MIJA PROSINEČKI: STALIŠČA STARŠEV DO CEPLJENJA OTROK

POVZETEK

Cepljenje otrok je eden izmed najpomembnejših javnozdravstvenih ukrepov, ki bistveno prispeva k zmanjšanju obolevnosti in umrljivosti zaradi nalezljivih bolezni, tako med otroško kot odraslo populacijo. V zadnjih letih je upad precepljenosti proti infekcijskim boleznim prerasel v globalni problem, kar je posledica upada učinkovitosti cepilnega programa. Na uspešnost le-tega vpliva več dejavnikov, med njimi tudi mediji in laična javnost, ki pogosto podajajo napačne oziroma nepreverjene informacije o cepljenju. Kljub dokazani učinkovitosti in varnosti cepiv pa so tarče zgoraj omenjenih mnogokrat nezanesljivih virov starši, med katerimi se pojavljajo različna stališča glede cepljenja svojih otrok. Ta stališča pogosto temeljijo na razlogih, kot so nezaupanje v zdravstveni sistem, osebne izkušnje, kulturna ali verska prepričanja, strah pred cepivi, razvpiti neželeni učinki in podobno. Namen raziskave je preučiti stališča, prepričanja in skrbi staršev glede cepljenja, ki so pripeljala do nižje udeležbe otrok v cepilnem programu v Sloveniji; ugotoviti, zakaj vedno več staršev nasprotuje cepljenju, in morebitne vzroke povezati z virom informacij, izobrazbo ter prepričanji respondentov. V splošnem večina anketiranih staršev podpira cepljenje svojih otrok, vendar manjša skupina ostaja skeptična zaradi strahu pred neželenimi učinki in nezaupanja v informacije.

Ključne besede: otroci, cepiva, cepilni koledarji, mnenja staršev ABSTRACT

Vaccination of children is one of the most important public health measures,

significantly contributing to the reduction of morbidity and mortality from infectious diseases in both the child and adult populations. In recent years, the decline in vaccination rates against infectious diseases has become a global issue, resulting from a decrease in the effectiveness of immunization programs. Several factors influence the success of these programs, including the media and the general public, who often disseminate incorrect or unverified information about vaccines. Despite the proven efficacy and safety of vaccines, parents, who are the targets of the unreliable sources, hold various attitudes towards vaccinating their children. These attitudes often stem from reasons such as distrust in the healthcare system, personal experiences, cultural or religious beliefs, fear of vaccines, widely publicized adverse effects, and more. The purpose of this study is to examine the attitudes, beliefs, and concerns of parents regarding vaccination that have led to lower participation rates of children in the immunization program in Slovenia. Furthermore, the study seeks to identify the reasons behind the growing opposition to vaccination among parents and to examine how these reasons are related to the sources of information, education, and beliefs of the respondents. In general, most surveyed parents support vaccinating their children, but a smaller group remains skeptical due to fears of side effects and distrust of the information.

Key words: children, vaccines, vaccination schedules, parental attitudes

CEPIVA

Cepiva so natančno nadzorovani biološki pripravki z vsebnostjo oslabljenih, mrtvih mikroorganizmov ali njihovih delov. Namenjeni so za učinkovito in varno ustvarjanje imunskega odziva proti okužbam, kar imenujemo aktivna imunost (Kraigher et al., 2011). Prvo cepivo je bilo poimenovano po virusu kravjih koz oziroma virusu vaccinia, njegova uporaba pa sega že v leto 1796, ko ga je prvi pripravil doktor Edward Jenner. Aplikacija pionirskega cepiva velja za prvi znanstveni poskus preprečevanja nalezljive bolezni črnih koz, ki je skozi leta postal temelj za ustvarjanje okrepljene imunosti (Roitt et al., 1998).

Cepiva vsebujejo določeno učinkovino oziroma snov, imenovano antigen, ki sproži imunski odziv, in pomožne snovi. Zdravilna učinkovina oziroma antigen je lahko naraven, oslabljen živ ali mrtev organizem, kot je virus ali bakterija, celični fragment organizma, najpogosteje kapsularni polisaharid ali na podlagi DNK kloniran gen, ki je izražen z vektorjem (Roitt et al., 1998). Pomožne snovi so odgovorne za fizikalno-kemične lastnosti, ki podpirajo terapevtski učinek cepiva in izboljšujejo toleranco nanj. Mednje spadajo adjuvansi – aluminijeve spojine, ki prispevajo k celostnemu imunskemu odgovoru; konzervansi, ki izboljšujejo čistost cepiv; stabilizatorji, antioksidanti, tenzidi, soli za uravnavanje pH in voda, ki pripomore k lažjemu injiciranju. Celotni pripravki so v obliki raztopin, suspenzij ali liofilizirani obliki. Glede na vrsto antigena se cepiva delijo na živa, oslabljena ali antenuirana cepiva in mrtva ali inaktivirana cepiva. Živa cepiva vsebujejo oslabele mikroorganizme, kot so bakterije ali virusi, ki so gensko spremenjeni na način, da ne povzročajo bolezni (izgubijo virulenco), vendar obdržijo zmožnost razmnoževanja v gostitelju. V nasprotju z živimi mrtva cepiva vsebujejo toplotno ali kemično obdelane patogene mikrobe, ki so posledično neaktivni. Navadno dolgotrajno imunost z živimi cepivi dosežemo že z enim odmerkom, pri mrtvih pa se trajna odpornost vzdržuje z večkratnim cepljenjem (Kraigher et al., 2011). S cepivi se lahko proti povzročiteljem bolezni zavarujemo na dva načina, saj poznamo aktivno in pasivno imunizacijo (Chaitow, 1998). Aktivno imunizacijo dosežemo z naravno okužbo ter vnosom oslabljenega, mrtvega povzročitelja ali njegove antigenske molekule v telo (Kraigher, et al., 2011). S tem spodbudimo imunski sistem k tvorbi protiteles proti vnesenemu antigenu (Chaitow, 1998). Pasivno imunizacijo pa dosežemo s prehodom materinih protiteles v otrokovo telo ter z vnosom imuniglobulinov, ki zagotavljajo takojšnjo zaščito (Kraigher et al., 2011).

Neželeni učinek pri cepljenju je katerikoli neugoden medicinski pojav, ki sledi cepljenju in ni nujno vzročno povezan z uporabo cepiva. Neželeni dogodek je lahko povezan z nenormalnim laboratorijskim izvidom, simptomom ali boleznijo (WHO, 2019). O pravih neželenih učinkih govorimo takrat, ko je mogoče določiti vzročno povezavo s cepljenjem in cepivom (Učakar et al., 2024). Glede na vzrok lahko neželene učinke delimo na več skupin. Učinki, povezani s cepivom, nastanejo zaradi samega cepiva oziroma ene ali več njegovih lastnosti. Poznamo še učinke zaradi neustrezne kakovosti cepiva ali aplikatorja, učinke po neustrezni aplikaciji, predpisovanju ali rokovanju s cepivom, učinke zaradi anksioznosti pri cepljenju, ki so posledica tesnobe, strahu ali zaskrbljenosti zaradi cepljenja, in učinke povezane s koincidenčnim dogodkom (WHO, 2019). Posledice navedenih vzrokov prepoznamo kot neželene učinke po cepljenju, ki jih razdelimo v tri glavne skupine. Lokalni neželeni učinki so bolečina, oteklina in rdečina na mestu cepljenja. Ti so najmanj resni in najbolj pogosti, a kratkotrajni. Minejo brez intervencije in zelo redko pustijo dolgotrajne posledice. Sistemski neželeni učinki, kot je na primer povišana telesna temperatura, se pojavljajo redkeje kot lokalni. Lahko so podobni blagi obliki bolezni, proti kateri deluje cepivo, in se pogosteje pojavljajo po cepljenju z živimi cepivi. Zadnja skupina so alergijski neželeni učinki, med katere spadajo resne alergijske reakcije, kot je anafilaksija (Učakar et al., 2024). Slednji so zelo redki, saj se v povprečju pojavijo manj kot enkrat na milijon cepiv (McNeil et al., 2016).

CEPILNI PROGRAMI PREDŠOLSKIH IN ŠOLSKIH OTROK V SLOVENIJI IN PO SVETU

V Sloveniji program cepljenja določa Zakon o nalezljivih boleznih (PisRS, 2024), natančneje pa ga opredeljujeta Program cepljenja in zaščite z zdravili ter Pravilnik o določitvi programa cepljenja in zaščite z zdravili, ki sta objavljena na strani Nacionalnega inštituta za javno zdravje (Uradni list RS, št. 33/06, 2024). V primeru, da se starši ali skrbniki kljub zakonski obveznosti do cepljenja svojih otrok za cepljenje ne odločijo, morajo ravnati v skladu z določenimi priporočili, saj lahko le tako zaščitijo svojega otroka, družino in ostale pred širjenjem nalezljivih bolezni (NIJZ, 2023). Novorojeni otrok je prvič cepljen proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, bakteriji Hemofilus influence tipa B (Hib), otroški paralizi tipa I, II, in III., hepatitisu B ter pnevmokoknim okužbam pri treh mesecih. Drugi odmerek vseh zgoraj omenjenih cepiv je apliciran pri petih mesecih, tretji odmerek pa med enajstim in osemnajstim mesecem starosti. Prvi odmerek cepiva proti ošpicam, mumpsu in rdečkam otrok prav tako prejme med enajstim in osemnajstim mesecem. Sledi cepljenje proti klopnemu meningoencefalitisu, ki se izvede s tremi odmerki pri enem letu. Priporočljivo je, da se otrok med šestim in triindvajsetim mesecem sezonsko cepi proti gripi. Pred vstopom v osnovno šolo se otrok cepi z drugim odmerkom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam ter z dvema odmerkoma cepiva proti hepatitisu B, če zaradi prenove cepilnega koledarja ni bil cepljen po novem programu. V drugem razredu osnovne šole se otrok cepi s četrtim odmerkom proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju, vsem tistim, ki so bili zaradi prenovitve cepilnega koledarja proti hepatitisu B cepljeni le z dvema odmerkoma, pa se aplicira še tretji. V šestem razredu osnovne šole se lahko otrok z dvema odmerkoma cepi proti humanim papilomavirusom – HPV. Ob sistematskem pregledu v srednji šoli se dijaki še zadnjič cepijo proti tetanusu, davici in oslovskemu kašlju, možnost cepljenja pa imajo tudi vsi tisti, ki se v šestem razredu morda niso cepili proti HPV, a se v tem primeru zaradi starosti cepivo aplicira v treh odmerkih (NIJZ, 2024).

Podobno kot v Sloveniji so tudi drugod po svetu uveljavljeni raznoliki cepilni programi. V državah Evropske unije imajo, podobno kot v Sloveniji, obvezno cepljenje uveljavljene Hrvaška, Bulgarija, Češka, Francija, Italija, Madžarska, Latvija, Poljska in Slovaška. Na Malti je obvezno le cepljenje proti davici, tetanusu in otroški paralizi, v Nemčiji pa le proti ošpicam. V Bulgariji, Estoniji, Litvi, Latviji, Romuniji, na Madžarskem, Poljskem in Hrvaškem je še vedno obvezno ali priporočljivo cepljenje proti tuberkulozi. Cepljenje proti rotavirusu sestavlja cepilni koledar večine evropskih držav, vendar ne koledarja Slovaške, Portugalske, Malte, Madžarske, Danske, Hrvaške, Romunije, Španije in Cipra. Cepljenje proti noricam se prakticira na Madžarskem, Cipru, v Italiji, Latviji, Grčiji, Nemčiji in državah Luksemburga. V Avstriji, na Cipru in v Grčiji so otroci cepljeni tudi proti hepatitisu A (ECDC, 2024). V Afriki z namenom izboljšanja precepljenosti letno organizirajo teden cepljenja oziroma "African Vaccination Week", ki poteka v zadnjem tednu aprila že vse od leta 2011. Z njim ozaveščajo o pravici ljudi do zaščite pred boleznimi, katerih se je mogoče ubraniti le s cepivi.

V zadnjem desetletju je afriška populacija s tednom cepljenja popolnoma izkoreninila virus, ki povzroča otroško paralizo tipa I, v več kot štiridesetih državah pa odpravila tetanus pri materah in novorojenčkih (WHO, 2024).

PRISTOPI STRŠEV DO CEPLJENJA OTROK

Starši pristopajo k cepljenju svojih otrok z različnimi pogledi, ki jih oblikujejo informacije, pridobljene od osebnih zdravnikov ali pediatrov, spletnih virov, družbenih omrežij, lastnih prepričanj, družine in podobno. Ker je večina cepljenj na programu obveznega cepljenja v zgodnjem otroštvu, ko otroci še niso zmožni razumeti in sprejemati odločitev v lastnem imenu, to nalogo prevzamejo njihovi starši ali skrbniki. Ti lahko zaradi pomanjkanja znanja in informacij, zaradi zmotnih prepričanj ali nezaupanja in malomarnosti sprejmejo odločitve v nasprotju z otrokovo koristjo. Z namenom izboljšanja precepljenosti v pediatriji poteka odločanje v obliki triade otrok, starši, pediater. V omenjenem modelu pediater zastopa otrokovo zdravstveno korist, starši pa so tisti, ki sprejemajo končne odločitve (Katz et al., 2016). Ko govorimo o pristopu staršev do cepljenja otrok, razlikujemo med različnimi skupinami staršev. Brezpogojni podporniki cepljenje dojemajo kot varno in mislijo, da je zelo pomembno. Ne potrebujejo dodatnega pojasnjevanja, so v dobrih odnosih s strokovnim osebjem, a v večini nimajo podrobnega znanja o cepljenju. Previdni podporniki imajo glede cepljenja manjše pomisleke zaradi neželenih učinkov in upajo, da se pri njihovih otrocih ne bodo pojavili. Neodločeni starši imajo ob cepljenju resne pomisleke, vendar na koncu cepljenje vseeno sprejmejo. Le delno se strinjajo z varnostjo in učinkovitostjo cepljenja ter želijo več informacij. Selektivni, kritični starši so do cepljenja kritični ali z njim odlašajo. So aktivni iskalci informacij, ki se sklicujejo predvsem na statistične argumente. Zadnja skupina vključuje odklonilne starše, ki zavračajo vsa cepiva zaradi filozofskih, verskih prepričanj in slabih izkušenj z zdravstvenim sistemom. Počutijo se, kakor da jih strokovno osebje ne razume, zato iščejo rešitve v alternativni medicini (Larson et al., 2014). Zaradi poplave informacij so starši glede cepljenja svojih otrok vse bolj negotovi, saj se bolezni, proti katerim se cepimo, pojavljajo zelo redko, v medijih pa se poudarjajo neželeni učinki cepiv. Posledično je v sodobni družbi prisoten strah pred cepljenjem, kar je pokazala tudi študija Andrewa Wakefielda iz leta 1998, ki je povezovala cepljenje proti ošpicam in avtizem, a je bila leta 2004 ovržena. Po njeni objavi je bil zaznan velik upad precepljenosti proti ošpicam, ki je znašal več kot 12 % (Steblovnik, 2020). Lane, MacDonald, Marti in Dumolard (2018) v raziskavi Vaccine hesitancy around the globe, ki je bila izvedena v obdobju treh let po tretjini svetovnih držav, poudarjajo, da se v več kot 90 % držav pojavlja zadržanost do cepiv. V državah Evropske unije in zahodnopacifiške regije močno prevladuje mnenje, da je cepljenje tvegano, vir informacij anketirancev pa naj bi bila znanstvena literatura. V afriških državah, Severni in Južni Ameriki se starši spopadajo predvsem s pomanjkanjem znanja, visok delež pa je tudi takih, ki imajo zadržke zaradi verskih, kulturnih in socialnih prepričanj. V Severni Ameriki se pojavlja tudi pritisk medijev in nevladnih organizacij. Najmanjši delež takih, ki nasprotujejo cepljenju svojih otrok se pojavlja v azijskih državah, nekaj manj kot tretjina pa jih navaja, da se jim sporen zdi sam program cepljenja in apliciranje cepiva. Po navedbah svetovne zdravstvene organizacije obstajajo trije osnovni dejavniki za zavračanje oziroma oklevanje pri cepljenju: nezaupanje v varnost in učinkovitost cepiv, samozadostnost oziroma dojemanje, da cepljenje ni pomembno in da je tveganje za okužbo majhno, ter prikladnost oziroma težave z dostopnostjo do cepljenja kot storitve zaradi oddaljenosti in stroškov (Steblovnik, 2020). V nadaljevanju so obravnavani nekateri socialni, kulturni in ekonomski vplivi, ki so vir zgoraj omenjenih stališč staršev do cepljenja svojih otrok.

VPLIV ŠIRŠIH MEDIJEV IN STROKOVNJAKOV NA CEPLJENJE

Zaradi pogostosti pojava oklevanja med starši se je v tuji literaturi uveljavil izraz "vaccine hesitancy", ki se širi predvsem preko spleta in celo pogosteje preko družbenih kot klasičnih medijev. Različne spletne organizacije, društva in gibanja, ki delujejo proti ali v korist cepljenju najdemo tudi v Sloveniji. Slovenski starši iščejo informacije o varnosti in neželenih učinkih cepljenja na spletu in prijateljih raje kot pri zdravstvenem osebju (Žnidaršič Reljič et al., 2020). Najbolj priljubljena spletna vira, kjer prijavljeni delijo lastne negativne izkušnje s cepljenjem svojih otrok sta "Ni nas malo" in "Civilna iniciativa za prostovoljno cepljenje" z več kot 15000 člani (Linta, 2020). Na socialnem omrežju Facebook, kjer se nahajata tudi zgoraj omenjeni skupini, se informacije širijo zelo hitro in dosežejo veliko število ljudi, predvsem starše, ki skušajo ostale posvariti pred nevarnostjo cepljenja. Bralci se ne zavedajo, da tovrstne skupine upravljajo ljudje, ki strogo zavračajo cepljenje, za avtorje objav pa odobrijo le tiste, ki so podobnega mišljenja kot oni sami. Poleg omenjenega uporabniki v komentarjih uporabljajo različna sredstva, kot so sarkazem, posmehovanje in vsiljevanje različnih dokazov, do tistih, ki njihovim mnenjem nasprotujejo, kar starše pogosto prepriča, da tudi sami postanejo sledilci tovrstnih skupin (Meyer et al., 2019). Vse več pa je tudi digitalnih delovnih skupin in javnozdravstvenih kampanj, kot je "Projekt Imuno", ki se zavzemajo za boljše ozaveščenje splošne javnosti o cepljenju (Linta, 2020). Projekt Imuno sestavljajo študentje različnih fakultet, predvsem pa Društvo študentov medicine Slovenije. Na različnih socialnih omrežjih že od leta 2016 na poljuden način podkrepljen z rezultati aktualnih raziskav argumentirajo prednosti cepljenja v odgovor tistim, ki izrazijo dvome (Žnidaršič Reljič et al., 2020).

Komunikacija med uporabniki cepljenja in strokovnimi delavci ima velik vpliv na odnos staršev do cepljenja, zato je ključnega pomena, da je ta komunikacija prilagojena vsakemu posamezniku in njegovim stališčem do cepiv. Splošni cilj komunikacije o cepljenju je informirati starše o varnosti in učinkovitosti cepiv ter jih spodbuditi, da se odločijo za cepljenje svojih otrok. Pomembno je, da se med strokovnim osebjem in starši oblikuje zaupen odnos, kjer osebje sprejme vprašanja in dvome glede cepljenja. Raziskave kažejo, da pomanjkljiva komunikacija starše, ki o imunizaciji svojih otrok le razmišljajo ali se nanjo pripravljajo, odvrne od cepljenja. Prav tako premalo gradiv v zvezi s cepljenjem in neprijaznost strokovnega osebja negativno vplivata na odločanje staršev za cepljenje (Steblovnik, 2020).

V času pandemije COVID-19 se je delež precepljenih otrok znatno znižal. Leta 2021 je več kot 18 milijonov otrok dobilo naziv "zero-dose children", saj so ostali brez vseh odmerkov cepiv. Raven dohodka v državi splošno doprinese k imunizaciji otrok v njej. S pandemijo povezani upadi precepljenosti so bili še posebej opazni v državah z nizkimi in zmernimi dohodki, kot so Indija, Nigerija, Indonezija, Etiopija, Demokratična Republika Kongo, Brazilija, Pakistan in Angola, največji upad pa je doživela azijska država Myanmar s 55 % necepljenih otrok. Kot odziv na pandemijo so države preusmerile svoj dohodek in osebje v storitve, ki so delovale v prid rutinske imunizacije, ukrepov in zdravljenja COVID-19. Posledično se je zmanjšala redna dobava in zaloga cepiv, države so se spopadale s finančnimi izzivi, cepilne kampanije pa so bile prekinjene zaradi nevarnosti poslabšanja prenosa virusa (Unicef, 2023). Poleg omenjenega so starši med težkim obdobjem postali vse bolj prestrašeni, saj je politizacija pandemije povzročila širjenje napačnih informacij o cepivih, kar je zmanjšalo zaupanje javnosti v programe cepljenja (Castro-Aguirre et al., 2024).

RAZISKAVA O STALIŠČIH STARŠEV DO CEPLJENJA OTROK

Razumevanje stališč staršev do cepljenja je ključno za razvijanje učinkovitih strategij, ki bi povečale precepljenost in okrepile zaupanje v zdravstveni sistem. Prav zato smo se odločili za izvedbo celovite raziskave, ki je omogočila podrobnejši uvid v podatke o različnih prepričanjih, vplivih in odločitvah staršev glede cepljenja svojih otrok. Z namenom pridobivanja podatkov je bil v spletni aplikcaiji 1ka ustvarjen anketni vprašalnik o stališču staršev do cepljenja otrok. Anketa je vsebovala vprašanja, ki so pokrivala tako demografske podatke, kot tudi vprašanja o udeležbi v rednem cepilnem programu, skrbeh glede cepiv, viru in zanesljivosti informacij ter o cepljenju kot javnozdravstvenem ukrepu. K sodelovanju smo povabili starše različnih starostnih skupin, ki smo jih nagovorili s prošnjo, da tudi sami delijo anketo. Na ta način smo v mesecu juliju leta 2024 pridobili 110 pravilno izpolnjenih vprašalnikov. Med anketiranci je bilo 72 % žensk in 28 % moških. 31 % respondentov je bilo starih med 46 in 55 let, največ (37 %) je bilo starih med 36 in 45 let, 21 % med 25 in 35 let, najmanj pa je bilo takih, ki so bili stari manj kot 25 (7 %) in več kot 56 let (4 %). Največ anketirancev je imelo dokončan 4-letni srednješolski program (34 %), sledili so tisti z dokončanim višješolskim ali visokošolskim programom (31 %). Univerzitetni program je zaključilo 18 % vprašanih. Najmanj je bilo tistih, ki so imeli dokončano osnovno šolo, 2- ali 3-letni srednješolski program, magisterij ali doktorat. Velika večina, kar 87 % anketirancev, je svoje otroke cepila po obveznem programu cepljenja v Sloveniji. Preostalih 13 % je za necepljenje navajalo različne razloge. 46 % vseh, ki so na vprašanje o udeležitvi v cepilnem programu svojih otrok odgovorili z ne, to utemeljuje z neželenimi učinki cepiv. Nekaj (23 %) jih navaja, da se za cepljenje niso odločili zaradi zdravstvenih razlogov svojega otroka, kot so na primer alergije. 15 % respondentov pravi, da jih je cepiva strah in da mu ne zaupajo, ostali pa so za necepljenje navedli verska ali filozofska prepričanja (8 %) in pomanjkanje informacij (8 %). Poudarimo, da je kar 70 % nasprotnikov cepljenja navedlo, da njihova izobrazba ne presega višješolske oziroma visokošolske ravni. Pri naslednjem vprašanju so anketiranci označevali trditve s pomočjo Likertove lestvice. Večina se s trditvijo, da je cepljenje ključnega pomena za preživetje, strinja, vendar 43 % vseh navaja, da so cepiva vseeno lahko škodljiva zaradi veliko neželenih učinkov. Skoraj tretjina jih je mnenja, da cepljenje povzroča razna obolenja, kot je na primer avtizem, le 12

% pa se jih s to trditvijo nikakor ne strinja. Dobra polovica anketirancev misli, da nalezljivih bolezni ne moremo obladovati brez cepiv, 53 % tistih, ki se niso odločili za cepljenje, pa svojih otrok tudi v primeru pandemije ene od nalezljivih bolezni ne bi cepili. 15 % nasprotnikov cepljenja bi svoje otroke cepilo, če bi bili odmerki cepiv manjši, kot dejansko so. Zadnji vprašanji sta se nanašali na informiranost staršev o cepljenju, viru teh informacij in zaupanju le-tem. Večina informacije o cepljenju pridobiva pri družinskem zdravniku, pediatru in v uradnih zdravstvenih ustanovah. Četrtina informacije pridobi preko spletnih virov in socialnih omrežij, ostali pa se obrnejo na prijatelje, družino, znanstvene članke ali kombinacijo navedenih. 45 % vseh informacijam zaradi zanesljivosti le-teh zaupa,

37 % anketirancev o zanesljivosti ni prepričanih, ostali pa so mnenja, da informacije, ki jih dobijo o cepljenju, niso zanesljive. Poleg tega 70 % vseh, ki informacijam ne zaupa, ne podpira cepljenja.

POVZETKI IN ZAKLJUČKI

Če povzamemo, mnenja staršev zajemajo širok spekter stališč do cepljenja otrok, ki so tesno povezana z različnimi dejavniki. Večina staršev izkazuje zaupanje v varnost in učinkovitost cepiv in spada v skupino tako imenovanih brezpogojnih podpornikov cepljenja. Kljub vsemu manjša skupina staršev še vedno izraža pomisleke, prevsem zaradi strahu pred neželenimi učinki in nezaupanja v pridobljene informacije. Analiza vprašalnika je pokazala, da zanesljivi viri informacij, kot so strokovni delavci, zdravstvene ustanove in znanstvena literatura pozitivno vplivajo na stališča staršev, medtem ko socialna omrežja, spletni viri in osebne zgodbe pogosto prispevajo k širjenju mitov, dvomov in nepreverjenih informacij o cepljenju, kar starše odvrača od cepljenja. Razvidno je, da izobrazba staršev igra ključno vlogo pri oblikovanju stališč do cepljenja, pri čemer imajo starši z višjo izobrazbo večje zaupanje v cepiva in zdravstveno osebje, kar se lahko pripiše boljši dostopnosti do znanstvenih informacij in kritičnemu razumevanju le-teh. Nasprotno starši z nižjo izobrazno pogosteje izražajo dvome in skrbi glede varnosti in učinkovitosti cepiv, saj so bolj izpostavljeni dezinformacijam, ki krožijo po socialnih omrežjih. Prav tako se zdi, da se starši enostavneje oprimejo negativnih informacij o cepljenju kot pozitivnih, četudi te niso relevantne.

Zaradi omenjenih razlogov je še posebej pomembno, da zdravstvene ustanove in strokovnjaki usmerijo svoja prizadevanja v izobraževanje in ozaveščanje staršev o cepljenju. Poleg izobraževalnih kampanj je ključen osebni pristop strokovnega osebja do staršev, odgovarjanje na njihova vprašanja ter zagotavljanje podpore in razumevanja njihovih skrbi. Le z izgradnjo močnega zaupanja in zagotavljanjem zanesljivih informacij lahko dosežemo boljše sprejemanje cepljenja in s tem večjo precepljenost, kar je ključnega pomena za zaščito javnega zdravja.

Obravnavana tema je izjemno pomembna za starše, zdravstvene delavce, državne voditelje na zdravstvenem področju in raziskovalce. Staršem ponuja vpogled v različna stališča glede cepljenja ter poudarja pomen zanesljivih informacij. Zdravstvenim delavcem omogoča boljše razumevanje starševskih pomislekov in izraža potrebo po učinkoviti komunikaciji. Vodilni skupini na področju zdravstva in raziskovalcem pa ponuja pomembne podatke za oblikovanje strategij, ki lahko v prihodnosti izboljšajo delež precepljenih otrok v Sloveniji.

V prihodnje bi bilo smiselno raziskati, v čem se starši, ki podpirajo program cepljenja, razlikujejo od tistih, ki mu nasprotujejo, ter kje pridobivajo informacije o prednostih in domnevni škodljivosti cepiv. Raziskovanje vplivov različnih digitalnih platform in spletnih skupnosti za starševska mnenja bi nam omogočilo razvijanje smernic za uporabo teh platform v izobraževalne namene in uvedbo sprememb, ki bi prispevale k boljši zaščiti skupnosti pred nalezljivimi boleznimi.

LITERATURA IN VIRI

Castro-Aguirre, I. E., Alvarez, D., Contreras, M., Trumbo, S. P., Mujica, O. J., Peraza, D. S. in Velandia-Gonzalez, M. (2024). The impact of the coronavirus pandemic on vaccination coverage in Latin America and the Caribbean. Pridobljeno na https://doi.org/10.3390/vaccines12050458 [28. 7. 2024].

Chaitow, L. (1998). Cepljenje in imunizacija: nevarnosti, zablode in alternative: dejstva, ki bi jih morali poznati vsi starši. (str. 579—581). Samozaložba.

Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC). (b. d.). (2024). Vaccine Scheduler. Pridobljeno na https://vaccine- schedule.ecdc.europa.eu/ [26. 7. 2024].

Katz, A. L., Webb, S. A., in COMMITTEE ON BIOETHICS (2016). Informed

Consent in Decision-Making in Pediatric Practice. Pediatrics, 138(2). Pridobljeno na https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/27456510/ [22. 7. 2024].

Kraigher, A., Ihan, A., Avčin, T. (2011). Cepljenje in Cepiva: dobre prakse varnega                                    cepljenja.                        Pridobljeno                        na https://www.nijz.si/sites/www.nijz.si/files/publikacije-datoteke/cepljenje_-

_knjiga.pdf [22. 7. 2024].

Lane, S., MacDonald, N. E., Marti, M. in Dumolard, L. (2018). Vaccine hesitancy around the globe: Analysis of three years of WHO/UNICEF Joint Reporting Form data-2015-2017.   Vaccine,   36(26),   3861–3867.   Pridobljeno   na

https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC5999354/ [23. 7. 2024].

Larson, H. J., Jarrett, C., Eckersberger, E., Smith, D. M., in Paterson, P. (2014). Understanding vaccine hesitancy around vaccines and vaccination from a global perspective: a systematic review of published literature, 2007-2012. Vaccine, 32(19), 2150–2159. Pridobljeno na https://doi.org/10.1016/j.vaccine.2014.01.081 [24. 7. 2024].

Linta, B. (2020). Odnos in stališča staršev glede cepljenja in necepljenja svojih otrok [Diplomsko delo, Univerza na Primorskem, Zdravstvena fakulteta]. Repozitorij Univerze na Primorskem. Pridobljeno na https://repozitorij.upr.si/IzpisGradiva.php?lang=slv&id=14053 [23. 7. 2024].

McNeil, M. M., Weintraub, E. S., Duffy, J., Sukumaran, L., Jacobsen, S. J., Klein,

N. P., Hambidge, S. J., Lee, G. M., Jackson, L. A., Irving, S. A., King, J. P., Kharbanda, E. O., Bednarczyk, R. A., in DeStefano, F. (2016). Risk of anaphylaxis after vaccination in children and adults. The Journal of allergy and clinical    immunology,    137(3),    868–878.    Pridobljeno    na

https://doi.org/10.1016/j.jaci.2015.07.048 [27. 7. 2024].

Meyer, S. B., Violette, R., Aggarwal, R., Simeoni, M., MacDougall, H., in Waite,

N. (2019). Vaccine hesitancy and Web 2.0: Exploring how attitudes and beliefs about influenza vaccination are exchanged in online threaded user comments.

Vaccine,              37(13),              1769–1774.              Pridobljeno              na

https://doi.org/10.1016/j.vaccine.2019.02.028 [23. 7. 2024].

NIJZ. (2024). Koledar cepljenja predšolskih in šolskih otrok v Sloveniji. Pridobljeno na https://nijz.si/nalezljive-bolezni/cepljenje/koledar-cepljenja- predsolskih-in-solskih-otrok-v-sloveniji/ [25 .7. 2024].

NIJZ.   (2023).   Program   cepljenja   in   zaščite   z   zdravili.   Pridobljeno   na https://nijz.si/wp-content/uploads/2023/04/Ne_cepljenje_starsi-fin_5- oblikovan.pdf [25. 7. 2024].

PisRS   -   Pravno   informacijski   sistem.   (b.   d.).   Pisrs.si.   Pridobljeno   na https://pisrs.si/pregledPredpisa?id=ZAKO433 [25. 7. 2024].

Roitt, I. M., Brostoff, J., in Male, D. K. (1998). Immunology (5th ed., str. 263). Mosby.

Steblovnik, A. (2020). Psihološki vidiki cepljenja. V D. Arko in N. Kozar (ur.), Cepljenje nosečnic, otrok, mladostnikov in zdravstvenega osebja: zbornik prispevkov (str. 165—171). Univerzitetni klinični center Maribor, Klinika za ginekologijo in perinatologijo.

UNICEF. (2023). Unicef immunization roadmap to 2030. Pridobljeno na https://www.unicef.org/media/138976/file/UNICEF%20Immunization%20Road map%20To%202030.pdf [27. 7. 2024].

Učakar V, Bertole T, Krnc K, Mrzel M, Grgič Vitek M. (2024). Neželeni učinki pridruženi cepljenju v Sloveniji v letu 2023. Spremljanje neželenih učinkov cepljenja.         1-37.                         Pridobljeno na:                       https://nijz.si/nalezljive- bolezni/cepljenje/spremljanje-nezelenih-ucinkov-cepljenja/ [27. 7. 2024].