LIN LUZAR: TEKSTILNI PONAREDKI LAHKO PREDSTAVLJAJO GROŽNJO ALI KORIST DRUŽBI

POVZETEK

Na trgu so v današnjem času dosegljivi različni izdelki boljše ali slabše kakovosti. Ločimo jih tudi med originali in ponaredki. Ponaredki prej predstavljajo grožnjo kot korist družbi, saj so posledice ponaredkov pogosteje daljnosežne in škodljive. Zaščita intelektualne lastnine in zagotavljanje varnosti potrošnikov mora ostati v ospredju vsake družbe. Reševanje težave ponaredkov zahteva širšo podporo med podjetji in potrošniki, saj se s tem varujejo interesi vseh. Originalni izdelki kljub višji ceni predstavljajo kakovost, varnost in inovacijo v tekstilni proizvodnji in trgovini. Takšnega mnenja so tudi potrošniki, ki so bili vključeni v raziskavo s področja proučevanja mnenja o originalnih in ponarejenih tekstilnih izdelkih. Tematika ostaja zanimiva za ugotavljanje izboljšav, ki bi ohranile zaščito originalnih izdelkov.

Ključne besede: tekstil, original, ponaredek, družba

ABSTRACT

Various products of better or worse quality are available in today's market. We can also distinguish between originals and counterfeits. Counterfeits more often pose a threat than a benefit to society, as their consequences are often more far-reaching and harmful. Protecting intellectual property and ensuring consumer safety must remain at the forefront of any society. Addressing the issue of counterfeits requires broader support among businesses and consumers, as this protects the interests of all parties involved. Despite their higher price, original products represent quality, safety, and innovation in textile production and trade. This opinion is shared by consumers who participated in a study on the perception of original and counterfeit textile products. The topic remains interesting for identifying improvements that would maintain the protection of original products.

Keywords: textile, original, counterfeit, society

TEKSTILNI IZDELKI

Uporaba tekstilnih izdelkov sega že v daljno preteklost, kjer so jih ljudje uporabljali tako v praktičnem kot izraznem življenju. Tekstilni izdelki so na splošno funkcionalni, lahko pa se uporabljajo tudi za dekoracijo, predstavljajo družbeni status in sporočajo estetske vrednosti. V vsakdanjem življenju skoraj ni več časa, ko ne bi nosili, uporabljali ali se dotikali tekstilnega izdelka, saj je danes svetovna uporaba tekstilnih izdelkov obsežna in raznolika, s številnimi prihodnjimi in nepredvidenimi aplikacijami (Canavan, 2015).

Tekstilna industrija se zanaša na širok nabor surovin, da trgu in podjetjem zagotovi raznolike rešitve za njihove projekte. Tako imamo na voljo številne vrste blaga (organza, bombaž, poliester, panel, najlon, šifon …), s katerim lahko oblikujemo, šivamo, tkemo, vezemo, pletemo in številne druge tehnike.

Po sklepih Global Industry Analysts, Inc. naj bi svetovni trg tekstila do leta 2017 dosegel 22,9 milijarde ameriških dolarjev. Tekstilna in oblačilna industrija sta bistvena dela svetovnega gospodarstva, ki zagotavljata zaposlitev milijonom v slabih 200 državah. Oblačilna industrija po vsem svetu doživlja spremembe v proizvodnji in organizaciji dela. Sprva je bila proizvodnja tekstila in oblačil omejena na Kitajsko, Indijo, Pakistan in Vietnam. Čeprav so danes industrije geografsko razpršene po vsem svetu, je Kitajska še vedno glavna proizvajalka in izvoznica tekstila na svetu. Svetovna trgovina s tekstilom in oblačili se je leta 1962 povečala za približno 60-krat s 6 milijard ameriških dolarjev, na 395 ameriških dolarjev leta 2003. Tekstilna industrija v Indiji predstavlja 14 % industrijske proizvodnje, zaposluje 45 milijonov ljudi in predstavlja skoraj 11 % delež celotne izvozne košarice države. Izvoz tekstila in oblačil iz Indije se je v zadnjih nekaj letih vidno povečeval (Tandon in Reddy, 2013 ). Po podatkih indijskega ministrstva za tekstil je celoten izvoz tekstila iz Indije v poslovnem letu 2015–2016 znašal 40 milijard ameriških dolarjev. Po oceni indijskega ministrstva za tekstil je tekstilna industrija, trenutno ocenjena na okoli 108 milijard ameriških dolarjev in naj bi do leta 2021 dosegla 223 milijard ameriških dolarjev (Ministrstvo za tekstil-Indija, 2016 ).

Pri izdelavi oblek in drugih tekstilnih produktov moramo vnaprej pomisliti na več stvari. Od velikosti do njenega namena in navsezadnje skoraj najpomembnejšega materiala. Pri izbiri slednjega ima potrošnik na voljo širok izbor materialov najrazličnejših oblik, tekstur, velikosti barv ter še mnogo ostalih specifikacij. Gradniki materialov, ki pokrivajo naš največji organ, kožo, so vlakna, zato je za potrošnika pomembno, da izbere material, katerega lastnosti bodo najbolj ugajale njemu in njegovim kupcem. Tekstilno vlakno je splošen izraz za različne vrste snovi, ki tvorijo osnovne elemente tkanin in drugih tekstilnih struktur. Natančneje je leta 1985 organizacija American Society for Testing and Materials tekstilno vlakno opredelila kot enoto snovi, za katero je značilno, da je razmerje stranic (dolžina, deljena s širino) vsaj 100 in jo je mogoče spreti v prejo ali izdelati v tkanino (Calvin Chang, ... Hai-Quan Mao, 2020).

Tekstilna vlakna se delijo na 3 večje skupine:

• naravna vlakna (bombaž, lan, volna, svila …),
• umetna vlakna iz naravnih surovin (viskoza, liocel, modal …)
• umetna vlakna iz sintetičnih surovin (poliester, poliamid, akril, polipropilen …).

Naravna vlakna: Naravna vlakna so materiali, ki se pridobivajo iz naravnih virov, kot so rastline in živali. Kot najbolj značilna naravna rastlinska vlakna poznamo bombaž, lan, svilo in volno. So biološko razgradljiva in obnovljiva, kar pomeni, da imajo manjši vpliv na okolje v primerjavi s sintetičnimi vlakni. Ta vlakna se pogosto uporabljajo v tekstilni industriji zaradi svojih edinstvenih lastnosti, kot so mehkoba, zračnost, in sposobnost vpijanja vlage, kar jih naredi udobne za nošenje. Trditev, da so vsa umetna vlakna slaba in naravna dobra, je napačna, saj je kakovost odvisna od številnih faktorjev: izvor surovine, od procesov izdelave ter kako le-ti vplivajo na okolje in skupnost (svet metraže.si, a). Naravna vlakna delimo v dve podskupini: rastlinska naravna vlakna in živalska naravna vlakna.

Umetna vlakna: Nekatera umetna vlakna so po specifikacijah zelo podobna naravnim vlaknom in tako posledično zelo prijetna za nošenje. Lahko so tudi precej obnovljiva - odvisno od kemikalij in procesnih sistemov, ki so uporabljeni med postopkom izdelave (svet metraže.si, b). Delimo jih na vlakna, ki so pridobljena iz naravnih surovin, in tista, ki so pridobljena iz sintetičnih.

Umetna vlakna iz naravnih surovin so pridobljena iz naravne celuloze iz različnih vrst lesa. Imajo podobne lastnosti naravnim vlaknom (vpojnost, zračnost, mehkoba). Najbolj značilna sta viskoza in modal.

Umetna vlakna iz sintetičnih surovin so izdelana iz sintetičnih polimerov. Imajo podobno strukturo naravnim vlaknom, toda drugačne lastnosti. Priljubljena so, ker se skoraj ne mečkajo, krčijo in so zelo lahka za vzdrževanje. Najbolj značilna so poliester, poliamid (najlon) in elastan. (svet metraže.si, b).

Za potrošnike je zelo pomembno njihovo udobje v tekstilnih izdelkih, ki jih nameravajo kupiti. Udobje in ustrezen material izdelka posledično vplivata na potrošnikovo počutje, razpoloženje ter morda celo zdravje. Tako morajo vse proizvodnje tekstilnih izdelkov navesti strogo določene podatke, ki kupcem sporočijo, kaj vsebuje izdelek.

Pod obvezno označevanje sodi navajanje surovinske sestave. Surovinska sestava je edini obvezen podatek, ki ga mora proizvajalec ali ponudnik navesti na izdelku, vse ostale podatke lahko navede prostovoljno ali jih po želji preprosto spusti (ZPS, 2019). Po pravilniku o navajanju surovinske sestave in tekstilnih imen sme proizvajalec navajati le slovenska imena tekstilnih vlaken. Poleg imen mora biti obvezno naveden njihov delež v danem proizvodu.

Za boljši odziv potrošnikov proizvajalci in ponudniki poleg obveznih na izdelke navajajo tudi neobvezne podatke. Med neobvezno označevanje sodi navajanje dimenzij in velikosti. Kljub temu da navajanje velikosti ne sodi med obvezne podatke, se nahaja na skoraj vsakem izdelku, ki se nahaja na trgu. V praksi so nam znani sistemi z uporabo črk (XS, S, M, L, XL, XXL, XXL

...) ter sistemi z uporabo številk. Do težav prihaja, ker se v obeh sistemih označevanja iste številke v različnih državah dimenzijsko razlikujejo. Vzrok je v največji meri v razlikah v merah in konstituciji ljudi različnih narodnosti, precej jih povzroča tudi moda (ZPS, 2019). Tako so v različnih državah uveljavljena različna številčenja in bo na primer ženska, ki v Nemčiji redno kupuje obleke številke 40, morala v Italiji za enako velikost kupiti obleko, večjo za 4 številke. Med neobvezne podatke se skoraj vedno na etiketi izdelka znajde oznaka za nego izdelkov. Kljub temu da ta podatek ni obvezen, večini potrošnikov pomeni veliko in jim predstavlja pomemben kos informacije. V Sloveniji je uveljavljena uporaba enakih simbolov kot v ostalih državah EU, v uporabi so simboli, ki jih priporoča organizacija GINETEX (Mednarodna organizacija za označevanje vzdrževanja tekstilnih izdelkov) in jih določa standard SIST EN ISO 3758 (ZPS, 2019).

Trenutno je v uporabi 5 simbolov, ki nam povedo, kako pravilno negujemo izdelek:

• pranje: kadica,
• beljenje: trikotnik,
• sušenje: kvadrat,
• likanje: likalnik,
• profesionalna nega: kvadrat.

Med iskanjem obleke, ki bo potrošnikom najbolj ustrezala, se mnogi nanašajo na uspehe proizvajalcev pri izboljšanju materialov in postopkov izdelave ter pri varovanju zdravja ljudi in okolja. Te oznake so na izdelkih lahko vidne v obliki teksta ali oznak. Zlasti pri oznakah moramo biti potrošniki zelo previdni, saj mnogokrat proizvajalec navede svojo oznako z namenom, da bi poudaril prednost izdelka, za uporabo drugih pa morajo ponudniki pridobiti posebno dovoljenje pri določenih zaupanja vrednih organizacijah, ki predstavljajo preverjeno kakovost. Med nekatere izmed oznak posebnih kakovosti in ekoloških prednosti sodijo:

• ÖKO tekstil,
• Ecolabel znak za okolje: okoljska marjetica.

PONAREJANJE TEKSTILNIH IZDELKOV

Preden predstavimo ponarejanje tekstilnih izdelkov, bomo na kratko predstavili vrednost in značilnost originalnih izdelkov. Ko govorimo o originalnih izdelkih, moramo predstaviti pojem intelektualna lastnina, ki predstavlja »utelešenje« originalnih izdelkov. Je pomemben del premoženja podjetja - predstavlja neopredmetena sredstva, ki jih je za optimalno dosego vrednosti potrebno ustrezno zaščititi in upravljati z njimi. Optimalno upravljanje z intelektualno lastnino na več načinov pomaga umestiti podjetje med vodilne v panogi - poveča prepoznavnost izdelkov oz. storitev, odpre nove poslovne možnosti, prinaša komercialno prednost pred konkurenti in zagotavlja svobodo delovanja na trgu. Neustrezna zaščita ali nezavedanje o vrednosti lastne intelektualne lastnine (in s tem originalne blagovne znamke), konkurentomomogoča kopiranje in obiranje plodov dolgotrajnega razvoja, odpira nepotrebne spore in povzroča izgubo tako finančnih sredstev kot tudi ugleda in poslovnih priložnosti. Del težko zasluženega ugleda, položaja in tržnega deleža tako podjetje dobesedno podari konkurentom (gzs.si).

Ponarejanje je opredeljeno kot »praksa proizvajanja izdelkov, pogosto podrejene kakovosti in njihova prodaja pod imenom blagovne znamke brez dovoljenja lastnika«. Ponarejanje po WIPO-World Intellectual Property Organization, opredeljuje imitacijo originalnega produkta, na katerem je oznaka ponarejenega izdelka zamenljiva z oznako izvirnega izdelka in natisnjena brez odobritve lastnika registriranega lastnika (Turčinović, 2009). Predmet ponarejanja v skladu z URSIL - Urad Republike Slovenije za intelektualno lastnino je obravnavan kot »blago, skupaj z embalažo, ki brez dovoljenja nosi blagovno znamko, ki je bodisi enaka blagovni znamki, veljavno registrirani glede istovrstnega blaga, bodisi je v njenih bistvenih lastnostih ni mogoče razlikovati od take blagovne znamke, in ki s tem krši pravice imetnika blagovne znamke« (URSIL, 2009).

Ponarejanje tekstilnih izdelkov je staro kot civilizacija sama. Ponarejanje se je najverjetneje pojavilo že z začetkom trgovanja. Že v obdobju rimskega cesarstva so ljudje zapravljali na dragih stvareh, saj so le-te takrat predstavljale posameznikovo premoženje. Filozof Cicero je zaznamoval veliko prelomnico v industriji ponarejanja, ko je z namenom odobravanja in sprejema med elito rimskega cesarstva dal izdelati mizo iz lesa limonovca, ki je bila za tisti čas luksuzno premoženje. Ker je miza simbolizirala bogastvo in so si jo zaželeli mnogi, ki si je v prvotno zasnovani obliki niso mogli privoščiti, tako, so začeli ljudje množično proizvajati ter kupovati cenejšo, vendar na pogled skoraj enako mizo. Tako so se v nadaljevanju v Rimu začeli ponarejati tudi kipi in slike, kar je povzročilo, da jih je rimska vlada zaradi razširjenosti dala prepovedati.

V srednjem veku se je oblika ponarejanja izdelkov nahajala na dvorih premožnih kraljev ter plemičev. Ti so najeli umetnike, da naredijo kopije oblek in umetniških del, s čimer bi plemstvo opozorilo na svoj stas ter premoženje. Podobna oblika ponarejanja se je nato nadaljevala tudi v renesančnem obdobju, kjer so bogati plačali umetnikom, da jim reproducirajo, plemstvu ljuba umetniška dela, ki so nato krasila njihove domove.

Skozi čas se je tekstilna industrija revolucionirala, z njo pa hkrati tudi ponarejevalci. Že v 19. stoletju je ponarejanje prizadelo mnoga svetovno znana imena blagovnih znamk, ki so še danes simbol prestiža in bogastva. Z namenom, da bi preprečil proizvajanje ponaredkov, je sin lastnika podjetja Louis Vuitton v letu 1896 dal izdelati in zaščititi logotip LV ter japonske cvetlične simbole, ki jih na izdelkih LV opazimo še danes. Kljub zaščiti so bili ponarejevalci korak pred njim; podkupovali so ljudi, da so si od njih lahko sposodili izvirne izdelke, ki so jih nato ponaredili (Thomas, 2008-2009 v Turčinović, 2009). Z razvojem tehnologije je za ponarejevalce, postalo vse lažje izdelovati in prodajati ponarejene izdelke, saj so jih lahko z razvojem spletne prodaje pošiljali po celotnem svetu. Ponarejanje, v obliki, kot jo poznamo danes, se je začelo po 2. svetovni vojni (Harvey, 1988 v Turčinović, 2009). Takrat so se s ponarejanjem ukvarjale predvsem države v razvoju. Mojstrica ponaredkov je bila Japonska (Jurič, 2017). Po mnenju avtorjev Trstenjak in Dobovšek (2013), naj bi bila prestolnica ponaredkov še danes ne daljna soseda Japonski; Kitajska.

Obstajajo štiri glavne vrste ponarejanja. Podjetje, ki izdeluje izdelek enak ali podoben že obstoječemu izdelku, imenujemo tržni sledilec. Ločimo štiri osnovne strategije tržnih sledilcev:

• Ponarejevalec - izdeluje izdelke, ki so skoraj oziroma popolnoma identični izdelku vodilnega podjetja, vključno z logotipom podjetja, in jih prodaja na črnem trgu preko preprodajalcev.
• Kloner - posnema izdelke, ime in embalažo vodilnega podjetja z izjemo manjših sprememb (različne črke v imenu, prilagojen dizajn …).
• Posnemovalec - posnema nekatere stvari, vendar ohranja razlike pri embalaži, cenah, oglaševanju ali lokaciji.
• Prilagojevalec - izdelke vodilnega podjetja spremeni, izboljša ter praviloma izbere druge trge kot vodilno podjetje.

Distribucija ponarejenega blaga po celem svetu postaja čedalje donosnejši posel organiziranih kriminalnih združb. Ponarejanje izdelkov je kompleksen pojav, ki predstavlja eno izmed devetih najpogostejših oblik organizirane kriminalitete ([UNODC], 2010). Ponarejanje je posel, ki je voden s strani mafijskih in kriminalnih združb, ki postaja dandanes popularnejši od trgovanja z drogo, saj je v času recenzije donosnejši, ob odkritju storilca pa so kazni milejše. Po poročilih mnogih držav je razvidno, da se proizvodnja ponaredkov povečuje iz leta v leto, po raziskavi EUIPO & Europola, naj bi med pandemijo COVID-19, proizvodnja in preprodaja bila ključna dejavnost kriminalnih združb (EUIPO&Europol, 2022). Po poročilu o stanju ponarejanja in piratstva v Evropski uniji iz leta 2017 (EUIPO&Europol, 2017), je znano, da proizvodnja in preprodaja ponarejenih tekstilnih izdelkov ni povsem nedolžna oblika kriminala, saj se proizvajalci poleg proizvodnje ponarejenega tekstila ukvarjajo tudi z drugimi vrstami kriminala (trgovino z ljudmi, trgovino z drogami, prostitucijo, spolnim suženjstvom itd.). Problematika ponarejenega tekstila ni le ustvarjanje neobdavčenega dobička, ki oškoduje državo, ampak imajo ponaredki vpliv tudi na zdravje uporabnikov. Ponarejeno blago je zaradi svoje ugodne cene pogosto manj kvalitetno. Poleg tega je laboratorijsko nepreverjeno, kvaliteta blaga pa ne zadostuje evropskim in drugim standardom kakovosti. V skrajnih primerih se uporaba ponarejenih tekstilnih izdelkov lahko konča tudi s smrtjo (Dobovšek & Trstenjak, 2013).

Ponarejanje tekstila ter drugih izdelkov doživlja ogromen porast. Trgovinski problem v višini 30 milijard dolarjev v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, danes presega že skoraj 600 milijard dolarjev, trendi pa kažejo, da naj bi v ne daljni prihodnosti ta številka narasla na 1,8 bilijona dolarjev, kar je več od bruto domačega proizvoda mnogo svetovnih držav (Handfield, 2021). Nizkocenovna, toda visoka tehnologija, ki prinaša visoke dobičke, je odlična pot do hitrega zaslužka ponarejevalcev. Ponarejevalci se pri svojem delu srečujejo z malo stroški. Izognejo se stroškom z ustvarjanjem novih izdelkov, ki zahtevajo ogromno oglaševanja, raziskav, kontrol kakovosti in sprejemljivim minimalnim plačam. Brez vseh teh stroškov ponarejevalcem ostane ogromno prihranjenega časa in predvsem denarja. Tudi potrošniki so dandanes vse bolj pripravljeni odšteti denar, tudi če vedo, da je izdelek ponarejen. Tako ponarejevalcem ustvarijo vse večje povpraševanje in pospešujejo porast trgovine s ponarejenim blagom in tekstilom. Razvoj tehnologije, predvsem interneta, je ponarejevalcem omogočeno prodreti na vse svetovne trge. Agenti (pandabuy, hagoobuy …) so z razvojem svoje spletne strani omogočili dostop do Kitajskega trga ponaredkov vsem, ki se za nakup zanimajo. Vse znamke, ki jih danes vidimo na panojih med vožnjo z avtom ali med reklamo na televiziji, so za oglaševanje porabile milijarde dolarjev letno. Rezultat tega je, da so danes prepoznane po celotnem svetu. Znamke, kot so Louis Vuitton, Gucci, Balenciaga, Prada in še mnoge druge so za razvoj in oglaševanje svojih izdelkov zapravile kupe denarja, zato so njihovi izdelki za mnoge nesprejemljivo dragi. Na cenovni problem s svojimi ugodnimi ponaredki lahko odgovorijo ponarejevalci. Vodilna podjetja morajo za svoje delovanje plačevati davke, medtem ko se jim ponarejevalci s svojo črno trgovino spretno izognejo in so lahko zaradi nižjih cen zelo konkurenčni (Klasinc, 2015). Ponarejanje se lahko deli na več oblik. Najpogostejše so posredno in neposredno ter zavajajoče in nezavajajoče.

Harvey in Ronkainen v svojem članku (Harvey & Ronkainen, 1985) trdita, da se ponarejanje deli na dve obliki; posredno in neposredno strategijo, kjer neposredno strategijo ponarejanja delita na dva dela. Tovrstno strategijo ponarejanja je treba deliti na način izdelave izdelka in kako je posrednik vmešan v ponarejanje.

Pri prvi izmed dveh oblik neposrednega ponarejanja, ponarejanje pritegne tuja podjetja, ki želijo ponarediti izdelek vodilnega podjetja. Primer lahko razložimo na podjetju X in podjetju Y. Podjetje X se odloči za ponarejanje izdelka Y, ki ga ponareja v drugi državi. Po končani proizvodnji izdelka Y le-tega proda v svoji izvorni državi. S proizvajanjem v drugi državi, te so večinoma manj razvite (prej omenjene; Indija, Maroko, Tajvan in druge), kjer je zakonodaja za ponarejanje ohlapnejša, delovna sila pa je cenejša, se podjetje X v veliki možnosti izogne, da bi ga tožili.

Pri drugi obliki neposredne strategije ponarejevanja gre za to, da uslužbenec v nekem podjetju krade in posreduje podatke drugemu podjetju, ki s pridobljenimi podatki izdelek proizvede v matični državi ponarejevalca ter nato izdelek proda na izvirnem trgu. Tovrstne tatvine znotraj podjetja so le redkokdaj kaznovane, saj je težko odkriti storilca.

Pri posrednem ponarejanju gre za strategijo, pri kateri posameznik ali podjetje, ki želi ponarediti izdelek, najame agenta, ki nato ukrade zaupne podatke o izdelku ali kar celoten izdelek. Izdelek je ponarejen na cenejšem trgu, vendar prodan v drugi državi. Pri posredni strategiji ponarejanja, v primerjavi z neposredno, ponarejevalec izdelka ne kupi sam, ampak najame agenta.

Zavajajoča in nezavajajoča oblika ponarejanja je najpogostejša oblika razlikovanja med avtorji, ki obravnavajo tovrstno problematiko. Avtorja Grossman in Shapiro (Grossman & Shapiro, 1986) sta bila ena prvih in najobsežnejša pri razlagi tovrstne oblike. Tovrstna oblika ponarejanja temelji na proizvajalcu, ki že vnaprej predvideva, ali bo izdelek proizveden kot viden ponaredek, ali bo proizveden kot original, ki se bo tako pod pretvezo originala tudi prodajal.

Zavajajoče, angleško deceptive, ponarejanje je način, pri katerem prevara temelji na ukani kupca, kateri ne ve, da je izdelek, ki ga kupuje, ponarejen. Gre za izdelek, ki kupca prevara s popolno kopijo izvirnega izdelka in le redki lahko opazijo, da gre za ponaredek (Grossman & Shapiro, 1986).

Pri nezavajajočem ponarejanju, angleško non-deceptive, gre za stanje, ko tako kupec kot prodajalec vesta, da izdelek, ki je ponujen ni originalen, zato temu primerno prodajalec spusti ceno. Kupec bo z nakupom vedel, da je izdelek ponarejen in je dolžen sprejeti tveganje.

IZVORNE DRŽAVE PONAREDKOV

Spekter dobrin, ki se lahko ponaredijo, je z leti postal ogromen. Ponaredki v nakitu, urah, torbice, parfumi, tudi stroji, uporabljeni v tovarnah, kemikalije ter rezervni deli. Poleg teh se ponarejajo tudi običajni potrošni izdelki, kot so igrače, zdravila in živila, ki lahko zaradi slabe kvalitete vplivajo na zdravje uporabnika (OECD/EUIPO, 2017).

Ponarejeni izdelki izvirajo iz praktično vseh ekonomij, po vseh kontinentih sveta. Kakorkoli, pa je po poročilu OECD/EUIPO, 2016, največje število ponaredkov, zaseženih v vzhodni Aziji, na Kitajskem in v Hong Kongu, pri čemer je bila Kitajska med letoma 2011-2013 odgovorna za 80 % vseh zaseženih ponaredkov v drugih državah (OECD/EUIPO, 2016). Glavna izvoznica ponarejenega tekstila in oblek na svetu je Kitajska. Poleg nje so nekatere pomembne izvoznice tudi Vietnam, Tajska, Kambodža in Malezija, ki svoje izdelke izvažajo po svetu direktno ali preko Hong Konga (Kitajska) ali Singapurja. Indija, Pakistan in Bangladeš so tudi pomembne proizvajalke ponarejenega tekstila in oblek, ki svoje izdelke izvažajo v EU, ZDA, Kuvajt in Saudovo Arabijo. Tudi Turčija, Tunizija in Maroko so tudi označene kot pomembne izvoznice, ki so predvsem usmerjene na evropski trg (OECD/EUIPO, 2017).

Kriminalne združbe se v vzhodni Aziji zelo razlikujejo po velikosti in prefinjenosti izdelave. Tiste, katerih glavni namen je oskrba s presežki ali izdelki s tovarniškimi napakami, se za svoje ponaredke poslužujejo enakih metod izdelave kot licenčni proizvajalci. Skupine organizirane kriminalitete, ki se danes poslužujejo izdelave ponarejenega tekstila in oblačil priznanih blagovnih znamk na Kitajskem, so sprva financirali bogati poslovneži iz Hong Konga, Kitajske in Tajvana. Pobude za proizvodnjo ponarejenih izdelkov se vedno pojavijo, kadar povpraševanje po novem izdelku zahteva nove dobavne verige (Dobovšek & Trstenjak, 2013). Kot smo omenili, je torej Kitajska glavna svetovna izvoznica ponarejenih oblek in ostalih proizvodov. Poleg nje so Indija, Maroko, Turčija, Tunizija, Pakistan, Vietnam, Kambodža in Malezija tudi pomembne svetovne države, ki se ukvarjajo s ponarejanjem oblek in tekstila. Blago pogosto vsebuje logotip in dizajn enak originalnemu izdelku ali se včasih malce razlikuje v nekaterih podrobnostih, prodajalci pa se s prodajo izognejo davkom.

GOSPODARSKI VPLIV PONAREDKOV NA SVETOVNI TRG

Ponarejanje postaja vse resnejši problem, ki se širi na celoten svet. Letno tovrstna oblika kriminala podjetjem po svetu povzroča ogromne materialne izgube, posledice občuti tudi država in navsezadnje nedolžni delavci, med katerimi jih letno ogromno izgubi službe na račun ponarejanja. Po poročilu EUIPO (2024) je bila skupna izguba, med letoma 2018-2021, zaradi tekstilnih ponaredkov in oblek ocenjena na 5.2 % skupne prodaje, oziroma skoraj 12 milijard evrov, pri čemer sta največjo škodo utrpeli Nemčija in Italija. Izgube posameznih držav nihajo med 10.8 % v Cipru do 3.8 % v Španiji (EUIPO, 2024).

Visoka intenzivnost intelektualne lastnine v industriji oblačil in njena visoka stopnja vključen osti v svetovni trg je zato še posebej dovzetna za ponarejanje. Po izračunih študije (OECD/EUIPO, 2016), je svetovna trgovina ponarejenih oblačil in tkanin leta 2013 znašala 27,7 milijarde USD (20,3 milijarde EUR), kar predstavlja 11 % svetovne trgovine z oblačili in tekstilnimi tkaninami ter industrijo uvršča na tretje mesto, ki sta jih prizadela ponarejanje in piratstvo v relativnem smislu (tj. kot odstotek svetovnega uvoza v kategoriji izdelkov) in peti po vrednosti (OECD/EUIPO, 2017). Zaradi neprijavljenih poslovanj in produkcije ponarejenega tekstila trpijo države, ki so davčno oškodovane. Denar, ki bi lahko bil porabljen za razvoj šol, infrastrukture, vojske ali zdravstva, je sedaj v rokah kriminalnih združb, ki svoj zaslužek prosto porabljajo in širijo svoje tovarne. Letni promet po poročilih EUIPO iz leta v leto raste in naj bi danes že presegla 460 milijard dolarjev, kar predstavlja 2.5 % svetovne trgovine in trend iz leta v leto strmo narašča. Po oceni National Crime Prevention Council, naj bi bil danes trg s ponaredki vreden 2 trilijona ameriških dolarjev letno. Niso pa le države edine, ki trpijo zaradi ponarejanja oblek in tekstila. Med letoma 2020-2021 naj bi zaradi proizvodnje in preprodaje ponarejenih oblačil in tekstila, službeizgubilo več kot 160 000 ljudi v evropski uniji (EUIPO, 2024) ter kar 300 000 v ZDA (Nguyen & Li, 2022). Za primerjavo je bilo med letoma 1993 in 2005 zaradi ponarejevanja izgubljenih okoli 270 tisoč služb po celem svetu (Turčinović, 2009). Medtem ko se osebe, ki so prej opravljala svoja delovna mesta, odpravijo iskati nove službe jih vsaj 6 % ne najde nobene nove zaposlitve. Ostali, ki na srečo najdejo novo službo, se večinoma zadovoljijo z znatno nižjo plačo kot prej. Nazadnje se mnogi delavci, ki so izgubili službo, odločijo pridružiti industriji ponarejanja oblek in tekstila, kjer tvegajo svoje zdravje, saj v industriji ponaredkov ni varnostnih protokolov, delavskih pravic ali predpisov. Na račun ponarejevalcev ne izgubljajo vsi. Poštne službe in transportna podjetja so mnogokrat zadolžena za prevoz ponarejenih oblačil, ki jih proizvajalci pošljejo svojim strankam po svetu. Poročila držav o zasegu ponarejenih izdelkov leta 2011-2013 so pokazala, da je bilo v povprečju skoraj 62 % vseh zaseženih ponaredkov poslanih s poštno pošiljko, sledila sta zračni in vodni transport, ki sta dodala 20 % in 9 %, medtem ko je cestni transport doprinesel 7 %. Ostali načini prevoza so bili zanemarljivi (OECD/EUIPO, 2016).

VPLIV PONAREDKOV NA POTROŠNIKA

Ob nakupu ponaredka se hkrati sproži več dejavnikov, ki vplivajo tako na necenovne kot na cenovne dejavnike. Po mnenju Turčinovićove (2009), so najpomembnejši dejavniki, ki vplivajo na porabnika sociološki, psihološki in ekonomski.

Sociološki vpliv: Znanih je več socialnih vplivov na potrošnika. Nekateri so tržno usmerjeni in izhajajo iz trga dobrin, kot so vpliv medijev, oglaševanja, promocije in netržno usmerjeni zunanji vplivi, ki se povezujejo z družino, kulturo in prijatelji. Od vsakega posameznika je odvisno, kateri skupini daje prednost, kakšne so njegove norme in načela. Nekaterim potrošnikom več šteje mnenje družine in družbe o nakupu, drugi si želijo kupiti kavbojke, ki jih promovira znan pevec, spet tretjim je pomemben neposreden pristop trženja izdelka. Ponudba in izbira se večata iz leta v leto z njima pa je mogoče čutiti vse večji pritisk na potrošnika. Velik vpliv pri socialnih vidikih nakupa ponarejenih izdelkov igra tudi socialna odgovornost posameznika. Kljub oglaševanju, ki zagovarja, da je ponarejevanje slabo za družbo in ekonomijo ter raziskavam, ki trdijo, da ponarejanje škodi podjetjem in gospodarstvu, se mnogo ljudi vseeno odloči za nakup ponaredkov (Turčinović, 2009).

Psihološki vpliv: Tudi ta vidik, kot sociološki, spada med necenovne dejavnike, ki vplivajo na potrošnika pri nakupu ponarejenega tekstila in oblek. Psiholoških dejavnikov je več, nekateri izmed njih so motivacija, vedenje, potrebe, percepcija, učenje in osebnost.

Po raziskavah (Seahee, 2008) je razvidno, da bo nekdo, ki nima negativnega mnenja in slabih izkušenj s ponarejanjem, prej kupil ponarejeni izdelek kot nekdo, ki temu nasprotuje. Hkrati potrošniki, ki gojijo negativne občutke in predsodke do proizvajalcev znanih blagovnih znamk, raje kupijo ponaredek, pa čeprav bi lahko nakup originala finančno zmogli. Nekateri potrošniki so po raziskavah (Wee & Tan & Cheok, 1995) prepričani, da z nakupom ponaredka, sebe vidijo kot varčevalne in nadvse uspešne kupce, ki niso podlegli vplivom medijev, ter promociji izdelkov vodilnik podjetij.

Ekonomski vpliv: Po mnenju anketirancev, katerih anketo so pripravili Prendergast & Chen & Phau (2002), se je pokazalo, da je cena glavni in najpogostejši vzrok, da se potrošniki odločijo za nakup ponarejenih oblek in tekstila. Cena je za kupce pomembna ne glede na to, ali je izdelek ponarejen ali izviren. Kupec torej dobi precej dobro kvaliteto za ceno, ki večinoma vidno odstopa od cene originala. Ponaredek je za kupca večinoma dobrina, s katero je po razumno ugodni ceni zadovoljil svoje materialno-družbene potrebe in pri kateri je dobro pretehtal kakovost izdelka in ceno. Nimajo vsi enakega mnenja o ponaredkih. Nekateri, se z razmerjem med ceno in kakovostjo produkta ne obremenjujejo ter prednost dajejo nižji ceni, medtem ko drugi kupci, ki zelo gledajo na razmerje med visoko ceno in visoko kakovostjo, izražajo vidno negativen odnos do nakupa ponaredkov (Turčinović, 2009).

Pregled literature področja ponarejanja tekstilnih izdelkov nam je dal osnovo, da smo izvedli lastno raziskavo iz tega področja. Zanimalo nas je namreč mnenje potrošnikov o originalnih tekstilnih izdelkih in ponaredkih. V spomladanskih mesecih letošnjega leta smo izvedli anonimno anketo s pomočjo aplikacije in anketo razposlali preko družbenih omrežij do znancev in širše. Pridobili smo mnenje 168 anketirancev, ki so se odzvalina našo prošnjo . Izrazili so svoje mnenje. Med anketiranci je bilo 55 % moških in 43 % žensk. Največ anketirancev je bilo mladih, do 30 let (54 %). 21 % je bilo starih med 41 in 50 let, 11 % je predstavljalo starostno skupino med 51 in 60 let, 7 % je bilo starih med 31 in 40 let in enak odstotek je bilo starih nad 60 let. Po statusu so se anketiranci razporedili med dijake/študente (52 %), zaposlen (43 %) brezposelen (0 %) in upokojence (5 %). Mladi imajo manjše mesečne dohodke, zato so med anketiranci prevladovali tisti do 1000 eur mesečnega dohodka. Takšnih je bilo 45 %, nekaj več (23 %) je imelo dohodek med 1000 in 1500 eur, ostali so imeli višje mesečne dohodke. Dobra tretjina jih je mnenja, da ponaredki v tekstilu niso enako kakovosti kot originali. Za original jih je malo (22 %) pripravljenih dati dodatni strošek pri nakupu, se pa strinjajo, da je kakovost ponaredkov neprimerljivo slabša od kakovosti originalov. Pridobili smo tudi odgovor na osnovno vprašanje, ki nas je zanimalo. Anketiranci so v 73 % mnenja, da ponarejeni izdelki ne predstavljajo koristi družbi, temveč prej grožnjo. S tem je mišljen celoten pogled oziroma vpliv ponaredkov (sociološki, psihološki, predvsem pa ekonomski vpliv). Ko smo preverili nakupne navade anketirancev, smo ugotovili, da jih nekaj manj kot polovica (45 %) nakupuje v trgovinah z originali (tudi spletne trgovine), da jih 57 % kupuje v mešanih trgovinah, kjer ponujajo originale in tudi ponaredke ter manj znane blagovne znamke. Četrtina vprašanih raje nakupuje direktno v trgovinah z originali, ne preko spleta. Skoraj vsem anketirancem (96 %) zelo veliko pomeni odnos med kakovostjo in ceno.

SKLEPNE UGOTOVITVE

Originalni tekstilni izdelki predstavljajo kakovost, zanesljivost in inovacijo v tekstilni industriji. So rezultat natančnega dela, raziskav in razvoja, ki vključujejo izbiro kakovostnih materialov in upoštevanje strogih standardov proizvodnje. Originalni izdelki pogosto vključujejo patente, dizajne in blagovne znamke, ki so zaščiteni z zakonodajo o intelektualni lastnini. Te zaščite zagotavljajo, da podjetja, ki vlagajo v razvoj novih tehnologij in dizajnov, lahko zaščitijo svoje naložbe in nadaljujejo z inovacijami. To ustvarja bolj dinamično in napredno industrijo, ki ponuja visoko vrednost potrošnikom.

V nasprotju s tem ponaredki običajno ne dosegajo enake ravni kakovosti in zanesljivosti kot originalni izdelki. Proizvajalci ponaredkov pogosto uporabljajo cenejše materiale in proizvodne postopke, da znižajo stroške. Rezultat so izdelki, ki se lahko hitro obrabijo, ne ustrezajo varnostnim standardom in ne ponujajo enakega udobja kot originalni izdelki. To lahko vodi do razočaranja potrošnikov, ki pričakujejo določeno raven kakovosti in vzdržljivosti.

Poleg tega originalni izdelki igrajo ključno vlogo pri podpori zakonite ekonomije. Podjetja, ki proizvajajo te izdelke, ustvarjajo delovna mesta, plačujejo davke in prispevajo h gospodarski rasti. Vlagajo tudi v trajnostne prakse, kot so etično pridobivanje surovin in zmanjšanje okoljskega odtisa, kar pogosto ni prioriteta pri proizvodnji ponaredkov. Ponaredki, po drugi strani, pogosto delujejo zunaj teh zakonitih okvirov, kar lahko vodi do negativnih družbenih in ekonomskih posledic. Proizvodnja in distribucija ponaredkov lahko spodkopavata zakonite podjetnike in zmanjšujejo možnosti za pravično konkurenco. Prav tako lahko spodbujajo črne trge in druge oblike nezakonitih dejavnosti, ki škodujejo celotni družbi.

Z drugimi besedami lahko povzamemo, da čeprav lahko ponaredki omogočijo dostop do modnih trendov širšemu krogu ljudi, je ta dostop dosežen na račun kakovosti, varnosti in trajnosti. Originalni tekstilni izdelki ponujajo več kot le blagovno znamko; ponujajo zanesljivost, inovacijo in prispevek k trajnostnemu razvoju. Zato je podpora originalnim izdelkom ključna za ohranjanje zdravja tekstilne industrije in zagotavljanje trajnostne prihodnosti za vse vpletene.

Iz raziskave lahko zaključimo, da imajo originali pomembno vlogo na trgu. Potrošniki imajo v originalne tekstilne izdelke zaupanje. Verjamejo, da s tem dobijo kakovostne izdelke, pa čeprav je zanje potrebno odšteti več denarja. Pri tem močno občutijo vplive, ki jih originali vsebujejo. Kot lahko zaključimo, se potrošniki, ki kupujejo originale zavedajo, da je pri proizvodnji in prodaji originalnih izdelkov prisotnih več vplivnih dejavnikov, ki na koncu prinesejo kakovostni izdelek za višjo ceno. Članek z lastno raziskavo je zanimiv za širšo javnost, saj lahko vidijo mnenje družbe o tekstilnih originalih in ponaredkih. Nedvomno so spoznanja zanimiva za strokovnjake proizvodnje in prodaje originalnih tekstilnih izdelkov. V prihodnosti se morajo osredotočiti na poglobljeno raziskovanje ekonomskih vplivov ponaredkov na zakonite proizvajalce, vključno z izgubo prihodkov in delovnih mest, ter na analizo potrošniške percepcije in vedenja v povezavi z nakupom ponaredkov. Prav tako bi bilo koristno preučiti vpliv ponaredkov na inovacije in razvoj v industriji, saj kršenje intelektualne lastnine lahko zmanjša motivacijo za vlaganje v nove tehnologije in dizajne. Pomembno je tudi raziskati varnostne in zdravstvene vidike, ki jih ponaredki predstavljajo potrošnikom, ter vlogo organiziranega kriminala v proizvodnji in distribuciji ponarejenih izdelkov. Skozi te raziskave bi lahko strokovnjaki razvili celovite strategije za boj proti ponaredkom, ki bi vključevale izobraževanje potrošnikov, izboljšane zakonodajne okvire in učinkovitejše načine za identifikacijo in preprečevanje širjenja ponarejenih tekstilnih izdelkov.

VIRI IN LITERATURA

Canavan, K. (2015). Chapter 21 - Applications of Textile Products. sciencedirect. Pridobljeno iz                       https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/B9781845699314000210. [27.6.2024].

Dobovšek, B., & Trstenjak, S. (2013). Ponaredki blagovnih znamk višjega cenovnega razreda. Pridobljeno iz https://www.fvv.um.si/rV/arhiv/2013-1/08_Trstenjak_Dobovsek.html. [28.6.2024].

EUIPO&Europol. (2017). 2017 Situation Report on Counterfeiting. Pridobljeno iz https://www.europol.europa.eu/cms/sites/default/files/documents/counterfeiting_and_piracy_i n_the_european_union.pdf. [28.6.2024].

EUIPO&Europol. (2022). Intellectual Property Crime Threat Assessment. Luxembourg: Publications Office of the European Union. [27.6.2024].

Grossman, G., & Shapiro, C. (1986). COUNTERFEIT-PRODUCT TRADE. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/publication/4980364_Counterfeit-Product_Trade. [29.6.2024].

Gospodarska zbornica Slovenije. Zakaj zaščititi intelektualno lastnino?. Pridobljeno iz https://www.gzs.si/skupne_naloge/inovativna_slovenija/vsebina/Intelektualna-lastnina/zakaj- scititi-intelektualno-lastnino. [13.7.2024].

Handfield, R. (2021). Counterfeiting is on the rise, and projected to exceed $3 trillion in 2022. NC State university. Pridobljeno iz https://scm.ncsu.edu/scm-articles/article/counterfeiting-is- on-the-rise-projected-to-exceed-3-trillion-in- 2022#:~:text=Counterfeiting%20has%20grown%20from%20a,domestic%20product%20of% 20most%20countries. [28.6.2024].

Jurič, D. (2017). Potrošnja ponaredkov in imitacij iz svetovne mode. Pridobljeno iz http://dk.fdv.uni-lj.si/magistrska_dela_2/pdfs/mb22_juric-david.pdf. [27.6.2024].

Klasinc, R. (2015). Ponaredki kot ena najpogostejših kršitev blagovnih in storitvenih znamk. Pridobljeno iz https://core.ac.uk/download/pdf/67596316.pdf. [17.7.2024].

Michael J. Yaszemski, S. E.-E. (2020). Biomaterials Science (Fourth Edition). Academic Press. Pridobljeno iz file:///C:/Users/Lin_Inja/Downloads/Wagner%20et%20al%20%20(ed)%20 Biomaterials%20Science%20An%20Intro%204th,%202020.pdf. [5.7.2024].

Ministrstvo za tekstil-Indija. (2016). Annual report 2016-2017. New Delhi. Pridobljeno iz https://www.texmin.nic.in/sites/default/files/ar_16_17_ENG.pdf. [28.6.2024].

Nguyen, T., & Li, T. (2022). The analysis of counterfeits and their impact. doi:10.31276/VMOSTJOSSH.64(3).55-64

OECD/EUIPO. (2016). Trade in Counterfeit and Pirated Goods: Mapping the Economic Impact. Paris: OECD Publishing. Pridobljeno iz https://euipo.europa.eu/tunnel- web/secure/webdav/guest/document_library/observatory/documents/Mapping_the_Economic

_Impact_study/Mapping_the_Economic_Impact_en.pdf. [17.7.2024].