POVZETEK

Motivacija je pomemben duševen proces, saj spodbuja, vzdržuje in ohranja našo aktivnost, da bi dosegli nek cilj. Je ključnega pomena pri ukvarjanju s športom, saj brez nje ne bi videli smisla v športni aktivnosti in bi hitro obupali. Pomembno vlogo pri mladostnikovi motivaciji za ukvarjanje s športom ima tudi družina, saj se navade izoblikujejo že zgodaj v mladostništvu. Seveda ne smemo zanemariti tudi vpliva samopodobe na športnikov nastop in motivacijo za trening. Pomembno je, da si športnik zna postaviti cilje, saj s tem ve razlog njegovega ukvarjanja s športom in ima hkrati veliko večjo motivacijo.

Ugotovili smo, da mladim največjo motivacijo za ukvarjanje s športom predstavlja lasten užitek in dobro počutje ob športni aktivnosti. Večina mladostnikov ima visoko motivacijo za ukvarjanje s športom. V povprečju namenijo dnevno športni aktivnosti 45 – 60 minut svojega časa. Večina se tudi strinja s trditvijo: »Športnice so zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o »popolnem« telesu, kar lahko znižuje njihovo samopodobo«. Prav tako večino mladih doma spodbujajo k ukvarjanju s športom.

KLJUČNE BESEDE: motivacija, šport, mladostniki, samopodoba, družinski odnosi

ABSTRACT

Motivation is an important mental process, as it stimulates, maintains, and directs our activity toward achieving set goals. It plays a crucial role in engaging in sports, because without it, we would often see no purpose in physical activity and would quickly give up. Family also has a significant influence on a young person’s motivation for sports, since habits begin to form early in childhood and adolescence. We must also not overlook the impact of self-image on an athlete’s performance and motivation to train. It is important that athletes are able to set goals for themselves, as these provide direction, meaning, and increase motivation for regular participation in sports.

Based on the findings, we discovered that the greatest source of motivation for young people to engage in sports is the enjoyment and well-being they experience during physical activity. Most teenagers report high motivation for sports, dedicating an average of 45 to 60 minutes daily to physical activity. The majority agree with the statement: »Female athletes, due to the demands of specific sports disciplines, are subject to body changes caused by training that do not conform to societal and media ideals of the »perfect« body, which can lower their self- image.« In addition, most young people state that their home environment encourages them to engage in sports, which is another important factor in developing long-term motivation for movement and a healthy lifestyle.

KEY WORDS: motivation, sport, adolescents, self-image, family relationships

UVOD

Vsi športniki se soočajo s problemom izgube oziroma pomanjkanja motivacije. Kot je vsem znano, je motivacija ključnega pomena za doseganje dobrih športnih dosežkov in dobrega mentalnega počutja. Pomanjkanje motivacije namreč vodi v zanemarjanje športne kondicije, opuščanje treningov in posledično slabo počutje. Športnik lahko, kot posledico njenega pomanjkanja, popolnoma preneha s treniranjem, kar pa lahko precej negativno vpila na njega samega. Veliko športnikov se s športom ukvarja že od rane mladosti, kar pomeni, da bi prenehanje ukvarjanja z njim povzročilo šok na telo. V današnjem času je motivacija še toliko bolj pomembna, saj je s prihodom socialnih omrežji postala precej ogrožena. Prikazovanje nerealnih fotografij fizične podobe dosežene »v samo enem mesecu« okruši športnikovo motivacijo in samopodobo, saj se sam za svoj uspeh in postavo trudi že več let zapored.

S težavo z ohranjanjem motivacije se sooča vedno več športnikov. Velik vpliv imajo samoiniciativnost, odnosi med soigralci, odnosi v družini ter odnos s trenerjem. Ker sem športnica tudi sama, se zavedam negativnega vpliva dejavnikov na motivacijo in kako je le-ta pomembna za uspeh športnika, zato sem si za temo raziskovanja izbrala motivacijo in šport.

Namen raziskave je, da najdemo motiv, s katerim se mladostniki najpogosteje in najučinkoviteje motivirajo. Zanima nas tudi, kako visoka je njihova motivacija, koliko časa dnevno namenijo športu in kako starši vplivajo na njihovo ukvarjanje s športom, da bi lažje preučili povezanost med motivacijo in športom.

Cilj raziskave je ugotoviti, kako različni dejavniki vplivajo na motivacijo in športom med mladimi. Z raziskavo želimo bolje razumeti, kateri dejavniki spodbujajo ali zavirajo športno

dejavnost med mladimi, ter kako se njihova notranja in zunanja motivacija odražata v njihovem vsakdanjem življenju. Osredotočili smo se predvsem na dejavnike samopodobe, družinskih odnosov in notranje motiviranosti.

MOTIVACIJA V ŠPORTU

Motivacija so vsi procesi spodbujanja, vzdrževanja in usmerjanja telesnih in duševnih dejavnosti, zato da bi se uresničil cilj. Obsega potrebe, motive, želje, cilje, vrednote, ideale, interese, voljo. V naši osebnosti imajo potrebe vlogo kot motor v avtomobilu, zato jih imenujemo tudi motivacija potiskanja. Glede na naše ideale, vrednote in želje pa izberemo cilje, ki jih želimo doseči, ker menimo, da bodo zadovoljili naše potrebe. Ti usmerjajo in spodbujajo naše vedenje in jih imenujemo motivacija privlačnosti. Če se vrnemo na primer avtomobila, imajo v naši osebnosti podobno vlogo kot volan. Avto brez motorja ne gre naprej, brez volana pa nekontrolirano divja (Kompare, 2016).

Potreba je stanje neravnovesja v organizmu, ki ga povzroči pomanjkanje ali presežek snovi v telesu ali informacij v duševnosti. Neprijetna čustva nas opozarjajo na nezadovoljene potrebe. Da bi te potrebe zadovoljili, si zadamo cilje. Cilji so predmeti in situacije, za katere pričakujemo, da bodo zadovoljili našo potrebo. Želja je predstava o cilju, ki naj bi nam prinesel zadovoljstvo. Želja ne vsebuje vedno namena za njeno uresničitev (v nasprotju s potrebo). Potreba je usmeritev k cilju, povežeta se motivacija potiskanja in motivacija privlačnosti in nastane motiv. Motiv je doživeta potreba usmerjena k cilju, od katerega pričakujemo, da bomo z njegovo uresničitvijo zadovoljili tudi potrebo. To so vsi tisti dejavniki, ki usmerjajo naše vedenje, zaznavanje, učenje in mišljenje (Kompare, 2016).

Motivacijo delimo na dve vrsti in sicer zavestno voljo in odločanje (kadar jasno razmišljamo o ciljih, željah, vrednotah in idealih) ter na nezavedno (ne prepoznamo nezadovoljenih potreb in ne znamo primerno ukrepati) (Kompare, 2016). Motivacijo delimo tudi na notranjo (intrinzično) in zunanjo (ekstrinzično) motivacijo. V prvem primeru motivacija izhaja iz našega notranjega zadovoljstva, ki ga doživljamo ob določenem vedenju oziroma ob doseganju ciljev. Notranje smo motivirani takrat, ko delujemo kljub temu, da za dejanje ne bomo prejeli nobene zunanje »nagrade«. Zunanji motivi pa so tisti, ki ne izhajajo iz nas samih, temveč iz zunanjega sveta in pogosto vključujejo nagrade, kot npr. medalje. Posamezniki, ki so motivirani z zunanjo motivacijo, izvajajo naloge tudi če jim same po sebi niso prijetne in v njih ne najdejo zadovoljstva. Zunanjih motivatorjev se je dobro oprijeti takrat, ko nam primanjkuje notranje motivacije in nam primanjkuje kompetenc za opravljanje določene naloge. Raziskave so pokazale, da so dolgoročno notranji motivacijski dejavniki vzdržljivejši od zunanjih, saj ob dosegu cilja z zunanjo motivacijo veliko težje dobimo nov zagon (Strniša, b. d.).

Kljub številnim prednostim aktivnega življenjskega sloga je pomanjkanje telesne aktivnosti problem med študenti (mladostniki naj bi bili dnevno telesno aktivni približno 60 min (NIJZ, b. d.). Ključno pri raziskavah telesne dejavnosti je razvijanje razumevanja motivacije. Večina raziskav, namenjenih povečanju motivacije za telesno aktivnost in zavezanost k njej, se osredotoča na vedenje pri vadbi in ignorira udejstvovanje v športu. V študiji avtorji primerjajo motivacijo za udejstvovanje v športu v primerjavi z vadbo med študenti. Rezultati kažejo, da so udeleženci pogosteje poročali o intrinzičnih motivih, kot sta užitek in izziv, za ukvarjanje s

športom, medtem ko so bile motivacije za vadbo bolj zunanje in osredotočene na videz in težo ter obvladovanje stresa. Ugotovitve kažejo, da so motivi za udejstvovanje v športu bolj zaželeni kot motivi za vadbo in lahko olajšajo boljše upoštevanje priporočil glede telesne dejavnosti (Kilpatrick et al., 2005).

V tujihraziskavah so bile ugotovljene pomembne razlike v vrstah motivacije med spoloma: dekleta so dosegla višje rezultate pri zunanji motivaciji (povezava z videzom), medtem ko so bili fantje bolj usmerjeni v užitek in kompetentnost (notranja motivacija). Poleg tega so udeleženci, ki so poročali o dodatni telesni dejavnosti, ne glede na spol, dosegli višje rezultate pri skoraj vseh vrstah motivacije, razen pri socialni motivaciji. Ugotovitve poudarjajo močan vpliv zunanjega videza med mladostniki. Samopresojanje športnih spretnosti in splošne telesne pripravljenosti je bilo prav tako višje pri tistih, ki so poročali o dodatni telesni dejavnosti. Raziskava je pokazala tudi razlike med spoloma pri presoji taktičnih in tehničnih spretnosti: fantje so se višje ocenili pri ekipnih športih, dekleta pa pri individualnih dejavnostih (npr. gimnastika) (Adamczak in Bronikowski, 2025).

Potrebe najpogosteje delimo na fiziološke in psihosocialne. Fiziološke so prirojene in univerzalne – enake pri vseh ljudeh. Najpomembnejše fiziološke potrebe delimo na potrebe po ohranitvi življenja (voda, hrana, kisik, spanje…) ter na potrebe po ohranitvi vrste (razmnoževanje, potomci). Psihosocialne potrebe pa izvirajo iz nepopolnega duševnega ravnovesja in so povezane s človekovim življenjem v skupini. Nekatere potrebe so pridobljene (po lepoti, urejenosti, ustvarjanju…), za nekatere pa se strokovnjaki še niso poenotili, ali so pridobljene ali naučene (po pripadnosti, spoštovanju…). Potrebe so bolj podrobno predstavljene v Maslowi hierarhiji potreb. Pravi, da morajo biti potrebe na nižji ravni običajno zadovoljene, preden začutimo potrebe na višji ravni. Osnovne potrebe usmerjajo naše vedenje, saj so dejavne le toliko časa, dokler jih ne zadovoljimo. Potem se pojavi potreba na višji stopnji itd. Pod osnovne potrebe si po vrsti sledijo fiziološke potrebe (hrana, voda…), potrebe po varnosti (socialni in psihični), potrebe po ljubezni in pripadnosti (dajanja in sprejemanja ljubezni, izražanje naklonjenosti…) ter potrebe po spoštovanju (da bi imeli drugi ljudje dobro mnenje o nas). Za zadovoljevanje teh potreb vedno potrebujemo druge ljudi. Nižje kot je potreba, tem pomembnejša je za naše preživetje. Višje kot se povzpenjamo po hierarhiji, bolj dobivajo potrebe psihološki značaj in manj biološkega. Mlajši kot je človek, tem bolj so zanj pomembne osnovne potrebe. Če so bile v otroštvu primerno zadovoljene, bomo v odraslosti lažje prenašali njihovo pomanjkanje, hkrati pa imamo tudi več možnosti za doseganje samoaktualizacije (Kompare, 2016).

Imamo tudi višje potrebe, katerih pa ne zadovoljujemo zaradi pomanjkanja, ampak smo usmerjeni v osebno rast (usmerjajo nas k novim ciljem). To pomeni, da pozitivno razvijamo svoj jaz. Za njihovo zadovoljevanje, v nasprotju z osnovnimi potrebami, ne potrebujemo drugih ljudi. Pod višje potrebe po vrsti sodijo kognitivne potrebe (potrebe po znanju in razumevanju), estetske potrebe (potrebe po lepoti, umetnosti, simetriji in redu) ter samoaktualizacija (potrebe po uresničitvi potencialov in talentov) (Kompare, 2016).

Na športnika vplivajo lastna pričakovanja, pričakovanja njemu pomembnih oseb in pričakovanja družbe (javnost, publika, navijači). Športniki so ponavadi ekstravertirani, bolj čustveno stabilni, imajo višje izraženo potrebo po storilnosti in močnejšo potrebo po dražljajih.

Nekateri strokovnjaki pravijo, da obstaja potreba po klasifikaciji posameznih športnih skupin, saj so ugotavljali razlike med športniki in športnicami individualnih in skupinskih športov. Razlike se pojavljajo tudi med športniki različnih panog. Faktor razlike je lahko tudi nivo vključenosti v šport. Vrhunski športniki kažejo bolj specifični psihološki profil glede na rekreativne športnike (Tušak, 1999).

Raziskovanih je bilo veliko teorij motivacije v športu. Najbolj bi izpostavili dve, in sicer samodeterminacijsko teorijo in teorijo samoučinkovitosti. Samodeterminacijska teorija je kombinirala koncept človeške notranje potrebe po vzdrževanju občutka osebnostne kompetence s konceptom iskanja optimalnega izziva in vplivom precepcije človeškega nadzora nad ojačanjem. Samodeterminacijska teorija razlikuje med informacijskimi izkušnjami (nagibajo se k občutku učinkovitosti in samodeterminiranosti, to je avtonomna intrinzična orientacija), kontrolnimi izkušnjami (odsevajo kontrolo zunanje motivacijske orientacije) in amotivacijskimi izkušnjami (izkušnje pomanjkanja veščine, ki zmanjšajo tako intrinzično kot ekstrinzično motivacijo) (Tušak, 1999).

Na temo samodeterminacije so bile izvedene tudi študije. Namen ene od teh je bil identificirati motive za udejstvovanje v športu z vidika samodeterminacijske teorije in raziskati razlike med spoloma. V vzorec so bili vključeni študenti in študentke šole za telesno vzgojo na jordanski univerzi. V skladu s samodeterminacijsko teorijo je bila za zbiranje podatkov uporabljena arabska različica lestvice športne motivacije. Lestvica meri različne oblike motivacije za udejstvovanje v športu. Sestavljena je iz različnih podlestvic intrinzične motivacije, ekstrinzične motivacije in amotivacije. Rezultati študije so pokazali povprečno vrednost 63,86 za intrinzično motivacijo (visoka raven), 58,46 za zunanjo motivacijo (povprečna raven) in 10,91 za amotivacijo (nizka raven). Udeleženci so se ukvarjali s športom, ker so pri tem čutili užitek in ker so odkrivali tehnike za izboljšanje zmogljivosti (intrinzična motivacija). Udeleženci so bili prav tako srednje močno zunanje motivirani, da so bili mnenja, da je šport eden najboljših načinov za spoznavanje ljudi, razvijanje drugih vidikov sebe, učenje mnogih stvari, ki bi jim lahko koristile na drugih področjih njihovega življenja. Na splošno so bili udeleženci in udeleženke enako motivirani (Bayyat, 2020).

Pri teoriji o samoučinkovitosti pa gre za razumevanje posameznikovih kognicij o njegovih kapacitetah za učinkovito akcijo za doseganje nekega cilja. Kljub temu da je koncept samoučinkovitosti le eden izmed številnih motivacijskih konstruktov socialno kognitivne teorije, pa ga razumemo kot najbolj odločujoč proces v posameznikovi samoregulaciji. Teorija ne zanika pomena pričakovanj v zvezi s povezavo med določenim vedenjem in rezultatom aktivnosti, vendar pa so ključna pričakovanja samoučinkovitosti. Teorija samoučinkovitosti opredeljuje pet najpomembnejših kognitivnih sposobnosti: simbolizacije, predvidevanja, simbolične komunikacije, evaluativne samoregulacije in reflektivnega samozavedanja (Tušak, 1999).

MOTIVACIJSKE DIMENZIJE, KOMPONENTE IN TEHNIKE POSTAVLJANJA CILJEV

Po ugotovitvah znanstvenikov lahko govorimo o več komponentah motivacije, in sicer o alfa faktorju, ki predstavlja hotenjsko, neposredno in necenzurirano izražanje motiviranosti, o beta

faktorju, ki predstavlja zrelo in prilagojeno izražanje motiviranosti in interesa (komponenta ega), o gama faktorju, ki je komponenta superega, saj zajema interese in motive obveznosti, o delta faktorju, ki je komponenta fizioloških znakov motivacije (npr. sprememba v krvnem tlaku) ter o epsilon faktorju, ki je povezan s potlačenimi interesi in motivi. Kasneje so določili še dva sekundarna faktorja motivacije: integrirano komponento interesov (predvsem beta in gama faktor) ter neintegrirano komponento interesov (alfa, epsilon in delta faktorji) (Tušak, 1999).

Spodbude našega ravnanja so poleg motivov tudi cilji, načela, ideali in vrednote, ne smemo pa pozabiti tudi na interese in stališča. Predvsem vrednote so kar tesno povezane z motivi. Vrednote pravimo pojmom, ki se nanašajo na stvari in kategorije, ki jih visoko vrednotimo in h katerim si prizadevamo. Musek (1993) vrednote opredeljuje kot posplošena in trajna pojmovanja o ciljih in pojavih, ki jih visoko cenimo, ki se nanašajo na široke kategorije podrejenih objektov in odnosov in ki usmerjajo naše interese in vedenje. To so vrednostne kategorije, h katerim si prizadevamo in ki nam predstavljajo neke vrste cilje oz. ideale (Tušak, 1999).

Tehnika postavljanja ciljev, oziroma s tujko »goal setting«, je najbolj raziskana in največkrat uporabljena psihološka tehnika za spodbujanje motivacije. Nekateri strokovnjaki celo pravijo, da je najpogosteje uporabljena med vsemi športno-psihološkimi tehnikami. Čeprav postavljanje ciljev največkrat razumemo kot motivacijsko sredstvo in orodje, pa tehniko večkrat uporabimo tudi za izboljšanje koncentracije, za zgrajevanje samozaupanja in kot pomoč pri učinkoviti uporabi časa in drugih izvorov energije, sposobnosti… Tako tehnika postavljanja ciljev ni samo motivacijska tehnika, temveč najširša tehnika za izboljšanje športnikovega nastopa (Tušak, 2003).

Tehnika program postavljanja ciljev (PPC) je proces izbiranja zaželenih ciljev in objektov. Ti cilji običajno vsebujejo storilnost (npr. zmaga na tekmi). Smiselno je poznati tudi razliko med rezultatom in končnim rezultatom. Končni rezultat je npr. zmaga na tekmi, dosežen najboljši rezultat sezone…, rezultat pa je procesni cilj kot npr. 50 % zanesljivost meta na koš v košarki. Burton (1989) dokazuje, da je učinkovitejši način izboljšanja nastopa ob redni uporabi procesnih ciljev, nad katerimi imamo nadzor, kot pa ob postavljanju končnih rezultatov (npr. zmaga), na katere imajo vpliv tudi soigralci in nasprotniki. Športniki, ki so uporabljali procesne cilje, so poročali, da zmanjšanje poudarka na končnem rezultatu povečuje samozavest, zmanjšuje anksioznost in omogoča boljšo koncentracijo. Večina najboljših športnikov izbira cilje, ki se nanašajo na telesno, tehnično, taktično in psihično pripravljenost (Tušak, 2003).

Cilj predstavlja koncentracijo oziroma fokus. Športniku omogoča, da usmeri omejeno količino časa in energije v najbolj produktivno aktivnost. Cilji v športu nam pomagajo usmeriti se na naloge in zato omogočajo najbolj racionalno in učinkovito porabo časa, omogočajo eliminirati vpliv motečih dejavnikov in se usmeriti samo na tisto, kar je pomembno. Konkretni cilji usmerjajo aktivnost bistveno bolj natančno kot splošni, vodili bodo k boljšemu nastopu kot v situaciji, ko cilji sploh niso izbrani. Prav tako bo uporaba kratkoročnih ciljev skupaj z dolgoročnimi vodila k boljšem nastopu kot samo uporaba dolgoročnih. Tehnika postavljanja ciljev bo torej najuspešnejša takrat, ko bo povratna informacija kazala na pozitiven napredek na poti do realizacije cilja. Pri zahtevnih ciljih velja pravilo, da večja kot je zavezanost in predanost cilju, boljši bo nastop. Zavezanost cilju lahko povečamo s tem, da športnika

vzpodbudimo k sprejemanju cilja, ga aktivno vključujemo v procese treniranja, selekcije, iskanja incentivov in nagrajevanja. Tekmovanje bo izboljšalo nastop do stopnje, ki vodi k postavljanju višjih ciljev oziroma povečanju zavezanosti ciljem (Tušak, 2003).

Za učinkovitost tehnike programa postavljanja ciljev moramo izbrati specifične cilje (ti bolj zanesljivo vodijo do cilja kot splošni npr. potruditi se po svojih močeh), postavljati kratkoročne cilje s časovnimi roki (dolgoročne cilje je veliko lažje doseči takrat, kadar so razdeljeni v serije kratkoročnih – športniki namreč marsikdaj ne verjamejo, da lahko dosežejo glavni cilj kariere, a s postavitvijo kratkoročnih ciljev vidijo, da je le-te mogoče doseči in da je posledično dosegljiv tudi glavni cilj), omogočiti in ponuditi jasno in pravilno povratno informacijo (to je ena najpomembnejših nalog trenerja, da omogoči športniku hitro in natančno povratno informacijo), izbirati izzivalne, a dosegljive cilje (le-ti vodijo k izboljšanju, a je zelo težko najti ravnovesje med cilji, ki so prelahki in premalo izzivalni, in tistimi, ki so pretežki in se zato športnik že vnaprej preda), biti moramo fleksibilni (cilje je včasih potrebno tudi spremeniti, saj postanejo pretežki, prelahki ali brez izziva), cilje moramo postavljati skupaj s trenerjem (tako obstaja večja zavezanost k cilju – športnik bo čutil večjo odgovornost do samega sebe (podobno se bo počutil tudi trener), posledica pa bo večja učinkovitost) ter cilje moramo zapisati in postaviti prioritete (celoten proces postavljanja ciljev je veliko bolj učinkovit, če so cilji zapisani in so postavljene prioritete, če so podani časovni roki in če je definiran dnevnik, s katerim bomo spremljali proces treninga) (Tušak, 2003).

SAMOPODOBA IN NJEN VPLIV NA ŠPORTNIKA

Samopodoba predstavlja način, kako vidimo sebe, kako se razumemo in kako se skladno s tem tudi obnašamo. Posreduje in zaznamuje posameznikovo komunikacijo z ljudmi in svetom, njegove želje, pričakovanja, motive in vrednote. Pri samopodobi gre za spoj zavestnega in nezavednega, pri čemer moramo upoštevati, da nezavedno prekriva plašč obrambnih mehanizmov, ki omogočajo jazu, da nadzoruje ono in s tem preprečuje vdor nezaželenih nagonskih impulzov. Horvat in Magajna (1987) pravita, da je pojem samega sebe sestavljen iz telesne sheme in vrednotenja samega sebe. Ponavadi je pojem »samega sebe« sestavljen iz pozitivnih in negativnih doživljanj sebe, v splošnem pa lahko prevladuje pozitivno (pozitivna samopodoba) ali negativno doživljanje sebe (negativna samopodoba oziroma nizko samospoštovanje). Samopodoba je organizirana celota lastnosti, potez, občutij, podob, stališč, sposobnosti in drugih psihičnih vsebin, za katere je značilno, da jih posameznik v različnih stopnjah razvoja in v različnih situacijah pripisuje samemu sebi, da so v tesni povezavi z obstoječim vrednotnim sistemom posameznika ter z vrednostnim sistemom ožjega in širšega družbenega okolja in da so pod nenehnim vplivom delovanja obrambnih mehanizmov (Tušak in Faganel, 2004).

Samopodoba je način, kako vidimo sebe v svojih mislih. Ljudje se obnašajo glede na njihovo doživljanje realnosti. Zelo je pomembno, kako zaznavamo in dojemamo sami sebe, saj je vse kar delamo in kar želimo narediti, osnovano na podobi, ki jo imamo o samem sebi. Samopodoba vpliva na naše obnašanje prav usodno, marsikdaj nezavedno in celo proti naši volji. Nekateri strokovnjaki menijo, da samopodoba kot splet hierarhično urejenih samozaznav na različnih področjih posameznikove aktivnosti vpliva na posameznikovo kognitivno naravnanost, na

njegova čustva in vedenje, nekateri pa pravijo, da ima samopodoba motivacijsko in integrativno funkcijo (Tušak in Faganel, 2004).

Spolne razlike v samopodobi so povezane z različnimi dejavniki. Stereotipno vedenje vzpodbujajo starši in širša družba. Posameznik se počuti udobneje ob sprejemanju socialno pogojenih vlog, ker na ta način sledi socialnim normam, ohranja socialno resničnost in si strukturira okolje. Problemi nastopijo pri športnicah, kjer pride do konflikta vlog , ki jim spodbija zdravo samopodobo. V športni situaciji mora namreč ženska sprejeti določene lastnosti, ki ji pogojujejo uspeh , te pa se razlikujejo od družbeno pričakovanega vedenja, ki mu prav tako poskuša ustrezati. Športnice so zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o

»popolnem« telesu. Glede na spol je bilo ugotovljeno, da imajo moški višjo samopodobo kot ženske, medtem ko so bile razlike med športniki in športnicami manjše. V raziskavah so moški kazali višjo športno identiteto kot ženske, kar je lahko posledica družbe, ki bolj poudarja šport moških kot žensk. Omeniti je potrebno, da krepitev določenih motivacijskih silnic lahko spodbudi športno identiteto pri športniku, medtem ko pri športnici lahko ostaja na istem nivoju. Športna identiteta pri športnikih je najbolj odvisna od usmerjenosti k zmagi in pozitivne tekmovalne motivacije. Z večjo izraženostjo športne identitete bodo športniki postali tudi bolj samomotivirani, tekmovalni, bolj orientirani na zmago in osredotočeni na cilj. Pri športnicah pa je športna identiteta najbolj odvisna od izraženosti dimenzij tekmovalnosti in tudi negativna tekmovalna orientacija. Bolj kot jim spodbujamo tekmovalnost, višje bo izražena njihova športna identiteta. Športnice torej motivira strah oziroma anksioznost (strah najverjetneje izhaja iz možnosti razočaranja trenerja). Trener mora na čim bolj distanciran način spodbujati tekmovalnost športnic, saj s tem tudi pozitivno vpliva na njihovo športno identiteto (Tušak in Faganel, 2004).

Telesna aktivnost zagotovo pozitivno vpliva na človekovo duševnost. Šport omogoča izgradnjo zaupanja v svoje fizične in socialne sposobnosti. Pomembno je, da razumemo, da ni važna le zmaga, ampak doseganje svojih realno postavljenih ciljev. Če se pozitivna samopodoba izboljša, se poveča verjetnost nadaljnjega ukvarjanja s športom (Tušak in Faganel, 2004).

Seveda pa obstaja tudi nevarnost, da šport negativno vpliva na samopodobo. Če menimo, da je neuspeh posledica lastnih dejanj in da v športu ne dobimo dovolj pozitivni izkušenj, lahko dobro mnenje o sebi izgine. Z razvojem negativne samopodobe so povezani nezaupanje in občutki nekompetentnosti (Tušak in Faganel, 2004).

Na poti do doseganja želenega rezultata se športniki poslužujejo tudi ekstremnih vedenj, kot npr. motnje hranjenja, diete, doping in prehranska dopolnila. Močno psihološko vlaganje v izgled in nezadovoljstvo z obliko telesa lahko ljudi motivira in spodbudi k vadbi. Nekateri strokovnjaki preučujejo pozitivne učinke redne vadbe na telesno samopodobo, vendar nekateri zagovarjajo nasprotne učinke, saj nekateri posamezniki s prehranjevalnimi težavami pogosto pretiravajo s telesno aktivnostjo (Tušak in Faganel, 2004).

VLOGA STARŠEV PRI USMERJANJU OTROK V ŠPORT

Starši se ne začnejo vključevati v šport otroka šele takrat, ko začne otrok trenirati v klubu pod strokovnim vodstvom, marveč pridobiva prve gibalne izkušnje v krogu družine. Družino

predstavljata dva ali več posameznikov, ki živijo v enem gospodinjstvu, ki imajo neke skupne čustvene vezi in ki so povezani s tem, da skupaj opravljajo neke družbene naloge. Je tista prva vez med otrokom in zunanjim svetom, ki mu nudi zavetje, topilno in ga pripravi na samostojno življenje. Poleg čustvenega in socialnega razvoja ima družina zelo velik vpliv tudi na otrokov gibalni razvoj. Veliko staršev zanemarja fizično aktivnost otroka predvsem zaradi pomanjkanja prostega časa, nevednosti in lastne neaktivnosti ter zaradi pomanjkanja finančnih sredstev. Hellstedt (1987, v Tušak et al., 2009) je ugotovil vpletenost staršev v otrokovo športno življenje. Lahko so nezainteresirani, zelo zainteresirani ali pa prekomerno vpleteni. Pokazalo se je, da zelo zainteresirani starši ustvarjajo otroku največji interes in pogoje za ukvarjanje s športom. Ugotovil je tudi, da morajo starši otroku že od malega omogočiti zabavo in ga soočiti s čim več športi, pri tem pa morajo zmanjšati tekmovalni stres na minimum. Veliko študij predvideva pozitivne učinke vključevanja staršev v šport njihovih otrok, nekatere so tudi potrdile, da podpora staršev pomaga blažiti tekmovalni stres (Tušak et al., 2009). Pričakovanja staršev pa so tudi dejavnik, ki vpliva na sodelovanje v športu, količino truda in na uspešnost. Veliko študij je pokazalo pozitivno povezavo med pričakovanji staršev in otrokovim uspehom in navdušenostjo; v nasprotju pa so v nekaterih raziskavah ugotovili, da to lahko predstavlja tudi stres in pritisk, ki posledično lahko vpliva na otrokovo udejstvovanje v športu (Tušak et al., 2009). Kompleksne družine predstavljajo najboljši stimulus za mladostnika. Ločimo jih na integrirane (stabilni pogoji med družinskimi člani, otrok čuti podporo in potrpežljivost) in diferencirane kompleksne družine (člani iščejo spodbudo za svoj razvoj v iskanju novih izzivov in priložnosti) (Tušak et al., 2009).

Vloga staršev v razvoju športnika je zelo pomembna. V najbolj zgodni fazi mu spodbujajo interes za neko dejavnost. Ko imajo otroci že veselje do športa, se vloga staršev spremeni. Če začnejo kazati preveč zanimanja, začnejo otroka dušiti in njegov entuziazem začne ugašati – tu postane pomembna vloga trenerjev, učiteljev, prijateljev…, saj morajo otroku razviti pozitivno motivacijo za aktivnost, ki ne bo izhajala iz zunanjih vzvodov (ugajanje staršem), temveč bo njegova lastna, notranja. Kar se tiče nove starševske vloge pa otrok potrebuje le njihovo čustveno podporo, občutek, da mu zaupajo, da se ima kam zateči v trenutkih razočaranja in porazov. Mnogi starši poraza ne sprejmejo in otrok pristane pod še večjim stresom. Poznamo štiri glavne starševske pristope, ki vplivajo na razvoj anksioznosti in odpornosti na stres: starši, ki uporabljajo strah, kazni in odtegovanje ljubezni, starši s spremenljivim obnašanjem (otrok doživlja negotovost in prestrašenost), starši s strogimi mejami za dopustno in prepovedano početje (več kot je prepovedanega, anksioznejši bo otrok) ter starši, ki zamolčijo pohvale (Tušak et al., 2009).

RAZISKAVA MOTIVACIJE MLADIH ŠPORTNIKOV

V raziskavo smo vključili mlade iz srednjih šol gimnazijskega programa. Vzorec predstavlja 78,3 % deklet, fantov je 21,7 % vzorca.

Material za raziskavo smo dobili na osnovi vprašalnika, ki smo ga sestavili sami. Predhodno smo ga testirali na naključnem vzorcu. Vprašalnik je sestavljen iz petih vprašanj. Od tega so tri vprašanja zaprtega tipa in dve vprašanji kombiniranega tipa. Vprašalnik je bil anonimen, na voljo za izpolnjevanje pa je bil v mesecu decembru 2024 in januarju 2025, in sicer v spletni

obliki. Povezavo do vprašalnika smo poslali po elektronski pošti na več naslovov. Vsa potrebna navodila za reševanje vprašalnika so bila napisana na njem. Mladi so na vprašanja odgovarjali z obkroževanjem že danih odgovorov pri treh vprašanjih in z možnostjo dopisa lastnega odgovora pri dveh vprašanjih.

Pri obdelavi podatkov smo uporabljali računalniški program Microsoft Office Excel.

Rezultati po sklopih so bili sledeči:

Vzroki za ukvarjanje s športom: Rezultati vprašalnika so potrdili, da se mladi ukvarjajo s športom, ker jim je to v užitek/ker to radi počnejo. Ta odgovor je izbralo (procentualno gledano) več fantov kot deklet. Ne preseneča nas, da je glavno vodilo za ukvarjanje s športom ravno užitek, saj so raziskave samodeterminacijske teorije pokazale, da ima intrizična motivacija (notranja) boljši vpliv na rezultate kot ekstrizična (zunanja). Ukvarjanje s športom zaradi užitka je vodilo v odkrivanje tehnik za izboljšanje zmogljivosti. Presenetilo pa nas je, da je ta odgovor izbralo več fantov kot deklet, saj menimo, podobno kot nekateri avtorji, da se fantje najpogosteje ukvarjajo s športom zaradi izboljšanja fizičnega izgleda (Bayyat, 2020).

V skladu s pričakovanji pa je bil, procentualno gledano, delež deklet, ki se ukvarjajo s športom zaradi boljšega fizičnega izgleda, večji v primerjavi s fanti. Ti se namreč v več kot polovici ukvarjajo s športom zaradi boljšega počutja, torej so notranje motivirani. Dekleta namreč bolj pogosteje posegajo po zunanji motivaciji kot fantje, kar pa kaže na visok vpliv zunanjega izgleda med mladostniki (Adamczak in Bronikowski, 2025).

Jakost motivacije za ukvarjanje s športom: Rezultati so prikazali, da je motivacija za ukvarjanje s športom pri mladih visoka. To nas ne preseneča, saj menimo, da je mladim, s povečano uporabo socialnih omrežji in z več vsebinami o zdravem življenjskem slogu, povečala notranja motivacija, hkrati pa tudi zunanja, saj se mladi primerjajo z modeli na socialnih omrežjih. Posamezniki z notranjo motivacijo se ukvarjajo s športom, tudi če ne bodo prejeli nobene nagrade, tisti z zunanjo pa se ne ukvarjajo s športom zaradi lastnega užitka, v njem ne najdejo zadovoljstva. Najverjetneje se takšni posamezniki ukvarjajo s športom zaradi pričakovane pohvale (Strniša, b. d.).

Čas namenjen fizični aktivnosti: Večina mladih dnevno (povprečno) telesni/športni aktivnosti nameni 45 – 60 minut. Tak rezultat smo tudi pričakovali, saj je priporočena dnevna telesna aktivnost za mlade približno 60 minut (NIJZ, b. d.). Menimo tudi, da je s trenutnim hitrim tempom življenja in vsemi obveznostmi težko dnevno nameniti športni dejavnosti kaj več časa. Bili pa smo tudi negativno presenečeni, da precejšni delež mladih športni aktivnosti nameni manj kot 15 minut dnevno. Pred raziskavo smo namreč mislili, da redko kateri mladostnik nameni dnevno tako malo časa športu. Morda ti mladostniki čas namenijo čemu drugemu npr. branju knjig, ogledu filmov (sproščanje) ali pa več časa namenijo učenju.

Največ mladih se je strinjalo, da so športnice zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o

»popolnem« telesu, kar lahko znižuje njihovo samopodobo. To nas ne preseneča, saj menimo, da se večina mladih zaveda vpliva socialnih omrežji na njihovo samopodobo. To pomeni, da mladi vejo, da telo športnic ne ustreza splošnim družbenim pričakovanjem o izgledu ženskega

telesa ter da se tega zavedajo tudi športnice same, posledično pa to znižuje njihovo samopodobo. Bili pa smo presenečeni nad velikim številom neopredeljenih, saj smo mislili, da so mladi še bolj ozaveščeni o vplivu socialnih omrežji na njihovo samopodobo in da imajo jasno izoblikovana mnenja.

Vpliv staršev na mladostnikovo ukvarjanje s športom: Mladi poročajo, da starši na njihovo ukvarjanje s športom vplivajo s spodbujanjem, kar nas ne preseneča, saj so raziskave pokazale, da zelo zainteresirani starši povečajo otrokovo zanimanje za ukvarjanje s športom (Tušak et al., 2009). Smiselno je torej pričakovati, da bodo mladi, ki se ukvarjajo s športom, poročali, da jih starši spodbujajo, saj je ravno to tisto, kar pripomore k temu, da mladostnik vztraja pri ukvarjanju s športom. Mladi se namreč velik del navad in vrednot naučijo z opazovanjem staršev, torej če bodo starši zavračali pozitivne učinke ukvarjanja s športom, tudi mladostnik ne bo v njem videl večje vrednosti in se športom verjetno ne bo ukvarjal. Tako tudi vidimo povezavo z drugim vprašanjem, da je motivacija za ukvarjanje mladih s športom visoka, saj je večina odgovorila pritrdilno, prav tako kot je večina povedala, da jih starši za ukvarjanje s športom spodbujajo. Verjetno gresta ti dve stvari z roko v roki.

ZAKLJUČEK

V raziskavi smo ugotovili, da ima motivacija velik vpliv na ukvarjanje s športom. Ugotovili smo, da imajo mladi v povprečju visoko motivacijo za ukvarjanje s športom. Rezultati so pokazali tudi, da bolj motivirani več časa namenijo športnim aktivnostim, kar nas ne preseneča. Največji motiv jim predstavlja užitek ob ukvarjanju s športom, torej prevladuje notranja motivacija, kar nas veseli, saj se mladi ukvarjajo s športom z iskreno željo po gibanju in ne zaradi pohval in nagrad. Iz odgovorov smo opazili tudi, da imajo starši mladostnikov v veliki večini pozitiven odnos do mladostnikovega ukvarjanja s športom, kar nas ne preseneča, saj smo kot družba v zadnjih letih dobili bolj pozitiven pristop k športu, še posebej zaradi ozaveščanja in zavedanja njegovih posledic. Navad se namreč naučimo že od majhnega, torej starši s spodbujanjem mladim oblikujejo pozitiven odnos do športa. Zanimivi so tudi rezultati, da mladi dnevno v povprečju namenijo dovolj časa športnim aktivnostim, saj zaradi hitrega tempa življenja, po našem mnenju, težko najdemo prosti čas, še posebej za ukvarjanje s športom. Prišli smo tudi do sklepa, da se mladi v povprečju strinjajo, da so športnice zaradi zahtev specifične panoge izpostavljene preoblikovanju telesa zaradi treninga, ki ne ustreza družbeni in medijski predstavi o »popolnem« telesu, kar lahko znižuje njihovo samopodobo. S tem so pokazali, da se zavedajo vpliva medijev in socialnih omrežji na samopodobo, še posebej na dekleta športnice.

Ugotovitve: Notranja motivacija je pri mladih najmočnejši dejavnik za ukvarjanje s športom. Mladi se športnih aktivnosti udeležujejo predvsem zaradi užitka, zmanjševanja stresa, a tudi boljšega fizičnega izgleda (v manjši meri). Na njih imajo zunanji dejavniki manjši vpliv kot notranji, ki jim tudi dlje časa ohrani motivacijo. Ugotovili pa smo, da so dekleta več zunanje motivirana v primerjavi s fanti, ki so večinoma motivirani notranje. K temu najverjetneje pripomorejo družbeni standardi in socialna omrežja s predstavami o »popolnem« telesu. Višja raven motivacije je povezana tudi z večjim obsegom športne aktivnosti. Mladi imajo večinoma visoko ali srednje visoko motivacijo za ukvarjanje s športom. Mladi, ki so bolj motivirani,

športu namenijo več prostega časa. To kaže na neposredno povezavo med notranjo motivacijo in količino telesne dejavnosti. Tudi pozitiven odnos staršev pomembno vpliva na mladostnikovo ukvarjanje s športom. Mladostniki, ki so poročali o spodbudnem odnosu staršev, so imeli bolj pozitivno naravnanost do športa. Družinska podpora se je izkazala kot pomemben zunanji dejavnik motivacije. Mladostniki se zavedajo tudi negativnega vpliva medijev na telesno samopodobo, predvsem pri dekletih športnicah. Ugotovili smo, da mladi prepoznavajo nerealne telesne ideale ustvarjene s strani medijev, ti pa ne odražajo realnosti športnih teles, zlasti pri športnicah. To zavedanje lahko pomembno prispeva k zaščiti njihove samopodobe, hkrati pa tudi h kritičnemu razmišljanju in vzpostavitvi trdnih stališč. Kljub hitremu tempu življenja pa si mladi v povprečju vsak dan vzamejo čas za šport. To je spodbudna ugotovitev, saj kaže na to, da šport ostaja pomemben del vsakdana mladih, tudi ob številnih obveznostih, hkrati pa kaže tudi na zavedanje mladih o pomembnosti športa in njegovega vpliva na njihovo počutje in zdravje.

Tema, ki smo si jo izbrali za raziskovanje, je za raziskovanje zanimiva za športnike, med katere tudi sami sodimo. Zanimalo nas je, kaj je tisto, kar ostale športnike najbolj motivira in jih žene dalje. Spoznanja, do katerih smo prišli, bodo športnikom koristila za efektivnejše treninge in pogostejše ukvarjanje s športom. Prepričani smo, da nam je ta raziskava odprla nov pogled na ukvarjanje s športom, kako se najbolje motivirati. Prav gotovo bomo uporabili marsikateri nasvet za motivacijo za ukvarjanje s športom, kar nam bo pomagalo za doseganje še boljših rezultatov na tekmah in treningih. Raziskava in njeni izsledki je namenjeno predvsem učiteljem, trenerjem, staršem, pa tudi za vsem, ki se na kakršenkoli način ukvarjajo z mladimi ali športom, saj bodo lahko rezultate naše raziskave uporabili za efektivnejše treniranje mladih in jih posledično vodili do boljših rezultatov, veselja do športa in jim približali gibanje tudi v vsakdanjem življenju, brez da bi jim zniževali motivacijo in jih odbijali od ukvarjanja s športom. Hkrati pa lahko starši, na podlagi naših rezultatov, mladostnikom ustrezno zvišajo motivacijo za ukvarjanje s športom. Naše delo ima namen vzpodbude zanimanja za odkrivanje novega tistim, ki imajo možnost še bolj strokovne raziskave na temo motivacije in športa.

Moramo pa omeniti, da ima raziskovalna naloga tudi nekaj pomanjkljivosti. Rezultati bi bili pravilnejši, če bi bila raziskava delana na naključno izbranem širšem vzorcu mladih. V vprašalnik bi vključili tudi nekaj dodatnih vprašanj, ki bi podkrepila naša dejstva, do katerih smo z raziskavo prišli. Zanimalo bi nas, ali si postavljajo konkretne cilje in kako se motivirajo, kadar nimajo volje za vadbo.. Prepričani smo, da bi se dalo še veliko ugotoviti in razmišljati o motivaciji za šport, o njeni pomembnosti, vplivih, še posebej v obdobju mladostništva, saj je ravno to obdobje ključno za vzpostavitev odnosa s športom za nadaljnje življenje. To smatramo kot predloge za nadaljnje raziskovanje.

6 VIRI

Adamczak, D. in Bronikowski, M. (2025). Comparison of Motivation Types, Self-Assessment of Sport Skills, and Fitness Among Young Adolescents Regarding Additional Physical Activity. Department of Didactics of Physical Activity, Poznan University of Physical Education, 61-871 Poznan, Poland. Pridobljeno na https://www.mdpi.com/2076- 3417/15/13/7043 [𝟐𝟗. 𝟒. 𝟐𝟎𝟐𝟓]