni družini, ocenila  kot avtoritativno (41,4 %) ali demokratično (38,7 %), torej kot vzgojni slog, ki vključuje podporo, odprt pogovor in jasno postavljena pravila. Le manjši delež anketirancev je poročal o avtoritarni (12,4 %) oziroma permisivni vzgoji (7,5 %). Zanimivo je, da se to pozitivno samoocenjevanje vzgojnih pristopov razlikuje od zaznave vzgoje, ki so je deležni njihovi vrstniki. Kar tretjina anketirancev namreč meni, da so njihovi vrstniki odraščali v bolj popustljivem, permisivnem okolju, a kljub temu rezultati še vedno potrjujejo prevlado avtoritativne in demokratične vzgoje: kar 53,4 % anketirancev meni, da so tudi vrstniki deležni vzgoje s podporo in jasnimi mejami, 33,8 % zaznava prisotnost permisivnega vzgojnega sloga, medtem ko 12,8 % poroča o strogi, avtoritarni vzgoji.

Naslednji dve vprašanji sta se nanašali na sprejemanje odločitev v pomembnih življenjskih situacijah in prevzemanje odgovornosti za napake in sta dodatno potrdili prevladujočo prisotnost avtoritativnega in demokratičnega vzgojnega pristopa. Na vprašanje, kako so starši oz. skrbniki spodbujali odgovornost pri vsakdanjih nalogah, je največji delež anketirancev (64 %) navedel, da so od njih vedno zahtevali, da vse opravke opravijo samostojno in brez opominov. Tak odgovor kaže na visoko stopnjo pričakovane samostojnosti, kar je značilno za avtoritativni ali demokratični vzgojni slog. Nekaj manj kot tretjina sodelujočih (29,5 %) je poročala, da so sicer prejemali naloge, vendar starši niso vztrajali, da jih opravijo (permisivna vzgoja). Podobna slika se pokaže tudi pri odgovoru na vprašanje o samostojnosti: več kot tri četrtine sodelujočih (75,1 %) je ocenilo, da so jim starši postopoma zaupali in jim prepuščali odgovornost, kar je ena ključnih značilnosti demokratične in avtoritativne vzgoje. Le 12,5 % jih je navedlo, da so starši želeli popoln nadzor in odločanje namesto njih (avtoritarna vzgoja). 12 % anketirancev je navedlo, da so bili deležni popolne svobode brez vodenja ali celo nezanimanja za njihove odločitve (permisivna vzgoja). Na podlagi vprašanja, v katerem stavku anketiranci prepoznajo vzgojo, ki je najbolj vplivala na njihov razvoj odgovornosti, je večina (84,2 %) izpostavila, da so jim starši omogočili učenje skozi napake, ob tem pa dosledno poudarjali pomen odgovornosti (kar ponovno kaže na visok delež avtoritativne in demokratične vzgoje), 15,8 % jih je odgovorilo, da so jih starši pustili, da prevzamejo odgovornost, če želijo, brez posledic tudi če je ne (permisivna vzgoja).

Na vprašanje, kako pomembno se mladostnikom zdi, da starši že v zgodnji mladosti nudijo otrokom zgled glede delovnih navad in odgovornosti, je večina anketirancev odgovorila zelo pozitivno. Kar 68,3 % sodelujočih meni, da je to zelo pomembno oz. 28,3 % jih meni, da je pomembno. Le manjši delež (manj kot 4 %) ocenjuje, da zgled staršev ni pomemben. Rezultat potrjuje, da mladostniki cenijo zgled in aktivno vlogo staršev. Odgovori na navezujoče vprašanje prikazujejo pogled srednješolcev na odgovorno vedenje odraslih v širšem okolju, ki jih srečujejo. 10,5 % anketirancev je odgovorilo, da se odrasli, ki jih srečujejo, vedejo zelo odgovorno, 81,5 % jih meni, da se vedejo odgovorno. Zanimivo je tudi, da 5,6 % anketirancev meni, da večina odraslih ni odgovorna, kar kljub nizkemu deležu odpira vprašanje zaupanja v avtoritete. Le zelo majhen delež (2,3 %) ni imel oblikovanega mnenja. Rezultati kažejo, da mladostniki večinoma prepoznavajo odgovornost pri odraslih, a so ob tem kritični in opazijo razlike, kar pomeni, da je osebni zgled odraslih zelo pomemben. Ti podatki smiselno dopolnjujejo odgovor na vprašanje o tem, kako pomemben se jim zdi zgled staršev pri oblikovanju delovnih navad in odgovornosti – kar velika večina ocenjuje kot zelo pomembno.

Odgovornost mladostnikov se izraža tudi v njihovem razmišljanju o prihodnosti ter sprejemanju odločitve. Anketiranci so izrazili svoje mnenje glede trditve, da imajo jasno predstavo o tem, kaj želijo početi v prihodnosti, oziroma katero poklicno pot izbrati. 33,1 % anketirancev je odgovorilo, da se strinjajo, dodatnih 8,6 %, da se močno strinjajo, kar skupaj pomeni, da ima več kot 40 % dijakov jasno izoblikovane cilje. Hkrati skoraj enak delež (32,7 %) ostaja nevtralen, kar lahko kaže na iskanje lastne poti ali na pomanjkanje informacij in izkušenj za odločitev. Približno 25 % mladostnikov meni, da še nimajo jasne predstave, kar je pričakovano za to starostno obdobje. Kljub temu se visoka stopnja osebne odgovornosti jasno pokaže pri vprašanju, kdo bo po njihovem mnenju najbolj vplival na izbiro njihove poklicne poti – kar 76,9 % anketirancev meni, da bodo to odločitev sprejeli sami. Le manjši delež (17,8 %) vidi ta proces kot usklajen s starši, medtem ko je vpliv učiteljev ali svetovalcev skoraj zanemarljiv (2,3 %). Skupna analiza teh dveh vprašanj kaže, da mladi v večini čutijo odgovornost za svojo prihodnost, tudi če še nimajo popolnoma izoblikovanih ciljev. Takšen vzorec vedenja potrjuje, da pri večini anketiranih prevladujeta avtoritativna in demokratična vzgoja, ki dolgoročno krepita razvoj odgovornosti, samostojnosti in zavedanja o pomenu lastnih odločitev.

Odgovor na vprašanje o pripravljenosti prevzeti odgovornost v poklicu še dodatno potrjuje, da vzgoja, usmerjena v samostojnost in odgovornost, pušča dolgoročne učinke tudi pri razmišljanju o prihodnosti. 40,5 % anketirancev je odgovorilo, da so pripravljeni prevzeti veliko odgovornost, kar vključuje odločanje, vodenje drugih in sprejemanje posledic svojih odločitev. Le-to jasno kaže na visoko stopnjo notranje odgovornosti in samozavesti, ki ju je mogoče povezati z avtoritativno ali demokratično vzgojo. Največji delež mladih (55,3 %) je izbral srednjo možnost, torej da želijo določene naloge in delno odgovornost, vendar ne popolnega prevzemanja odgovornosti. To je pričakovana in povsem razumljiva izbira za večino srednješolcev, saj gre za razvojno prehodno obdobje, kjer se želja po neodvisnosti še razvija in utrjuje. Le 4,2 % jih je izbralo, da bi raje sledili navodilom brez večje odgovornosti, kar pomeni, da je delež mladostnikov, ki odgovornosti ne želijo, zelo majhen. Ti rezultati potrjujejo, da so mladostniki, ob ustrezni vzgojni podpori, v veliki meri pripravljeni stopati na pot samostojnega in odgovornega delovanja.

V zaključku raziskave so se anketiranci opredelili do lastnosti, za katere menijo, da jih bodo kot bodoče zaposlene najbolj zaznamovale. Najpogosteje izpostavljene lastnosti so zanesljivost (80,1 %), odgovornost (75,9 %), vztrajnost (68,4 %), prilagodljivost (68 %) in samostojnost (66,5 %). Takšne osebnostne lastnosti odražajo zrel odnos do dela in kažejo na notranjo motivacijo za uspešno vključevanje v poklicno okolje. Izstopajoče vrednotenje odgovornosti in samostojnosti med mladimi neposredno potrjuje predhodne ugotovitve o vplivu avtoritativne in demokratične vzgoje, ki s svojo strukturiranostjo, jasnimi pričakovanji in spodbudnim okoljem pomembno prispeva k oblikovanju samoiniciativnih in zanesljivih posameznikov.

Na vprašanje o poklicnih aspiracijah so odgovori srednješolcev pokazali raznoliko usmerjenost. Največji delež (30,5 %) se vidi kot strokovnjak na določenem področju, kar kaže na ambicijo po specializaciji in poglobljenem znanju. 21,8 % jih želi postati podjetnik, kar odraža visoko stopnjo želje po samostojnosti, tveganju in ustvarjalnosti. 18,8 % mladih se vidi v vlogi vodij ali šefov, kar nakazuje na pripravljenost prevzeti odgovornost za druge. Le 12,4 % se usmerja  v javno upravo, kjer iščejo stabilno zaposlitev, medtem ko je delež fizičnih delavcev (specializiranih za praktična dela) relativno majhen. Pomemben delež (okoli 16 %) še ni razvil jasne predstave o svoji poklicni poti. Ti rezultati potrjujejo, da večina mladih kaže visoko stopnjo ambicioznosti, željo po samostojnem odločanju in prevzemanju odgovornosti – kar se sklada z ugotovitvami o vplivu avtoritativne in demokratične vzgoje na oblikovanje zrelih in samoiniciativnih posameznikov.

POVZETKI IN ZAKLJUČEK

Glede na v teoretičnem delu predstavljene različne pristope k vzgoji je raziskava, izvedena med 266 srednješolci, pokazala, da večina anketirancev vzgojo, ki so je bili deležni, zaznava kot avtoritativno (41,4 %) ali demokratično (38,7 %) – torej kot podporno, strukturirano in usmerjeno v postopno razvijanje odgovornosti. Le manjšina je poročala o izkušnji avtoritarne (12,4 %) ali permisivne vzgoje (7,5 %). Zanimivo je, da kar tretjina anketirancev meni, da njihovi vrstniki odraščajo v bolj permisivnem okolju, kar nakazuje na razkorak med lastno izkušnjo in zaznavo širšega vzgojnega konteksta. Kljub temu rezultati potrjujejo prevlado avtoritativnega in demokratičnega sloga kot zaznanih standardov.

Podobne trende je mogoče zaslediti tudi v raziskavi Kaje Sevčnikar (2015), ki je pokazala, da so slovenski in finski dijaki svoje starše večinoma dojemali kot avtoritativne – z visokim deležem skrbi in nizkim nadzorom. Po drugi strani raziskava Kaje Lenič (2023), ki je zajela skoraj 1000 staršev osnovnošolskih otrok, kaže na prevlado permisivne vzgoje (52,4 %), kar opozarja na možnost generacijskih razlik v doživljanju in praksi vzgoje. Na širši družbeni ravni na povečano prisotnost permisivnega pristopa in njegove posledice opozarjajo tudi vodstveni delavci strokovnih centrov za obravnavo otrok z vedenjskimi težavami (Zalokar, 2024).

Poleg splošne zaznave vzgojnega stila se je raziskava poglobila v vsakdanje prakse, ki spodbujajo razvoj samostojnosti in odgovornosti. Kar 64 % dijakov je poročalo, da so morali doma opravila opravljati samostojno, brez opominov, kar potrjuje visoka pričakovanja in doslednost v vzgoji. Tudi 75,1 % jih je potrdilo, da so jim starši postopoma prepuščali odgovornost. Na drugi strani 12 % zaznava popolno svobodo brez vodenja (permisivna vzgoja), enak delež pa popoln nadzor in izključevanje iz odločanja (avtoritarna vzgoja). Kar 84,2 % anketiranih je kot ključno izkušnjo za razvoj odgovornosti navedlo možnost učenja skozi lastne napake in dosledno spodbudo k odgovornemu ravnanju.

Ti rezultati so skladni z ugotovitvami Cuparjeve (2023), ki poudarja pozitivne učinke avtoritativne vzgoje na šolski uspeh, čustveno stabilnost in preprečevanje tveganih vedenj. Vendar raziskava Calafata in sod. (2014) opozarja, da lahko tudi permisivna vzgoja – kadar temelji na visoki meri topline in odzivnosti – prinaša pozitivne učinke, denimo na samozavest in motivacijo. Ključen dejavnik se tako kaže v kakovosti odnosa in čustveni bližini med otrokom in staršem, ne zgolj v formalnem vzgojnem slogu.

V nadaljevanju smo mladostnikom zastavili tudi vprašanja, povezana z njihovim dojemanjem odgovornosti in pripravljenostjo za samostojno odločanje o prihodnosti. Več kot 40 % anketirancev ima že jasno poklicno vizijo, kar 76,9 % jih meni, da bodo o tej odločitvi odločali sami. Kar 40,5 % jih je pripravljenih prevzeti večjo odgovornost v svojem bodočem poklicu, le

redki (4,2 %) se želijo izogniti odgovornim nalogam. Najpogosteje izpostavljene osebnostne lastnosti, ki jih želijo prenesti v delovno okolje, so zanesljivost, odgovornost, samostojnost, vztrajnost in prilagodljivost. Njihove poklicne aspiracije – od strokovnih vlog do vodstvenih položajev in podjetništva – dodatno potrjujejo visoko stopnjo ambicioznosti in osebne angažiranosti.

Glede na vse navedeno lahko trdimo, da vzgoja, ki temelji na podpori, strukturiranosti, spoštljivem dialogu in postopnem prenosu odgovornosti, pomembno prispeva k oblikovanju samozavestnih, zrelih in družbeno odgovornih mladih ljudi. Ti so bolje pripravljeni na izzive sodobnega poklicnega in družbenega življenja ter kažejo visoko stopnjo notranje motivacije in osebne odgovornosti. Članek je namenjen predvsem staršem, pedagoškim delavcem, šolskim svetovalcem inr vsem, ki se v vzgojno-izobraževalnem prostoru ali družinskem okolju srečujejo z vprašanjem, kako mladostnike učinkovito podpreti pri osebnostnem razvoju. Na podlagi ugotovitev bi bilo smiselno več pozornosti nameniti vključevanju programov za krepitev socialnih in osebnih veščin (kot je program To sem jaz (NIJZ, 2025)), ki mladim ponujajo konkretne priložnosti za razvijanje odgovornosti. Prav tako se izpostavlja potreba po večji ozaveščenosti staršev o pomenu doslednosti, toplega odnosa in zgleda, saj se prav kakovost odnosa in starševska prisotnost izkažeta kot ključna dejavnika za razvoj funkcionalne odraslosti. V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo razširiti na večje in bolj raznolike vzorce ter vključiti kvalitativne metode, ki bi omogočile globlji vpogled v posamezne vzgojne izkušnje. Prav tako bi bilo koristno spremljati mladostnike skozi daljše časovno obdobje, da bi lahko natančneje ocenili dolgoročne učinke različnih vzgojnih slogov na njihovo odgovornost in poklicno pot.

LITERATURA in VIRI

Baumrind,     D.    (1971).    Current     patterns     of parental      authority.     Pridobljeno na http://dx.doi.org/10.1037/h0030372. [7.4.2025].

Blake  Griffin,  E.  (2020).  7  Steps  to  Succeed  at  Parenting.  Pridobljeno  na https://www.psychologytoday.com/us/blog/progress-notes/202002/7-steps-succeed-parenting. [9.4.2025].

Cupar, T. (2018). Vloga vzgojnih stilov pri šolskih izidih mladih. Šolsko svetovalno delo (2), str. 37 – 45.

Calafat, A., García, F., Juan, M., Becona, E., Fernández-Hermida, J. R. (2014). Which parenting style is more protective against adolescent substance use? Evidence within the European context. Drug and Alcohol Dependence (138), str. 185–192.

Frankl, V. E. (1994). Volja do smisla: osnove in raba logoterapije. Celje: Mohorjeva družba. Juul, J., in Jensen, H. (2014). Od poslušnosti do odgovornosti. Ljubljana: Didakta.

Juul, J. (1999). Kompetentni otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Juul, J. (2018). Vodja krdela: vodenje družine z ljubeznijo. Od poslušnosti do odgovornosti.

Ljubljana: Didakta.

Kozoderc, D. (2002). Sam vodim svoj čoln: vzgoja za odgovorno odločanje: priročnik za voditelje v podporo vzgojnemu namenu ZSKSS. Ljubljana: ZSKSS.

Kroflič, R. (1999). Avtentična vzgoja za odgovornost. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.

POVZETEK

Motivacija je pomemben duševen proces, saj spodbuja, vzdržuje in ohranja našo aktivnost, da bi dosegli nek cilj. Je ključnega pomena pri ukvarjanju s športom, saj brez nje ne bi videli smisla v športni aktivnosti in bi hitro obupali. Pomembno vlogo pri mladostnikovi motivaciji za ukvarjanje s športom ima tudi družina, saj se navade izoblikujejo že zgodaj v mladostništvu. Seveda ne smemo zanemariti tudi vpliva samopodobe na športnikov nastop in motivacijo za trening. Pomembno je, da si športnik zna postaviti cilje, saj s tem ve razlog njegovega ukvarjanja s športom in ima hkrati veliko večjo motivacijo.

Ugotovili smo, da mladim največjo motivacijo za ukvarjanje s športom predstavlja lasten užitek in dobro počutje ob športni aktivnosti. Večina mladostnikov ima visoko motivacijo za ukvarjanje s športom. V povprečju namenijo dnevno športni aktivnosti 45 – 60 minut svojega časa. Večina se tudi strinja s trditvijo: »Športnice so zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o »popolnem« telesu, kar lahko znižuje njihovo samopodobo«. Prav tako večino mladih doma spodbujajo k ukvarjanju s športom.

KLJUČNE BESEDE: motivacija, šport, mladostniki, samopodoba, družinski odnosi

ABSTRACT

Motivation is an important mental process, as it stimulates, maintains, and directs our activity toward achieving set goals. It plays a crucial role in engaging in sports, because without it, we would often see no purpose in physical activity and would quickly give up. Family also has a significant influence on a young person’s motivation for sports, since habits begin to form early in childhood and adolescence. We must also not overlook the impact of self-image on an athlete’s performance and motivation to train. It is important that athletes are able to set goals for themselves, as these provide direction, meaning, and increase motivation for regular participation in sports.

Based on the findings, we discovered that the greatest source of motivation for young people to engage in sports is the enjoyment and well-being they experience during physical activity. Most teenagers report high motivation for sports, dedicating an average of 45 to 60 minutes daily to physical activity. The majority agree with the statement: »Female athletes, due to the demands of specific sports disciplines, are subject to body changes caused by training that do not conform to societal and media ideals of the »perfect« body, which can lower their self- image.« In addition, most young people state that their home environment encourages them to engage in sports, which is another important factor in developing long-term motivation for movement and a healthy lifestyle.

KEY WORDS: motivation, sport, adolescents, self-image, family relationships

UVOD

Vsi športniki se soočajo s problemom izgube oziroma pomanjkanja motivacije. Kot je vsem znano, je motivacija ključnega pomena za doseganje dobrih športnih dosežkov in dobrega mentalnega počutja. Pomanjkanje motivacije namreč vodi v zanemarjanje športne kondicije, opuščanje treningov in posledično slabo počutje. Športnik lahko, kot posledico njenega pomanjkanja, popolnoma preneha s treniranjem, kar pa lahko precej negativno vpila na njega samega. Veliko športnikov se s športom ukvarja že od rane mladosti, kar pomeni, da bi prenehanje ukvarjanja z njim povzročilo šok na telo. V današnjem času je motivacija še toliko bolj pomembna, saj je s prihodom socialnih omrežji postala precej ogrožena. Prikazovanje nerealnih fotografij fizične podobe dosežene »v samo enem mesecu« okruši športnikovo motivacijo in samopodobo, saj se sam za svoj uspeh in postavo trudi že več let zapored.

S težavo z ohranjanjem motivacije se sooča vedno več športnikov. Velik vpliv imajo samoiniciativnost, odnosi med soigralci, odnosi v družini ter odnos s trenerjem. Ker sem športnica tudi sama, se zavedam negativnega vpliva dejavnikov na motivacijo in kako je le-ta pomembna za uspeh športnika, zato sem si za temo raziskovanja izbrala motivacijo in šport.

Namen raziskave je, da najdemo motiv, s katerim se mladostniki najpogosteje in najučinkoviteje motivirajo. Zanima nas tudi, kako visoka je njihova motivacija, koliko časa dnevno namenijo športu in kako starši vplivajo na njihovo ukvarjanje s športom, da bi lažje preučili povezanost med motivacijo in športom.

Cilj raziskave je ugotoviti, kako različni dejavniki vplivajo na motivacijo in športom med mladimi. Z raziskavo želimo bolje razumeti, kateri dejavniki spodbujajo ali zavirajo športno

dejavnost med mladimi, ter kako se njihova notranja in zunanja motivacija odražata v njihovem vsakdanjem življenju. Osredotočili smo se predvsem na dejavnike samopodobe, družinskih odnosov in notranje motiviranosti.

MOTIVACIJA V ŠPORTU

Motivacija so vsi procesi spodbujanja, vzdrževanja in usmerjanja telesnih in duševnih dejavnosti, zato da bi se uresničil cilj. Obsega potrebe, motive, želje, cilje, vrednote, ideale, interese, voljo. V naši osebnosti imajo potrebe vlogo kot motor v avtomobilu, zato jih imenujemo tudi motivacija potiskanja. Glede na naše ideale, vrednote in želje pa izberemo cilje, ki jih želimo doseči, ker menimo, da bodo zadovoljili naše potrebe. Ti usmerjajo in spodbujajo naše vedenje in jih imenujemo motivacija privlačnosti. Če se vrnemo na primer avtomobila, imajo v naši osebnosti podobno vlogo kot volan. Avto brez motorja ne gre naprej, brez volana pa nekontrolirano divja (Kompare, 2016).

Potreba je stanje neravnovesja v organizmu, ki ga povzroči pomanjkanje ali presežek snovi v telesu ali informacij v duševnosti. Neprijetna čustva nas opozarjajo na nezadovoljene potrebe. Da bi te potrebe zadovoljili, si zadamo cilje. Cilji so predmeti in situacije, za katere pričakujemo, da bodo zadovoljili našo potrebo. Želja je predstava o cilju, ki naj bi nam prinesel zadovoljstvo. Želja ne vsebuje vedno namena za njeno uresničitev (v nasprotju s potrebo). Potreba je usmeritev k cilju, povežeta se motivacija potiskanja in motivacija privlačnosti in nastane motiv. Motiv je doživeta potreba usmerjena k cilju, od katerega pričakujemo, da bomo z njegovo uresničitvijo zadovoljili tudi potrebo. To so vsi tisti dejavniki, ki usmerjajo naše vedenje, zaznavanje, učenje in mišljenje (Kompare, 2016).

Motivacijo delimo na dve vrsti in sicer zavestno voljo in odločanje (kadar jasno razmišljamo o ciljih, željah, vrednotah in idealih) ter na nezavedno (ne prepoznamo nezadovoljenih potreb in ne znamo primerno ukrepati) (Kompare, 2016). Motivacijo delimo tudi na notranjo (intrinzično) in zunanjo (ekstrinzično) motivacijo. V prvem primeru motivacija izhaja iz našega notranjega zadovoljstva, ki ga doživljamo ob določenem vedenju oziroma ob doseganju ciljev. Notranje smo motivirani takrat, ko delujemo kljub temu, da za dejanje ne bomo prejeli nobene zunanje »nagrade«. Zunanji motivi pa so tisti, ki ne izhajajo iz nas samih, temveč iz zunanjega sveta in pogosto vključujejo nagrade, kot npr. medalje. Posamezniki, ki so motivirani z zunanjo motivacijo, izvajajo naloge tudi če jim same po sebi niso prijetne in v njih ne najdejo zadovoljstva. Zunanjih motivatorjev se je dobro oprijeti takrat, ko nam primanjkuje notranje motivacije in nam primanjkuje kompetenc za opravljanje določene naloge. Raziskave so pokazale, da so dolgoročno notranji motivacijski dejavniki vzdržljivejši od zunanjih, saj ob dosegu cilja z zunanjo motivacijo veliko težje dobimo nov zagon (Strniša, b. d.).

Kljub številnim prednostim aktivnega življenjskega sloga je pomanjkanje telesne aktivnosti problem med študenti (mladostniki naj bi bili dnevno telesno aktivni približno 60 min (NIJZ, b. d.). Ključno pri raziskavah telesne dejavnosti je razvijanje razumevanja motivacije. Večina raziskav, namenjenih povečanju motivacije za telesno aktivnost in zavezanost k njej, se osredotoča na vedenje pri vadbi in ignorira udejstvovanje v športu. V študiji avtorji primerjajo motivacijo za udejstvovanje v športu v primerjavi z vadbo med študenti. Rezultati kažejo, da so udeleženci pogosteje poročali o intrinzičnih motivih, kot sta užitek in izziv, za ukvarjanje s

športom, medtem ko so bile motivacije za vadbo bolj zunanje in osredotočene na videz in težo ter obvladovanje stresa. Ugotovitve kažejo, da so motivi za udejstvovanje v športu bolj zaželeni kot motivi za vadbo in lahko olajšajo boljše upoštevanje priporočil glede telesne dejavnosti (Kilpatrick et al., 2005).

V tujihraziskavah so bile ugotovljene pomembne razlike v vrstah motivacije med spoloma: dekleta so dosegla višje rezultate pri zunanji motivaciji (povezava z videzom), medtem ko so bili fantje bolj usmerjeni v užitek in kompetentnost (notranja motivacija). Poleg tega so udeleženci, ki so poročali o dodatni telesni dejavnosti, ne glede na spol, dosegli višje rezultate pri skoraj vseh vrstah motivacije, razen pri socialni motivaciji. Ugotovitve poudarjajo močan vpliv zunanjega videza med mladostniki. Samopresojanje športnih spretnosti in splošne telesne pripravljenosti je bilo prav tako višje pri tistih, ki so poročali o dodatni telesni dejavnosti. Raziskava je pokazala tudi razlike med spoloma pri presoji taktičnih in tehničnih spretnosti: fantje so se višje ocenili pri ekipnih športih, dekleta pa pri individualnih dejavnostih (npr. gimnastika) (Adamczak in Bronikowski, 2025).

Potrebe najpogosteje delimo na fiziološke in psihosocialne. Fiziološke so prirojene in univerzalne – enake pri vseh ljudeh. Najpomembnejše fiziološke potrebe delimo na potrebe po ohranitvi življenja (voda, hrana, kisik, spanje…) ter na potrebe po ohranitvi vrste (razmnoževanje, potomci). Psihosocialne potrebe pa izvirajo iz nepopolnega duševnega ravnovesja in so povezane s človekovim življenjem v skupini. Nekatere potrebe so pridobljene (po lepoti, urejenosti, ustvarjanju…), za nekatere pa se strokovnjaki še niso poenotili, ali so pridobljene ali naučene (po pripadnosti, spoštovanju…). Potrebe so bolj podrobno predstavljene v Maslowi hierarhiji potreb. Pravi, da morajo biti potrebe na nižji ravni običajno zadovoljene, preden začutimo potrebe na višji ravni. Osnovne potrebe usmerjajo naše vedenje, saj so dejavne le toliko časa, dokler jih ne zadovoljimo. Potem se pojavi potreba na višji stopnji itd. Pod osnovne potrebe si po vrsti sledijo fiziološke potrebe (hrana, voda…), potrebe po varnosti (socialni in psihični), potrebe po ljubezni in pripadnosti (dajanja in sprejemanja ljubezni, izražanje naklonjenosti…) ter potrebe po spoštovanju (da bi imeli drugi ljudje dobro mnenje o nas). Za zadovoljevanje teh potreb vedno potrebujemo druge ljudi. Nižje kot je potreba, tem pomembnejša je za naše preživetje. Višje kot se povzpenjamo po hierarhiji, bolj dobivajo potrebe psihološki značaj in manj biološkega. Mlajši kot je človek, tem bolj so zanj pomembne osnovne potrebe. Če so bile v otroštvu primerno zadovoljene, bomo v odraslosti lažje prenašali njihovo pomanjkanje, hkrati pa imamo tudi več možnosti za doseganje samoaktualizacije (Kompare, 2016).

Imamo tudi višje potrebe, katerih pa ne zadovoljujemo zaradi pomanjkanja, ampak smo usmerjeni v osebno rast (usmerjajo nas k novim ciljem). To pomeni, da pozitivno razvijamo svoj jaz. Za njihovo zadovoljevanje, v nasprotju z osnovnimi potrebami, ne potrebujemo drugih ljudi. Pod višje potrebe po vrsti sodijo kognitivne potrebe (potrebe po znanju in razumevanju), estetske potrebe (potrebe po lepoti, umetnosti, simetriji in redu) ter samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov in talentov) (Kompare, 2016).

Na športnika vplivajo lastna pričakovanja, pričakovanja njemu pomembnih oseb in pričakovanja družbe (javnost, publika, navijači). Športniki so ponavadi ekstravertirani, bolj čustveno stabilni, imajo višje izraženo potrebo po storilnosti in močnejšo potrebo po dražljajih.

Nekateri strokovnjaki pravijo, da obstaja potreba po klasifikaciji posameznih športnih skupin, saj so ugotavljali razlike med športniki in športnicami individualnih in skupinskih športov. Razlike se pojavljajo tudi med športniki različnih panog. Faktor razlike je lahko tudi nivo vključenosti v šport. Vrhunski športniki kažejo bolj specifični psihološki profil glede na rekreativne športnike (Tušak, 1999).

Raziskovanih je bilo veliko teorij motivacije v športu. Najbolj bi izpostavili dve, in sicer samodeterminacijsko teorijo in teorijo samoučinkovitosti. Samodeterminacijska teorija je kombinirala koncept človeške notranje potrebe po vzdrževanju občutka osebnostne kompetence s konceptom iskanja optimalnega izziva in vplivom precepcije človeškega nadzora nad ojačanjem. Samodeterminacijska teorija razlikuje med informacijskimi izkušnjami (nagibajo se k občutku učinkovitosti in samodeterminiranosti, to je avtonomna intrinzična orientacija), kontrolnimi izkušnjami (odsevajo kontrolo zunanje motivacijske orientacije) in amotivacijskimi izkušnjami (izkušnje pomanjkanja veščine, ki zmanjšajo tako intrinzično kot ekstrinzično motivacijo) (Tušak, 1999).

Na temo samodeterminacije so bile izvedene tudi študije. Namen ene od teh je bil identificirati motive za udejstvovanje v športu z vidika samodeterminacijske teorije in raziskati razlike med spoloma. V vzorec so bili vključeni študenti in študentke šole za telesno vzgojo na jordanski univerzi. V skladu s samodeterminacijsko teorijo je bila za zbiranje podatkov uporabljena arabska različica lestvice športne motivacije. Lestvica meri različne oblike motivacije za udejstvovanje v športu. Sestavljena je iz različnih podlestvic intrinzične motivacije, ekstrinzične motivacije in amotivacije. Rezultati študije so pokazali povprečno vrednost 63,86 za intrinzično motivacijo (visoka raven), 58,46 za zunanjo motivacijo (povprečna raven) in 10,91 za amotivacijo (nizka raven). Udeleženci so se ukvarjali s športom, ker so pri tem čutili užitek in ker so odkrivali tehnike za izboljšanje zmogljivosti (intrinzična motivacija). Udeleženci so bili prav tako srednje močno zunanje motivirani, da so bili mnenja, da je šport eden najboljših načinov za spoznavanje ljudi, razvijanje drugih vidikov sebe, učenje mnogih stvari, ki bi jim lahko koristile na drugih področjih njihovega življenja. Na splošno so bili udeleženci in udeleženke enako motivirani (Bayyat, 2020).

Pri teoriji o samoučinkovitosti pa gre za razumevanje posameznikovih kognicij o njegovih kapacitetah za učinkovito akcijo za doseganje nekega cilja. Kljub temu da je koncept samoučinkovitosti le eden izmed številnih motivacijskih konstruktov socialno kognitivne teorije, pa ga razumemo kot najbolj odločujoč proces v posameznikovi samoregulaciji. Teorija ne zanika pomena pričakovanj v zvezi s povezavo med določenim vedenjem in rezultatom aktivnosti, vendar pa so ključna pričakovanja samoučinkovitosti. Teorija samoučinkovitosti opredeljuje pet najpomembnejših kognitivnih sposobnosti: simbolizacije, predvidevanja, simbolične komunikacije, evaluativne samoregulacije in reflektivnega samozavedanja (Tušak, 1999).

MOTIVACIJSKE DIMENZIJE, KOMPONENTE IN TEHNIKE POSTAVLJANJA CILJEV

Po ugotovitvah znanstvenikov lahko govorimo o več komponentah motivacije, in sicer o alfa faktorju, ki predstavlja hotenjsko, neposredno in necenzurirano izražanje motiviranosti, o beta

faktorju, ki predstavlja zrelo in prilagojeno izražanje motiviranosti in interesa (komponenta ega), o gama faktorju, ki je komponenta superega, saj zajema interese in motive obveznosti, o delta faktorju, ki je komponenta fizioloških znakov motivacije (npr. sprememba v krvnem tlaku) ter o epsilon faktorju, ki je povezan s potlačenimi interesi in motivi. Kasneje so določili še dva sekundarna faktorja motivacije: integrirano komponento interesov (predvsem beta in gama faktor) ter neintegrirano komponento interesov (alfa, epsilon in delta faktorji) (Tušak, 1999).

Spodbude našega ravnanja so poleg motivov tudi cilji, načela, ideali in vrednote, ne smemo pa pozabiti tudi na interese in stališča. Predvsem vrednote so kar tesno povezane z motivi. Vrednote pravimo pojmom, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko vrednotimo in h katerim si prizadevamo. Musek (1993) vrednote opredeljuje kot posplošena in trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in vedenje. To so vrednostne kategorije, h katerim si prizadevamo in ki nam predstavljajo neke vrste cilje oz. ideale (Tušak, 1999).

Tehnika postavljanja ciljev, oziroma s tujko »goal setting«, je najbolj raziskana in največkrat uporabljena psihološka tehnika za spodbujanje motivacije. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da je najpogosteje uporabljena med vsemi športno-psihološkimi tehnikami. Čeprav postavljanje ciljev največkrat razumemo kot motivacijsko sredstvo in orodje, pa tehniko večkrat uporabimo tudi za izboljšanje koncentracije, za zgrajevanje samozaupanja in kot pomoč pri učinkoviti uporabi časa in drugih izvorov energije, sposobnosti… Tako tehnika postavljanja ciljev ni samo motivacijska tehnika, temveč najširša tehnika za izboljšanje športnikovega nastopa (Tušak, 2003).

Tehnika program postavljanja ciljev (PPC) je proces izbiranja zaželenih ciljev in objektov. Ti cilji običajno vsebujejo storilnost (npr. zmaga na tekmi). Smiselno je poznati tudi razliko med rezultatom in končnim rezultatom. Končni rezultat je npr. zmaga na tekmi, dosežen najboljši rezultat sezone…, rezultat pa je procesni cilj kot npr. 50 % zanesljivost meta na koš v košarki. Burton (1989) dokazuje, da je učinkovitejši način izboljšanja nastopa ob redni uporabi procesnih ciljev, nad katerimi imamo nadzor, kot pa ob postavljanju končnih rezultatov (npr. zmaga), na katere imajo vpliv tudi soigralci in nasprotniki. Športniki, ki so uporabljali procesne cilje, so poročali, da zmanjšanje poudarka na končnem rezultatu povečuje samozavest, zmanjšuje anksioznost in omogoča boljšo koncentracijo. Večina najboljših športnikov izbira cilje, ki se nanašajo na telesno, tehnično, taktično in psihično pripravljenost (Tušak, 2003).

Cilj predstavlja koncentracijo oziroma fokus. Športniku omogoča, da usmeri omejeno količino časa in energije v najbolj produktivno aktivnost. Cilji v športu nam pomagajo usmeriti se na naloge in zato omogočajo najbolj racionalno in učinkovito porabo časa, omogočajo eliminirati vpliv motečih dejavnikov in se usmeriti samo na tisto, kar je pomembno. Konkretni cilji usmerjajo aktivnost bistveno bolj natančno kot splošni, vodili bodo k boljšemu nastopu kot v situaciji, ko cilji sploh niso izbrani. Prav tako bo uporaba kratkoročnih ciljev skupaj z dolgoročnimi vodila k boljšem nastopu kot samo uporaba dolgoročnih. Tehnika postavljanja ciljev bo torej najuspešnejša takrat, ko bo povratna informacija kazala na pozitiven napredek na poti do realizacije cilja. Pri zahtevnih ciljih velja pravilo, da večja kot je zavezanost in predanost cilju, boljši bo nastop. Zavezanost cilju lahko povečamo s tem, da športnika

vzpodbudimo k sprejemanju cilja, ga aktivno vključujemo v procese treniranja, selekcije, iskanja incentivov in nagrajevanja. Tekmovanje bo izboljšalo nastop do stopnje, ki vodi k postavljanju višjih ciljev oziroma povečanju zavezanosti ciljem (Tušak, 2003).

Za učinkovitost tehnike programa postavljanja ciljev moramo izbrati specifične cilje (ti bolj zanesljivo vodijo do cilja kot splošni npr. potruditi se po svojih močeh), postavljati kratkoročne cilje s časovnimi roki (dolgoročne cilje je veliko lažje doseči takrat, kadar so razdeljeni v serije kratkoročnih – športniki namreč marsikdaj ne verjamejo, da lahko dosežejo glavni cilj kariere, a s postavitvijo kratkoročnih ciljev vidijo, da je le-te mogoče doseči in da je posledično dosegljiv tudi glavni cilj), omogočiti in ponuditi jasno in pravilno povratno informacijo (to je ena najpomembnejših nalog trenerja, da omogoči športniku hitro in natančno povratno informacijo), izbirati izzivalne, a dosegljive cilje (le-ti vodijo k izboljšanju, a je zelo težko najti ravnovesje med cilji, ki so prelahki in premalo izzivalni, in tistimi, ki so pretežki in se zato športnik že vnaprej preda), biti moramo fleksibilni (cilje je včasih potrebno tudi spremeniti, saj postanejo pretežki, prelahki ali brez izziva), cilje moramo postavljati skupaj s trenerjem (tako obstaja večja zavezanost k cilju – športnik bo čutil večjo odgovornost do samega sebe (podobno se bo počutil tudi trener), posledica pa bo večja učinkovitost) ter cilje moramo zapisati in postaviti prioritete (celoten proces postavljanja ciljev je veliko bolj učinkovit, če so cilji zapisani in so postavljene prioritete, če so podani časovni roki in če je definiran dnevnik, s katerim bomo spremljali proces treninga) (Tušak, 2003).

SAMOPODOBA IN NJEN VPLIV NA ŠPORTNIKA

Samopodoba predstavlja način, kako vidimo sebe, kako se razumemo in kako se skladno s tem tudi obnašamo. Posreduje in zaznamuje posameznikovo komunikacijo z ljudmi in svetom, njegove želje, pričakovanja, motive in vrednote. Pri samopodobi gre za spoj zavestnega in nezavednega, pri čemer moramo upoštevati, da nezavedno prekriva plašč obrambnih mehanizmov, ki omogočajo jazu, da nadzoruje ono in s tem preprečuje vdor nezaželenih nagonskih impulzov. Horvat in Magajna (1987) pravita, da je pojem samega sebe sestavljen iz telesne sheme in vrednotenja samega sebe. Ponavadi je pojem »samega sebe« sestavljen iz pozitivnih in negativnih doživljanj sebe, v splošnem pa lahko prevladuje pozitivno (pozitivna samopodoba) ali negativno doživljanje sebe (negativna samopodoba oziroma nizko samospoštovanje). Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi, da so v tesni povezavi z obstoječim vrednotnim sistemom posameznika ter z vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in da so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov (Tušak in Faganel, 2004).

Samopodoba je način, kako vidimo sebe v svojih mislih. Ljudje se obnašajo glede na njihovo doživljanje realnosti. Zelo je pomembno, kako zaznavamo in dojemamo sami sebe, saj je vse kar delamo in kar želimo narediti, osnovano na podobi, ki jo imamo o samem sebi. Samopodoba vpliva na naše obnašanje prav usodno, marsikdaj nezavedno in celo proti naši volji. Nekateri strokovnjaki menijo, da samopodoba kot splet hierarhično urejenih samozaznav na različnih področjih posameznikove aktivnosti vpliva na posameznikovo kognitivno naravnanost, na

njegova čustva in vedenje, nekateri pa pravijo, da ima samopodoba motivacijsko in integrativno funkcijo (Tušak in Faganel, 2004).

Spolne razlike v samopodobi so povezane z različnimi dejavniki. Stereotipno vedenje vzpodbujajo starši in širša družba. Posameznik se počuti udobneje ob sprejemanju socialno pogojenih vlog, ker na ta način sledi socialnim normam, ohranja socialno resničnost in si strukturira okolje. Problemi nastopijo pri športnicah, kjer pride do konflikta vlog , ki jim spodbija zdravo samopodobo. V športni situaciji mora namreč ženska sprejeti določene lastnosti, ki ji pogojujejo uspeh , te pa se razlikujejo od družbeno pričakovanega vedenja, ki mu prav tako poskuša ustrezati. Športnice so zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o

»popolnem« telesu. Glede na spol je bilo ugotovljeno, da imajo moški višjo samopodobo kot ženske, medtem ko so bile razlike med športniki in športnicami manjše. V raziskavah so moški kazali višjo športno identiteto kot ženske, kar je lahko posledica družbe, ki bolj poudarja šport moških kot žensk. Omeniti je potrebno, da krepitev določenih motivacijskih silnic lahko spodbudi športno identiteto pri športniku, medtem ko pri športnici lahko ostaja na istem nivoju. Športna identiteta pri športnikih je najbolj odvisna od usmerjenosti k zmagi in pozitivne tekmovalne motivacije. Z večjo izraženostjo športne identitete bodo športniki postali tudi bolj samomotivirani, tekmovalni, bolj orientirani na zmago in osredotočeni na cilj. Pri športnicah pa je športna identiteta najbolj odvisna od izraženosti dimenzij tekmovalnosti in tudi negativna tekmovalna orientacija. Bolj kot jim spodbujamo tekmovalnost, višje bo izražena njihova športna identiteta. Športnice torej motivira strah oziroma anksioznost (strah najverjetneje izhaja iz možnosti razočaranja trenerja). Trener mora na čim bolj distanciran način spodbujati tekmovalnost športnic, saj s tem tudi pozitivno vpliva na njihovo športno identiteto (Tušak in Faganel, 2004).

Telesna aktivnost zagotovo pozitivno vpliva na človekovo duševnost. Šport omogoča izgradnjo zaupanja v svoje fizične in socialne sposobnosti. Pomembno je, da razumemo, da ni važna le zmaga, ampak doseganje svojih realno postavljenih ciljev. Če se pozitivna samopodoba izboljša, se poveča verjetnost nadaljnjega ukvarjanja s športom (Tušak in Faganel, 2004).

Seveda pa obstaja tudi nevarnost, da šport negativno vpliva na samopodobo. Če menimo, da je neuspeh posledica lastnih dejanj in da v športu ne dobimo dovolj pozitivni izkušenj, lahko dobro mnenje o sebi izgine. Z razvojem negativne samopodobe so povezani nezaupanje in občutki nekompetentnosti (Tušak in Faganel, 2004).

Na poti do doseganja želenega rezultata se športniki poslužujejo tudi ekstremnih vedenj, kot npr. motnje hranjenja, diete, doping in prehranska dopolnila. Močno psihološko vlaganje v izgled in nezadovoljstvo z obliko telesa lahko ljudi motivira in spodbudi k vadbi. Nekateri strokovnjaki preučujejo pozitivne učinke redne vadbe na telesno samopodobo, vendar nekateri zagovarjajo nasprotne učinke, saj nekateri posamezniki s prehranjevalnimi težavami pogosto pretiravajo s telesno aktivnostjo (Tušak in Faganel, 2004).

VLOGA STARŠEV PRI USMERJANJU OTROK V ŠPORT

Starši se ne začnejo vključevati v šport otroka šele takrat, ko začne otrok trenirati v klubu pod strokovnim vodstvom, marveč pridobiva prve gibalne izkušnje v krogu družine. Družino

predstavljata dva ali več posameznikov, ki živijo v enem gospodinjstvu, ki imajo neke skupne čustvene vezi in ki so povezani s tem, da skupaj opravljajo neke družbene naloge. Je tista prva vez med otrokom in zunanjim svetom, ki mu nudi zavetje, topilno in ga pripravi na samostojno življenje. Poleg čustvenega in socialnega razvoja ima družina zelo velik vpliv tudi na otrokov gibalni razvoj. Veliko staršev zanemarja fizično aktivnost otroka predvsem zaradi pomanjkanja prostega časa, nevednosti in lastne neaktivnosti ter zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Hellstedt (1987, v Tušak et al., 2009) je ugotovil vpletenost staršev v otrokovo športno življenje. Lahko so nezainteresirani, zelo zainteresirani ali pa prekomerno vpleteni. Pokazalo se je, da zelo zainteresirani starši ustvarjajo otroku največji interes in pogoje za ukvarjanje s športom. Ugotovil je tudi, da morajo starši otroku že od malega omogočiti zabavo in ga soočiti s čim več športi, pri tem pa morajo zmanjšati tekmovalni stres na minimum. Veliko študij predvideva pozitivne učinke vključevanja staršev v šport njihovih otrok, nekatere so tudi potrdile, da podpora staršev pomaga blažiti tekmovalni stres (Tušak et al., 2009). Pričakovanja staršev pa so tudi dejavnik, ki vpliva na sodelovanje v športu, količino truda in na uspešnost. Veliko študij je pokazalo pozitivno povezavo med pričakovanji staršev in otrokovim uspehom in navdušenostjo; v nasprotju pa so v nekaterih raziskavah ugotovili, da to lahko predstavlja tudi stres in pritisk, ki posledično lahko vpliva na otrokovo udejstvovanje v športu (Tušak et al., 2009). Kompleksne družine predstavljajo najboljši stimulus za mladostnika. Ločimo jih na integrirane (stabilni pogoji med družinskimi člani, otrok čuti podporo in potrpežljivost) in diferencirane kompleksne družine (člani iščejo spodbudo za svoj razvoj v iskanju novih izzivov in priložnosti) (Tušak et al., 2009).

Vloga staršev v razvoju športnika je zelo pomembna. V najbolj zgodni fazi mu spodbujajo interes za neko dejavnost. Ko imajo otroci že veselje do športa, se vloga staršev spremeni. Če začnejo kazati preveč zanimanja, začnejo otroka dušiti in njegov entuziazem začne ugašati – tu postane pomembna vloga trenerjev, učiteljev, prijateljev…, saj morajo otroku razviti pozitivno motivacijo za aktivnost, ki ne bo izhajala iz zunanjih vzvodov (ugajanje staršem), temveč bo njegova lastna, notranja. Kar se tiče nove starševske vloge pa otrok potrebuje le njihovo čustveno podporo, občutek, da mu zaupajo, da se ima kam zateči v trenutkih razočaranja in porazov. Mnogi starši poraza ne sprejmejo in otrok pristane pod še večjim stresom. Poznamo štiri glavne starševske pristope, ki vplivajo na razvoj anksioznosti in odpornosti na stres: starši, ki uporabljajo strah, kazni in odtegovanje ljubezni, starši s spremenljivim obnašanjem (otrok doživlja negotovost in prestrašenost), starši s strogimi mejami za dopustno in prepovedano početje (več kot je prepovedanega, anksioznejši bo otrok) ter starši, ki zamolčijo pohvale (Tušak et al., 2009).

RAZISKAVA MOTIVACIJE MLADIH ŠPORTNIKOV

V raziskavo smo vključili mlade iz srednjih šol gimnazijskega programa. Vzorec predstavlja 78,3 % deklet, fantov je 21,7 % vzorca.

Material za raziskavo smo dobili na osnovi vprašalnika, ki smo ga sestavili sami. Predhodno smo ga testirali na naključnem vzorcu. Vprašalnik je sestavljen iz petih vprašanj. Od tega so tri vprašanja zaprtega tipa in dve vprašanji kombiniranega tipa. Vprašalnik je bil anonimen, na voljo za izpolnjevanje pa je bil v mesecu decembru 2024 in januarju 2025, in sicer v spletni

obliki. Povezavo do vprašalnika smo poslali po elektronski pošti na več naslovov. Vsa potrebna navodila za reševanje vprašalnika so bila napisana na njem. Mladi so na vprašanja odgovarjali z obkroževanjem že danih odgovorov pri treh vprašanjih in z možnostjo dopisa lastnega odgovora pri dveh vprašanjih.

Pri obdelavi podatkov smo uporabljali računalniški program Microsoft Office Excel.

Rezultati po sklopih so bili sledeči:

Vzroki za ukvarjanje s športom: Rezultati vprašalnika so potrdili, da se mladi ukvarjajo s športom, ker jim je to v užitek/ker to radi počnejo. Ta odgovor je izbralo (procentualno gledano) več fantov kot deklet. Ne preseneča nas, da je glavno vodilo za ukvarjanje s športom ravno užitek, saj so raziskave samodeterminacijske teorije pokazale, da ima intrizična motivacija (notranja) boljši vpliv na rezultate kot ekstrizična (zunanja). Ukvarjanje s športom zaradi užitka je vodilo v odkrivanje tehnik za izboljšanje zmogljivosti. Presenetilo pa nas je, da je ta odgovor izbralo več fantov kot deklet, saj menimo, podobno kot nekateri avtorji, da se fantje najpogosteje ukvarjajo s športom zaradi izboljšanja fizičnega izgleda (Bayyat, 2020).

V skladu s pričakovanji pa je bil, procentualno gledano, delež deklet, ki se ukvarjajo s športom zaradi boljšega fizičnega izgleda, večji v primerjavi s fanti. Ti se namreč v več kot polovici ukvarjajo s športom zaradi boljšega počutja, torej so notranje motivirani. Dekleta namreč bolj pogosteje posegajo po zunanji motivaciji kot fantje, kar pa kaže na visok vpliv zunanjega izgleda med mladostniki (Adamczak in Bronikowski, 2025).

Jakost motivacije za ukvarjanje s športom: Rezultati so prikazali, da je motivacija za ukvarjanje s športom pri mladih visoka. To nas ne preseneča, saj menimo, da je mladim, s povečano uporabo socialnih omrežji in z več vsebinami o zdravem življenjskem slogu, povečala notranja motivacija, hkrati pa tudi zunanja, saj se mladi primerjajo z modeli na socialnih omrežjih. Posamezniki z notranjo motivacijo se ukvarjajo s športom, tudi če ne bodo prejeli nobene nagrade, tisti z zunanjo pa se ne ukvarjajo s športom zaradi lastnega užitka, v njem ne najdejo zadovoljstva. Najverjetneje se takšni posamezniki ukvarjajo s športom zaradi pričakovane pohvale (Strniša, b. d.).

Čas namenjen fizični aktivnosti: Večina mladih dnevno (povprečno) telesni/športni aktivnosti nameni 45 – 60 minut. Tak rezultat smo tudi pričakovali, saj je priporočena dnevna telesna aktivnost za mlade približno 60 minut (NIJZ, b. d.). Menimo tudi, da je s trenutnim hitrim tempom življenja in vsemi obveznostmi težko dnevno nameniti športni dejavnosti kaj več časa. Bili pa smo tudi negativno presenečeni, da precejšni delež mladih športni aktivnosti nameni manj kot 15 minut dnevno. Pred raziskavo smo namreč mislili, da redko kateri mladostnik nameni dnevno tako malo časa športu. Morda ti mladostniki čas namenijo čemu drugemu npr. branju knjig, ogledu filmov (sproščanje) ali pa več časa namenijo učenju.

Največ mladih se je strinjalo, da so športnice zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o

»popolnem« telesu, kar lahko znižuje njihovo samopodobo. To nas ne preseneča, saj menimo, da se večina mladih zaveda vpliva socialnih omrežji na njihovo samopodobo. To pomeni, da mladi vejo, da telo športnic ne ustreza splošnim družbenim pričakovanjem o izgledu ženskega

telesa ter da se tega zavedajo tudi športnice same, posledično pa to znižuje njihovo samopodobo. Bili pa smo presenečeni nad velikim številom neopredeljenih, saj smo mislili, da so mladi še bolj ozaveščeni o vplivu socialnih omrežji na njihovo samopodobo in da imajo jasno izoblikovana mnenja.

Vpliv staršev na mladostnikovo ukvarjanje s športom: Mladi poročajo, da starši na njihovo ukvarjanje s športom vplivajo s spodbujanjem, kar nas ne preseneča, saj so raziskave pokazale, da zelo zainteresirani starši povečajo otrokovo zanimanje za ukvarjanje s športom (Tušak et al., 2009). Smiselno je torej pričakovati, da bodo mladi, ki se ukvarjajo s športom, poročali, da jih starši spodbujajo, saj je ravno to tisto, kar pripomore k temu, da mladostnik vztraja pri ukvarjanju s športom. Mladi se namreč velik del navad in vrednot naučijo z opazovanjem staršev, torej če bodo starši zavračali pozitivne učinke ukvarjanja s športom, tudi mladostnik ne bo v njem videl večje vrednosti in se športom verjetno ne bo ukvarjal. Tako tudi vidimo povezavo z drugim vprašanjem, da je motivacija za ukvarjanje mladih s športom visoka, saj je večina odgovorila pritrdilno, prav tako kot je večina povedala, da jih starši za ukvarjanje s športom spodbujajo. Verjetno gresta ti dve stvari z roko v roki.

ZAKLJUČEK

V raziskavi smo ugotovili, da ima motivacija velik vpliv na ukvarjanje s športom. Ugotovili smo, da imajo mladi v povprečju visoko motivacijo za ukvarjanje s športom. Rezultati so pokazali tudi, da bolj motivirani več časa namenijo športnim aktivnostim, kar nas ne preseneča. Največji motiv jim predstavlja užitek ob ukvarjanju s športom, torej prevladuje notranja motivacija, kar nas veseli, saj se mladi ukvarjajo s športom z iskreno željo po gibanju in ne zaradi pohval in nagrad. Iz odgovorov smo opazili tudi, da imajo starši mladostnikov v veliki večini pozitiven odnos do mladostnikovega ukvarjanja s športom, kar nas ne preseneča, saj smo kot družba v zadnjih letih dobili bolj pozitiven pristop k športu, še posebej zaradi ozaveščanja in zavedanja njegovih posledic. Navad se namreč naučimo že od majhnega, torej starši s spodbujanjem mladim oblikujejo pozitiven odnos do športa. Zanimivi so tudi rezultati, da mladi dnevno v povprečju namenijo dovolj časa športnim aktivnostim, saj zaradi hitrega tempa življenja, po našem mnenju, težko najdemo prosti čas, še posebej za ukvarjanje s športom. Prišli smo tudi do sklepa, da se mladi v povprečju strinjajo, da so športnice zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o »popolnem« telesu, kar lahko znižuje njihovo samopodobo. S tem so pokazali, da se zavedajo vpliva medijev in socialnih omrežji na samopodobo, še posebej na dekleta športnice.

Ugotovitve: Notranja motivacija je pri mladih najmočnejši dejavnik za ukvarjanje s športom. Mladi se športnih aktivnosti udeležujejo predvsem zaradi užitka, zmanjševanja stresa, a tudi boljšega fizičnega izgleda (v manjši meri). Na njih imajo zunanji dejavniki manjši vpliv kot notranji, ki jim tudi dlje časa ohrani motivacijo. Ugotovili pa smo, da so dekleta več zunanje motivirana v primerjavi s fanti, ki so večinoma motivirani notranje. K temu najverjetneje pripomorejo družbeni standardi in socialna omrežja s predstavami o »popolnem« telesu. Višja raven motivacije je povezana tudi z večjim obsegom športne aktivnosti. Mladi imajo večinoma visoko ali srednje visoko motivacijo za ukvarjanje s športom. Mladi, ki so bolj motivirani,

športu namenijo več prostega časa. To kaže na neposredno povezavo med notranjo motivacijo in količino telesne dejavnosti. Tudi pozitiven odnos staršev pomembno vpliva na mladostnikovo ukvarjanje s športom. Mladostniki, ki so poročali o spodbudnem odnosu staršev, so imeli bolj pozitivno naravnanost do športa. Družinska podpora se je izkazala kot pomemben zunanji dejavnik motivacije. Mladostniki se zavedajo tudi negativnega vpliva medijev na telesno samopodobo, predvsem pri dekletih športnicah. Ugotovili smo, da mladi prepoznavajo nerealne telesne ideale ustvarjene s strani medijev, ti pa ne odražajo realnosti športnih teles, zlasti pri športnicah. To zavedanje lahko pomembno prispeva k zaščiti njihove samopodobe, hkrati pa tudi h kritičnemu razmišljanju in vzpostavitvi trdnih stališč. Kljub hitremu tempu življenja pa si mladi v povprečju vsak dan vzamejo čas za šport. To je spodbudna ugotovitev, saj kaže na to, da šport ostaja pomemben del vsakdana mladih, tudi ob številnih obveznostih, hkrati pa kaže tudi na zavedanje mladih o pomembnosti športa in njegovega vpliva na njihovo počutje in zdravje.

Tema, ki smo si jo izbrali za raziskovanje, je za raziskovanje zanimiva za športnike, med katere tudi sami sodimo. Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar ostale športnike najbolj motivira in jih žene dalje. Spoznanja, do katerih smo prišli, bodo športnikom koristila za efektivnejše treninge in pogostejše ukvarjanje s športom. Prepričani smo, da nam je ta raziskava odprla nov pogled na ukvarjanje s športom, kako se najbolje motivirati. Prav gotovo bomo uporabili marsikateri nasvet za motivacijo za ukvarjanje s športom, kar nam bo pomagalo za doseganje še boljših rezultatov na tekmah in treningih. Raziskava in njeni izsledki je namenjeno predvsem učiteljem, trenerjem, staršem, pa tudi za vsem, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z mladimi ali športom, saj bodo lahko rezultate naše raziskave uporabili za efektivnejše treniranje mladih in jih posledično vodili do boljših rezultatov, veselja do športa in jim približali gibanje tudi v vsakdanjem življenju, brez da bi jim zniževali motivacijo in jih odbijali od ukvarjanja s športom. Hkrati pa lahko starši, na podlagi naših rezultatov, mladostnikom ustrezno zvišajo motivacijo za ukvarjanje s športom. Naše delo ima namen vzpodbude zanimanja za odkrivanje novega tistim, ki imajo možnost še bolj strokovne raziskave na temo motivacije in športa.

Moramo pa omeniti, da ima raziskovalna naloga tudi nekaj pomanjkljivosti. Rezultati bi bili pravilnejši, če bi bila raziskava delana na naključno izbranem širšem vzorcu mladih. V vprašalnik bi vključili tudi nekaj dodatnih vprašanj, ki bi podkrepila naša dejstva, do katerih smo z raziskavo prišli. Zanimalo bi nas, ali si postavljajo konkretne cilje in kako se motivirajo, kadar nimajo volje za vadbo.. Prepričani smo, da bi se dalo še veliko ugotoviti in razmišljati o motivaciji za šport, o njeni pomembnosti, vplivih, še posebej v obdobju mladostništva, saj je ravno to obdobje ključno za vzpostavitev odnosa s športom za nadaljnje življenje. To smatramo kot predloge za nadaljnje raziskovanje.

6 VIRI

Adamczak, D. in Bronikowski, M. (2025). Comparison of Motivation Types, Self-Assessment of Sport Skills, and Fitness Among Young Adolescents Regarding Additional Physical Activity. Department of Didactics of Physical Activity, Poznan University of Physical Education, 61-871 Poznan, Poland. Pridobljeno na https://www.mdpi.com/2076- 3417/15/13/7043 [𝟐𝟗. 𝟒. 𝟐𝟎𝟐𝟓]

POVZETEK

Fizioterapija kot sestavni del sodobne zdravstvene oskrbe pomembno prispeva k zdravljenju, rehabilitaciji in izboljšanju kakovosti življenja oseb z mišično-skeletnimi in drugimi funkcionalnimi težavami. Kljub napredku strokovne prakse in uporabi sodobnih tehnologij ostaja ocena kakovosti fizioterapevtske obravnave pogosto subjektivna in močno povezana s pacientovo osebno izkušnjo. Dejavniki, kot so strokovnosti in odnos terapevta, jasnost razlage postopkov, razpoložljivost terminov in urejen terapevtski prostor, pomembno vplivajo na zaznano kakovost. Namen raziskave je bil raziskati, kako laična javnost zaznava in vrednoti fizioterapevtsko obravnavo, pri čemer smo se osredotočili na osebne izkušnje uporabnikov, odločilne dejavnike pri izbiri terapevta in morebitne psihološke in organizacijske ovire pri iskanju pomoči. Prav tako smo analizirali vpliv demografskih značilnosti, kot so spol, starost in izobrazba na dojemanje kakovosti storitev, pripravljenost poiskati fizioterapevtsko pomoč in stopnjo zaupanja v strokovno delo fizioterapevtov. Rezultati ponujajo vpogled v pričakovanja in vrednotenje uporabnikov, kar lahko prispeva k izboljšanju prakse in večji osredotočenosti na pacienta.

Ključne besede: kakovost, fizioterapija, pacientova izkušnja, dejavniki

ABSTRACT

Physiotherapy, as an integral part of modern healthcare, plays a key role in the treatment, rehabilitation, and improvement of quality of life for individuals with musculoskeletal and other functional impairments. Despite advancements in professional practice and the use of modern technologies, the perceived quality of physiotherapy care remains largely subjective and strongly linked to the patient’s personal experience. Factors such as the therapist’s

expertise and attitude, clarity of procedural explanations, appointment availability, and the cleanliness and organization of the treatment space significantly influence perceived quality. The aim of this study was to explore how the general public perceives and evaluates factors, and psychological or practical barriers to seeking help. Additionally, the study examined how demographic characteristics such as gender, age, and education level affect the perception of care quality, willingness to seek physiotherapy services, and trust in physiotherapists. The results offer insight into patient expectations and evaluations, which can contribute to improving clinical practice and strengthening patient-centered care.

Keywords: quality, physiotherapy, patient, experience, factors

FIZIOTERAPIJA

Fizioterapija je vrsta zdravstvene obravnave, ki pomaga izboljšati telesno pripravljenost in funkcionalnost. Lahko je del splošnega načrta za obvladovanje bolečin ali specifična terapija za poškodbo ali zdravstveno stanje. Pogosto je fizioterapija potrebna po različnih kirurških posegih, prav tako se uporablja kot preventivni ukrep za preprečevanje poškodb. Pri terapiji sodeluje fizioterapevt, zdravstveni delavec, ki zagotavlja, da je izvajanje vaj varno in prilagojeno potrebam pacienta. Fizioterapija vključuje različne metode in vaje, ki izboljšujejo gibljivost, moč, ravnotežje in koordinacijo (Cleveland Clinic, 2025). Pedersen (2023) v strokovnem članku What are the types of physical therapy navaja, da poznamo več vrst fizioterapevtskih tako imenovanih specializacij. Poznamo približno osem najosnovnejših specializacij, to so:

• Nevrofizioterapija: obravnava nevrološke motnje, kot so možganska kap, Parkinsonova bolezen, poškodbe hrbtenjače, multipla skleroza, in tako dalje.
• Športna fizioterapija: namenjena športnikom in poškodbam, povezanim s športom.
• Pediatrična fizioterapija: osredotoča se na posebne potrebe otrok z razvojnimi motnjami, genetskimi motnjami ali poškodbami.
• Geriatrična fizioterapija: osredotoča se na obravnavo starejših odraslih in starostno pogojenih težav, kot so na primer artritis, osteoporoza in tako dalje.
• Kardiorespiratorna fizioterapija: namenjena osebam s srčnimi in pljučnimi boleznimi.
• Fizioterapija za ženske: se osredotoča na težave medeničnega dna, nego v času nosečnosti in po porodu ter stanje, kot je uhajanje urina.
• Vestibularna in ravnotežna terapija: ta vrsta obravnava vrtoglavico, omotico in motnje ravnotežja s pomočjo posebnih vaj in tehnik.

ZAUPANJE MED PACIENTOM IN FIZIOTERAPEVTOM

Zaupanje pacientov v njihove zdravstvene strokovnjake je osrednjega pomena za klinično prakso. Pacienti morajo zaupati, da bodo zdravstveni delavci delovali v njihovo najboljšo korist in za najboljši možni izid (Brikhaur et al., 2017). Številne raziskave kažejo, da je zaupanje temeljno pomemben vidik odnosa med pacientom in izvajalcem terapije ter pomemben dejavnik pri različnih zdravstvenih izidih. Raven zaupanja je pomembna spremenljivka pri ocenjevanju učinkovitosti preventive, obsega pogodbena zdravstvena zavarovanja, stopnje zadovoljstva z zdravstvenimi storitvami in uspešnosti zdravstvenih ukrepov, med drugim tudi fizioterapije. Raziskave, ki so preučevale dojemanje pacientov

in vlogo fizioterapevtov v zdravstvu, so pokazale, da fizioterapevti s svojim znanjem in pristopom pomembno prispevajo k razvoju fizioterapevtske stroke. Njihova vloga ni zgolj klinična, temveč tudi izobraževalna, kar pozitivno vpliva na uvajanje novih metod zdravljenja in širjenje klinične prakse. Kljub temu je v sistemu zaznati pomanjkanje integracije, kar lahko zavira nadaljnji razvoj fizioterapevtskih storitev. Za zagotavljanje kakovostnih zdravstvenih storitev je pomembno tudi zbiranje informacij o njihovem izboljševanju in razumevanje pacientovih pričakovanj, tako izpolnjenih kot neizpolnjenih. To lahko zdravstvenim delavcem pomaga bolje razumeti pacientovo perspektivo in izboljšati komunikacijo z njim. Prav zaradi tega imata zaupanje in pričakovanje glede strokovnosti institucije in njenih zaposlenih ključno vlogo pri učinkoviti zdravstveni oskrbi (Vukičević et al., 2021).

DEJAVNIKI OCENE FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE

V splošnem poznamo številne dejavnike, ki lahko vplivajo na kakovost fizioterapevtske obravnave in pacientovo oceno le-te. V članku sem izpostavil nekatere ključne, ki se zdijo posebej pomembni, saj bistveno vplivajo tako na pacientovo počutje in zadovoljstvo kot tudi na delo izvajalca terapije. Med temi dejavniki so empatija, izgorelost, komunikacija med obravnavo, način pristopa, jasna razlaga ciljev in poteka zdravljenja, vključenost pacienta v načrtovanje terapije, razpoložljivost terminov oziroma dolžina čakalne dobe, udobje in urejenost terapevtskega prostora ter znani rezultati oziroma napredek v rehabilitaciji. Prvi vtis v zdravstvu, ne le v fizioterapiji, ampak v kateri koli zdravstveni ustanovi ima velik pomen, saj lahko vpliva na potek zdravljenja in njegovo uspešnost.

Empatija: Beseda empatija izvira iz leta 1880, ko je nemški psiholog Theodor Lipps uporabil besedo »Einfühlung«, kar dobesedno pomeni vživljanje v čustva. Z njo je opisoval sposobnost razumevanje čustev in občutkov druge osebe (Hardee, 2003). Zato je empatija še posebej pomembna v zdravstvu, saj zajema več dimenzij, kot so sposobnost vživeti se v pogled druge osebe, skrb za dotik drugega ali sočutna skrb, nelagodje zaradi čustev druge osebe ali osebna stiska ter vživljanje v namišljene like ali situacija oziroma domišljija. Te kompetence so ključne za jasno vzpostavljeno povezavo med zdravstvenim osebjem in pacientom. Pomembno je vedeti, kako empatija vpliva na oblikovanje in razvoj terapevtske zveze skozi različne faze terapije (Moreno-Poyato et al., 2021). Medtem ko empatija v odnosu med fizioterapevtom in pacientom pomeni, da se terapevt poskuša tako rečeno

»vživeti« v pacientove občutke, skrbi in izkušnje, jih razume ter to razumevanje tudi ustrezno izrazi. Gre torej ne le za razumevanje bolečine ali stiske, ampak tudi za komunikacijo, ki pacientu pokaže, da je slišan, razumljen in podprt (Holmes et al., 2022). V raziskovalnem delu Effectiveness of empathy in general practice so povzeli, da obstaja zelo močna povezanost med zadovoljstvom pacientov s fizioterapevtsko obravnavo in upoštevanjem nadaljnjih navodil pri nadaljevanju fizioterapevtske obravnave doma, zato je ključno, da fizioterapevti vzpostavijo kakovosten in empatičen terapevtski odnos s pacientom, jasno komunicirajo in poskrbijo, da pacient razume pomen in koristi vaj, ki jih izvaja (Dekrsen, 2013, v Hojat et al., 2002). Prav tako so pacienti, ki so zdravstveno osebje zaznali kot empatično, poročali o nižji ravni anksioznosti med obravnavo (Dekrsen, 2013, v van Dulmen et al., 2002). Dekrsen povzema tudi ugotovitve Levinsona in Roterja (1995),  ki sta pokazala, da osebje z več empatije in večjim psihosocialnim zanimanjem prispeva k boljši prognozi in učinkovitejšemu zdravljenju pacienta. Poleg tega so raziskave Mercerja et al., (2004) pokazale, da obstaja pozitivna povezava med zdravstveno empatijo in vključenostjo pacienta v svojo obravnavo.

Izgorelost: Beseda izgorelost ali po angleško »burnout« je bila prvič uporabljena literarno, in sicer leta 1960 v romanu A Burnt – Out Case avtorja Grahama Greena, kjer opisuje arhitekta, ki je izgubil smisel v svojem poklicu. V psihološki in znanstveni rabi jo je prvi opisal Herbert Freudenberger leta 1974, ko je izgorelost opredelil kot stanje utrujenosti, frustracije in demotivacije pri ljudeh, ki pomagajo drugim (zdravstveno osebje, poklic učitelja in tako dalje) (Edu-Valsania et al., 2022). Ker ljudje velik del svojega življenja preživijo na delovnem mestu, je kakovost odnosov in pogojev v delovnem okolju ključnega pomena za naše psihično in fizično zdravje. Zdravstveni delavci pogosto preživijo več časa na delovnem mestu kot doma, tudi med prazniki in vikendi, kar dodatno vpliva na njihovo obremenjenost. Poklicno so redno izpostavljeni zahtevnim in čustveno napornim situacijam, kot so skrb za umirajoče paciente, hude poškodbe, kronične bolezni, nepokretni, depresivni ali agresivni pacienti. Zaradi teh dejavnikov se pri zdravstvenih delavcih pogosto pojavlja psihična izčrpanost, ki lahko vodi v izgorelost, še posebej, če ni ustrezne podpore in razbremenitve na delovnem mestu (Kavšak in Prosen, 2021). Lee (2018) raziskuje kompleksno povezanost med empatijo in izgorelostjo pri zdravstvenih delavcih. Ugotavlja, da izgorelost zmanjšuje sposobnost izražanja empatije, saj so izgoreli zdravstveni delavci pogosto socialno oddaljeni in so se manj zmožni vživeti v pacienta. Po drugi strani ni natančnih dokazov, da bi empatija neposredno preprečevala izgorelost. Študije namreč kažejo dvojno vlogo empatije, kar lahko prispeva k izgorelosti, kot na primer pri sočutni izčrpanosti, ali deluje zaščitno in povečuje zadovoljstvo pri delu, kar zmanjšuje tveganje za izgorelost. Izgorelost pri fizioterapevtih je, tako kot pri drugih zdravstvenih delavcih, kompleksen in pogost pojav, ki se lahko začne že med izobraževanjem. Dejavniki, ki lahko pripomorejo k izgorelosti, so pogoste menjave kliničnega okolja, prehodna obdobja, ravnotežje med delom in prostim časom, finančna stiska in tako dalje. Za najučinkovitejše tehnike spopadanja z izgorelostjo in stresom so se izkazali vadba, socialna podpora, pozitiven samogovor ter obisk psihologa (Brook et al., 2020).

Komunikacija med fizioterapevtsko obravnavo: Izražanje in odnos fizioterapevta lahko

pomembno vplivata na potek terapije. Čeprav značilnosti »dobrega« fizioterapevta še niso sistematično raziskane, lahko imajo pomembne implikacije za prihodnjo prakso fizioterapije (Kleiner et al., 2023). Tako so Potter et al., (2003) naredili raziskavo, kjer so pacienti opredelili lastnosti »dobrega« fizioterapevta, pri čemer so izpostavili tri glavna področja, ki so komunikacijske sposobnosti fizioterapevta, njegove osebnostne lastnosti in kakovost same storitve. Najpomembnejši vidiki so bili medosebne spretnosti, način komunikacije, sposobnost razlage in poučevanja, profesionalno vedenje in ustvarjanje spodbudnega in dostopnega okolja s poudarkom na samozdravljenju.

V fizioterapiji velja komunikacija, ki aktivno vključuje pacienta, za temelj zdravljenja, osredotočenega na pacienta, saj lahko fizični kot jezikovni dotik prispeva k spodbujanju pacientovega sodelovanja, vendar je možnost pacienta za aktivno sodelovanje pogosto omejena zaradi osredotočenosti fizioterapevtov na biomedicinska dejstva in klinične naloge. Z zavedno uporabo komunikacijskih tehnik, kot so uporaba nedokončanih stavkov,  ponavljanje pacientovih lastnih besed, dotik, molk, pogled in sprejemanje pacientovih prekinitev s strani fizioterapevta, spodbujamo pacientovo sodelovanje, prav tako ta pristop prispeva k večji samorefleksiji terapevta po opravljeni komunikaciji in mu tako dovoljuje, da morebitne pomanjkljivosti popravi (Ahlsen et al., 2022).

Udobje in urejenost terapevtskega prostora: Prvi vtis ob vstopu v terapevtski prostor ima pomemben vpliv na pacienta in njegovo doživljanje zdravljenja. Pogosto pacienti tega ne zaznajo zavestno, a okolje močno vpliva na njihovo psihično stanje, kar posledično vpliva tudi na potek terapije. Raziskave potrjujejo, da kakovost fizioterapevtske obravnave ni odvisna zgolj od komunikacije in strokovnosti terapevta, temveč tudi od urejenosti, udobja in splošnega vzdušja v prostoru, kjer poteka. Tako lahko dejavnike razdelimo na fizične značilnosti prostora, kot so arhitekturne ovire, pohištvo, uporaba računalnika, fizična urejenost prostora, okolijske pogoji (na primer svetloba, temperatura) in zagotavljanje zasebnosti. Arhitekturne bariere, kot so stebri ali ločen pisarniški prostor ob ambulante, ovirajo vidnost in komunikacijo pacienta s terapevtom in ostalimi zdravstvenimi delavci v prostoru, poleg tega pohištvo med terapevtom in pacientom zmanjša občutek enakovrednosti in bližine, zaupanja. Kljub digitalizaciji večine dokumentov v zdravstvu je uporaba računalnika med obravnavo odsvetovana, saj zmanjšuje očesni stik in tekočo izmenjavo informacij med pacientom in terapevtom. Tišji, osvetljeni prostori za pacientom povečajo udobje, občutek varnosti in jim omogočijo, da odprto govorijo o občutljivih temah in čustvih, ki so nemalokrat del fizioterapevtske obravnave (Morera-Balaguer et al., 2023).

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PACIENTOVO OCENO KAKOVOSTI FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE

Kakovost fizioterapevtske obravnave je v veliki meri odvisna od dojemanja pacientov, ki so vse bolj ozaveščeni in zahtevni pri izbiri zdravstvenih storitev. Namen raziskave je bil ugotoviti, kateri dejavniki so za paciente najpomembnejši pri ocenjevanju fizioterapevtske obravnave in kako nanje vplivajo pretekle izkušnje, osebna pričakovanja in odnos s fizioterapevtom. Raziskava se je osredotočila tudi na to, koliko ljudje zaupajo fizioterapevtom, kako pogosto poiščejo njihovo pomoč in katerim virom informacij najbolj zaupajo pri iskanju ustrezne obravnave. Anketa je bila izvedena prek spletne aplikacije 1KA v maju, juniju in juliju 2025. Namenjena je bila splošni javnosti, brez omejitev glede strokovnega znanja. Povezava do ankete je bila posredovana sorodnikom in prijateljem, ki so jo dodatno razširili. Skupaj je bilo zbranih 156 veljavnih odgovorov. Med anketiranimi je bilo 58 % moških in 42 % žensk. Starostno so prevladovali posamezniki, stari med 19 in 35 let (76 %), sledili so starejši od 36 let, medtem ko je bilo najmanj anketiranih starejših od 56 let (1 %). Večina anketirancev je imela zaključeno srednjo šolo ali gimnazijo (45 %), 26 % jih je zaključilo višješolski ali visokošolski program, 11 % univerzitetni program, 8 % magisterij, medtem ko je bil delež z osnovno šolo ali poklicnim programom manjši (10 %). Skoraj polovica vprašanih (49 %) je že bila vključena v fizioterapevtsko obravnavo, največkrat enkrat ali do petkrat. Vprašani so splošno kakovost obravnave ocenili visoko, s povprečno oceno 4,1 na lestvici od 1 do 5, kar kaže na prevladujoče pozitivne izkušnje. Največ so k tej oceni prispevali naslednji dejavniki: strokovnost fizioterapevta, prijazen odnos, jasna komunikacija in zaznan napredek pri zdravljenju. Najmanj pomembna

dejavnika sta bila fizična opremljenost prostora in čakalne dobe, kar nakazuje, da uporabniki bolj cenijo strokovnost in človeško komponento obravnave kot tehnično- organizacijske okoliščine. Večina vprašanih se je z izjavo, da lahko fizioterapije pomembno pripomorejo k okrevanju, strinjala ali popolnoma strinjala (99 %), podobno tudi z izjavo, da bi jim fizioterapevt znal pomagati pri težavah z gibanjem (97 %). Zaupanje v znanje in usposobljenost fizioterapevtov je bilo visoko (povprečna ocena 4,2 od 5), kar potrjuje visoko splošno zaupanje v stroko. V primeru potrebe po fizioterapevtski obravnavi bi največ vprašanih poiskalo pomoč na podlagi priporočila osebnega zdravnika (82 %) ali družine / prijateljev (76 %). Le redki bi se obrnili na družbena omrežja (8 %) ali zavarovalnice (13 %). Manjšina je kot možen vir iskanja navedla tudi umetno inteligenco (ChatGPT), kar nakazuje premik v iskanju zdravstvenih informacij.

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK

Članek obravnava poglede pacientov na kakovost fizioterapevtske obravnave in osvetljuje ključne dejavnike, ki vplivajo na njihovo izkušnjo in zadovoljstvo s prejeto storitvijo. Analiza je pokazala, da se uporabniki fizioterapevtskih storitev osredotočajo predvsem na strokovnost terapevta, jasnost komunikacije, empatijo in zaznane rezultate terapije. Ugotovljeno je bilo, da visoka strokovna usposobljenost in človeški pristop pomembno vplivata na zaupanje pacientov in njihovo pripravljenost na sodelovanje v procesu rehabilitacije. Čeprav večina anketiranih izraža visoko stopnjo zaupanja v fizioterapevte, se je izkazalo, da čustveni vidiki, kot sta odnos terapevta in občutek slišanosti pogosto pretehtata nad logističnimi dejavniki, kot sta urejenost prostora ali čakalne dobe. To kaže na to, da pacienti ne ocenjujejo obravnave le na podlagi tehničnih spretnosti, ampak tudi glede na kakovost medosebnega odnosa in aktivno vključenost v terapijo. Posebej zanimivo je tudi dejstvo, da velik del ljudi poišče fizioterapevtsko pomoč na priporočilo osebnega zdravnika ali znancev, kar nakazuje pomembnost zaupanja in osebnih izkušenj pri izbiri ponudnika storitev. Delež tistih, ki bi informacije poiskali preko spleta ali družbenih omrežij, ostaja nizek, a možnost uporabe umetne inteligence, kot je ChatGPT kot vir informacij, odpira nove poti pri iskanju strokovne pomoči v prihodnosti.

Rezultati članka jasno kažejo, da pacienti visoko vrednotijo strokovno znanje fizioterapevta, a hkrati pričakujejo tudi empatijo, jasno komunikacijo in aktivno vključenost v proces zdravljenja. Tovrstni dejavniki odlično prispevajo k zaznani kakovosti obravnave in vplivajo na zaupanje v zdravstveni sistem kot celoto. Pomembno je, da se izvajalci fizioterapije zavedajo pomena medosebnega odnosa in njegovega vpliva na terapevtski uspeh. Primerjava z izsledki podobnih raziskav v tujini kaže na podobne trende. Tudi mednarodne študije poudarjajo pomen empatije, kvalitetne komunikacije in individualnega pristopa kot ključne dejavnike zaznane kakovosti obravnave. Študije, kot so raziskave Hall et al. (2010), Miciak et al. (2018) in Pinto et al. (2012) so podobno kot naša, pokazale, da odnos terapevt-pacient pomembno vpliva na terapevtski izid, predvsem z vidika zadovoljstva in uspešnosti rehabilitacije. Naši rezultati to le še potrjujejo in kažejo, da je tudi v slovenskem prostoru razumevanje in pričakovanje pacientov glede kakovosti obravnave zelo podobno tistemu v tujini. Ugotovitve raziskave ponujajo pomemben vpogled tudi za zdravstvene ustanove in izvajalce fizioterapije. Poudarek na individualnem

pristopu, dobri komunikaciji in jasno postavljenih ciljih zdravljenja bi lahko znatno izboljšal zaznano kakovost obravnave in dolgoročno tudi njeno učinkovitost. Prav tako se kaže potreba po večji dostopnosti storitev in izobraževanju javnosti o koristih in vlogi fizioterapije v zdravstvu.

Članek je posebej zanimiv za fizioterapevte, vodstva zdravstvenih ustanov, izobraževalne institucije in vse, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in izboljševanjem kakovosti zdravstvenih storitev. Izsledki lahko služijo kot osnova za oblikovanje priporočil in standardov kakovosti, ki poleg strokovne odličnosti vključujejo tudi človeške in komunikacijske vidike. Stroki članek jasno sporoča, da je kakovost fizioterapevtske obravnave večstranski koncept, ki vključuje tako strokovno usposobljenost kot tudi sposobnost vzpostavljanja zaupanja vrednega odnosa s pacientom. Pomembno je, da se izvajalci fizioterapije zavedajo vpliva medosebnega odnosa na terapevtski uspeh in zadovoljstvo pacienta in da to vključijo v vsakodnevno prakso. Prav tako je jasno, da pacienti iščejo celostno obravnavo, v kateri se počutijo slišani, razumljeni in vključeni v proces zdravljenja. Za dolgoročno izboljšanje kakovosti fizioterapevtskih storitev bi bilo smiselno razvijati standarde, ki vključujejo tako tehnične kot komunikacijske in psihološke vidike obravnave. Poleg tega bi bilo priporočljivo redno spremljanje zadovoljstva pacientov ter sistematično vključevanje njihovih povratnih informacij v proces izboljševanja storitev. V prihodnjih raziskavah bi bilo koristno poglobljeno preučiti vpliv različnih komunikacijskih pristopov, kot so partnerska komunikacija, motivacijsko intervjuvanje, informacijsko usmerjena komunikacija in aktivno poslušanje fizioterapevtov na izid terapije. Primerjave s tujimi praksami in raziskavami bi dodatno pripomogle k razumevanju, kako organizacija in kultura zdravstvenega sistema v Sloveniji ali Evropi vplivata na pričakovanja pacientov. Celovit pristop k razumevanju teh dejavnikov lahko pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti storitev in krepitvi vloge fizioterapije v sodobnem zdravstvenem varstvu.

LITERATURA IN VIRI

Aguilar-Rodríguez, M., Kulju, K., Hernández-Guillén, D., Mármol-López, M. I., Querol- Giner, F., & Marques-Sule, E. (2021). Physiotherapy Students' Experiences about Ethical Situations Encountered in Clinical Practices. International journal of environmental research and public health, 18(16), 8489. https://doi.org/10.3390/ijerph18168489 [12. 7.

2025]

Ahlsen, B., & Nilsen, A. B. (2022). Getting in touch: Communication in physical therapy practice and the multiple functions of language. Frontiers in rehabilitation sciences, 3, 882099. https://doi.org/10.3389/fresc.2022.882099 [14. 7. 2025]

Birkhäuer, J., Gaab, J., Kossowsky, J., Hasler, S., Krummenacher, P., Werner, C., & Gerger,

H. (2017). Trust in the health care professional and health outcome: A meta-analysis. PloS one, 12(2), e0170988. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0170988 [15. 7. 2025]

Brooke, T., Brown, M., Orr, R., & Gough, S. (2020). Stress and burnout: exploring postgraduate physiotherapy students' experiences and coping strategies. BMC medical education, 20(1), 433. https://doi.org/10.1186/s12909-020-02360-6 [14. 7. 2025]

Cowell, I., McGregor, A., O'Sullivan, P., O'Sullivan, K., Poyton, R., Schoeb, V., & Murtagh, G. (2021). Physiotherapists' Approaches to Patients' Concerns in Back Pain

Consultations Following a Psychologically Informed Training Program. Qualitative health research, 31(13), 2486–2501. https://doi.org/10.1177/10497323211037651 [12. 7. 2025]

Edú-Valsania, S., Laguía, A., & Moriano, J. A. (2022). Burnout: A Review of Theory and Measurement. International journal of environmental research and public health, 19(3), 1780. https://doi.org/10.3390/ijerph19031780 [8. 7. 2025]

Hall, A. M., Ferreira, P. H., Maher, C. G., Latimer, J., & Ferreira, M. L. (2010). The influence of the therapist-patient relationship on treatment outcome in physical rehabilitation: a systematic review. Physical therapy, 90(8), 1099–1110. https://doi.org/10.2522/ptj.20090245 [24. 7. 2025]

Hardee, J. T. (2003). An overview of empathy. The Permanente Journal, 7(4), 51–54. https://doi.org/10.7812/tpp/03-072 [8. 7. 2025]

Hojat, M., Gonnella, J. S., Nasca, T. J., Mangione, S., Vergare, M., & Magee, M. (2002). Physician empathy: definition, components, measurement, and relationship to gender and specialty. The American journal of psychiatry, 159(9), 1563–1569. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.159.9.1563 [8. 7. 2025]

Holmes, M. B., & Starr, J. A. (2022). A Comparison of Doctor of Physical Therapy Students' Self-Reported Empathy With Standardized Patients Perceptions of Empathy During a Simulated Telehealth Encounter. Journal of patient experience, 9, 23743735221112226. https://doi.org/10.1177/23743735221112226 [7. 7. 2025]

Kavšak, A., & Prosen, M. (2021). Vpliv zadovoljstva z delom na pojav izgorelosti med

medicinskimi sestrami. Obzornik zdravstvene nege, 55(1), 7–15. [8. 7. 2025]

Kleiner, M. J., Kinsella, E. A., Miciak, M., Teachman, G., McCabe, E., & Walton, D. M. (2023). An integrative review of the qualities of a 'good' physiotherapist. Physiotherapy theory and practice, 39(1), 89–116. https://doi.org/10.1080/09593985.2021.1999354 [9. 7.2025]

Lee, P. T., Loh, J., Sng, G., Tung, J., & Yeo, K. K. (2018). Empathy and burnout: A study on residents from a Singapore institution. Singapore Medical Journal, 59(1), 50–54. https://doi.org/10.11622/smedj.2017096 [8. 7. 2025]

Levinson, W., & Roter, D. (1995). Physicians' psychosocial beliefs correlate with their patient communication skills. Journal of general internal medicine, 10(7), 375–379. https://doi.org/10.1007/BF02599834 [8. 7. 2025]

Miciak, M., Mayan, M., Brown, C., Joyce, A. S., & Gross, D. P. (2018). The necessary conditions of engagement for the therapeutic relationship in physiotherapy: an interpretive description study. Archives of physiotherapy, 8, 3. https://doi.org/10.1186/s40945-018- 0044-1 [24. 7. 2025]

Morera-Balaguer, J., Martínez-González, M. C., Río-Medina, S., Zamora-Conesa, V., Leal- Clavel, M., Botella-Rico, J. M., Leirós-Rodríguez, R., & Rodríguez-Nogueira, Ó. (2023). The influence of the environment on the patient-centered therapeutic relationship in physical therapy: a qualitative study. Archives of public health, 81(1), 92. https://doi.org/10.1186/s13690-023-01064-9 [12. 7. 2025]

Moreno-Poyato, A. R., Rodríguez-Nogueira, Ó., & MiRTCIME.CAT working group (2021). The association between empathy and the nurse-patient therapeutic relationship in mental health units: a cross-sectional study. Journal of psychiatric and mental health nursing, 28(3), 335–343. https://doi.org/10.1111/jpm.12675 [8. 7. 2025]

POVZETEK

V zadnjih desetletjih je globalna proizvodnja plastike eksponentno narasla in postala sestavni del sodobnega življenja, saj se uporablja v skoraj vseh sektorjih gospodarstva in vsakdanjega življenja. Od embalaže, tekstila, gradbeništva, avtomobilske industrije do medicinskih pripomočkov – plastika zaradi svoje nizke cene, lahkosti in odpornosti na zunanje vplive predstavlja izredno uporabno surovino. Kljub njenim prednostim pa prav njena obstojnost v okolju predstavlja izziv brez primere. Sodobna družba se spoprijema z resnimi posledicami nenadzorovane proizvodnje in neučinkovitega ravnanja s plastičnimi odpadki, ki obremenjujejo okolje, onesnažujejo vodne vire, tla in zrak ter imajo potencialno škodljiv vpliv na zdravje ljudi in ekosisteme. Zmanjšanje plastičnih odpadkov in izboljšanje ravnanja z njimi zahteva celovit pristop, v katerem imajo izobraževanje, zakonodaja in kulturne spremembe ključno vlogo. Mladi predstavljajo družbeno skupino, ki je hkrati ranljiva in vplivna – njihove navade, vrednote in vedenjski vzorci sooblikujejo prihodnost trajnostnega razvoja. Prispevek analizira problematiko plastike skozi prizmo mladih, njihovih potrošniških navad, stališč do recikliranja in pripravljenosti za spremembe. V raziskavi, opravljeni med skoraj dvesto mladimi v Sloveniji, smo želeli pridobiti vpogled v razumevanje problema plastike, obstoječe prakse ločevanja in recikliranja ter morebitna razhajanja med znanjem in dejanji. S primerjavo s tujimi študijami želimo razširiti razumevanje te problematike v evropskem in globalnem kontekstu ter predlagati smernice za učinkovitejše ukrepe.

Ključne besede: plastika, odpadki, trajnost, recikliranje, gospodarstvo

ABSTRACT

In recent decades, global plastic production has grown exponentially and has become an integral part of modern life, being used across nearly all sectors of the economy and daily living. From packaging, textiles, construction, and the automotive industry to medical devices – due to its low cost, light weight, and resistance to external factors, plastic represents an extremely versatile raw material. However, its durability, which is one of its main advantages, also presents an unprecedented environmental challenge. Modern society is grappling with the serious consequences of uncontrolled plastic production and inefficient waste management, which burden the environment, pollute water sources, soil and air, and pose potential risks to human health and ecosystems.

Reducing plastic waste and improving waste management require a comprehensive approach, where education, legislation, and cultural shifts play a key role. Young people represent a social group that is both vulnerable and influential – their habits, values, and behavioral patterns help shape the future of sustainable development. This article analyzes the issue of plastic through the lens of youth, their consumer habits, attitudes towards recycling, and their willingness to change. In a survey conducted among nearly two hundred young people in Slovenia, we sought to gain insight into their understanding of the plastic problem, current waste separation and recycling practices, and potential discrepancies between knowledge and action. By comparing the findings with international studies, we aim to broaden the understanding of this issue within the European and global contexts and propose guidelines for more effective interventions.

Key words: plastic, waste, sustainability, recycling, economy

PROBLEM UPORABE PLASTIKE

Plastika je sintetični polimer, ki se v veliki meri proizvaja iz fosilnih goriv, pri čemer prevladuje proizvodnja iz nafte in zemeljskega plina, ki predstavljata primarna vira za izdelavo monomerov, kot so etilen, propilen in stiren. Zaradi svoje izjemne vsestranskosti, nizke cene proizvodnje in enostavnega oblikovanja je plastika v drugi polovici 20. stoletja postala temeljni material modernega življenja, uporabljen tako v vsakdanjih izdelkih kot v visokotehnoloških sektorjih, kot so medicina, elektronika in letalska industrija. Po podatkih Programa Združenih narodov za okolje (UNEP, 2023) se na letni ravni proizvede več kot 400 milijonov ton plastike, kar pomeni več kot 50 kilogramov plastike na prebivalca sveta na leto. Še posebej problematičen je podatek, da je več kot tretjina te plastike namenjena enkratni uporabi, kar pomeni, da se po kratkotrajnem ciklu uporabe takšni izdelki zavržejo in pogosto postanejo odpadek, še preden bi lahko bili vključeni v sistem recikliranja.

Stopnja recikliranja plastike ostaja nizka – globalno se reciklira manj kot 10 % vse proizvedene plastike, kar pomeni, da velika večina plastičnih izdelkov konča na odlagališčih, v sežigalnicah ali, kar je še posebej zaskrbljujoče, neposredno v naravnem okolju. Tako plastika kot mikroplastika, ki nastane kot posledica mehanskega, kemičnega in UV-razkroja večjih kosov plastike, povzroča trajno in razpršeno onesnaževanje ekosistemov. Mikroplastiko so znanstveniki zaznali v vodnih virih, v morski favni, v prsti, v zraku, v živilih in celo v krvi ljudi, kar sproža resne pomisleke glede njenega potencialnega vpliva na zdravje ljudi, imunološki sistem, endokrini sistem in razvojne procese (Jambeck et al., 2015; Geyer, Jambeck, & Law, 2017).

Plastični odpadki, ki so nekoč veljali za spremljevalni pojav industrijskega napredka, so danes postali emblem sodobnega potrošništva in simbol globalnega nenačrtovanega razvoja. Medtem ko imajo plastika in plastični izdelki pomembno vlogo v sodobni ekonomiji, postaja vedno bolj očitno, da sedanji linearni model „vzemi–uporabi–zavrzi“ ni več vzdržen, niti okoljsko niti gospodarsko. Strategije za zmanjševanje vpliva plastike na okolje in družbo zahtevajo prehod v krožno gospodarstvo, ki temelji na

zmanjševanju proizvodnje plastike, razvoju biorazgradljivih materialov in okolju prijaznih alternativ, izboljšanju in širitvi reciklažnih sistemov ter spremembi potrošniškega vedenja. Ključno vlogo pri tem igrajo tudi sistemske spodbude in regulativne reforme, ki jih oblikujejo mednarodne organizacije, kot sta Evropska unija in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Evropska komisija je že leta 2018 sprejela Strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu, ki predstavlja ambiciozen okvir za zmanjšanje plastičnih odpadkov in spodbuja ponovno uporabo materialov (European Commission, 2018). Poročilo OECD (2022) nadalje poudarja, da brez sprememb v politiki in sistemskih spodbudah bo proizvodnja plastike do leta 2060 narasla na več kot 1 milijardo ton letno, pri čemer se bo količina plastičnih odpadkov skoraj potrojila.

Najnovejše študije dodatno potrjujejo, da prehod v krožno gospodarstvo zahteva obsežno preoblikovanje vedenjskih in potrošniških navad. Raziskava organizacije Ipsos (2022), izvedena v sodelovanju s Svetovnim gospodarskim forumom, kaže, da več kot 80 % mladih v razvitih državah podpira prepoved plastike za enkratno uporabo, vendar izražajo nezadovoljstvo s pomanjkanjem alternativ in nejasnostmi glede recikliranja. Tudi raziskava Ayalona et al. (2022), ki se osredotoča na motivacijo za zmanjšanje plastičnih odpadkov med študenti v Izraelu, razkriva pomembno vlogo notranje motivacije in osebne učinkovitosti, kar pomeni, da posamezniki, ki verjamejo v lastno zmožnost prispevati k spremembam, pogosteje zmanjšajo porabo plastike.

Poleg tega poročilo European Environment Agency (EEA, 2021) ugotavlja, da so uspešni ukrepi za zmanjšanje plastičnih odpadkov povezani z integracijo več politik hkrati – zakonodajne regulacije, ozaveščevalne kampanje, razvoj infrastrukture in spodbujanje trga za reciklirane izdelke. Posebej je izpostavljen pomen vloge mladih kot katalizatorjev sprememb, pri čemer je priporočeno njihovo aktivno vključevanje v oblikovanje politik in lokalnih okoljskih iniciativ. Nadalje raziskava Shrivastava in Shrivastava (2021) izpostavlja, da digitalna orodja in aplikacije za sledenje porabi plastike postajajo vse bolj pomemben del sodobnih okoljskih strategij, saj mladim omogočajo spremljanje lastnih okoljskih vplivov ter ustvarjanje skupnosti, v katerih se izmenjujejo okoljski cilji in uspehi. Digitalizacija tako postaja podporna platforma okoljski pismenosti.

Vendar pa okoljski ukrepi, četudi sistemsko dobro zastavljeni, ostajajo neučinkoviti, če jih ne spremljajo tudi vedenjske spremembe na ravni posameznika in lokalne skupnosti. Okoljska vzgoja, ki vključuje mlade v proces spoznavanja, vrednotenja in spreminjanja odnosa do narave, ima pri tem ključno vlogo. Vzgojno-izobraževalni programi, ki mladim omogočajo neposreden stik z okoljem, vključevanje v lokalne okoljske akcije in razumevanje globalnih okoljskih izzivov, dokazano povečujejo verjetnost trajnostnih vedenjskih sprememb. Teorija načrtovanega vedenja (Theory of Planned Behavior), ki jo je razvil Ajzen (1991), ponuja uporabno teoretsko podlago za razumevanje povezave med okoljsko zavestjo in dejanskim vedenjem. Po tej teoriji so glavni dejavniki, ki vplivajo na vedenje posameznika, njegova osebna stališča do določenega vedenja, zaznane socialne norme in subjektivna zaznana kontrola nad izvedbo vedenja. Čeprav imajo mladi pogosto visoko izraženo okoljsko ozaveščenost, so za dejansko spremembo njihovih potrošniških in reciklažnih navad ključni tudi zunanji dejavniki, kot so dostop do informacij, infrastruktura za ločevanje odpadkov ter socialni in kulturni vzorci, ki jih zaznavajo v svojem okolju.

Več raziskav potrjuje, da sama informiranost o okoljskih vprašanjih ne vodi nujno k okolju prijaznemu vedenju. Na primer, Grodzińska-Jurczak et al. (2006) v svoji raziskavi o poljskih mladostnikih ugotavljajo, da večina učencev dobro razume pomen recikliranja, vendar jih veliko ne ločuje odpadkov v praksi. Podobne ugotovitve se pojavljajo tudi v študijah, ki obravnavajo mlade v drugih evropskih državah, kar kaže na razkorak med deklarativnim znanjem in konkretnim vedenjem. Zato je v okviru okoljskega izobraževanja potrebno zagotoviti ne le širjenje informacij, temveč tudi razvoj kompetenc

za odgovorno ravnanje, ustvarjanje pozitivnih izkušenj z okolju prijaznim vedenjem ter spodbujanje občutka osebne odgovornosti in učinkovitosti.

MLADI IN ODNOS DO PLASTIKE

Mladi danes predstavljajo generacijo, ki je odraščala v okolju, kjer je plastika neločljivo povezana z vsakdanjim življenjem. Od plastičnih embalaž za živila, oblačilnih vlaken in tehnoloških izdelkov do izdelkov za osebno nego in potrošniškega blaga – plastika je postala tako razširjena, da pogosto ostane spregledana kot problematičen material. Teoretične osnove vedenja mladih do okolja, vključno s plastiko, temeljijo na več pomembnih psiholoških in socioloških modelih, med katerimi je eden najpomembnejših teorija načrtovanega vedenja (Ajzen, 1991). Ta poudarja, da vedenje posameznika določajo trije ključni dejavniki: osebna stališča, zaznane družbene norme ter zaznana vedenjska kontrola. V primeru odnosa mladih do plastike to pomeni, da njihova dejanska dejanja pogosto niso odraz njihovega prepričanja, temveč odvisna od podpornega okolja, vedenjskih vzorcev vrstnikov ter občutka, da imajo nad svojimi dejanji dejanski nadzor.

Številne raziskave potrjujejo, da mladi kljub visokemu zavedanju o škodljivih vplivih plastike pogosto ne ukrepajo v skladu s svojim prepričanjem. Ta razkorak med vrednotami in dejanji, znan kot »attitude- behavior gap«, je prisoten v različnih kulturnih okoljih in se še posebej izraža pri okoljskih vprašanjih (Barbera & Ajzen, 2020; Otto et al., 2021). Mladi se pogosto zavedajo posledic, ki jih plastika ima na okolje, vendar so njihovi vzorci vedenja oblikovani z vsakdanjo realnostjo – cenovno ugodnostjo plastičnih izdelkov, razpoložljivostjo alternativ, podporo vrstnikov ter dostopom do informacij. Ko okolje ne omogoča enostavne zamenjave plastike z bolj trajnostnimi možnostmi, se vedenje težko spremeni, četudi obstaja namera.

Poleg tega so mladi v dobi digitalne informacijske prenasičenosti pogosto izpostavljeni nasprotujočim si informacijam, kar lahko vodi v zmedo, pasivnost ali odmik od okoljsko odgovornega vedenja. Vloga šolskega sistema, družbenih omrežij in družine je zato ključna pri oblikovanju vrednot, kritične presoje in praktičnih znanj. Raziskave, kot je študija Gödri et al. (2022), poudarjajo pomen sistematične okoljske pismenosti, ki presega osnovno informiranje in vključuje tudi analizo verodostojnosti virov, razumevanje sistemskih vplivov ter razvijanje veščin za kolektivno delovanje.

V zadnjih letih je v evropskem prostoru zaznati porast pobud, ki mlade vključujejo v krožno gospodarstvo, trajnostne inovacije in lokalne okoljske iniciative. Evropska komisija v okviru programa European Green Deal in New European Bauhaus promovira vključevanje mladih v oblikovanje okolju prijaznejših praks, pri čemer poudarja participativni pristop, ki gradi na soustvarjanju rešitev (European Commission, 2022). Ti pristopi temeljijo na prepričanju, da mladi ne smejo biti zgolj ciljni naslovniki okoljskih kampanj, temveč morajo postati aktivni nosilci sprememb.

Zato je razumevanje odnosa mladih do plastike nujno povezano z družbenim kontekstom, ki jim omogoča ali otežuje izvajanje želenega vedenja. Gre za preplet individualnih prepričanj, socialnih vplivov in strukturnih možnosti. Pristopi, ki spodbujajo samoaktivacijo, vrstniško učenje, dostop do informacij in ekonomskih spodbud za trajnostno vedenje, so se pokazali kot najbolj učinkoviti.

PROUČITEV MNENJA MLADIH O UPORABI PLASTIKE

Raziskava je bila izvedena v obliki anonimne spletne ankete, ki je potekala v obdobju dveh tednov preko digitalnih kanalov, usmerjenih v populacijo mladih, vključno z izobraževalnimi institucijami, družbenimi omrežji in mladinskimi organizacijami. V raziskavi je sodelovalo skupno 198 mladih oseb, pri čemer je bil vzorec uravnotežen glede na starost, izobrazbo in spol. Največji delež, kar 60 % anketirancev, je predstavljala starostna skupina od 16 do 20 let, kar sovpada z obdobjem srednješolskega

izobraževanja in vstopa v terciarno izobraževanje. Druga največja skupina, stara med 21 in 25 let, je predstavljala 25 % vzorca in je v večini vključevala študente, mlade zaposlene ter iskalce prve zaposlitve. Preostalih 15 % anketirancev so sestavljali mlajši od 16 let ter posamezniki v zgodnjih tridesetih, ki so bodisi še vedno vključeni v študijske programe bodisi neposredno povezani z mladinskim okoljem.

Izobrazbena sestava vzorca kaže na precejšnjo heterogenost. Tako je bilo 18 % sodelujočih z osnovnošolsko izobrazbo, 63 % jih je zaključilo ali bilo v postopku zaključevanja srednješolskega izobraževanja, medtem ko jih je 19 % že imelo zaključeno višjo ali visokošolsko izobrazbo. Ta podatkovna osnova omogoča vpogled v okoljske navade mladih z različnim izobrazbenim zaledjem, kar je še posebej pomembno pri vrednotenju učinkov formalnega izobraževanja na okoljsko vedenje.

Vprašalnik je vseboval tako kvantitativna kot tudi kvalitativna vprašanja, strukturirana v več vsebinskih sklopov. Udeleženci so odgovarjali na vprašanja o pogostosti uporabe plastičnih izdelkov, zlasti plastike za enkratno uporabo, pogostosti in načinu ločevanja gospodinjskih odpadkov, njihovem poznavanju reciklažnih simbolov in pravil ter o osebni zaznavi učinkov okoljske vzgoje. Pomemben del vprašalnika je bil namenjen tudi vrednotenju pripravljenosti za spremembo lastnega vedenja, če bi bila omogočena večja dostopnost informacij, cenovno sprejemljive trajnostne alternative in podpora v izobraževalnem okolju. Na ta način je bila raziskava zasnovana tako, da omogoča celovito analizo okoljskih vrednot in vedenj mladih v slovenskem prostoru.

Rezultati raziskave razkrivajo večplastno sliko okoljske ozaveščenosti, ravnanja in pripravljenosti mladih za spremembe, povezane z uporabo plastike in recikliranjem. Anketni podatki kažejo, da kar 82

% sodelujočih plastiko opredeljuje kot resno okoljsko grožnjo, predvsem zaradi njene razgradnje, onesnaženja oceanov in vpliva na zdravje. Ta podatek nakazuje visoko raven okoljske zaznavnosti pri mladih, ki se je, kot kaže, oblikovala skozi formalno izobraževanje, medijsko pokritost okoljskih tem ter vpliv družbenih omrežij.

Kljub temu pa obstaja razkorak med zavedanjem in dejanskim vedenjem. Kar 73 % vprašanih je priznalo, da uporablja plastične izdelke za enkratno uporabo vsaj enkrat tedensko, pri čemer je najpogosteje omenjena uporaba plastičnih embalaž za hrano, plastenk za pijačo ter plastičnih vrečk. Ta pojav je še posebej izrazit pri mlajših respondentih, ki pogosto navajajo, da so tovrstni izdelki priročni, cenejši in bolj dostopni kot okolju prijazne alternative. Nekateri udeleženci so tudi poudarili, da v trgovinah in gostinskih lokalih ni ustreznih možnosti izbire brez plastike, kar še dodatno zmanjšuje njihovo možnost za trajnostno vedenje.

Ko gre za ločevanje odpadkov, 67 % vprašanih pravi, da to počne redno, zlasti doma, medtem ko je odstotek nižji za vedenje zunaj doma, na primer v šolah, na fakultetah in delovnih mestih. Zanimivo je, da jih le 41 % meni, da natančno pozna pravila za recikliranje plastike, kar pomeni, da tudi ob dobri volji obstaja možnost napačnega razvrščanja odpadkov in posledično neučinkovitega recikliranja. Številni anketiranci so poudarili, da so informacije o tem, kaj sodi v kateri zabojnik, pomanjkljive ali zmedene, kar vodi v neodločnost ali napačne prakse.

Anketa je pokazala, da 58 % vprašanih izraža pripravljenost, da bi v vsakdanjem življenju uporabljali izdelke iz stekla, kovine, papirja ali drugih naravi prijaznejših materialov, če bi bile te možnosti cenovno in logistično dostopne. Pri tem so nekateri izpostavili visoko ceno trajnostnih alternativ in pomanjkanje ponudbe v lokalnih trgovinah kot ključno oviro. V prostih odgovorih so bili pogosto navedeni tudi predlogi za boljše označevanje izdelkov, več informacijskih kampanj in večje vključevanje mladih v oblikovanje lokalnih rešitev.

Opazna je bila tudi razlika glede na izobrazbo. Mladi z višjo izobrazbo oziroma tisti, ki se šolajo na višjih stopnjah, so pogosteje izkazovali boljše poznavanje problematike, jasnejšo predstavo o reciklažnih postopkih in večjo pripravljenost za vključevanje v okoljske pobude. Na drugi strani pa so tisti z osnovnošolsko izobrazbo pogosteje izpostavljali pomanjkanje informacij in nezaupanje v učinkovitost reciklažnih sistemov.

V prostem delu vprašalnika, kjer so lahko udeleženci izrazili svoja mnenja, je bilo zaznati frustracijo zaradi občutka, da posameznikovo vedenje nima zadostnega učinka, če sistem kot celota ni učinkovit. Več anketirancev je zapisalo, da so potrebne spremembe na institucionalni ravni, zlasti v smeri prepovedi določenih plastičnih izdelkov, obveznega okoljskega izobraževanja in podpore trajnostnim podjetjem.

Ti rezultati nakazujejo na kompleksnost vedenjskega odziva mladih: obstaja visoka stopnja pripravljenosti za spremembe, a so ti pogosto omejeni zaradi zunanjih okoliščin, pomanjkanja sistemske podpore in nezadostnega znanja o konkretnih možnostih reciklaže. Kljub temu pa je opazna tudi velika motivacija za učenje, vključenost in sodelovanje, kar pomeni, da lahko z ustrezno usmerjenimi intervencijami dosežemo pomembne premike v okoljskem ravnanju mladih.

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI

Rezultati raziskave razkrivajo večplastno sliko okoljske ozaveščenosti, ravnanja in pripravljenosti mladih za spremembe, povezane z uporabo plastike in recikliranjem. Anketni podatki kažejo, da kar 82

% sodelujočih plastiko opredeljuje kot resno okoljsko grožnjo, predvsem zaradi njene razgradnje, onesnaženja oceanov in vpliva na zdravje. Ta podatek nakazuje visoko raven okoljske zaznavnosti pri mladih, ki se je, kot kaže, oblikovala skozi formalno izobraževanje, medijsko pokritost okoljskih tem ter vpliv družbenih omrežij.

Kljub temu pa obstaja razkorak med zavedanjem in dejanskim vedenjem. Kar 73 % vprašanih je priznalo, da uporablja plastične izdelke za enkratno uporabo vsaj enkrat tedensko, pri čemer je najpogosteje omenjena uporaba plastičnih embalaž za hrano, plastenk za pijačo ter plastičnih vrečk. Ta pojav je še posebej izrazit pri mlajših respondentih, ki pogosto navajajo, da so tovrstni izdelki priročni, cenejši in bolj dostopni kot okolju prijazne alternative. Nekateri udeleženci so tudi poudarili, da v trgovinah in gostinskih lokalih ni ustreznih možnosti izbire brez plastike, kar še dodatno zmanjšuje njihovo možnost za trajnostno vedenje.

Ko gre za ločevanje odpadkov, 67 % vprašanih pravi, da to počne redno, zlasti doma, medtem ko je odstotek nižji za vedenje zunaj doma, na primer v šolah, na fakultetah in delovnih mestih. Zanimivo je, da jih le 41 % meni, da natančno pozna pravila za recikliranje plastike, kar pomeni, da tudi ob dobri volji obstaja možnost napačnega razvrščanja odpadkov in posledično neučinkovitega recikliranja. Številni anketiranci so poudarili, da so informacije o tem, kaj sodi v kateri zabojnik, pomanjkljive ali zmedene, kar vodi v neodločnost ali napačne prakse.

Anketa je pokazala, da 58 % vprašanih izraža pripravljenost, da bi v vsakdanjem življenju uporabljali izdelke iz stekla, kovine, papirja ali drugih naravi prijaznejših materialov, če bi bile te možnosti cenovno in logistično dostopne. Pri tem so nekateri izpostavili visoko ceno trajnostnih alternativ in pomanjkanje ponudbe v lokalnih trgovinah kot ključno oviro. V prostih odgovorih so bili pogosto navedeni tudi predlogi za boljše označevanje izdelkov, več informacijskih kampanj in večje vključevanje mladih v oblikovanje lokalnih rešitev.

Opazna je bila tudi razlika glede na izobrazbo. Mladi z višjo izobrazbo oziroma tisti, ki se šolajo na višjih stopnjah, so pogosteje izkazovali boljše poznavanje problematike, jasnejšo predstavo o

reciklažnih postopkih in večjo pripravljenost za vključevanje v okoljske pobude. Na drugi strani pa so tisti z osnovnošolsko izobrazbo pogosteje izpostavljali pomanjkanje informacij in nezaupanje v učinkovitost reciklažnih sistemov.

V prostem delu vprašalnika, kjer so lahko udeleženci izrazili svoja mnenja, je bilo zaznati frustracijo zaradi občutka, da posameznikovo vedenje nima zadostnega učinka, če sistem kot celota ni učinkovit. Več anketirancev je zapisalo, da so potrebne spremembe na institucionalni ravni, zlasti v smeri prepovedi določenih plastičnih izdelkov, obveznega okoljskega izobraževanja in podpore trajnostnim podjetjem.

Ti rezultati nakazujejo na kompleksnost vedenjskega odziva mladih: obstaja visoka stopnja pripravljenosti za spremembe, a so ti pogosto omejeni zaradi zunanjih okoliščin, pomanjkanja sistemske podpore in nezadostnega znanja o konkretnih možnostih reciklaže. Kljub temu pa je opazna tudi velika motivacija za učenje, vključenost in sodelovanje, kar pomeni, da lahko z ustrezno usmerjenimi intervencijami dosežemo pomembne premike v okoljskem ravnanju mladih.

Rezultati slovenske raziskave kažejo več pomembnih podobnosti z ugotovitvami primerljivih mednarodnih študij, kar krepi veljavnost izsledkov in potrjuje, da so izzivi, povezani z uporabo plastike in recikliranjem med mladimi, univerzalne narave. V raziskavi, ki je bila izvedena med nemškimi mladostniki, je bila zaznana visoka raven okoljske ozaveščenosti, saj je več kot tri četrtine vprašanih izrazilo zaskrbljenost zaradi okoljskih posledic plastike. Kljub temu pa je bila pogosta uporaba izdelkov iz plastike za enkratno uporabo vsakdanja praksa, kar kaže na razkorak med vrednotami in vedenjem. Razlogi za to vključujejo priročnost, nizke stroške in pomanjkanje sistemske podpore za alternativne materiale.

Podobne ugotovitve navaja tudi Ottoni et al. (2021) v brazilski študiji, kjer mladostniki izražajo pripravljenost za sodelovanje pri recikliranju in zmanjševanju plastičnih odpadkov, a dejanska dejanja pogosto zaostajajo za izraženimi nameni. Raziskava je poudarila pomen socialnega okolja, norm in vedenja odraslih kot ključnih determinant vedenja mladih. V brazilskem kontekstu je bila posebej izpostavljena pomembnost vključevanja mladih v lokalne skupnosti, kjer lahko z zgledom in udeležbo vplivajo na spremembe.

Študija Grodzińska-Jurczak et al. (2006) pa je že pred več kot desetletjem opozorila, da zgolj okoljska vzgoja v šolah, brez povezave s praktičnimi izkušnjami in konkretnimi spremembami v vsakdanjem življenju, nima dolgoročnega učinka. Njihova analiza kaže, da je treba okoljskemu izobraževanju mladih dodati elemente aktivnega udejstvovanja in osebne odgovornosti, saj sicer ostane zgolj na deklarativni ravni.

Poročilo Evropske agencije za okolje (EEA, 2021) dodatno potrjuje, da so ključni dejavniki za vedenjske spremembe mladih integrirani pristopi, ki povezujejo zakonodajo, fizično infrastrukturo (npr. javne zbiralnice, dostopne točke za alternativne izdelke), izobraževalne programe ter podporo nevladnih in mladinskih organizacij. Prav tako EEA poudarja, da morajo biti mladi ne le naslovniki, temveč tudi sooblikovalci politik, saj lahko z vključevanjem v oblikovanje rešitev pridobijo občutek vpliva, kar krepi njihovo motivacijo za dejansko spremembo vedenja.

Prispevek predstavlja poglobljeno analizo vedenja in stališč mladih v Sloveniji glede uporabe plastike, njihovega odnosa do recikliranja ter pripravljenosti na spremembe. Rezultati kažejo visoko raven okoljske ozaveščenosti in jasen potencial za trajnostno naravnano vedenje, a hkrati tudi vrsto izzivov, ki so posledica pomanjkanja informacij, nedostopnosti alternativ in nezadostne podpore v vsakdanjem okolju. Članek je posebej zanimiv za različne skupine strokovne javnosti. Prvič, za izobraževalce in snovalce kurikula, ki želijo bolje razumeti vpliv okoljskega izobraževanja na vedenje mladih. Drugič,

za strokovnjake s področja varstva okolja, ki delujejo na lokalni ali nacionalni ravni in si prizadevajo za spremembe v potrošniških navadah. Tretjič, za oblikovalce javnih politik, ki načrtujejo regulacije in ukrepe za zmanjšanje uporabe plastike ter promocijo recikliranja. Nenazadnje pa tudi za nevladne organizacije, mladinske centre in študentske skupnosti, ki se ukvarjajo z vključevanjem mladih v družbene in okoljske spremembe. Med omejitvami raziskave velja izpostaviti dejstvo, da je bila izvedena na osnovi prostovoljnega sodelovanja, kar lahko pomeni, da so v vzorcu prevladovali okoljsko bolj ozaveščeni posamezniki. Poleg tega je bila raziskava omejena na spletno distribucijo, kar lahko izključi nekatere socialne skupine, ki nimajo enakega dostopa do digitalnih orodij. Prav tako je raziskava potekala v specifičnem časovnem obdobju, kar pomeni, da so lahko na odgovore vplivali aktualni dogodki ali medijske vsebine, ki so bile v času ankete izpostavljene.

Kljub temu članek pomembno prispeva k razumevanju okoljske dinamike med mladimi. Za stroko je iztržek predvsem v dokazovanju, da mladi predstavljajo ključno ciljno skupino za spremembe, vendar morajo biti strategije, ki naslavljajo njihovo vedenje, celostne in večnivojske. Potrebno je hkratno delovanje na področju zakonodaje, izobraževanja, ekonomskih spodbud in kulture, da bi se spodbudila dolgoročna vedenjska preobrazba. Za nadaljnje raziskovanje predlagamo izvedbo longitudinalnih študij, ki bi spremljale vedenjske spremembe mladih skozi čas ter raziskovale vpliv različnih politik, izobraževalnih pristopov in lokalnih iniciativ. Poleg tega bi bilo smiselno raziskati vpliv digitalnih orodij (npr. aplikacij za spremljanje trajnostnega vedenja) ter vlogo vrstniškega pritiska in družbenih omrežij pri oblikovanju okoljskih odločitev mladih. S tem bi znanost, politika in praksa pridobile bolj celostno podlago za ukrepanje v času, ko so spremembe nujne.

LITERATURA

Ajzen, I. (1991). The theory of planned behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), 179–211. https://doi.org/10.1016/0749-5978(91)90020-T. [23.4.2025]

Ayalon, O., Goldrath, T., Guzi, M., & Portnov, B. A. (2022). Reducing plastic bag usage: A behavioral intervention among university students. Resources, Conservation and Recycling, 179, 106132. https://doi.org/10.1016/j.resconrec.2021.106132. [12.5.2025]

Barbera, F., & Ajzen, I. (2020). Understanding the attitude-behavior gap in pro-environmental consumer behavior.                  Journal   of                              Environmental       Psychology,                         73,                 101468.

https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2020.101468. [1.6.2025]

European Commission. (2018). A European strategy for plastics in a circular economy. https://ec.europa.eu/environment/circular-economy/pdf/plastics-strategy.pdf

European Environment Agency. (2021). Plastics, the circular economy and Europe′s environment — A priority for action. https://www.eea.europa.eu/publications/plastics-the-circular-economy-and-europes- environment. [25.6.2025]

Geyer, R., Jambeck, J. R., & Law, K. L. (2017). Production, use, and fate of all plastics ever made. Science Advances, 3(7), e1700782. https://doi.org/10.1126/sciadv.1700782. . [12.5.2025]

Gödri, I., Szabó, A., & Török, Á. (2022). Environmental literacy among European youth: Challenges and opportunities. Environmental Education Research, 28(1), 42–58. https://doi.org/10.1080/13504622.2021.1964378. [23.4.2025]

Grodzińska-Jurczak, M., Bartosiewicz, A., Twardowska, A., & Ballantyne, R. (2006). Why Polish adolescents do not recycle? Environmental Education Research, 12(4), 495–505. https://doi.org/10.1080/13504620600942993. [25.6.2025]

POVZETEK

Zaradi naraščajoče svetovne populacije in pritiskov na okolje postaja iskanje alternativnih, trajnostnih virov beljakovin vse pomembnejše. Mikroorganizmi, kot so mikroalge, bakterije, kvasovke in nitaste glive, se že desetletja uporabljajo v prehrambni industriji, vse pogosteje pa se pojavljajo tudi kot neposreden vir hrane v obliki enoceličnih proteinov (SCP). SCP imajo visoko vsebnost beljakovin in vsebujejo esencialne aminokisline, njihova proizvodnja pa zahteva bistveno manj vode, zemlje in energije kot klasično kmetijstvo. Na trgu so dostopni nekateri SCP izdelki na primer Spirulina, Chlorella, Solein in Quorn. V okviru raziskave smo izvedli anketo med potencialnimi potrošniki, s katero smo preverjali njihove prehranske navade in odnos do mikrobnih proteinov. Rezultati kažejo, da večina še vedno uživa živila živalskega izvora, vendar se obenem zaveda pomena trajnostnega vira beljakovin. Velik delež anketirancev je pripravljen poskusiti mikrobno hrano in meni, da je uporaba mikrobnih beljakovin v prehrani sprejemljiva. Mikrobni proteini okolju ponujajo prijazno alternativo, vendar so za širšo uporabo potrebne nadaljnje izboljšave glede okusa, strukture in sprejemljivosti med potrošniki.

Ključne besede: Mikrobni proteini, enocelični proteini, trajnostna prehrana, alternativni viri beljakovin

ABSTRACT

Due to the growing global population and increasing environmental pressures, the search for alternative, sustainable sources of protein is becoming increasingly important. Microorganisms such as microalgae, bacteria, yeasts, and filamentous fungi have been used in the food industry for decades and are now emerging more frequently as a direct source of food in the form of single-cell proteins (SCP). SCPs have a high protein content and contain essential amino acids, while their production requires significantly less water, land, and energy compared to conventional agriculture. Ther are a few SCP products available on the market, such as Spirulina, Chlorella, Solein, and Quorn. As part of this research, we conducted a survey among potential consumers to examine their dietary habits and attitudes toward microbial proteins. The results show that the majority still consume animal-based products but are also aware of the importance of sustainable protein sources. A large share of respondents is willing to try microbial food and considers the use of microbial proteins in the diet acceptable. Microbial proteins offer an environmentally friendly alternative; however, further improvements in taste, texture, and consumer acceptance are needed for broader adoption.

Key words: Microbial proteins, single-cell proteins, sustainable nutrition, alternative protein sources

UVOD

Svetovna populacija hitro narašča, kar povečuje potrebe po hrani, predvsem takšni z zadostno količino beljakovin. Klasični živalski in rastlinski viri beljakovin so pod vedno večjim pritiskom zaradi okoljskih, etičnih in ekonomskih dejavnikov. Zato se pojavlja potreba po novih virih, ki bi lahko trajnostno nadomestili oziroma dopolnili tradicionalne (Matassa et al., 2016). Mikroorganizme ljudje že dolgo uporabljamo v prehrani. Uporabljajo se v postopkih predelave živil. Mikrobi se uporabljajo pri podaljšanju obstojnosti živil, fermentaciji mlečnih in mesnih izdelkov, proizvodnji alkoholnih pijač in kvašenih izdelkov (Caplice in Fitzgerald, 1999). Poleg njihove vloge pri predelavi živil se je v zadnjih desetletjih zanimanje usmerilo tudi v neposredno uporabo mikrobne biomase kot vira hranil. Tako se je razvila ideja o enoceličnih proteinih (single cell protein – SCP), ki se lahko uporabljajo kot prehranski dodatek ali neposredno kot vir hrane. Med mikroorganizmi, ki se uporabljajo, kot vir SCP sodijo mikroalge, bakterije, kvasovke in nitaste glive. Mikrobi so zanimivi za proizvodnjo proteinsko bogate hrane predvsem zaradi hitre rasti in visoke vsebnosti proteinov. Ker se gojijo v bioreaktorjih, njihova proizvodnja porablja manj vode in zemlje in je neodvisna od podnebja za razliko od klasičnega kmetijstva (Matassa et al., 2016).

MIKROBI KOT VIR HRANE

Na trgu so že na voljo različni produkti SCP iz mikroalg, bakterij ali gliv, ki se uporabljajo za prehrano ljudi ali živali, na primer Spirulina, Chorella, Solein in Quorn (Wang et al., 2021; Solar Foods, b. l.; Wiebe, 2004). Mikrobi imajo visoko vsebnost proteinov in vsebujejo potrebne esencialne aminokisline za prehrano ljudi (Matassa et al., 2016). Hranilna vrednost in uporabnost SCP sta odvisni od vrste mikroorganizma in pogojev gojenja (Anupama in Ravindra, 2000).

Mikroalge: Mikroalge so mikroorganizmi, ki s fotosintezo pretvarjajo sončno ali umetno svetlobo v energijo in kot vir ogljika uporabljajo CO2 (Anupama in Ravindra, 2000). Cianobakterije uvrščamo v kategoriji mikroalg, saj prav tako fotosintetizirajo, čeprav so prokarionti in nimajo celične stene, torej v resnici niso prave alge (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Nekatere vrste mikroalg so že stoletja del prehrane v obmorskih civilizacijah zaradi visoke hranilne vrednosti (Anupama in Ravindra, 2000).

Kljub visoki hranilni vrednosti ima uporaba posušene biomase mikroalg v prehrani nekaj ovir. Prašnata struktura, temno zelena barva in rahlo ribji vonj otežujejo vključevanje v običajna živila, zato mikroalge zaenkrat še ne predstavljajo rešitve za nadomestitev klasičnih virov beljakovin (Becker, 2007). Uporabljajo se predvsem kot prehranska dopolnila za izboljšanje prehranske vrednosti živil (Anupama in Ravindra, 2000). Problem pri algah je tudi, da ljudje zaradi odsotnosti encima celulaze ne moremo razgraditi njihove celične stene, kar otežuje dostop do proteinov v celicah (Becker, 2007). Z razbijanjem celic z mehanskimi (mletje, homogenizacija z uporabo visokega pritiska, razbijanje celic z ultrazvokom), kemičnimi (detergenti, kisline, baze), fizikalnimi (osmotski šok, zamrzovanje in termična obdelava) ali encimskimi postopki (avtoliza, hidrolitični encimi) se lahko proteini sprostijo iz celic (Nasseri et al., 2011).

Med najpogosteje gojene mikroalge za uporabo v prehrani sodita Spirulina (Athrospira platensis) in Chlorella (Chorella vulgaris) (Wang et al., 2021).

Cianobakterija, ki je že stoletja del prehrane različnih populacij, je dobila ime Spirulia platensis leta 1827 po prvi izolaciji iz sladkovodnega vzorca. Kasneje so zaradi njene spiralne strukture uvedli ime Athrospira. Danes se Spirulina uporablja kot komercialno ime za biomaso Athrospira platensis, ki se uporablja predvsem kot prehransko dopolnilo v hrani ljudi in živali (ribe, kozice, perutnina) (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Dostopna je v obliki prahu, tablet, kapsul in kot dodatek živilom, na primer pekovskim izdelkom ali pijači (Soni et al., 2017). V naravi uspeva v toplih in alkalnih jezerih. Oblikuje zelene spiralno zvite filamente (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Vsebuje 46–63 % beljakovin in le 4–9 % maščob. Ima visoko vsebnost vitaminov (B1, B2, B12, E) in mineralov (Fe, Mg, Ca, P) (Becker, 2007). Zaradi njene hranilne vrednosti in hitre rasti velja Spirulina za enega boljših virov SCP (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Chlorella je sladkovodna, enocelična alga s hemicelulozno celično steno (Becker, 2007). Vsebuje 51–58 % beljakovin in 12–17 % maščob. Zaradi visoke hranilne vrednosti je zanimiva za uporabo kot prehransko dopolnilo. Dodaja se različnim živilom zaradi vsebnosti esencialnih aminokislin, antioksidantov, polinenasičenih maščobnih kislin in vitaminov (C, B1, B2, B6, B12, E) (Wang et al., 2024).

Bakterije: Bakterije se v prehrani ljudi že dolgo pojavljajo v sirih, jogurtih in fermentiranih

izdelkih (Matassa et al., 2016). Zaradi hitre rasti in kratkih generacijskih časov (20 min–2 h) so primerne za proizvodnjo SCP. Obstaja ogromno različnih vrst bakterij z različnimi metabolizmi, zato se lahko gojijo na različnih virih ogljika, kot so ogljikov dioksid, metanol, ogljikovi hidrati (škrob, sladkorji) ali organski odpadki, kar omogoča izbiro vrste in substrata za trajnostno proizvodnjo z manjšim vplivom na okolje (Murali Sankar et al., 2023). Z uporabo metanotrofnih bakterij lahko z uporabo metana, ki se sprošča v industriji, proizvedemo SCP za prehrano. Proizvodnja iz metana omogoča hitro proizvodnjo beljakovin neodvisno od sončne svetlobe (García Martínez et al., 2022). Z gojenjem heterotrofnih bakterij na industrijskih ali organskih odpadkih lahko delno zmanjšamo vpliv na okolje, vendar je problem, da takšno gojenje vseeno vodi do velikih izpustov ogljikovega dioksida. Z uporabo vodik oksidirajočih bakterij, ki kot vir ogljika uporabljajo ogljikov dioksid, lahko zmanjšamo ogljični odtis proizvodnje SCP (Pander et al., 2020).

Solein je SCP produkt, ki ga proizvaja finsko podjetje Solar Foods. Gre za posušeno biomaso vodik oksidirajočih bakterij. Solein vsebuje visok odstotek proteinov (78 %) in vse esencialne aminokisline, bogat je z vitaminom B in železom. Uporablja se lahko v mesnih nadomestkih, pekovskih izdelkih, testeninah, napitkih ali sladicah. Od leta 2022 je odobren za proizvodnjo, prodajo in uvoz v Singapurju, leta 2024 je dobil tudi status GRAS (Generally Recognized As Safe) v ZDA (Solar Foods, b. l.).

Kvasovke: Kvasovke se uporabljajo predvsem za pekovski kvas in fermentacijo alkohola, lahko se uporabljajo tudi kot neposreden vir hrane (Matassa et al., 2016). Uporaba kvasovk (Candida utilis) kot SCP se je začela med I. in II. svetovno vojno, ko so jih nemški vojaki uporabljali kot nadomestek za meso. Vsebujejo 50–60 % beljakovin in vse esencialne aminokisline, vendar sta metionin in cistein zastopana v premajhnem deležu. Vsebnost vitaminov skupine B, vitamina E in A, je odvisna od vrste kvasovke in pogojev gojenja (Goldberg, 1985).

Nitaste glive: Nitaste glive so uporabne za proizvodnjo nadomestkov mesa, saj po strukturi spominjajo na vlakna v mesu. Rastejo počasneje in vsebujejo manj proteinov kot bakterije in kvasovke, problem predstavlja tudi neprebavljiva celična stena. Ker veliko nitastih gliv proizvaja hidrolitične encime, jih lahko gojimo na kompleksnih substratih, na primer na celulozi ali škrobu (Goldberg, 1985).

Quorn je prvi primer mikoproteina, ki je dostopen na trgu in se uporablja v prehrani ljudi (Wiebe, 2004). Razvoj Quorna sega v leto 1960, ko se je britansko podjetje Rank Hovis McDougall odločilo razviti mesni nadomestek iz gliv. Gre za biomaso glive Fusarium venenatum. Izdelek je bil odobren za prodajo leta 1985 (Johnstone, 1998). Za proizvodnjo se uporablja kontinuiran proces, ki poteka šest tednov. Gojišče vsebuje glukozo in amonij. Biomaso ločijo od gojišča s centrifugiranjem, nato ji dodajo jajčni albumin, ki deluje kot vezivo. Ta biomasa se nato začini in uporablja kot alternativa mesu in je na voljo v različnih oblikah, na primer kot mleto meso, zrezki, medaljoni, burgerji in klobasice (Wiebe, 2004). Izdelki vsebujejo 11 g beljakovin, 3 g ogljikovih hidratov in 2,9 g maščob na 100 g, poleg tega pa predstavljajo tudi vir B2, Ca, P, Zn, Mg in drugih mikroelementov (Quorn Foods, b. l.).

PRIMERJAVA MIKROBNIH IN KLASIČNIH VIROV BELJAKOVIN

Mikrobni viri proteinov predstavljajo možnost trajnostne proizvodnje hrane, saj obljubljajo manjši okoljski vpliv in manjšo porabo virov kot klasični viri beljakovin. Da lahko resnično ocenimo, kako dober nadomestek predstavljajo, jih je potrebno primerjati s tradicionalnimi viri (Matassa et al., 2016).

težje, kot pa pojesti enako količino piščančjih prsi. Zaradi praškaste strukture in specifičnega okusa večine SCP produktov (Becker, 2007), so le-ti bolj uporabni kot prehranski dodatki (na primer v ploščicah ali napitkih) in ne kot samostojna alternativa glavnim klasičnim virom beljakovin. Izjema je Quorn, ki je edini mikrobni protein, dostopen v veliki obliki končnih izdelkov, kot so burgerji, medaljončki in druge mesu podobne oblike (Quorn Foods, b. l.). Zato je najbolj primerna mikrobna alternativa mesu v prehrani.

Poleg vsebnosti beljakovin je za oceno kakovosti virov beljakovin ključnega pomena tudi njihova aminokislinska sestava, ki vpliva na njihovo hranilno vrednost in biološko uporabnost. SCP ponujajo uravnotežen spekter aminokislin, a SCP gliv in mikroalg pogosto vsebujejo prenizek delež žveplo vsebujočih aminokislin (metionin, cistein). Glive in mikroalge navadno vsebujejo zadostno količino lizina, ki ga na primer primanjkuje v pšenici (Goldberg, 1985).

SCP so zanimivi ravno zaradi okoljskega vidika, saj veljajo za eno od ključnih alternativ za zmanjšanje negativnega vpliva proizvodnje hrane na okolje. Za pridobitev ene tone praha SCP se porabi le približno 1000 litrov vode, kar je 140-krat manj kot za proizvodnjo ene tone sojine moke. Tudi pri porabi zemlje je razlika zelo očitna, saj proizvodnja SCP ne potrebuje obdelovalne površine. Proizvodnja ima bistveno nižji ogljični odtis, sploh če se uporabljajo obnovljivi viri energije ali mikroorganizmi, ki fiksirajo ogljikov dioksid (Matassa et al., 2016).

SPREJEMLJIVOST MIKROBNIH BELJAKOVIN MED

POTENCIALNIMI POTROŠNIKI

Razumevanje pripravljenosti potrošnikov za uporabo mikrobnih proteinov je ključno za ugotavljanje smotrnosti njihovega uvajanja. Z namenom pridobivanja podatkov je bila izvedena anketa o sprejemljivosti mikrobnih beljakovin med potencialnimi potrošniki. Anketni vprašalnik smo pripravili v orodju 1ka in ga delili med sorodniki, prijatelji in znanci. V prvih mesecih leta 2025 smo pridobili zadostno število izpolnjenih vprašalnikov, da smo na podlagi statistične analize, prišli do določenih zaključkov. Med udeleženci je bilo 50 % moških in 48

% žensk, ostali (2 %) se niso želeli opredeliti. 11 % je bilo starih do 18 let, največ (50 %) jih je bilo starih med 18 in 25 let, 7 % med 26 in 35, 29 % med 36 in 65 let, najmanjša je bila skupina nad 65 let (3 %). Med anketiranci je prevladovala skupina s srednješolsko izobrazbo (66 %), posameznikov z univerzitetno izobrazbo je bilo 16 %, z višješolsko ali višjo strokovno izobrazbo 15 %, najmanj je bilo posameznikov z osnovnošolsko izobrazbo (3 %).

Anketirance smo vprašali o njihovih vsakodnevnih prehranskih navadah. Večina (94 %) jih je odgovorila, da jedo vse, 5 % se prehranjuje vegetarijansko, najmanj (1 %) je veganov. 41 % anketirancev se zavestno trudi vključevati beljakovine v svojo prehrano. Večina anketirancev (52 %) nikoli ne uporablja beljakovinskih dodatkov (npr. praški, ploščice, napitki), 37 % jih uporablja občasno in 10 % redno. Takšnih, ki še niso slišali za beljakovinske dodatke, je bilo le 1 %. To kaže na razumevanje pomena beljakovin za zdravje, saj so le-te ključne za delovanje mišic, obnovo tkiv in delovanje imunskega sistema. Beljakovinski dodatki se sicer pojavljajo v prehrani nekaterih posameznikov, vendar jih večina ne uporablja redno.

Anketirance smo povprašali tudi o tem, katere vire beljakovin najpogosteje uživajo, pri čemer so lahko izbrali več skupin živil. Največ (85 %) jih uživa meso, sledijo jajca (75 %), mlečni

izdelki (69 %), stročnice (41 %), ribe (34 %), beljakovinski dodatki (19 %) in veganski ali vegetarijanski nadomestki (8 %). Rezultati kažejo, da se večina anketirancev prehranjuje vsejedo in najpogosteje posega po beljakovinah živalskega izvora. To pomeni, da večina anketirancev še ne razmišlja izrazito trajnostno pri svojih prehranskih navadah, saj imajo živila živalskega izvora večji okoljski vpliv. Kljub temu je 22 % anketirancev odgovorilo, da jim je zelo pomembno, da je vir beljakovin trajnosten in okolju prijazen, 46 % je to označilo kot pomembno in 32 % kot nepomembno. Pri anketirancih je torej opazno določeno zavedanje o trajnostni prehrani, vendar to še ni spremenilo njihovih prehranskih navad.

V drugem delu vprašalnika smo anketirance vprašali o mikrobih v prehrani. 90 % jih je vedelo, da določena hrana (npr. jogurti) vsebujejo mikroorganizme, poznavanje mikrobnih proteinov pa je precej manjše. Le 4 % anketirancev je za mikrobne proteine (npr. Spirulina, Quorn, Solein) že slišalo in jih dobro pozna, 46 % je zanje že slišalo, a jih ne pozna dobro, kar 50 % zanje sploh še ni slišalo. To pomeni, da gre za še precej neznano področje, kljub temu potencial za njihovo sprejemanje obstaja, kar se kaže v nadaljevanju odgovorov.

Večina (64 %) anketirancev ne vidi razlike med uživanjem mikroorganizmov in mikrobnih beljakovin. Tisti, ki menijo, da obstaja razlika (36 %), so v manjšem deležu tudi pravilno utemeljili, da gre pri mikrobnih beljakovinah za pridobivanje posameznih komponent (beljakovin) iz mikroorganizmov, ne pa za zaužitje celotnega mikroorganizma. To kaže na splošno pomanjkanje znanja o tem, kaj mikrobne beljakovine sploh so in kako se razlikujejo od fermentiranih ali probiotičnih živil, kar pomeni, da bi bilo pred tržnim uvajanjem le-teh izdelkov nujno treba vlagati v izobraževanje potrošnikov.

Ko smo anketirance vprašali o sprejemljivosti mikrobnih beljakovin, se je izkazalo, da jih 17 % meni, da bi bila takšna prehrana zanje zelo sprejemljiva, 36 % bi jo ocenilo kot sprejemljivo, medtem ko je bila skoraj polovica (44 %) nevtralna. Zelo majhen delež (le 3 %) je mikrobne proteine označil kot nesprejemljive. Podobno kaže tudi pripravljenost na pokušanje izdelka z mikrobnimi beljakovinami. Skoraj polovica anketirancev (48 %) bi bila brez zadržkov pripravljena poskusiti izdelek z mikrobnimi proteini, le 3 % tega ne bi želelo.

Rezultati nakazujejo, da je odnos do mikrobnih beljakovin med anketiranci razmeroma odprt, vendar temelji bolj na radovednosti ali nevtralnosti kot na dejanski ozaveščenosti. Potrošnike bi k uživanju najbolj prepričali velika vsebnost beljakovin (59 %), okus in tekstura (55 %) ter cena (47 %). Manj pomembni so jim manjši vpliv na okolje (40 %) in etičnost (20 %). To kaže, da trajnostni vidiki sicer igrajo vlogo, a je bolj pomembna izkušnja uporabnika pri uživanju izdelka. 26 % bi mikrobne proteine raje uživalo kot prehransko dopolnilo, 37 % v jedeh (npr. burgerjih, testeninah), 27 % bi bilo pripravljenih uživati oboje, le 9 % ne bi uživalo mikrobnih beljakovin v nobeni obliki. Če bi bila cena primerljiva z mesom, bi jih 86 % bilo pripravljenih vključiti takšne beljakovine v prehrano, kar jasno kaže na pomembnost cenovne dostopnosti pri oblikovanju potrošniških odločitev.

Od uživanja mikrobnih proteinov bi največ posameznikov (43 %) odvrnila okus in tekstura, 30 % nezadostne informacije o varnosti, 25 % pa cena. Na koncu vprašalnika je 72 % vprašanih

odgovorilo, da bi si želeli več informacij o mikrobnih beljakovinah, kar pomeni, da jih tema

zanima in da obstaja potencial za uporabo mikrobnih proteinov v prehrani.

ZAKLJUČEK

Mikrobi (mikroalge, bakterije, kvasovke in nitaste glive) predstavljajo obetavno alternativo za pridobivanje proteinov za uporabo v prehrani. SCP vsebujejo velik delež beljakovin (50–80 %) in imajo zadovoljivo vsebnost esencialnih aminokislin. Na trgu je na voljo nekaj SCP produktov iz bakterij, mikroalg in nitastih gliv. Spirulina in Chlorella sta najbolj uveljavljeni mikroalgi, bogati s hranili, a ju je zaradi senzornih lastnosti težje vključevati v običajno prehrano. Bakterijski produkti, kot je Solein, predstavljajo nov korak v razvoju trajnostnih virov, zlasti zaradi možnosti uporabe odpadnih plinov kot substrat. Glivni produkt Quorn se izkaže kot edini mikrobni vir, ki je že uspešno komercializiran v obliki živil, podobnih mesu, kar omogoča boljšo sprejemljivost med potrošniki. Primerjava mikroorganizmov s klasičnimi viri beljakovin pokaže, da imajo mikrobi večjo vsebnost proteinov in nižji okoljski odtis, vendar njihova praktična uporaba ostaja omejena predvsem na prehranske dodatke. Biološka dostopnost proteinov je odvisna od vrste mikroorganizma in predobdelave biomase.

Anketna raziskava, izvedena med potencialnimi potrošniki, je pokazala, da večina anketirancev

še vedno uživa živila živalskega izvora, vendar se hkrati zaveda pomena trajnostnih prehranskih rešitev. Mikrobi kot vir hrane so manj poznani, a se kaže interes za uporabo mikrobnih proteinov, kar odpira možnosti za nadaljnji razvoj in širšo uporabo. Ključni dejavniki, ki vplivajo na sprejemljivost, so okus, tekstura, visoka vsebnost beljakovin in cena. Pomembno je tudi izpostaviti, da so okoljski in etični vidiki zaenkrat manj pomembni kot senzorična izkušnja, kar kaže na potrebo po izobraževanju potrošnikov o trajnostni prehrani.

Rezultati naše raziskave so v skladu z obstoječo literaturo, ki poudarja visoko hranilno vrednost SCP (Anupama in Ravindra, 2000) in hkrati opozarja na izzive v povezavi s senzoričnimi lastnostmi in preferencami potrošnikov (Becker, 2007). Tudi druge raziskave ugotavljajo, da je znanje potrošnikov o mikrobnih virih hrane pomanjkljivo, a je zaznati pozitiven odnos in odprtost za nove, alternativne vire beljakovin (Murali Sankar et al., 2023).

Med omejitvami raziskave izpostavljamo strukturo vzorca, ki je bil sestavljen predvsem iz znancev in sorodnikov. Bolj reprezentativen bi bil, če bi ga razširili med širšo populacijo. Prav tako anketiranci niso imeli možnosti poskusiti hrane iz mikrobnih proteinov, torej rezultati slonijo na hipotetičnih scenarijih.

Kljub temu rezultati raziskave potrjujejo, da obstaja trg za mikrobne beljakovine, a da bodo za njihovo širšo uporabo potrebne izboljšave, predvsem na področju okusa, teksture in oblike izdelkov. Prav tako bi bilo smiselno vlagati v ozaveščanje in izobraževanje potrošnikov o prednosti mikrobnih proteinov in njihovi varnosti.

Članek je zanimiv za stroko in raziskovalce, ki se ukvarjajo s trajnostno prehrano, za živilsko industrijo, ki razvija nove izdelke in tudi za potrošnike, ki iščejo nove, bolj trajnostne prehranske rešitve. Da bi mikrobni proteini postali uveljavljeno živilo, bi bile potrebne nadaljnje raziskave, tako o proizvodnji kakovostnih izdelkov kot o sprejemljivosti med potrošniki. Ključno bi bilo, da bi se omogočila cenovno ugodna proizvodnja izdelkov z boljšimi senzoričnimi lastnostmi. Za nadaljnje raziskave o sprejemljivosti bi bilo smiselno izvesti večje študije, ki bi preučile dejansko vedenje potrošnikov ob uvedbi mikrobnih proteinov na trg.

Koristno bi bilo tudi raziskati, kako različne oblike izdelkov in senzorične izboljšave vplivajo na sprejemljivost med potrošniki.

LITERATURA IN VIRI

Anupama, & Ravindra, P. (2000). Value-added food: Biotechnology Advances, 18(6), 459–

479. https://doi.org/10.1016/s0734-9750(00)00045-8. [20. 4. 2025].

Becker, E. W. (2007). Micro-algae as a source of protein. Biotechnology Advances, 25(2), 207–

210. https://doi.org/10.1016/j.biotechadv.2006.11.002. [20. 4. 2025].

Caplice, E. (1999). Food fermentations: role of microorganisms in food production and preservation. International Journal of Food Microbiology, 50(1–2), 131–149. https://doi.org/10.1016/s0168-1605(99)00082-3. [25. 4. 2025]

García Martínez, J. B., Pearce, J. M., Throup, J., Cates, J., Lackner, M., & Denkenberger, D.

C. (2022). Methane Single Cell Protein: Potential to Secure a Global Protein Supply Against Catastrophic Food Shocks. Frontiers in Bioengineering and Biotechnology, 10. https://doi.org/10.3389/fbioe.2022.906704.[28. 3. 2025].

Goldberg, I. (1985). Single cell protein. Berlin, Springer-Verlag Berlin Heidelberg.

Johnstone, L. (1998). Molecular phylogenetic, morphological, and mycotoxin data support reidentification of the Quorn mycoprotein fungus as Fusarium venenatum. Fungal genetics and biology, 25(1), 57–67. https://doi.org/10.1006/fgbi.1998.1090. [25. 4. 2025]

Matassa, S., Boon, N., Pikaar, I., & Verstraete, W. (2016). Microbial protein: future sustainable food supply route with low environmental footprint. Microbial Biotechnology, 9(5), 568–

575. https://doi.org/10.1111/1751-7915.12369. [30. 3. 2025].

Murali Sankar, P., Karthiba, L., Shreedevasena, S., Anantha Raju, P., Vanitha, S., Salama, E.

A. A., Kamalakannan, A., & Jeyakumar, P. (2023). Bacterial Single Cell Protein: Applications, Productions, and Commercialization: Opportunities and Challenges. In Food Microbiology Based Entrepreneurship (pp. 153–172). Springer Nature Singapore. https://doi.org/10.1007/978-981-19-5041-4_9. [25. 4. 2025].

Nasseri, A. T., Rasoul-Ami, S., Morowvat, M. H., & Ghasemi, Y. (2011). Single Cell Protein: Production and Process. American Journal of Food Technology, 6(2), 103–116. https://doi.org/10.3923/ajft.2011.103.116. [20. 4. 2025].

Pander, B., Mortimer, Z., Woods, C., McGregor, C., Dempster, A., Thomas, L., Maliepaard, J., Mansfield, R., Rowe, P., & Krabben, P. (2020). Hydrogen oxidising bacteria for production of single‐cell protein and other food and feed ingredients. Engineering Biology, 4(2), 21–

24. https://doi.org/10.1049/enb.2020.0005. [28. 3. 2025].

Quorn Foods. Diet and ingredients FAQs. Nort Yorkshire, Quorn Foods. Pridobljeno na https://www.quorn.co.uk/faqs/diet-ingredients. [25. 4. 2025].

Saranraj, P., Sivasakthi, S. (2014). Spirulina platensis – food for future: a review. Asian Journal of Pharmaceutical Science and Technology, 4(1), 26–33. [29. 4. 2025].

POVZETEK

Medicinska etika je veda, ki se ukvarja z reševanjem etičnih dilem, s katerimi se soočajo zdravstveni delavci pri zdravljenju pacientov. V medicini prihaja do vedno novih odkritij, zato prihaja tudi do vedno novih etičnih dilem. Ena glavnih dilem je legalizacija evtanazije, ki so ji Slovenci načeloma naklonjeni. Eno temeljnih splošnih vodil medicinske etike je avtonomija  pacienta, kar pomeni, da ima pacient pravico o poteku svojega zdravljenja odločati sam. In zdravnik ima pravico do ugovora vesti. Pomembna dilema sodobne medicine je tudi obvezno cepljenje, s katerim oseba pridobi odpornost proti določeni bolezni, ne da bi to bolezen pred tem že prebolela. Za bolj poglobljen vpogled v področje medicinske etike sem izvedla intervju z zdravnico in pravnikom, ki sta z mano delila svoje izkušnje.

Ključne besede: medicinska etika, evtanazija, pacientova avtonomija, obvezno cepljenje

ABSTRACT

Medical ethics is the discipline of solving ethical dilemmas that medical personnel face while practising medicine. New moral dilemmas are arising because of constant medical discoveries. One of the biggest ethical dilemmas (in medicine) is the legalization of euthanasia, of which many people are in favor. One of the fundamental principles of medical ethics is patient autonomy, which states that the patient has the right to determine the course of their own treatment. The doctor, on the other hand, has the right to conscientious objection. A significant ethical issue of modern medicine is compulsory vaccination, which enables the patient to become resilient to a certain disease without recovering from it beforehand. To gain more insight into the field of medical ethics, I invited a doctor and a legal expert to an interview and asked them to share some of their experiences.

Keywords: medical ethics, euthanasia, patient autonomy, compulsory vaccination

UVOD

Etika je po spletnem slovarju Fran (b. d.) definirana kot »filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo.« V medicini se etična vprašanja porajajo že od njenega začetka, in sicer za začetnika sistematike te discipline velja Hipokrat, čigar prisego še danes prisežejo vsi študenti medicine, preden postanejo zdravniki. Danes morajo zdravniki pri svojem delovanju ravnati v skladu z različnimi etičnimi kodeksi in dokumenti, v Sloveniji so to med drugimi: Kodeks o zdravniški etiki, Deklaracija o pacientovih pravicah, Ženevska zdravniška zaprisega in po trenutni veljavni zakonodaji. A dokumenti ne rešijo vseh etičnih dilem in vprašanj, s katerimi se medicinska stroka sooča, kot so vprašanja legalizacije splava, evtanazije, genskega inženiringa, pravic posameznika do avtonomije, obveznega cepljenja in drugo. Zdravnik se pri reševanju etičnih in deontoloških dilem zanaša tudi na »lastni sistem vrednot, notranje procesiranje vsega, kar prihaja v njegovo čustvovanje od zunaj in ne nazadnje deontološka načela in etična pravila, ki mu narekujejo že ustaljeni sistem delovanje.«. (Balažič, 2010) Medicinska etika je izjemno široko področje, na določena vprašanja, ki se v disciplini odpirajo, pa morda ne bomo nikoli dobili dokončnega in enoznačnega odgovora. Najbolj pereče etične dileme, s katerimi se soočajo tudi slovenski zdravniki, so po mojem mnenju: legalizacija evtanazije, spoštovanje pacientove avtonomije ter obvezno cepljenje. (Balažič, 2010; Spletni slovar Fran, b. d.)

LEGALIZACIJA EVTANAZIJE

Beseda izhaja iz dveh grških besed: »eu«, ki pomeni dober in »thanatos«, ki pomeni smrt, torej pomeni »dobro smrt« oz. »prijazno smrt«. V preteklosti so ta pojem uporabljali za lahko smrt brez predhodne bolezni, hitro, dostojanstveno, častno smrt, pravzaprav za vse oblike zaželene smrti, danes pa pod tem pojmom dojemamo predvsem zdravniško pomoč ob smrti bolnika. Bistvo evtanazije je, da lahko bolnik, v primeru, da se odloči, da želi svoje življenje končati, zaprosi osebo, najpogosteje zdravnika, da izvede ta postopek. Poenostavljeno lahko pod evtanazijo razumemo kot »osebo A, ki namenoma povzroči smrt osebe B, zgolj zaradi dobrobiti osebe B«. Pomembno je, da oseba A to stori le izrecno na željo osebe B. Pogosto se pod pojmom razume pasivno evtanazijo, ki zajema vse »situacije, ko zdravstveno osebje ne uvaja ukrepov ali pa opušča ukrepe, ki bi sicer morda podaljšali bolnikovo življenje, vendar bi s tem le podaljševali njegovo trpljenje«. (Zwitter, 2019) Pojem ni povsem ustrezen, saj gre najpogosteje za opustitev zdravljenja, kar je sedaj že pravica vsakega pacienta, zakon namreč zahteva privolitev pacienta v vsak postopek zdravljenja, prav tako mu daje pravico katerokoli zdravljenje odkloniti. Kadar je zdravnik prepričan, da je boj z boleznijo izgubljen, pacient pa ni sposoben izraziti svoje volje, lahko upravičeno preneha z vsemi ukrepi, ki bolniku podaljšujejo trpljenje in za to dejanje ne potrebuje soglasja bolnika. Večja etična vprašanja nastajajo pri legalizaciji samomora z zdravniško pomočjo in aktivni evtanaziji. Samomor z zdravniško pomočjo je že legalen v nekaterih evropskih državah, na primer v Švici, na Nizozemskem, v Belgiji in v nekaterih ameriških zvezdnih državah. Zdravnik lahko pacientu v teh državah po pacientovi izrecni želji predpiše »zdravilo«, ki povzroči smrt. Zdravnik torej pri samem dejanju samomora ni prisoten. Bistveno je dejstvo, da bolnik pripravi in zaužije

»zdravilo« sam, zdravnik mu ga le predpiše. Pomembno je tudi, da imata pri tem dejanju tako

zdravnik kot farmacevt, ki zdravilo izdaja, pravico do ugovora vesti. Za razliko od samomora s pomočjo, zdravnik pri aktivni evtanaziji sredstvo za smrt bolniku, ki si tega želi, dostavi sam. V Sloveniji evtanazija ni legalna, vendar si določena društva vse bolj prizadevajo za njeno uzakonitev. Najbolj aktivno je društvo Srebrna nit, ki je leta 2023 vložilo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je Državni zbor zavrnil. Na posvetovalnem referendumu leta 2024 je sprejetje tega zakona podprlo več kot 54 odstotkov volilnih udeležencev, nasprotujejo mu Zdravniška zbornica, Komisija za medicinsko etiko in Slovensko zdravniško društvo. O želji slovenskih bolnikov po uzakonitvi evtanazije priča tudi vključevanje Slovencev v t. i. »samomorilski turizem«. Gre za potovanje v državo, kjer je evtanazija legalna, izvedejo jo lahko tudi na tujih državljanih, in sicer Slovenci najpogosteje odpotujejo v Švico. Zadnji primer, odmeven tudi v javnosti, je bil primer Alenke Čurin Janžekovič, ki je leta 2023 odpotovala v Švico, da bi tam izvedla samomor z zdravniško pomočjo. Alenka je o svoji odločitvi javno govorila in pozivala k široki javni razpravi o tej temi. Preden bo sprejet kakršenkoli zakon na to temo, je potrebno strogo začrtati pogoje, ki morajo biti za izvedbo evtanazije izpolnjeni, določiti postopek in skrbeti za kasnejši strogi nadzor nad postopkom. (Zwitter, 2019; Hope, 2014; Sobotainfo, 2019; Referendum o prostovoljnem končanju življenja; Društvo Srebrna nit, b. d.)

PACIENTOVA AVTONOMIJA

Spoštovanje pacientove avtonomije oziroma samostojnosti je eno izmed 4 temeljnih načel medicinske etike. V zdravstvu je avtonomija »sposobnost svobodno in neodvisno razmišljati in se odločati ter ravnati na podlagi takega razmišljanja in odločanja«. (Gillon, 1986 v Hope,  2014) Beseda izhaja iz grščine: »auto« (sam) in »nomos« (zakon), torej pomeni »sam svoj zakon«. Zdravnik je torej dolžen delovati v skladu s pacientovo odločitvijo o njegovem zdravljenju, (seveda v skladu z zakonodajo), tudi če se ne strinja z njo. Pacientu je zdravnik dolžen podati informacije o njegovem stanju, predstaviti potek bolezni in možnosti zdravljenja, a končno odločitev mora pacient sprejeti sam, na podlagi lastnih verskih, etičnih in kulturnih prepričanj. Pri določenih pacientih lahko avtonomijo omejimo. Nekateri pacienti to storijo prostovoljno, tako da se svoji pravici do avtonomije odrečejo in odločitve preložijo na zdravnika ali bližnje. Pogosteje pod osebe z omejeno avtonomijo razumemo osebe, ki niso sposobne razumevanja informacij, ocenitve lastnega stanja, tehtanja med različnimi možnostmi in oblikovanja odločitev. Nekatere izmed takih skupin so »otroci, nezavestni bolniki in bolniki z omejeno zavestjo, bolniki, ki so zaradi nenadne hude bolezni v resnem čustvenem šoku ter bolniki z nekaterimi psihiatričnimi stanji, kamor prištevamo tudi duševno zaostalost in starostno demenco«. (Zwitter, 2018) V preteklosti je odločitve o zdravljenju teh oseb vedno sprejemal zdravnik sam, kar še vedno velja v situacijah, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, v vseh ostalih primerih se mora zdravnik pri odločanju opreti na svojce in pacientova vnaprejšnja navodila. Če pacient ni podal vnaprejšnjih navodil, odločitev namesto osebe z omejeno avtonomijo sprejme druga oseba - skrbnik. Za otroka to funkcijo navadno prevzamejo starši, za druge osebe pa bližnji sorodniki, ki za svoje zastopanje po navadi nimajo posebnih dokumentov in jim moramo verjeti na besedo. Bistvena razlika med avtonomnim in nadomestnim odločanjem je ta, da lahko oseba s polno avtonomijo sprejme tudi odločitev, ki mu je objektivno v škodo, a jo mora zdravnik spoštovati. Nadomestno odločanje temelji na načelu dobrodelnosti in ne na spoštovanju avtonomije. Za osebo, za katero se odločamo, ne moremo etično zagovarjati odločitve, ki bi jim škodila. V primeru, da se svojci/skrbniki o zdravljenju ne morejo odločiti, ali zdravnik oceni, da namerno delujejo pacientu v škodo, lahko v določenih primerih ravna po svoji vesti oziroma se posvetuje s svojimi kolegi. V 16. členu Kodeksa zdravniške etike je namreč zapisano: »Kadar ni znana volja pacienta, ki ni sposoben odločanja o sebi, se zdravnik posvetuje s svojci ali bližnjimi in predlaga takšno zdravljenje, ki je po njegovi presoji bolniku v največjo korist. Če v pogovoru ne pride do soglasja, se glede bolnikove največje koristi opredeli zdravniški konzilij in svoje mnenje posreduje svojcem ali bližnjim. Če se nesoglasje ne razreši, zdravnikov drugačno mnenje svojcev ali bližnjih ne zavezuje.«. Vse pogosteje se posamezniki odločijo za predložitev vnaprejšnjega navodila oziroma »zdravstvene oporoke«, v kateri pacient vnaprej izrazi, kako želi, da poteka njegovo zdravljenje in predvsem, katerih ukrepov ne dovoli. Tako navodilo mora napisati pacient sam, in sicer vnaprej, pred nastopom dejanske bolezni, vsebina pa je precej splošna, saj je težko predvideti dejanski potek bolezni. Najpogosteje gre v teh primerih za prepoved oživljanja, sprejema na intenzivni oddelek, ali nesmiselnega podaljševanja življenja. Določeni pacienti se sami odločijo za omejitev lastne pravice do avtonomije in tako preložijo odločitev o zdravljenju na svojega zdravnika ali svojce. V nekaterih primerih lahko omejitev avtonomije posamezniku vsilimo, in sicer v primeru, ko pacientova pravica do avtonomije trči ob interes drugega posameznika, taki primeri so na primer obvezno cepljenje, obvezni zdravniški pregledi za pridobitev zaposlitve, vozniškega dovoljenja, vstop v vrtec ali šolo. Še ena zanimiva dilema je neprostovoljno oziroma prisilno zdravljenje, najpogosteje pri psihiatričnih bolnikih. Zanimivo je to, da se pogoji na psihiatričnem področju od države do države precej razlikujejo, na telesnem področju pa so precej bolj poenoteni. Psihiatrični bolniki so tako deležni različne obravnave, glede na to, v  kateri državi se nahajajo, kar je v zdravstvu na evropskem območju edinstvena situacija. Pri vprašanju neprostovoljnega zdravljenja gre večinoma za prevlado ustrezne zaščite družbe nad avtonomnim odločanjem posameznika, ki ga v teh primerih obravnavamo kot nevarnega, torej za omejenost pacientove pravice do avtonomije s pravico drugih ljudi do varnosti, s tem pa presežemo tudi njegovo pravico do prostosti. Tudi zdravnik sam ima pravico do lastne avtonomije in lahko pred izvedbo zdravstvenega posega vloži ugovor vesti. (Zwitter, 2018; Kodeks zdravniške etike, 2016; Hope, 2014; Zwitter, 1998; Koprivnik, 2020; Zakon o

pacientovih pravicah, 2008)

OBVEZNO CEPLJENJE

Z besedo cepljenje v medicini označujemo »medicinski postopek, s katerim aktiviramo imunski odgovor osebe/pacienta z vnosom živih oslabljenih mikrobov, uničenih mikrobov ali posameznih mikrobnih molekul z namenom ustvarjanja odpornosti«. (Delovna skupina za zVEM, 2010) Je torej postopek, s katerim oseba pridobi odpornost na določeno nalezljivo bolezen, ne da bi to bolezen sama prebolela. »Cepljenje ima trojni pomen. Prvi je zaščita posameznika pred nalezljivo boleznijo, drugi je zajezitev širjenja nalezljive bolezni, tretji pa zaščita tistih, ki zaradi bolezni ali imunskih pomanjkljivosti ne smejo biti cepljeni.«. (Zwitter, 2018) Razvoj cepiv velja za enega največjih dosežkov medicine, program cepljenja pa za enega najbolj učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov, ki je pri nas in po svetu pomembno prispeval k preprečevanju in obvladovanju nalezljivih bolezni. Za izumitelja prvega cepiva velja Edward Jenner, ki je leta 1796 izdelal cepivo proti črnim kozam. To bolezen smo z uvedbo sistematičnega cepljenja do leta 1990 popolnoma iztrebili. V Sloveniji imamo zelo uspešen program cepljenja; obveznih oziroma močno priporočljivih je 11 cepljenj otrok in mladostnikov, in sicer proti: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom influence tipa b, pnevmokoknim okužbam, ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu B in okužbam s humanimi papilomavirusi (HPV).

Področje obveznega cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih, le-ta pa poleg obveznih cepljenj določa tudi pogoje za opustitev cepljenja pri otroku, postopek za ravnanje pri neupravičeni opustitvi cepljenja ter globe za kršitelje, ki znašajo od 400 do 4000 evrov. Neustrezno cepljen otrok je lahko tudi zavrnjen ob vpisu v vrtec. Ti postopki so sicer zakonsko določeni, a do dejanskih prijav staršev kršiteljev prihaja zelo redko, prijavo mora namreč vložiti zdravnik cepitelj.

V določenih primerih lahko tudi pri obveznem cepljenju pride do morebitnih negativnih stranskih učinkov, ki so večinoma blagi, kratkotrajni in za bolnika neškodljivi. Pomembno je poudariti, da so morebitni zapleti zaradi cepljenja skoraj vedno bistveno blažji kot naravno prebolevanje teh bolezni. Ob morebitnih zapletih zaradi obveznega cepljenja, ki se kažejo z resnim in trajnim zmanjšanjem življenjskih funkcij, ima oseba v Republiki Sloveniji pravico do odškodnine. Odškodninsko odgovornost države določa 53. člen Zakona o nalezljivih boleznih, s tem zakonom so določene tudi višine odškodnine, ki se izplačajo iz sredstev državnega proračuna. Zelo redko je za zaplete krivo dejansko cepivo, pogosteje gre za napako pri izvajanju. Vsa cepiva, uporabljena v Republiki Sloveniji, so namreč večkrat preverjena in strogo nadzorovana, zabeleženi so tudi vsi morebitni negativni stranski učinki. Za vsako cepivo obstaja Povzetek glavnih značilnosti zdravila (Summary Product Characteristics-SPC). Ta  dokument poleg možnih učinkov vsebuje ime, primerno dozo, način uporabe, sestavine in reakcije z drugimi zdravili.

Vse večje postaja t. i. anticepilsko gibanje. Anticepilci oziroma antivakserji (antivaxxers) so ljudje, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju, obstajajo pa že vse, odkar obstajajo cepiva. Gibanje se je začelo v Angliji, kasneje pa se je razširilo po vsem svetu. Ob občasnih polemikah, do katerih je v zgodovini cepljenja na žalost prišlo, se odpor po navadi močno okrepi. Še posebej v zadnjih letih, z razvojem družabnih omrežij in vse večjim vsesplošnim nezaupanjem v sodobno medicino, ima vse več ljudi dvome o varnosti cepiv, kar smo lahko opazovali tudi ob nedavni pandemiji virusa Covid-19. Pogosto je širjenje neresničnih in nepreverjenih podatkov o škodljivosti cepiv, na primer, da cepiva povzročajo krvne strdke, neplodnost in celo avtizem. V Sloveniji je staršev, ki imajo pomisleke o cepljenju svojih otrok, vse več. »Na podlagi raziskave so ugotovili, da je približno polovica mladih staršev takih, ki bodo otroke cepili, deset odstotkov jih cepljenju nasprotuje, vmes pa je 40 odstotkov mladih staršev, ki so negotovi.«. (Verčič, 2017, v Lukič, 2017) Ker se v zadnjem času vse več staršev, tudi v Sloveniji, odloča, da ne bodo cepili svojih otrok, se splošna imunost populacije zmanjšuje, nekatere bolezni, kot so na primer ošpice in oslovski kašelj, ki so v Sloveniji veljale za iztrebljene, pa se ponovno pojavljajo. (Zakon o nalezljivih boleznih, 1995; Grgič Vitek, 2018; Kapitanovič, 2021; Lukič, 2017; Slovenski terminološki slovar zdravstvene informatike, 2010; Zwitter, 2018)

RAZISKAVA VIDIKA ETIČNIH PROBLEMOV SODOBNE MEDICINE Z VIDIKA STROKE

V okviru raziskave, osredotočene na vprašanja medicinske etike, smo izvedli poglobljen strukturiran intervju z dvema strokovnjakoma – pravnikom, zaposlenim na področju gospodarskega prava in zdravnico, ki deluje na področju slikovne diagnostike. Kljub njunemu zasedenemu urniku sta z veliko pripravljenostjo sodelovala pri raziskovalnem pogovoru, ki je bil izveden preko spletne platforme Zoom. Intervju je potekal v prijetnem in profesionalnem vzdušju, odgovore smo z dovoljenjem sogovorcev posneli in kasneje natančno prepisali, kar nam je omogočilo verodostojen vpogled v njune strokovne izkušnje in razmišljanja o etičnih izzivih v medicini in pravu.

Njuna pripoved se je najprej osredotočila na osebna srečanja z etičnimi dilemami v poklicni praksi. Pravni strokovnjak je opisal primer, v katerem je moral kot odvetniški pripravnik zastopati obdolženca, ki je bil obtožen preprodaje prepovedanih drog. Čeprav mu osebno takšna dejanja niso blizu in je do ljudi, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, imel sprva zadržke, se je odločil, da bo ravnal v skladu s svojo profesionalno dolžnostjo, torej da bo stranko zastopal ne glede na osebne vrednostne sodbe. Z izkušnjo je pridobil spoznanje, da je tudi obdolženec, ki je bil mlad, in po lastni oceni prijeten fant, le zašel na napačno pot, kar mu je omogočilo, da je nanj začel gledati bolj človeško in brez notranjih zadržkov nadaljeval s strokovnim zastopanjem.

Na drugi strani je zdravnica opisala dogodek iz urgentne službe, kjer je sprejela zaprto osebo z znaki akutnega vnetja trebušne votline. Kljub temu da sta pacienta spremljala dva policista, je  ob njegovem nekoliko agresivnem vedenju občutila strah, saj je bil dogodek po nasilnem napadu na zdravnika v eni izmed slovenskih bolnišnic. Vendar se je, kot pravi, zavestno odločila, da bo strah potisnila v ozadje in sledila temeljnemu načelu svojega poklica – pomagati bolniku, ne glede na okoliščine. Po izvedeni preiskavi se je izkazalo, da je imel pacient vneti slepič in da je bil poseg ključen, kar ji je potrdilo pravilnost odločitve, da ni dovolila, da bi jo lastna ogroženost odvrnila od strokovne dolžnosti.

Ko smo ju vprašali o pogostosti tovrstnih etičnih izzivov, je zdravnica poudarila, da se v slikovni diagnostiki redkeje srečuje z dilemami, ki bi bile neposredno povezane z odnosi do pacientov, vendar se etične dileme pojavljajo predvsem pri odločanju o uporabi diagnostičnih metod, ki vključujejo tveganje zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju. Še posebej pri obravnavi nosečnic, kjer je treba presoditi med koristnostjo diagnostične metode, kot je računalniška tomografija (CT), in možnim škodljivim vplivom na plod. V takih primerih se zdravniki ravnajo po mednarodno uveljavljenem načelu »As Low As Reasonably Achievable (ALARA)«, kar pomeni, da si prizadevajo uporabiti najnižjo možno dozo sevanja, ki še omogoča ustrezno diagnostično vrednost, obenem pa upoštevajo tudi praktične omejitve, kot je npr. sposobnost nosečnice, da med preiskavo leži pri miru. Takšno presojo zaznamuje tako skrb za zdravje kot tudi spoštovanje človeškega dostojanstva.

V nadaljevanju je zdravnica izrazila, da Hipokratovo prisego razume kot pomembno etično vodilo, ki presega zgolj odnos do pacientov. Zanjo prisega vključuje tudi spoštovanje do zdravniških kolegov in celotne stroke. Čeprav opaža, da nekateri zdravniki prisegi ne pripisujejo večjega pomena, sama verjame, da ji načelno in poklicno sledi, zlasti v svojem vsakdanjem ravnanju in vrednotah.

Pravnik je na vprašanje o svojem poznavanju medicinskega prava pojasnil, da se neposredno z vprašanji zdravniške odgovornosti sicer ni ukvarjal, vendar ima bogate izkušnje z obravnavo tem, ki so z medicinsko etiko tesno povezane. Posebej se je ukvarjal s človekovimi pravicami, varovanjem zasebnosti in dostopom do informacij, kot tudi z upravnopravnimi postopki, kar mu omogoča dobro razumevanje strukture pravic v okviru javnega zdravstvenega sistema.

V pogovoru o evtanaziji sta oba sogovorca izrazila podporo možnosti njene legalizacije, vendar z močno izraženo potrebo po strogem nadzoru in regulaciji. Zdravnica je izpostavila primer bolnikov, ki so dolgo časa v stanju možganske smrti in priklopljeni na aparate brez možnosti ozdravitve, pri čemer se sprašuje, ali ima tako ohranjanje biološkega življenja še smisel. Zaveda se nevarnosti zlorab, zato meni, da bi bilo treba uzakonitev spremljati z jasnimi merili in pravili, podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah. Pravni strokovnjak je vprašanje obravnaval skozi primerjalno pravno in kulturno perspektivo ter opozoril na obstoječe mehanizme v Sloveniji, ki že danes omogočajo izvajanje prisilnih medicinskih ukrepov pod strogim nadzorom. S tem je pokazal, da bi bilo evtanazijo mogoče vpeljati ob uporabi podobnih zaščitnih pravnih okvirjev.

Tematika obveznega cepljenja otrok je sprožila odločna mnenja obeh sogovorcev. Zdravnica je poudarila, da je obvezno cepljenje eden največjih dosežkov javnega zdravstva, saj je omogočilo izkoreninjenje številnih nevarnih bolezni. Po njenem mnenju se posameznik ne bi smel imeti pravice odpovedati zaščiti, ki jo cepljenje zagotavlja skupnosti. Pravnik je njeno stališče dopolnil z razmislekom o pravicah in dolžnostih staršev, kjer je po njegovem mnenju treba upoštevati tako otrokovo dobrobit kot širši pomen kolektivne imunosti. Zavrača stališče, da bi bila zavrnitev cepljenja izključno pravica staršev, saj gre v bistvu za zanemarjanje otroka. Oba

sogovorca se strinjata, da bi moral biti sistem bolj transparenten, tudi kar zadeva možne zaplete, povezane s cepljenjem, in da bi morali prizadeti posamezniki imeti pravico do ustreznega nadomestila, če zaradi cepljenja utrpijo škodo.

Pogovor se je nadaljeval z razpravo o pacientovi avtonomiji in o tem, ali jo lahko zdravnik v določenih okoliščinah omeji. Zdravnica je poudarila, da to pride v poštev le v izjemnih primerih, ko je ogroženo življenje pacienta in ko le-ta ni več zmožen odločanja. V običajnih razmerah ima vsak pacient pravico zavrniti zdravljenje, četudi to pomeni ogrožanje lastnega zdravja. Omenila je tudi primer, ko je pacient zavrnil zdravljenje diagnosticiranega raka, a se po dveh letih, ko je bolezen napredovala, vrnil v slabem zdravstvenem stanju. Podobno stališče je predstavil tudi pravnik, ki je izpostavil, da je avtonomija posameznika v zdravstvu temeljna pravica, ki je ni mogoče enostavno prezreti.

Pri vprašanju, ali je dopustno, da svojci bolniku ne povedo resnice o njegovem zdravstvenem stanju, sta oba sogovorca jasno zavzela stališče, da ima bolnik pravico do popolne in iskrene informacije. Zdravnica meni, da je to temeljni del zdravniške dolžnosti, čeprav mora biti način posredovanja informacije prilagojen in občutljiv. Pravnik je opozoril na nezakonitost takšnih praks, četudi so včasih uveljavljene, in poudaril, da zdravnik ne sme dovoliti, da svojci vplivajo na komunikacijo z bolnikom, dokler je ta pri zavesti in sposoben sam odločati.

Na vprašanje o uporabi ugovora vesti je zdravnica odgovorila, da te pravice še nikoli ni uveljavila, saj se doslej ni znašla v situaciji, ki bi od nje terjala tako skrajno odločitev. Vendar je obenem poudarila, da je mogoče, da bi jo v izjemnem primeru, ki bi jo moralno globoko prizadel, tudi uveljavila. Osebno verjame, da bi moral biti zdravnik usmerjen v etično delovanje, ki temelji na poklicni dolžnosti do pacienta.

Celoten intervju je razkril raznoliko in poglobljeno razumevanje etičnih vprašanj skozi prizmo dveh različnih strok. Medtem ko zdravnica razmišlja predvsem v kontekstu klinične prakse in neposredne skrbi za pacienta, pravnik ponuja širši pravni in filozofski pogled na sistemske in institucionalne okvire, ki regulirajo pravice in dolžnosti posameznika v zdravstvenem kontekstu. S tem je bil intervju dragocen prispevek k razumevanju sodobnih etičnih izzivov, ki jih pogojujejo tako poklicne kot družbene okoliščine.

SKLEP

Etika je veda, ki poskuša razločevati med dobrim in zlim, oziroma med pravilnim in napačnim ravnanjem. Medicina je področje, znotraj katerega prihaja do vedno novih postopkov in odkritij, ki lahko v vse večji meri spreminjajo človeško telo in življenje. Prav zaradi tega je nujno postavljanje striktnih etičnih smernic, ki bi usmerjale delovanje zdravnikov. Vsak korak zdravniške dejavnosti namreč temelji na sprejemanju odločitev. Eno največjih vprašanj medicinske etike je legalizacija evtanazije. Javnost je legalizaciji tega postopka v Sloveniji večinsko naklonjena, težava pri tem je nepravilno razumevanje posameznih pojmov. Vložen je bil tudi predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki mu nasprotujejo Zdravniška zbornica, Komisija za medicinsko etiko in Slovensko zdravniško društvo. V vsakem primeru je pred legalizacijo tega postopka potrebna jasna določitev pogojev, pod katerimi bi lahko bil postopek izveden, ter kasnejši strog nadzor te prakse. Spoštovanje pacientove avtonomije je eno izmed štirih temeljnih načel medicinske etike. Vsak pacient ima pravico, da je v popolnosti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in da nato sam odloča o svojem zdravljenju, pravico ima zdravljenje tudi zavrniti. Oseba lahko za potek svojega

zdravljenja poda tudi vnaprejšnje navodilo, ki je uradni dokument, v katerem pacient jasno definira, kakšno zdravljenje želi oziroma katerih ukrepov ne želi. V določenih primerih je vsiljena omejitev avtonomije posameznika upravičena, predvsem ko gre za varovanje pravic drugih ljudi, npr. z obveznim cepljenjem, pregledi za pridobitev vozniškega izpita. Vedno je neetično prikrivanje informacij pacientu. Velika dilema v zdravstvu je tudi prisilno zdravljenje, predvsem psihiatričnih bolnikov, ki je v Sloveniji dovoljen z Zakonom o duševnem zdravju. Do avtonomije je opravičen tudi zdravnik, ki ima pravico do ugovora vesti. Sistem obveznega cepljenja je v Sloveniji izredno dobro urejen, kljub temu vse več staršev svojih otrok ne cepi, kar vodi v zmanjšanje imunosti populacije in posledično do vračanja bolezni, ki smo jih v preteklosti že iztrebili. Danes je pri nas za otroke obvezno oziroma zelo priporočljivo cepljenje proti enajstim nalezljivim boleznim. V določenih primerih lahko po cepljenju pride do zapletov. Večinoma gre za blage stranske učinke, do resnih zapletov pride v izredno redkih primerih. Prej omenjeni zakon predvideva tudi odškodnine, do katerih so upravičeni vsi, pri katerih zaradi cepljenja pride do zmanjšanja življenjskih funkcij. V Sloveniji je, tako kot povsod po razvitem svetu, vse močnejše »anticepilsko gibanje«, ki nasprotuje cepljenju.

Iz pogovora s strokovnjakoma iz področja medicine in prava je razvidno, da se z etičnimi vprašanji srečujejo zdravstveni delavci na vseh ravneh zdravstvenega sistema, od vsakdanjih etičnih dilem do kompleksnih, sistemskih problemov. Na veliko takih vprašanj jim pomagajo odgovoriti že veljavni etični kodeksi, recimo Hipokratova zaprisega in Kodeks zdravniške etike ter zakonodaja, vendar kljub temu ostajajo situacije, v katerih morajo zdravstveni delavci ravnati po svoji lastni presoji. Čeprav Zdravniška zbornica ni podprla predloga zakona o evtanaziji, je moja sogovornica na primer naklonjena uzakonitvi te prakse, poudarja pa pravno kompleksnost in zahtevnost nadzora izvajanja v praksi. Pravnik dodaja, da v Sloveniji že imamo izkušnje z visoko reguliranimi postopki, kot je na primer prisilno zdravljenje, torej bi lahko izpeljali tudi legalizacijo evtanazije. Tudi na področju obveznega cepljenja oba poudarjata pomen cepljenja tako za lastno imunost kot za imunost celotne družbe ter ugotavljata, da nadzor tega postopka v Sloveniji ni dovolj temeljit. Glede pacientove avtonomije sta si enotna, da mora vsak bolnik imeti pravico sam sprejemati odločitve o svojem zdravljenju. Ko pomislimo na etične dileme v zdravstvu, se nam pred očmi verjetno pojavijo prizor kloniranj in poskusov na ljudeh iz znanstvenofantastičnih filmov, v resnici pa gre večinoma za vsakodnevna vprašanja, s katerimi se zdravstveni delavci srečujejo pri svojem delu in za vprašanja, ali bomo določene prakse v Sloveniji uzakonili ali ne. Gre torej za določanje, katere pravice ima pacient in katere zdravnik. V Sloveniji bi tako bil potreben temeljit strokovni premislek o prenovitvi zdravniških etičnih smernic, ki bi jasno usmerjale in opredeljevale zdravnikovo delo, in hkrati upoštevale pacientove želje in prepričanja o lastnem zdravljenju.

LITERATURA

• Balažič, J (2010). Deontologija na prepihu časa. V K. Tušek-Bunc (ur.), 6. mariborski kongres družinske medicine: zbornik predavanj (str. 178). Zavod za razvoj družinske medicine
• Društvo Srebrna nit (b. d.). Pridobljeno na: https://www.srebrna-nit.si/index.php [4. 3. 2025]