POVZETEK

Zaradi naraščajoče svetovne populacije in pritiskov na okolje postaja iskanje alternativnih, trajnostnih virov beljakovin vse pomembnejše. Mikroorganizmi, kot so mikroalge, bakterije, kvasovke in nitaste glive, se že desetletja uporabljajo v prehrambni industriji, vse pogosteje pa se pojavljajo tudi kot neposreden vir hrane v obliki enoceličnih proteinov (SCP). SCP imajo visoko vsebnost beljakovin in vsebujejo esencialne aminokisline, njihova proizvodnja pa zahteva bistveno manj vode, zemlje in energije kot klasično kmetijstvo. Na trgu so dostopni nekateri SCP izdelki na primer Spirulina, Chlorella, Solein in Quorn. V okviru raziskave smo izvedli anketo med potencialnimi potrošniki, s katero smo preverjali njihove prehranske navade in odnos do mikrobnih proteinov. Rezultati kažejo, da večina še vedno uživa živila živalskega izvora, vendar se obenem zaveda pomena trajnostnega vira beljakovin. Velik delež anketirancev je pripravljen poskusiti mikrobno hrano in meni, da je uporaba mikrobnih beljakovin v prehrani sprejemljiva. Mikrobni proteini okolju ponujajo prijazno alternativo, vendar so za širšo uporabo potrebne nadaljnje izboljšave glede okusa, strukture in sprejemljivosti med potrošniki.

Ključne besede: Mikrobni proteini, enocelični proteini, trajnostna prehrana, alternativni viri beljakovin

ABSTRACT

Due to the growing global population and increasing environmental pressures, the search for alternative, sustainable sources of protein is becoming increasingly important. Microorganisms such as microalgae, bacteria, yeasts, and filamentous fungi have been used in the food industry for decades and are now emerging more frequently as a direct source of food in the form of single-cell proteins (SCP). SCPs have a high protein content and contain essential amino acids, while their production requires significantly less water, land, and energy compared to conventional agriculture. Ther are a few SCP products available on the market, such as Spirulina, Chlorella, Solein, and Quorn. As part of this research, we conducted a survey among potential consumers to examine their dietary habits and attitudes toward microbial proteins. The results show that the majority still consume animal-based products but are also aware of the importance of sustainable protein sources. A large share of respondents is willing to try microbial food and considers the use of microbial proteins in the diet acceptable. Microbial proteins offer an environmentally friendly alternative; however, further improvements in taste, texture, and consumer acceptance are needed for broader adoption.

Key words: Microbial proteins, single-cell proteins, sustainable nutrition, alternative protein sources

UVOD

Svetovna populacija hitro narašča, kar povečuje potrebe po hrani, predvsem takšni z zadostno količino beljakovin. Klasični živalski in rastlinski viri beljakovin so pod vedno večjim pritiskom zaradi okoljskih, etičnih in ekonomskih dejavnikov. Zato se pojavlja potreba po novih virih, ki bi lahko trajnostno nadomestili oziroma dopolnili tradicionalne (Matassa et al., 2016). Mikroorganizme ljudje že dolgo uporabljamo v prehrani. Uporabljajo se v postopkih predelave živil. Mikrobi se uporabljajo pri podaljšanju obstojnosti živil, fermentaciji mlečnih in mesnih izdelkov, proizvodnji alkoholnih pijač in kvašenih izdelkov (Caplice in Fitzgerald, 1999). Poleg njihove vloge pri predelavi živil se je v zadnjih desetletjih zanimanje usmerilo tudi v neposredno uporabo mikrobne biomase kot vira hranil. Tako se je razvila ideja o enoceličnih proteinih (single cell protein – SCP), ki se lahko uporabljajo kot prehranski dodatek ali neposredno kot vir hrane. Med mikroorganizmi, ki se uporabljajo, kot vir SCP sodijo mikroalge, bakterije, kvasovke in nitaste glive. Mikrobi so zanimivi za proizvodnjo proteinsko bogate hrane predvsem zaradi hitre rasti in visoke vsebnosti proteinov. Ker se gojijo v bioreaktorjih, njihova proizvodnja porablja manj vode in zemlje in je neodvisna od podnebja za razliko od klasičnega kmetijstva (Matassa et al., 2016).

MIKROBI KOT VIR HRANE

Na trgu so že na voljo različni produkti SCP iz mikroalg, bakterij ali gliv, ki se uporabljajo za prehrano ljudi ali živali, na primer Spirulina, Chorella, Solein in Quorn (Wang et al., 2021; Solar Foods, b. l.; Wiebe, 2004). Mikrobi imajo visoko vsebnost proteinov in vsebujejo potrebne esencialne aminokisline za prehrano ljudi (Matassa et al., 2016). Hranilna vrednost in uporabnost SCP sta odvisni od vrste mikroorganizma in pogojev gojenja (Anupama in Ravindra, 2000).

Mikroalge: Mikroalge so mikroorganizmi, ki s fotosintezo pretvarjajo sončno ali umetno svetlobo v energijo in kot vir ogljika uporabljajo CO2 (Anupama in Ravindra, 2000). Cianobakterije uvrščamo v kategoriji mikroalg, saj prav tako fotosintetizirajo, čeprav so prokarionti in nimajo celične stene, torej v resnici niso prave alge (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Nekatere vrste mikroalg so že stoletja del prehrane v obmorskih civilizacijah zaradi visoke hranilne vrednosti (Anupama in Ravindra, 2000).

Kljub visoki hranilni vrednosti ima uporaba posušene biomase mikroalg v prehrani nekaj ovir. Prašnata struktura, temno zelena barva in rahlo ribji vonj otežujejo vključevanje v običajna živila, zato mikroalge zaenkrat še ne predstavljajo rešitve za nadomestitev klasičnih virov beljakovin (Becker, 2007). Uporabljajo se predvsem kot prehranska dopolnila za izboljšanje prehranske vrednosti živil (Anupama in Ravindra, 2000). Problem pri algah je tudi, da ljudje zaradi odsotnosti encima celulaze ne moremo razgraditi njihove celične stene, kar otežuje dostop do proteinov v celicah (Becker, 2007). Z razbijanjem celic z mehanskimi (mletje, homogenizacija z uporabo visokega pritiska, razbijanje celic z ultrazvokom), kemičnimi (detergenti, kisline, baze), fizikalnimi (osmotski šok, zamrzovanje in termična obdelava) ali encimskimi postopki (avtoliza, hidrolitični encimi) se lahko proteini sprostijo iz celic (Nasseri et al., 2011).

Med najpogosteje gojene mikroalge za uporabo v prehrani sodita Spirulina (Athrospira platensis) in Chlorella (Chorella vulgaris) (Wang et al., 2021).

Cianobakterija, ki je že stoletja del prehrane različnih populacij, je dobila ime Spirulia platensis leta 1827 po prvi izolaciji iz sladkovodnega vzorca. Kasneje so zaradi njene spiralne strukture uvedli ime Athrospira. Danes se Spirulina uporablja kot komercialno ime za biomaso Athrospira platensis, ki se uporablja predvsem kot prehransko dopolnilo v hrani ljudi in živali (ribe, kozice, perutnina) (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Dostopna je v obliki prahu, tablet, kapsul in kot dodatek živilom, na primer pekovskim izdelkom ali pijači (Soni et al., 2017). V naravi uspeva v toplih in alkalnih jezerih. Oblikuje zelene spiralno zvite filamente (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Vsebuje 46–63 % beljakovin in le 4–9 % maščob. Ima visoko vsebnost vitaminov (B1, B2, B12, E) in mineralov (Fe, Mg, Ca, P) (Becker, 2007). Zaradi njene hranilne vrednosti in hitre rasti velja Spirulina za enega boljših virov SCP (Saranraj in Sivasakthi, 2014). Chlorella je sladkovodna, enocelična alga s hemicelulozno celično steno (Becker, 2007). Vsebuje 51–58 % beljakovin in 12–17 % maščob. Zaradi visoke hranilne vrednosti je zanimiva za uporabo kot prehransko dopolnilo. Dodaja se različnim živilom zaradi vsebnosti esencialnih aminokislin, antioksidantov, polinenasičenih maščobnih kislin in vitaminov (C, B1, B2, B6, B12, E) (Wang et al., 2024).

Bakterije: Bakterije se v prehrani ljudi že dolgo pojavljajo v sirih, jogurtih in fermentiranih

izdelkih (Matassa et al., 2016). Zaradi hitre rasti in kratkih generacijskih časov (20 min–2 h) so primerne za proizvodnjo SCP. Obstaja ogromno različnih vrst bakterij z različnimi metabolizmi, zato se lahko gojijo na različnih virih ogljika, kot so ogljikov dioksid, metanol, ogljikovi hidrati (škrob, sladkorji) ali organski odpadki, kar omogoča izbiro vrste in substrata za trajnostno proizvodnjo z manjšim vplivom na okolje (Murali Sankar et al., 2023). Z uporabo metanotrofnih bakterij lahko z uporabo metana, ki se sprošča v industriji, proizvedemo SCP za prehrano. Proizvodnja iz metana omogoča hitro proizvodnjo beljakovin neodvisno od sončne svetlobe (García Martínez et al., 2022). Z gojenjem heterotrofnih bakterij na industrijskih ali organskih odpadkih lahko delno zmanjšamo vpliv na okolje, vendar je problem, da takšno gojenje vseeno vodi do velikih izpustov ogljikovega dioksida. Z uporabo vodik oksidirajočih bakterij, ki kot vir ogljika uporabljajo ogljikov dioksid, lahko zmanjšamo ogljični odtis proizvodnje SCP (Pander et al., 2020).

Solein je SCP produkt, ki ga proizvaja finsko podjetje Solar Foods. Gre za posušeno biomaso vodik oksidirajočih bakterij. Solein vsebuje visok odstotek proteinov (78 %) in vse esencialne aminokisline, bogat je z vitaminom B in železom. Uporablja se lahko v mesnih nadomestkih, pekovskih izdelkih, testeninah, napitkih ali sladicah. Od leta 2022 je odobren za proizvodnjo, prodajo in uvoz v Singapurju, leta 2024 je dobil tudi status GRAS (Generally Recognized As Safe) v ZDA (Solar Foods, b. l.).

Kvasovke: Kvasovke se uporabljajo predvsem za pekovski kvas in fermentacijo alkohola, lahko se uporabljajo tudi kot neposreden vir hrane (Matassa et al., 2016). Uporaba kvasovk (Candida utilis) kot SCP se je začela med I. in II. svetovno vojno, ko so jih nemški vojaki uporabljali kot nadomestek za meso. Vsebujejo 50–60 % beljakovin in vse esencialne aminokisline, vendar sta metionin in cistein zastopana v premajhnem deležu. Vsebnost vitaminov skupine B, vitamina E in A, je odvisna od vrste kvasovke in pogojev gojenja (Goldberg, 1985).

Nitaste glive: Nitaste glive so uporabne za proizvodnjo nadomestkov mesa, saj po strukturi spominjajo na vlakna v mesu. Rastejo počasneje in vsebujejo manj proteinov kot bakterije in kvasovke, problem predstavlja tudi neprebavljiva celična stena. Ker veliko nitastih gliv proizvaja hidrolitične encime, jih lahko gojimo na kompleksnih substratih, na primer na celulozi ali škrobu (Goldberg, 1985).

Quorn je prvi primer mikoproteina, ki je dostopen na trgu in se uporablja v prehrani ljudi (Wiebe, 2004). Razvoj Quorna sega v leto 1960, ko se je britansko podjetje Rank Hovis McDougall odločilo razviti mesni nadomestek iz gliv. Gre za biomaso glive Fusarium venenatum. Izdelek je bil odobren za prodajo leta 1985 (Johnstone, 1998). Za proizvodnjo se uporablja kontinuiran proces, ki poteka šest tednov. Gojišče vsebuje glukozo in amonij. Biomaso ločijo od gojišča s centrifugiranjem, nato ji dodajo jajčni albumin, ki deluje kot vezivo. Ta biomasa se nato začini in uporablja kot alternativa mesu in je na voljo v različnih oblikah, na primer kot mleto meso, zrezki, medaljoni, burgerji in klobasice (Wiebe, 2004). Izdelki vsebujejo 11 g beljakovin, 3 g ogljikovih hidratov in 2,9 g maščob na 100 g, poleg tega pa predstavljajo tudi vir B2, Ca, P, Zn, Mg in drugih mikroelementov (Quorn Foods, b. l.).

PRIMERJAVA MIKROBNIH IN KLASIČNIH VIROV BELJAKOVIN

Mikrobni viri proteinov predstavljajo možnost trajnostne proizvodnje hrane, saj obljubljajo manjši okoljski vpliv in manjšo porabo virov kot klasični viri beljakovin. Da lahko resnično ocenimo, kako dober nadomestek predstavljajo, jih je potrebno primerjati s tradicionalnimi viri (Matassa et al., 2016).

težje, kot pa pojesti enako količino piščančjih prsi. Zaradi praškaste strukture in specifičnega okusa večine SCP produktov (Becker, 2007), so le-ti bolj uporabni kot prehranski dodatki (na primer v ploščicah ali napitkih) in ne kot samostojna alternativa glavnim klasičnim virom beljakovin. Izjema je Quorn, ki je edini mikrobni protein, dostopen v veliki obliki končnih izdelkov, kot so burgerji, medaljončki in druge mesu podobne oblike (Quorn Foods, b. l.). Zato je najbolj primerna mikrobna alternativa mesu v prehrani.

Poleg vsebnosti beljakovin je za oceno kakovosti virov beljakovin ključnega pomena tudi njihova aminokislinska sestava, ki vpliva na njihovo hranilno vrednost in biološko uporabnost. SCP ponujajo uravnotežen spekter aminokislin, a SCP gliv in mikroalg pogosto vsebujejo prenizek delež žveplo vsebujočih aminokislin (metionin, cistein). Glive in mikroalge navadno vsebujejo zadostno količino lizina, ki ga na primer primanjkuje v pšenici (Goldberg, 1985).

SCP so zanimivi ravno zaradi okoljskega vidika, saj veljajo za eno od ključnih alternativ za zmanjšanje negativnega vpliva proizvodnje hrane na okolje. Za pridobitev ene tone praha SCP se porabi le približno 1000 litrov vode, kar je 140-krat manj kot za proizvodnjo ene tone sojine moke. Tudi pri porabi zemlje je razlika zelo očitna, saj proizvodnja SCP ne potrebuje obdelovalne površine. Proizvodnja ima bistveno nižji ogljični odtis, sploh če se uporabljajo obnovljivi viri energije ali mikroorganizmi, ki fiksirajo ogljikov dioksid (Matassa et al., 2016).

SPREJEMLJIVOST MIKROBNIH BELJAKOVIN MED

POTENCIALNIMI POTROŠNIKI

Razumevanje pripravljenosti potrošnikov za uporabo mikrobnih proteinov je ključno za ugotavljanje smotrnosti njihovega uvajanja. Z namenom pridobivanja podatkov je bila izvedena anketa o sprejemljivosti mikrobnih beljakovin med potencialnimi potrošniki. Anketni vprašalnik smo pripravili v orodju 1ka in ga delili med sorodniki, prijatelji in znanci. V prvih mesecih leta 2025 smo pridobili zadostno število izpolnjenih vprašalnikov, da smo na podlagi statistične analize, prišli do določenih zaključkov. Med udeleženci je bilo 50 % moških in 48

% žensk, ostali (2 %) se niso želeli opredeliti. 11 % je bilo starih do 18 let, največ (50 %) jih je bilo starih med 18 in 25 let, 7 % med 26 in 35, 29 % med 36 in 65 let, najmanjša je bila skupina nad 65 let (3 %). Med anketiranci je prevladovala skupina s srednješolsko izobrazbo (66 %), posameznikov z univerzitetno izobrazbo je bilo 16 %, z višješolsko ali višjo strokovno izobrazbo 15 %, najmanj je bilo posameznikov z osnovnošolsko izobrazbo (3 %).

Anketirance smo vprašali o njihovih vsakodnevnih prehranskih navadah. Večina (94 %) jih je odgovorila, da jedo vse, 5 % se prehranjuje vegetarijansko, najmanj (1 %) je veganov. 41 % anketirancev se zavestno trudi vključevati beljakovine v svojo prehrano. Večina anketirancev (52 %) nikoli ne uporablja beljakovinskih dodatkov (npr. praški, ploščice, napitki), 37 % jih uporablja občasno in 10 % redno. Takšnih, ki še niso slišali za beljakovinske dodatke, je bilo le 1 %. To kaže na razumevanje pomena beljakovin za zdravje, saj so le-te ključne za delovanje mišic, obnovo tkiv in delovanje imunskega sistema. Beljakovinski dodatki se sicer pojavljajo v prehrani nekaterih posameznikov, vendar jih večina ne uporablja redno.

Anketirance smo povprašali tudi o tem, katere vire beljakovin najpogosteje uživajo, pri čemer so lahko izbrali več skupin živil. Največ (85 %) jih uživa meso, sledijo jajca (75 %), mlečni

izdelki (69 %), stročnice (41 %), ribe (34 %), beljakovinski dodatki (19 %) in veganski ali vegetarijanski nadomestki (8 %). Rezultati kažejo, da se večina anketirancev prehranjuje vsejedo in najpogosteje posega po beljakovinah živalskega izvora. To pomeni, da večina anketirancev še ne razmišlja izrazito trajnostno pri svojih prehranskih navadah, saj imajo živila živalskega izvora večji okoljski vpliv. Kljub temu je 22 % anketirancev odgovorilo, da jim je zelo pomembno, da je vir beljakovin trajnosten in okolju prijazen, 46 % je to označilo kot pomembno in 32 % kot nepomembno. Pri anketirancih je torej opazno določeno zavedanje o trajnostni prehrani, vendar to še ni spremenilo njihovih prehranskih navad.

V drugem delu vprašalnika smo anketirance vprašali o mikrobih v prehrani. 90 % jih je vedelo, da določena hrana (npr. jogurti) vsebujejo mikroorganizme, poznavanje mikrobnih proteinov pa je precej manjše. Le 4 % anketirancev je za mikrobne proteine (npr. Spirulina, Quorn, Solein) že slišalo in jih dobro pozna, 46 % je zanje že slišalo, a jih ne pozna dobro, kar 50 % zanje sploh še ni slišalo. To pomeni, da gre za še precej neznano področje, kljub temu potencial za njihovo sprejemanje obstaja, kar se kaže v nadaljevanju odgovorov.

Večina (64 %) anketirancev ne vidi razlike med uživanjem mikroorganizmov in mikrobnih beljakovin. Tisti, ki menijo, da obstaja razlika (36 %), so v manjšem deležu tudi pravilno utemeljili, da gre pri mikrobnih beljakovinah za pridobivanje posameznih komponent (beljakovin) iz mikroorganizmov, ne pa za zaužitje celotnega mikroorganizma. To kaže na splošno pomanjkanje znanja o tem, kaj mikrobne beljakovine sploh so in kako se razlikujejo od fermentiranih ali probiotičnih živil, kar pomeni, da bi bilo pred tržnim uvajanjem le-teh izdelkov nujno treba vlagati v izobraževanje potrošnikov.

Ko smo anketirance vprašali o sprejemljivosti mikrobnih beljakovin, se je izkazalo, da jih 17 % meni, da bi bila takšna prehrana zanje zelo sprejemljiva, 36 % bi jo ocenilo kot sprejemljivo, medtem ko je bila skoraj polovica (44 %) nevtralna. Zelo majhen delež (le 3 %) je mikrobne proteine označil kot nesprejemljive. Podobno kaže tudi pripravljenost na pokušanje izdelka z mikrobnimi beljakovinami. Skoraj polovica anketirancev (48 %) bi bila brez zadržkov pripravljena poskusiti izdelek z mikrobnimi proteini, le 3 % tega ne bi želelo.

Rezultati nakazujejo, da je odnos do mikrobnih beljakovin med anketiranci razmeroma odprt, vendar temelji bolj na radovednosti ali nevtralnosti kot na dejanski ozaveščenosti. Potrošnike bi k uživanju najbolj prepričali velika vsebnost beljakovin (59 %), okus in tekstura (55 %) ter cena (47 %). Manj pomembni so jim manjši vpliv na okolje (40 %) in etičnost (20 %). To kaže, da trajnostni vidiki sicer igrajo vlogo, a je bolj pomembna izkušnja uporabnika pri uživanju izdelka. 26 % bi mikrobne proteine raje uživalo kot prehransko dopolnilo, 37 % v jedeh (npr. burgerjih, testeninah), 27 % bi bilo pripravljenih uživati oboje, le 9 % ne bi uživalo mikrobnih beljakovin v nobeni obliki. Če bi bila cena primerljiva z mesom, bi jih 86 % bilo pripravljenih vključiti takšne beljakovine v prehrano, kar jasno kaže na pomembnost cenovne dostopnosti pri oblikovanju potrošniških odločitev.

Od uživanja mikrobnih proteinov bi največ posameznikov (43 %) odvrnila okus in tekstura, 30 % nezadostne informacije o varnosti, 25 % pa cena. Na koncu vprašalnika je 72 % vprašanih

odgovorilo, da bi si želeli več informacij o mikrobnih beljakovinah, kar pomeni, da jih tema

zanima in da obstaja potencial za uporabo mikrobnih proteinov v prehrani.

ZAKLJUČEK

Mikrobi (mikroalge, bakterije, kvasovke in nitaste glive) predstavljajo obetavno alternativo za pridobivanje proteinov za uporabo v prehrani. SCP vsebujejo velik delež beljakovin (50–80 %) in imajo zadovoljivo vsebnost esencialnih aminokislin. Na trgu je na voljo nekaj SCP produktov iz bakterij, mikroalg in nitastih gliv. Spirulina in Chlorella sta najbolj uveljavljeni mikroalgi, bogati s hranili, a ju je zaradi senzornih lastnosti težje vključevati v običajno prehrano. Bakterijski produkti, kot je Solein, predstavljajo nov korak v razvoju trajnostnih virov, zlasti zaradi možnosti uporabe odpadnih plinov kot substrat. Glivni produkt Quorn se izkaže kot edini mikrobni vir, ki je že uspešno komercializiran v obliki živil, podobnih mesu, kar omogoča boljšo sprejemljivost med potrošniki. Primerjava mikroorganizmov s klasičnimi viri beljakovin pokaže, da imajo mikrobi večjo vsebnost proteinov in nižji okoljski odtis, vendar njihova praktična uporaba ostaja omejena predvsem na prehranske dodatke. Biološka dostopnost proteinov je odvisna od vrste mikroorganizma in predobdelave biomase.

Anketna raziskava, izvedena med potencialnimi potrošniki, je pokazala, da večina anketirancev

še vedno uživa živila živalskega izvora, vendar se hkrati zaveda pomena trajnostnih prehranskih rešitev. Mikrobi kot vir hrane so manj poznani, a se kaže interes za uporabo mikrobnih proteinov, kar odpira možnosti za nadaljnji razvoj in širšo uporabo. Ključni dejavniki, ki vplivajo na sprejemljivost, so okus, tekstura, visoka vsebnost beljakovin in cena. Pomembno je tudi izpostaviti, da so okoljski in etični vidiki zaenkrat manj pomembni kot senzorična izkušnja, kar kaže na potrebo po izobraževanju potrošnikov o trajnostni prehrani.

Rezultati naše raziskave so v skladu z obstoječo literaturo, ki poudarja visoko hranilno vrednost SCP (Anupama in Ravindra, 2000) in hkrati opozarja na izzive v povezavi s senzoričnimi lastnostmi in preferencami potrošnikov (Becker, 2007). Tudi druge raziskave ugotavljajo, da je znanje potrošnikov o mikrobnih virih hrane pomanjkljivo, a je zaznati pozitiven odnos in odprtost za nove, alternativne vire beljakovin (Murali Sankar et al., 2023).

Med omejitvami raziskave izpostavljamo strukturo vzorca, ki je bil sestavljen predvsem iz znancev in sorodnikov. Bolj reprezentativen bi bil, če bi ga razširili med širšo populacijo. Prav tako anketiranci niso imeli možnosti poskusiti hrane iz mikrobnih proteinov, torej rezultati slonijo na hipotetičnih scenarijih.

Kljub temu rezultati raziskave potrjujejo, da obstaja trg za mikrobne beljakovine, a da bodo za njihovo širšo uporabo potrebne izboljšave, predvsem na področju okusa, teksture in oblike izdelkov. Prav tako bi bilo smiselno vlagati v ozaveščanje in izobraževanje potrošnikov o prednosti mikrobnih proteinov in njihovi varnosti.

Članek je zanimiv za stroko in raziskovalce, ki se ukvarjajo s trajnostno prehrano, za živilsko industrijo, ki razvija nove izdelke in tudi za potrošnike, ki iščejo nove, bolj trajnostne prehranske rešitve. Da bi mikrobni proteini postali uveljavljeno živilo, bi bile potrebne nadaljnje raziskave, tako o proizvodnji kakovostnih izdelkov kot o sprejemljivosti med potrošniki. Ključno bi bilo, da bi se omogočila cenovno ugodna proizvodnja izdelkov z boljšimi senzoričnimi lastnostmi. Za nadaljnje raziskave o sprejemljivosti bi bilo smiselno izvesti večje študije, ki bi preučile dejansko vedenje potrošnikov ob uvedbi mikrobnih proteinov na trg.

Koristno bi bilo tudi raziskati, kako različne oblike izdelkov in senzorične izboljšave vplivajo na sprejemljivost med potrošniki.

LITERATURA IN VIRI

Anupama, & Ravindra, P. (2000). Value-added food: Biotechnology Advances, 18(6), 459–

479. https://doi.org/10.1016/s0734-9750(00)00045-8. [20. 4. 2025].

Becker, E. W. (2007). Micro-algae as a source of protein. Biotechnology Advances, 25(2), 207–

210. https://doi.org/10.1016/j.biotechadv.2006.11.002. [20. 4. 2025].

Caplice, E. (1999). Food fermentations: role of microorganisms in food production and preservation. International Journal of Food Microbiology, 50(1–2), 131–149. https://doi.org/10.1016/s0168-1605(99)00082-3. [25. 4. 2025]

García Martínez, J. B., Pearce, J. M., Throup, J., Cates, J., Lackner, M., & Denkenberger, D.

C. (2022). Methane Single Cell Protein: Potential to Secure a Global Protein Supply Against Catastrophic Food Shocks. Frontiers in Bioengineering and Biotechnology, 10. https://doi.org/10.3389/fbioe.2022.906704.[28. 3. 2025].

Goldberg, I. (1985). Single cell protein. Berlin, Springer-Verlag Berlin Heidelberg.

Johnstone, L. (1998). Molecular phylogenetic, morphological, and mycotoxin data support reidentification of the Quorn mycoprotein fungus as Fusarium venenatum. Fungal genetics and biology, 25(1), 57–67. https://doi.org/10.1006/fgbi.1998.1090. [25. 4. 2025]

Matassa, S., Boon, N., Pikaar, I., & Verstraete, W. (2016). Microbial protein: future sustainable food supply route with low environmental footprint. Microbial Biotechnology, 9(5), 568–

575. https://doi.org/10.1111/1751-7915.12369. [30. 3. 2025].

Murali Sankar, P., Karthiba, L., Shreedevasena, S., Anantha Raju, P., Vanitha, S., Salama, E.

A. A., Kamalakannan, A., & Jeyakumar, P. (2023). Bacterial Single Cell Protein: Applications, Productions, and Commercialization: Opportunities and Challenges. In Food Microbiology Based Entrepreneurship (pp. 153–172). Springer Nature Singapore. https://doi.org/10.1007/978-981-19-5041-4_9. [25. 4. 2025].

Nasseri, A. T., Rasoul-Ami, S., Morowvat, M. H., & Ghasemi, Y. (2011). Single Cell Protein: Production and Process. American Journal of Food Technology, 6(2), 103–116. https://doi.org/10.3923/ajft.2011.103.116. [20. 4. 2025].

Pander, B., Mortimer, Z., Woods, C., McGregor, C., Dempster, A., Thomas, L., Maliepaard, J., Mansfield, R., Rowe, P., & Krabben, P. (2020). Hydrogen oxidising bacteria for production of single‐cell protein and other food and feed ingredients. Engineering Biology, 4(2), 21–

24. https://doi.org/10.1049/enb.2020.0005. [28. 3. 2025].

Quorn Foods. Diet and ingredients FAQs. Nort Yorkshire, Quorn Foods. Pridobljeno na https://www.quorn.co.uk/faqs/diet-ingredients. [25. 4. 2025].

Saranraj, P., Sivasakthi, S. (2014). Spirulina platensis – food for future: a review. Asian Journal of Pharmaceutical Science and Technology, 4(1), 26–33. [29. 4. 2025].