POVZETEK

Vzgoja ima pomemben vpliv na razvoj posameznikove osebnosti, saj oblikuje njegovo sposobnost prevzemanja odgovornosti, sprejemanja odločitev in samostojnega delovanja v družbi. V teoriji so običajno predstavljeni štirje temeljni pristopi vzgoje: avtoritarni, avtoritativni, permisivni in demokratični, pri čemer sta kot najučinkovitejša za oblikovanje odgovornosti izpostavljena avtoritativna in demokratična vzgoja. Navedena tipa vzgoje namreč optimalno spodbujata razvoj otrokove samostojnosti, kritičnega mišljenja in prevzemanja odgovornosti. Ne glede na izbran pristop bi moral biti skupen cilj vsake vzgoje priprava otroka na samostojno, odgovorno in uravnoteženo odraslost. Če želimo, da odgovornost ostane ena od temeljnih vrednot družbe, se moramo vzgoje lotiti z vso resnostjo, in sicer tako v družinah kot v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Le s skrbno in zavedno vzgojo je mogoče oblikovati bodoči kader, ki bo sposoben odgovorno delovati v zahtevnem in hitro spreminjajočem se družbenemu ter poklicnem okolju. Rezultati ankete, izvedene med srednješolci, kažejo, da anketiranci vzgojo, ki so je bili deležni, večinoma ocenjujejo kot podporno, strukturirano in usmerjeno v postopno razvijanje odgovornosti. Kot ključne lastnosti, ki jih želijo prenesti v svojo poklicno prihodnost, so izpostavili odgovornost, zanesljivost, vztrajnost, prilagodljivost in samostojnost. Ti rezultati dodatno potrjujejo pozitivne učinke vzgoje, usmerjene v razvoj funkcionalnega, samostojnega in družbeno odgovornega posameznika.

Ključne besede: vzgojni pristopi, srednješolci, odgovornost, samostojnost, poklic

ABSTRACT

Education plays a crucial role in shaping an individual's personality, as it develops their ability to assume responsibility, make informed decisions, and act independently within society. Theoretical frameworks typically distinguish four fundamental parenting approaches: authoritarian, authoritative, permissive, and democratic. Among these, the authoritative and  democratic styles are recognized as the most effective in fostering a sense of responsibility. These approaches optimally support the development of children's autonomy, critical thinking, and accountability. Regardless of the specific educational approach, the overarching aim of upbringing should be to prepare children for independent, responsible, and balanced adulthood. To ensure that responsibility remains a core societal value, it is essential to approach education with utmost seriousness, both within families and educational institutions. Only through careful, deliberate educational practices can we cultivate future professionals capable of acting responsibly in complex and rapidly evolving social and professional environments. The results of a survey conducted among secondary school students indicate that the majority of respondents perceive the upbringing they experienced as supportive, structured, and oriented towards the gradual development of responsibility. Furthermore, they identified responsibility, reliability, perseverance, adaptability, and independence as key attributes they aim to carry into their professional futures. These findings further validate the positive impact of educational approaches that foster the development of functional, autonomous, and socially responsible individuals.

Key words: parenting approaches, adolescents, responsibility, independence, career

UVOD

Vzgoja ima ključno vlogo pri oblikovanju otrokovega občutka za odgovornost, saj preko vzgojnih pristopov otrok razvija zavest o posledicah svojih dejanj in pomenu osebne odgovornosti v odnosu do drugih. Vzgoja pomeni seznaniti otroka z vrednotami, spodbujati njegov razvoj osebnosti in moralnosti. Starši in vzgojitelji s svojim zgledom in pristopom pomagajo otroku razumeti, kaj pomeni prevzeti odgovornost za svoja dejanja. V tem članku želimo predstaviti, kako vzgoja vpliva na razvoj posameznikovih sposobnosti, njegovo pripravljenost za poklic in kakšno vlogo ima pri oblikovanju bodočega kadra. V središče raziskave smo postavili trenutno generacijo srednješolcev, saj želimo preučiti, kakšnim vzgojnim pristopom so bili izpostavljeni in kako dojemajo koncept odgovornosti ter lastno pripravljenost za njeno prevzemanje.

VZGOJNI PRISTOPI

Angleški filozof John Lock je trdil, da se otrok rodi kot 'tabula rasa' oz. nepopisan list in da so starši tisti, ki mu prenesejo svoje vrednote in prepričanja (Locke, 2007). Vzgoja je zahteven proces, v katerem starši, vzgojitelji, učitelji ali skrbniki učijo in vodijo otroke skozi različne faze njihovega odraščanja. Ta proces vključuje učenje socialnih, emocionalnih, vedenjskih in moralnih vrednot. Vzgoja otrok ni enostavna naloga in zahteva veliko mero odgovornosti, razumevanja in potrpljenja. Bistvo vzgoje je, da se otroku v zgodnjem otroštvu privzgojita dve pomembni vrednoti, ki ga spremljata vse življenje: odgovornost in samostojnost. Na podlagi le-teh je človek sposoben osnovati močne čustvene povezave z drugimi, jim nuditi pomoč in jo, kadar jo potrebuje, poiskati sam, hkrati pa je sposoben samostojnega življenja in reševanja nalog (Lanjekar, Joshi, Lanjekar in Wagh, 2022).

V teoriji najpogosteje zasledimo avtoritarni, avtoritativni, demokratični in permisivni pristop vzgoje.

1. Avtoritarna vzgoja temelji na strogi disciplini, visoki stopnji nadzora in nizki stopnji čustvene topline (Baumrind, 1971). Starši v takšnem okolju postavljajo toge in natančno določene zahteve, pričakujejo brezpogojno poslušnost in uporabljajo kaznovanje kot sredstvo za dosego ubogljivosti. Komunikacija večinoma poteka enosmerno (od starša k otroku), pri čemer otrok nima veliko prostora za izražanje mnenj ali sodelovanje pri odločanju. Otroci, vzgajani v takšnem okolju, so pogosto navzven prilagojeni in poslušni, vendar jim primanjkuje notranje motivacije, samostojnosti in sposobnosti za kritično mišljenje. Zaradi strahu pred napakami in sankcijami postajajo čustveno zadržani ali tesnobni, njihova ustvarjalnost je omejena zaradi pomanjkanja možnosti za raziskovanje in samoiniciativo. Tak pristop lahko vodi v pasivnost ali poznejši odpor. V poklicnem okolju se sicer znajdejo v strukturiranih sistemih z jasno hierarhijo, vendar se pogosto soočajo z izzivi pri samostojnem odločanju, prilagajanju spremembam in sodelovanju v timih (Cupar, 2018).

2. Pri avtoritativni vzgoji so starši ali vzgojitelji dosledni, a odprti za dialog, spodbujajo otrokovo samostojnost, kritično mišljenje in prevzemanje odgovornosti (Baumrind, 1971). Komunikacija je dvosmerna, otrok je postopno vključen v proces odločanja, kar spodbuja njegovo odgovornost in zrelost. Otroci so slišani, meje so jasno postavljene. Spodbujajo se spoštovanje, samodisciplina in odgovornost. Takšni starši z otrokom sodelujejo, mu prisluhnejo, a ohranjajo dovolj avtoritete in nadzora. Pravila in zahteve so otrokom jasne, prav tako razlogi zanje. Pričakovanja do otrok so velika, vsak je odgovoren za svoja dejanja, vendar starši še vedno nudijo dovolj topline in podpore. Otroci, ki so bili deležni avtoritativne vzgoje, razvijejo visoko samoregulacijo, kar pomeni, da znajo uravnavati svoja čustva in vedenje, notranjo motivacijo, socialne kompetence (sodelovanje, empatijo, komunikacijo), samozavest in občutek lastne vrednosti, odgovornost in pripravljenost na samostojno odločanje. Ti elementi so ključni za uspešno delovanje v delovnem okolju, zlasti v sodobnih, dinamičnih poklicih, kjer se pričakujejo proaktivnost, timsko delo, prilagodljivost in samoiniciativnost (Marjanovič Umek in Zupančič, 2020).
3. Demokratična vzgoja temelji na sodelovanju med starši in otroki, pri čemer je v ospredju spoštovanje otrokovega mnenja in vključevanje v proces odločanja. Starši s tem pristopom otroku nudijo podporo, ga usmerjajo in obenem ga spodbujajo k samostojnosti, odgovornemu ravnanju in prevzemanju odločitev. Otroci, ki odraščajo v takšnem okolju, razvijajo občutek varnosti in spoštovanja, kar krepi njihovo samozavest, čustveno stabilnost in sposobnost izražanja lastnega mnenja na konstruktiven način. So kritično misleči, ker so navajeni tehtati možnosti in izražati stališča, odgovorni, saj razumejo posledice svojih dejanj, ter sodelovalni, ker se učijo reševanja konfliktov v duhu dialoga in timskega dela. Demokratična vzgoja spodbuja razvoj otrokove samostojnosti, odgovornosti in kritičnega mišljenja (Novak, 2001). V poklicnem okolju se takšni posamezniki pogosto izkažejo kot prilagodljivi, samoiniciativni in zmožni učinkovitega sodelovanja ter vodenja. Njihove dobro razvite  socialne in komunikacijske veščine predstavljajo pomembno prednost v sodobnih, dinamičnih delovnih okoljih (Blake Griffin, 2020).

Ta vzgojni pristop je zelo podoben avtoritativnemu. Demokratična vzgoja je v marsičem podobna avtoritativni: obe temeljita na čustveni toplini, spoštovanju, spodbujanju samostojnosti in jasni strukturiranosti. Skupna jima je dvosmerna komunikacija, pri kateri se upošteva otrokovo mnenje (Peček Čuk, Lesar, 2009). Kljub podobnostim pa obstajajo ključne razlike. Avtoritativni starši sicer otroka vključujejo v proces odločanja, vendar ohranjajo končno besedo, medtem ko demokratični omogočajo enakovredno sodelovanje pri oblikovanju pravil. Tako demokratična vzgoja bolj poudarja partnerski odnos in skupno odgovornost. Razlika se kaže tudi pri postavljanju mej – avtoritativni jih postavljajo in razlagajo, demokratični pa jih oblikujejo skupaj z otrokom (Juul, 2018).

4. Pri permisivni vzgoji starši ali vzgojitelji izkazujejo visoko stopnjo topline in nizko stopnjo nadzora ter strukturiranosti. Starši so popustljivi, postavljajo malo pravil, redko dosledno uveljavljajo meje in otrokom pogosto dovolijo, da sami odločajo. Starši pogosto spodbujajo izražanje čustev, samostojno odločanje in otrokovo subjektivno dobrobit, obenem pa se trudijo zaščititi otroka pred stresnimi ali neprijetnimi situacijami (Lepičnik Vodopivec, 2007). Otroci, ki odraščajo v permisivnem okolju, običajno niso navajeni prevzemati odgovornosti, imajo težave z disciplino, kažejo nižje tolerance do frustracij (težje prenašajo omejitve ali neuspehe), so manj vztrajni pri delu in manj usmerjeni k doseganju ciljev. Čeprav so ti otroci pogosto ustvarjalni in samosvoji, jim velikokrat primanjkuje organizacijskih veščin, kar lahko negativno vpliva na njihovo delovanje v poklicnem svetu (Narat, 2017). Združenja vodstvenih delavcev strokovnih centrov Slovenije že opozarjajo na negativne posledice permisivne vzgoje (Zalokar, 2024).

Ne glede na izbran pristop bi moral biti cilj vsake vzgoje priprava otroka na samostojno, odgovorno in funkcionalno odraslost. Preko vzgoje namreč otrok razvije notranji občutek za to, kaj je prav in kaj je narobe, za sposobnost kritičnega mišljenja, čustveno stabilnost in družbeno odgovornost. Cilj vzgoje mora biti vzgojiti odraslega posameznika, ki zna sprejemati odločitve, prevzemati odgovornost za svoja dejanja, uspešno komunicira z drugimi in je pripravljen sodelovati v družbenem in poklicnem okolju.

ODGOVORNOST

Odgovornost je zmožnost posameznika, da se zaveda posledic svojih dejanj, jih sprejema in ravna v skladu z notranjimi in družbenimi pričakovanji. Gre za osebno pripravljenost izpolniti svoje obveznosti, sprejemati posledice svojih odločitev in ravnati v skladu z etičnimi načeli ter družbenimi normami.

Odgovornost vključuje več ravni:

• osebno odgovornost (npr. skrb za lastna dejanja in izbire),
• družbeno odgovornost (npr. upoštevanje pravil in skrb za dobro drugih),

• poklicno odgovornost (npr. vestno opravljanje dela, spoštovanje dogovorov),
• notranjo moralno odgovornost, ki izhaja iz zavedanja sebe kot samostojnega, zrelega posameznika (Kroflič, 1999).

Frankl je odgovornost opisal kot temeljno duhovno značilnost človeka. Odgovornost je bila nekoč ena od najpomembnejših vrednot v družini (Juul, 1999), vendar jo danes vedno bolj izpodrivajo druge vrednote (npr. uspeh, užitek). Odgovornost od človeka zahteva trud, odrekanje, disciplino, poštenost, ponižnost, zvestobo idr. Če želimo, da odgovornost ostane ena od temeljnih vrednot družbe, se moramo vzgoje lotiti z vso resnostjo, in sicer tako v družinah kot v vzgojno-izobraževalnih institucijah. Primarno vodilo vzgoje mora biti spodbujanje neodvisnega in pristnega odločanja. Kot pravi Frankl, je odgovornost »čista etična vrednota«, ki človeka spodbuja k odločanju in delovanju v družbi (Lesar, 2002).

Če starši otrokom pretirano olajšujejo vsakdanje izzive, jih ščitijo pred neprijetnostmi in jim želijo v vsem ustreči, jim nehote onemogočajo razvoj odgovornosti in samostojnosti. Otroci in mladostniki se tako ne naučijo soočanja s posledicami svojih dejanj, sprejemanja obveznosti in razvijanja vztrajnost. Težava nastane tudi, ko se vloga staršev kot vzgojiteljev zabriše – takrat se izgubljajo jasne meje in doslednost. Vzgoja, ki ne spodbuja razvoja odgovornosti, ne more oblikovati avtonomnega in zrelega posameznika, kar se kasneje kaže v pomanjkanju samoiniciative, zmanjšani sposobnosti za samostojno odločanje in nizki prilagodljivosti na življenjske izzive (Škoda, 2015).

Kako se učimo odgovornosti? Preko sprejemanja odločitev. Starši in vzgojitelji morajo kritično presoditi, o čem bodo odločali sami in katere odločitve bodo prepustili otrokom. Če ni odgovornosti za svoje izbire, ni prave svobode (Žorž, 2010). Svoboda je v tem, da lahko v določenem trenutku samostojno izbiramo med različnimi možnostmi (Frankl, 1994) in zanje prevzamemo odgovornost. Vsaka svobodna odločitev prinaša osebno odgovornost. Odločitev pomeni izbiro neke poti. »Od-ločiti pomeni ločiti se od vseh drugih možnosti, ki izbrani možnosti nasprotujejo. Pomeni omejiti se na manjše število možnosti ali morda celo na eno samo« (Kozoderc, 2002). Odgovornost za odločitve sprejema vsak sam, saj poleg čustev in razuma razpolaga tudi z razumom in vestjo. Vsakdo bi se moral znati odločiti med tem, kaj je bistveno in kaj ne. Razločevanje med številnimi možnostmi temelji na odgovornosti. Nezrel človek se upira odgovornosti, saj se boji izgubiti svobodo, se ne zna odločiti in se raje umakne. Problem nastane, če umik v obrambne mehanizme postane življenjski slog (Ščuka, 2008).

Jesper Juul, danski družinski terapevt, v svojih delih razvija sodoben in odnosno usmerjen pogled na vzgojo, ki temelji na spoštovanju, enakovrednosti in osebni integriteti. Ključno vlogo v vzgoji pripisuje razvijanju odgovornosti, vendar ne na način, da bi jo starši vsiljevali kot zunanjo zahtevo, ampak kot kompetenco, ki se pri otroku postopoma oblikuje skozi izkušnje, odnos in zaupanje. Poudarja, da otrok ne postane odgovoren zato, ker je poslušen, temveč zato, ker mu je dovoljeno soodločati, prevzemati posledice svojih izbir in biti vključen v resničen dialog z odraslimi (Juul, 1999). Vzgoja, ki temelji na zahtevah po ubogljivosti, po njegovem mnenju vodi predvsem do podrejenosti in ne do osebne odgovornosti. Nasprotno spoštljiv odnos, jasne meje in iskrena komunikacija ustvarjajo prostor, kjer otrok razvija občutek, da ima  vpliv na svoje življenje in da je sposoben odgovornega ravnanja. Ključno je tudi, da starši sami prevzemajo odgovornost za odnos in svoje napake, saj s tem otroku pokažejo, da je odgovornost normalen in dragocen del življenja, ne pa breme ali kazen (Juul in Jensen, 2014).

Eden ključnih kazalcev zrelosti posameznika je njegova sposobnost prevzemanja odgovornosti – tako za dejanja do sebe kot do širše družbe. V tem kontekstu se vse pogosteje pojavlja pojem funkcionalnega odraslega. Gre za psihološko in moralno zrelost posameznika, ki ne označuje le starosti ali statusa, ampak za način delovanja v svetu. Funkcionalno odrasel človek je tisti, ki zna ločiti med tem, kaj je prav in kaj je prijetno. Funkcionalna odraslost pomeni zmožnost odločanja na podlagi vrednot, dolžnosti in odgovornosti, tudi kadar te odločitve niso lahke ali prijetne. Funkcionalni odrasel zna postaviti mejo svojim impulzom, prevzeti posledice svojih dejanj in delovati v dobro skupnosti pred lastnim ugodjem (Vuk Godina, 2023). Takšna opredelitev odraslosti je še posebej pomembna pri vzgoji, saj je prav vzgoja tista, ki mora otroku postopno omogočiti prehod od egocentričnega do odgovornega, socialno zavestnega posameznika. Če vzgoja temelji zgolj na ugajanju, izogibanju konfliktom in odstranjevanju neprijetnosti, otrok ne razvije sposobnosti, da bi postal funkcionalno odrasel.

RAZISKAVA O VZGOJNIH PRISTOPIH IN NJIHOVEM VPLIVU NA ODGOVORNOST IN POKLICNO USMERJENOST MLADIH

V empirični del članka smo vključili srednješolce, saj so na prehodu iz faze otroštva v fazo odraslosti. Gre za generacijo, ki spada v pozno obdobje generacije Z in je odraščala v digitalnem potrošniškem svetu. Zaradi zgodnjega stika z internetom in družbenimi omrežji ti mladostniki pogosto samozavestno izražajo svoja mnenja, hkrati pa se kažejo izzivi pri razvoju samostojnosti, vztrajnosti in občutku odgovornosti, kar je lahko povezano z vplivom sodobnih vzgojnih pristopov in hitrega življenjskega tempa. Starši te generacije pogosto prakticirajo bolj zaščitniške, permisivne ali celo "helikopterske" vzgojne pristope, kar pomeni, da mladim odstranjujejo ovire in jih ščitijo pred težavami, namesto da bi jim omogočili učenje skozi izkušnjo. Posledično se mnogi srednješolci manj pogosto srečujejo z resnično odgovornostjo – kot je skrb za gospodinjstvo, odločanje o pomembnih stvareh, delo za denar ali soočanje s posledicami napak (Žorž, 2002). Čeprav imajo mladostniki pogosto visoke sposobnosti in ambicije, je zaznati, da mladostniki težje prenašajo frustracije, odlašajo z obveznostmi in kažejo manjšo notranjo motivacijo za odgovorno vedenje (Vuk Godina, 2023).

Za potrebe empiričnega dela raziskave smo oblikovali spletno anketo, s katero smo želeli pridobiti vpogled v osebne izkušnje srednješolcev glede vzgoje, njihovega razumevanja odgovornosti in poklicnih pričakovanj. Anketa je vsebovala tako vprašanja o vzgoji, ki so je bili deležni v primarni družini, kot tudi o vzgoji vrstnikov, vplivu staršev na odločanje, odzivu na napake, spodbujanju samostojnosti in temeljnih vzgojnih vrednotah, kot sta zgled in odgovornost.

Anketo je anonimno izpolnilo 266 srednješolcev (51,9 % dijakinj, 48,1 % dijakov), 46,8 % anketirancev je bilo starih med 14 in 16 let, 49,8 % med 17 in 19 let, 1,1 % do 14 let, 2,3 % pa nad 20 let. Večina anketirancev je vzgojo, ki so je bili deležni v svoji primarni družini, ocenila  kot avtoritativno (41,4 %) ali demokratično (38,7 %), torej kot vzgojni slog, ki vključuje podporo, odprt pogovor in jasno postavljena pravila. Le manjši delež anketirancev je poročal o avtoritarni (12,4 %) oziroma permisivni vzgoji (7,5 %). Zanimivo je, da se to pozitivno samoocenjevanje vzgojnih pristopov razlikuje od zaznave vzgoje, ki so je deležni njihovi vrstniki. Kar tretjina anketirancev namreč meni, da so njihovi vrstniki odraščali v bolj popustljivem, permisivnem okolju, a kljub temu rezultati še vedno potrjujejo prevlado avtoritativne in demokratične vzgoje: kar 53,4 % anketirancev meni, da so tudi vrstniki deležni vzgoje s podporo in jasnimi mejami, 33,8 % zaznava prisotnost permisivnega vzgojnega sloga, medtem ko 12,8 % poroča o strogi, avtoritarni vzgoji.

Naslednji dve vprašanji sta se nanašali na sprejemanje odločitev v pomembnih življenjskih situacijah in prevzemanje odgovornosti za napake in sta dodatno potrdili prevladujočo prisotnost avtoritativnega in demokratičnega vzgojnega pristopa. Na vprašanje, kako so starši oz. skrbniki spodbujali odgovornost pri vsakdanjih nalogah, je največji delež anketirancev (64 %) navedel, da so od njih vedno zahtevali, da vse opravke opravijo samostojno in brez opominov. Tak odgovor kaže na visoko stopnjo pričakovane samostojnosti, kar je značilno za avtoritativni ali demokratični vzgojni slog. Nekaj manj kot tretjina sodelujočih (29,5 %) je poročala, da so sicer prejemali naloge, vendar starši niso vztrajali, da jih opravijo (permisivna vzgoja). Podobna slika se pokaže tudi pri odgovoru na vprašanje o samostojnosti: več kot tri četrtine sodelujočih (75,1 %) je ocenilo, da so jim starši postopoma zaupali in jim prepuščali odgovornost, kar je ena ključnih značilnosti demokratične in avtoritativne vzgoje. Le 12,5 % jih je navedlo, da so starši želeli popoln nadzor in odločanje namesto njih (avtoritarna vzgoja). 12 % anketirancev je navedlo, da so bili deležni popolne svobode brez vodenja ali celo nezanimanja za njihove odločitve (permisivna vzgoja). Na podlagi vprašanja, v katerem stavku anketiranci prepoznajo vzgojo, ki je najbolj vplivala na njihov razvoj odgovornosti, je večina (84,2 %) izpostavila, da so jim starši omogočili učenje skozi napake, ob tem pa dosledno poudarjali pomen odgovornosti (kar ponovno kaže na visok delež avtoritativne in demokratične vzgoje), 15,8 % jih je odgovorilo, da so jih starši pustili, da prevzamejo odgovornost, če želijo, brez posledic tudi če je ne (permisivna vzgoja).

Na vprašanje, kako pomembno se mladostnikom zdi, da starši že v zgodnji mladosti nudijo otrokom zgled glede delovnih navad in odgovornosti, je večina anketirancev odgovorila zelo pozitivno. Kar 68,3 % sodelujočih meni, da je to zelo pomembno oz. 28,3 % jih meni, da je pomembno. Le manjši delež (manj kot 4 %) ocenjuje, da zgled staršev ni pomemben. Rezultat potrjuje, da mladostniki cenijo zgled in aktivno vlogo staršev. Odgovori na navezujoče vprašanje prikazujejo pogled srednješolcev na odgovorno vedenje odraslih v širšem okolju, ki jih srečujejo. 10,5 % anketirancev je odgovorilo, da se odrasli, ki jih srečujejo, vedejo zelo odgovorno, 81,5 % jih meni, da se vedejo odgovorno. Zanimivo je tudi, da 5,6 % anketirancev meni, da večina odraslih ni odgovorna, kar kljub nizkemu deležu odpira vprašanje zaupanja v avtoritete. Le zelo majhen delež (2,3 %) ni imel oblikovanega mnenja. Rezultati kažejo, da mladostniki večinoma prepoznavajo odgovornost pri odraslih, a so ob tem kritični in opazijo razlike, kar pomeni, da je osebni zgled odraslih zelo pomemben. Ti podatki smiselno dopolnjujejo odgovor na vprašanje o tem, kako pomemben se jim zdi zgled staršev pri oblikovanju delovnih navad in odgovornosti – kar velika večina ocenjuje kot zelo pomembno.

Odgovornost mladostnikov se izraža tudi v njihovem razmišljanju o prihodnosti ter sprejemanju odločitve. Anketiranci so izrazili svoje mnenje glede trditve, da imajo jasno predstavo o tem, kaj želijo početi v prihodnosti, oziroma katero poklicno pot izbrati. 33,1 % anketirancev je odgovorilo, da se strinjajo, dodatnih 8,6 %, da se močno strinjajo, kar skupaj pomeni, da ima več kot 40 % dijakov jasno izoblikovane cilje. Hkrati skoraj enak delež (32,7 %) ostaja nevtralen, kar lahko kaže na iskanje lastne poti ali na pomanjkanje informacij in izkušenj za odločitev. Približno 25 % mladostnikov meni, da še nimajo jasne predstave, kar je pričakovano za to starostno obdobje. Kljub temu se visoka stopnja osebne odgovornosti jasno pokaže pri vprašanju, kdo bo po njihovem mnenju najbolj vplival na izbiro njihove poklicne poti – kar 76,9 % anketirancev meni, da bodo to odločitev sprejeli sami. Le manjši delež (17,8 %) vidi ta proces kot usklajen s starši, medtem ko je vpliv učiteljev ali svetovalcev skoraj zanemarljiv (2,3 %). Skupna analiza teh dveh vprašanj kaže, da mladi v večini čutijo odgovornost za svojo prihodnost, tudi če še nimajo popolnoma izoblikovanih ciljev. Takšen vzorec vedenja potrjuje, da pri večini anketiranih prevladujeta avtoritativna in demokratična vzgoja, ki dolgoročno krepita razvoj odgovornosti, samostojnosti in zavedanja o pomenu lastnih odločitev.

Odgovor na vprašanje o pripravljenosti prevzeti odgovornost v poklicu še dodatno potrjuje, da vzgoja, usmerjena v samostojnost in odgovornost, pušča dolgoročne učinke tudi pri razmišljanju o prihodnosti. 40,5 % anketirancev je odgovorilo, da so pripravljeni prevzeti veliko odgovornost, kar vključuje odločanje, vodenje drugih in sprejemanje posledic svojih odločitev. Le-to jasno kaže na visoko stopnjo notranje odgovornosti in samozavesti, ki ju je mogoče povezati z avtoritativno ali demokratično vzgojo. Največji delež mladih (55,3 %) je izbral srednjo možnost, torej da želijo določene naloge in delno odgovornost, vendar ne popolnega prevzemanja odgovornosti. To je pričakovana in povsem razumljiva izbira za večino srednješolcev, saj gre za razvojno prehodno obdobje, kjer se želja po neodvisnosti še razvija in utrjuje. Le 4,2 % jih je izbralo, da bi raje sledili navodilom brez večje odgovornosti, kar pomeni, da je delež mladostnikov, ki odgovornosti ne želijo, zelo majhen. Ti rezultati potrjujejo, da so mladostniki, ob ustrezni vzgojni podpori, v veliki meri pripravljeni stopati na pot samostojnega in odgovornega delovanja.

V zaključku raziskave so se anketiranci opredelili do lastnosti, za katere menijo, da jih bodo kot bodoče zaposlene najbolj zaznamovale. Najpogosteje izpostavljene lastnosti so zanesljivost (80,1 %), odgovornost (75,9 %), vztrajnost (68,4 %), prilagodljivost (68 %) in samostojnost (66,5 %). Takšne osebnostne lastnosti odražajo zrel odnos do dela in kažejo na notranjo motivacijo za uspešno vključevanje v poklicno okolje. Izstopajoče vrednotenje odgovornosti in samostojnosti med mladimi neposredno potrjuje predhodne ugotovitve o vplivu avtoritativne in demokratične vzgoje, ki s svojo strukturiranostjo, jasnimi pričakovanji in spodbudnim okoljem pomembno prispeva k oblikovanju samoiniciativnih in zanesljivih posameznikov.

Na vprašanje o poklicnih aspiracijah so odgovori srednješolcev pokazali raznoliko usmerjenost. Največji delež (30,5 %) se vidi kot strokovnjak na določenem področju, kar kaže na ambicijo po specializaciji in poglobljenem znanju. 21,8 % jih želi postati podjetnik, kar odraža visoko stopnjo želje po samostojnosti, tveganju in ustvarjalnosti. 18,8 % mladih se vidi v vlogi vodij ali šefov, kar nakazuje na pripravljenost prevzeti odgovornost za druge. Le 12,4 % se usmerja  v javno upravo, kjer iščejo stabilno zaposlitev, medtem ko je delež fizičnih delavcev (specializiranih za praktična dela) relativno majhen. Pomemben delež (okoli 16 %) še ni razvil jasne predstave o svoji poklicni poti. Ti rezultati potrjujejo, da večina mladih kaže visoko stopnjo ambicioznosti, željo po samostojnem odločanju in prevzemanju odgovornosti – kar se sklada z ugotovitvami o vplivu avtoritativne in demokratične vzgoje na oblikovanje zrelih in samoiniciativnih posameznikov.

POVZETKI IN ZAKLJUČEK

Glede na v teoretičnem delu predstavljene različne pristope k vzgoji je raziskava, izvedena med 266 srednješolci, pokazala, da večina anketirancev vzgojo, ki so je bili deležni, zaznava kot avtoritativno (41,4 %) ali demokratično (38,7 %) – torej kot podporno, strukturirano in usmerjeno v postopno razvijanje odgovornosti. Le manjšina je poročala o izkušnji avtoritarne (12,4 %) ali permisivne vzgoje (7,5 %). Zanimivo je, da kar tretjina anketirancev meni, da njihovi vrstniki odraščajo v bolj permisivnem okolju, kar nakazuje na razkorak med lastno izkušnjo in zaznavo širšega vzgojnega konteksta. Kljub temu rezultati potrjujejo prevlado avtoritativnega in demokratičnega sloga kot zaznanih standardov.

Podobne trende je mogoče zaslediti tudi v raziskavi Kaje Sevčnikar (2015), ki je pokazala, da so slovenski in finski dijaki svoje starše večinoma dojemali kot avtoritativne – z visokim deležem skrbi in nizkim nadzorom. Po drugi strani raziskava Kaje Lenič (2023), ki je zajela skoraj 1000 staršev osnovnošolskih otrok, kaže na prevlado permisivne vzgoje (52,4 %), kar opozarja na možnost generacijskih razlik v doživljanju in praksi vzgoje. Na širši družbeni ravni na povečano prisotnost permisivnega pristopa in njegove posledice opozarjajo tudi vodstveni delavci strokovnih centrov za obravnavo otrok z vedenjskimi težavami (Zalokar, 2024).

Poleg splošne zaznave vzgojnega stila se je raziskava poglobila v vsakdanje prakse, ki spodbujajo razvoj samostojnosti in odgovornosti. Kar 64 % dijakov je poročalo, da so morali doma opravila opravljati samostojno, brez opominov, kar potrjuje visoka pričakovanja in doslednost v vzgoji. Tudi 75,1 % jih je potrdilo, da so jim starši postopoma prepuščali odgovornost. Na drugi strani 12 % zaznava popolno svobodo brez vodenja (permisivna vzgoja), enak delež pa popoln nadzor in izključevanje iz odločanja (avtoritarna vzgoja). Kar 84,2 % anketiranih je kot ključno izkušnjo za razvoj odgovornosti navedlo možnost učenja skozi lastne napake in dosledno spodbudo k odgovornemu ravnanju.

Ti rezultati so skladni z ugotovitvami Cuparjeve (2023), ki poudarja pozitivne učinke avtoritativne vzgoje na šolski uspeh, čustveno stabilnost in preprečevanje tveganih vedenj. Vendar raziskava Calafata in sod. (2014) opozarja, da lahko tudi permisivna vzgoja – kadar temelji na visoki meri topline in odzivnosti – prinaša pozitivne učinke, denimo na samozavest in motivacijo. Ključen dejavnik se tako kaže v kakovosti odnosa in čustveni bližini med otrokom in staršem, ne zgolj v formalnem vzgojnem slogu.

V nadaljevanju smo mladostnikom zastavili tudi vprašanja, povezana z njihovim dojemanjem odgovornosti in pripravljenostjo za samostojno odločanje o prihodnosti. Več kot 40 % anketirancev ima že jasno poklicno vizijo, kar 76,9 % jih meni, da bodo o tej odločitvi odločali sami. Kar 40,5 % jih je pripravljenih prevzeti večjo odgovornost v svojem bodočem poklicu, le

redki (4,2 %) se želijo izogniti odgovornim nalogam. Najpogosteje izpostavljene osebnostne lastnosti, ki jih želijo prenesti v delovno okolje, so zanesljivost, odgovornost, samostojnost, vztrajnost in prilagodljivost. Njihove poklicne aspiracije – od strokovnih vlog do vodstvenih položajev in podjetništva – dodatno potrjujejo visoko stopnjo ambicioznosti in osebne angažiranosti.

Glede na vse navedeno lahko trdimo, da vzgoja, ki temelji na podpori, strukturiranosti, spoštljivem dialogu in postopnem prenosu odgovornosti, pomembno prispeva k oblikovanju samozavestnih, zrelih in družbeno odgovornih mladih ljudi. Ti so bolje pripravljeni na izzive sodobnega poklicnega in družbenega življenja ter kažejo visoko stopnjo notranje motivacije in osebne odgovornosti. Članek je namenjen predvsem staršem, pedagoškim delavcem, šolskim svetovalcem inr vsem, ki se v vzgojno-izobraževalnem prostoru ali družinskem okolju srečujejo z vprašanjem, kako mladostnike učinkovito podpreti pri osebnostnem razvoju. Na podlagi ugotovitev bi bilo smiselno več pozornosti nameniti vključevanju programov za krepitev socialnih in osebnih veščin (kot je program To sem jaz (NIJZ, 2025)), ki mladim ponujajo konkretne priložnosti za razvijanje odgovornosti. Prav tako se izpostavlja potreba po večji ozaveščenosti staršev o pomenu doslednosti, toplega odnosa in zgleda, saj se prav kakovost odnosa in starševska prisotnost izkažeta kot ključna dejavnika za razvoj funkcionalne odraslosti. V prihodnje bi bilo smiselno raziskavo razširiti na večje in bolj raznolike vzorce ter vključiti kvalitativne metode, ki bi omogočile globlji vpogled v posamezne vzgojne izkušnje. Prav tako bi bilo koristno spremljati mladostnike skozi daljše časovno obdobje, da bi lahko natančneje ocenili dolgoročne učinke različnih vzgojnih slogov na njihovo odgovornost in poklicno pot.

LITERATURA in VIRI

Baumrind,     D.    (1971).    Current     patterns     of parental      authority.     Pridobljeno na http://dx.doi.org/10.1037/h0030372. [7.4.2025].

Blake  Griffin,  E.  (2020).  7  Steps  to  Succeed  at  Parenting.  Pridobljeno  na https://www.psychologytoday.com/us/blog/progress-notes/202002/7-steps-succeed-parenting. [9.4.2025].

Cupar, T. (2018). Vloga vzgojnih stilov pri šolskih izidih mladih. Šolsko svetovalno delo (2), str. 37 – 45.

Calafat, A., García, F., Juan, M., Becona, E., Fernández-Hermida, J. R. (2014). Which parenting style is more protective against adolescent substance use? Evidence within the European context. Drug and Alcohol Dependence (138), str. 185–192.

Frankl, V. E. (1994). Volja do smisla: osnove in raba logoterapije. Celje: Mohorjeva družba. Juul, J., in Jensen, H. (2014). Od poslušnosti do odgovornosti. Ljubljana: Didakta.

Juul, J. (1999). Kompetentni otrok. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Juul, J. (2018). Vodja krdela: vodenje družine z ljubeznijo. Od poslušnosti do odgovornosti.

Ljubljana: Didakta.

Kozoderc, D. (2002). Sam vodim svoj čoln: vzgoja za odgovorno odločanje: priročnik za voditelje v podporo vzgojnemu namenu ZSKSS. Ljubljana: ZSKSS.

Kroflič, R. (1999). Avtentična vzgoja za odgovornost. Ljubljana: Pedagoška fakulteta.