POVZETEK

Medicinska etika je veda, ki se ukvarja z reševanjem etičnih dilem, s katerimi se soočajo zdravstveni delavci pri zdravljenju pacientov. V medicini prihaja do vedno novih odkritij, zato prihaja tudi do vedno novih etičnih dilem. Ena glavnih dilem je legalizacija evtanazije, ki so ji Slovenci načeloma naklonjeni. Eno temeljnih splošnih vodil medicinske etike je avtonomija  pacienta, kar pomeni, da ima pacient pravico o poteku svojega zdravljenja odločati sam. In zdravnik ima pravico do ugovora vesti. Pomembna dilema sodobne medicine je tudi obvezno cepljenje, s katerim oseba pridobi odpornost proti določeni bolezni, ne da bi to bolezen pred tem že prebolela. Za bolj poglobljen vpogled v področje medicinske etike sem izvedla intervju z zdravnico in pravnikom, ki sta z mano delila svoje izkušnje.

Ključne besede: medicinska etika, evtanazija, pacientova avtonomija, obvezno cepljenje

ABSTRACT

Medical ethics is the discipline of solving ethical dilemmas that medical personnel face while practising medicine. New moral dilemmas are arising because of constant medical discoveries. One of the biggest ethical dilemmas (in medicine) is the legalization of euthanasia, of which many people are in favor. One of the fundamental principles of medical ethics is patient autonomy, which states that the patient has the right to determine the course of their own treatment. The doctor, on the other hand, has the right to conscientious objection. A significant ethical issue of modern medicine is compulsory vaccination, which enables the patient to become resilient to a certain disease without recovering from it beforehand. To gain more insight into the field of medical ethics, I invited a doctor and a legal expert to an interview and asked them to share some of their experiences.

Keywords: medical ethics, euthanasia, patient autonomy, compulsory vaccination

UVOD

Etika je po spletnem slovarju Fran (b. d.) definirana kot »filozofska disciplina, ki obravnava merila človeškega hotenja in ravnanja glede na dobro in zlo.« V medicini se etična vprašanja porajajo že od njenega začetka, in sicer za začetnika sistematike te discipline velja Hipokrat, čigar prisego še danes prisežejo vsi študenti medicine, preden postanejo zdravniki. Danes morajo zdravniki pri svojem delovanju ravnati v skladu z različnimi etičnimi kodeksi in dokumenti, v Sloveniji so to med drugimi: Kodeks o zdravniški etiki, Deklaracija o pacientovih pravicah, Ženevska zdravniška zaprisega in po trenutni veljavni zakonodaji. A dokumenti ne rešijo vseh etičnih dilem in vprašanj, s katerimi se medicinska stroka sooča, kot so vprašanja legalizacije splava, evtanazije, genskega inženiringa, pravic posameznika do avtonomije, obveznega cepljenja in drugo. Zdravnik se pri reševanju etičnih in deontoloških dilem zanaša tudi na »lastni sistem vrednot, notranje procesiranje vsega, kar prihaja v njegovo čustvovanje od zunaj in ne nazadnje deontološka načela in etična pravila, ki mu narekujejo že ustaljeni sistem delovanje.«. (Balažič, 2010) Medicinska etika je izjemno široko področje, na določena vprašanja, ki se v disciplini odpirajo, pa morda ne bomo nikoli dobili dokončnega in enoznačnega odgovora. Najbolj pereče etične dileme, s katerimi se soočajo tudi slovenski zdravniki, so po mojem mnenju: legalizacija evtanazije, spoštovanje pacientove avtonomije ter obvezno cepljenje. (Balažič, 2010; Spletni slovar Fran, b. d.)

LEGALIZACIJA EVTANAZIJE

Beseda izhaja iz dveh grških besed: »eu«, ki pomeni dober in »thanatos«, ki pomeni smrt, torej pomeni »dobro smrt« oz. »prijazno smrt«. V preteklosti so ta pojem uporabljali za lahko smrt brez predhodne bolezni, hitro, dostojanstveno, častno smrt, pravzaprav za vse oblike zaželene smrti, danes pa pod tem pojmom dojemamo predvsem zdravniško pomoč ob smrti bolnika. Bistvo evtanazije je, da lahko bolnik, v primeru, da se odloči, da želi svoje življenje končati, zaprosi osebo, najpogosteje zdravnika, da izvede ta postopek. Poenostavljeno lahko pod evtanazijo razumemo kot »osebo A, ki namenoma povzroči smrt osebe B, zgolj zaradi dobrobiti osebe B«. Pomembno je, da oseba A to stori le izrecno na željo osebe B. Pogosto se pod pojmom razume pasivno evtanazijo, ki zajema vse »situacije, ko zdravstveno osebje ne uvaja ukrepov ali pa opušča ukrepe, ki bi sicer morda podaljšali bolnikovo življenje, vendar bi s tem le podaljševali njegovo trpljenje«. (Zwitter, 2019) Pojem ni povsem ustrezen, saj gre najpogosteje za opustitev zdravljenja, kar je sedaj že pravica vsakega pacienta, zakon namreč zahteva privolitev pacienta v vsak postopek zdravljenja, prav tako mu daje pravico katerokoli zdravljenje odkloniti. Kadar je zdravnik prepričan, da je boj z boleznijo izgubljen, pacient pa ni sposoben izraziti svoje volje, lahko upravičeno preneha z vsemi ukrepi, ki bolniku podaljšujejo trpljenje in za to dejanje ne potrebuje soglasja bolnika. Večja etična vprašanja nastajajo pri legalizaciji samomora z zdravniško pomočjo in aktivni evtanaziji. Samomor z zdravniško pomočjo je že legalen v nekaterih evropskih državah, na primer v Švici, na Nizozemskem, v Belgiji in v nekaterih ameriških zvezdnih državah. Zdravnik lahko pacientu v teh državah po pacientovi izrecni želji predpiše »zdravilo«, ki povzroči smrt. Zdravnik torej pri samem dejanju samomora ni prisoten. Bistveno je dejstvo, da bolnik pripravi in zaužije

»zdravilo« sam, zdravnik mu ga le predpiše. Pomembno je tudi, da imata pri tem dejanju tako

zdravnik kot farmacevt, ki zdravilo izdaja, pravico do ugovora vesti. Za razliko od samomora s pomočjo, zdravnik pri aktivni evtanaziji sredstvo za smrt bolniku, ki si tega želi, dostavi sam. V Sloveniji evtanazija ni legalna, vendar si določena društva vse bolj prizadevajo za njeno uzakonitev. Najbolj aktivno je društvo Srebrna nit, ki je leta 2023 vložilo predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki ga je Državni zbor zavrnil. Na posvetovalnem referendumu leta 2024 je sprejetje tega zakona podprlo več kot 54 odstotkov volilnih udeležencev, nasprotujejo mu Zdravniška zbornica, Komisija za medicinsko etiko in Slovensko zdravniško društvo. O želji slovenskih bolnikov po uzakonitvi evtanazije priča tudi vključevanje Slovencev v t. i. »samomorilski turizem«. Gre za potovanje v državo, kjer je evtanazija legalna, izvedejo jo lahko tudi na tujih državljanih, in sicer Slovenci najpogosteje odpotujejo v Švico. Zadnji primer, odmeven tudi v javnosti, je bil primer Alenke Čurin Janžekovič, ki je leta 2023 odpotovala v Švico, da bi tam izvedla samomor z zdravniško pomočjo. Alenka je o svoji odločitvi javno govorila in pozivala k široki javni razpravi o tej temi. Preden bo sprejet kakršenkoli zakon na to temo, je potrebno strogo začrtati pogoje, ki morajo biti za izvedbo evtanazije izpolnjeni, določiti postopek in skrbeti za kasnejši strogi nadzor nad postopkom. (Zwitter, 2019; Hope, 2014; Sobotainfo, 2019; Referendum o prostovoljnem končanju življenja; Društvo Srebrna nit, b. d.)

PACIENTOVA AVTONOMIJA

Spoštovanje pacientove avtonomije oziroma samostojnosti je eno izmed 4 temeljnih načel medicinske etike. V zdravstvu je avtonomija »sposobnost svobodno in neodvisno razmišljati in se odločati ter ravnati na podlagi takega razmišljanja in odločanja«. (Gillon, 1986 v Hope,  2014) Beseda izhaja iz grščine: »auto« (sam) in »nomos« (zakon), torej pomeni »sam svoj zakon«. Zdravnik je torej dolžen delovati v skladu s pacientovo odločitvijo o njegovem zdravljenju, (seveda v skladu z zakonodajo), tudi če se ne strinja z njo. Pacientu je zdravnik dolžen podati informacije o njegovem stanju, predstaviti potek bolezni in možnosti zdravljenja, a končno odločitev mora pacient sprejeti sam, na podlagi lastnih verskih, etičnih in kulturnih prepričanj. Pri določenih pacientih lahko avtonomijo omejimo. Nekateri pacienti to storijo prostovoljno, tako da se svoji pravici do avtonomije odrečejo in odločitve preložijo na zdravnika ali bližnje. Pogosteje pod osebe z omejeno avtonomijo razumemo osebe, ki niso sposobne razumevanja informacij, ocenitve lastnega stanja, tehtanja med različnimi možnostmi in oblikovanja odločitev. Nekatere izmed takih skupin so »otroci, nezavestni bolniki in bolniki z omejeno zavestjo, bolniki, ki so zaradi nenadne hude bolezni v resnem čustvenem šoku ter bolniki z nekaterimi psihiatričnimi stanji, kamor prištevamo tudi duševno zaostalost in starostno demenco«. (Zwitter, 2018) V preteklosti je odločitve o zdravljenju teh oseb vedno sprejemal zdravnik sam, kar še vedno velja v situacijah, ki zahtevajo takojšnje ukrepanje, v vseh ostalih primerih se mora zdravnik pri odločanju opreti na svojce in pacientova vnaprejšnja navodila. Če pacient ni podal vnaprejšnjih navodil, odločitev namesto osebe z omejeno avtonomijo sprejme druga oseba - skrbnik. Za otroka to funkcijo navadno prevzamejo starši, za druge osebe pa bližnji sorodniki, ki za svoje zastopanje po navadi nimajo posebnih dokumentov in jim moramo verjeti na besedo. Bistvena razlika med avtonomnim in nadomestnim odločanjem je ta, da lahko oseba s polno avtonomijo sprejme tudi odločitev, ki mu je objektivno v škodo, a jo mora zdravnik spoštovati. Nadomestno odločanje temelji na načelu dobrodelnosti in ne na spoštovanju avtonomije. Za osebo, za katero se odločamo, ne moremo etično zagovarjati odločitve, ki bi jim škodila. V primeru, da se svojci/skrbniki o zdravljenju ne morejo odločiti, ali zdravnik oceni, da namerno delujejo pacientu v škodo, lahko v določenih primerih ravna po svoji vesti oziroma se posvetuje s svojimi kolegi. V 16. členu Kodeksa zdravniške etike je namreč zapisano: »Kadar ni znana volja pacienta, ki ni sposoben odločanja o sebi, se zdravnik posvetuje s svojci ali bližnjimi in predlaga takšno zdravljenje, ki je po njegovi presoji bolniku v največjo korist. Če v pogovoru ne pride do soglasja, se glede bolnikove največje koristi opredeli zdravniški konzilij in svoje mnenje posreduje svojcem ali bližnjim. Če se nesoglasje ne razreši, zdravnikov drugačno mnenje svojcev ali bližnjih ne zavezuje.«. Vse pogosteje se posamezniki odločijo za predložitev vnaprejšnjega navodila oziroma »zdravstvene oporoke«, v kateri pacient vnaprej izrazi, kako želi, da poteka njegovo zdravljenje in predvsem, katerih ukrepov ne dovoli. Tako navodilo mora napisati pacient sam, in sicer vnaprej, pred nastopom dejanske bolezni, vsebina pa je precej splošna, saj je težko predvideti dejanski potek bolezni. Najpogosteje gre v teh primerih za prepoved oživljanja, sprejema na intenzivni oddelek, ali nesmiselnega podaljševanja življenja. Določeni pacienti se sami odločijo za omejitev lastne pravice do avtonomije in tako preložijo odločitev o zdravljenju na svojega zdravnika ali svojce. V nekaterih primerih lahko omejitev avtonomije posamezniku vsilimo, in sicer v primeru, ko pacientova pravica do avtonomije trči ob interes drugega posameznika, taki primeri so na primer obvezno cepljenje, obvezni zdravniški pregledi za pridobitev zaposlitve, vozniškega dovoljenja, vstop v vrtec ali šolo. Še ena zanimiva dilema je neprostovoljno oziroma prisilno zdravljenje, najpogosteje pri psihiatričnih bolnikih. Zanimivo je to, da se pogoji na psihiatričnem področju od države do države precej razlikujejo, na telesnem področju pa so precej bolj poenoteni. Psihiatrični bolniki so tako deležni različne obravnave, glede na to, v  kateri državi se nahajajo, kar je v zdravstvu na evropskem območju edinstvena situacija. Pri vprašanju neprostovoljnega zdravljenja gre večinoma za prevlado ustrezne zaščite družbe nad avtonomnim odločanjem posameznika, ki ga v teh primerih obravnavamo kot nevarnega, torej za omejenost pacientove pravice do avtonomije s pravico drugih ljudi do varnosti, s tem pa presežemo tudi njegovo pravico do prostosti. Tudi zdravnik sam ima pravico do lastne avtonomije in lahko pred izvedbo zdravstvenega posega vloži ugovor vesti. (Zwitter, 2018; Kodeks zdravniške etike, 2016; Hope, 2014; Zwitter, 1998; Koprivnik, 2020; Zakon o

pacientovih pravicah, 2008)

OBVEZNO CEPLJENJE

Z besedo cepljenje v medicini označujemo »medicinski postopek, s katerim aktiviramo imunski odgovor osebe/pacienta z vnosom živih oslabljenih mikrobov, uničenih mikrobov ali posameznih mikrobnih molekul z namenom ustvarjanja odpornosti«. (Delovna skupina za zVEM, 2010) Je torej postopek, s katerim oseba pridobi odpornost na določeno nalezljivo bolezen, ne da bi to bolezen sama prebolela. »Cepljenje ima trojni pomen. Prvi je zaščita posameznika pred nalezljivo boleznijo, drugi je zajezitev širjenja nalezljive bolezni, tretji pa zaščita tistih, ki zaradi bolezni ali imunskih pomanjkljivosti ne smejo biti cepljeni.«. (Zwitter, 2018) Razvoj cepiv velja za enega največjih dosežkov medicine, program cepljenja pa za enega najbolj učinkovitih javnozdravstvenih ukrepov, ki je pri nas in po svetu pomembno prispeval k preprečevanju in obvladovanju nalezljivih bolezni. Za izumitelja prvega cepiva velja Edward Jenner, ki je leta 1796 izdelal cepivo proti črnim kozam. To bolezen smo z uvedbo sistematičnega cepljenja do leta 1990 popolnoma iztrebili. V Sloveniji imamo zelo uspešen program cepljenja; obveznih oziroma močno priporočljivih je 11 cepljenj otrok in mladostnikov, in sicer proti: davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, otroški paralizi, okužbam s hemofilusom influence tipa b, pnevmokoknim okužbam, ošpicam, mumpsu, rdečkam, hepatitisu B in okužbam s humanimi papilomavirusi (HPV).

Področje obveznega cepljenja ureja Zakon o nalezljivih boleznih, le-ta pa poleg obveznih cepljenj določa tudi pogoje za opustitev cepljenja pri otroku, postopek za ravnanje pri neupravičeni opustitvi cepljenja ter globe za kršitelje, ki znašajo od 400 do 4000 evrov. Neustrezno cepljen otrok je lahko tudi zavrnjen ob vpisu v vrtec. Ti postopki so sicer zakonsko določeni, a do dejanskih prijav staršev kršiteljev prihaja zelo redko, prijavo mora namreč vložiti zdravnik cepitelj.

V določenih primerih lahko tudi pri obveznem cepljenju pride do morebitnih negativnih stranskih učinkov, ki so večinoma blagi, kratkotrajni in za bolnika neškodljivi. Pomembno je poudariti, da so morebitni zapleti zaradi cepljenja skoraj vedno bistveno blažji kot naravno prebolevanje teh bolezni. Ob morebitnih zapletih zaradi obveznega cepljenja, ki se kažejo z resnim in trajnim zmanjšanjem življenjskih funkcij, ima oseba v Republiki Sloveniji pravico do odškodnine. Odškodninsko odgovornost države določa 53. člen Zakona o nalezljivih boleznih, s tem zakonom so določene tudi višine odškodnine, ki se izplačajo iz sredstev državnega proračuna. Zelo redko je za zaplete krivo dejansko cepivo, pogosteje gre za napako pri izvajanju. Vsa cepiva, uporabljena v Republiki Sloveniji, so namreč večkrat preverjena in strogo nadzorovana, zabeleženi so tudi vsi morebitni negativni stranski učinki. Za vsako cepivo obstaja Povzetek glavnih značilnosti zdravila (Summary Product Characteristics-SPC). Ta  dokument poleg možnih učinkov vsebuje ime, primerno dozo, način uporabe, sestavine in reakcije z drugimi zdravili.

Vse večje postaja t. i. anticepilsko gibanje. Anticepilci oziroma antivakserji (antivaxxers) so ljudje, ki nasprotujejo obveznemu cepljenju, obstajajo pa že vse, odkar obstajajo cepiva. Gibanje se je začelo v Angliji, kasneje pa se je razširilo po vsem svetu. Ob občasnih polemikah, do katerih je v zgodovini cepljenja na žalost prišlo, se odpor po navadi močno okrepi. Še posebej v zadnjih letih, z razvojem družabnih omrežij in vse večjim vsesplošnim nezaupanjem v sodobno medicino, ima vse več ljudi dvome o varnosti cepiv, kar smo lahko opazovali tudi ob nedavni pandemiji virusa Covid-19. Pogosto je širjenje neresničnih in nepreverjenih podatkov o škodljivosti cepiv, na primer, da cepiva povzročajo krvne strdke, neplodnost in celo avtizem. V Sloveniji je staršev, ki imajo pomisleke o cepljenju svojih otrok, vse več. »Na podlagi raziskave so ugotovili, da je približno polovica mladih staršev takih, ki bodo otroke cepili, deset odstotkov jih cepljenju nasprotuje, vmes pa je 40 odstotkov mladih staršev, ki so negotovi.«. (Verčič, 2017, v Lukič, 2017) Ker se v zadnjem času vse več staršev, tudi v Sloveniji, odloča, da ne bodo cepili svojih otrok, se splošna imunost populacije zmanjšuje, nekatere bolezni, kot so na primer ošpice in oslovski kašelj, ki so v Sloveniji veljale za iztrebljene, pa se ponovno pojavljajo. (Zakon o nalezljivih boleznih, 1995; Grgič Vitek, 2018; Kapitanovič, 2021; Lukič, 2017; Slovenski terminološki slovar zdravstvene informatike, 2010; Zwitter, 2018)

RAZISKAVA VIDIKA ETIČNIH PROBLEMOV SODOBNE MEDICINE Z VIDIKA STROKE

V okviru raziskave, osredotočene na vprašanja medicinske etike, smo izvedli poglobljen strukturiran intervju z dvema strokovnjakoma – pravnikom, zaposlenim na področju gospodarskega prava in zdravnico, ki deluje na področju slikovne diagnostike. Kljub njunemu zasedenemu urniku sta z veliko pripravljenostjo sodelovala pri raziskovalnem pogovoru, ki je bil izveden preko spletne platforme Zoom. Intervju je potekal v prijetnem in profesionalnem vzdušju, odgovore smo z dovoljenjem sogovorcev posneli in kasneje natančno prepisali, kar nam je omogočilo verodostojen vpogled v njune strokovne izkušnje in razmišljanja o etičnih izzivih v medicini in pravu.

Njuna pripoved se je najprej osredotočila na osebna srečanja z etičnimi dilemami v poklicni praksi. Pravni strokovnjak je opisal primer, v katerem je moral kot odvetniški pripravnik zastopati obdolženca, ki je bil obtožen preprodaje prepovedanih drog. Čeprav mu osebno takšna dejanja niso blizu in je do ljudi, ki se ukvarjajo s preprodajo drog, imel sprva zadržke, se je odločil, da bo ravnal v skladu s svojo profesionalno dolžnostjo, torej da bo stranko zastopal ne glede na osebne vrednostne sodbe. Z izkušnjo je pridobil spoznanje, da je tudi obdolženec, ki je bil mlad, in po lastni oceni prijeten fant, le zašel na napačno pot, kar mu je omogočilo, da je nanj začel gledati bolj človeško in brez notranjih zadržkov nadaljeval s strokovnim zastopanjem.

Na drugi strani je zdravnica opisala dogodek iz urgentne službe, kjer je sprejela zaprto osebo z znaki akutnega vnetja trebušne votline. Kljub temu da sta pacienta spremljala dva policista, je  ob njegovem nekoliko agresivnem vedenju občutila strah, saj je bil dogodek po nasilnem napadu na zdravnika v eni izmed slovenskih bolnišnic. Vendar se je, kot pravi, zavestno odločila, da bo strah potisnila v ozadje in sledila temeljnemu načelu svojega poklica – pomagati bolniku, ne glede na okoliščine. Po izvedeni preiskavi se je izkazalo, da je imel pacient vneti slepič in da je bil poseg ključen, kar ji je potrdilo pravilnost odločitve, da ni dovolila, da bi jo lastna ogroženost odvrnila od strokovne dolžnosti.

Ko smo ju vprašali o pogostosti tovrstnih etičnih izzivov, je zdravnica poudarila, da se v slikovni diagnostiki redkeje srečuje z dilemami, ki bi bile neposredno povezane z odnosi do pacientov, vendar se etične dileme pojavljajo predvsem pri odločanju o uporabi diagnostičnih metod, ki vključujejo tveganje zaradi izpostavljenosti ionizirajočemu sevanju. Še posebej pri obravnavi nosečnic, kjer je treba presoditi med koristnostjo diagnostične metode, kot je računalniška tomografija (CT), in možnim škodljivim vplivom na plod. V takih primerih se zdravniki ravnajo po mednarodno uveljavljenem načelu »As Low As Reasonably Achievable (ALARA)«, kar pomeni, da si prizadevajo uporabiti najnižjo možno dozo sevanja, ki še omogoča ustrezno diagnostično vrednost, obenem pa upoštevajo tudi praktične omejitve, kot je npr. sposobnost nosečnice, da med preiskavo leži pri miru. Takšno presojo zaznamuje tako skrb za zdravje kot tudi spoštovanje človeškega dostojanstva.

V nadaljevanju je zdravnica izrazila, da Hipokratovo prisego razume kot pomembno etično vodilo, ki presega zgolj odnos do pacientov. Zanjo prisega vključuje tudi spoštovanje do zdravniških kolegov in celotne stroke. Čeprav opaža, da nekateri zdravniki prisegi ne pripisujejo večjega pomena, sama verjame, da ji načelno in poklicno sledi, zlasti v svojem vsakdanjem ravnanju in vrednotah.

Pravnik je na vprašanje o svojem poznavanju medicinskega prava pojasnil, da se neposredno z vprašanji zdravniške odgovornosti sicer ni ukvarjal, vendar ima bogate izkušnje z obravnavo tem, ki so z medicinsko etiko tesno povezane. Posebej se je ukvarjal s človekovimi pravicami, varovanjem zasebnosti in dostopom do informacij, kot tudi z upravnopravnimi postopki, kar mu omogoča dobro razumevanje strukture pravic v okviru javnega zdravstvenega sistema.

V pogovoru o evtanaziji sta oba sogovorca izrazila podporo možnosti njene legalizacije, vendar z močno izraženo potrebo po strogem nadzoru in regulaciji. Zdravnica je izpostavila primer bolnikov, ki so dolgo časa v stanju možganske smrti in priklopljeni na aparate brez možnosti ozdravitve, pri čemer se sprašuje, ali ima tako ohranjanje biološkega življenja še smisel. Zaveda se nevarnosti zlorab, zato meni, da bi bilo treba uzakonitev spremljati z jasnimi merili in pravili, podobno kot v nekaterih drugih evropskih državah. Pravni strokovnjak je vprašanje obravnaval skozi primerjalno pravno in kulturno perspektivo ter opozoril na obstoječe mehanizme v Sloveniji, ki že danes omogočajo izvajanje prisilnih medicinskih ukrepov pod strogim nadzorom. S tem je pokazal, da bi bilo evtanazijo mogoče vpeljati ob uporabi podobnih zaščitnih pravnih okvirjev.

Tematika obveznega cepljenja otrok je sprožila odločna mnenja obeh sogovorcev. Zdravnica je poudarila, da je obvezno cepljenje eden največjih dosežkov javnega zdravstva, saj je omogočilo izkoreninjenje številnih nevarnih bolezni. Po njenem mnenju se posameznik ne bi smel imeti pravice odpovedati zaščiti, ki jo cepljenje zagotavlja skupnosti. Pravnik je njeno stališče dopolnil z razmislekom o pravicah in dolžnostih staršev, kjer je po njegovem mnenju treba upoštevati tako otrokovo dobrobit kot širši pomen kolektivne imunosti. Zavrača stališče, da bi bila zavrnitev cepljenja izključno pravica staršev, saj gre v bistvu za zanemarjanje otroka. Oba

sogovorca se strinjata, da bi moral biti sistem bolj transparenten, tudi kar zadeva možne zaplete, povezane s cepljenjem, in da bi morali prizadeti posamezniki imeti pravico do ustreznega nadomestila, če zaradi cepljenja utrpijo škodo.

Pogovor se je nadaljeval z razpravo o pacientovi avtonomiji in o tem, ali jo lahko zdravnik v določenih okoliščinah omeji. Zdravnica je poudarila, da to pride v poštev le v izjemnih primerih, ko je ogroženo življenje pacienta in ko le-ta ni več zmožen odločanja. V običajnih razmerah ima vsak pacient pravico zavrniti zdravljenje, četudi to pomeni ogrožanje lastnega zdravja. Omenila je tudi primer, ko je pacient zavrnil zdravljenje diagnosticiranega raka, a se po dveh letih, ko je bolezen napredovala, vrnil v slabem zdravstvenem stanju. Podobno stališče je predstavil tudi pravnik, ki je izpostavil, da je avtonomija posameznika v zdravstvu temeljna pravica, ki je ni mogoče enostavno prezreti.

Pri vprašanju, ali je dopustno, da svojci bolniku ne povedo resnice o njegovem zdravstvenem stanju, sta oba sogovorca jasno zavzela stališče, da ima bolnik pravico do popolne in iskrene informacije. Zdravnica meni, da je to temeljni del zdravniške dolžnosti, čeprav mora biti način posredovanja informacije prilagojen in občutljiv. Pravnik je opozoril na nezakonitost takšnih praks, četudi so včasih uveljavljene, in poudaril, da zdravnik ne sme dovoliti, da svojci vplivajo na komunikacijo z bolnikom, dokler je ta pri zavesti in sposoben sam odločati.

Na vprašanje o uporabi ugovora vesti je zdravnica odgovorila, da te pravice še nikoli ni uveljavila, saj se doslej ni znašla v situaciji, ki bi od nje terjala tako skrajno odločitev. Vendar je obenem poudarila, da je mogoče, da bi jo v izjemnem primeru, ki bi jo moralno globoko prizadel, tudi uveljavila. Osebno verjame, da bi moral biti zdravnik usmerjen v etično delovanje, ki temelji na poklicni dolžnosti do pacienta.

Celoten intervju je razkril raznoliko in poglobljeno razumevanje etičnih vprašanj skozi prizmo dveh različnih strok. Medtem ko zdravnica razmišlja predvsem v kontekstu klinične prakse in neposredne skrbi za pacienta, pravnik ponuja širši pravni in filozofski pogled na sistemske in institucionalne okvire, ki regulirajo pravice in dolžnosti posameznika v zdravstvenem kontekstu. S tem je bil intervju dragocen prispevek k razumevanju sodobnih etičnih izzivov, ki jih pogojujejo tako poklicne kot družbene okoliščine.

SKLEP

Etika je veda, ki poskuša razločevati med dobrim in zlim, oziroma med pravilnim in napačnim ravnanjem. Medicina je področje, znotraj katerega prihaja do vedno novih postopkov in odkritij, ki lahko v vse večji meri spreminjajo človeško telo in življenje. Prav zaradi tega je nujno postavljanje striktnih etičnih smernic, ki bi usmerjale delovanje zdravnikov. Vsak korak zdravniške dejavnosti namreč temelji na sprejemanju odločitev. Eno največjih vprašanj medicinske etike je legalizacija evtanazije. Javnost je legalizaciji tega postopka v Sloveniji večinsko naklonjena, težava pri tem je nepravilno razumevanje posameznih pojmov. Vložen je bil tudi predlog Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, ki mu nasprotujejo Zdravniška zbornica, Komisija za medicinsko etiko in Slovensko zdravniško društvo. V vsakem primeru je pred legalizacijo tega postopka potrebna jasna določitev pogojev, pod katerimi bi lahko bil postopek izveden, ter kasnejši strog nadzor te prakse. Spoštovanje pacientove avtonomije je eno izmed štirih temeljnih načel medicinske etike. Vsak pacient ima pravico, da je v popolnosti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in da nato sam odloča o svojem zdravljenju, pravico ima zdravljenje tudi zavrniti. Oseba lahko za potek svojega

zdravljenja poda tudi vnaprejšnje navodilo, ki je uradni dokument, v katerem pacient jasno definira, kakšno zdravljenje želi oziroma katerih ukrepov ne želi. V določenih primerih je vsiljena omejitev avtonomije posameznika upravičena, predvsem ko gre za varovanje pravic drugih ljudi, npr. z obveznim cepljenjem, pregledi za pridobitev vozniškega izpita. Vedno je neetično prikrivanje informacij pacientu. Velika dilema v zdravstvu je tudi prisilno zdravljenje, predvsem psihiatričnih bolnikov, ki je v Sloveniji dovoljen z Zakonom o duševnem zdravju. Do avtonomije je opravičen tudi zdravnik, ki ima pravico do ugovora vesti. Sistem obveznega cepljenja je v Sloveniji izredno dobro urejen, kljub temu vse več staršev svojih otrok ne cepi, kar vodi v zmanjšanje imunosti populacije in posledično do vračanja bolezni, ki smo jih v preteklosti že iztrebili. Danes je pri nas za otroke obvezno oziroma zelo priporočljivo cepljenje proti enajstim nalezljivim boleznim. V določenih primerih lahko po cepljenju pride do zapletov. Večinoma gre za blage stranske učinke, do resnih zapletov pride v izredno redkih primerih. Prej omenjeni zakon predvideva tudi odškodnine, do katerih so upravičeni vsi, pri katerih zaradi cepljenja pride do zmanjšanja življenjskih funkcij. V Sloveniji je, tako kot povsod po razvitem svetu, vse močnejše »anticepilsko gibanje«, ki nasprotuje cepljenju.

Iz pogovora s strokovnjakoma iz področja medicine in prava je razvidno, da se z etičnimi vprašanji srečujejo zdravstveni delavci na vseh ravneh zdravstvenega sistema, od vsakdanjih etičnih dilem do kompleksnih, sistemskih problemov. Na veliko takih vprašanj jim pomagajo odgovoriti že veljavni etični kodeksi, recimo Hipokratova zaprisega in Kodeks zdravniške etike ter zakonodaja, vendar kljub temu ostajajo situacije, v katerih morajo zdravstveni delavci ravnati po svoji lastni presoji. Čeprav Zdravniška zbornica ni podprla predloga zakona o evtanaziji, je moja sogovornica na primer naklonjena uzakonitvi te prakse, poudarja pa pravno kompleksnost in zahtevnost nadzora izvajanja v praksi. Pravnik dodaja, da v Sloveniji že imamo izkušnje z visoko reguliranimi postopki, kot je na primer prisilno zdravljenje, torej bi lahko izpeljali tudi legalizacijo evtanazije. Tudi na področju obveznega cepljenja oba poudarjata pomen cepljenja tako za lastno imunost kot za imunost celotne družbe ter ugotavljata, da nadzor tega postopka v Sloveniji ni dovolj temeljit. Glede pacientove avtonomije sta si enotna, da mora vsak bolnik imeti pravico sam sprejemati odločitve o svojem zdravljenju. Ko pomislimo na etične dileme v zdravstvu, se nam pred očmi verjetno pojavijo prizor kloniranj in poskusov na ljudeh iz znanstvenofantastičnih filmov, v resnici pa gre večinoma za vsakodnevna vprašanja, s katerimi se zdravstveni delavci srečujejo pri svojem delu in za vprašanja, ali bomo določene prakse v Sloveniji uzakonili ali ne. Gre torej za določanje, katere pravice ima pacient in katere zdravnik. V Sloveniji bi tako bil potreben temeljit strokovni premislek o prenovitvi zdravniških etičnih smernic, ki bi jasno usmerjale in opredeljevale zdravnikovo delo, in hkrati upoštevale pacientove želje in prepričanja o lastnem zdravljenju.

LITERATURA

• Balažič, J (2010). Deontologija na prepihu časa. V K. Tušek-Bunc (ur.), 6. mariborski kongres družinske medicine: zbornik predavanj (str. 178). Zavod za razvoj družinske medicine
• Društvo Srebrna nit (b. d.). Pridobljeno na: https://www.srebrna-nit.si/index.php [4. 3. 2025]