LIN MOVERN LUKŠE: OKOLJSKA ZAVEST MLADIH O UPORABI PLASTIKE

POVZETEK

V zadnjih desetletjih je globalna proizvodnja plastike eksponentno narasla in postala sestavni del sodobnega življenja, saj se uporablja v skoraj vseh sektorjih gospodarstva in vsakdanjega življenja. Od embalaže, tekstila, gradbeništva, avtomobilske industrije do medicinskih pripomočkov – plastika zaradi svoje nizke cene, lahkosti in odpornosti na zunanje vplive predstavlja izredno uporabno surovino. Kljub njenim prednostim pa prav njena obstojnost v okolju predstavlja izziv brez primere. Sodobna družba se spoprijema z resnimi posledicami nenadzorovane proizvodnje in neučinkovitega ravnanja s plastičnimi odpadki, ki obremenjujejo okolje, onesnažujejo vodne vire, tla in zrak ter imajo potencialno škodljiv vpliv na zdravje ljudi in ekosisteme. Zmanjšanje plastičnih odpadkov in izboljšanje ravnanja z njimi zahteva celovit pristop, v katerem imajo izobraževanje, zakonodaja in kulturne spremembe ključno vlogo. Mladi predstavljajo družbeno skupino, ki je hkrati ranljiva in vplivna – njihove navade, vrednote in vedenjski vzorci sooblikujejo prihodnost trajnostnega razvoja. Prispevek analizira problematiko plastike skozi prizmo mladih, njihovih potrošniških navad, stališč do recikliranja in pripravljenosti za spremembe. V raziskavi, opravljeni med skoraj dvesto mladimi v Sloveniji, smo želeli pridobiti vpogled v razumevanje problema plastike, obstoječe prakse ločevanja in recikliranja ter morebitna razhajanja med znanjem in dejanji. S primerjavo s tujimi študijami želimo razširiti razumevanje te problematike v evropskem in globalnem kontekstu ter predlagati smernice za učinkovitejše ukrepe.

Ključne besede: plastika, odpadki, trajnost, recikliranje, gospodarstvo

ABSTRACT

In recent decades, global plastic production has grown exponentially and has become an integral part of modern life, being used across nearly all sectors of the economy and daily living. From packaging, textiles, construction, and the automotive industry to medical devices – due to its low cost, light weight, and resistance to external factors, plastic represents an extremely versatile raw material. However, its durability, which is one of its main advantages, also presents an unprecedented environmental challenge. Modern society is grappling with the serious consequences of uncontrolled plastic production and inefficient waste management, which burden the environment, pollute water sources, soil and air, and pose potential risks to human health and ecosystems.

Reducing plastic waste and improving waste management require a comprehensive approach, where education, legislation, and cultural shifts play a key role. Young people represent a social group that is both vulnerable and influential – their habits, values, and behavioral patterns help shape the future of sustainable development. This article analyzes the issue of plastic through the lens of youth, their consumer habits, attitudes towards recycling, and their willingness to change. In a survey conducted among nearly two hundred young people in Slovenia, we sought to gain insight into their understanding of the plastic problem, current waste separation and recycling practices, and potential discrepancies between knowledge and action. By comparing the findings with international studies, we aim to broaden the understanding of this issue within the European and global contexts and propose guidelines for more effective interventions.

Key words: plastic, waste, sustainability, recycling, economy

PROBLEM UPORABE PLASTIKE

Plastika je sintetični polimer, ki se v veliki meri proizvaja iz fosilnih goriv, pri čemer prevladuje proizvodnja iz nafte in zemeljskega plina, ki predstavljata primarna vira za izdelavo monomerov, kot so etilen, propilen in stiren. Zaradi svoje izjemne vsestranskosti, nizke cene proizvodnje in enostavnega oblikovanja je plastika v drugi polovici 20. stoletja postala temeljni material modernega življenja, uporabljen tako v vsakdanjih izdelkih kot v visokotehnoloških sektorjih, kot so medicina, elektronika in letalska industrija. Po podatkih Programa Združenih narodov za okolje (UNEP, 2023) se na letni ravni proizvede več kot 400 milijonov ton plastike, kar pomeni več kot 50 kilogramov plastike na prebivalca sveta na leto. Še posebej problematičen je podatek, da je več kot tretjina te plastike namenjena enkratni uporabi, kar pomeni, da se po kratkotrajnem ciklu uporabe takšni izdelki zavržejo in pogosto postanejo odpadek, še preden bi lahko bili vključeni v sistem recikliranja.

Stopnja recikliranja plastike ostaja nizka – globalno se reciklira manj kot 10 % vse proizvedene plastike, kar pomeni, da velika večina plastičnih izdelkov konča na odlagališčih, v sežigalnicah ali, kar je še posebej zaskrbljujoče, neposredno v naravnem okolju. Tako plastika kot mikroplastika, ki nastane kot posledica mehanskega, kemičnega in UV-razkroja večjih kosov plastike, povzroča trajno in razpršeno onesnaževanje ekosistemov. Mikroplastiko so znanstveniki zaznali v vodnih virih, v morski favni, v prsti, v zraku, v živilih in celo v krvi ljudi, kar sproža resne pomisleke glede njenega potencialnega vpliva na zdravje ljudi, imunološki sistem, endokrini sistem in razvojne procese (Jambeck et al., 2015; Geyer, Jambeck, & Law, 2017).

Plastični odpadki, ki so nekoč veljali za spremljevalni pojav industrijskega napredka, so danes postali emblem sodobnega potrošništva in simbol globalnega nenačrtovanega razvoja. Medtem ko imajo plastika in plastični izdelki pomembno vlogo v sodobni ekonomiji, postaja vedno bolj očitno, da sedanji linearni model „vzemi–uporabi–zavrzi“ ni več vzdržen, niti okoljsko niti gospodarsko. Strategije za zmanjševanje vpliva plastike na okolje in družbo zahtevajo prehod v krožno gospodarstvo, ki temelji na

zmanjševanju proizvodnje plastike, razvoju biorazgradljivih materialov in okolju prijaznih alternativ, izboljšanju in širitvi reciklažnih sistemov ter spremembi potrošniškega vedenja. Ključno vlogo pri tem igrajo tudi sistemske spodbude in regulativne reforme, ki jih oblikujejo mednarodne organizacije, kot sta Evropska unija in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD). Evropska komisija je že leta 2018 sprejela Strategijo za plastiko v krožnem gospodarstvu, ki predstavlja ambiciozen okvir za zmanjšanje plastičnih odpadkov in spodbuja ponovno uporabo materialov (European Commission, 2018). Poročilo OECD (2022) nadalje poudarja, da brez sprememb v politiki in sistemskih spodbudah bo proizvodnja plastike do leta 2060 narasla na več kot 1 milijardo ton letno, pri čemer se bo količina plastičnih odpadkov skoraj potrojila.

Najnovejše študije dodatno potrjujejo, da prehod v krožno gospodarstvo zahteva obsežno preoblikovanje vedenjskih in potrošniških navad. Raziskava organizacije Ipsos (2022), izvedena v sodelovanju s Svetovnim gospodarskim forumom, kaže, da več kot 80 % mladih v razvitih državah podpira prepoved plastike za enkratno uporabo, vendar izražajo nezadovoljstvo s pomanjkanjem alternativ in nejasnostmi glede recikliranja. Tudi raziskava Ayalona et al. (2022), ki se osredotoča na motivacijo za zmanjšanje plastičnih odpadkov med študenti v Izraelu, razkriva pomembno vlogo notranje motivacije in osebne učinkovitosti, kar pomeni, da posamezniki, ki verjamejo v lastno zmožnost prispevati k spremembam, pogosteje zmanjšajo porabo plastike.

Poleg tega poročilo European Environment Agency (EEA, 2021) ugotavlja, da so uspešni ukrepi za zmanjšanje plastičnih odpadkov povezani z integracijo več politik hkrati – zakonodajne regulacije, ozaveščevalne kampanje, razvoj infrastrukture in spodbujanje trga za reciklirane izdelke. Posebej je izpostavljen pomen vloge mladih kot katalizatorjev sprememb, pri čemer je priporočeno njihovo aktivno vključevanje v oblikovanje politik in lokalnih okoljskih iniciativ. Nadalje raziskava Shrivastava in Shrivastava (2021) izpostavlja, da digitalna orodja in aplikacije za sledenje porabi plastike postajajo vse bolj pomemben del sodobnih okoljskih strategij, saj mladim omogočajo spremljanje lastnih okoljskih vplivov ter ustvarjanje skupnosti, v katerih se izmenjujejo okoljski cilji in uspehi. Digitalizacija tako postaja podporna platforma okoljski pismenosti.

Vendar pa okoljski ukrepi, četudi sistemsko dobro zastavljeni, ostajajo neučinkoviti, če jih ne spremljajo tudi vedenjske spremembe na ravni posameznika in lokalne skupnosti. Okoljska vzgoja, ki vključuje mlade v proces spoznavanja, vrednotenja in spreminjanja odnosa do narave, ima pri tem ključno vlogo. Vzgojno-izobraževalni programi, ki mladim omogočajo neposreden stik z okoljem, vključevanje v lokalne okoljske akcije in razumevanje globalnih okoljskih izzivov, dokazano povečujejo verjetnost trajnostnih vedenjskih sprememb. Teorija načrtovanega vedenja (Theory of Planned Behavior), ki jo je razvil Ajzen (1991), ponuja uporabno teoretsko podlago za razumevanje povezave med okoljsko zavestjo in dejanskim vedenjem. Po tej teoriji so glavni dejavniki, ki vplivajo na vedenje posameznika, njegova osebna stališča do določenega vedenja, zaznane socialne norme in subjektivna zaznana kontrola nad izvedbo vedenja. Čeprav imajo mladi pogosto visoko izraženo okoljsko ozaveščenost, so za dejansko spremembo njihovih potrošniških in reciklažnih navad ključni tudi zunanji dejavniki, kot so dostop do informacij, infrastruktura za ločevanje odpadkov ter socialni in kulturni vzorci, ki jih zaznavajo v svojem okolju.

Več raziskav potrjuje, da sama informiranost o okoljskih vprašanjih ne vodi nujno k okolju prijaznemu vedenju. Na primer, Grodzińska-Jurczak et al. (2006) v svoji raziskavi o poljskih mladostnikih ugotavljajo, da večina učencev dobro razume pomen recikliranja, vendar jih veliko ne ločuje odpadkov v praksi. Podobne ugotovitve se pojavljajo tudi v študijah, ki obravnavajo mlade v drugih evropskih državah, kar kaže na razkorak med deklarativnim znanjem in konkretnim vedenjem. Zato je v okviru okoljskega izobraževanja potrebno zagotoviti ne le širjenje informacij, temveč tudi razvoj kompetenc

za odgovorno ravnanje, ustvarjanje pozitivnih izkušenj z okolju prijaznim vedenjem ter spodbujanje občutka osebne odgovornosti in učinkovitosti.

MLADI IN ODNOS DO PLASTIKE

Mladi danes predstavljajo generacijo, ki je odraščala v okolju, kjer je plastika neločljivo povezana z vsakdanjim življenjem. Od plastičnih embalaž za živila, oblačilnih vlaken in tehnoloških izdelkov do izdelkov za osebno nego in potrošniškega blaga – plastika je postala tako razširjena, da pogosto ostane spregledana kot problematičen material. Teoretične osnove vedenja mladih do okolja, vključno s plastiko, temeljijo na več pomembnih psiholoških in socioloških modelih, med katerimi je eden najpomembnejših teorija načrtovanega vedenja (Ajzen, 1991). Ta poudarja, da vedenje posameznika določajo trije ključni dejavniki: osebna stališča, zaznane družbene norme ter zaznana vedenjska kontrola. V primeru odnosa mladih do plastike to pomeni, da njihova dejanska dejanja pogosto niso odraz njihovega prepričanja, temveč odvisna od podpornega okolja, vedenjskih vzorcev vrstnikov ter občutka, da imajo nad svojimi dejanji dejanski nadzor.

Številne raziskave potrjujejo, da mladi kljub visokemu zavedanju o škodljivih vplivih plastike pogosto ne ukrepajo v skladu s svojim prepričanjem. Ta razkorak med vrednotami in dejanji, znan kot »attitude- behavior gap«, je prisoten v različnih kulturnih okoljih in se še posebej izraža pri okoljskih vprašanjih (Barbera & Ajzen, 2020; Otto et al., 2021). Mladi se pogosto zavedajo posledic, ki jih plastika ima na okolje, vendar so njihovi vzorci vedenja oblikovani z vsakdanjo realnostjo – cenovno ugodnostjo plastičnih izdelkov, razpoložljivostjo alternativ, podporo vrstnikov ter dostopom do informacij. Ko okolje ne omogoča enostavne zamenjave plastike z bolj trajnostnimi možnostmi, se vedenje težko spremeni, četudi obstaja namera.

Poleg tega so mladi v dobi digitalne informacijske prenasičenosti pogosto izpostavljeni nasprotujočim si informacijam, kar lahko vodi v zmedo, pasivnost ali odmik od okoljsko odgovornega vedenja. Vloga šolskega sistema, družbenih omrežij in družine je zato ključna pri oblikovanju vrednot, kritične presoje in praktičnih znanj. Raziskave, kot je študija Gödri et al. (2022), poudarjajo pomen sistematične okoljske pismenosti, ki presega osnovno informiranje in vključuje tudi analizo verodostojnosti virov, razumevanje sistemskih vplivov ter razvijanje veščin za kolektivno delovanje.

V zadnjih letih je v evropskem prostoru zaznati porast pobud, ki mlade vključujejo v krožno gospodarstvo, trajnostne inovacije in lokalne okoljske iniciative. Evropska komisija v okviru programa European Green Deal in New European Bauhaus promovira vključevanje mladih v oblikovanje okolju prijaznejših praks, pri čemer poudarja participativni pristop, ki gradi na soustvarjanju rešitev (European Commission, 2022). Ti pristopi temeljijo na prepričanju, da mladi ne smejo biti zgolj ciljni naslovniki okoljskih kampanj, temveč morajo postati aktivni nosilci sprememb.

Zato je razumevanje odnosa mladih do plastike nujno povezano z družbenim kontekstom, ki jim omogoča ali otežuje izvajanje želenega vedenja. Gre za preplet individualnih prepričanj, socialnih vplivov in strukturnih možnosti. Pristopi, ki spodbujajo samoaktivacijo, vrstniško učenje, dostop do informacij in ekonomskih spodbud za trajnostno vedenje, so se pokazali kot najbolj učinkoviti.

PROUČITEV MNENJA MLADIH O UPORABI PLASTIKE

Raziskava je bila izvedena v obliki anonimne spletne ankete, ki je potekala v obdobju dveh tednov preko digitalnih kanalov, usmerjenih v populacijo mladih, vključno z izobraževalnimi institucijami, družbenimi omrežji in mladinskimi organizacijami. V raziskavi je sodelovalo skupno 198 mladih oseb, pri čemer je bil vzorec uravnotežen glede na starost, izobrazbo in spol. Največji delež, kar 60 % anketirancev, je predstavljala starostna skupina od 16 do 20 let, kar sovpada z obdobjem srednješolskega

izobraževanja in vstopa v terciarno izobraževanje. Druga največja skupina, stara med 21 in 25 let, je predstavljala 25 % vzorca in je v večini vključevala študente, mlade zaposlene ter iskalce prve zaposlitve. Preostalih 15 % anketirancev so sestavljali mlajši od 16 let ter posamezniki v zgodnjih tridesetih, ki so bodisi še vedno vključeni v študijske programe bodisi neposredno povezani z mladinskim okoljem.

Izobrazbena sestava vzorca kaže na precejšnjo heterogenost. Tako je bilo 18 % sodelujočih z osnovnošolsko izobrazbo, 63 % jih je zaključilo ali bilo v postopku zaključevanja srednješolskega izobraževanja, medtem ko jih je 19 % že imelo zaključeno višjo ali visokošolsko izobrazbo. Ta podatkovna osnova omogoča vpogled v okoljske navade mladih z različnim izobrazbenim zaledjem, kar je še posebej pomembno pri vrednotenju učinkov formalnega izobraževanja na okoljsko vedenje.

Vprašalnik je vseboval tako kvantitativna kot tudi kvalitativna vprašanja, strukturirana v več vsebinskih sklopov. Udeleženci so odgovarjali na vprašanja o pogostosti uporabe plastičnih izdelkov, zlasti plastike za enkratno uporabo, pogostosti in načinu ločevanja gospodinjskih odpadkov, njihovem poznavanju reciklažnih simbolov in pravil ter o osebni zaznavi učinkov okoljske vzgoje. Pomemben del vprašalnika je bil namenjen tudi vrednotenju pripravljenosti za spremembo lastnega vedenja, če bi bila omogočena večja dostopnost informacij, cenovno sprejemljive trajnostne alternative in podpora v izobraževalnem okolju. Na ta način je bila raziskava zasnovana tako, da omogoča celovito analizo okoljskih vrednot in vedenj mladih v slovenskem prostoru.

Rezultati raziskave razkrivajo večplastno sliko okoljske ozaveščenosti, ravnanja in pripravljenosti mladih za spremembe, povezane z uporabo plastike in recikliranjem. Anketni podatki kažejo, da kar 82

% sodelujočih plastiko opredeljuje kot resno okoljsko grožnjo, predvsem zaradi njene razgradnje, onesnaženja oceanov in vpliva na zdravje. Ta podatek nakazuje visoko raven okoljske zaznavnosti pri mladih, ki se je, kot kaže, oblikovala skozi formalno izobraževanje, medijsko pokritost okoljskih tem ter vpliv družbenih omrežij.

Kljub temu pa obstaja razkorak med zavedanjem in dejanskim vedenjem. Kar 73 % vprašanih je priznalo, da uporablja plastične izdelke za enkratno uporabo vsaj enkrat tedensko, pri čemer je najpogosteje omenjena uporaba plastičnih embalaž za hrano, plastenk za pijačo ter plastičnih vrečk. Ta pojav je še posebej izrazit pri mlajših respondentih, ki pogosto navajajo, da so tovrstni izdelki priročni, cenejši in bolj dostopni kot okolju prijazne alternative. Nekateri udeleženci so tudi poudarili, da v trgovinah in gostinskih lokalih ni ustreznih možnosti izbire brez plastike, kar še dodatno zmanjšuje njihovo možnost za trajnostno vedenje.

Ko gre za ločevanje odpadkov, 67 % vprašanih pravi, da to počne redno, zlasti doma, medtem ko je odstotek nižji za vedenje zunaj doma, na primer v šolah, na fakultetah in delovnih mestih. Zanimivo je, da jih le 41 % meni, da natančno pozna pravila za recikliranje plastike, kar pomeni, da tudi ob dobri volji obstaja možnost napačnega razvrščanja odpadkov in posledično neučinkovitega recikliranja. Številni anketiranci so poudarili, da so informacije o tem, kaj sodi v kateri zabojnik, pomanjkljive ali zmedene, kar vodi v neodločnost ali napačne prakse.

Anketa je pokazala, da 58 % vprašanih izraža pripravljenost, da bi v vsakdanjem življenju uporabljali izdelke iz stekla, kovine, papirja ali drugih naravi prijaznejših materialov, če bi bile te možnosti cenovno in logistično dostopne. Pri tem so nekateri izpostavili visoko ceno trajnostnih alternativ in pomanjkanje ponudbe v lokalnih trgovinah kot ključno oviro. V prostih odgovorih so bili pogosto navedeni tudi predlogi za boljše označevanje izdelkov, več informacijskih kampanj in večje vključevanje mladih v oblikovanje lokalnih rešitev.

Opazna je bila tudi razlika glede na izobrazbo. Mladi z višjo izobrazbo oziroma tisti, ki se šolajo na višjih stopnjah, so pogosteje izkazovali boljše poznavanje problematike, jasnejšo predstavo o reciklažnih postopkih in večjo pripravljenost za vključevanje v okoljske pobude. Na drugi strani pa so tisti z osnovnošolsko izobrazbo pogosteje izpostavljali pomanjkanje informacij in nezaupanje v učinkovitost reciklažnih sistemov.

V prostem delu vprašalnika, kjer so lahko udeleženci izrazili svoja mnenja, je bilo zaznati frustracijo zaradi občutka, da posameznikovo vedenje nima zadostnega učinka, če sistem kot celota ni učinkovit. Več anketirancev je zapisalo, da so potrebne spremembe na institucionalni ravni, zlasti v smeri prepovedi določenih plastičnih izdelkov, obveznega okoljskega izobraževanja in podpore trajnostnim podjetjem.

Ti rezultati nakazujejo na kompleksnost vedenjskega odziva mladih: obstaja visoka stopnja pripravljenosti za spremembe, a so ti pogosto omejeni zaradi zunanjih okoliščin, pomanjkanja sistemske podpore in nezadostnega znanja o konkretnih možnostih reciklaže. Kljub temu pa je opazna tudi velika motivacija za učenje, vključenost in sodelovanje, kar pomeni, da lahko z ustrezno usmerjenimi intervencijami dosežemo pomembne premike v okoljskem ravnanju mladih.

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI

Rezultati raziskave razkrivajo večplastno sliko okoljske ozaveščenosti, ravnanja in pripravljenosti mladih za spremembe, povezane z uporabo plastike in recikliranjem. Anketni podatki kažejo, da kar 82

% sodelujočih plastiko opredeljuje kot resno okoljsko grožnjo, predvsem zaradi njene razgradnje, onesnaženja oceanov in vpliva na zdravje. Ta podatek nakazuje visoko raven okoljske zaznavnosti pri mladih, ki se je, kot kaže, oblikovala skozi formalno izobraževanje, medijsko pokritost okoljskih tem ter vpliv družbenih omrežij.

Kljub temu pa obstaja razkorak med zavedanjem in dejanskim vedenjem. Kar 73 % vprašanih je priznalo, da uporablja plastične izdelke za enkratno uporabo vsaj enkrat tedensko, pri čemer je najpogosteje omenjena uporaba plastičnih embalaž za hrano, plastenk za pijačo ter plastičnih vrečk. Ta pojav je še posebej izrazit pri mlajših respondentih, ki pogosto navajajo, da so tovrstni izdelki priročni, cenejši in bolj dostopni kot okolju prijazne alternative. Nekateri udeleženci so tudi poudarili, da v trgovinah in gostinskih lokalih ni ustreznih možnosti izbire brez plastike, kar še dodatno zmanjšuje njihovo možnost za trajnostno vedenje.

Ko gre za ločevanje odpadkov, 67 % vprašanih pravi, da to počne redno, zlasti doma, medtem ko je odstotek nižji za vedenje zunaj doma, na primer v šolah, na fakultetah in delovnih mestih. Zanimivo je, da jih le 41 % meni, da natančno pozna pravila za recikliranje plastike, kar pomeni, da tudi ob dobri volji obstaja možnost napačnega razvrščanja odpadkov in posledično neučinkovitega recikliranja. Številni anketiranci so poudarili, da so informacije o tem, kaj sodi v kateri zabojnik, pomanjkljive ali zmedene, kar vodi v neodločnost ali napačne prakse.

Anketa je pokazala, da 58 % vprašanih izraža pripravljenost, da bi v vsakdanjem življenju uporabljali izdelke iz stekla, kovine, papirja ali drugih naravi prijaznejših materialov, če bi bile te možnosti cenovno in logistično dostopne. Pri tem so nekateri izpostavili visoko ceno trajnostnih alternativ in pomanjkanje ponudbe v lokalnih trgovinah kot ključno oviro. V prostih odgovorih so bili pogosto navedeni tudi predlogi za boljše označevanje izdelkov, več informacijskih kampanj in večje vključevanje mladih v oblikovanje lokalnih rešitev.

Opazna je bila tudi razlika glede na izobrazbo. Mladi z višjo izobrazbo oziroma tisti, ki se šolajo na višjih stopnjah, so pogosteje izkazovali boljše poznavanje problematike, jasnejšo predstavo o

reciklažnih postopkih in večjo pripravljenost za vključevanje v okoljske pobude. Na drugi strani pa so tisti z osnovnošolsko izobrazbo pogosteje izpostavljali pomanjkanje informacij in nezaupanje v učinkovitost reciklažnih sistemov.

V prostem delu vprašalnika, kjer so lahko udeleženci izrazili svoja mnenja, je bilo zaznati frustracijo zaradi občutka, da posameznikovo vedenje nima zadostnega učinka, če sistem kot celota ni učinkovit. Več anketirancev je zapisalo, da so potrebne spremembe na institucionalni ravni, zlasti v smeri prepovedi določenih plastičnih izdelkov, obveznega okoljskega izobraževanja in podpore trajnostnim podjetjem.

Ti rezultati nakazujejo na kompleksnost vedenjskega odziva mladih: obstaja visoka stopnja pripravljenosti za spremembe, a so ti pogosto omejeni zaradi zunanjih okoliščin, pomanjkanja sistemske podpore in nezadostnega znanja o konkretnih možnostih reciklaže. Kljub temu pa je opazna tudi velika motivacija za učenje, vključenost in sodelovanje, kar pomeni, da lahko z ustrezno usmerjenimi intervencijami dosežemo pomembne premike v okoljskem ravnanju mladih.

Rezultati slovenske raziskave kažejo več pomembnih podobnosti z ugotovitvami primerljivih mednarodnih študij, kar krepi veljavnost izsledkov in potrjuje, da so izzivi, povezani z uporabo plastike in recikliranjem med mladimi, univerzalne narave. V raziskavi, ki je bila izvedena med nemškimi mladostniki, je bila zaznana visoka raven okoljske ozaveščenosti, saj je več kot tri četrtine vprašanih izrazilo zaskrbljenost zaradi okoljskih posledic plastike. Kljub temu pa je bila pogosta uporaba izdelkov iz plastike za enkratno uporabo vsakdanja praksa, kar kaže na razkorak med vrednotami in vedenjem. Razlogi za to vključujejo priročnost, nizke stroške in pomanjkanje sistemske podpore za alternativne materiale.

Podobne ugotovitve navaja tudi Ottoni et al. (2021) v brazilski študiji, kjer mladostniki izražajo pripravljenost za sodelovanje pri recikliranju in zmanjševanju plastičnih odpadkov, a dejanska dejanja pogosto zaostajajo za izraženimi nameni. Raziskava je poudarila pomen socialnega okolja, norm in vedenja odraslih kot ključnih determinant vedenja mladih. V brazilskem kontekstu je bila posebej izpostavljena pomembnost vključevanja mladih v lokalne skupnosti, kjer lahko z zgledom in udeležbo vplivajo na spremembe.

Študija Grodzińska-Jurczak et al. (2006) pa je že pred več kot desetletjem opozorila, da zgolj okoljska vzgoja v šolah, brez povezave s praktičnimi izkušnjami in konkretnimi spremembami v vsakdanjem življenju, nima dolgoročnega učinka. Njihova analiza kaže, da je treba okoljskemu izobraževanju mladih dodati elemente aktivnega udejstvovanja in osebne odgovornosti, saj sicer ostane zgolj na deklarativni ravni.

Poročilo Evropske agencije za okolje (EEA, 2021) dodatno potrjuje, da so ključni dejavniki za vedenjske spremembe mladih integrirani pristopi, ki povezujejo zakonodajo, fizično infrastrukturo (npr. javne zbiralnice, dostopne točke za alternativne izdelke), izobraževalne programe ter podporo nevladnih in mladinskih organizacij. Prav tako EEA poudarja, da morajo biti mladi ne le naslovniki, temveč tudi sooblikovalci politik, saj lahko z vključevanjem v oblikovanje rešitev pridobijo občutek vpliva, kar krepi njihovo motivacijo za dejansko spremembo vedenja.

Prispevek predstavlja poglobljeno analizo vedenja in stališč mladih v Sloveniji glede uporabe plastike, njihovega odnosa do recikliranja ter pripravljenosti na spremembe. Rezultati kažejo visoko raven okoljske ozaveščenosti in jasen potencial za trajnostno naravnano vedenje, a hkrati tudi vrsto izzivov, ki so posledica pomanjkanja informacij, nedostopnosti alternativ in nezadostne podpore v vsakdanjem okolju. Članek je posebej zanimiv za različne skupine strokovne javnosti. Prvič, za izobraževalce in snovalce kurikula, ki želijo bolje razumeti vpliv okoljskega izobraževanja na vedenje mladih. Drugič,

za strokovnjake s področja varstva okolja, ki delujejo na lokalni ali nacionalni ravni in si prizadevajo za spremembe v potrošniških navadah. Tretjič, za oblikovalce javnih politik, ki načrtujejo regulacije in ukrepe za zmanjšanje uporabe plastike ter promocijo recikliranja. Nenazadnje pa tudi za nevladne organizacije, mladinske centre in študentske skupnosti, ki se ukvarjajo z vključevanjem mladih v družbene in okoljske spremembe. Med omejitvami raziskave velja izpostaviti dejstvo, da je bila izvedena na osnovi prostovoljnega sodelovanja, kar lahko pomeni, da so v vzorcu prevladovali okoljsko bolj ozaveščeni posamezniki. Poleg tega je bila raziskava omejena na spletno distribucijo, kar lahko izključi nekatere socialne skupine, ki nimajo enakega dostopa do digitalnih orodij. Prav tako je raziskava potekala v specifičnem časovnem obdobju, kar pomeni, da so lahko na odgovore vplivali aktualni dogodki ali medijske vsebine, ki so bile v času ankete izpostavljene.

Kljub temu članek pomembno prispeva k razumevanju okoljske dinamike med mladimi. Za stroko je iztržek predvsem v dokazovanju, da mladi predstavljajo ključno ciljno skupino za spremembe, vendar morajo biti strategije, ki naslavljajo njihovo vedenje, celostne in večnivojske. Potrebno je hkratno delovanje na področju zakonodaje, izobraževanja, ekonomskih spodbud in kulture, da bi se spodbudila dolgoročna vedenjska preobrazba. Za nadaljnje raziskovanje predlagamo izvedbo longitudinalnih študij, ki bi spremljale vedenjske spremembe mladih skozi čas ter raziskovale vpliv različnih politik, izobraževalnih pristopov in lokalnih iniciativ. Poleg tega bi bilo smiselno raziskati vpliv digitalnih orodij (npr. aplikacij za spremljanje trajnostnega vedenja) ter vlogo vrstniškega pritiska in družbenih omrežij pri oblikovanju okoljskih odločitev mladih. S tem bi znanost, politika in praksa pridobile bolj celostno podlago za ukrepanje v času, ko so spremembe nujne.

LITERATURA

Ajzen, I. (1991). The theory of planned behavior. Organizational Behavior and Human Decision Processes, 50(2), 179–211. https://doi.org/10.1016/0749-5978(91)90020-T. [23.4.2025]

Ayalon, O., Goldrath, T., Guzi, M., & Portnov, B. A. (2022). Reducing plastic bag usage: A behavioral intervention among university students. Resources, Conservation and Recycling, 179, 106132. https://doi.org/10.1016/j.resconrec.2021.106132. [12.5.2025]

Barbera, F., & Ajzen, I. (2020). Understanding the attitude-behavior gap in pro-environmental consumer behavior.                  Journal   of                              Environmental       Psychology,                         73,                 101468.

https://doi.org/10.1016/j.jenvp.2020.101468. [1.6.2025]

European Commission. (2018). A European strategy for plastics in a circular economy. https://ec.europa.eu/environment/circular-economy/pdf/plastics-strategy.pdf

European Environment Agency. (2021). Plastics, the circular economy and Europe′s environment — A priority for action. https://www.eea.europa.eu/publications/plastics-the-circular-economy-and-europes- environment. [25.6.2025]

Geyer, R., Jambeck, J. R., & Law, K. L. (2017). Production, use, and fate of all plastics ever made. Science Advances, 3(7), e1700782. https://doi.org/10.1126/sciadv.1700782. . [12.5.2025]

Gödri, I., Szabó, A., & Török, Á. (2022). Environmental literacy among European youth: Challenges and opportunities. Environmental Education Research, 28(1), 42–58. https://doi.org/10.1080/13504622.2021.1964378. [23.4.2025]

Grodzińska-Jurczak, M., Bartosiewicz, A., Twardowska, A., & Ballantyne, R. (2006). Why Polish adolescents do not recycle? Environmental Education Research, 12(4), 495–505. https://doi.org/10.1080/13504620600942993. [25.6.2025]