Leto 2024, Letn. 3, št. 6

POVZETEK

Nudenje prve pomoči je ključnega pomena pri reševanju življenj v nujnih situacijah. Kljub temu mnogi ljudje oklevajo ali se počutijo nepripravljene, ko se soočijo s potrebo po takojšnjem ukrepanju. Pomanjkanje znanja, strah pred okužbami in tožbo, strah pred napakami in posledicami ter negotovost glede pravilnih postopkov ter pomanjkanje empatije in sočutja do človeka so pogosti dejavniki, ki vplivajo na odziv laične javnosti. Pomembno je ozaveščanje in izobraževanje ljudi o osnovah tehnik prve pomoči ter spodbujanje samozavesti pri nudenju le- teh. Pozitivni primeri in izkušnje lahko povečajo pripravljenost posameznikov, da se v kritičnih trenutkih odzovejo. Krepitev veščin prve pomoči v šolah, na delovnih mestih in v skupnostih igra ključno vlogo pri izboljšanju odzivov laične javnosti in posledično pri reševanju življenj. Namen raziskave je bil ugotoviti pripravljenost laikov pri nudenju prve pomoči, proučiti njihove izkušnje, reakcije in občutke v nujnih situacijah ter analizirati stališča glede pomembnosti prve pomoči, uvedbe obveznih tečajev in dostopa do potrebne opreme. Po mnenju večine bi morali biti tečaji prve pomoči obvezni v šolah, delovni prostori pa opremljeni s kompleti prve pomoči in avtomatskimi zunanjimi defibrilatorji. V splošnem se ljudje ob nudenju prve pomoči počutijo samozavestno, vendar imajo mnogi pomisleke glede pravilnosti postopkov in strah pred napakami.

Ključne besede: laična javnost, prva pomoč, nujne situacije, stališča

ABSTRACT

Providing first aid is crucial for saving lives in emergency situations. However, many people hesitate or feel unprepared when faced with the need for immediate action. Common factors influencing the public's response include lack of knowledge, fear of infections and lawsuits, fear of making mistakes and their consequences, uncertainty about correct procedures, and a lack of empathy and compassion. It is important to raise awareness and educate people on basic first aid techniques while fostering confidence in providing them. Positive examples and experiences can enhance individuals' willingness to act in critical moments. Strengthening first aid skills in schools, workplaces, and communities plays a vital role in improving public response and ultimately in saving lives. The purpose of the study was to assess the willingness of laypeople to provide first aid, to examine their experiences, reactions, and feelings in emergency situations, and to analyze attitudes towards the importance of first aid, mandatory training, and access to necessary equipment. Most respondents believe that first aid courses should be mandatory in schools and that workplaces should be equipped with first aid kits and automated external defibrillators. Generally, people feel confident in providing first aid, but many have concerns about the correctness of the procedures and the fear of making mistakes.

Keywords: lay public, first aid, emergency situations, attitudes

PRVA POMOČ

Prva pomoč je takojšnja in osnovna zdravstvena oskrba, ki jo poškodovanec ali nenadno oboleli prejme na kraju dogodka in čim prej po njem. Ta pomoč se izvaja s preprostimi pripomočki in pogosto z improvizacijo, vključno z improviziranim transportom, in traja toliko časa, dokler ne prispe strokovna pomoč ali dokler bolnika ne dostavimo do ustrezne zdravstvene ustanove (Ahčan, 2007). Pristop k poškodovancu ali obolelemu vedno poteka po določenem zaporedju, kar pomaga preprečiti napake, zmanjša tveganja za izvajalca in omogoča učinkovito izvajanje ukrepov prve pomoči ter nujne medicinske pomoči (Raspotnik et al., 2021). Poleg tega prva pomoč vključuje tudi čustveno podporo in izražanje solidarnosti, ki jo razumemo kot vrednoto in moralno dolžnost človeka do človeka (Slabe, 2018). Prva pomoč, za katero je značilen prvi stik in jo običajno izvajajo laiki, traja le do prihoda nujne medicinske pomoči. Na kraj nesreče se zdravstveni delavci pripeljejo z reševalnim vozilom. Med njimi so zdravnik, diplomirani tehnik zdravstvene nege in tehnik zdravstvene nege (Kobilšek et al., 2017).

Pristop k poškodovancu ali obolelemu

Pristop do poškodovanca ali obolelega vedno poteka po določenem zaporedju, ki ga moramo upoštevati zaradi varnosti tako poškodovanega ali obolelega kot tistega, ki nudi na pomoč. Za lažje zapomnitev varnejšega pristopa je bila oblikovana kratica VODDO, v angleščini pa DRABC (Kobilšek et al., 2017). Ko so vsi pogoji izpolnjeni, sledi pregled, s katerim poskušamo odkriti stanja, ki so lahko življenjsko ogrožajoča. Stanja, ki so življenjsko nevarna, so različna, kot so srčni zastoj, nezavest, šok, poškodbe glave, prsnega koša, trebuha ali medenice, možganska kap, epilepsija, zastrupitve z alkoholom, drogami, rastlinami in podobno (Ahčan, 2007). V nadaljevanju so predstavljeni posamezni koraki kratice VODDO oziroma DRABC, ki se nanaša na varnost ali danger, odzivnost ali response, dihalno pot ali airway, dihanje ali breathing in krvni obtok oziroma circulation.

• Varnost (danger) je nujni pogoj pred izvajanjem ukrepov prve pomoči ali nujne medicinske pomoči. Preden pristopimo k poškodovancu, ocenimo nevarnost za zdravje ali življenje oseb na kraju nesreče. Poskrbeti moramo za varnost sebe, poškodovanca ali obolelega in ostalih udeležencev (Kobilšek et al., 2017). Moramo se izogniti nevarnostim, kot so požar, streljanje, prisotnost nevarnih snovi, nesprožene zračne blazine (airbagi), nevarnost napada živali, na primer psa, spolzek teren in drugo. Ko se nekoliko približamo poškodovancu, se prepričamo, da je zagotovljena varnost v njegovi okolici. Moramo biti pozorni, saj zaradi razdalje lahko kaj spregledamo ali ne vidimo neke nevarnosti, ki je na mestu, kjer se poškodovanec nahaja (Pasovec, 2023).
• Odzivnost (response) preverjamo, ko zagotovimo tako našo kot poškodovančevo varnost. Pristopimo z njegove sprednje strani in takoj izvedemo ročno imobilizacijo vratnega dela hrbtenice. Poškodovancu se predstavimo in ga glasno ogovorimo z vprašanji: »Ali ste v redu? Kaj se je zgodilo? Kako se počutite? Kaj vas boli? «, ali pa zakličemo: »Odprite oči! Stisnite mojo roko!« Če se poškodovanec na vprašanja in naloge ne odziva, preverimo odzivnost z bolečinskim dražljajem, tako da ga rahlo stresemo za ramena ali močneje stisnemo za trapezasto mišico, ki se nahaja nad rameni (Kobilšek et al., 2017). Poškodovani, ki se ne odziva, je v hudi nevarnosti, saj lahko to stanje preide v smrt. Kličemo na pomoč v upanju, da nam bo kdo prišel pomagat in začnemo s sproščanjem dihalne poti. (Ahčan, 2007).

• Dihalno pot (airway) začnemo sproščati kadar poškodovanec ne odgovarja in se ne odziva. Sprostitev dihalne poti izvedemo tako, da dvignemo brado in nagnemo glavo nazaj ali izvedemo prirejen trojni manever. Postopka nagiba glave nazaj in dviga brade ne izvajamo ob sumu na poškodbo vratnega dela hrbtenice. V tem primeru uporabimo prirejen trojni manever. Z ročnimi metodami vzdržujemo prosto dihalno pot, dokler le-te ne zagotovimo s pripomočki, kot je ustno-žrelni tubus in laringealna maska i-gel(Kobilšek et al., 2017).
• Dihanje (breathing) začnemo preverjati, ko sprostimo dihalno pot. Prisotnost dihanja ugotavljamo tako, da se sklonimo nad obraz poškodovanca, opazujemo dvigovanje prsnega koša, poslušamo dihanje in preverjamo, ali na lastnem licu občutimo izdihani zrak. Ali poškodovanec diha, ugotavljamo deset sekund. Opazovati moramo frekvenco, ritem in globino prsnega koša. Poškodovanec, ki sam diha, ni v srčnem zastoju, vendar še vedno potrebuje strokovno pomoč, oživljanja pa ne (Ahčan, 2007).
• Krvni obtok (circulation) ocenimo tako, da izmerimo pulz, krvni tlak, opazujemo kapilarno polnitev, barvo in temperaturo kože ter polnjenost vratnih ven. Najbolj zanesljivo je, da roko poškodovanega dvignemo v višino srca in pet sekund stiskamo njegov prst tako močno, da pobledi. Nato popustimo pritisk in merimo čas do trenutka, ko se barva na mestu pritiska povrne v rožnato. Čas obarvanja ne sme znašati več kot dve sekundi. Pozorni smo na prisotnost hude krvavitve in znake šoka (Kobilšek et al., 2017). Tipanje pulza tistih, ki so v srčnem zastoju ni zanesljivo (Ahčan, 2007).

Temeljni postopki oživljanja (TPO)

Temeljne postopke oživljanja izvajamo pri osebi, ki se ne odziva, ne diha ali ne diha normalno ter se ne premika. Če pri poškodovancu opazimo občasne neučinkovite poskuse lovljenja sape, posumimo, da je prišlo do srčnega zastoja in pričnemo s TPO. Temeljni postopki oživljanja vključujejo zgodnje prepoznavanje stanj, ki lahko hitro privedejo do nenadne smrti, klic na telefonsko številko 112, izvajanje zunanjih stisov srca in umetnega dihanja, uporabo avtomatskega zunanjega defibrilatorja ali AED ter ukrepanje pri zapori dihalne poti s tujkom (Ahčan, 2007). Pomembno je poudariti, da ob srčnem zastoju šteje vsaka minuta, kajti brez pomoči se z vsako minuto verjetnost za preživetje od 10 do 12 % zmanjša (Strnad et al., 2015). Pristop k poškodovancu izvajamo po že omenjenem zaporedju VODDO ali DRABC. Ko se prepričamo, da je varno, poškodovancu ocenimo stanje zavesti, če se na dražljaje odzove ali odgovori ter se nahaja na varnem mestu, ga pustimo že v obstoječem položaju, povprašamo, kaj se je zgodilo, kako se počuti. Če poškodovani diha, vendar je v nezavesti, ga položimo v položaj za nezavestnega ali v stabilni bočni položaj (Kobilšek et al,. 2017). Takoj ko ugotovimo, da poškodovanec ne diha ali ne diha normalno, pokličemo na številko za klic v sili 112, glasno pokličemo na pomoč, razpremo zgornji del oblačil, sprostimo dihalno pot tako, da iz nje odstranimo vidne tujke (Ahčan, 2007). Predvsem pa je pomembno, da hitro pridobimo avtomatski zunanji defibrilator ali AED. Medtem ko čakamo na prihod nujne medicinske pomoči, nadaljujemo s temeljnimi postopki oživljanja. Na sredino prsnega koša položimo dlan dominantne roke. Dlan nedominantne roke položimo preko dominantne in prepletemo prste. Iztegnemo komolca in pritiskamo na prsni koš tako močno, da se ugreza za pet, vendar ne več kot šest centimetrov. Prsni koš po vsakem stisu sprostimo, da se povrne v prvotni položaj, vendar rok z njega ne odmikamo. Izvedemo 30 stisov prsnega koša. Frekvenca pa naj znaša od 100 do 120 stisov na minuto. Po 30 stisih prsnega koša izvedemo umetno dihanje (Kobilšek et al., 2017). Če imamo zadržke pred izvajanjem oživljanja usta na usta, si lahko pomagamo s pripomočki, kot je obrazna maska ali zaščitna folija za umetno dihanje. Če laik, očividec ali mimoidoči ne zna ali ne želi izvajati temeljnih postopkov oživljanja usta na usta, lahko te izpusti in izvaja samo stise srca. Kljub temu naj na vsakih 30 stisov z vzvračanjem glave sprosti dihalno pot. Umetnega oživljanja usta na usta ne smemo opuščati, kadar je verjetni vzrok srčnega zastoja zadušitev, na primer pri utopljencu ali otroku (Ploj, 2006). Pri otroku je izvajanje temeljnih postopkov oživljanja drugačno kot pri odrasli osebi. Če se otrok ne odziva, ne diha, se ne premika in ne kašlja, takoj začnemo z oživljanjem. Najprej sprostimo dihalno pot in damo pet začetnih umetnih vpihov usta na usta ali usta na nos in usta pri majhnih otrocih. Če ni znakov življenja, nadaljujemo s stisi prsnega koša. Izvedemo petnajst stisov, nato naredimo dva vpiha, pri čemer se prsni koš ugrezne za tretjino svoje globine (Rok Simon et al., 2023).

Veriga preživetja

Pri srčnem zastoju na preživetje poškodovanca vpliva pravilno zaporedje ukrepov in postopkov, ki ga sestavljajo štirje členi (Kobilšek et al., 2017). Prva dva člena se nanašata izključno na očividce, najpogosteje so to svojci. Tretji člen se lahko nanaša na očividce, če imajo v bližini avtomatski zunanji defibrilator ali AED ter gredo ponj, da ga uporabijo. Le četrti člen izmed vseh štirih se nanaša na ekipo prve pomoči ali ekipo nujne medicinske pomoči, zato je pomembno, da očividci navedejo ustrezne in pravilne podatke, ki so za njih pomembni (Lešnik, 2016).

• 1. člen verige preživetja sta zgodnja prepoznava in klic na pomoč. Pomemben je za zgodnje prepoznavanje stanj, ki lahko hitro privedejo do srčnega zastoja in takojšen klic na 112.
• 2. člen verige preživetja sta zgodnje kardiopulmonalno oživljanje, ki vključuje zunanje stise srca, in umetno dihanje ter ga mora očividec začeti izvajati takoj.

• 3. člen verige preživetja se nanaša na zgodnjo defibrilacijo. Izvaja se jo z avtomatskim zunanjim defibrilatorjem (AED).
• 4. člen verige preživetja govori o dodatnih zgodnjih postopkih po oživljanju, in sicer o hitrem prevozu poškodovanca v bolnišnico.

PRISTOPI  IN ODZIVI LAIČNE JAVNOSTI V PRVI POMOČI

Vsakdanja javnost, ki ni strokovno zdravstveno izobražena, k nujnim medicinskim situacijam, pristopa na različne načine (Zupanič, 2021). Ljudje nudijo prvo pomoč povsod, ne glede na okolje, a premalokrat (Selič, 2021). Običajno je, da znanje laikov ni tako poglobljeno kot znanje strokovnega osebja, kar je pogosto posledica lastnega nezanimanja, nedostopnosti tečajev prve pomoči in prepričanja, da ima posameznik zadostno znanje o osnovah prve pomoči (Zupanič, 2021). Nezgode so neizogibne, saj se lahko zgodijo kjerkoli. Nepričakovane in nenamerne nesreče lahko življenjsko poškodujejo in obremenijo posameznika. Laiki, ki so seznanjeni z osnovami prve pomoči, lahko hitro in precej natančno ovrednotijo situacijo ter jo posredujejo strokovnjakom, ki prevzamejo odgovornost (Bashekah et al., 2023). Poleg tistih, ki oklevajo pri nudenju pomoči, so med nami tudi tisti, ki prvo pomoč nudijo brez zadržkov. Laiki, ki stopijo iz svoje cone udobja in pristopijo k poškodovancu, kljub pomanjkanju znanja ne povzročajo škode, saj je vsaka pomoč dobrodošla. Prva pomoč mimoidočih pozitivno vpliva na nadaljnje zdravljenje poškodovanca, kljub temu pa še vedno obstaja prostor za izboljšave (Bakke, 2015).

Selič (2021) v diplomskem delu Prva pomoč laikov pred prihodom nujne medicinske pomoči ugotavlja, da približno polovica strokovno neizobražene javnosti ob prihodu strokovne pomoči poda zanesljive podatke o situaciji. Prav tako skoraj polovica nudi prvo pomoč, manj pa jih pri njej uporablja razne pripomočke, kot so trikotne rute ter gaze. Laična javnost redko uporabi avtomatski zunanji defibrilator ali AED, okoli 20 % pa ga sploh ne uporabi. Malokrat pa se zgodi, da bi laiki poklicali strokovno pomoč in nato zapustili mesto nesreče. Po podatkih, ki so jih podali strokovnjaki s področja nujne medicinske pomoči, je velika večina laikov, ki se znajde v stresni situaciji v stanju zmedenosti in panike, ob intervencijskih klicih pa se jih tretjina vede nerazumno. V stresnih in nelagodnih situacijah, kakršne so tudi situacije nudenja prve pomoči, lahko pride tudi do agresije, a je takih primerov malo. Še vedno se srečujemo z nizkim deležem tistih, ki so pri izvajanju prve pomoči na delo osredotočeni in brez zadržkov, prav tako strokovno osebje navaja, da umirjenih pristopov laične javnosti ni (Selič, 2021). Rdeči križ Slovenije organizira tečaje in izpite prve pomoči za voznike motornih vozil, vendar ti niso dovolj, saj se smernice na področju nujne medicinske pomoči stalno spreminjajo, znanje laikov pa ostaja na isti ravni (Kos, 2010). Zaskrbljujoč podatek pri laični javnosti je, da se le redko udeležijo predavanj iz prve pomoči. Zupanič (2021) v svoji raziskavi ugotavlja, da se delež takšnih, ki se udeležijo tečaja iz prve pomoči vsako leto niža, saj je delež leta 2021 v primerjavi z deležem leta 2011 upadel za kar 25 %. Bollig, Wahl in Svendsen (2009) so v raziskavi Primary school children are able to perform basic life-saving first aid measures ugotovili, da se lahko že prvošolci naučijo osnov prve pomoči in jih ustrezno uporabijo v zaigranem scenariju, kar nakazuje, da bi moral biti tečaj prve pomoči prisoten v vseh osnovnih šolah, saj lahko le-tako izboljšamo odzive laikov na nujne situacije (Bollig et al., 2009).

Nuditi prvo pomoč je humano in solidarno delo, vendar ima večina širše laične javnosti zadržke pristopiti, se približati ter pomagati poškodovancu (Selič 2021). Prevladujoči del laikov ima strah pred tem, da bi poškodovancu ali bolniku škodili zaradi različnih dejavnikov, kot so mraz, dež, čustveni stres, veliko število poškodovancev in slabi svetlobni pogoji (Tannvik et al.,). Veliko jih je pri nudenju prve pomoči neodločnih. Čeprav je prva pomoč prva stvar, ki jo naredimo, da pomagamo sočloveku po najboljših močeh, se ljudje kljub temu bojijo, da jih bodo poškodovanci ali bolniki tožili, kar jih odvrne od tega, da bi jim pomagali. Nekaterih je strah okužb, drugi pa nimajo empatije in sočutja do drugih ljudi in ne upoštevajo klicev na pomoč (Selič 2021). Drugi k poškodovancu ne pristopijo zaradi resnosti ali nezmožnosti prepoznavanje poškodbe ter pričakovanja hitrega prihoda nujnih služb (Tannvik et al., 2012). Zupanič (2021) v magistrskem delu Znanje temeljnih postopkov oživljanja med zaposlenimi v nujni medicinski pomoči, zdravstvenimi delavci in laiki ugotavlja, da bi zadržke do nudenja prve pomoči lahko rešili z boljšo udeležbo na tečajih. Najpogostejši razlog, zakaj se strokovno neizobražena javnost ne udeležuje tečajev iz prve pomoči, je zaradi pomanjkanja časa. Drugi razlogi za nesodelovanja so neustrezni termini, nedostopnost tečajev, strošek tečaja ter lastno nezanimanje.

MNENJA LAIČNE JAVNOSTI O PRVI POMOČI

Prva pomoč je ključnega pomena za reševanje življenj v nujnih situacijah. Za to raziskavo smo se odločili, ker je pomembno razumeti, kako pripravljeni so laiki na nudenje prve pomoči ter kakšne izkušnje in občutke imajo v takih situacijah. Naša raziskava vključuje vprašanja o njihovih izkušnjah, odzivih in stališčih glede pomena prve pomoči, obveznih tečajih v šolah in dostopu do opreme na delovnem mestu. Namen te analize je pridobiti vpogled v trenutno stanje znanja in samozavesti med laiki ter predlagati izboljšave pri izobraževanju o prvi pomoči. Anketni vprašalnik, izveden preko spletne aplikacije 1ka, julija 2024, je bil namenjen laični javnosti brez strokovnega znanja iz zdravstvene nege ali medicine. Anketo smo posredovali svojcem in prijateljem, katere smo nagovorili naj tudi sami delijo anketo in tako pridobili 142 pravilno izpolnjenih odgovorov. Na vprašalnik je odgovorilo 83 moških in 59 žensk. Največ respondentov je bilo mlajših od 25 let, sledili so tisti v starostnih skupinah od 26 do 35 let in od 36 do 45 let. Nekoliko manj je bilo anketirancev v starostni skupini od 46 do 55 let, najmanj pa jih je bilo starejših od 56 let. Izobrazbeno je večina anketirancev dokončala štiriletni srednješolski program ali gimnazijo, 14 % višjo ali visoko šolo, 10 % dvo- oziroma triletno poklicno šolo, nekaj manj pa je bilo takih z dokončanim univerzitetnim programom, magisterjem, doktoratom ali osnovno šolo. 82 % anketirancev je navedlo, da imajo opravljen izpit iz prve pomoči, v večini (93 %) izpit za voznike motornih vozil. Tretjina respondentov je na kraju nesreče že nudila prvo pomoč, največkrat pri zastoju srca (30 %), poškodbah kosti (27

%) in krvavitvah (23 %). Polovica tistih, ki so se znašli v situaciji, kjer so morali nuditi prvo pomoč, je hitro ukrepala in glasno poklicala na pomoč. 20 % anketirancev je doživljalo odzive, ki so vključevali potenje, hitro bitje srca, naježeno kožo in drugo. Med njimi je 43 % samozavestnih, 30 % neopredeljenih in 27 % nesamozavestnih posameznikov. Med nesamozavestnimi je bilo 63 % žensk, medtem ko so bili samozavestni le moški. Prav tako je bilo med samozavestnimi 93 % takih, ki so imeli opravljen tečaj iz prve pomoči. Med tistimi, ki se še niso znašli v nujni situaciji, ki bi zahtevala prvo pomoč, bi 58 % takoj poklicalo reševalce, 30 % bi poskusilo izvajati osnovne postopke po lastnem znanju, 7 % pa ne bi vedelo, kaj storiti. Pri temeljnih postopkih oživljanja bi 55 % poskusilo izvesti postopke in poklicati reševalce, 21 % anketirancev bi na pomoč poklicalo nekoga drugega, 10 % pa bi bilo glede ukrepanja negotovih. Pri zadnjem vprašanju so respondenti s pomočjo Likertove lestvnice vrednotili posamezne trditve. 61 % vprašanih se je strinjalo, da bi moral vsak posameznik poznati osnove prve pomoči, nekoliko manj pa, da bi morali biti tečaji prve pomoči obvezni tudi v šolah (42 %). Od vseh, ki se niso strinjali z uvedbo tečaja prve pomoči v šolah, je imelo 86 % izobrazbo nižjo ali enako od 4-letne srednješolske. Skoraj polovica je navedla, da je uporaba AED enostavna, prav tako dve tretjini mislita, da bi morali imeti delovni prostori dostop do kompletov prve pomoči in AED. Le manjši delež (11 %) je dejal, da jim ob pogledu na kri postane slabo.

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK

Članek obravnava poglede in odzive laične javnosti pri nudenju prve pomoči ter osvetljuje pomembnost ozaveščanja in izobraževanja na tem področju. Analiza je pokazala, da ima večina ljudi pozitiven odnos do nudenja prve pomoči, vendar se kljub opravljenemu tečaju pogosto soočajo z občutki negotovosti in strahu, ki jih lahko odvračajo od ukrepanja v nujnih situacijah. Vse kaže, da so pri nudenju pomoči samozavestnejši moški in vsi tisti, ki so opravili tečaj. Poleg tega se za vključitev obveznega tečaja prve pomoči v šolski kurikulum bolj zavzemajo višje izobraženi. Raziskava je razkrila, da so ljudje z izkušnjami v nujnih situacijah bolj pripravljeni ukrepati tudi v prihodnje, vendar je strah pred napačnimi odločitvami in morebitnimi posledicami pogosta ovira za laično javnost. Da bi premagali te ovire, je ključnega pomena, da se ljudem ne le ponudi teoretično znanje, temveč tudi praktične izkušnje, ki povečujejo samozavest in pripravljenost na odziv v resničnih situacijah. Izsledki raziskave poudarjajo potrebo po povečanem dostopu do izobraževalnih programov in usposabljanj, ki bi posameznikom omogočili pridobitev potrebnih znanj in veščin za samozavestno in učinkovito ukrepanje ob nesrečah. Poleg tega je pomembno spodbujati kulturo solidarnosti, saj lahko pravočasno in pravilno izvedena prva pomoč rešuje življenja.

Raziskovana tematika je namenjena širokemu krogu bralcev, vključno z laično javnostjo, strokovnjakom na področju nujne medicinske pomoči in voditeljem izobraževalnih programov. Laikom nudi vpogled v pristne odzive posameznikov pri nudenju prve pomoči ter osvetljuje težave, kot sta negotovost in pomanjkanje znanja, s katerimi se srečujejo. Lahko jim pomaga razumeti svoje lastne reakcije in omogoči izboljšanje njihove pripravljenosti za ukrepanje v nujnih situacijah. Strokovnjakom nudi informacije o potrebah laične javnosti po izobraževanju. Analiza je lahko uporabljena pri oblikovanju učinkovitih usposabljanj, ki bodo bolje naslovili konkretne izzive in izboljšali pripravljenost ljudi na nudenje prve pomoči. Voditeljem izobraževalnih programov ponuja argumente za vključitev tečajev prve pomoči v šolski sistem, saj bi povečana prisotnost teh vsebin v šolah prispevala k boljši pripravi mladih na ukrepanje v nujnih primerih, kar dolgoročno povečuje varnost skupnosti. Majhno število raziskav in širok razpon rezultatov razkriva tudi, da je samo področje prve pomoči zelo raznoliko in težko preučljivo. Ob upoštevanju velikega bremena, ki ga nudenje prve pomoči predstavlja, je še vedno prisotna potreba po raziskovanju te teme.

V prihodnjih raziskavah bi bilo smiselno ugotoviti, kateri izobraževalni programi in tečaji prve pomoči so najučinkovitejši ter kateri pristopi najbolj zmanjšujejo negotovost in strah med posamezniki. Koristno bi bilo raziskati tudi vpliv spletnih tečajev in aplikacij na zaznavanje in izvajanje prve pomoči ter dolgoročne učinke izobraževanja na odzive v nujnih situacijah. Prav tako bi bilo primerno proučiti sisteme prve pomoči v sosednjih državah in po svetu, saj bi le-ti omogočili vpogled v različne prakse in organizacijske modele, ki jih za nudenje prve pomoči uporabljajo drugi. Poleg tega bi primerjava mnenj laikov s širšega območja omogočila razumevanje, kako različne populacije dojemajo in vrednotijo sisteme prve pomoči, kar bi pomagalo pri ozaveščanju javnosti. Celovita obravnava teh tematik bi prispevala k povečanju varnosti, izboljšanju kakovosti prve pomoči in posledično reševanju več življenj.

LITERATURA IN VIRI

Ahčan, U. (2007). Prva pomoč: priročnik s praktičnimi primeri. Ljubljana: Rdeči križ Slovenije. [26. 7. 2024]

Bakke, H. K., Steinvik, T., Eidissen, S. I., Gilbert, M., & Wisborg, T. (2015). Bystander first aid in trauma - prevalence and quality: a prospective observational study. Acta anaesthesiologica                 Scandinavica,                                              59(9).                              Pridobljeno        na https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4744764/ [26. 7. 2024]

Bashekah, K. A., Alqahtani, R., Aljifri, A. M., Ashram, S. Y., Alghamdi, E., Khallaf, A. M., Ibrahim, Z. A., Ghulman, I. M., Alsudais, M., in Banaja, A. W. (2023). The Knowledge, Attitudes, and Associated Factors Regarding First Aid Among the General Public in Saudi Arabia. Cureus, 15(7). Pridobljeno na https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/37546102/ [25. 7.

2024]

Bollig, G., Wahl, H. A., & Svendsen, M. V. (2009). Primary school children are able to perform basic  life-saving  first  aid  measures. Resuscitation, 80(6),  689–692.  Pridobljeno na https://doi.org/10.1016/j.resuscitation.2009.03.012 [4. 8. 2024]

Kobilšek P. V., Fink, A. (2017). Prva pomoč in nujna Medicinska Pomoč: Učbenik za modul Zdravstvena Nega in nujna Medicinska Pomoč v izobraževalnem Programu zdravstvena Nega za vsebinski sklop Prva pomoč in nujna Medicinska Pomoč. [25. 7. 2024]

Kos, M. (2010). Seznanjanje laikov z ukrepi nujne medicinske pomoči: (diplomsko delo). [Diplomsko delo, M. Kos]. Repozitorij Univerze v Mariboru. Pridobljeno na https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=16908&lang=slv [26. 7. 2024]

Lešnik, B. (2016). Učinek uvajanja prvih posredovalcev v sistem nujne medicinske pomoči na skrajšanje dostopnih časov in preživetje nenadoma obolelih bolnikov. Magistrska disertacija. Maribor: Fakulteta za                          zdravstvene       vede.      Pridobljeno            na https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=60462 [25. 7. 2024]

Ploj, T. (2006). Temeljni postopki oživljanja z uporabo avtomatičnega defibrilatorja (str. 23). IATROS. [29. 7. 2024]

Posavec, A. (2023). Oskrba poškodovancev v zunajbolnišnični nujni medicinski pomoči. (b. d.). Zbornik predavanj. Pregled in oskrba poškodovanca v zunajbolnišničnem okolju.

POVZETEK

Na trgu so v današnjem času dosegljivi različni izdelki boljše ali slabše kakovosti. Ločimo jih tudi med originali in ponaredki. Ponaredki prej predstavljajo grožnjo kot korist družbi, saj so posledice ponaredkov pogosteje daljnosežne in škodljive. Zaščita intelektualne lastnine in zagotavljanje varnosti potrošnikov mora ostati v ospredju vsake družbe. Reševanje težave ponaredkov zahteva širšo podporo med podjetji in potrošniki, saj se s tem varujejo interesi vseh. Originalni izdelki kljub višji ceni predstavljajo kakovost, varnost in inovacijo v tekstilni proizvodnji in trgovini. Takšnega mnenja so tudi potrošniki, ki so bili vključeni v raziskavo s področja proučevanja mnenja o originalnih in ponarejenih tekstilnih izdelkih. Tematika ostaja zanimiva za ugotavljanje izboljšav, ki bi ohranile zaščito originalnih izdelkov.

Ključne besede: tekstil, original, ponaredek, družba

ABSTRACT

Various products of better or worse quality are available in today's market. We can also distinguish between originals and counterfeits. Counterfeits more often pose a threat than a benefit to society, as their consequences are often more far-reaching and harmful. Protecting intellectual property and ensuring consumer safety must remain at the forefront of any society. Addressing the issue of counterfeits requires broader support among businesses and consumers, as this protects the interests of all parties involved. Despite their higher price, original products represent quality, safety, and innovation in textile production and trade. This opinion is shared by consumers who participated in a study on the perception of original and counterfeit textile products. The topic remains interesting for identifying improvements that would maintain the protection of original products.

Keywords: textile, original, counterfeit, society

TEKSTILNI IZDELKI

Uporaba tekstilnih izdelkov sega že v daljno preteklost, kjer so jih ljudje uporabljali tako v praktičnem kot izraznem življenju. Tekstilni izdelki so na splošno funkcionalni, lahko pa se uporabljajo tudi za dekoracijo, predstavljajo družbeni status in sporočajo estetske vrednosti. V vsakdanjem življenju skoraj ni več časa, ko ne bi nosili, uporabljali ali se dotikali tekstilnega izdelka, saj je danes svetovna uporaba tekstilnih izdelkov obsežna in raznolika, s številnimi prihodnjimi in nepredvidenimi aplikacijami (Canavan, 2015).

Tekstilna industrija se zanaša na širok nabor surovin, da trgu in podjetjem zagotovi raznolike rešitve za njihove projekte. Tako imamo na voljo številne vrste blaga (organza, bombaž, poliester, panel, najlon, šifon …), s katerim lahko oblikujemo, šivamo, tkemo, vezemo, pletemo in številne druge tehnike.

Po sklepih Global Industry Analysts, Inc. naj bi svetovni trg tekstila do leta 2017 dosegel 22,9 milijarde ameriških dolarjev. Tekstilna in oblačilna industrija sta bistvena dela svetovnega gospodarstva, ki zagotavljata zaposlitev milijonom v slabih 200 državah. Oblačilna industrija po vsem svetu doživlja spremembe v proizvodnji in organizaciji dela. Sprva je bila proizvodnja tekstila in oblačil omejena na Kitajsko, Indijo, Pakistan in Vietnam. Čeprav so danes industrije geografsko razpršene po vsem svetu, je Kitajska še vedno glavna proizvajalka in izvoznica tekstila na svetu. Svetovna trgovina s tekstilom in oblačili se je leta 1962 povečala za približno 60-krat s 6 milijard ameriških dolarjev, na 395 ameriških dolarjev leta 2003. Tekstilna industrija v Indiji predstavlja 14 % industrijske proizvodnje, zaposluje 45 milijonov ljudi in predstavlja skoraj 11 % delež celotne izvozne košarice države. Izvoz tekstila in oblačil iz Indije se je v zadnjih nekaj letih vidno povečeval (Tandon in Reddy, 2013 ). Po podatkih indijskega ministrstva za tekstil je celoten izvoz tekstila iz Indije v poslovnem letu 2015–2016 znašal 40 milijard ameriških dolarjev. Po oceni indijskega ministrstva za tekstil je tekstilna industrija, trenutno ocenjena na okoli 108 milijard ameriških dolarjev in naj bi do leta 2021 dosegla 223 milijard ameriških dolarjev (Ministrstvo za tekstil-Indija, 2016 ).

Pri izdelavi oblek in drugih tekstilnih produktov moramo vnaprej pomisliti na več stvari. Od velikosti do njenega namena in navsezadnje skoraj najpomembnejšega materiala. Pri izbiri slednjega ima potrošnik na voljo širok izbor materialov najrazličnejših oblik, tekstur, velikosti barv ter še mnogo ostalih specifikacij. Gradniki materialov, ki pokrivajo naš največji organ, kožo, so vlakna, zato je za potrošnika pomembno, da izbere material, katerega lastnosti bodo najbolj ugajale njemu in njegovim kupcem. Tekstilno vlakno je splošen izraz za različne vrste snovi, ki tvorijo osnovne elemente tkanin in drugih tekstilnih struktur. Natančneje je leta 1985 organizacija American Society for Testing and Materials tekstilno vlakno opredelila kot enoto snovi, za katero je značilno, da je razmerje stranic (dolžina, deljena s širino) vsaj 100 in jo je mogoče spreti v prejo ali izdelati v tkanino (Calvin Chang, ... Hai-Quan Mao, 2020).

Tekstilna vlakna se delijo na 3 večje skupine:

• naravna vlakna (bombaž, lan, volna, svila …),
• umetna vlakna iz naravnih surovin (viskoza, liocel, modal …)
• umetna vlakna iz sintetičnih surovin (poliester, poliamid, akril, polipropilen …).

Naravna vlakna: Naravna vlakna so materiali, ki se pridobivajo iz naravnih virov, kot so rastline in živali. Kot najbolj značilna naravna rastlinska vlakna poznamo bombaž, lan, svilo in volno. So biološko razgradljiva in obnovljiva, kar pomeni, da imajo manjši vpliv na okolje v primerjavi s sintetičnimi vlakni. Ta vlakna se pogosto uporabljajo v tekstilni industriji zaradi svojih edinstvenih lastnosti, kot so mehkoba, zračnost, in sposobnost vpijanja vlage, kar jih naredi udobne za nošenje. Trditev, da so vsa umetna vlakna slaba in naravna dobra, je napačna, saj je kakovost odvisna od številnih faktorjev: izvor surovine, od procesov izdelave ter kako le-ti vplivajo na okolje in skupnost (svet metraže.si, a). Naravna vlakna delimo v dve podskupini: rastlinska naravna vlakna in živalska naravna vlakna.

Umetna vlakna: Nekatera umetna vlakna so po specifikacijah zelo podobna naravnim vlaknom in tako posledično zelo prijetna za nošenje. Lahko so tudi precej obnovljiva - odvisno od kemikalij in procesnih sistemov, ki so uporabljeni med postopkom izdelave (svet metraže.si, b). Delimo jih na vlakna, ki so pridobljena iz naravnih surovin, in tista, ki so pridobljena iz sintetičnih.

Umetna vlakna iz naravnih surovin so pridobljena iz naravne celuloze iz različnih vrst lesa. Imajo podobne lastnosti naravnim vlaknom (vpojnost, zračnost, mehkoba). Najbolj značilna sta viskoza in modal.

Umetna vlakna iz sintetičnih surovin so izdelana iz sintetičnih polimerov. Imajo podobno strukturo naravnim vlaknom, toda drugačne lastnosti. Priljubljena so, ker se skoraj ne mečkajo, krčijo in so zelo lahka za vzdrževanje. Najbolj značilna so poliester, poliamid (najlon) in elastan. (svet metraže.si, b).

Za potrošnike je zelo pomembno njihovo udobje v tekstilnih izdelkih, ki jih nameravajo kupiti. Udobje in ustrezen material izdelka posledično vplivata na potrošnikovo počutje, razpoloženje ter morda celo zdravje. Tako morajo vse proizvodnje tekstilnih izdelkov navesti strogo določene podatke, ki kupcem sporočijo, kaj vsebuje izdelek.

Pod obvezno označevanje sodi navajanje surovinske sestave. Surovinska sestava je edini obvezen podatek, ki ga mora proizvajalec ali ponudnik navesti na izdelku, vse ostale podatke lahko navede prostovoljno ali jih po želji preprosto spusti (ZPS, 2019). Po pravilniku o navajanju surovinske sestave in tekstilnih imen sme proizvajalec navajati le slovenska imena tekstilnih vlaken. Poleg imen mora biti obvezno naveden njihov delež v danem proizvodu.

Za boljši odziv potrošnikov proizvajalci in ponudniki poleg obveznih na izdelke navajajo tudi neobvezne podatke. Med neobvezno označevanje sodi navajanje dimenzij in velikosti. Kljub temu da navajanje velikosti ne sodi med obvezne podatke, se nahaja na skoraj vsakem izdelku, ki se nahaja na trgu. V praksi so nam znani sistemi z uporabo črk (XS, S, M, L, XL, XXL, XXL

...) ter sistemi z uporabo številk. Do težav prihaja, ker se v obeh sistemih označevanja iste številke v različnih državah dimenzijsko razlikujejo. Vzrok je v največji meri v razlikah v merah in konstituciji ljudi različnih narodnosti, precej jih povzroča tudi moda (ZPS, 2019). Tako so v različnih državah uveljavljena različna številčenja in bo na primer ženska, ki v Nemčiji redno kupuje obleke številke 40, morala v Italiji za enako velikost kupiti obleko, večjo za 4 številke. Med neobvezne podatke se skoraj vedno na etiketi izdelka znajde oznaka za nego izdelkov. Kljub temu da ta podatek ni obvezen, večini potrošnikov pomeni veliko in jim predstavlja pomemben kos informacije. V Sloveniji je uveljavljena uporaba enakih simbolov kot v ostalih državah EU, v uporabi so simboli, ki jih priporoča organizacija GINETEX (Mednarodna organizacija za označevanje vzdrževanja tekstilnih izdelkov) in jih določa standard SIST EN ISO 3758 (ZPS, 2019).

Trenutno je v uporabi 5 simbolov, ki nam povedo, kako pravilno negujemo izdelek:

• pranje: kadica,
• beljenje: trikotnik,
• sušenje: kvadrat,
• likanje: likalnik,
• profesionalna nega: kvadrat.

Med iskanjem obleke, ki bo potrošnikom najbolj ustrezala, se mnogi nanašajo na uspehe proizvajalcev pri izboljšanju materialov in postopkov izdelave ter pri varovanju zdravja ljudi in okolja. Te oznake so na izdelkih lahko vidne v obliki teksta ali oznak. Zlasti pri oznakah moramo biti potrošniki zelo previdni, saj mnogokrat proizvajalec navede svojo oznako z namenom, da bi poudaril prednost izdelka, za uporabo drugih pa morajo ponudniki pridobiti posebno dovoljenje pri določenih zaupanja vrednih organizacijah, ki predstavljajo preverjeno kakovost. Med nekatere izmed oznak posebnih kakovosti in ekoloških prednosti sodijo:

• ÖKO tekstil,
• Ecolabel znak za okolje: okoljska marjetica.

PONAREJANJE TEKSTILNIH IZDELKOV

Preden predstavimo ponarejanje tekstilnih izdelkov, bomo na kratko predstavili vrednost in značilnost originalnih izdelkov. Ko govorimo o originalnih izdelkih, moramo predstaviti pojem intelektualna lastnina, ki predstavlja »utelešenje« originalnih izdelkov. Je pomemben del premoženja podjetja - predstavlja neopredmetena sredstva, ki jih je za optimalno dosego vrednosti potrebno ustrezno zaščititi in upravljati z njimi. Optimalno upravljanje z intelektualno lastnino na več načinov pomaga umestiti podjetje med vodilne v panogi - poveča prepoznavnost izdelkov oz. storitev, odpre nove poslovne možnosti, prinaša komercialno prednost pred konkurenti in zagotavlja svobodo delovanja na trgu. Neustrezna zaščita ali nezavedanje o vrednosti lastne intelektualne lastnine (in s tem originalne blagovne znamke), konkurentomomogoča kopiranje in obiranje plodov dolgotrajnega razvoja, odpira nepotrebne spore in povzroča izgubo tako finančnih sredstev kot tudi ugleda in poslovnih priložnosti. Del težko zasluženega ugleda, položaja in tržnega deleža tako podjetje dobesedno podari konkurentom (gzs.si).

Ponarejanje je opredeljeno kot »praksa proizvajanja izdelkov, pogosto podrejene kakovosti in njihova prodaja pod imenom blagovne znamke brez dovoljenja lastnika«. Ponarejanje po WIPO-World Intellectual Property Organization, opredeljuje imitacijo originalnega produkta, na katerem je oznaka ponarejenega izdelka zamenljiva z oznako izvirnega izdelka in natisnjena brez odobritve lastnika registriranega lastnika (Turčinović, 2009). Predmet ponarejanja v skladu z URSIL - Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino je obravnavan kot »blago, skupaj z embalažo, ki brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je bodisi enaka blagovni znamki, veljavno registrirani glede istovrstnega blaga, bodisi je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke, in ki s tem krši pravice imetnika blagovne znamke« (URSIL, 2009).

Ponarejanje tekstilnih izdelkov je staro kot civilizacija sama. Ponarejanje se je najverjetneje pojavilo že z začetkom trgovanja. Že v obdobju rimskega cesarstva so ljudje zapravljali na dragih stvareh, saj so le-te takrat predstavljale posameznikovo premoženje. Filozof Cicero je zaznamoval veliko prelomnico v industriji ponarejanja, ko je z namenom odobravanja in sprejema med elito rimskega cesarstva dal izdelati mizo iz lesa limonovca, ki je bila za tisti čas luksuzno premoženje. Ker je miza simbolizirala bogastvo in so si jo zaželeli mnogi, ki si je v prvotno zasnovani obliki niso mogli privoščiti, tako, so začeli ljudje množično proizvajati ter kupovati cenejšo, vendar na pogled skoraj enako mizo. Tako so se v nadaljevanju v Rimu začeli ponarejati tudi kipi in slike, kar je povzročilo, da jih je rimska vlada zaradi razširjenosti dala prepovedati.

V srednjem veku se je oblika ponarejanja izdelkov nahajala na dvorih premožnih kraljev ter plemičev. Ti so najeli umetnike, da naredijo kopije oblek in umetniških del, s čimer bi plemstvo opozorilo na svoj stas ter premoženje. Podobna oblika ponarejanja se je nato nadaljevala tudi v renesančnem obdobju, kjer so bogati plačali umetnikom, da jim reproducirajo, plemstvu ljuba umetniška dela, ki so nato krasila njihove domove.

Skozi čas se je tekstilna industrija revolucionirala, z njo pa hkrati tudi ponarejevalci. Že v 19. stoletju je ponarejanje prizadelo mnoga svetovno znana imena blagovnih znamk, ki so še danes simbol prestiža in bogastva. Z namenom, da bi preprečil proizvajanje ponaredkov, je sin lastnika podjetja Louis Vuitton v letu 1896 dal izdelati in zaščititi logotip LV ter japonske cvetlične simbole, ki jih na izdelkih LV opazimo še danes. Kljub zaščiti so bili ponarejevalci korak pred njim; podkupovali so ljudi, da so si od njih lahko sposodili izvirne izdelke, ki so jih nato ponaredili (Thomas, 2008-2009 v Turčinović, 2009). Z razvojem tehnologije je za ponarejevalce, postalo vse lažje izdelovati in prodajati ponarejene izdelke, saj so jih lahko z razvojem spletne prodaje pošiljali po celotnem svetu. Ponarejanje, v obliki, kot jo poznamo danes, se je začelo po 2. svetovni vojni (Harvey, 1988 v Turčinović, 2009). Takrat so se s ponarejanjem ukvarjale predvsem države v razvoju. Mojstrica ponaredkov je bila Japonska (Jurič, 2017). Po mnenju avtorjev Trstenjak in Dobovšek (2013), naj bi bila prestolnica ponaredkov še danes ne daljna soseda Japonski; Kitajska.

Obstajajo štiri glavne vrste ponarejanja. Podjetje, ki izdeluje izdelek enak ali podoben že obstoječemu izdelku, imenujemo tržni sledilec. Ločimo štiri osnovne strategije tržnih sledilcev:

• Ponarejevalec - izdeluje izdelke, ki so skoraj oziroma popolnoma identični izdelku vodilnega podjetja, vključno z logotipom podjetja, in jih prodaja na črnem trgu preko preprodajalcev.
• Kloner - posnema izdelke, ime in embalažo vodilnega podjetja z izjemo manjših sprememb (različne črke v imenu, prilagojen dizajn …).
• Posnemovalec - posnema nekatere stvari, vendar ohranja razlike pri embalaži, cenah, oglaševanju ali lokaciji.
• Prilagojevalec - izdelke vodilnega podjetja spremeni, izboljša ter praviloma izbere druge trge kot vodilno podjetje.

Distribucija ponarejenega blaga po celem svetu postaja čedalje donosnejši posel organiziranih kriminalnih združb. Ponarejanje izdelkov je kompleksen pojav, ki predstavlja eno izmed devetih najpogostejših oblik organizirane kriminalitete ([UNODC], 2010). Ponarejanje je posel, ki je voden s strani mafijskih in kriminalnih združb, ki postaja dandanes popularnejši od trgovanja z drogo, saj je v času recenzije donosnejši, ob odkritju storilca pa so kazni milejše. Po poročilih mnogih držav je razvidno, da se proizvodnja ponaredkov povečuje iz leta v leto, po raziskavi EUIPO & Europola, naj bi med pandemijo COVID-19, proizvodnja in preprodaja bila ključna dejavnost kriminalnih združb (EUIPO&Europol, 2022). Po poročilu o stanju ponarejanja in piratstva v Evropski uniji iz leta 2017 (EUIPO&Europol, 2017), je znano, da proizvodnja in preprodaja ponarejenih tekstilnih izdelkov ni povsem nedolžna oblika kriminala, saj se proizvajalci poleg proizvodnje ponarejenega tekstila ukvarjajo tudi z drugimi vrstami kriminala (trgovino z ljudmi, trgovino z drogami, prostitucijo, spolnim suženjstvom itd.). Problematika ponarejenega tekstila ni le ustvarjanje neobdavčenega dobička, ki oškoduje državo, ampak imajo ponaredki vpliv tudi na zdravje uporabnikov. Ponarejeno blago je zaradi svoje ugodne cene pogosto manj kvalitetno. Poleg tega je laboratorijsko nepreverjeno, kvaliteta blaga pa ne zadostuje evropskim in drugim standardom kakovosti. V skrajnih primerih se uporaba ponarejenih tekstilnih izdelkov lahko konča tudi s smrtjo (Dobovšek & Trstenjak, 2013).

Ponarejanje tekstila ter drugih izdelkov doživlja ogromen porast. Trgovinski problem v višini 30 milijard dolarjev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes presega že skoraj 600 milijard dolarjev, trendi pa kažejo, da naj bi v ne daljni prihodnosti ta številka narasla na 1,8 bilijona dolarjev, kar je več od bruto domačega proizvoda mnogo svetovnih držav (Handfield, 2021). Nizkocenovna, toda visoka tehnologija, ki prinaša visoke dobičke, je odlična pot do hitrega zaslužka ponarejevalcev. Ponarejevalci se pri svojem delu srečujejo z malo stroški. Izognejo se stroškom z ustvarjanjem novih izdelkov, ki zahtevajo ogromno oglaševanja, raziskav, kontrol kakovosti in sprejemljivim minimalnim plačam. Brez vseh teh stroškov ponarejevalcem ostane ogromno prihranjenega časa in predvsem denarja. Tudi potrošniki so dandanes vse bolj pripravljeni odšteti denar, tudi če vedo, da je izdelek ponarejen. Tako ponarejevalcem ustvarijo vse večje povpraševanje in pospešujejo porast trgovine s ponarejenim blagom in tekstilom. Razvoj tehnologije, predvsem interneta, je ponarejevalcem omogočeno prodreti na vse svetovne trge. Agenti (pandabuy, hagoobuy …) so z razvojem svoje spletne strani omogočili dostop do Kitajskega trga ponaredkov vsem, ki se za nakup zanimajo. Vse znamke, ki jih danes vidimo na panojih med vožnjo z avtom ali med reklamo na televiziji, so za oglaševanje porabile milijarde dolarjev letno. Rezultat tega je, da so danes prepoznane po celotnem svetu. Znamke, kot so Louis Vuitton, Gucci, Balenciaga, Prada in še mnoge druge so za razvoj in oglaševanje svojih izdelkov zapravile kupe denarja, zato so njihovi izdelki za mnoge nesprejemljivo dragi. Na cenovni problem s svojimi ugodnimi ponaredki lahko odgovorijo ponarejevalci. Vodilna podjetja morajo za svoje delovanje plačevati davke, medtem ko se jim ponarejevalci s svojo črno trgovino spretno izognejo in so lahko zaradi nižjih cen zelo konkurenčni (Klasinc, 2015). Ponarejanje se lahko deli na več oblik. Najpogostejše so posredno in neposredno ter zavajajoče in nezavajajoče.

Harvey in Ronkainen v svojem članku (Harvey & Ronkainen, 1985) trdita, da se ponarejanje deli na dve obliki; posredno in neposredno strategijo, kjer neposredno strategijo ponarejanja delita na dva dela. Tovrstno strategijo ponarejanja je treba deliti na način izdelave izdelka in kako je posrednik vmešan v ponarejanje.

Pri prvi izmed dveh oblik neposrednega ponarejanja, ponarejanje pritegne tuja podjetja, ki želijo ponarediti izdelek vodilnega podjetja. Primer lahko razložimo na podjetju X in podjetju Y. Podjetje X se odloči za ponarejanje izdelka Y, ki ga ponareja v drugi državi. Po končani proizvodnji izdelka Y le-tega proda v svoji izvorni državi. S proizvajanjem v drugi državi, te so večinoma manj razvite (prej omenjene; Indija, Maroko, Tajvan in druge), kjer je zakonodaja za ponarejanje ohlapnejša, delovna sila pa je cenejša, se podjetje X v veliki možnosti izogne, da bi ga tožili.

Pri drugi obliki neposredne strategije ponarejevanja gre za to, da uslužbenec v nekem podjetju krade in posreduje podatke drugemu podjetju, ki s pridobljenimi podatki izdelek proizvede v matični državi ponarejevalca ter nato izdelek proda na izvirnem trgu. Tovrstne tatvine znotraj podjetja so le redkokdaj kaznovane, saj je težko odkriti storilca.

Pri posrednem ponarejanju gre za strategijo, pri kateri posameznik ali podjetje, ki želi ponarediti izdelek, najame agenta, ki nato ukrade zaupne podatke o izdelku ali kar celoten izdelek. Izdelek je ponarejen na cenejšem trgu, vendar prodan v drugi državi. Pri posredni strategiji ponarejanja, v primerjavi z neposredno, ponarejevalec izdelka ne kupi sam, ampak najame agenta.

Zavajajoča in nezavajajoča oblika ponarejanja je najpogostejša oblika razlikovanja med avtorji, ki obravnavajo tovrstno problematiko. Avtorja Grossman in Shapiro (Grossman & Shapiro, 1986) sta bila ena prvih in najobsežnejša pri razlagi tovrstne oblike. Tovrstna oblika ponarejanja temelji na proizvajalcu, ki že vnaprej predvideva, ali bo izdelek proizveden kot viden ponaredek, ali bo proizveden kot original, ki se bo tako pod pretvezo originala tudi prodajal.

Zavajajoče, angleško deceptive, ponarejanje je način, pri katerem prevara temelji na ukani kupca, kateri ne ve, da je izdelek, ki ga kupuje, ponarejen. Gre za izdelek, ki kupca prevara s popolno kopijo izvirnega izdelka in le redki lahko opazijo, da gre za ponaredek (Grossman & Shapiro, 1986).

Pri nezavajajočem ponarejanju, angleško non-deceptive, gre za stanje, ko tako kupec kot prodajalec vesta, da izdelek, ki je ponujen ni originalen, zato temu primerno prodajalec spusti ceno. Kupec bo z nakupom vedel, da je izdelek ponarejen in je dolžen sprejeti tveganje.

IZVORNE DRŽAVE PONAREDKOV

Spekter dobrin, ki se lahko ponaredijo, je z leti postal ogromen. Ponaredki v nakitu, urah, torbice, parfumi, tudi stroji, uporabljeni v tovarnah, kemikalije ter rezervni deli. Poleg teh se ponarejajo tudi običajni potrošni izdelki, kot so igrače, zdravila in živila, ki lahko zaradi slabe kvalitete vplivajo na zdravje uporabnika (OECD/EUIPO, 2017).

Ponarejeni izdelki izvirajo iz praktično vseh ekonomij, po vseh kontinentih sveta. Kakorkoli, pa je po poročilu OECD/EUIPO, 2016, največje število ponaredkov, zaseženih v vzhodni Aziji, na Kitajskem in v Hong Kongu, pri čemer je bila Kitajska med letoma 2011-2013 odgovorna za 80 % vseh zaseženih ponaredkov v drugih državah (OECD/EUIPO, 2016). Glavna izvoznica ponarejenega tekstila in oblek na svetu je Kitajska. Poleg nje so nekatere pomembne izvoznice tudi Vietnam, Tajska, Kambodža in Malezija, ki svoje izdelke izvažajo po svetu direktno ali preko Hong Konga (Kitajska) ali Singapurja. Indija, Pakistan in Bangladeš so tudi pomembne proizvajalke ponarejenega tekstila in oblek, ki svoje izdelke izvažajo v EU, ZDA, Kuvajt in Saudovo Arabijo. Tudi Turčija, Tunizija in Maroko so tudi označene kot pomembne izvoznice, ki so predvsem usmerjene na evropski trg (OECD/EUIPO, 2017).

Kriminalne združbe se v vzhodni Aziji zelo razlikujejo po velikosti in prefinjenosti izdelave. Tiste, katerih glavni namen je oskrba s presežki ali izdelki s tovarniškimi napakami, se za svoje ponaredke poslužujejo enakih metod izdelave kot licenčni proizvajalci. Skupine organizirane kriminalitete, ki se danes poslužujejo izdelave ponarejenega tekstila in oblačil priznanih blagovnih znamk na Kitajskem, so sprva financirali bogati poslovneži iz Hong Konga, Kitajske in Tajvana. Pobude za proizvodnjo ponarejenih izdelkov se vedno pojavijo, kadar povpraševanje po novem izdelku zahteva nove dobavne verige (Dobovšek & Trstenjak, 2013). Kot smo omenili, je torej Kitajska glavna svetovna izvoznica ponarejenih oblek in ostalih proizvodov. Poleg nje so Indija, Maroko, Turčija, Tunizija, Pakistan, Vietnam, Kambodža in Malezija tudi pomembne svetovne države, ki se ukvarjajo s ponarejanjem oblek in tekstila. Blago pogosto vsebuje logotip in dizajn enak originalnemu izdelku ali se včasih malce razlikuje v nekaterih podrobnostih, prodajalci pa se s prodajo izognejo davkom.

GOSPODARSKI VPLIV PONAREDKOV NA SVETOVNI TRG

Ponarejanje postaja vse resnejši problem, ki se širi na celoten svet. Letno tovrstna oblika kriminala podjetjem po svetu povzroča ogromne materialne izgube, posledice občuti tudi država in navsezadnje nedolžni delavci, med katerimi jih letno ogromno izgubi službe na račun ponarejanja. Po poročilu EUIPO (2024) je bila skupna izguba, med letoma 2018-2021, zaradi tekstilnih ponaredkov in oblek ocenjena na 5.2 % skupne prodaje, oziroma skoraj 12 milijard evrov, pri čemer sta največjo škodo utrpeli Nemčija in Italija. Izgube posameznih držav nihajo med 10.8 % v Cipru do 3.8 % v Španiji (EUIPO, 2024).

Visoka intenzivnost intelektualne lastnine v industriji oblačil in njena visoka stopnja vključen osti v svetovni trg je zato še posebej dovzetna za ponarejanje. Po izračunih študije (OECD/EUIPO, 2016), je svetovna trgovina ponarejenih oblačil in tkanin leta 2013 znašala 27,7 milijarde USD (20,3 milijarde EUR), kar predstavlja 11 % svetovne trgovine z oblačili in tekstilnimi tkaninami ter industrijo uvršča na tretje mesto, ki sta jih prizadela ponarejanje in piratstvo v relativnem smislu (tj. kot odstotek svetovnega uvoza v kategoriji izdelkov) in peti po vrednosti (OECD/EUIPO, 2017). Zaradi neprijavljenih poslovanj in produkcije ponarejenega tekstila trpijo države, ki so davčno oškodovane. Denar, ki bi lahko bil porabljen za razvoj šol, infrastrukture, vojske ali zdravstva, je sedaj v rokah kriminalnih združb, ki svoj zaslužek prosto porabljajo in širijo svoje tovarne. Letni promet po poročilih EUIPO iz leta v leto raste in naj bi danes že presegla 460 milijard dolarjev, kar predstavlja 2.5 % svetovne trgovine in trend iz leta v leto strmo narašča. Po oceni National Crime Prevention Council, naj bi bil danes trg s ponaredki vreden 2 trilijona ameriških dolarjev letno. Niso pa le države edine, ki trpijo zaradi ponarejanja oblek in tekstila. Med letoma 2020-2021 naj bi zaradi proizvodnje in preprodaje ponarejenih oblačil in tekstila, službeizgubilo več kot 160 000 ljudi v evropski uniji (EUIPO, 2024) ter kar 300 000 v ZDA (Nguyen & Li, 2022). Za primerjavo je bilo med letoma 1993 in 2005 zaradi ponarejevanja izgubljenih okoli 270 tisoč služb po celem svetu (Turčinović, 2009). Medtem ko se osebe, ki so prej opravljala svoja delovna mesta, odpravijo iskati nove službe jih vsaj 6 % ne najde nobene nove zaposlitve. Ostali, ki na srečo najdejo novo službo, se večinoma zadovoljijo z znatno nižjo plačo kot prej. Nazadnje se mnogi delavci, ki so izgubili službo, odločijo pridružiti industriji ponarejanja oblek in tekstila, kjer tvegajo svoje zdravje, saj v industriji ponaredkov ni varnostnih protokolov, delavskih pravic ali predpisov. Na račun ponarejevalcev ne izgubljajo vsi. Poštne službe in transportna podjetja so mnogokrat zadolžena za prevoz ponarejenih oblačil, ki jih proizvajalci pošljejo svojim strankam po svetu. Poročila držav o zasegu ponarejenih izdelkov leta 2011-2013 so pokazala, da je bilo v povprečju skoraj 62 % vseh zaseženih ponaredkov poslanih s poštno pošiljko, sledila sta zračni in vodni transport, ki sta dodala 20 % in 9 %, medtem ko je cestni transport doprinesel 7 %. Ostali načini prevoza so bili zanemarljivi (OECD/EUIPO, 2016).

VPLIV PONAREDKOV NA POTROŠNIKA

Ob nakupu ponaredka se hkrati sproži več dejavnikov, ki vplivajo tako na necenovne kot na cenovne dejavnike. Po mnenju Turčinovićove (2009), so najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na porabnika sociološki, psihološki in ekonomski.

Sociološki vpliv: Znanih je več socialnih vplivov na potrošnika. Nekateri so tržno usmerjeni in izhajajo iz trga dobrin, kot so vpliv medijev, oglaševanja, promocije in netržno usmerjeni zunanji vplivi, ki se povezujejo z družino, kulturo in prijatelji. Od vsakega posameznika je odvisno, kateri skupini daje prednost, kakšne so njegove norme in načela. Nekaterim potrošnikom več šteje mnenje družine in družbe o nakupu, drugi si želijo kupiti kavbojke, ki jih promovira znan pevec, spet tretjim je pomemben neposreden pristop trženja izdelka. Ponudba in izbira se večata iz leta v leto z njima pa je mogoče čutiti vse večji pritisk na potrošnika. Velik vpliv pri socialnih vidikih nakupa ponarejenih izdelkov igra tudi socialna odgovornost posameznika. Kljub oglaševanju, ki zagovarja, da je ponarejevanje slabo za družbo in ekonomijo ter raziskavam, ki trdijo, da ponarejanje škodi podjetjem in gospodarstvu, se mnogo ljudi vseeno odloči za nakup ponaredkov (Turčinović, 2009).

Psihološki vpliv: Tudi ta vidik, kot sociološki, spada med necenovne dejavnike, ki vplivajo na potrošnika pri nakupu ponarejenega tekstila in oblek. Psiholoških dejavnikov je več, nekateri izmed njih so motivacija, vedenje, potrebe, percepcija, učenje in osebnost.

Po raziskavah (Seahee, 2008) je razvidno, da bo nekdo, ki nima negativnega mnenja in slabih izkušenj s ponarejanjem, prej kupil ponarejeni izdelek kot nekdo, ki temu nasprotuje. Hkrati potrošniki, ki gojijo negativne občutke in predsodke do proizvajalcev znanih blagovnih znamk, raje kupijo ponaredek, pa čeprav bi lahko nakup originala finančno zmogli. Nekateri potrošniki so po raziskavah (Wee & Tan & Cheok, 1995) prepričani, da z nakupom ponaredka, sebe vidijo kot varčevalne in nadvse uspešne kupce, ki niso podlegli vplivom medijev, ter promociji izdelkov vodilnik podjetij.

Ekonomski vpliv: Po mnenju anketirancev, katerih anketo so pripravili Prendergast & Chen & Phau (2002), se je pokazalo, da je cena glavni in najpogostejši vzrok, da se potrošniki odločijo za nakup ponarejenih oblek in tekstila. Cena je za kupce pomembna ne glede na to, ali je izdelek ponarejen ali izviren. Kupec torej dobi precej dobro kvaliteto za ceno, ki večinoma vidno odstopa od cene originala. Ponaredek je za kupca večinoma dobrina, s katero je po razumno ugodni ceni zadovoljil svoje materialno-družbene potrebe in pri kateri je dobro pretehtal kakovost izdelka in ceno. Nimajo vsi enakega mnenja o ponaredkih. Nekateri, se z razmerjem med ceno in kakovostjo produkta ne obremenjujejo ter prednost dajejo nižji ceni, medtem ko drugi kupci, ki zelo gledajo na razmerje med visoko ceno in visoko kakovostjo, izražajo vidno negativen odnos do nakupa ponaredkov (Turčinović, 2009).

Pregled literature področja ponarejanja tekstilnih izdelkov nam je dal osnovo, da smo izvedli lastno raziskavo iz tega področja. Zanimalo nas je namreč mnenje potrošnikov o originalnih tekstilnih izdelkih in ponaredkih. V spomladanskih mesecih letošnjega leta smo izvedli anonimno anketo s pomočjo aplikacije in anketo razposlali preko družbenih omrežij do znancev in širše. Pridobili smo mnenje 168 anketirancev, ki so se odzvalina našo prošnjo . Izrazili so svoje mnenje. Med anketiranci je bilo 55 % moških in 43 % žensk. Največ anketirancev je bilo mladih, do 30 let (54 %). 21 % je bilo starih med 41 in 50 let, 11 % je predstavljalo starostno skupino med 51 in 60 let, 7 % je bilo starih med 31 in 40 let in enak odstotek je bilo starih nad 60 let. Po statusu so se anketiranci razporedili med dijake/študente (52 %), zaposlen (43 %) brezposelen (0 %) in upokojence (5 %). Mladi imajo manjše mesečne dohodke, zato so med anketiranci prevladovali tisti do 1000 eur mesečnega dohodka. Takšnih je bilo 45 %, nekaj več (23 %) je imelo dohodek med 1000 in 1500 eur, ostali so imeli višje mesečne dohodke. Dobra tretjina jih je mnenja, da ponaredki v tekstilu niso enako kakovosti kot originali. Za original jih je malo (22 %) pripravljenih dati dodatni strošek pri nakupu, se pa strinjajo, da je kakovost ponaredkov neprimerljivo slabša od kakovosti originalov. Pridobili smo tudi odgovor na osnovno vprašanje, ki nas je zanimalo. Anketiranci so v 73 % mnenja, da ponarejeni izdelki ne predstavljajo koristi družbi, temveč prej grožnjo. S tem je mišljen celoten pogled oziroma vpliv ponaredkov (sociološki, psihološki, predvsem pa ekonomski vpliv). Ko smo preverili nakupne navade anketirancev, smo ugotovili, da jih nekaj manj kot polovica (45 %) nakupuje v trgovinah z originali (tudi spletne trgovine), da jih 57 % kupuje v mešanih trgovinah, kjer ponujajo originale in tudi ponaredke ter manj znane blagovne znamke. Četrtina vprašanih raje nakupuje direktno v trgovinah z originali, ne preko spleta. Skoraj vsem anketirancem (96 %) zelo veliko pomeni odnos med kakovostjo in ceno.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Originalni tekstilni izdelki predstavljajo kakovost, zanesljivost in inovacijo v tekstilni industriji. So rezultat natančnega dela, raziskav in razvoja, ki vključujejo izbiro kakovostnih materialov in upoštevanje strogih standardov proizvodnje. Originalni izdelki pogosto vključujejo patente, dizajne in blagovne znamke, ki so zaščiteni z zakonodajo o intelektualni lastnini. Te zaščite zagotavljajo, da podjetja, ki vlagajo v razvoj novih tehnologij in dizajnov, lahko zaščitijo svoje naložbe in nadaljujejo z inovacijami. To ustvarja bolj dinamično in napredno industrijo, ki ponuja visoko vrednost potrošnikom.

V nasprotju s tem ponaredki običajno ne dosegajo enake ravni kakovosti in zanesljivosti kot originalni izdelki. Proizvajalci ponaredkov pogosto uporabljajo cenejše materiale in proizvodne postopke, da znižajo stroške. Rezultat so izdelki, ki se lahko hitro obrabijo, ne ustrezajo varnostnim standardom in ne ponujajo enakega udobja kot originalni izdelki. To lahko vodi do razočaranja potrošnikov, ki pričakujejo določeno raven kakovosti in vzdržljivosti.

Poleg tega originalni izdelki igrajo ključno vlogo pri podpori zakonite ekonomije. Podjetja, ki proizvajajo te izdelke, ustvarjajo delovna mesta, plačujejo davke in prispevajo h gospodarski rasti. Vlagajo tudi v trajnostne prakse, kot so etično pridobivanje surovin in zmanjšanje okoljskega odtisa, kar pogosto ni prioriteta pri proizvodnji ponaredkov. Ponaredki, po drugi strani, pogosto delujejo zunaj teh zakonitih okvirov, kar lahko vodi do negativnih družbenih in ekonomskih posledic. Proizvodnja in distribucija ponaredkov lahko spodkopavata zakonite podjetnike in zmanjšujejo možnosti za pravično konkurenco. Prav tako lahko spodbujajo črne trge in druge oblike nezakonitih dejavnosti, ki škodujejo celotni družbi.

Z drugimi besedami lahko povzamemo, da čeprav lahko ponaredki omogočijo dostop do modnih trendov širšemu krogu ljudi, je ta dostop dosežen na račun kakovosti, varnosti in trajnosti. Originalni tekstilni izdelki ponujajo več kot le blagovno znamko; ponujajo zanesljivost, inovacijo in prispevek k trajnostnemu razvoju. Zato je podpora originalnim izdelkom ključna za ohranjanje zdravja tekstilne industrije in zagotavljanje trajnostne prihodnosti za vse vpletene.

Iz raziskave lahko zaključimo, da imajo originali pomembno vlogo na trgu. Potrošniki imajo v originalne tekstilne izdelke zaupanje. Verjamejo, da s tem dobijo kakovostne izdelke, pa čeprav je zanje potrebno odšteti več denarja. Pri tem močno občutijo vplive, ki jih originali vsebujejo. Kot lahko zaključimo, se potrošniki, ki kupujejo originale zavedajo, da je pri proizvodnji in prodaji originalnih izdelkov prisotnih več vplivnih dejavnikov, ki na koncu prinesejo kakovostni izdelek za višjo ceno. Članek z lastno raziskavo je zanimiv za širšo javnost, saj lahko vidijo mnenje družbe o tekstilnih originalih in ponaredkih. Nedvomno so spoznanja zanimiva za strokovnjake proizvodnje in prodaje originalnih tekstilnih izdelkov. V prihodnosti se morajo osredotočiti na poglobljeno raziskovanje ekonomskih vplivov ponaredkov na zakonite proizvajalce, vključno z izgubo prihodkov in delovnih mest, ter na analizo potrošniške percepcije in vedenja v povezavi z nakupom ponaredkov. Prav tako bi bilo koristno preučiti vpliv ponaredkov na inovacije in razvoj v industriji, saj kršenje intelektualne lastnine lahko zmanjša motivacijo za vlaganje v nove tehnologije in dizajne. Pomembno je tudi raziskati varnostne in zdravstvene vidike, ki jih ponaredki predstavljajo potrošnikom, ter vlogo organiziranega kriminala v proizvodnji in distribuciji ponarejenih izdelkov. Skozi te raziskave bi lahko strokovnjaki razvili celovite strategije za boj proti ponaredkom, ki bi vključevale izobraževanje potrošnikov, izboljšane zakonodajne okvire in učinkovitejše načine za identifikacijo in preprečevanje širjenja ponarejenih tekstilnih izdelkov.

VIRI IN LITERATURA

Canavan, K. (2015). Chapter 21 - Applications of Textile Products. sciencedirect. Pridobljeno iz                       https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/B9781845699314000210. [27.6.2024].

Dobovšek, B., & Trstenjak, S. (2013). Ponaredki blagovnih znamk višjega cenovnega razreda. Pridobljeno iz https://www.fvv.um.si/rV/arhiv/2013-1/08_Trstenjak_Dobovsek.html. [28.6.2024].

EUIPO&Europol. (2017). 2017 Situation Report on Counterfeiting. Pridobljeno iz https://www.europol.europa.eu/cms/sites/default/files/documents/counterfeiting_and_piracy_i n_the_european_union.pdf. [28.6.2024].

EUIPO&Europol. (2022). Intellectual Property Crime Threat Assessment. Luxembourg: Publications Office of the European Union. [27.6.2024].

Grossman, G., & Shapiro, C. (1986). COUNTERFEIT-PRODUCT TRADE. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/publication/4980364_Counterfeit-Product_Trade. [29.6.2024].

Gospodarska zbornica Slovenije. Zakaj zaščititi intelektualno lastnino?. Pridobljeno iz https://www.gzs.si/skupne_naloge/inovativna_slovenija/vsebina/Intelektualna-lastnina/zakaj- scititi-intelektualno-lastnino. [13.7.2024].

Handfield, R. (2021). Counterfeiting is on the rise, and projected to exceed $3 trillion in 2022. NC State university. Pridobljeno iz https://scm.ncsu.edu/scm-articles/article/counterfeiting-is- on-the-rise-projected-to-exceed-3-trillion-in- 2022#:~:text=Counterfeiting%20has%20grown%20from%20a,domestic%20product%20of% 20most%20countries. [28.6.2024].

Jurič, D. (2017). Potrošnja ponaredkov in imitacij iz svetovne mode. Pridobljeno iz http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_juric-david.pdf. [27.6.2024].

Klasinc, R. (2015). Ponaredki kot ena najpogostejših kršitev blagovnih in storitvenih znamk. Pridobljeno iz https://core.ac.uk/download/pdf/67596316.pdf. [17.7.2024].

Michael J. Yaszemski, S. E.-E. (2020). Biomaterials Science (Fourth Edition). Academic Press. Pridobljeno iz file:///C:/Users/Lin_Inja/Downloads/Wagner%20et%20al%20%20(ed)%20 Biomaterials%20Science%20An%20Intro%204th,%202020.pdf. [5.7.2024].

Ministrstvo za tekstil-Indija. (2016). Annual report 2016-2017. New Delhi. Pridobljeno iz https://www.texmin.nic.in/sites/default/files/ar_16_17_ENG.pdf. [28.6.2024].

Nguyen, T., & Li, T. (2022). The analysis of counterfeits and their impact. doi:10.31276/VMOSTJOSSH.64(3).55-64

OECD/EUIPO. (2016). Trade in Counterfeit and Pirated Goods: Mapping the Economic Impact. Paris: OECD Publishing. Pridobljeno iz https://euipo.europa.eu/tunnel- web/secure/webdav/guest/document_library/observatory/documents/Mapping_the_Economic

_Impact_study/Mapping_the_Economic_Impact_en.pdf. [17.7.2024].

POVZETEK

Domovi starejših občanov v Sloveniji igrajo ključno vlogo v sistemu institucionalnega varstva starostnikov, saj nudijo celovito oskrbo, vključno z zdravstveno nego, rehabilitacijo in pomočjo pri vsakodnevnih aktivnostih za tiste, ki zaradi starosti ali bolezni ne morejo več živeti doma. Njihova pomembnost presega zdravstveno oskrbo. Ustvarjajo namreč varno podporno okolje, kjer se starejši počutijo sprejete in spoštovane. Kljub hitremu staranju prebivalstva v Sloveniji, ki domovom starejših občanov predstavlja velik kadrovski, kapacitetni in finančni izziv, smo z izvedeno raziskavo pokazali, da so storitve v slovenskih domovih po mnenju svojcev in plačnikov kakovostne ter omogočajo, da starostniki zadnja leta svojega življenja preživijo dostojanstveno in v prijetnem okolju. Izraženi so bili le pomisleki glede višine stroškov bivanja v domovih.

Ključne besede: starostniki, oskrba, kakovost storitev, cena

ABSTRACT

In Slovenia, nursing homes play a crucial role in the system of institutional care for the elderly, providing comprehensive support that includes medical care, rehabilitation, and assistance with daily activities for those who can no longer live at home due to age or illness. Their importance extends beyond just healthcare. They create a safe and supportive environment where older adults feel accepted and respected. Despite the rapid aging of the population in Slovenia, which poses significant staffing, capacity, and financial challenges for nursing homes, our research indicates that services in Slovenian nursing homes are considered high- quality by relatives and payers, enabling elderly residents to spend their final years in a dignified and pleasant setting. Concerns were expressed only about the cost of residing in these homes.

Key words: elderly, care, quality of services, price

UVOD

Slovenija že več kot desetletje sodi med države z visoko starostjo prebivalstva. Demografski trendi v Sloveniji sledijo tistim v drugih razvitih državah, ki se že soočajo z negativnimi posledicami staranja prebivalstva. Te posledice vključujejo globalno naraščanje števila poškodb okončin, vnetnih in degenerativnih bolezni sklepov in bolezni ter poškodb hrbtenice. Zaradi naraščajočega deleža starejših ljudi v populaciji lahko, zlasti zaradi padcev, v prihodnosti pričakujemo povečanje števila poškodb, kar bo povečalo potrebo po dolgotrajni oskrbi oziroma domski oskrbi in posledično bo privedlo do rasti stroškov v zdravstvenem sistemu (Simončič in Zaletel, 2016).

INSTITUCIONALNO     VARSTVO    STAREJŠIH    V    OSKRBNIH DOMOVIH

Storitev institucionalnega varstva, ki ga izvajajo domovi starejših občanov v Sloveniji obsega osnovno in socialno oskrbo ter zdravstveno varstvo po predpisih s področja zdravstvenega varstva (gov.si, 2024). Osnovne storitve, ki jih morajo domovi zagotavljati, zajemajo bivanje oziroma namestitev v eno-, dvo- ali večposteljnih sobah, vzdrževanje prostorov in perila, organizirano in zdravstvenemu stanju primerno prehrano, tehnično oskrbo, osebno pomoč, socialno oskrbo in varstvo, zdravstveno nego in zdravstveno rehabilitacijo. Domovi nudijo tudi zdravstveno in specialistično konziliarno dejavnost, ki jo izvajajo zdravstveni domovi ali zasebni zdravniki (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2024). Posebne oblike varstva so namenjene ohranjanju in razvoju samostojnosti starostnika, razvoju socialnih odnosov, delovni okupaciji, korekciji in terapiji motenj, aktivnemu preživljanju prostega časa ter reševanju osebnih in socialnih stisk (gov.si, 2024). Nadzor nad izvajanjem storitev celodnevnega institucionalnega varstva izvaja socialna inšpekcija v okviru Inšpektorata Republike Slovenije za delo (Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve, 2023).

Domovi za ostarele v Sloveniji so neprofitne državne ali zasebne institucije, ki nudijo pomoč pri vsakodnevnih aktivnostih, zdravstveni negi, zdravljenju in rehabilitaciji starejšim, ki zaradi starosti, bolezni ali drugih razlogov niso več zmožni živeti doma. S tem nadomeščajo ali dopolnjujejo funkcije doma in lastne družine (Petek Šter in Cedilnik Gorup, 2011). Število domov za ostarele in njihovih stanovalcev se je v Sloveniji v zadnjih letih povečalo. Trenutno je v Sloveniji 5 posebnih socialnovarstvenih zavodov s 748 mesti in 102 domova za ostarele z 19.460 stanovalci - od tega sta 13.502 mesti v 52 javnih domovih za starejše in 5.958 mest v 50 zasebnih domovih za starejše (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2024). Glede na podatke o povprečnem številu postelj za dolgotrajno oskrbo starostnikov iz leta 2020 se Slovenija s 1.014 posteljami na

10.000 prebivalcev uvršča na visoko deveto mesto v Evropi. Na vrhu lestvice je Nizozemska s 1.373 posteljami, sledita ji Švedska in Belgija. Avstrija in Nemčija sta primerljivi s Slovenijo, medtem ko se Italija s 441 in Hrvaška z 246 posteljami na 10.000 prebivalcev uvrščata bližje dnu lestvice evropskih držav (Statista, 2022).

Domovi za starejše izvajajo tudi številne dodatne dejavnosti. Le-te vključujejo dnevno varstvo za starejše, ki še živijo doma, zdravstvene storitve za stanovalce oskrbovanih stanovanj, zagotavljanje ustrezne prehrane in zdravstvene nege na domu ter storitve socialnega servisa za starejše. Stanovalcem nudijo širok spekter aktivnosti, kot so družabne in športne igre, pevski zbor, bralne urice, medgeneracijska druženja, skupno gledanje filmov, tedenske maše, storitve frizerja in pedikerja. Poleg tega sodelujejo z drugimi sorodnimi organizacijami, društvi in posamezniki pri izvajanju različnih dejavnosti, namenjenim starejšim zunaj doma (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2024).

Do storitev v domu so upravičeni državljani Republike Slovenije s stalnim prebivališčem v Republiki Sloveniji in tujci z dovoljenjem za stalno bivanje (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2024), ki so starejši od 65 let in imajo različne starostne oziroma zdravstvene težave (Uradni list RS, 2022). Sprejem, premestitev ali odpust iz doma se usklajuje z oskrbovanci ali njihovimi zastopniki in domovi. Ob sprejemu v oskrbo stanovalec ali njegov zastopnik in dom skleneta dogovor, v katerem določita obseg in vrsto storitev oskrbe. Storitev se izvaja v štirih različnih stopnjah oskrbe, ki se razlikujejo glede na zdravstveno stanje in potrebo po pomoči ter nadzoru starostnika. Oskrba I je namenjena osebam, ki zaradi starosti ali drugih starostnih dejavnikov niso sposobne za popolnoma samostojno življenje in potrebujejo le manjši obseg neposredne osebne pomoči. Oskrba II je namenjena osebam z zmernimi starostnimi in zdravstvenimi težavami, ki potrebujejo večjo mero neposredne osebne pomoči. Oskrba III je namenjena ljudem z najzahtevnejšimi starostnimi in zdravstvenimi težavami ter je razdeljena na dve podkategoriji: oskrba IIIa, ki je namenjena osebam, ki potrebujejo neposredno osebno pomoč pri vseh osnovnih življenjskih potrebah, in oskrba IIIb, ki je namenjena najtežje prizadetim osebam. Zadnja kategorija, oskrba IV, vključuje osebe z zahtevnejšimi dolgotrajnimi težavami z duševnim zdravjem, ki zaradi starostne demence ali podobnih stanj potrebujejo delno ali popolno osebno pomoč in nadzor (Uradni list RS, 2022).

Storitev institucionalnega varstva je za uporabnike plačljiva (gov.si, 2024). Storitve oskrbe plačujejo stanovalci sami ali s pomočjo svojcev (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2024). V primeru, da uporabnik doma oziroma starostnik zaradi svojih finančnih zmožnosti ne more poravnati stroškov, se na podlagi Uredbe o merilih za določanje oprostitev pri plačilih socialnovarstvenih storitev v postopku odloči o oprostitvi plačila storitve institucionalnega varstva (gov.si, 2024). Glavni nosilci financiranja dolgotrajne oskrbe so skladi socialne varnosti, ki so v letu 2021 pokrili 39,9 % izdatkov za dolgotrajno oskrbo. Zasebno financiranje dolgotrajne oskrbe skoraj v celoti obsega neposredna plačila uporabnikov v obliki doplačil ali samoplačil. Ta plačila so leta 2021 predstavljala 22,1 % celotnih izdatkov za dolgotrajno oskrbo (Černič, 2023). Zdravstvene storitve v domovih stanovalcem pokriva obvezno zdravstveno zavarovanje. Cene oskrbe so določene na podlagi Pravilnika o metodologiji za oblikovanje cen socialnovarstvenih storitev – v javnih domovih za starejše, jih sprejema svet zavoda, končno soglasje pa poda resorno ministrstvo. Cena oskrbnega dne je odvisna od potreb stanovalca, vrste nastanitve, kot so balkon, ločene sanitarije, kopalnica in enoposteljna soba, ter dodatnih storitev, kot sta dietna prehrana in uporaba lastnega hladilnika (Skupnost socialnih zavodov Slovenije, 2024).

Število in vrste osebja v domu za ostarele se razlikujejo glede na število stanovalcev, kompleksnost njihovih potreb in obseg ponujenih storitev. Glede na obseg potrebne oskrbe so interdisciplinarne ekipe, ki vključujejo več članov osebja z različnimi veščinami in odgovornostmi, ključne za zagotavljanje visokokakovostne oskrbe stanovalcem v domovih za ostarele. Večino zaposlenih predstavljajo negovalci, oskrbovalci, srednje medicinske sestre in diplomirane medicinske sestre, ki so neposredno vključene v vsakodnevno nego in oskrbo stanovalcev, ter zdravniki, fizioterapevti, delovni terapevti in socialni delavci. Dober delež predstavljajo tudi nutricionisti, kuharji, čistilci, vzdrževalci in administrativno osebje (National Academies of Sciences, Engineering, and Medicine, 2022).

MNENJE O RAZMERJU MED KAKOVOSTJO IN CENO STORITEV

Pojavlja se vse večje mednarodno zanimanje za kvaliteto življenja in oskrbe stanovalcev v ustanovah za dolgotrajno oskrbo ali domovih za ostarele. Načelo lokalne oskrbe, ki ga je uvedla Svetovna zdravstvena organizacija (WHO), temelji na ugotovitvi, da večina ljudi želi čim dlje živeti doma ali v znanem okolju (Coyte, Laporte in Goodwin, 2008). Vendar zaradi različnih razlogov, vključno z vse pogostejšo demenco, nekateri posamezniki niso več sposobni živeti sami. WHO ocenjuje, da demenca trenutno prizadene več kot 55 milijonov ljudi po svetu (WHO, 2023), s pričakovanim povečanjem na 82 milijonov do leta 2030 in na 152 milijonov do leta 2050 (WHO, 2018). Ker dom za ostarele predstavlja dejanski dom stanovalcev v zadnjih letih njihovega življenja, je občutek doma izjemno pomemben. Ta občutek določa niz kakovostnih elementov, ki so jih opredelili van Hoof s sodelavci (Van Hoof in ostali, 2016) in Røen s sodelavci (Røen in ostali, 2018). Kakovostni elementi vključujejo stavbo in notranjo opremo, prehrano, avtonomijo, nadzor, vključenost sorodnikov, angažiranost z drugimi, kakovost oskrbe, povezavo z naravo in zunanjim okoljem (Wilke, 2013). Študije so pokazale, da tudi odnosi med medicinskim osebjem in stanovalci pomembno vplivajo na občutek lastne vrednosti in dobro počutje stanovalcev (Haugan, G., Eide, W. M., Andre, B., Wu, V. X., Rinnan, E., Taasen, S. E., Kuven, B. M. in Drageset, J., 2021).

Glede na naraščajoče zanimanje za kakovostno oskrbo v domovih za starejše občane in obenem naraščanje cen teh storitev se vse več pozornosti posveča razmerju med kakovostjo storitev in njihovo ceno. V ta namen smo izvedli raziskavo, ki preučuje mnenje plačnikov storitev DSO in svojcev o razmerju med kakovostjo, in ceno storitev v slovenskih domovih za ostarele. Cilj dela je ugotoviti, ali so plačniki in svojci zadovoljni z nivojem oskrbe glede na stroške, ki jih plačujejo. Želeli smo ugotoviti, s katerimi elementi oskrbe so svojci in plačniki najbolj zadovoljni in kje si želijo izboljšav. Zanimalo nas je tudi, ali obstaja razlika v kakovosti storitev med zasebnimi in javnimi domovi. Potrebno je poudariti, da so plačniki storitev v večini primerov stanovalci sami, ki plačujejo storitve v obsegu svojih dohodkov oziroma jim stroške doplačujejo pristojne občine. Svojcev ali drugih zavezancev, ki bi doplačevali storitve, je malo. Prav tako je pomembno izpostaviti, da smo se v raziskavi osredotočili na mnenja sodelujočih in ne na merljiva dejstva. Rezultati te raziskave bodo prispevali k boljšemu razumevanju potreb in pričakovanj stanovalcev in svojcev, kar lahko poveča zadovoljstvo in kakovost življenja starostnikov v domu.

Informacije o mnenju plačnikov in svojcev glede razmerja med kakovostjo in ceno storitev smo pridobili z anketiranjem. Sestavili smo anketo in jo posredovali javnim in zasebnim slovenskim domovom ter prijateljem in njihovim znancem, ki imajo sorodnike v domovih za ostarele. Sodelovanje je bilo prostovoljno, udeležencem je bila zagotovljena anonimnost. S tem pristopom smo do konca avgusta 2024 uspeli pridobiti 134 ustrezno izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Vprašalnik je vseboval 17 vprašanj, s katerimi smo pridobili splošne podatke o plačniku ali svojcu, njihovo mnenje o kakovosti in celostni ponudbi storitev ter o razmerju med kakovostjo in ceno storitev.

Med anketiranci je bilo 64 % žensk in 36 % moških. Večina anketirancev (77 %) je stara med 50 in 60 let in so sinovi oziroma hčere stanovalcev v domu, prav tako večina dom plačuje več kot 1 leto (72 %). V javnem domu storitve plačuje 81 % respondentov, ostalih 19 % pa v zasebnih domovih. Med vsemi izpraševanci 78

% starostnika v domu obiskuje vsaj enkrat tedensko.

Zanimalo nas je, kako plačniki in svojci ocenjujejo kakovost različnih storitev, zato smo jih prosili, da na lestvici od ena do pet, kjer pet pomeni najvišjo kakovost, ocenijo posamezne vidike. Najbolje sta bila s 4,4 ocenjena prijaznost in strokovnost osebja ter nabor aktivnosti, ki jih ponuja dom. Čistočo in urejenost prostorov so ocenili s 4,1, medtem ko je kakovost hrane prejela oceno, 3,8. Anketiranci, katerih svojci so v zasebnih domovih, so splošno kakovost oskrbe ocenili s 4,3, medtem ko so tisti, katerih svojci so v javnih domovih, kakovost oskrbe ocenili s 4,2. Želeli smo poizvedeti, kako pogosto plačniki in svojci naletijo na pomanjkljivosti v oskrbi, kot so na primer neumito telo, nepreoblečena oblačila ali prepozno zamenjana plenica. Rezultati so pokazali, da se to dogaja redko (43 %) oziroma nikoli (20 %). Na vprašanje, ali so bile morebitne pritožbe glede teh pomanjkljivosti ustrezno obravnavane, je 72 % anketirancev, ki so že kdaj oddali pritožbo, odgovorili pritrdilno. V zadnjem delu ankete smo se osredotočili na oceno razmerja med kakovostjo in ceno storitev. Anketiranci so to razmerje ocenjevali na lestvici od ena do pet, pri čemer je pet označevala zelo dobro razmerje. Največ respondentov (68 %) je izbralo nevtralno oceno 3. Preostali anketiranci so večinoma dodelili nižje ocene (20 %) v primerjavi z višjimi ocenami (12 %). Na vprašanje, ali menijo, da so storitve, ki jih prejema njihov bližnji, vredne cene, ki jo plačuje, je 28 % odgovorilo z »Ne, večinoma ne« in 72 % z »Da, večinoma da«.

Iz pridobljenih podatkov smo ugotovili, da so kakovost oskrbe, ki se nanaša na zdravstveni in zdravniški del, čistoča in urejenost domov ter prijaznost osebja, ocenjeni za povsem dobro in zadovoljivo. Nekoliko slabše, a vseeno dobro, je bila ocenjena zgolj kakovost hrane, ki bi si po mnenju plačnikov in svojcev zaslužila največ izboljšav. Ocena kakovosti storitev v zasebnih in javnih domovih ni pokazala bistvenih razlik, čeprav so storitve v zasebnih domovih dražje. Kljub pozitivnim rezultatom, razmerje med kakovostjo in ceno storitev ni dobilo tako visokih ocen kot kakovost sama. Iz tega lahko sklepamo, da je za plačnike težavna predvsem višina cen storitev, ne pa kvaliteta storitev.

Poleg tega se zdravstveni sistem sooča z demografsko grožnjo, saj se prebivalstvo vse bolj stara. Povečanje deleža starejših v populaciji se je v izrazitejši obliki pojavilo v dvajsetem stoletju (Simončič in Zaletel, 2016). Demografska projekcija EUROSTAT kaže na znaten porast prebivalcev, starejših od 65 let (Černič, 2023). Največjo porast se pričakuje v Severni Evropi, nato v Zahodni in Južni Evropi (Saksida, 2014). Po napovedih EUROPOP2018 naj bi se starostna sestava prebivalstva v Sloveniji občutno spremenila. Medtem ko so starejši leta 2018 predstavljali 19,4 % prebivalstva, naj bi jih bilo leta 2040 skoraj 30 %, leta 2100 pa nekaj več kot 31 %. (Ministrstvo za zdravje, 2023). Storitve dolgotrajne oskrbe je v letu 2021 prejemalo okoli 72.200 oseb, kar je približno 1.900 več kot v predhodnem letu (Černič, 2023).

Ta demografski trend bo dodatno obremenil kapacitete domov za starejše občane, saj se bo povpraševanje po institucionalni oskrbi močno povečalo. Skupno število zaposlenih v zdravstvu je v letih 2016–2020 v povprečju raslo za 3 % glede na predhodno leto. V istem obdobju se je za 11 % letno povečalo tudi število medicinskih sester (Ministrstvo za zdravje, 2023). Vendar ta porast ni sorazmeren s porastom ostarelih, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Trenutni sistem se že sooča z izzivi glede pomanjkanja postelj in dolgotrajne oskrbe, kar pomeni, da bodo potrebne prilagoditve in razširitve zmogljivosti, da bi lahko zadostili prihodnjim potrebam starejšega prebivalstva.

Zaposleni v slovenskih zasebnih in javnih domovih za ostarele so že v letu 2016 poročali o delovni preobremenitvi zaradi neustrezne regulacije zdravstvenih poklicev in zdravstvene oskrbe stanovalcev, ki so večinoma zelo stari pacienti z mnogimi kroničnimi boleznimi (Leskovic, Vukovič, Leskovar in Goriup, 2016). Že z vpogledom v normative dela v domu ugotovimo, da so bili le-ti zasnovani za okretne in motorično sposobne osebe, medtem ko je danes skoraj dve tretjini stanovalcev v domovih nepokretnih (Imperl, 2013). V obsegu dela je namreč velika razlika, ali so oskrbovanci vitalni in zdravi ali so bolni, nemočni in potrebujejo pomoč (Marković, 2017). To povzroča velike težave pri zaposlovanju in zadrževanju osebja (Leskovic, Vukovič, Leskovar in Goriup, 2016). Študija Habjanič A., Saarnio R. in Elo S. o izzivih institucionalne oskrbe starejših v domovih za ostarele v Sloveniji je identificirala težave, ki so jih poudarili tudi mednarodni raziskovalci: »Zaradi pomanjkanja osebja in nizke motivacije so člani osebja poročali, da niso v položaju, da bi nudili najboljšo možno kakovost oskrbe« (Habjanič, Saarnio in Elo, 2012).

UREDITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE V SLOVENIJI

Ker demografske projekcije Slovenijo v prihodnjih desetletjih uvrščajo med tretjino evropskih držav z največjim deležem starejšega prebivalstva, Ministrstvo za solidarno prihodnost predlaga sprejetje novega Zakona o dolgotrajni oskrbi. Ta zakon bo nadomestil veljavni zakon in s postopnim uvajanjem pravic v letih 2024 in 2025 skušal sistemsko urediti skrb za kakovostno življenje ljudi v domovih za ostarele. Cilj predlaganega zakona je ustrezno nadgraditi in poenotiti ureditev dolgotrajne oskrbe ter uporabnikom na enem mestu ponuditi širok spekter prilagojenih storitev oskrbe (Uradni list RS, 2023).

Na sistemski ravni predlagani zakon združuje pristojnosti in naloge s področja dolgotrajne oskrbe pod okrilje Ministrstva za solidarno prihodnost. Ministrstvo bo s tem prevzelo naloge vzpostavitve sistema vodenja kakovosti in varnosti, zagotavljanja usposabljanj ter podeljevanja koncesij za izvajanje dolgotrajne oskrbe. Zakon vstopno točko v sistem dolgotrajne oskrbe prestavlja iz ZZZS na Centre za socialno delo. S to spremembo omogoča, da Centri za socialno delo ne le ocenjujejo upravičenosti do dolgotrajne oskrbe, temveč tudi svetujejo, informirajo in ustrezno usmerjajo uporabnike glede na njihove potrebe in pravice (Uradni list RS, 2023). V letu 2024 naj bi se s sredstvi iz Načrta za okrevanje in odpornost začela gradnja novih objektov za institucionalno varstvo starejših, ki bodo zagotavljali 539 dodatnih mest v obliki manjših, samostojnih bivalnih enot. Za ta namen je v obdobju od leta 2024 do leta 2026 namenjenih 59 milijonov evrov povratnih sredstev, dodatnih 6,7 milijona evrov za plačilo DDV bo zagotovljenih iz proračuna Republike Slovenije (gov.si, 2024). S kadrovskega vidika nov zakon širše določa minimalne kadrovske pogoje za izvajanje osnovnih dnevnih opravil. Oskrba omogoča vključitev širšega spektra profilov in poklicev na ključna delovna mesta. Predlog zakona za zaposlene, ki opravljajo delo v neposrednem stiku z uporabniki, znižuje zahtevano raven znanja slovenskega jezika z ravni B1 na raven A2 po lestvici Skupnega evropskega jezikovnega okvira. Dodatno uvaja tudi administrativno-tehnični kader, ki bo razbremenil izvajalce dolgotrajne oskrbe (Uradni list RS, 2023).

ZAKLJUČEK

Domovi starejših občanov igrajo ključno vlogo v življenju mnogih starostnikov. Nudijo jim varno podporno okolje, kjer lahko prebivajo v zadnjih letih svojega življenja z dostojanstvom in nego, ki jo potrebujejo. Ti domovi niso le prostor bivanja, temveč tudi kraj, kjer se lahko starostniki počutijo spoštovane in vključene v skupnost. Poleg tega razbremenijo družine, ki se pogosto znajdejo pred težko nalogo usklajevanja zagotavljanja ustrezne oskrbe za starejše sorodnike in lastnih obveznosti. Slovenija se trenutno uvršča med države z najvišjim deležem starejših ljudi, nameščenih v institucionalno varstvo, medtem ko je delež starostnikov, ki se oskrbujejo na domu, v primerjavi z drugimi državami precej nizek. Zaradi velikega števila stanovalcev se zaposleni soočajo s prekomernimi delovnimi obremenitvami in so prisiljeni delo opravljati hitreje, pogosto brez potrebnega odmora. Pomanjkanje časa za individualen pristop k oskrbi vsakega stanovalca pa pomembno vpliva na njihov občutek zadovoljstva in počutje v domu. Kot odgovor na visoko stopnjo institucionalizacije prebivalstva so strokovnjaki izpostavili pomembnost procesa deinstitucionalizacije v praksi kot priložnost za vzpostavitev bolj povezane in solidarne družbe (Varuh človekovih pravic, 2024). Evropske države visoko stopnjo institucionalizacije rešujejo na različne načine. Pojavljajo se vse bolj prijazne in domače oblike bivanja za starejše, ki predstavljajo alternativo institucionalnemu varstvu. V Avstriji se na primer uveljavlja nastanitev v zameno za pomoč, kjer starostniki, ki imajo večja stanovanja in potrebujejo pomoč pri vsakodnevnih opravilih, oddajajo sobe študentom v zameno za praktično pomoč. V Franciji delujejo oskrbniške družine, ki nudijo zasebno nastanitev in oskrbo, kar je od leta 1989 tudi zakonsko urejeno. V Avstriji, Belgiji, Franciji in Veliki Britaniji je za družinske oskrbovalce poskrbljeno ne le z informiranjem, temveč tudi s praktičnim usposabljanjem. V Sloveniji imajo pomembno vlogo pri nudenju materialne pomoči, pomoči pri delu in družabništva neprofitne in prostovoljske organizacije, kot so Rdeči križ, Karitas, Slovenska filantropija, Zveza društev upokojencev Slovenije in druga društva (Saksida, 2014). Deinstitucionalizacija je namreč pomembna za kvaliteto življenja starostnikov, saj jim omogoča večjo avtonomijo in samostojnost. Bivajo lahko v okolju, kjer imajo več nadzora nad svojim življenjem in so vključeni v skupnost. To zmanjšuje občutek osamljenosti, krepi socialne vezi in medgeneracijske odnose ter omogoča bolj prilagojeno in individualizirano oskrbo, ki izhaja iz njihovih specifičnih potreb in želja (Varuh človekovih pravic, 2024). V prihodnje bi bilo zanimivo raziskati, kako različne strategije deinstitucionalizacije in različne oblike alternativnega varstva starejših v evropskih državah vplivajo na zadovoljstvo in kakovost življenja starostnikov ter v kolikšni meri obremenjujejo skrbnike in pomočnike.

Vsebina članka bralcem nudi vpogled v trenutno stanje oskrbe starejših v Sloveniji in izpostavlja izzive, s katerimi se institucionalno varstvo sooča. Strokovnjaki, izvajalci storitev institucionalnega varstva in oblikovalci politik bodo lahko bolje razumeli potrebe in pričakovanja stanovalcev in njihovih svojcev, medtem ko bodo lahko le-ti primerjali svoje izkušnje z izkušnjami drugih. Raziskava je bila izvedena z namenom pridobiti vpogled v mnenje plačnikov storitev in svojcev o razmerju med kakovostjo in ceno v domovih za ostarele, preučiti zadovoljstvo uporabnikov ter identificirati področja, kjer so potrebne izboljšave. Poudariti želimo, da rezultati raziskave kažejo na splošno zadovoljstvo s kakovostjo oskrbe, pri čemer so bile najvišje ocene dodeljene prijaznosti in strokovnosti osebja ter naboru aktivnosti, ki jih domovi ponujajo. Kljub temu anketiranci menijo, da razmerje med kakovostjo in ceno storitev vedno ne ustreza njihovim pričakovanjem, kar nakazuje na težavo, ki jo predstavljajo cene storitev. V luči demografskih sprememb, kjer se delež starejšega prebivalstva nenehno povečuje, postajajo zdravstveni sistemi soočeni s pomembnimi izzivi. Staranje prebivalstva za institucionalno varstvo v domovih starejših občanov predstavlja finančni, kadrovski in kapacitetni izziv, saj bo potrebno prilagoditi proračunska sredstva, zagotoviti ustrezno usposobljen kader ter razširiti in prilagoditi prostorske kapacitete.

Raziskovanje zadovoljstva med kakovostjo in ceno v domovih starejših občanov v Sloveniji je pomembna tema, ki odpira številna nadaljnja vprašanja in možnosti za poglobljeno analizo. Čeprav so anketiranci in njihovi svojci ter plačniki splošno zadovoljni s kakovostjo oskrbe, ki jo prejemajo, zaznavajo cene kot previsoke. Ta ugotovitev nas vodi k nadaljnjemu raziskovanju dejavnikov, ki vplivajo na oceno cene, vključno z regionalnimi razlikami, standardom storitev ter dohodkovno strukturo uporabnikov in njihovih svojcev. Poleg tega bi bilo smiselno raziskati, kako bi lahko izboljšave v transparentnosti stroškovnih struktur in uvedba morebitnih finančnih podpor ali subvencij vplivali na dojemanje cenovne dostopnosti storitev. Z raziskovanjem teh vidikov bi lahko pridobili globlji vpogled v percepcijo cene in kakovosti, ter tako razvili rešitve, ki bi izboljšale zadovoljstvo starejših občanov in njihovih svojcev v domovih za starejše. Razširitev raziskave na primerjalno analizo sistemov oskrbe starejših v sosednjih državah bi prinesla dragocen vpogled v učinkovitost in pravičnost različnih modelov oskrbe. Primerjava Slovenije z državami, kot so Avstrija, Italija, Hrvaška in Madžarska, bi omogočila analizo razlik v kakovosti storitev, strukturi cen in dostopnosti oskrbe. Takšna primerjava bi nam pomagala razumeti, kako se sistemi oskrbe starejših prilagajajo demografskim in ekonomskim razmeram v posameznih državah ter kako različne države obravnavajo izzive starajoče se populacije. Hkrati bi raziskava osvetlila dobre prakse in inovativne pristope, ki bi jih bilo možno prenesti v slovenski kontekst za izboljšanje zadovoljstva uporabnikov. Poleg tega bi nam omogočila tudi boljše razumevanje vpliva kulturnih, socialnih in ekonomskih dejavnikov na dojemanje kakovosti in cene oskrbe v domovih za starejše ter podala konkretne predloge za optimizacijo slovenskega sistema.

VIRI

Coyte, P.C., Laporte, A. in Goodwin, N. (2008). How Can the Settings Used to Provide Care to Older People Be Balanced? World Health Organization.

Černič, I. (2023). Izdatki za storitve dolgotrajne oskrbe višji, več tudi prejemnikov teh storitev. Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno iz: https://www.stat.si/StatWeb/en/News/Index/11547 . [28.07.2024].

Habjanič, A., Saarnio, R. in Elo S. (2012). Challenges for institutional elder care in Slovenian nursing homes. Journal of clinical nursing. Vol. 21, no. 17–18,

p. 2579–2589.

Haugan, G., Eide, W.M., Andre, B., Wu, V.X., Rinnan, E., Taasen, S.E., Kuven,

B.M. in Drageset, J. (2021). Joy-of-life in cognitively intact nursing home residents: The impact of the nurse–patient interaction. Scandinavian Journal of Caring Sciences. 35(1)

Imperl, F. (2013). Javni domovi na razpotju, Kakovostna starost 3. Pridobljeno iz:                                         https://www.inst-antonatrstenjaka.si/tisk/kakovostna- starost/stevilka.html?ID=201303 . [09.08.2024].

Leskovic, L., Vukovič, G., Leskovar, R. in Goriup J. (2016). Some Aspects of Burnout in Nursing Homes. Acta Technologica Dubnicae; 6(2): 47–62.

Marković, L. (2017). Zadovoljstvo bivanja starostnikov v slovenskih domovih za stare ljudi. Magistrsko delo, p. 61.

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve. Pravno-informacijski sistem Republike Slovenije – PISRS (2023), Zakon o socialnem varstvu, 102. čeln. Pridobljeno iz: https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO869 . [09.08.2024].

Ministrstvo za zdravje (2023). Pregled stanja na področju zdravstva v Sloveniji - januar                                     2023.                           Pridobljeno                           iz: https://www.gov.si/assets/ministrstva/MZ/DOKUMENTI/NOVICE/Zdravstveni

-sistem-v-Sloveniji-januar-2023-povzetek.pdf . [07.08.2024].

National Academies of Sciences, Engineering, and Medicine; Health and Medicine Division; Board on Health Care Services; Committee on the Quality of Care in Nursing Homes (2022). The National Imperative to Improve Nursing Home Quality: Honoring Our Commitment to Residents, Families, and Staff. National Academies Press (US) Petek Šter, M. in Cedilnik Gorup, E. (2011). Psychotropic medication use among elderly nursing home residents in Slovenia: cross-sectional study. Croat Med J. Feb;52(1):16-24.

Portal Republike Slovenije gov.si (2024). Direktorat za starejše, dolgotrajno oskrbo in deinstitucionalizacijo: Domovi za starejše. Pridobljeno iz: https://www.gov.si/teme/domovi-za-starejse/ . [05.08.2024].

Portal Republike Slovenije gov.si (2024). Mnenje o predlogu priporočila v zvezi z     zaskrbljujočim   stanjem  v   domovih   starejših   občanov.  Pridobljeno   iz: https://www.gov.si/novice/2024-01-24-180-dopisna-seja-vlade-republike- slovenije/ . [09.08.2024].

Røen, I., Kirkevold, Ø., Testad, I., Selbæk, G., Engedal, K. in Bergh, S. (2018). Person-centered care in Norwegian nursing homes and its relation to organizational factors and staff characteristics: A cross-sectional survey. Int. Psychogeriatr. 30:1279–1290.

Saksida, M. (2014). Domovi za starejše in pomoč na domu v očeh uporabnikov in strokovnih delavcev. Magistrsko delo.

Simončič, M. in Zaletel, M. (2016). Starejše prebivalstvo, nad 80 let. NIJZ, Zdravje v občini. Pridobljeno iz: https://obcine.nijz.si/kazalniki/K1.3. [09.08.2024].

Skupnost socialnih zavodov Slovenije (2024). Pregled kapacitet varstva. Pridobljeno iz: https://www.ssz-slo.si/wp-content/uploads/Pregled-kapacitet- institucionalnega-varstva-starej%C5%A1ih-in-posebnih-skupin-odraslih-%E2%80%93-1.-1.-2024.pdf . [05.08.2024].

Skupnost socialnih zavodov Slovenije (2024). Splošno o dommovih za starejše. Pridobljeno iz: https://www.ssz-slo.si/splosno-o-domovih-in-posebnih-zavodih/ . [06.08.2024].

Statista (2022). Number of long-term care beds in nursing and residential care facilities in                       Europe  in                  2020.    Pridobljeno iz: https://www.statista.com/statistics/1236779/long-term-care-beds-in-nursing-and- residential-care-facilities-in-europe/ . [05.08.2024].

POVZETEK

Cepljenje otrok je eden izmed najpomembnejših javnozdravstvenih ukrepov, ki bistveno prispeva k zmanjšanju obolevnosti in umrljivosti zaradi nalezljivih bolezni, tako med otroško kot odraslo populacijo. V zadnjih letih je upad precepljenosti proti infekcijskim boleznim prerasel v globalni problem, kar je posledica upada učinkovitosti cepilnega programa. Na uspešnost le-tega vpliva več dejavnikov, med njimi tudi mediji in laična javnost, ki pogosto podajajo napačne oziroma nepreverjene informacije o cepljenju. Kljub dokazani učinkovitosti in varnosti cepiv pa so tarče zgoraj omenjenih mnogokrat nezanesljivih virov starši, med katerimi se pojavljajo različna stališča glede cepljenja svojih otrok. Ta stališča pogosto temeljijo na razlogih, kot so nezaupanje v zdravstveni sistem, osebne izkušnje, kulturna ali verska prepričanja, strah pred cepivi, razvpiti neželeni učinki in podobno. Namen raziskave je preučiti stališča, prepričanja in skrbi staršev glede cepljenja, ki so pripeljala do nižje udeležbe otrok v cepilnem programu v Sloveniji; ugotoviti, zakaj vedno več staršev nasprotuje cepljenju, in morebitne vzroke povezati z virom informacij, izobrazbo ter prepričanji respondentov. V splošnem večina anketiranih staršev podpira cepljenje svojih otrok, vendar manjša skupina ostaja skeptična zaradi strahu pred neželenimi učinki in nezaupanja v informacije.

Ključne besede: otroci, cepiva, cepilni koledarji, mnenja staršev ABSTRACT

Vaccination of children is one of the most important public health measures,

significantly contributing to the reduction of morbidity and mortality from infectious diseases in both the child and adult populations. In recent years, the decline in vaccination rates against infectious diseases has become a global issue, resulting from a decrease in the effectiveness of immunization programs. Several factors influence the success of these programs, including the media and the general public, who often disseminate incorrect or unverified information about vaccines. Despite the proven efficacy and safety of vaccines, parents, who are the targets of the unreliable sources, hold various attitudes towards vaccinating their children. These attitudes often stem from reasons such as distrust in the healthcare system, personal experiences, cultural or religious beliefs, fear of vaccines, widely publicized adverse effects, and more. The purpose of this study is to examine the attitudes, beliefs, and concerns of parents regarding vaccination that have led to lower participation rates of children in the immunization program in Slovenia. Furthermore, the study seeks to identify the reasons behind the growing opposition to vaccination among parents and to examine how these reasons are related to the sources of information, education, and beliefs of the respondents. In general, most surveyed parents support vaccinating their children, but a smaller group remains skeptical due to fears of side effects and distrust of the information.

Key words: children, vaccines, vaccination schedules, parental attitudes

CEPIVA

Cepiva so natančno nadzorovani biološki pripravki z vsebnostjo oslabljenih, mrtvih mikroorganizmov ali njihovih delov. Namenjeni so za učinkovito in varno ustvarjanje imunskega odziva proti okužbam, kar imenujemo aktivna imunost (Kraigher et al., 2011). Prvo cepivo je bilo poimenovano po virusu kravjih koz oziroma virusu vaccinia, njegova uporaba pa sega že v leto 1796, ko ga je prvi pripravil doktor Edward Jenner. Aplikacija pionirskega cepiva velja za prvi znanstveni poskus preprečevanja nalezljive bolezni črnih koz, ki je skozi leta postal temelj za ustvarjanje okrepljene imunosti (Roitt et al., 1998).

Cepiva vsebujejo določeno učinkovino oziroma snov, imenovano antigen, ki sproži imunski odziv, in pomožne snovi. Zdravilna učinkovina oziroma antigen je lahko naraven, oslabljen živ ali mrtev organizem, kot je virus ali bakterija, celični fragment organizma, najpogosteje kapsularni polisaharid ali na podlagi DNK kloniran gen, ki je izražen z vektorjem (Roitt et al., 1998). Pomožne snovi so odgovorne za fizikalno-kemične lastnosti, ki podpirajo terapevtski učinek cepiva in izboljšujejo toleranco nanj. Mednje spadajo adjuvansi – aluminijeve spojine, ki prispevajo k celostnemu imunskemu odgovoru; konzervansi, ki izboljšujejo čistost cepiv; stabilizatorji, antioksidanti, tenzidi, soli za uravnavanje pH in voda, ki pripomore k lažjemu injiciranju. Celotni pripravki so v obliki raztopin, suspenzij ali liofilizirani obliki. Glede na vrsto antigena se cepiva delijo na živa, oslabljena ali antenuirana cepiva in mrtva ali inaktivirana cepiva. Živa cepiva vsebujejo oslabele mikroorganizme, kot so bakterije ali virusi, ki so gensko spremenjeni na način, da ne povzročajo bolezni (izgubijo virulenco), vendar obdržijo zmožnost razmnoževanja v gostitelju. V nasprotju z živimi mrtva cepiva vsebujejo toplotno ali kemično obdelane patogene mikrobe, ki so posledično neaktivni. Navadno dolgotrajno imunost z živimi cepivi dosežemo že z enim odmerkom, pri mrtvih pa se trajna odpornost vzdržuje z večkratnim cepljenjem (Kraigher et al., 2011). S cepivi se lahko proti povzročiteljem bolezni zavarujemo na dva načina, saj poznamo aktivno in pasivno imunizacijo (Chaitow, 1998). Aktivno imunizacijo dosežemo z naravno okužbo ter vnosom oslabljenega, mrtvega povzročitelja ali njegove antigenske molekule v telo (Kraigher, et al., 2011). S tem spodbudimo imunski sistem k tvorbi protiteles proti vnesenemu antigenu (Chaitow, 1998). Pasivno imunizacijo pa dosežemo s prehodom materinih protiteles v otrokovo telo ter z vnosom imuniglobulinov, ki zagotavljajo takojšnjo zaščito (Kraigher et al., 2011).

Neželeni učinek pri cepljenju je katerikoli neugoden medicinski pojav, ki sledi cepljenju in ni nujno vzročno povezan z uporabo cepiva. Neželeni dogodek je lahko povezan z nenormalnim laboratorijskim izvidom, simptomom ali boleznijo (WHO, 2019). O pravih neželenih učinkih govorimo takrat, ko je mogoče določiti vzročno povezavo s cepljenjem in cepivom (Učakar et al., 2024). Glede na vzrok lahko neželene učinke delimo na več skupin. Učinki, povezani s cepivom, nastanejo zaradi samega cepiva oziroma ene ali več njegovih lastnosti. Poznamo še učinke zaradi neustrezne kakovosti cepiva ali aplikatorja, učinke po neustrezni aplikaciji, predpisovanju ali rokovanju s cepivom, učinke zaradi anksioznosti pri cepljenju, ki so posledica tesnobe, strahu ali zaskrbljenosti zaradi cepljenja, in učinke povezane s koincidenčnim dogodkom (WHO, 2019). Posledice navedenih vzrokov prepoznamo kot neželene učinke po cepljenju, ki jih razdelimo v tri glavne skupine. Lokalni neželeni učinki so bolečina, oteklina in rdečina na mestu cepljenja. Ti so najmanj resni in najbolj pogosti, a kratkotrajni. Minejo brez intervencije in zelo redko pustijo dolgotrajne posledice. Sistemski neželeni učinki, kot je na primer povišana telesna temperatura, se pojavljajo redkeje kot lokalni. Lahko so podobni blagi obliki bolezni, proti kateri deluje cepivo, in se pogosteje pojavljajo po cepljenju z živimi cepivi. Zadnja skupina so alergijski neželeni učinki, med katere spadajo resne alergijske reakcije, kot je anafilaksija (Učakar et al., 2024). Slednji so zelo redki, saj se v povprečju pojavijo manj kot enkrat na milijon cepiv (McNeil et al., 2016).

CEPILNI PROGRAMI PREDŠOLSKIH IN ŠOLSKIH OTROK V SLOVENIJI IN PO SVETU

V Sloveniji program cepljenja določa Zakon o nalezljivih boleznih (PisRS, 2024), natančneje pa ga opredeljujeta Program cepljenja in zaščite z zdravili ter Pravilnik o določitvi programa cepljenja in zaščite z zdravili, ki sta objavljena na strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Uradni list RS, št. 33/06, 2024). V primeru, da se starši ali skrbniki kljub zakonski obveznosti do cepljenja svojih otrok za cepljenje ne odločijo, morajo ravnati v skladu z določenimi priporočili, saj lahko le tako zaščitijo svojega otroka, družino in ostale pred širjenjem nalezljivih bolezni (NIJZ, 2023). Novorojeni otrok je prvič cepljen proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, bakteriji Hemofilus influence tipa B (Hib), otroški paralizi tipa I, II, in III., hepatitisu B ter pnevmokoknim okužbam pri treh mesecih. Drugi odmerek vseh zgoraj omenjenih cepiv je apliciran pri petih mesecih, tretji odmerek pa med enajstim in osemnajstim mesecem starosti. Prvi odmerek cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam otrok prav tako prejme med enajstim in osemnajstim mesecem. Sledi cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu, ki se izvede s tremi odmerki pri enem letu. Priporočljivo je, da se otrok med šestim in triindvajsetim mesecem sezonsko cepi proti gripi. Pred vstopom v osnovno šolo se otrok cepi z drugim odmerkom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ter z dvema odmerkoma cepiva proti hepatitisu B, če zaradi prenove cepilnega koledarja ni bil cepljen po novem programu. V drugem razredu osnovne šole se otrok cepi s četrtim odmerkom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, vsem tistim, ki so bili zaradi prenovitve cepilnega koledarja proti hepatitisu B cepljeni le z dvema odmerkoma, pa se aplicira še tretji. V šestem razredu osnovne šole se lahko otrok z dvema odmerkoma cepi proti humanim papilomavirusom – HPV. Ob sistematskem pregledu v srednji šoli se dijaki še zadnjič cepijo proti tetanusu, davici in oslovskemu kašlju, možnost cepljenja pa imajo tudi vsi tisti, ki se v šestem razredu morda niso cepili proti HPV, a se v tem primeru zaradi starosti cepivo aplicira v treh odmerkih (NIJZ, 2024).

Podobno kot v Sloveniji so tudi drugod po svetu uveljavljeni raznoliki cepilni programi. V državah Evropske unije imajo, podobno kot v Sloveniji, obvezno cepljenje uveljavljene Hrvaška, Bulgarija, Češka, Francija, Italija, Madžarska, Latvija, Poljska in Slovaška. Na Malti je obvezno le cepljenje proti davici, tetanusu in otroški paralizi, v Nemčiji pa le proti ošpicam. V Bulgariji, Estoniji, Litvi, Latviji, Romuniji, na Madžarskem, Poljskem in Hrvaškem je še vedno obvezno ali priporočljivo cepljenje proti tuberkulozi. Cepljenje proti rotavirusu sestavlja cepilni koledar večine evropskih držav, vendar ne koledarja Slovaške, Portugalske, Malte, Madžarske, Danske, Hrvaške, Romunije, Španije in Cipra. Cepljenje proti noricam se prakticira na Madžarskem, Cipru, v Italiji, Latviji, Grčiji, Nemčiji in državah Luksemburga. V Avstriji, na Cipru in v Grčiji so otroci cepljeni tudi proti hepatitisu A (ECDC, 2024). V Afriki z namenom izboljšanja precepljenosti letno organizirajo teden cepljenja oziroma "African Vaccination Week", ki poteka v zadnjem tednu aprila že vse od leta 2011. Z njim ozaveščajo o pravici ljudi do zaščite pred boleznimi, katerih se je mogoče ubraniti le s cepivi.

V zadnjem desetletju je afriška populacija s tednom cepljenja popolnoma izkoreninila virus, ki povzroča otroško paralizo tipa I, v več kot štiridesetih državah pa odpravila tetanus pri materah in novorojenčkih (WHO, 2024).

PRISTOPI STRŠEV DO CEPLJENJA OTROK

Starši pristopajo k cepljenju svojih otrok z različnimi pogledi, ki jih oblikujejo informacije, pridobljene od osebnih zdravnikov ali pediatrov, spletnih virov, družbenih omrežij, lastnih prepričanj, družine in podobno. Ker je večina cepljenj na programu obveznega cepljenja v zgodnjem otroštvu, ko otroci še niso zmožni razumeti in sprejemati odločitev v lastnem imenu, to nalogo prevzamejo njihovi starši ali skrbniki. Ti lahko zaradi pomanjkanja znanja in informacij, zaradi zmotnih prepričanj ali nezaupanja in malomarnosti sprejmejo odločitve v nasprotju z otrokovo koristjo. Z namenom izboljšanja precepljenosti v pediatriji poteka odločanje v obliki triade otrok, starši, pediater. V omenjenem modelu pediater zastopa otrokovo zdravstveno korist, starši pa so tisti, ki sprejemajo končne odločitve (Katz et al., 2016). Ko govorimo o pristopu staršev do cepljenja otrok, razlikujemo med različnimi skupinami staršev. Brezpogojni podporniki cepljenje dojemajo kot varno in mislijo, da je zelo pomembno. Ne potrebujejo dodatnega pojasnjevanja, so v dobrih odnosih s strokovnim osebjem, a v večini nimajo podrobnega znanja o cepljenju. Previdni podporniki imajo glede cepljenja manjše pomisleke zaradi neželenih učinkov in upajo, da se pri njihovih otrocih ne bodo pojavili. Neodločeni starši imajo ob cepljenju resne pomisleke, vendar na koncu cepljenje vseeno sprejmejo. Le delno se strinjajo z varnostjo in učinkovitostjo cepljenja ter želijo več informacij. Selektivni, kritični starši so do cepljenja kritični ali z njim odlašajo. So aktivni iskalci informacij, ki se sklicujejo predvsem na statistične argumente. Zadnja skupina vključuje odklonilne starše, ki zavračajo vsa cepiva zaradi filozofskih, verskih prepričanj in slabih izkušenj z zdravstvenim sistemom. Počutijo se, kakor da jih strokovno osebje ne razume, zato iščejo rešitve v alternativni medicini (Larson et al., 2014). Zaradi poplave informacij so starši glede cepljenja svojih otrok vse bolj negotovi, saj se bolezni, proti katerim se cepimo, pojavljajo zelo redko, v medijih pa se poudarjajo neželeni učinki cepiv. Posledično je v sodobni družbi prisoten strah pred cepljenjem, kar je pokazala tudi študija Andrewa Wakefielda iz leta 1998, ki je povezovala cepljenje proti ošpicam in avtizem, a je bila leta 2004 ovržena. Po njeni objavi je bil zaznan velik upad precepljenosti proti ošpicam, ki je znašal več kot 12 % (Steblovnik, 2020). Lane, MacDonald, Marti in Dumolard (2018) v raziskavi Vaccine hesitancy around the globe, ki je bila izvedena v obdobju treh let po tretjini svetovnih držav, poudarjajo, da se v več kot 90 % držav pojavlja zadržanost do cepiv. V državah Evropske unije in zahodnopacifiške regije močno prevladuje mnenje, da je cepljenje tvegano, vir informacij anketirancev pa naj bi bila znanstvena literatura. V afriških državah, Severni in Južni Ameriki se starši spopadajo predvsem s pomanjkanjem znanja, visok delež pa je tudi takih, ki imajo zadržke zaradi verskih, kulturnih in socialnih prepričanj. V Severni Ameriki se pojavlja tudi pritisk medijev in nevladnih organizacij. Najmanjši delež takih, ki nasprotujejo cepljenju svojih otrok se pojavlja v azijskih državah, nekaj manj kot tretjina pa jih navaja, da se jim sporen zdi sam program cepljenja in apliciranje cepiva. Po navedbah svetovne zdravstvene organizacije obstajajo trije osnovni dejavniki za zavračanje oziroma oklevanje pri cepljenju: nezaupanje v varnost in učinkovitost cepiv, samozadostnost oziroma dojemanje, da cepljenje ni pomembno in da je tveganje za okužbo majhno, ter prikladnost oziroma težave z dostopnostjo do cepljenja kot storitve zaradi oddaljenosti in stroškov (Steblovnik, 2020). V nadaljevanju so obravnavani nekateri socialni, kulturni in ekonomski vplivi, ki so vir zgoraj omenjenih stališč staršev do cepljenja svojih otrok.

VPLIV ŠIRŠIH MEDIJEV IN STROKOVNJAKOV NA CEPLJENJE

Zaradi pogostosti pojava oklevanja med starši se je v tuji literaturi uveljavil izraz "vaccine hesitancy", ki se širi predvsem preko spleta in celo pogosteje preko družbenih kot klasičnih medijev. Različne spletne organizacije, društva in gibanja, ki delujejo proti ali v korist cepljenju najdemo tudi v Sloveniji. Slovenski starši iščejo informacije o varnosti in neželenih učinkih cepljenja na spletu in prijateljih raje kot pri zdravstvenem osebju (Žnidaršič Reljič et al., 2020). Najbolj priljubljena spletna vira, kjer prijavljeni delijo lastne negativne izkušnje s cepljenjem svojih otrok sta "Ni nas malo" in "Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje" z več kot 15000 člani (Linta, 2020). Na socialnem omrežju Facebook, kjer se nahajata tudi zgoraj omenjeni skupini, se informacije širijo zelo hitro in dosežejo veliko število ljudi, predvsem starše, ki skušajo ostale posvariti pred nevarnostjo cepljenja. Bralci se ne zavedajo, da tovrstne skupine upravljajo ljudje, ki strogo zavračajo cepljenje, za avtorje objav pa odobrijo le tiste, ki so podobnega mišljenja kot oni sami. Poleg omenjenega uporabniki v komentarjih uporabljajo različna sredstva, kot so sarkazem, posmehovanje in vsiljevanje različnih dokazov, do tistih, ki njihovim mnenjem nasprotujejo, kar starše pogosto prepriča, da tudi sami postanejo sledilci tovrstnih skupin (Meyer et al., 2019). Vse več pa je tudi digitalnih delovnih skupin in javnozdravstvenih kampanj, kot je "Projekt Imuno", ki se zavzemajo za boljše ozaveščenje splošne javnosti o cepljenju (Linta, 2020). Projekt Imuno sestavljajo študentje različnih fakultet, predvsem pa Društvo študentov medicine Slovenije. Na različnih socialnih omrežjih že od leta 2016 na poljuden način podkrepljen z rezultati aktualnih raziskav argumentirajo prednosti cepljenja v odgovor tistim, ki izrazijo dvome (Žnidaršič Reljič et al., 2020).

Komunikacija med uporabniki cepljenja in strokovnimi delavci ima velik vpliv na odnos staršev do cepljenja, zato je ključnega pomena, da je ta komunikacija prilagojena vsakemu posamezniku in njegovim stališčem do cepiv. Splošni cilj komunikacije o cepljenju je informirati starše o varnosti in učinkovitosti cepiv ter jih spodbuditi, da se odločijo za cepljenje svojih otrok. Pomembno je, da se med strokovnim osebjem in starši oblikuje zaupen odnos, kjer osebje sprejme vprašanja in dvome glede cepljenja. Raziskave kažejo, da pomanjkljiva komunikacija starše, ki o imunizaciji svojih otrok le razmišljajo ali se nanjo pripravljajo, odvrne od cepljenja. Prav tako premalo gradiv v zvezi s cepljenjem in neprijaznost strokovnega osebja negativno vplivata na odločanje staršev za cepljenje (Steblovnik, 2020).

V času pandemije COVID-19 se je delež precepljenih otrok znatno znižal. Leta 2021 je več kot 18 milijonov otrok dobilo naziv "zero-dose children", saj so ostali brez vseh odmerkov cepiv. Raven dohodka v državi splošno doprinese k imunizaciji otrok v njej. S pandemijo povezani upadi precepljenosti so bili še posebej opazni v državah z nizkimi in zmernimi dohodki, kot so Indija, Nigerija, Indonezija, Etiopija, Demokratična Republika Kongo, Brazilija, Pakistan in Angola, največji upad pa je doživela azijska država Myanmar s 55 % necepljenih otrok. Kot odziv na pandemijo so države preusmerile svoj dohodek in osebje v storitve, ki so delovale v prid rutinske imunizacije, ukrepov in zdravljenja COVID-19. Posledično se je zmanjšala redna dobava in zaloga cepiv, države so se spopadale s finančnimi izzivi, cepilne kampanije pa so bile prekinjene zaradi nevarnosti poslabšanja prenosa virusa (Unicef, 2023). Poleg omenjenega so starši med težkim obdobjem postali vse bolj prestrašeni, saj je politizacija pandemije povzročila širjenje napačnih informacij o cepivih, kar je zmanjšalo zaupanje javnosti v programe cepljenja (Castro-Aguirre et al., 2024).

RAZISKAVA O STALIŠČIH STARŠEV DO CEPLJENJA OTROK

Razumevanje stališč staršev do cepljenja je ključno za razvijanje učinkovitih strategij, ki bi povečale precepljenost in okrepile zaupanje v zdravstveni sistem. Prav zato smo se odločili za izvedbo celovite raziskave, ki je omogočila podrobnejši uvid v podatke o različnih prepričanjih, vplivih in odločitvah staršev glede cepljenja svojih otrok. Z namenom pridobivanja podatkov je bil v spletni aplikcaiji 1ka ustvarjen anketni vprašalnik o stališču staršev do cepljenja otrok. Anketa je vsebovala vprašanja, ki so pokrivala tako demografske podatke, kot tudi vprašanja o udeležbi v rednem cepilnem programu, skrbeh glede cepiv, viru in zanesljivosti informacij ter o cepljenju kot javnozdravstvenem ukrepu. K sodelovanju smo povabili starše različnih starostnih skupin, ki smo jih nagovorili s prošnjo, da tudi sami delijo anketo. Na ta način smo v mesecu juliju leta 2024 pridobili 110 pravilno izpolnjenih vprašalnikov. Med anketiranci je bilo 72 % žensk in 28 % moških. 31 % respondentov je bilo starih med 46 in 55 let, največ (37 %) je bilo starih med 36 in 45 let, 21 % med 25 in 35 let, najmanj pa je bilo takih, ki so bili stari manj kot 25 (7 %) in več kot 56 let (4 %). Največ anketirancev je imelo dokončan 4-letni srednješolski program (34 %), sledili so tisti z dokončanim višješolskim ali visokošolskim programom (31 %). Univerzitetni program je zaključilo 18 % vprašanih. Najmanj je bilo tistih, ki so imeli dokončano osnovno šolo, 2- ali 3-letni srednješolski program, magisterij ali doktorat. Velika večina, kar 87 % anketirancev, je svoje otroke cepila po obveznem programu cepljenja v Sloveniji. Preostalih 13 % je za necepljenje navajalo različne razloge. 46 % vseh, ki so na vprašanje o udeležitvi v cepilnem programu svojih otrok odgovorili z ne, to utemeljuje z neželenimi učinki cepiv. Nekaj (23 %) jih navaja, da se za cepljenje niso odločili zaradi zdravstvenih razlogov svojega otroka, kot so na primer alergije. 15 % respondentov pravi, da jih je cepiva strah in da mu ne zaupajo, ostali pa so za necepljenje navedli verska ali filozofska prepričanja (8 %) in pomanjkanje informacij (8 %). Poudarimo, da je kar 70 % nasprotnikov cepljenja navedlo, da njihova izobrazba ne presega višješolske oziroma visokošolske ravni. Pri naslednjem vprašanju so anketiranci označevali trditve s pomočjo Likertove lestvice. Večina se s trditvijo, da je cepljenje ključnega pomena za preživetje, strinja, vendar 43 % vseh navaja, da so cepiva vseeno lahko škodljiva zaradi veliko neželenih učinkov. Skoraj tretjina jih je mnenja, da cepljenje povzroča razna obolenja, kot je na primer avtizem, le 12

% pa se jih s to trditvijo nikakor ne strinja. Dobra polovica anketirancev misli, da nalezljivih bolezni ne moremo obladovati brez cepiv, 53 % tistih, ki se niso odločili za cepljenje, pa svojih otrok tudi v primeru pandemije ene od nalezljivih bolezni ne bi cepili. 15 % nasprotnikov cepljenja bi svoje otroke cepilo, če bi bili odmerki cepiv manjši, kot dejansko so. Zadnji vprašanji sta se nanašali na informiranost staršev o cepljenju, viru teh informacij in zaupanju le-tem. Večina informacije o cepljenju pridobiva pri družinskem zdravniku, pediatru in v uradnih zdravstvenih ustanovah. Četrtina informacije pridobi preko spletnih virov in socialnih omrežij, ostali pa se obrnejo na prijatelje, družino, znanstvene članke ali kombinacijo navedenih. 45 % vseh informacijam zaradi zanesljivosti le-teh zaupa,

37 % anketirancev o zanesljivosti ni prepričanih, ostali pa so mnenja, da informacije, ki jih dobijo o cepljenju, niso zanesljive. Poleg tega 70 % vseh, ki informacijam ne zaupa, ne podpira cepljenja.

POVZETKI IN ZAKLJUČKI

Če povzamemo, mnenja staršev zajemajo širok spekter stališč do cepljenja otrok, ki so tesno povezana z različnimi dejavniki. Večina staršev izkazuje zaupanje v varnost in učinkovitost cepiv in spada v skupino tako imenovanih brezpogojnih podpornikov cepljenja. Kljub vsemu manjša skupina staršev še vedno izraža pomisleke, prevsem zaradi strahu pred neželenimi učinki in nezaupanja v pridobljene informacije. Analiza vprašalnika je pokazala, da zanesljivi viri informacij, kot so strokovni delavci, zdravstvene ustanove in znanstvena literatura pozitivno vplivajo na stališča staršev, medtem ko socialna omrežja, spletni viri in osebne zgodbe pogosto prispevajo k širjenju mitov, dvomov in nepreverjenih informacij o cepljenju, kar starše odvrača od cepljenja. Razvidno je, da izobrazba staršev igra ključno vlogo pri oblikovanju stališč do cepljenja, pri čemer imajo starši z višjo izobrazbo večje zaupanje v cepiva in zdravstveno osebje, kar se lahko pripiše boljši dostopnosti do znanstvenih informacij in kritičnemu razumevanju le-teh. Nasprotno starši z nižjo izobrazno pogosteje izražajo dvome in skrbi glede varnosti in učinkovitosti cepiv, saj so bolj izpostavljeni dezinformacijam, ki krožijo po socialnih omrežjih. Prav tako se zdi, da se starši enostavneje oprimejo negativnih informacij o cepljenju kot pozitivnih, četudi te niso relevantne.

Zaradi omenjenih razlogov je še posebej pomembno, da zdravstvene ustanove in strokovnjaki usmerijo svoja prizadevanja v izobraževanje in ozaveščanje staršev o cepljenju. Poleg izobraževalnih kampanj je ključen osebni pristop strokovnega osebja do staršev, odgovarjanje na njihova vprašanja ter zagotavljanje podpore in razumevanja njihovih skrbi. Le z izgradnjo močnega zaupanja in zagotavljanjem zanesljivih informacij lahko dosežemo boljše sprejemanje cepljenja in s tem večjo precepljenost, kar je ključnega pomena za zaščito javnega zdravja.

Obravnavana tema je izjemno pomembna za starše, zdravstvene delavce, državne voditelje na zdravstvenem področju in raziskovalce. Staršem ponuja vpogled v različna stališča glede cepljenja ter poudarja pomen zanesljivih informacij. Zdravstvenim delavcem omogoča boljše razumevanje starševskih pomislekov in izraža potrebo po učinkoviti komunikaciji. Vodilni skupini na področju zdravstva in raziskovalcem pa ponuja pomembne podatke za oblikovanje strategij, ki lahko v prihodnosti izboljšajo delež precepljenih otrok v Sloveniji.

V prihodnje bi bilo smiselno raziskati, v čem se starši, ki podpirajo program cepljenja, razlikujejo od tistih, ki mu nasprotujejo, ter kje pridobivajo informacije o prednostih in domnevni škodljivosti cepiv. Raziskovanje vplivov različnih digitalnih platform in spletnih skupnosti za starševska mnenja bi nam omogočilo razvijanje smernic za uporabo teh platform v izobraževalne namene in uvedbo sprememb, ki bi prispevale k boljši zaščiti skupnosti pred nalezljivimi boleznimi.

LITERATURA IN VIRI

Castro-Aguirre, I. E., Alvarez, D., Contreras, M., Trumbo, S. P., Mujica, O. J., Peraza, D. S. in Velandia-Gonzalez, M. (2024). The impact of the coronavirus pandemic on vaccination coverage in Latin America and the Caribbean. Pridobljeno na https://doi.org/10.3390/vaccines12050458 [28. 7. 2024].

Chaitow, L. (1998). Cepljenje in imunizacija: nevarnosti, zablode in alternative: dejstva, ki bi jih morali poznati vsi starši. (str. 579—581). Samozaložba.

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC). (b. d.). (2024). Vaccine Scheduler. Pridobljeno na https://vaccine- schedule.ecdc.europa.eu/ [26. 7. 2024].

Katz, A. L., Webb, S. A., in COMMITTEE ON BIOETHICS (2016). Informed

Consent in Decision-Making in Pediatric Practice. Pediatrics, 138(2). Pridobljeno na https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27456510/ [22. 7. 2024].

Kraigher, A., Ihan, A., Avčin, T. (2011). Cepljenje in Cepiva: dobre prakse varnega                                    cepljenja.                        Pridobljeno                        na https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/cepljenje_-

_knjiga.pdf [22. 7. 2024].

Lane, S., MacDonald, N. E., Marti, M. in Dumolard, L. (2018). Vaccine hesitancy around the globe: Analysis of three years of WHO/UNICEF Joint Reporting Form data-2015-2017.   Vaccine,   36(26),   3861–3867.   Pridobljeno   na

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5999354/ [23. 7. 2024].

Larson, H. J., Jarrett, C., Eckersberger, E., Smith, D. M., in Paterson, P. (2014). Understanding vaccine hesitancy around vaccines and vaccination from a global perspective: a systematic review of published literature, 2007-2012. Vaccine, 32(19), 2150–2159. Pridobljeno na https://doi.org/10.1016/j.vaccine.2014.01.081 [24. 7. 2024].

Linta, B. (2020). Odnos in stališča staršev glede cepljenja in necepljenja svojih otrok [Diplomsko delo, Univerza na Primorskem, Zdravstvena fakulteta]. Repozitorij Univerze na Primorskem. Pridobljeno na https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=14053 [23. 7. 2024].

McNeil, M. M., Weintraub, E. S., Duffy, J., Sukumaran, L., Jacobsen, S. J., Klein,

N. P., Hambidge, S. J., Lee, G. M., Jackson, L. A., Irving, S. A., King, J. P., Kharbanda, E. O., Bednarczyk, R. A., in DeStefano, F. (2016). Risk of anaphylaxis after vaccination in children and adults. The Journal of allergy and clinical    immunology,    137(3),    868–878.    Pridobljeno    na

https://doi.org/10.1016/j.jaci.2015.07.048 [27. 7. 2024].

Meyer, S. B., Violette, R., Aggarwal, R., Simeoni, M., MacDougall, H., in Waite,

N. (2019). Vaccine hesitancy and Web 2.0: Exploring how attitudes and beliefs about influenza vaccination are exchanged in online threaded user comments.

Vaccine,              37(13),              1769–1774.              Pridobljeno              na

https://doi.org/10.1016/j.vaccine.2019.02.028 [23. 7. 2024].

NIJZ. (2024). Koledar cepljenja predšolskih in šolskih otrok v Sloveniji. Pridobljeno na https://nijz.si/nalezljive-bolezni/cepljenje/koledar-cepljenja- predsolskih-in-solskih-otrok-v-sloveniji/ [25 .7. 2024].

NIJZ.   (2023).   Program   cepljenja   in   zaščite   z   zdravili.   Pridobljeno   na https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/04/Ne_cepljenje_starsi-fin_5- oblikovan.pdf [25. 7. 2024].

PisRS   -   Pravno   informacijski   sistem.   (b.   d.).   Pisrs.si.   Pridobljeno   na https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO433 [25. 7. 2024].

Roitt, I. M., Brostoff, J., in Male, D. K. (1998). Immunology (5th ed., str. 263). Mosby.

Steblovnik, A. (2020). Psihološki vidiki cepljenja. V D. Arko in N. Kozar (ur.), Cepljenje nosečnic, otrok, mladostnikov in zdravstvenega osebja: zbornik prispevkov (str. 165—171). Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za ginekologijo in perinatologijo.

UNICEF. (2023). Unicef immunization roadmap to 2030. Pridobljeno na https://www.unicef.org/media/138976/file/UNICEF%20Immunization%20Road map%20To%202030.pdf [27. 7. 2024].

Učakar V, Bertole T, Krnc K, Mrzel M, Grgič Vitek M. (2024). Neželeni učinki pridruženi cepljenju v Sloveniji v letu 2023. Spremljanje neželenih učinkov cepljenja.         1-37.                         Pridobljeno na:                       https://nijz.si/nalezljive- bolezni/cepljenje/spremljanje-nezelenih-ucinkov-cepljenja/ [27. 7. 2024].

POVZETEK

Družina je najpomembnejši sistem odnosov, saj v njej preživimo največ časa svojega življenja. Iz družinskih odnosov otrok dobi predstave o vrednotah in izkušnje, kar vpliva na njegovo nadaljnje življenje. Najpomembnejšo vlogo pri razvoju otroka imajo starši, ki s svojim vedenjem oblikujejo njegovo čustvovanje, odgovornost in meje. Hkrati so tudi glavni dejavnik za oblikovanje dobrih medosebnih odnosov. Zaupanje je ključnega pomena za zdrav in trden odnos med starši in mladostniki ter pomaga pri razvoju mladostnikove samozavesti, socialnih veščin in moralnih vrednot. Odnosi in predvsem zaupanje med starši in mladostniki so velikokrat na preizkušnji, zato je pomembno, da se starši zanimajo za mladostnikovo življenje ter da se starši in mladostniki poslušajo in upoštevajo različna mnenja, ter jih poskušajo uskladiti na miren način.

Z raziskavo smo ugotovili, da staršem v večji meri zaupajo fantje kot dekleta. Večina mladostnikov zaupa mami, nekateri očetu in le malo je takih, ki ne zaupajo ne mami in ne očetu. Zaupanje med starši in otroci najbolj spodbuja avtoritativni vzgojni stil, kjer prevladujejo vrednote, ki se navezujejo na enakost, svobodo in hkrati na odgovornost. Komunikacija je ključni dejavnik za zaupanje med starši in otroci. Pri večini mladostnikov stopnja zaupanja staršem vpliva na njihovo samopodobo.

KLJUČNE BESEDE: Zaupanje, mladostništvo, odnosi, vzgoja, starši

ABSTRACT

The family is the most important system of relationships, as we spend most of our lives within it. From family relationships, a child gains notions of values and experiences, which influence their future life. Parents play the most crucial role in a child's development; through their behavior, they shape the child's emotions, sense of responsibility, and boundaries. They are also the main factor in forming good interpersonal relationships. Trust is essential for a healthy and strong relationship between parents and adolescents, and it helps in the development of the adolescent's self-confidence, social skills, and moral values. Relationships, and especially trust between parents and adolescents, are often tested. Therefore, it is important for parents to take an interest in the adolescent's life and for both parents and adolescents to listen to and consider different opinions, attempting to reconcile them peacefully.

Through research, we found that boys trust their parents more than girls. Most adolescents trust their mothers, some trust their fathers, and very few do not trust either their mother or father. Trust between parents and children is most encouraged by an authoritative parenting style, where values related to equality, freedom, and responsibility prevail. Communication is a key factor for trust between parents and children. For most adolescents, the level of trust in their parents affects their self-esteem.

KEYWORDS: Trust, adolescence, relationships, parenting, parents

UVOD

Odnosi med starši in otroci so v obdobju mladostništva na preizkušnji. Mladostniki so občutljivi in staršem pošiljajo dvoumna sporočila. Po eni strani se zdi, da so mladostnikom odnosi s starši odveč, po drugi strani pa od njih pričakujejo podporo, ljubezen in sprejemanje. V tem obdobju otrok začne spoznavati svet odraslih, težiti k samostojnosti in vse manjšemu nadzoru staršev. Odnosi v obdobju adolescence zato zahtevajo posebno skrb in negovanje, dobri odnosi pa so ključni dejavnik tudi pri izogibanju tveganim vedenjem. Odnose gradimo in izboljšujemo celo življenje, kar zahteva nekaj napora. Zaupanje je ključnega pomena za zdrav in trden odnos med starši in mladostniki ter pomaga pri razvoju mladostnikove samozavesti, socialnih veščin in moralnih vrednot. Zaupanje med mladostnikom in starši ne pride samo od sebe, zanj je potrebna dobra komunikacija. Mladostniki namreč potrebujejo starše, s katerimi se lahko pogovarjajo o različnih temah, tudi tistih, ki so zanje občutljive. Takšna komunikacija spodbuja zaupanje, saj mladostniki vedo, da lahko pomoč poiščejo pri starših, ko imajo težave ali vprašanja.

Mladostniki imajo s starši različne odnose. Nekateri imajo s starši pozitiven odnos, drugi ne. Nekateri živijo življenje mimo drug drugega in starši pri mladostnikih ne igrajo aktivne in pomembne vloge v njihovem življenju. Nekateri starši pa svoje otroke podpirajo, usmerjajo in jih spodbujajo.

ZAUPANJE

Najstniki potrebujejo zaupanje staršev, saj jim le-ti dajejo občutek, da bodo zmogli, da so sposobni, da bodo ostali na pravi poti, da znajo prav izbirati, da jim bo uspelo. V odnosih, kjer je prisotno zaupanje, se bo zaupanje širilo tudi v nove odnose. (Mrgole in Mrgole, 2016) Ko so otroci majhni, staršem brezpogojno zaupajo v vsem. Pripovedujejo jim svoje misli, svoje namere in svoja dejanja. Ko otroci odrastejo, niso več tako zaupljivi in odprti. Zaupanje se ne ustvari z razkrivanjem intimnosti, temveč je to učinek, za katerega morajo nastajati pogoji, ki so ustvarjeni z vedenji v preteklosti. Najstniki, ki vedo, da jim starši zaupajo, imajo zaupanje na vrhu lestvice vrednot. Njihova naravnanost je, da si zaupanja staršev za nobeno ceno ne bi želeli zapraviti. (Mrgole in Mrgole, 2016)

Zaupanje med starši in otroci najbolje uspeva v sproščenem in spontanem okolju, takrat ko ne vidimo skrbi, ko ni strahov, ko ni skrivnosti, ko zaupamo vase. Najstniki starše pogosto vabijo v vzdušje sproščenosti, domiselnih dovtipov, šaljivega pogleda na svet. Napaka staršev je, da se v takšnih situacijah odzovejo resno in tako zatrejo in spregledajo takšna povabila. Najstniku, ki si je zapravil zaupanje staršev, ti omogočijo, da si ga pridobi nazaj. Z jasno določenimi posledicami, ki jih starši določijo vnaprej, prepustijo odgovornost za posledice izbiri najstnika. (Mrgole in Mrgole, 2016)

Zaupanje ubija vse, kar najstniku ogroža občutenje varnosti s starši. Eden najhujših udarcev zaupanja je razkrivanje skrivnosti, ki jih otroci zaupajo svojim staršem, brez njihove privolitve. (Mrgole in Mrgole, 2016)

Starši izgubljajo zaupanje, kadar ne upoštevajo, kar je otrokom resnično pomembno in kar je na vrhu njihove lestvice vrednot. To pomeni, da morajo starši dobro poznati svojega otroka in biti senzibilni za njegovo čustveno odzivnost. (Mrgole in Mrgole, 2016)

Med starši je priljubljeno, da za prekrške otrokom odvzamejo njihova najljubša doživetja, za kazen. Če starši otroke kaznujejo tako, da jim vzamejo nekaj, kar jim veliko pomeni (npr. igrača, telefon …), s tem stopijo na stran njihovih sovražnikov, do katerih so otroci pripravljeni v sebi skleniti obljubo o nezaupanju. (Mrgole in Mrgole, 2016)

ODNOSI IN VZGOJNI STILI

Mladostnik za zdrav in uspešen osebnostni in čustveni razvoj potrebuje varen odnos s starši ali z osebami, ki jih nadomeščajo. V odnosu med starši in otrokom sta dve strani, ki vsaka po svoje oblikuje navezanost. Toda treba je vedeti, da je ta odnos po moči precej nesorazmeren. Večino resnične moči v tem odnosu predstavljajo starši, otroci pa le tolikšno, kolikor jim jo dodelijo starši. Temu je tako, saj je otrok popolnoma odvisen od staršev in zaradi svoje objektivne nezrelosti še ne zmore nadzirati svojih impulzov in posledično svojega ravnanja. Odrasli pa naj bi  to  zmogli,  saj  je  zanje  pomembno  oblikovanje  družbeno  sprejemljivih  načinov zadovoljevanja svojih teženj. Ravno zaradi tega nosijo starši večji del odgovornosti za to, ali bo odnos dober ali ne. (1I1Inštitutt)

V odnosu med starši in mladostniki se pogosto pojavljajo konflikti. Raziskave so dokazale, da se v zgodnjem mladostništvu mladostniki s starši prepirajo o opravljanju opravil, pospravljanju hiše, sobe, delanju domače naloge ali prepiranju s sorojenci, ter izbiranju aktivnosti. (Rotenberg, 2010)

Odnosi med mladostniki in starši zaradi mladostnikovega osamosvajanja, oblikovanja identitete, razvoja vzajemnih in stabilnih odnosov z vrstniki in preizkušanja različnih odraslih vlog postajajo vse manj strukturirani v primerjavi s tistimi iz otroštva. Tudi način izražanja avtoritete staršev med interakcijo z mladostniki se v primerjavi s tisto v otroštvu spremeni, saj postaja le-ta vse bolj vezana na posebna področja mladostnikovega življenja. Komunikacija med mladostniki in starši je vse bolj selektivna. Mladostniki namreč staršem povedo le izbrane informacije, vendar še te v izbrani obliki in ob izbranem času. Osamosvajanje od staršev je zato proces, pri katerem se odnosi med mladostniki in njihovimi starši spremenijo tako, da postanejo mladostniki na področju vedenja, čustvovanja in vrednot bolj samostojni, hkrati pa v odnosu do staršev ohranijo zaupanje in naklonjenost. (Maraž, 2020)

V nekaterih Evropskih državah pogosto srečujemo tako imenovanje »romantične starše«. Prepričani so, da morajo otrokom omogočiti raj na Zemlji, da naj bi njihovi otroci odrasli brez bolečin, poškodb in težav. (Juul, 2018)

Druga zelo razširjena predstava staršev je, da hočejo biti vedno samo prijetni in prijazni do otrok. Njihova vzgojna metoda je vselej nasmejan obraz, tako v lepih kot tudi v težkih trenutkih. Pri tej metodi je težko zdržati in v stresnih položajih se smehljanje hitro izrodi. Če se otroci na starševska prizadevanja, ki so odeta v smehljanje, prijaznost in prijetnost odzovejo z

»neubogljivostjo«, se dobri nameni hitro sprevržejo in starši začnejo v hipu posegati po radikalnih vzgojnih metodah iz preteklosti, ko je veljalo, da je starševska volja ukaz. (Juul, 2018)

Mnogi starši se velikokrat znajdejo v dilemi, ali naj z otroki ravnajo kot starši ali kot prijatelji, kar vnaša veliko negotovosti in zmede v vzgojno ravnanje. Po eni strani starši menijo, da morajo igrati vlogo odraslih in biti zlasti starši, po drugi strani pa si želijo biti z otrokom na isti valovni dolžini in v dobrih odnosih. (Mrgole in Mrgole, 2016)

Dilema je nastala na podlagi prepričanj in izkušenj, ki so zaznamovale današnje starše, ko so bili sami v vlogi odraščajočih otrok. Zlasti, če so bili deležni nerazumevajoče in avtoritarne vzgoje v času odraščanja in so se odločili, da svojim otrokom ne bodo povzročali podobnih izkušenj. Lahko so v igri tudi druge izkušnje, npr. ločitev matere, ki ji otrok nadomesti izgubo partnerja in sklene, da bo otroku prijateljica. (Mrgole in Mrgole, 2016)

V času pubertete lahko odnosi, ki nastajajo na podlagi nejasne meje med vlogo odraslega in vlogo otroka, povzročajo težave na ravni spoštovanja pravil in meja, spoštovanja avtoritete in pri varnem učenju zadovoljevanja ostalih potreb. (Mrgole in Mrgole, 2016)

Odnos med mamo in otrokom je eden najpomembnejših in najvplivnejših odnosov v otrokovem življenju. Je prvi odnos, ki ga otrok doživi in hkrati ima pomembno vlogo pri oblikovanju otrokovega čustvenega, socialnega in kognitivnega razvoja. Za zdrav odnos med materjo in otrokom so značilni ljubezen, toplina, empatija in čustvena povezanost. Matere, ki se odzivajo na otrokove potrebe, lahko s svojim otrokom ustvarijo varno navezanost, kar spodbuja zdrav socialen in čustven razvoj. Po drugi strani lahko ima nefunkcionalen odnos med materjo in otrokom negativne učinke na otrokov razvoj. Mama, ki je čustveno oddaljena, žaljiva ali zanemarljiva, povzroči, da otrok razvije negotov stil navezanosti, kar povzroči vedenjske in čustvene težave v poznejšem življenju. (Barmi, 2023)

Mati otroku pomaga razvijati njegove socialne in čustvene spretnosti tako, da mu pomaga prebroditi vsakodnevne izzive. Otrokovo samozavest poveča s tem, da mu nudi tudi čustveno podporo. Starševstvo doma igra bistveno vlogo pri osnovnem učenju in prilagajanju zunaj doma. Zato je materin del vedno na prvem mestu. (Barmi, 2023)

Mame lahko spremenijo otrokove možgane. Njen vpliv odmeva tako fizično kot psihično. Materinska podpora vpliva na velikost možganov. Leta 2021 so znanstveniki v študiji ugotovili, da so imeli otroci, ki so jih matere pozitivno podpirale, večji hipokampus kot tisti, ki jih niso. (Barmi, 2023)

Očetje v otrokovem življenju igrajo vlogo, ki je nihče drug ne more nadomestiti. (pediatric associates)

Razlika med materino in očetovo vlogo je, da je mati pomembna za varno navezanost, oče pa za varno izpeljavo procesa osamosvajanja. (pediatric associates)

Očetje, tako kot mame, predstavljajo stebre v otrokovem razvoju in čustvenem počutju. Otroci od očetov pričakujejo, da jim bodo določili pravila in jih uveljavili. Prav tako v njih iščejo občutek varnosti, tako fizične kot tudi čustvene. Študije so pokazale, da če so očetje ljubeči in podpirajo svoje otroke, to močno vpliva na otrokov socialni in kognitivni razvoj. Vzbuja pa tudi splošen občutek dobrega počutja in samozavesti. (pediatric associates)

Način, kako oče ravna s svojim otrokom, bo vplival na to, kaj bo njegov otrok iskal pri drugih ljudeh. Prijatelje in partnerje bo otrok zbiral na podlagi tega, kako je dojemal pomen odnosa z očetom. Vzorci, ki jih oče postavi v odnosih s svojimi otroki, bodo narekovali odnos njegovih otrok do drugih ljudi. (pediatric associates)

Dekleta so za varnost in čustveno podporo odvisna od svojih očetov. Ta ji pokaže, kakšen je dober odnos z moškim. Če je oče nežen in ljubeč, bo njegova hčerka te lastnosti iskala pri moških, ko bo dovolj stara, da bo začela iskat partnerja. Če je oče močan in pogumen, se bo tesno povezala z moškimi, ki so istega značaja. (pediatric associates)

Fantje se za razliko od deklet, ki svoje odnose z drugimi oblikujejo po značaju svojega očeta, zgledujejo po značaju svojega očeta. Sinovi že v mladih letih iščejo odobravanje svojih očetov. Če je oče skrben in z ljudmi ravna spoštljivo, bo tudi njegov sin odraščal približno enako. (pediatric associates)

Ko govorimo o zaupanju med starši in otroki imajo pri tem veliko vlogo vzgojni stili, ki jih povezujemo s tem, kako starši nadzorujejo vedenje otrok in kako postavljajo pravila v družini. Najbolj uveljavljena je delitev na naslednje stile vzgoje: avtoritarni, permisivni in avtoritativni. Ponekod se uveljavljata tudi vzgojna brezbrižnost in kaotična vzgoja. (Kompare et al., 2011)

»Avtoritarna vzgoja je tista, ki je utemeljena na podrejanju staršev.« (Kompare et al., 2011, str. 241) Pri takšnem načinu vzgoje so v ospredju zahteve staršev in pričakuje se, da jih bo otrok izpolnjeval. Zahteve staršev do otroka so visoke, raven sprejemanja otroka pa je zelo nizka. Želje takšnih staršev so po navadi, da bi njihov otrok čim hitreje odrasel in postal podoben njim. Najpogostejši posledici takšne vzgoje sta lahko, da se otrok že zelo zgodaj začne upirati staršem, ali postane pretirano prilagodljiv, tako da lastnih potreb in želja niti ne upošteva več, temveč poskuša ravnati tako, da bi drugim ustregel. (Kompare et al., 2011)

»Pri takšni vzgoji je otroku dopuščeno vse, skorajda brez vsakih omejitev.« (Kompare et al., 2011, str. 242) Ko so neke meje in zahteve postavljene, jih otroci pogosto brez sankcij kršijo in spreminjajo skladno s svojimi potrebami. Omejitev ni, ali pa starši pri njih ne vztrajajo, tudi ko so te postavljene, nimajo za otroka posebnega pomena. Značilnost te vzgoje je, da je raven zahtev staršev zelo nizka, njihovo sprejemanje otroka pa je zelo visoko. Posledice takšne vzgoje so, da je lahko otrok pretirano razvajen, nesocialen, včasih celo antisocialen. V življenju brezmejno zadovoljuje le lastne potrebe, lahko celo tako, da s tem škoduje drugim. (Kompare et al., 2011)

»V avtoritativni (nekateri jo imenujejo demokratična) vzgoji prevladujejo vrednote, ki se navezujejo na enakost, svobodo in hkrati na odgovornost.« (Kompare et al., 2011, str. 242) Družina za ohranjanje teh vrednot izbira pravo ravnotežje med popustljivostjo in elementi avtoritarnosti. To pomeni, da je v takih družinah veliko svobode, vendar ta ni neomejena, upoštevajo se želje in potrebe posameznikov, vendar se ne dopušča njihovo zadovoljevanje na račun drugih. Ta način vzgoje včasih deluje avtoritarno in nedemokratično, saj starši zahtevajo, da otroci upoštevajo meje, ki jih postavijo smiselno in utemeljeno, nikoli pa ne ponižujoče. Pri tem vztrajanju meje in pravila postavljajo in spreminjajo glede na otrokov razvoj, zrelost, stopnjo samostojnosti in sposobnosti. (Kompare et al., 2011)

Glede na pojmovanje vzgoje je to najboljši stil vzgoje, saj je usmerjen v to, kar se v današnji družbi postavlja za cilj dobre vzgoje: vzgoja otroka v samostojno in odgovorno osebo. Ta vzgojni stil temelji predvsem na dogovarjanju in ne na podrejanju. Gre torej za vzgojo, v kateri starši postavljajo visoke zahteve in hkrati zelo sprejemajo svojega otroka. (Kompare et al., 2011)

Je stil vzgoje, pri katerem se pojavijo brezbrižnost in zanemarjanje, kadar starši niso sposobni ali ne znajo vzpostavljati čustvenega odnosa (niti pozitivnega niti negativnega) s svojim otrokom. (Kompare et al., 2011)

Najbolj neučinkovit in celo škodljiv stil vzgoje je kaotična vzgoja. (Kompare et al., 2011) »V kaotični vzgoji se pojavlja cel spekter vzgojnih stilov: od avtoritarne do popustljive, vendar se ti pojavljajo konsistentno nekonsistentno (stalno nestalno)«. (Kompare et al., 2011, str. 243) To pomeni, da starši v tem vzgojnem stilu nimajo nobene stalnice in otrok nima nobene prave orientacije, kaj bi počel in česa ne. Nekaj, kar je v nekem trenutku dovoljeno, je v naslednjem lahko že strogo kaznovano. (Kompare et al., 2011)

RAZISKAVA O ZAUPANJU MED STARŠI IN MLADOSTNIKI

Z raziskavo smo želeli ugotoviti, kdo od mladostnikov staršem bolj zaupa. So to fantje ali dekleta? Zanimalo nas je, komu od staršev mladostniki bolj zaupajo - materam ali očetom. Zanimalo nas je tudi, kateri vzgojni stil najbolj spodbuja in krepi zaupanje med starši in mladostniki. Kateri dejavniki najbolj krepijo zaupanje med starši in otroci? Kakšen je vpliv zaupanja (ali pomanjkanja zaupanja) na otrokovo samopodobo?

V raziskavo smo vključili mladostnike slovenskih gimnazij, ki smo jih nagovorili k izpolnjevanju anonimnega vprašalnika. Na ta način smo prejeli 244 mnenj mladostnikov o zaupanju med njimi in starši. Anketirance smo povprašali o stopnji zaupanja staršem. Najmanj anketirancev sploh ne zaupa staršem (1, 6 %), nekoliko več (10, 7 %) anketirancev bolj zaupa staršem. Mladostniki, ki so sodelovali v anketi (31, 1 %) srednje zaupajo staršem. Največ anketirancev precej zaupa staršem (33, 6 %), staršem zelo zaupa (23 %) anketirancev. Na vprašanje, ali bolj zaupajo mami, očetu ali ne zaupajo nikomur od njiju, jih je največ odgovorilo, da najbolj zaupajo mami (78, 7 %). Precej manj anketirancev (13, 9 %) najbolj zaupajo očetu. Od vseh anketirancev, jih najmanj ne zaupa nikomur (7, 4 %). Anketirance smo povprašali, za kateri vzgojni stil menijo, da najbolj spodbuja zaupanje med starši in otroci. Največ anketirancev je odgovorilo, da je to avtoritativna vzgoja (93, 4 %). Enako števil anketirancev je odgovorilo, da je sta to avtoritarna ali permisivna vzgoja (3, 3 %). Na vprašanje, kateri je po njihovem mnenju ključni dejavnik za zaupanje med starši in mladostniki, jih je največ (45, 1 %) odgovorilo, da je to komunikacija. Nekoliko manj (23 %) mladostnikov meni, da je ključni dejavnik za zaupanje spoštovanje zasebnosti. Da je spoštovanje ključni dejavnik za zaupanje se strinja malo mladostnikov (18, 9 %). Še manj jih meni, da je glavni dejavnik za zaupanje med starši in mladostniki podpora. Najmanj anketirancev meni, da nič od naštetega ni ključni dejavnik za zaupanje med starši in mladostniki. Anketirance smo povprašali, ali stopnja zaupanja staršem vpliva na njihovo samopodobo. Največ anketirancev (51, 6 %) je mnenja, da stopnja zaupanja staršem vpliva na njihovo samopodobo. Manj kot polovica mladostnikov se ne more odločiti, ali stopnja zaupanja staršem vpliva ali ne vpliva na njihovo samopodobo. Nekoliko manj mladostnikov (10, 7 %) meni, da stopnja zaupanja staršem ne vpliva na njihovo samopodobo, ravno obratno pa meni se manj anketirancev (10, 6 %). Izmed vseh anketirancev jih najmanj (3, 3 %) popolnoma nasprotuje trditvi, da stopnja zaupanja staršem vpliva na mladostnikovo samopodobo.

INTERPRETACIJA

Z raziskavo smo ugotovili, da staršem bolj zaupajo fantje kot dekleta. To nas je nekoliko presenetilo, saj so dekleta po navadi tista, ki so bolj ranljiva, lažje izkazujejo čustva, empatična in so bolj odprta za globljo komunikacijo. Seveda obstajajo tudi izjeme, zato te splošne značilnosti ne veljajo za vse.

Z raziskavo smo prišli do rezultatov, da mladostniki običajno bolj zaupajo materi kot očetu. Več kot polovica anketiranih se je odločila za ta odgovor, kar nas ne preseneča, saj se matere večinoma bolj čustveno izražajo in so bolj občutljive na čustva svojih otrok, kar lahko mladostnikom daje občutek, da so bolj zaupanja vredni. Mati je pomembna za varno navezanost. S svojim odnosom omogoči, da mladostnik dobi izkušnjo varne bližine in prepuščanja. Ta je med drugim pomembna tudi zato, da lahko zaupa drugim ljudem in se počuti varnega, da ne doživlja sveta in drugih ljudi kot nenehno grožnjo. Tako je mati bolj pomembna za čustveno navezanost in oče za varno izpeljavo osamosvajanja oziroma separacije. (U.K, 2011)

Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da je avtoritativna vzgoja tisti vzgojni stil, ki najbolj spodbuja zaupanje med starši in otroci. Ta vzgojni stil opredeljujemo kot najugodnejšega za vzgojo otroka, saj njegova izhodišča vsebujejo najbolj zaželene vzgojne cilje, ki jih z drugima dvema vzgojnima stiloma ni moč doseči. Avtoritativna vzgoja omogoča razvoj samostojne, vsestranske osebnosti, ki se aktivno vključuje v družabno življenje. V družini, ki se poslužuje avtoritarnega vzgojnega stila, mladostnik razvije individualnost, enakopravnost, ter vse socialne veščine in navade, ki jih potrebuje v življenju. Mladostniki, ki so deležni tega vzgojnega stila se bolje razumejo z vrstniki, radi sodelujejo s starši, imajo dobro razvit občutek samozaupanja in imajo običajno najmanj izraženo problematično vedenje. (Kos, 2017) Raziskava je pokazala, da je komunikacija ključni dejavnik za zaupanje med starši in mladostniki. Komunikacija namreč omogoča, da starši bolje razumejo čustvene potrebe mladostnikov, kar prispeva k občutku varnosti in povezanosti. Redna in odprta komunikacija pomaga pri gradnji trdnega odnosa med starši in njihovimi otroki, saj omogoča vzpostavitev medsebojnega razumevanja, spoštovanja in podpore. Hkrati je komunikacija tudi ključnega pomena pri reševanju konfliktov in težav. Mladostniki in starši se lahko pogovarjajo o svojih stališčih, rešujejo nesoglasja in iščejo rešitve.

Z raziskavo smo ugotovili, da stopnja zaupanja staršem vpliva na mladostnikovo samopodobo. Enak rezultat so pokazale študije (Morgan et al., 2020; Coulombe, & Yates, 2022), da je višja stopnja zaupanja staršem povezana z mladostnikovim duševnim zdravjem. Bolj kot mladostnik zaupa svojim staršem, bolj pozitivno samopodobo ima. (Dervishi,Canollari-Baze, Ibrahimaj, 2023). Ko mladostnik zaupa svojim staršem, se počuti varnega in podprtega. Ta občutek varnosti je ključnega pomena za razvoj pozitivne samopodobe. Prav tako zaupanje staršem, pomaga pri gradnji mladostnikovega samospoštovanja. Če ta ve, da so njegovi starši tam zanj, ga podpirajo in mu izkazujejo ljubezen, razvija pozitivno sliko o sebi. Mladostniki, ki zaupajo svojim staršem se lažje soočajo s svojimi napakami in neuspehi. Starši, ki spodbujajo pozitivno učenje iz izkušenj, prispevajo k razvoju zdravega odnosa do lastnih sposobnosti.

SKLEP

Odnosi med starši in otroci so v obdobju mladostništva na preizkušnji. Mladostniki so občutljivi in staršem pošiljajo dvoumna sporočila. Po eni strani se zdi, da so mladostnikom odnosi s starši odveč, po drugi strani pa od njih pričakujejo podporo, ljubezen in sprejemanje. V tem obdobju otrok začne spoznavati svet odraslih, težiti k samostojnosti in vse manjšemu nadzoru staršev. Odnosi v obdobju adolescence zato zahtevajo posebno skrb in negovanje, dobri odnosi so ključni dejavnik tudi pri izogibanju tveganim vedenjem. Odnose gradimo in izboljšujemo celo življenje, kar zahteva nekaj napora. Zaupanje je ključnega pomena za zdrav in trden odnos med starši in mladostniki ter pomaga pri razvoju mladostnikove samozavesti, socialnih veščin in moralnih vrednot. Zaupanje med mladostnikom in starši ne pride samo od sebe, zanj je potrebna dobra komunikacija. Mladostniki namreč potrebujejo starše, s katerimi se lahko pogovarjajo o različnih temah, tudi tistih, ki so zanje občutljive. Takšna komunikacija spodbuja zaupanje, saj mladostniki vedo, da lahko pomoč poiščejo pri starših, ko imajo težave ali vprašanja.

Mladostniki imajo s starši različne odnose. Nekateri imajo s starši pozitiven odnos, drugi ne. Nekateri živijo življenje mimo drug drugega in starši pri mladostnikih ne igrajo aktivne in pomembne vloge v njihovem življenju. Nekateri starši svoje otroke podpirajo, usmerjajo in jih spodbujajo. Ker sem tudi sama mladostnica vem, da je dober odnos s starši zelo pomemben za pozitivno samopodobo in življenje mladostnika. Prav zaradi tega sem si za temo seminarske naloge izbrala zaupanje med starši in otroci.

Z raziskavo je bilo ugotovljeno, da se stopnja zaupanja staršem razlikuje glede na spol. Iz rezultatov je razvidno, da fantje bolj zaupajo svojim staršem, kot dekleta. Prav tako je bilo ugotovljeno, da otroci večinoma bolj zaupajo mami kot očetu. Prišli smo do sklepa, da je vzgojni stil, ki najbolj spodbuja zaupanje med starši in otroci, avtoritativna vzgoja. Zanimivi so tudi rezultati, da je po mnenju anketirancev, komunikacija ključni dejavnik, ki spodbuja zaupanje med starši in otroci. Ugotovili smo, da stopnja zaupanja staršem, vpliva na mladostnikovo samopodobo.

Raziskovalno področje je zelo široko in nedvomno bi ga lahko razširili. Primerjava zaupanja med gimnazijci in dijaki drugih srednjih šol bi lahko razkrila razlike v odnosih glede na izobraževalno okolje. Vključitev mlajših mladostnikov bi omogočila vpogled v razvoj zaupanja skozi osnovnošolska leta. Razširitev raziskave na študente bi pomagala razumeti, kako se zaupanje med starši in mladostniki razvija in spreminja po končani srednji šoli. Prepričani smo, da bi se dalo še veliko ugotoviti in razmišljati o zaupanju med starši in otroci, o njegovi pomembnosti, vplivih, še posebej v obdobju mladostništva, kajti to obdobje je zelo pomembno za nadaljnje življenje.

Članek je zanimiv za mladostnike, saj jim lahko pomaga pri vzpostavljanju boljšega odnosa in zaupanja do staršev. Prav tako lahko prepoznajo svoje napake in jih popravijo. Članek je lahko v pomoč staršem, da se približajo svojim otrokom, predvsem mladostnikom, ter pridobijo njihovo zaupanje ali ga izboljšajo. Prav tako je članek primeren za stroko, da ve, kako usmerjati starše, če potrebujejo pomoč pri odnosu s svojim mladostnikom.

Področje raziskave lahko poleg mladostnikov razširimo na otroke in primerjamo po letih, kako se trend zaupanja med starši in otroci oziroma mladostniki spreminja.

Tema zaupanja med starši in mladostniki odpira mnoga vprašanja o vzgoji mladostnikov, preprečevanju in reševanju konfliktov, ter kako različni dejavniki, kot so starost, kultura, socioekonomski status in drugi vplivajo na zaupanje med starši in otroci. Prav zaradi tega je tema odprta za raziskavo.

VIRI

Barmi, B. (2023), Rising Kashmir. Mother child relationship. Five ways mothers can affect children in a good way. Pridobljeno na: http://risingkashmir.com/mother-child-relationship- 8869a55d-722b-4436-a7ff-5b1b66951df8 [29. 10. 2023]

Cuidon, J. in S. (2014). Otrokovo osebnost gradimo z ljubeznijo in zaupanjem. Leskovec pri Krškem: Društvo družina in življenje

Curk, J., Dogša, I., Kompare, A., Stražišar, M. in Vec, T. (2011). Psihologija. Spoznanja in dileme. Ljubljana: DZS

Curk, J., Dogša, I., Kompare, A., Stražišar, M. in Vec, T. (2009). Uvod v psihologijo. Ljubljana: DZS

Dervishi, E., Canollari-Baze, A., Ibrahimaj, F. (2023). Exploring the impact of parental attachment and communication on adolescent mental health: Trusting bonds and open dialogues. Department of Psychology and Pedagogy, Faculty of Social Science, University of Tirana, Tirana, Albania. Schiller International University, Paris, France.

Inštitut za razvoj človeških virov. Kakšni so dovolj dobri starši? Pridobljeno na: https://www.psihoterapija-ordinacija.si/osebnost-in-odnosi/otroci-in-starsi/dovolj-dobri-starsi [29. 10. 2023]

Juul, J, (2018). Od vzgoje do odnosa. Avtentični starši – kompetentni otroci. Radovljica: Didakta

Kos, R., Vzgojni stili v družinah otrok v vzgojnih zavodih z vidika vzgojiteljev. Magistrska disertacija. Ljubljana: Pedagoška fakulteta, Socialna pedagogika.

Maraž, M., Psihološki raziskovalni inštitut. Kako obdržati odnos s starši. Pridobljeno na: https://prinstitut.com/kako-obdrzati-odnos-z-mladostnikom/ [28. 9. 2023]

Morgan, A. J., Fischer, J. A., Hart, L. M., Kelly, C. M., Kitchener, B. A., Reavley, N. J., Yap,

M. B. H., Cvetkovski, S., & Jorm, A. F. (2019). Does Mental Health First Aid training improve the mental health of aid recipients? The training for parents of teenagers randomised controlled trial. BMC psychiatry, 19(1), 99. Pridobljeno na: https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/30917811/ [12. 7. 2024]

Mrgole, A. in L. (2016). Izštekani najstniki in starši, ki štekajo. Starši – tukaj in zdaj. Kamnik: Zavod Vezal

POVZETEK

Pasivne hiše predstavljajo sinergijo med ekološko odgovornostjo, finančno varčnostjo, zdravstvenimi prednostmi in estetsko privlačnostjo. Mladi in arhitekti skupaj ustvarjajo prihodnost, kjer so trajnostne prakse in okoljska zavest v središču gradnje novih domov, kar vodi k boljši kakovosti življenja in trajnostnemu razvoju družbe. Tako arhitekti kot strokovnjaki v gradbeni industriji verjamejo, da bo trend gradnje pasivnih hiš med mladimi le še naraščal, saj se povečujeta zavedanje o okoljskih izzivih in potreba po trajnostnih rešitvah. Mladi, ki se odločajo za pasivne hiše, so pionirji sprememb, ki bodo dolgoročno prispevale k bolj zdravemu in trajnostnemu življenjskemu slogu za vse. Takšno mnenje so izkazali tudi vprašani v izvedeni raziskavi.

Ključne besede: pasivna hiša, mladi, gradnja, okolje

ABSTRACT

Passive houses represent a synergy between ecological responsibility, financial efficiency, health benefits, and aesthetic appeal. Young people and architects are jointly creating a future where sustainable practices and environmental awareness are at the forefront of building new homes, leading to an improved quality of life and sustainable development of society. Both architects and experts in the construction industry believe that the trend of building passive houses among young people will continue to grow, as awareness of environmental challenges and the need for sustainable solutions increases. Young people who choose passive houses are pioneers of change, contributing to a healthier and more sustainable lifestyle for everyone in the long term. This opinion was also expressed by respondents in our conducted survey.

Keywords: passive house, young people, construction, environment

KONCEPT PASIVNIH HIŠ

Pasivne hiše so na prvi pogled povsem običajne, a zanje veljajo drugačni standardi. Predvsem je značilna specifična konstrukcija in razlika v materialih, veliko ljudi je presenečenih, ko izve, da so pasivne hiše praktično 'brez ogrevanja'. Izraz pasivna hiša se nanaša na stroge in standardne pasivne hiše z energetsko učinkovitostjo stavb, katerih cilj je zmanjšati svoj ekološki odtis. Pasivne hiše imajo izjemno majhno porabo energije, prav tako potrebujejo malo energije za ogrevanje in hlajenje. Čeprav se izraz uporablja za nove zgradbe, priljubljen pa je postal šele v zadnjih nekaj letih, se lahko uporablja tudi za prenavljanje starih stavb. V Sloveniji smo prvo pasivno hišo dobili leta 2009.

Izraz Pasivna hiša se nanaša na energetski standard, ki temelji na zmogljivosti in je namenjen visoko učinkovitim stavbam. Je jasno definiran in velja za vse podnebne razmere po svetu. V hladnih podnebjih se zasnova običajno osredotoča na zmanjševanje toplotnih izgub in optimizacijo sončnih dobitkov. V milejših podnebjih zadostuje zmerna izolacija, vključno z izboljšano kakovostjo oken, vendar je treba bolj skrbno pretehtati zmogljivosti stavbe poleti. V toplejših podnebjih se zahteve po izolaciji ponovno povečajo, sončne obremenitve skozi okna, stene in strehe pa je treba omejiti. V vročih in vlažnih podnebjih je potrebno zmanjšati ali omejiti obremenitve zaradi vlage. Pri praktični izvedbi ima vsaka Pasivna hiša svoje specifične mejne pogoje, kar vodi do različnih konstrukcij in tehničnih rešitev za izpolnitev strogih zahtev standarda Pasivne hiše. (Schnieders et al, 2020)

Koncept izolacije pasivne hiše je ustanovil Inštitut Passivhaus v Darmstadtu v Nemčiji leta 1996 kot pionirsko podjetje pri gradnji nizkoenergijskih hiš. Vodilna ideja je bila izkoristiti vse običajne vplive ogrevanja v stavbi – kot so sončna svetloba in razni stranski produkti vsakodnevnega življenja, kot pasivne vire, ki lahko učinkovito nadomestijo nekatere aktivne sisteme. V kombinaciji z vrhunskimi izolacijskimi vrednostmi, toplotnimi mostovi in zrakotesnostjo takšen sistem naredi pomembno razliko, saj zmanjša običajno porabo energije za več kot 90 %. (Falakrou)

Pasivne hiše niso uvedene z zakonom ali predpisom – so prostovoljno sprejet standard. Vendar je ta standard jasno in nedvoumno definiran: Inštitut za pasivne hiše je oblikoval merila za pasivne hiše za različne gradbene naloge (npr. stanovanjske stavbe, poslovne in izobraževalne stavbe). Gre izključno za tako imenovana »funkcionalna merila«, torej niso predpisani posamezni konstrukcijski ali tehnični detajli, zahteva pa se celovito skladno načrtovanje s kompetentno izdelano energetsko bilanco, izdelavo detajlov in dokumentacijo komponent. S tem je zagotovljeno, da lahko projektirana zgradba dejansko ustvari rezultate, ki se od nje pričakujejo v praksi. (passipedia.org)

Obstajajo tri stopnje standardov pasivne hiše. Prva stopnja je Standardna ali Klasična, sledi ji Plus in na vrhu je Premium, znan tudi kot Net-Zero. Premium pasivna hiša je neodvisna od električnega omrežja in popolnoma samozadostna pri porabi energije. Zasnova pasivne hiše je zasnovana v skladu s standardi pasivne hiše, in bo svojim lastnikom in/ali najemnikom zagotovila številne prednosti. Takšne prednosti bodo vključevale odlično kakovost zraka v zaprtih prostorih z zmanjšanimi notranjimi onesnaževalci in stalnim dovodom svežega zraka, zmanjšanje stroškov vzdrževanja in obratovanja ter drastično zmanjšanje porabe energije in emisij CO². (Falakrou)

DEJAVNIKI GRADNJE PASIVNIH HIŠ

Velik poudarek je nedvomno na ekonomskem dejavniku oziroma več njih. Začetna investicija je v povprečju do 15 do 20 % višja v primerjavi s klasično gradnjo. Najemanje specializiranih projektantov in delavcev, izvajanje testiranj in pregledov ter pridobivanje certifikatov prinašajo dodatne stroške (Falakrou). Koncept pasivne hiše je pametna dolgoročna naložba, ki vodi do nižje porabe energije, manj vzdrževanja in nižjih globalnih stroškov. Ne izboljša samo ogrevanja, ampak tudi hlajenje in splošno udobje. Nenazadnje je predvidena rast tržne vrednosti pasivnih objektov v doglednem času. Skratka, začetni stroški se bodo znatno izplačali in vam bodo dolgoročno dejansko prihranili veliko denarja (Falakrou). Okolju prijazne naložbe spodbuja tudi država, ki prebivalcem ponuja subvencije za različne trajnostno naravnane investicije. Eko sklad zagotavlja subvencije tako za skoraj ničenergijske in nizkoenergijske stavbe, pa naj gre za samostojne stanovanjske hiše ali večstanovanjske objekte, gradnjo ali le prenovo. (siol.net )

Ekonomski dejavniki se nanašajo na prihranke, stroške, investicijo, donosnost in vrednost pasivne hiše. Pasivna hiša ima nižje stroške energije, vzdrževanja in obratovanja kot običajna hiša, saj porabi zelo malo energije za ogrevanje, prezračevanje hlajenje in druge potrebe. Pri pasivni hišo so nižji stroški tudi za zdravstveno oskrbo, saj ima boljšo kakovost notranjega zraka, temperaturo in vlažnost, in tako preprečujejo prehlade, glavobole, alergije, astmo, in druge bolezni. Prav tako ima pasivna hiša nižje stroške za okoljske dajatve, davke in subvencije, saj ima manjši ogljični odtis in prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Nižji so tudi stroški zavarovanja, saj je pasivna hiša bolj odporna na požare, potrese, poplave in druge naravne nesreče. Nižji so stroški za nadgradnjo, saj je pasivna hiša zgrajena po najvišjih standardih energetske trajnosti in učinkovitosti, in tako ne zahtevajo dodatnih posegov ali izboljšav.

Pasivna hiša lahko prihrani do 90 % energije v primerjavi z običajno hišo, kar pomeni, da lahko prihrani do 1500 € na leto pri računih za plin, olje, elektriko ali druga goriva. Prihranki energije pri pasivnih hišah so tudi z uporabo obnovljivih virov energije, kot so sonce, zemlja, zrak ali voda. Energija se pri pasivnih hišah prihrani tudi z uporabo rekuperatorja toplote, ki prenaša toploto iz odhajajočega zraka na prihajajoči zrak in s tem zmanjšuje potrebo po dodatnem ogrevanju zraka. Prihranki energije so tudi z uporabo termične mase, ki absorbira in oddaja toploto in s tem uravnava temperaturo v notranjosti ne glede na zunanje vremenske spremembe. Iz navedenega ima pasivna tako večje prihranke pri energiji, saj porabi zelo malo energije za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in druge potrebe.

Pasivna hiša je večja investicija kot običajna hiša, ker ima višjo začetno ceno za gradnjo, opremo in komponente, ki zagotavljajo visoko energetsko učinkovitost in trajnost. Pasivna hiša lahko stane do 15 % več kot običajna hiša, kar pomeni, da lahko stane do 30.000 € več pri povprečni velikosti hiše. Večja investicija pri gradnji pasivne hiše se kaže tudi v času, saj zahteva več časa, truda, znanja za načrtovanje, projektiranje, gradnjo, nadzor in certificiranje. Gradnja pasivne hiše zahteva večjo skrbnost, natančnost in kakovost pri izbiri materialov, komponent, izvajalcev in strokovnjakov, ki sodelujejo pri gradnji pasivne hiše.

Pri izbiri gradnje pasivne hiše imamo večjo donosnost kot običajne hiše, saj se nam povrnejo stroški gradnje v krajšem času zaradi nižjih stroškov in večjih prihrankov pri energiji, vzdrževanju in obratovanju. Stroški gradnje se lahko povrnejo v 10 do 15 letih, kar pomeni, da se lahko prihrani do 22.500 € v tem obdobju pri računih za energijo. Z uporabo nepovratnih sredstev, subvencij, kreditov ali drugih finančnih spodbud, ki so na voljo za gradnjo ali nakup pasivne hiše si lahko povrnemo del stroškov. Stroške si lahko povrnemo z uporabo lastne proizvodnje električne energije iz obnovljivih virov, ki zmanjša ali celo odpravi odvisnost od omrežja in s tem zniža ali celo odpravi plačilo računov za elektriko.

Pasivna hiša ima višjo vrednost kot običajna hiša, saj ima boljše lastnosti, funkcije in prednosti, ki povečujejo njeno privlačnost, kakovost in trajnost. Dejavnik višje vrednosti pasivne hiše je tudi boljši energetski razred, ki povečuje njeno učinkovitost, varčnost in okoljsko odgovornost. Višjo vrednost pasivne hiše poveča tudi certifikat, ki potrjuje njeno skladnost z zahtevami pasivnega standarda.

Pomembni dejavniki, ki vplivajo na odločitev za gradnjo pasivne hiše so tudi okoljski dejavniki. Standard Passive House (ali Passivhaus), ki izvira iz Nemčije, je strog, postavljen standard za energetsko učinkovitost v stavbi, ki zmanjšuje njen ekološki odtis. Rezultat so ultra nizkoenergijske zgradbe, ki potrebujejo malo energije za ogrevanje ali hlajenje prostorov.

Ključni elementi zasnove pasivne hiše vključujejo (mesh):

• Izolacijo: Dobro izoliran ovoj stavbe je temeljnega pomena, saj ohranja toploto pozimi in zunaj poleti.
• Zrakotesnost: S preprečevanjem uhajanja zraka zgradbe ohranjajo stalno temperaturo, kar zmanjšuje potrebo po aktivnem ogrevanju in hlajenju.

• Gradnja brez toplotnih mostov: To zagotavlja, da noben del stavbe ni nagnjen k izgubljanju toplote.
• Izbira zapirnih elementov: običajno trojno zastekljena okna zagotavljajo odlično toplotno izolacijo in sončno energijo.
• Prezračevanje z rekuperacijo toplote: Učinkoviti prezračevalni sistemi vračajo toploto iz zraka, ki izstopa iz stavbe in jo uporabljajo za ogrevanje vhodnega svežega zraka.
• Prednosti zasnove pasivne hiše:
• Energetska učinkovitost: Pasivne hiše običajno porabijo 75 % manj energije za ogrevanje in hlajenje kot običajne zgradbe.
• Izboljšano udobje: Notranja temperatura je dosledna, z minimalnim hladnim prepihom ali pregretimi prostori.
• Izboljšana kakovost zraka: Neprekinjeno nadzorovano prezračevanje zagotavlja dotok svežega zraka, kar izboljša kakovost zraka v zaprtih prostorih.
• Zmanjšan ogljični odtis: Manjša poraba energije pomeni znatno zmanjšanje emisij ogljika. Poleg tega, glede na blog podjetja Schneider Electric, vključitev energijsko učinkovitih načel v zasnovo doma ne zmanjša le ogljičnega odtisa, ampak znižuje tudi račune za energijo in zagotavlja bolj zdravo življenjsko okolje.
• Dolgoročno varčevanje: Kljub višjim začetnim stroškom so pasivne hiše zaradi prihrankov energije sčasoma stroškovno učinkovite.

Pasivne hiše niso zgolj trenutni trend, ampak predstavljajo prihodnost trajnostne gradnje in bivanja. S povečano ozaveščenostjo o podnebnih spremembah in nujnostjo zmanjšanja našega ogljičnega odtisa se vse več ljudi odloča za gradnjo domov, ki ne le zmanjšujejo stroške energije, ampak tudi aktivno prispevajo k bolj zelenemu in trajnostnemu okolju. (elektricna- prihodnost.si)

Te zgradbe niso dobre samo za okolje, ampak tudi spodbujajo dobro zdravje in ustvarjajo udobnejše okolje v domu. Zaradi zahtev standarda pasivne hiše so avtomatsko in optimalno izpolnjeni vsi kriteriji ugodja, kar bistveno izboljša toplotno izolativnost in hkrati izboljša toplotno ugodje posameznika. (rmjm )

Gradnja pasivne hiše ima številne ekološke prednosti in slabosti, ki se nanašajo na vpliv, ki ga ima na okolje, naravo, podnebje in druge vidike. Ekološke prednosti oz. slabosti gradnje pasivne hiše so:

• Manjši vpliv na okolje kot običajna hiša, saj porabi zelo malo energije, ki jo večinoma pridobiva iz obnovljivih virov, kot so sonce, zemlja, zrak ali voda. Manjši vpliv na okolje, se kaže tudi pri manjši proizvodnji emisij toplogrednih plinov, ki prispevajo k globalnemu segrevanju in podnebnim spremembam. Manjši vpliv na okolje se kaže tudi pri manjši uporabi naravnih virov, kot so voda, les, kamen ali drugi materiali, ki jih je treba pridobivati, predelovati, transportirati in odlagati. Pasivna hiša ustvarja zelo malo odpadkov, ki jih je treba zbirati, ločevati, reciklirati ali odstranjevati. Pasivna hiša je okolju bolj prijazna, obnovljiva, neodvisna in donosna oblika bivanja, ki zmanjšuje onesnaževanje, izkoriščanje in degradacijo okolja.
• Pasivna hiša je naravi prijazna, prilagodljiva, vključujoča in spoštljiva oblika bivanja, ki spodbuja harmonijo, sožitje in sodelovanje z naravo. Pasivna hiša ima boljši odnos do narave kot običajna hiša, saj se bolj prilagaja naravnim pogojem in izkorišča naravne vire in se bolj vključuje v naravno okolje ter ohranja naravno ravnovesje. Prav tako bolj spoštuje naravno lepoto in raznolikost, se bolj zaveda naravne vrednosti in odgovornosti.
• Pasivna hiša je podnebju prijazna, varčna, čista in zelena oblika bivanja, ki zmanjšuje ogrožanje, prilagajanje in blaženje podnebnih sprememb (pasivnagradnja.com).

Pasivna hiša ima boljši vpliv na podnebje kot običajna hiša, saj prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, ki povzročajo globalno segrevanje in podnebne spremembe. Prav tako prispeva k zmanjšanju porabe energije, ki povzroča izčrpavanje neobnovljivih virov, kot so fosilna goriva. Pasivna hiša zmanjšuje onesnaževanja zraka, vode in tal, ki povzroča kisli dež, smog in druge negativne posledice. Velik prispevek gradnje pasivne hiše je zmanjšanje odpadkov, ki povzročajo toplogredni učinek, metan in druge škodljive snovi.

Pasivna hiša mora biti zgrajena iz materialov, ki imajo visoko toplotno izolativnost in zračno nepropustnost. To pomeni, da morajo materiali preprečevati prehod toplote in zraka skozi ovoj stavbe. Materiali, ki se pogosto uporabljajo za gradnjo pasivnih hiš, so les, lesena vlakna, celuloza, kamena volna, steklena volna, polistiren, poliuretan itd. Konstrukcija pasivne hiše mora biti trdna in stabilna, da prenese obremenitve in vibracije. Konstrukcija, ki se pogosto uporablja za gradnjo pasivnih hiš, je lesena skeletna konstrukcija, ki je lahka, hitra in enostavna za montažo. (Pasivnagradnja.si)

Pri izbiri materialov in konstrukciji pasivne hiše je pomembno upoštevati tudi njihov vpliv na okolje in zdravje. Materiali in konstrukcija pasivne hiše naj bi bili čim bolj naravni, obnovljivi, reciklirani in neškodljivi. To bo pripomoglo k zmanjšanju emisij CO2, odpadkov in onesnaževanju ter k izboljšanju kakovosti zraka in bivalnega ugodja. (Pasivnagradnja.si.) Pričakovanja kažejo, da bo v naslednjem desetletju število pasivnih hiš še naraščalo. Inovacije v gradbeništvu, dostop do kvalitetnih materialov in izobraževanje bodo še dodatno spodbudili to rast. Poleg tega bodo verjetno novi zakoni in predpisi še bolj spodbujali ekološko gradnjo, kar bo dodatno pospešilo prehod k pasivni gradnji. (elektricna-prihodnost.si ) Predstavljamo tudi socialne dejavnike, ki so odločilni pri odločitvi za gradnjo pasivne hiše. Pasivna hiša je standard bivanja prihodnosti. Čeprav lahko gradnja ali preoblikovanje obstoječe nepremičnine v skladu s pasivnimi standardi traja nekaj časa, je to vredna naložba v dobrobit zemlje in njenih bodočih prebivalcev. (Reuter, 2024) Gradnja pasivne hiše ima številne socialne in tehnične prednosti in slabosti, ki se nanašajo na vpliv, ki ga ima pasivna hiša na stanovalce, sosede, skupnost in druge vidike. Zagotavlja visoko stopnjo bivalnega ugodja, ki je odvisno od temperature, vlažnosti, zraka, svetlobe, zvoka in drugih dejavnikov, ima pasivna hiša večje ugodje kot običajna hiša. Pasivna hiša ima večje udobje, saj zagotavlja tišino in mir v prostorih, ki je dosežena z dobro zvočno izolacijo, zmanjšanjem hrupa in vibracij ter uporabo tihih naprav. Zagotavljanje svežega in čistega zraka v prostorih, ki je filtriran, prezračevan in rekuperiran s pomočjo prezračevalnega sistema poveča udobje pri bivanju v pasivni hiši. Velika prednost pasivne hiše je zagotavljanje naravne in umetne svetlobe v prostorih, ki je prilagojena potrebam in željam stanovalcev. Pasivna hiša ima večje udobje, saj zagotavlja stabilno in prijetno temperaturo v prostorih skozi vse leto, ne glede na zunanje vremenske spremembe. Pasivna hiša je udobna, prijetna, zdrava in mirna oblika bivanja in povečuje zadovoljstvo, sprostitev in počutje stanovalcev.

S pasivno hišo pridobimo večjo varnost kot z običajno hišo, saj zagotavlja visoko stopnjo zaščite pred požari, poplavami, potresi in drugimi naravnimi nesrečami. Zaradi uporabe nevnetljivih, vodoodpornih, potresno odpornih in trajnih materialov, ki preprečujejo nastanek ali širjenje ognja, vode, tresljajev ali drugih škodljivih sil, se poveča varnost bivanja. Pasivna hiša je opremljena z ustreznimi napravami, kot so dimni in plinski senzorji, protipožarni in protipoplavni ventili, protipotresni temelji in drugi, ki zaznavajo, preprečujejo ali omilijo morebitne nevarnosti. (Mladinov)

Pasivna hiša ima višjo kakovost kot običajna hiša, saj zagotavlja visoko stopnjo kakovosti gradnje, opreme, komponent in storitev, ki vplivajo na kakovost bivanja v pasivni hiši. Pasivna hiša je zgrajena iz kakovostnih, trajnih in naravnih materialov, ki zagotavljajo visoko energetsko učinkovitost, trajnost in estetiko pasivne hiše. Pasivna hiša je kakovostna, trajna, naravna in certificirana oblika bivanja, ki povečuje kakovost, zadovoljstvo in zaupanje stanovalcev.

Večjo trajnost pasivne hiše kot običajne hiše, zagotavlja visoka stopnja trajnosti gradnje, oprema, komponente in storitev, ki vplivajo na trajnost bivanja v pasivni hiši. Trajnost poveča dejstvo, da je zgrajena iz trajnih, naravnih in recikliranih materialov, ki zmanjšujejo porabo naravnih virov, odpadkov in emisij. Pasivna hiša je torej trajna, naravna, reciklirana in neodvisna oblika bivanja, ki zmanjšuje vpliv, porabo in odpadke v pasivni hiši.

Pasivna hiša ima večjo inovativnost kot običajna hiša, saj zagotavlja visoko stopnjo inovativnosti gradnje, opreme, komponent in storitev, ki vplivajo na inovativnost bivanja v pasivni hiši. Izgradnja z inovativnimi, naprednimi in inteligentnimi materiali, ki zagotavljajo visoko energetsko učinkovitost, trajnost in estetiko pasivne hiše poveča inovativnost hiše. Pasivna hiša ima večjo inovativnost, saj je opremljena z inovativnimi, učinkovitimi in inovativnimi napravami, ki zagotavljajo visoko funkcionalnost, udobje in zdravje v pasivni hiši. (Mladinov)

Odločitev za gradnjo pasivne hiše ima določene prednosti in slabosti. Tovrstna hiša je namreč hiša, ki porabi zelo malo energije za ogrevanje, hlajenje, prezračevanje in druge potrebe, saj je zasnovana in zgrajena tako, da izkorišča naravne vire in pogoje, kot so sonce, zrak, zemlja, voda, rastlinje in drugi. Pasivna hiša je hiša, ki zagotavlja visoko stopnjo udobja, zdravja, varčnosti in okoljske odgovornosti za stanovalce, saj je zgrajena iz kakovostnih, trajnih in naravnih materialov, ki ustvarjajo prijetno klimo, svež zrak, toplo vodo, električno energijo in druge ugodnosti. V tem poglavju bomo analizirali nekatere ekonomske, ekološke, socialne in tehnične vidike pasivne hiše, ki lahko vplivajo na zadovoljstvo, varčnost, zdravje in okoljsko odgovornost stanovalcev.

RAZISKAVA MNENJA O VPLIVNIH DEJAVNIKIH NA ODLOČITEV MLADIH GLEDE GRADNJE PASIVNE HIŠE

Pasivne hiše so postale vse bolj priljubljene zaradi številnih prednosti, ki jih ponujajo tako z vidika okoljske trajnosti kot tudi finančne učinkovitosti. Ta vrsta gradnje temelji na izjemno visoki energetski učinkovitosti in minimalnemu vplivu na okolje. Ključni elementi pasivnih hiš vključujejo odlično izolacijo, zrakotesnost, kontrolirano prezračevanje z rekuperacijo toplote in optimizirano uporabo naravne svetlobe. Arhitekti in mladi, ki se odločajo za pasivne hiše, pogosto poudarjajo nekaj ključnih dejavnikov, ki vplivajo na njihovo odločitev.

Raziskavo o gradnji pasivnih hiš smo izvedli v začetku leta 2024 s pomočjo strukturiranega intervjuja. Prej pripravljena vprašanja smo zastavili strokovnjakom, ki se ukvarjajo z gradnjo pasivnih hiš, arhitektom, ki jih načrtujejo in nekaj mladim, ki si bodo v prihodnosti ustvarili dom. Predvsem nas je zanimalo njihovo razmišljanje in smernice, ki jih vodijo k razmisleku o odločitvi za gradnjo pasivne hiše.

Eden glavnih razlogov, zakaj se mladi odločajo za pasivne hiše, je njihova skrb za okolje. Mladi se bolj kot kdaj koli prej zavedajo vpliva podnebnih sprememb in želijo prispevati k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Pasivne hiše porabijo do 90 % manj energije za ogrevanje in hlajenje v primerjavi z običajnimi hišami, kar bistveno prispeva k zmanjšanju ogljičnega odtisa. Zavedanje, da živijo v domu, ki je okolju prijazen in trajnosten, daje mladim občutek ponosa in zadovoljstva.

Poleg okoljskega vidika igra pomembno vlogo tudi finančna učinkovitost. Čeprav je lahko začetna investicija v pasivno hišo višja kot pri tradicionalni gradnji, se le-to dolgoročno povrne skozi nižje obratovalne stroške. Manjša poraba energije pomeni nižje račune za ogrevanje in hlajenje, kar predstavlja pomembno finančno razbremenitev, zlasti za mlade družine in posameznike, ki šele začenjajo svojo karierno pot. Stroški vzdrževanja so nižji, saj so pasivne hiše zgrajene z visokokakovostnimi materiali, ki imajo dolgo življenjsko dobo.

Arhitekti poudarjajo tudi zdravstvene prednosti pasivnih hiš, kar je še eden pomemben dejavnik pri odločitvi mladih za to vrsto gradnje. Pasivne hiše zagotavljajo visoko raven notranje kakovosti zraka zahvaljujoč nadzorovanemu prezračevanju, ki odstranjuje škodljive snovi in zagotavlja stalno svež zrak. To zmanjšuje tveganje za alergije in dihalne težave, kar je še posebej pomembno za družine z majhnimi otroki. Zdravo bivalno okolje prispeva k splošnemu dobremu počutju in kakovosti življenja.

Estetski vidik je še en pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitev mladih za gradnjo pasivne hiše. Sodobni arhitekturni trendi so se razvili v smeri minimalističnega dizajna, ki združuje funkcionalnost in estetiko. Pasivne hiše, z njihovimi čistimi linijami in sodobnimi materiali, mladim ponujajo priložnost, da izrazijo svoj osebni slog in ustvarijo unikaten dom, ki je hkrati moderen in funkcionalen.

Vpliv družbenih trendov in dostop do informacij igrata pomembno vlogo. Mladi imajo danes boljši dostop do informacij o prednostih pasivnih hiš preko spleta, socialnih omrežij in medijev. Povečana ozaveščenost o podnebnih spremembah in trajnostni gradnji spodbuja širjenje pozitivnih zgodb in primerov dobre prakse, kar dodatno motivira mlade, da se odločijo za tovrstno gradnjo. Poleg tega družbena odgovornost in trendi trajnostnega življenjskega sloga postajajo vse bolj priljubljeni, kar vpliva na vrednote in odločitve mladih generacij.

Na koncu je pomemben tudi psihološki dejavnik. Gradnja pasivne hiše je pogosto povezana s posebnim občutkom dosežka in osebnega uspeha. Mladi, ki se odločijo za gradnjo take hiše, pogosto občutijo ponos zaradi svojega prispevka k trajnostnemu razvoju in lastni neodvisnosti. Ta občutek povezanosti z naravo in odgovornost do prihodnjih generacij je za mnoge močan motivator.

Arhitekti in strokovnjaki vidijo odločitev mladih za gradnjo pasivne hiše kot izjemno pozitiven in progresiven korak, ki odraža širše spremembe v družbi in gradbeni industriji. Menijo, da mladi ne izbirajo pasivnih hiš le zaradi trenutnih trendov, temveč zaradi globljega razumevanja trajnostnega bivanja in želje po dolgoročnih rešitvah.

Arhitekti poudarjajo, da je odločitev mladih za gradnjo pasivne hiše pogosto povezana z njihovo željo po boljšem, bolj zdravem življenjskem prostoru. Mladi naročniki pogosto iščejo domove, ki zagotavljajo visoko kakovost zraka, stabilno notranjo temperaturo in nizko porabo energije. Strokovnjaki menijo, da je ta osredotočenost na zdravje in udobje eden glavnih razlogov, zakaj se mladi odločajo za pasivne hiše. Učinkovit sistem prezračevanja z rekuperacijo toplote, ki ga omogočajo pasivne hiše, ne samo zmanjšuje stroškov ogrevanja, ampak tudi izboljšuje kakovost zraka in zmanjšuje tveganje za alergije ter bolezni dihal.

Strokovnjaki v arhitekturnem in gradbenem sektorju vidijo mlade kot nosilce sprememb, ki uvajajo inovacije in trajnostne prakse v gradbeništvo. Mladi so pogosto bolje informirani o novih tehnologijah in materialih, ki zmanjšujejo energetsko porabo in vpliv na okolje. Arhitekti opažajo, da so mladi naročniki pripravljeni vlagati v rešitve, kot so visoko izolativna okna, zrakotesni gradbeni materiali in obnovljivi viri energije, kar krepi njihovo sodelovanje z naprednimi in trajnostno naravnanimi strokovnjaki.

Tudi finančni vidik je pomemben del odločitve za gradnjo pasivne hiše, kar arhitekti in strokovnjaki zelo dobro razumejo. Čeprav je začetna investicija v pasivno hišo višja, strokovnjaki poudarjajo dolgoročne prihranke pri obratovalnih stroških. Mladi so pripravljeni razmišljati vnaprej in se zavedajo, da bodo skozi leta prihranili na stroških energije, kar jim omogoča večjo finančno svobodo in stabilnost. Ta dolgoročna perspektiva je v očeh strokovnjakov zelo pozitivna, saj kaže na odgovorno in zrelo načrtovanje prihodnosti.

Arhitekti tudi opažajo, da je estetski in oblikovni vidik pomemben za mlade, ki se odločajo za pasivne hiše. Sodobni dizajn, ki ga omogočajo pasivne hiše, privablja mlade z modernimi linijami, funkcionalnimi prostori in trajnostnimi materiali. Strokovnjaki vidijo to kot priložnost, da združijo estetsko privlačnost z visoko funkcionalnostjo in ekološko odgovornostjo, kar vodi k večjemu zadovoljstvu strank in boljši kakovosti bivanja.

Na splošno arhitekti in strokovnjaki pozitivno ocenjujejo odločitev mladih za gradnjo pasivne hiše, saj verjamejo, da le-to prispeva k širšemu prehodu na trajnostno gradnjo in zmanjšanju vpliva na okolje. Mlade vidijo kot ključne igralce pri uvajanju novih standardov in praks, ki bodo oblikovali prihodnost gradbeništva. Priznavajo, da mladi s svojo odločitvijo po pasivnih hišah postavljajo zgled drugim generacijam in prispevajo k večji ozaveščenosti o pomenu trajnostnega bivanja.

ZAKLJUČEK

Mladi se vedno pogosteje odločajo za gradnjo pasivnih hiš zaradi njihove energetske učinkovitosti, zdravstvenih prednosti in okoljske trajnosti. Ta trend odraža globlje družbene spremembe in naraščajočo ozaveščenost o podnebnih spremembah ter potrebo po trajnostnem načinu življenja. Arhitekti in strokovnjaki pozitivno ocenjujejo to odločitev mladih, saj menijo, da so mladi nosilci sprememb, ki uvajajo inovacije in trajnostne prakse v gradbeništvo, s čimer prispevajo k bolj zdravemu in trajnostnemu življenjskemu slogu.

Stroka bi morala v prihodnje še naprej izobraževati in ozaveščati javnost o prednostih pasivnih hiš, pri čemer je pomembno sodelovanje z izobraževalnimi ustanovami in organiziranje delavnic ter spletnih seminarjev. Prav tako je ključnega pomena, da se strokovnjaki osredotočajo na spodbujanje inovacij z iskanjem in uvajanjem novih tehnologij ter materialov, ki še izboljšujejo energetsko učinkovitost in trajnost pasivnih hiš. To vključuje raziskave na področju obnovljivih virov energije, naprednih izolacijskih materialov in pametnih sistemov za upravljanje stavb. Pomembno je tudi, da se zagotovi dostopnost pasivnih hiš širši javnosti z razvojem programov financiranja in subvencij, ki bi zmanjšali začetne stroške gradnje.

Gradbena industrija mora spodbujati sodelovanje med različnimi strokovnjaki, kot so arhitekti, inženirji, gradbeniki in drugi, da bi omogočili izmenjavo znanja in izkušenj, kar bi vodilo k boljšim rešitvam in hitrejšemu napredku na področju pasivne gradnje. Interdisciplinarno sodelovanje je ključno za doseganje visoke kakovosti bivanja in trajnostnih rešitev.

Na področju raziskav ostaja veliko priložnosti za napredek. Raziskave novih izolacijskih materialov, ki ponujajo še večjo energetsko učinkovitost in trajnost, bi lahko dodatno izboljšale učinkovitost pasivnih hiš. Prav tako je pomembno raziskovati pametne tehnologije, ki omogočajo natančno upravljanje energije in drugih sistemov v pasivnih hišah, kar bi povečalo njihovo učinkovitost in udobje. Nadaljnje raziskave na področju trajnostnih gradbenih materialov, naravnih in recikliranih virov lahko zmanjšajo vpliv gradnje na okolje. Raziskovanje vpliva pasivnih hiš na zdravje in dobro počutje prebivalcev je pomembno za izboljšanje njihovega dizajna in funkcionalnosti. Razumevanje, kako ti domovi vplivajo na zdravje in dobro počutje, lahko pomaga pri ustvarjanju bivalnih prostorov, ki so ne samo energetsko učinkoviti, ampak tudi zdravi in udobni za prebivalce. Preučevanje širših socialnih in ekonomskih vplivov pasivnih hiš lahko pomaga oblikovati politike in strategije za širšo uporabo trajnostnih gradbenih praks, kar bi imelo pozitiven učinek na skupnost, trg nepremičnin in gospodarsko rast.

S ciljem izobraževanja, spodbujanja inovacij, zagotavljanja dostopnosti in sodelovanja med strokovnjaki ter nadaljnjimi raziskavami na ključnih področjih lahko stroka nadaljuje z razvojem in širjenjem pasivnih hiš. To bo prispevalo k bolj trajnostni, zdravi in energetsko učinkoviti prihodnosti za vse.

LITERATURA

Falakrou, A. Passive House, the Concept for the future. Pridobljeno na https://architectnews.com/passive-house-concept-future/.[28.3.2024].

Hopfe, C. in McLeod, R. (2015). The Passivhaus Designer’s ManualA technical guide to low and zero energy buildings. Pridobljeno na https://www.routledge.com/The-Passivhaus- Designers-Manual-A-technical-guide-to-low-and-zero-energy/Hopfe- McLeod/p/book/9780415522694?gad_source=1&gclid=CjwKCAjwhvi0BhA4EiwAX25uj32s hJ5xjn5eeM4CNdynh7vDZe0dFwQj1WK64vb4tw6O21O0ch2GWRoCy5AQAvD_BwE. [28.3.2024].

Mladino,        A.        Koraki        pri        gradnji        Pasivne        hiše.        Pridobljeno        na https://www.pasivnagradnja.com/koraki-pri-gradnji-pasivne-hise/.[22.3.2024].

Mesh. Passive House Design: The Future Of Energy-Efficient Green Architecture. Pridobljeno na Passive House Design: The Future of Green Architecture Mesh Design Projects. [27.3.2024].

Passipedia. Building Certification. Pridobljeno na Building Certification [Passipedia EN]. [27.3.2024].

Pasivnagradnja.si.         Faze        pri        gradnji        Pasivne        hiše.        pridobljeno        na https://www.pasivnagradnja.com/faze-pri-gradnji-pasivne-hise/. [27.3.2024].