POVZETEK

Fizioterapija kot sestavni del sodobne zdravstvene oskrbe pomembno prispeva k zdravljenju, rehabilitaciji in izboljšanju kakovosti življenja oseb z mišično-skeletnimi in drugimi funkcionalnimi težavami. Kljub napredku strokovne prakse in uporabi sodobnih tehnologij ostaja ocena kakovosti fizioterapevtske obravnave pogosto subjektivna in močno povezana s pacientovo osebno izkušnjo. Dejavniki, kot so strokovnosti in odnos terapevta, jasnost razlage postopkov, razpoložljivost terminov in urejen terapevtski prostor, pomembno vplivajo na zaznano kakovost. Namen raziskave je bil raziskati, kako laična javnost zaznava in vrednoti fizioterapevtsko obravnavo, pri čemer smo se osredotočili na osebne izkušnje uporabnikov, odločilne dejavnike pri izbiri terapevta in morebitne psihološke in organizacijske ovire pri iskanju pomoči. Prav tako smo analizirali vpliv demografskih značilnosti, kot so spol, starost in izobrazba na dojemanje kakovosti storitev, pripravljenost poiskati fizioterapevtsko pomoč in stopnjo zaupanja v strokovno delo fizioterapevtov. Rezultati ponujajo vpogled v pričakovanja in vrednotenje uporabnikov, kar lahko prispeva k izboljšanju prakse in večji osredotočenosti na pacienta.

Ključne besede: kakovost, fizioterapija, pacientova izkušnja, dejavniki

ABSTRACT

Physiotherapy, as an integral part of modern healthcare, plays a key role in the treatment, rehabilitation, and improvement of quality of life for individuals with musculoskeletal and other functional impairments. Despite advancements in professional practice and the use of modern technologies, the perceived quality of physiotherapy care remains largely subjective and strongly linked to the patient’s personal experience. Factors such as the therapist’s

expertise and attitude, clarity of procedural explanations, appointment availability, and the cleanliness and organization of the treatment space significantly influence perceived quality. The aim of this study was to explore how the general public perceives and evaluates factors, and psychological or practical barriers to seeking help. Additionally, the study examined how demographic characteristics such as gender, age, and education level affect the perception of care quality, willingness to seek physiotherapy services, and trust in physiotherapists. The results offer insight into patient expectations and evaluations, which can contribute to improving clinical practice and strengthening patient-centered care.

Keywords: quality, physiotherapy, patient, experience, factors

FIZIOTERAPIJA

Fizioterapija je vrsta zdravstvene obravnave, ki pomaga izboljšati telesno pripravljenost in funkcionalnost. Lahko je del splošnega načrta za obvladovanje bolečin ali specifična terapija za poškodbo ali zdravstveno stanje. Pogosto je fizioterapija potrebna po različnih kirurških posegih, prav tako se uporablja kot preventivni ukrep za preprečevanje poškodb. Pri terapiji sodeluje fizioterapevt, zdravstveni delavec, ki zagotavlja, da je izvajanje vaj varno in prilagojeno potrebam pacienta. Fizioterapija vključuje različne metode in vaje, ki izboljšujejo gibljivost, moč, ravnotežje in koordinacijo (Cleveland Clinic, 2025). Pedersen (2023) v strokovnem članku What are the types of physical therapy navaja, da poznamo več vrst fizioterapevtskih tako imenovanih specializacij. Poznamo približno osem najosnovnejših specializacij, to so:

• Nevrofizioterapija: obravnava nevrološke motnje, kot so možganska kap, Parkinsonova bolezen, poškodbe hrbtenjače, multipla skleroza, in tako dalje.
• Športna fizioterapija: namenjena športnikom in poškodbam, povezanim s športom.
• Pediatrična fizioterapija: osredotoča se na posebne potrebe otrok z razvojnimi motnjami, genetskimi motnjami ali poškodbami.
• Geriatrična fizioterapija: osredotoča se na obravnavo starejših odraslih in starostno pogojenih težav, kot so na primer artritis, osteoporoza in tako dalje.
• Kardiorespiratorna fizioterapija: namenjena osebam s srčnimi in pljučnimi boleznimi.
• Fizioterapija za ženske: se osredotoča na težave medeničnega dna, nego v času nosečnosti in po porodu ter stanje, kot je uhajanje urina.
• Vestibularna in ravnotežna terapija: ta vrsta obravnava vrtoglavico, omotico in motnje ravnotežja s pomočjo posebnih vaj in tehnik.

ZAUPANJE MED PACIENTOM IN FIZIOTERAPEVTOM

Zaupanje pacientov v njihove zdravstvene strokovnjake je osrednjega pomena za klinično prakso. Pacienti morajo zaupati, da bodo zdravstveni delavci delovali v njihovo najboljšo korist in za najboljši možni izid (Brikhaur et al., 2017). Številne raziskave kažejo, da je zaupanje temeljno pomemben vidik odnosa med pacientom in izvajalcem terapije ter pomemben dejavnik pri različnih zdravstvenih izidih. Raven zaupanja je pomembna spremenljivka pri ocenjevanju učinkovitosti preventive, obsega pogodbena zdravstvena zavarovanja, stopnje zadovoljstva z zdravstvenimi storitvami in uspešnosti zdravstvenih ukrepov, med drugim tudi fizioterapije. Raziskave, ki so preučevale dojemanje pacientov

in vlogo fizioterapevtov v zdravstvu, so pokazale, da fizioterapevti s svojim znanjem in pristopom pomembno prispevajo k razvoju fizioterapevtske stroke. Njihova vloga ni zgolj klinična, temveč tudi izobraževalna, kar pozitivno vpliva na uvajanje novih metod zdravljenja in širjenje klinične prakse. Kljub temu je v sistemu zaznati pomanjkanje integracije, kar lahko zavira nadaljnji razvoj fizioterapevtskih storitev. Za zagotavljanje kakovostnih zdravstvenih storitev je pomembno tudi zbiranje informacij o njihovem izboljševanju in razumevanje pacientovih pričakovanj, tako izpolnjenih kot neizpolnjenih. To lahko zdravstvenim delavcem pomaga bolje razumeti pacientovo perspektivo in izboljšati komunikacijo z njim. Prav zaradi tega imata zaupanje in pričakovanje glede strokovnosti institucije in njenih zaposlenih ključno vlogo pri učinkoviti zdravstveni oskrbi (Vukičević et al., 2021).

DEJAVNIKI OCENE FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE

V splošnem poznamo številne dejavnike, ki lahko vplivajo na kakovost fizioterapevtske obravnave in pacientovo oceno le-te. V članku sem izpostavil nekatere ključne, ki se zdijo posebej pomembni, saj bistveno vplivajo tako na pacientovo počutje in zadovoljstvo kot tudi na delo izvajalca terapije. Med temi dejavniki so empatija, izgorelost, komunikacija med obravnavo, način pristopa, jasna razlaga ciljev in poteka zdravljenja, vključenost pacienta v načrtovanje terapije, razpoložljivost terminov oziroma dolžina čakalne dobe, udobje in urejenost terapevtskega prostora ter znani rezultati oziroma napredek v rehabilitaciji. Prvi vtis v zdravstvu, ne le v fizioterapiji, ampak v kateri koli zdravstveni ustanovi ima velik pomen, saj lahko vpliva na potek zdravljenja in njegovo uspešnost.

Empatija: Beseda empatija izvira iz leta 1880, ko je nemški psiholog Theodor Lipps uporabil besedo »Einfühlung«, kar dobesedno pomeni vživljanje v čustva. Z njo je opisoval sposobnost razumevanje čustev in občutkov druge osebe (Hardee, 2003). Zato je empatija še posebej pomembna v zdravstvu, saj zajema več dimenzij, kot so sposobnost vživeti se v pogled druge osebe, skrb za dotik drugega ali sočutna skrb, nelagodje zaradi čustev druge osebe ali osebna stiska ter vživljanje v namišljene like ali situacija oziroma domišljija. Te kompetence so ključne za jasno vzpostavljeno povezavo med zdravstvenim osebjem in pacientom. Pomembno je vedeti, kako empatija vpliva na oblikovanje in razvoj terapevtske zveze skozi različne faze terapije (Moreno-Poyato et al., 2021). Medtem ko empatija v odnosu med fizioterapevtom in pacientom pomeni, da se terapevt poskuša tako rečeno

»vživeti« v pacientove občutke, skrbi in izkušnje, jih razume ter to razumevanje tudi ustrezno izrazi. Gre torej ne le za razumevanje bolečine ali stiske, ampak tudi za komunikacijo, ki pacientu pokaže, da je slišan, razumljen in podprt (Holmes et al., 2022). V raziskovalnem delu Effectiveness of empathy in general practice so povzeli, da obstaja zelo močna povezanost med zadovoljstvom pacientov s fizioterapevtsko obravnavo in upoštevanjem nadaljnjih navodil pri nadaljevanju fizioterapevtske obravnave doma, zato je ključno, da fizioterapevti vzpostavijo kakovosten in empatičen terapevtski odnos s pacientom, jasno komunicirajo in poskrbijo, da pacient razume pomen in koristi vaj, ki jih izvaja (Dekrsen, 2013, v Hojat et al., 2002). Prav tako so pacienti, ki so zdravstveno osebje zaznali kot empatično, poročali o nižji ravni anksioznosti med obravnavo (Dekrsen, 2013, v van Dulmen et al., 2002). Dekrsen povzema tudi ugotovitve Levinsona in Roterja (1995),  ki sta pokazala, da osebje z več empatije in večjim psihosocialnim zanimanjem prispeva k boljši prognozi in učinkovitejšemu zdravljenju pacienta. Poleg tega so raziskave Mercerja et al., (2004) pokazale, da obstaja pozitivna povezava med zdravstveno empatijo in vključenostjo pacienta v svojo obravnavo.

Izgorelost: Beseda izgorelost ali po angleško »burnout« je bila prvič uporabljena literarno, in sicer leta 1960 v romanu A Burnt – Out Case avtorja Grahama Greena, kjer opisuje arhitekta, ki je izgubil smisel v svojem poklicu. V psihološki in znanstveni rabi jo je prvi opisal Herbert Freudenberger leta 1974, ko je izgorelost opredelil kot stanje utrujenosti, frustracije in demotivacije pri ljudeh, ki pomagajo drugim (zdravstveno osebje, poklic učitelja in tako dalje) (Edu-Valsania et al., 2022). Ker ljudje velik del svojega življenja preživijo na delovnem mestu, je kakovost odnosov in pogojev v delovnem okolju ključnega pomena za naše psihično in fizično zdravje. Zdravstveni delavci pogosto preživijo več časa na delovnem mestu kot doma, tudi med prazniki in vikendi, kar dodatno vpliva na njihovo obremenjenost. Poklicno so redno izpostavljeni zahtevnim in čustveno napornim situacijam, kot so skrb za umirajoče paciente, hude poškodbe, kronične bolezni, nepokretni, depresivni ali agresivni pacienti. Zaradi teh dejavnikov se pri zdravstvenih delavcih pogosto pojavlja psihična izčrpanost, ki lahko vodi v izgorelost, še posebej, če ni ustrezne podpore in razbremenitve na delovnem mestu (Kavšak in Prosen, 2021). Lee (2018) raziskuje kompleksno povezanost med empatijo in izgorelostjo pri zdravstvenih delavcih. Ugotavlja, da izgorelost zmanjšuje sposobnost izražanja empatije, saj so izgoreli zdravstveni delavci pogosto socialno oddaljeni in so se manj zmožni vživeti v pacienta. Po drugi strani ni natančnih dokazov, da bi empatija neposredno preprečevala izgorelost. Študije namreč kažejo dvojno vlogo empatije, kar lahko prispeva k izgorelosti, kot na primer pri sočutni izčrpanosti, ali deluje zaščitno in povečuje zadovoljstvo pri delu, kar zmanjšuje tveganje za izgorelost. Izgorelost pri fizioterapevtih je, tako kot pri drugih zdravstvenih delavcih, kompleksen in pogost pojav, ki se lahko začne že med izobraževanjem. Dejavniki, ki lahko pripomorejo k izgorelosti, so pogoste menjave kliničnega okolja, prehodna obdobja, ravnotežje med delom in prostim časom, finančna stiska in tako dalje. Za najučinkovitejše tehnike spopadanja z izgorelostjo in stresom so se izkazali vadba, socialna podpora, pozitiven samogovor ter obisk psihologa (Brook et al., 2020).

Komunikacija med fizioterapevtsko obravnavo: Izražanje in odnos fizioterapevta lahko

pomembno vplivata na potek terapije. Čeprav značilnosti »dobrega« fizioterapevta še niso sistematično raziskane, lahko imajo pomembne implikacije za prihodnjo prakso fizioterapije (Kleiner et al., 2023). Tako so Potter et al., (2003) naredili raziskavo, kjer so pacienti opredelili lastnosti »dobrega« fizioterapevta, pri čemer so izpostavili tri glavna področja, ki so komunikacijske sposobnosti fizioterapevta, njegove osebnostne lastnosti in kakovost same storitve. Najpomembnejši vidiki so bili medosebne spretnosti, način komunikacije, sposobnost razlage in poučevanja, profesionalno vedenje in ustvarjanje spodbudnega in dostopnega okolja s poudarkom na samozdravljenju.

V fizioterapiji velja komunikacija, ki aktivno vključuje pacienta, za temelj zdravljenja, osredotočenega na pacienta, saj lahko fizični kot jezikovni dotik prispeva k spodbujanju pacientovega sodelovanja, vendar je možnost pacienta za aktivno sodelovanje pogosto omejena zaradi osredotočenosti fizioterapevtov na biomedicinska dejstva in klinične naloge. Z zavedno uporabo komunikacijskih tehnik, kot so uporaba nedokončanih stavkov,  ponavljanje pacientovih lastnih besed, dotik, molk, pogled in sprejemanje pacientovih prekinitev s strani fizioterapevta, spodbujamo pacientovo sodelovanje, prav tako ta pristop prispeva k večji samorefleksiji terapevta po opravljeni komunikaciji in mu tako dovoljuje, da morebitne pomanjkljivosti popravi (Ahlsen et al., 2022).

Udobje in urejenost terapevtskega prostora: Prvi vtis ob vstopu v terapevtski prostor ima pomemben vpliv na pacienta in njegovo doživljanje zdravljenja. Pogosto pacienti tega ne zaznajo zavestno, a okolje močno vpliva na njihovo psihično stanje, kar posledično vpliva tudi na potek terapije. Raziskave potrjujejo, da kakovost fizioterapevtske obravnave ni odvisna zgolj od komunikacije in strokovnosti terapevta, temveč tudi od urejenosti, udobja in splošnega vzdušja v prostoru, kjer poteka. Tako lahko dejavnike razdelimo na fizične značilnosti prostora, kot so arhitekturne ovire, pohištvo, uporaba računalnika, fizična urejenost prostora, okolijske pogoji (na primer svetloba, temperatura) in zagotavljanje zasebnosti. Arhitekturne bariere, kot so stebri ali ločen pisarniški prostor ob ambulante, ovirajo vidnost in komunikacijo pacienta s terapevtom in ostalimi zdravstvenimi delavci v prostoru, poleg tega pohištvo med terapevtom in pacientom zmanjša občutek enakovrednosti in bližine, zaupanja. Kljub digitalizaciji večine dokumentov v zdravstvu je uporaba računalnika med obravnavo odsvetovana, saj zmanjšuje očesni stik in tekočo izmenjavo informacij med pacientom in terapevtom. Tišji, osvetljeni prostori za pacientom povečajo udobje, občutek varnosti in jim omogočijo, da odprto govorijo o občutljivih temah in čustvih, ki so nemalokrat del fizioterapevtske obravnave (Morera-Balaguer et al., 2023).

DEJAVNIKI, KI VPLIVAJO NA PACIENTOVO OCENO KAKOVOSTI FIZIOTERAPEVTSKE OBRAVNAVE

Kakovost fizioterapevtske obravnave je v veliki meri odvisna od dojemanja pacientov, ki so vse bolj ozaveščeni in zahtevni pri izbiri zdravstvenih storitev. Namen raziskave je bil ugotoviti, kateri dejavniki so za paciente najpomembnejši pri ocenjevanju fizioterapevtske obravnave in kako nanje vplivajo pretekle izkušnje, osebna pričakovanja in odnos s fizioterapevtom. Raziskava se je osredotočila tudi na to, koliko ljudje zaupajo fizioterapevtom, kako pogosto poiščejo njihovo pomoč in katerim virom informacij najbolj zaupajo pri iskanju ustrezne obravnave. Anketa je bila izvedena prek spletne aplikacije 1KA v maju, juniju in juliju 2025. Namenjena je bila splošni javnosti, brez omejitev glede strokovnega znanja. Povezava do ankete je bila posredovana sorodnikom in prijateljem, ki so jo dodatno razširili. Skupaj je bilo zbranih 156 veljavnih odgovorov. Med anketiranimi je bilo 58 % moških in 42 % žensk. Starostno so prevladovali posamezniki, stari med 19 in 35 let (76 %), sledili so starejši od 36 let, medtem ko je bilo najmanj anketiranih starejših od 56 let (1 %). Večina anketirancev je imela zaključeno srednjo šolo ali gimnazijo (45 %), 26 % jih je zaključilo višješolski ali visokošolski program, 11 % univerzitetni program, 8 % magisterij, medtem ko je bil delež z osnovno šolo ali poklicnim programom manjši (10 %). Skoraj polovica vprašanih (49 %) je že bila vključena v fizioterapevtsko obravnavo, največkrat enkrat ali do petkrat. Vprašani so splošno kakovost obravnave ocenili visoko, s povprečno oceno 4,1 na lestvici od 1 do 5, kar kaže na prevladujoče pozitivne izkušnje. Največ so k tej oceni prispevali naslednji dejavniki: strokovnost fizioterapevta, prijazen odnos, jasna komunikacija in zaznan napredek pri zdravljenju. Najmanj pomembna

dejavnika sta bila fizična opremljenost prostora in čakalne dobe, kar nakazuje, da uporabniki bolj cenijo strokovnost in človeško komponento obravnave kot tehnično- organizacijske okoliščine. Večina vprašanih se je z izjavo, da lahko fizioterapije pomembno pripomorejo k okrevanju, strinjala ali popolnoma strinjala (99 %), podobno tudi z izjavo, da bi jim fizioterapevt znal pomagati pri težavah z gibanjem (97 %). Zaupanje v znanje in usposobljenost fizioterapevtov je bilo visoko (povprečna ocena 4,2 od 5), kar potrjuje visoko splošno zaupanje v stroko. V primeru potrebe po fizioterapevtski obravnavi bi največ vprašanih poiskalo pomoč na podlagi priporočila osebnega zdravnika (82 %) ali družine / prijateljev (76 %). Le redki bi se obrnili na družbena omrežja (8 %) ali zavarovalnice (13 %). Manjšina je kot možen vir iskanja navedla tudi umetno inteligenco (ChatGPT), kar nakazuje premik v iskanju zdravstvenih informacij.

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK

Članek obravnava poglede pacientov na kakovost fizioterapevtske obravnave in osvetljuje ključne dejavnike, ki vplivajo na njihovo izkušnjo in zadovoljstvo s prejeto storitvijo. Analiza je pokazala, da se uporabniki fizioterapevtskih storitev osredotočajo predvsem na strokovnost terapevta, jasnost komunikacije, empatijo in zaznane rezultate terapije. Ugotovljeno je bilo, da visoka strokovna usposobljenost in človeški pristop pomembno vplivata na zaupanje pacientov in njihovo pripravljenost na sodelovanje v procesu rehabilitacije. Čeprav večina anketiranih izraža visoko stopnjo zaupanja v fizioterapevte, se je izkazalo, da čustveni vidiki, kot sta odnos terapevta in občutek slišanosti pogosto pretehtata nad logističnimi dejavniki, kot sta urejenost prostora ali čakalne dobe. To kaže na to, da pacienti ne ocenjujejo obravnave le na podlagi tehničnih spretnosti, ampak tudi glede na kakovost medosebnega odnosa in aktivno vključenost v terapijo. Posebej zanimivo je tudi dejstvo, da velik del ljudi poišče fizioterapevtsko pomoč na priporočilo osebnega zdravnika ali znancev, kar nakazuje pomembnost zaupanja in osebnih izkušenj pri izbiri ponudnika storitev. Delež tistih, ki bi informacije poiskali preko spleta ali družbenih omrežij, ostaja nizek, a možnost uporabe umetne inteligence, kot je ChatGPT kot vir informacij, odpira nove poti pri iskanju strokovne pomoči v prihodnosti.

Rezultati članka jasno kažejo, da pacienti visoko vrednotijo strokovno znanje fizioterapevta, a hkrati pričakujejo tudi empatijo, jasno komunikacijo in aktivno vključenost v proces zdravljenja. Tovrstni dejavniki odlično prispevajo k zaznani kakovosti obravnave in vplivajo na zaupanje v zdravstveni sistem kot celoto. Pomembno je, da se izvajalci fizioterapije zavedajo pomena medosebnega odnosa in njegovega vpliva na terapevtski uspeh. Primerjava z izsledki podobnih raziskav v tujini kaže na podobne trende. Tudi mednarodne študije poudarjajo pomen empatije, kvalitetne komunikacije in individualnega pristopa kot ključne dejavnike zaznane kakovosti obravnave. Študije, kot so raziskave Hall et al. (2010), Miciak et al. (2018) in Pinto et al. (2012) so podobno kot naša, pokazale, da odnos terapevt-pacient pomembno vpliva na terapevtski izid, predvsem z vidika zadovoljstva in uspešnosti rehabilitacije. Naši rezultati to le še potrjujejo in kažejo, da je tudi v slovenskem prostoru razumevanje in pričakovanje pacientov glede kakovosti obravnave zelo podobno tistemu v tujini. Ugotovitve raziskave ponujajo pomemben vpogled tudi za zdravstvene ustanove in izvajalce fizioterapije. Poudarek na individualnem

pristopu, dobri komunikaciji in jasno postavljenih ciljih zdravljenja bi lahko znatno izboljšal zaznano kakovost obravnave in dolgoročno tudi njeno učinkovitost. Prav tako se kaže potreba po večji dostopnosti storitev in izobraževanju javnosti o koristih in vlogi fizioterapije v zdravstvu.

Članek je posebej zanimiv za fizioterapevte, vodstva zdravstvenih ustanov, izobraževalne institucije in vse, ki se ukvarjajo z načrtovanjem in izboljševanjem kakovosti zdravstvenih storitev. Izsledki lahko služijo kot osnova za oblikovanje priporočil in standardov kakovosti, ki poleg strokovne odličnosti vključujejo tudi človeške in komunikacijske vidike. Stroki članek jasno sporoča, da je kakovost fizioterapevtske obravnave večstranski koncept, ki vključuje tako strokovno usposobljenost kot tudi sposobnost vzpostavljanja zaupanja vrednega odnosa s pacientom. Pomembno je, da se izvajalci fizioterapije zavedajo vpliva medosebnega odnosa na terapevtski uspeh in zadovoljstvo pacienta in da to vključijo v vsakodnevno prakso. Prav tako je jasno, da pacienti iščejo celostno obravnavo, v kateri se počutijo slišani, razumljeni in vključeni v proces zdravljenja. Za dolgoročno izboljšanje kakovosti fizioterapevtskih storitev bi bilo smiselno razvijati standarde, ki vključujejo tako tehnične kot komunikacijske in psihološke vidike obravnave. Poleg tega bi bilo priporočljivo redno spremljanje zadovoljstva pacientov ter sistematično vključevanje njihovih povratnih informacij v proces izboljševanja storitev. V prihodnjih raziskavah bi bilo koristno poglobljeno preučiti vpliv različnih komunikacijskih pristopov, kot so partnerska komunikacija, motivacijsko intervjuvanje, informacijsko usmerjena komunikacija in aktivno poslušanje fizioterapevtov na izid terapije. Primerjave s tujimi praksami in raziskavami bi dodatno pripomogle k razumevanju, kako organizacija in kultura zdravstvenega sistema v Sloveniji ali Evropi vplivata na pričakovanja pacientov. Celovit pristop k razumevanju teh dejavnikov lahko pomembno prispeva k izboljšanju kakovosti storitev in krepitvi vloge fizioterapije v sodobnem zdravstvenem varstvu.

LITERATURA IN VIRI

Aguilar-Rodríguez, M., Kulju, K., Hernández-Guillén, D., Mármol-López, M. I., Querol- Giner, F., & Marques-Sule, E. (2021). Physiotherapy Students' Experiences about Ethical Situations Encountered in Clinical Practices. International journal of environmental research and public health, 18(16), 8489. https://doi.org/10.3390/ijerph18168489 [12. 7.

2025]

Ahlsen, B., & Nilsen, A. B. (2022). Getting in touch: Communication in physical therapy practice and the multiple functions of language. Frontiers in rehabilitation sciences, 3, 882099. https://doi.org/10.3389/fresc.2022.882099 [14. 7. 2025]

Birkhäuer, J., Gaab, J., Kossowsky, J., Hasler, S., Krummenacher, P., Werner, C., & Gerger,

H. (2017). Trust in the health care professional and health outcome: A meta-analysis. PloS one, 12(2), e0170988. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0170988 [15. 7. 2025]

Brooke, T., Brown, M., Orr, R., & Gough, S. (2020). Stress and burnout: exploring postgraduate physiotherapy students' experiences and coping strategies. BMC medical education, 20(1), 433. https://doi.org/10.1186/s12909-020-02360-6 [14. 7. 2025]

Cowell, I., McGregor, A., O'Sullivan, P., O'Sullivan, K., Poyton, R., Schoeb, V., & Murtagh, G. (2021). Physiotherapists' Approaches to Patients' Concerns in Back Pain

Consultations Following a Psychologically Informed Training Program. Qualitative health research, 31(13), 2486–2501. https://doi.org/10.1177/10497323211037651 [12. 7. 2025]

Edú-Valsania, S., Laguía, A., & Moriano, J. A. (2022). Burnout: A Review of Theory and Measurement. International journal of environmental research and public health, 19(3), 1780. https://doi.org/10.3390/ijerph19031780 [8. 7. 2025]

Hall, A. M., Ferreira, P. H., Maher, C. G., Latimer, J., & Ferreira, M. L. (2010). The influence of the therapist-patient relationship on treatment outcome in physical rehabilitation: a systematic review. Physical therapy, 90(8), 1099–1110. https://doi.org/10.2522/ptj.20090245 [24. 7. 2025]

Hardee, J. T. (2003). An overview of empathy. The Permanente Journal, 7(4), 51–54. https://doi.org/10.7812/tpp/03-072 [8. 7. 2025]

Hojat, M., Gonnella, J. S., Nasca, T. J., Mangione, S., Vergare, M., & Magee, M. (2002). Physician empathy: definition, components, measurement, and relationship to gender and specialty. The American journal of psychiatry, 159(9), 1563–1569. https://doi.org/10.1176/appi.ajp.159.9.1563 [8. 7. 2025]

Holmes, M. B., & Starr, J. A. (2022). A Comparison of Doctor of Physical Therapy Students' Self-Reported Empathy With Standardized Patients Perceptions of Empathy During a Simulated Telehealth Encounter. Journal of patient experience, 9, 23743735221112226. https://doi.org/10.1177/23743735221112226 [7. 7. 2025]

Kavšak, A., & Prosen, M. (2021). Vpliv zadovoljstva z delom na pojav izgorelosti med

medicinskimi sestrami. Obzornik zdravstvene nege, 55(1), 7–15. [8. 7. 2025]

Kleiner, M. J., Kinsella, E. A., Miciak, M., Teachman, G., McCabe, E., & Walton, D. M. (2023). An integrative review of the qualities of a 'good' physiotherapist. Physiotherapy theory and practice, 39(1), 89–116. https://doi.org/10.1080/09593985.2021.1999354 [9. 7.2025]

Lee, P. T., Loh, J., Sng, G., Tung, J., & Yeo, K. K. (2018). Empathy and burnout: A study on residents from a Singapore institution. Singapore Medical Journal, 59(1), 50–54. https://doi.org/10.11622/smedj.2017096 [8. 7. 2025]

Levinson, W., & Roter, D. (1995). Physicians' psychosocial beliefs correlate with their patient communication skills. Journal of general internal medicine, 10(7), 375–379. https://doi.org/10.1007/BF02599834 [8. 7. 2025]

Miciak, M., Mayan, M., Brown, C., Joyce, A. S., & Gross, D. P. (2018). The necessary conditions of engagement for the therapeutic relationship in physiotherapy: an interpretive description study. Archives of physiotherapy, 8, 3. https://doi.org/10.1186/s40945-018- 0044-1 [24. 7. 2025]

Morera-Balaguer, J., Martínez-González, M. C., Río-Medina, S., Zamora-Conesa, V., Leal- Clavel, M., Botella-Rico, J. M., Leirós-Rodríguez, R., & Rodríguez-Nogueira, Ó. (2023). The influence of the environment on the patient-centered therapeutic relationship in physical therapy: a qualitative study. Archives of public health, 81(1), 92. https://doi.org/10.1186/s13690-023-01064-9 [12. 7. 2025]

Moreno-Poyato, A. R., Rodríguez-Nogueira, Ó., & MiRTCIME.CAT working group (2021). The association between empathy and the nurse-patient therapeutic relationship in mental health units: a cross-sectional study. Journal of psychiatric and mental health nursing, 28(3), 335–343. https://doi.org/10.1111/jpm.12675 [8. 7. 2025]