POVZETEK

E-športi se nanašajo na elektronski šport, kjer se tekmuje v videoigrah na profesionalni ravni in so vse bolj priljubljeni. Zaradi hitrega razvoja in povečane uporabe je nevarnost vdorov hekerjev toliko večja. Igralci e-športa so pogosto tarča različnih kibernetskih groženj, ki lahko vplivajo na njihovo varnost, počutje in celo rezultate tekmovanj. Izvedli smo raziskavo o poznavanju in zavedanju kibernetske varnosti med igralci in prišli do zaključkov, da se igralci e-športa vse bolj zavedajo pomena kibernetske varnosti in sprejemajo ukrepe za zaščito svojih digitalnih identitet, računalniške opreme, osebnih in profesionalnih informacij. Vse aktivnosti na spletu, uporaba družbenih omrežij in komunikacija preko digitalnih platform, predstavljajo tveganja za kibernetske napade. Izobraževanje mladih o kibernetski varnosti, ozaveščanje o spletnih nevarnostih in spodbujanje odgovornega spletnega vedenja so ključni koraki za zagotavljanje varnega spletnega okolja za igralce. Tudi v prihodnje je potrebno skrbeti za razvoj zaščite pred kibernetskimi napadi.

Ključne besede: e-šport, grožnja, kibernetski napad, varnost

ABSTRACT

The popular of Esports, which refers to electronic sports, where they compete in video games at a professional level, is increasing. Due to rapid development and increased use, the risk of hacker intrusions is also that much greater. Esports players are often the target of a variety of cyber threats that can affect their safety, well-being, and competitive performance overall. We conducted a survey on the knowledge and awareness of cyber security among players and came to the conclusions, that esports players are increasingly aware of the importance of cyber security. They are taking measures to protect their digital identities, computer equipment and personal and professional information. All online activities, use of social networks and communications via digital platforms pose a risk of cyber attacks. Educating young people about cyber security, raising awareness of online dangers and promoting responsible online leadership are key steps to ensure a safe online environment for gamers. It is necessary to take care of the development of protection against cyber attacks in the future.

Keywords: esports, threat, cyber attack, security

UVOD

E-šport je kratka oblika »elektronskih športov«, kar pomeni videoigre, ki jih je mogoče igrati tekmovalno, bodisi kot posameznik ali ekipa. Igralci uporabljajo svoje fizične in mentalne sposobnosti za tekmovanje v različnih igrah v virtualnem, elektronskem okolju. E-šport lahko imenujemo tudi tekmovalne videoigre (LHC, 2022).

Obstaja veliko polemik in razlag, da bi to igro in njeno profesionalno raven imenovali šport. Protiargumenti v tem primeru so, da šport od akterjev zahteva, da so na prostem, hodijo, tečejo, poskakujejo ali izvajajo kakšno telesno dejavnost. Vendar ti argumenti niso povsem utemeljeni, saj noben leksikon ne omenja, da bi posameznik ali ekipa morala uporabiti fizični napor. Mnogi kot primer navajajo šah, ki prav tako ni fizični šport in se ne igra na prostem. Šah je intelektualen šport in podobno kot v športu tudi tu potekajo pomembni dogodki in tekmovanja. V e-športu športniki ne izvajajo fizičnih dejanj neposredno, ampak posredno vplivajo na igrišče preko elektronske naprave: izdajajo ukaze, ki jih programiranje igre prepozna in spremeni v akcijo. Razlika med tradicionalnimi športi in e-športi je v tem, da gledalci e-športov ne vidijo kot dejansko fizično manifestacijo športnika, temveč kot projekcijo v digitalnem prostoru, ki ga povzroča. E-športi so v bistvu resnična dejanja igralcev v virtualnem prostoru in le-ta dejanja določajo izid igre. Tako e-športa ne moremo več imenovati tradicionalni šport, vendar si zaradi kompleksnosti in priprave zasluži, da ga omenjamo na isti strani kot šport v tradicionalnem smislu (LHC, 2022).

In če se vrnemo v zgodovino e-športa, moramo omeniti leto 1980, ko je organizacija Atari organizirala prvenstvo »Space Invaders«, ki je privabilo več kot deset tisoč ljudi. Z večjo dostopnostjo interneta v

90. letih prejšnjega stoletja ni bilo več treba igrati iger individualno doma ali s prijatelji. Izdanih je bilo vedno več iger, v katerih so se našli soigralci ali nasprotniki kjerkoli na svetu. Dejansko rojstvo e-športa lahko zasledimo v devetdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so bili vzpostavljeni potrebni tehnični in tehnološki pogoji. Zahvaljujoč vsemu temu lahko zdaj ljudje igrajo ne samo proti računalniku, ampak tudi drug proti drugemu. Vzpon interneta je pomagal e-športu, dejstvo, da so bile tekme na spletu dostopne vsem, pa je prispevalo k njihovi eksplozivni rasti. Nekatere od teh iger ne zahtevajo večjih zahtev glede strojne opreme. V igri lahko sodeluje vsak; vse, kar potrebujete, je internetna povezava. Videoigre imajo vgrajene sisteme za iskanje partnerjev, ki povezujejo ljudi brez potrebe po socialni interakciji. Ni se potrebno dogovoriti za sestanek s prijatelji in jih poklicati, za dogovor o kraju in času snidenja ali najeti telovadnico ter jo plačati. Le-to je v spletnem svetu poenostavljeno, saj so tisti, ki so na spletu, pripravljeni za igranje, isto igro lahko hkrati igra več sto tisoč ali milijon ljudi (LHC, 2022).

Spletne igre so bolj priljubljene kot kdaj koli prej. V zadnjih desetletjih smo večinoma igrali igre brez povezave, vendar se je to dramatično spremenilo. Posledično so naše naprave, omrežja in odjemalci iger bolj ranljivi za napade. Zaradi naraščajočega povpraševanja in priljubljenosti spletnih iger obstaja na stotine različnih digitalnih platform: spletne trgovine, odjemalci iger in več. Zato je lažje najti ranljivo mesto ali varnostno luknjo v vsaj eni od teh platform. In ker so e-športi in spletne igre veliki, so veliki tudi njihovi dogodki! Na desettisoče ljudi se udeležuje turnirjev, konvencij, zabav ob predstavitvah in podobnih dogodkov. V takšnih dogodkih je skoraj vedno na voljo javno omrežje WiFi, ki je pripravljeno na izkoriščanje kibernetskih kriminalcev (Logsign, 2020).

V zadnjih letih je pandemija tradicionalnim športom zadala ogromen udarec. Športniki se pogosto niso mogli udeležiti športnih dogodkov, ker je bila večina fizičnih dogodkov, odpovedanih ali neorganiziranih. Nasprotno je spletni prostor zacvetel v vseh pogledih in dobil nov zagon, saj se vse več ljudi usmerjalo v virtualni prostor (poslovanje, nakupovanje, študij itd.) (LHC, 2022). Pandemija je v zadnjih letih povzročila ogromen (26 %) porast, ko so uporabniki poskušali razbiti monotonost zapor in ostati blizu prijateljev in družine. Ta velika in rastoča »industrija«, kjer se podatki izmenjujejo preko spleta, pa privablja zlobne akterje (Wallance, 2022).

Pri ControlRisks (2023) so predstavili zbir študij primerov, ki so se zgodili v zadnjih obdobjih. Januarja 2022 so akterji groženj (hekerji) zmotili tekmovanje v e-športu Le Mans Virtual, v katerem vozniki F1 iz resničnega sveta tekmujejo skupaj z igralci za denarno nagrado. Trenutni svetovni prvak F1 Max Verstappen je bil med vodenjem virtualne dirke odstranjen s strežnika, kmalu po tem, ko so organizatorji potrdili, da so utrpeli domnevno kršitev varnosti. Riot Games je v istem obdobju prav tako utrpel incident socialnega inženiringa, v katerem so napadalci ukradli izvorno kodo – in zahtevali 10 milijonov dolarjev odkupnine v zameno, da je ne bi razkrili – za naslov League of Legends, eno najbolj priljubljenih iger e-športa na svetu. To je sledilo številnim drugim odmevnim incidentom, ki ciljajo na razvijalce videoiger od leta 2020. Kraja občutljivih podatkov, povezanih z igrami, ki se igrajo kot del tekmovanj v e-športu, lahko povzročiteljem groženj omogoči učinkovitejše ciljanje na dogodke v e- športu. Septembra 2022 so bili Rockstar Games ukradeni zaupni notranji podatki, vključno z datotekami izvorne kode. Zgodil se je tudi vdor v 2K Games, ki je vodil do okužbe strank z zlonamerno programsko opremo. Julija 2022 je bil izveden kombinirani napad z izsiljevalsko programsko opremo in uhajanjem podatkov. Marca 2022 je izsiljevalska skupina ukradla 70 gigabajtov Ubisoftove izvorne kode. Junija 2021 so akterji groženj podjetju Electronic Arts ukradli 780 gigabajtov podatkov. Februarja 2021so bili v napadu z izsiljevalsko programsko opremo ukradeni podatki o zaposlenih in igrah CD Projekt Red. V mesecu novembru 2020 je bil Capcom podvržen napadu izsiljevalske programske opreme. Mesec dni kasneje istega leta je skupina izsiljevalske programske opreme ukradla občutljive podatke iz notranjih omrežij Ubisofta in Cryteka.

Prateek (2023) navaja, da so se kibernetski napadi na sektor računalniških iger močno povečali, saj se je število napadov na spletne aplikacije samo v letu 2021 povečalo za 167 odstotkov. Leta 2022 je igralniška industrija postala največja tarča napadov Distributed Denial of Service, ki predstavlja približno 37 odstotkov vseh tovrstnih napadov. Prevzemi računov, modifikacije za goljufanje, kraje kreditnih kartic in goljufije so težave, s katerimi se igralci redno srečujejo. Najbolj skrb vzbujajoč razvoj je bilo uhajanje tajnih dokumentov aprila 2023, ki so vsebovali zaupne ameriške obveščevalne podatke na strežniku za klepet videoiger, kar je bilo opisano kot najhujše uhajanje Pentagonovih informacij v zadnjih letih. To samo dokazuje, kako lahko ima nepoznavanje te grožnje nepredvidene in potencialno katastrofalne posledice, tudi z vidika nacionalne varnosti. To je le nekaj primerov, iz katerih vidimo, da je kibernetska varnost pomembna. Zato jo podrobneje predstavljamo v nadaljevanju.

KIBERNETSKA VARNOST V E-ŠPORTU

Brez interneta si danes težko predstavljamo življenje. Toda udobje in priložnosti imajo svojo ceno: povzroča tudi številne težave s kibernetsko varnostjo, vključno s kibernetskimi napadi in uhajanjem informacij (linkedIn.com, 2023).

Hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij družbi prinaša velike koristi. Na drugi strani pa močno vpliva tudi na pojav in razvoj novih tehnološko vse bolj dovršenih kibernetskih groženj. Nedvomno so že danes, v prihodnje pa bodo še bolj, kibernetski napadi ena od najpomembnejših varnostnih groženj sodobnemu svetu, kar pomeni, da se mora kibernetska varnost uvrstiti med ključne sestavne dele nacionalno varnostnega sistema.

Industrija spletnih iger in e-športov se je v zadnjih nekaj letih hitro razvila. Njena vrednost je po vsem svetu ocenjena na dobrih 100 milijard dolarjev. Zaradi tega je industrija e-športa postala priljubljena tarča hekerjev in kibernetskih kriminalcev (LHC, 2022).

In kibernetska varnost je že dolgo postala globalno vprašanje velikega pomena, stalna grožnja, s katero se je treba naučiti živeti. In živeti v senci nenehne kibernetske grožnje je dolgoročno mogoče le, če poznamo grožnje, s katerimi se soočamo, in rešitve, ki jih lahko uporabimo za zmanjšanje tveganj. Številna področja so prizadeta zaradi kibernetskih napadov, industrija računalniških iger in e-športov pa sta posebej primerni tarči za kibernetske kriminalce. Težave s kibernetsko varnostjo pri igrah postajajo vse bolj očitne, ker internet postaja vse bolj priljubljen. Posledice kršitev kibernetske varnosti v e-športu so lahko resne. Za igralce lahko to pomeni izgubo težko prigaranega napredka v igri, osebnih ali finančnih podatkov. Za igralniška podjetja lahko kršitev povzroči znatne finančne izgube, škodo ugledu in izgubo zaupanja med igralci in gledalci (linkedIn.com, 2023).

Igralci običajno zaupajo programski opremi za igranje z občutljivimi osebnimi podatki, kar jim omogoča, da vložijo pravi denar ali kriptovalute v zameno za dragocenosti v igri. Obe vrsti podatkov sta dragoceni in pritegneta hekerje, da ju ukradejo. Zlobni uporabniki imajo različne metode, ki jih običajno uporabljajo za prestrezanje podatkov, ki jih je mogoče preprodati na spletu, ali za preusmeritev transakcij na njihove račune (Wallance, 2022). Nekateri hekerji lahko poskušajo najti in izkoristiti varnostne ranljivosti, da bi motili igranje. Te prekinitve storitev povzročajo škodo igri ali ugledu podjetja in ga finančno stanejo. Primer velikega e-športnega dogodka pomeni veliko udeležbo in veliko tveganje. Priljubljeni dogodki so pogosto tarče hekerjev, saj je tam več tarč in večji, kot je e-šport dogodek, večja je verjetnost, da bodo izvedli nevaren napad. Zaradi tega morajo biti tisti, ki se udeležujejo tovrstnih dogodkov, bolj previdni, čeprav obstaja še veliko načinov za obrambo (LHC, 2022).

V e-športu gre pri kibernetski varnosti za zaščito digitalnih sredstev in zagotavljanje poštene igre. Goljufije, vdori ali hrošči v igrah lahko dajo igralcem nepošteno prednost. Napredna programska oprema proti goljufijam, ki lahko odkrije in prepove igralce, ki goljufajo, postaja vse bolj pomembna (linkedIn.com, 2023). Številna področja so lahko zaradi kibernetskih napadov prizadeta, industrija računalniških iger in e-športa sta posebej primerni tarči za kibernetske kriminalce. Težave s kibernetsko varnostjo pri igrah postajajo vse bolj očitne, saj postaja internet vse bolj priljubljen (LHC, 2022).

Najpogostejše vrste groženj v industriji spletnih iger so (LHC, 2022):

• Lažno predstavljanje: Je ena največjih groženj kibernetski varnosti v e-športih in spletnih igralnih platformah. Kampanje z lažnim predstavljanjem so pogosto usmerjene na udeležence igralnih platform, da pridobijo njihove poverilnice ali podatke o plačilnih karticah, da bi jih posredovali drugim kiberkriminalcem. V nekaterih primerih se te akcije lažnega predstavljanja uporabljajo tudi za širjenje zlonamerne programske opreme.
• Uhajanje podatkov: Pogosto naletimo na uhajanje podatkov, povezanih s podjetji za spletne igre, ki jih ponujajo in delijo na različnih kriminalnih forumih. Osebni in finančni podatki igralcev ter poverilnice za prijavo so v večini primerov naprodaj. Vendar je lahko poleg osebnih podatkov igralcev v prodajo ponujena izvorna koda za celotno igro ali nekatere baze podatkov platforme, ki jih prevzame najvišji ponudnik na temnem spletu.
• Napadi: Napadi DDoS (Distributed Denial-of-Service) so najpogostejše zlonamerne kampanje za sabotažo e-športnega dogodka. Hekerji lahko internetni promet usmerijo na strežnike, ki gostijo turnirje in tekme v e-športu, tako da jih upočasnijo in preobremenijo. Zaradi DDoS napada se povezava upočasni, odzivni čas se podaljša, kar lahko hitro povzroči poraz prizadete ekipe. Napadi DDoS lahko povzročijo resne težave z zakasnitvijo, kar je ključnega pomena, saj lahko milisekunde pogosto odločajo med dvema ekipama ali dvema igralcema, ki sta zmagovalec in poraženec. Glede na dejstvo, da tudi izplačila na turnirjih naraščajo in je mogoče dobiti ali izgubiti vse večje vsote denarja, je pomembno, ali takšen napad moti izid igre ali ne.

• Izsiljevanje: Hekerji uporabljajo izsiljevalsko programsko opremo, da vzamejo igralčeve datoteke za talca in zahtevajo plačilo, da bi igralcu pomagali obnoviti datoteke. Žrtve so prisiljene plačati, še posebej, če se bliža turnir in nujno potrebujejo svoje zaklenjene datoteke za sodelovanje. Proti tovrstnim napadom je priporočljivo uporabljati upravitelja gesel. Večina upraviteljev gesel vključuje razširitev brskalnika, ki vas ščiti pred beležniki pritiskov tipk, kar omogoča samodejno izpolnjevanje podatkov za prijavo ob prijavi v račun.
• Kraja intelektualne lastnine: Ena glavnih skrbi podjetij za spletne igre na srečo je kraja intelektualne lastnine. Igralniška podjetja, ki so bila žrtve kibernetskega napada, so pogosto vključena v razvoj iger. Ustvarjanje enega izdelka ne zahteva le velikega obsega kapitalskih naložb, ampak tudi intelektualni kapital. Programi za igre visoke vrednosti in nakopičeni intelektualni kapital (izvorna koda igre) so zaželene tarče hekerjev ali igralcev, vpletenih v korporativno vohunjenje.
• Vdor: S funkcijo za zajemanje tipkovnice lahko trojanci posnamejo pritiske na tipke in zaporedje uporabniških dejanj ter nato pošljejo posnete informacije in podatke o geslu trenutnemu krmilniku trojanskega konja, da dokonča operacijo vdora. Trojanci lahko analizirajo geslo za spletni igralni račun z zmožnostmi spremljanja omrežnih podatkov. Če je trojanski konj za spremljanje omrežnih podatkov nameščen na neupravljanem računalniku v istem omrežju LAN, lahko prisluškuje geslu za prijavo in te informacije pošlje krmilniku trojanskega konja, da dokonča vdor.
• Zavajanje: Ljudje smo še vedno najšibkejši člen, socialni inženiring pa ena najpomembnejših groženj. Človeška iznajdljivost za zavajanje drugih je skoraj neizčrpna, saj ljudje vedno najdejo nove in nove načine za zavajanje informacij od drugih brez vednosti svojih žrtev. Nekateri hekerji se lahko izpostavijo osebju za pomoč uporabnikom igralne platforme in ukradejo zaupne osebne podatke igralcev z obljubo velike nagrade, ki se lahko uporabi za krajo igralčevega računa. Napadalci se pogosto pretvarjajo, da so legitimna spletna mesta za e-šport, in poskušajo prepričati igralce ali oboževalce, da delijo svoje zaupne osebne podatke, kot so gesla, bančne podatke in podatke o kreditni kartici. Prevare z lažnim predstavljanjem so lahko storjene prek e-pošte, besedilnih sporočil ali družbenih medijev. Izogibati se je treba navideznim uradnim telefonskim klicem, besedilnim sporočilom in e-pošti, ki zahtevajo zaupne informacije. Nekateri prevaranti lahko igralcem pošljejo tudi lažne podatke, kot so »uradna darila« in druga sredstva, da bi igralca privabili na dobro oblikovano lažno spletno mesto, podobno uradnemu spletnemu mestu igre. V tem primeru spletno mesto z lažnim predstavljanjem opravi težko delo, ki ga je heker osebno opravil v prejšnjem primeru, in igralce prepriča, da izdajo svoje osebne podatke na nek goljufiv način. Heker se lahko nato prijavi v račun s pridobljenimi informacijami o valuti igre in drugih virtualnih stvareh ter jih prodaja za pravi denar brez povezave.
• Vzdrževanje strežnikov: Poleg manipuliranja in vdiranja v virtualne podatke je vzdrževanje

strežnika ena najpogostejših varnostnih groženj v spletnih igrah. Vzdrževanje strežnika mora na splošno posredovati posebne parametre za doseganje standardnih postopkov dostopa. Skrbniško osebje mora posebno pozornost nameniti operaciji preverjanja, ko je strežnik v vzdrževalnih delih, in preveriti, ali so ti parametri veljavni.

• Ranljivi strežniki iger bodo vedno priljubljena tarča hekerjev. Po svoji naravi so strežniki skoraj vedno na spletu, kar še povečuje njihovo izpostavljenost kibernetskim napadom. Neposredni napadi na strežnike so eden najučinkovitejših načinov za motenje iger in krajo informacij.

UKREPI KIBERNETSKE VARNOSTI V E-ŠPORTU

Hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij družbi prinaša velike koristi. Na drugi strani močno vpliva tudi na pojav in razvoj novih tehnološko vse bolj dovršenih kibernetskih groženj. Nedvomno so že danes, v prihodnje pa bodo še bolj, kibernetski napadi ena od najpomembnejših varnostnih groženj sodobnemu svetu, kar pomeni, da se mora kibernetska varnost uvrstiti med ključne sestavne dele nacionalno varnostnega sistema.

Dejstvo je, da je najboljša zaščita proti neželenim kibernetskim aktivnostim, preventiva. Državne institucije, gospodarske organizacije in posamezniki lahko za uspešno kibernetsko varnost storijo veliko z uporabo primernih orodij in izvajanjem zaščitnih ukrepov. Za doseganje visoke ravni kibernetske varnosti ni dovolj samo preventiva. Neželenih kibernetskih aktivnosti oziroma kibernetskih incidentov nikoli ne bo mogoče v celoti preprečiti in odpraviti, zato je treba nujno zagotoviti ustrezne mehanizme odzivanja nanje. V Sloveniji je vzpostavljen nacionalni načrt odzivanja na kibernetske incidente (Vlada RS, 2021). Gre za sistem, ki zagotavlja pravočasno, učinkovito in uspešno zaznavanje, omejevanje in preiskovanje neželenih kibernetskih aktivnosti ter obnovitev in ponovno vzpostavitev sistema po kibernetskem incidentu. V Sloveniji je pristojni nacionalni organ za kibernetsko varnost SI-CERT. Delovanje centra SI-CERT opredeljuje 28. člen Zakona o informacijski varnosti (ZInfV). V središče operativnega delovanja pri odzivanju na kibernetske incidente v državi SI-CERT postavljajo bogate izkušnje, osredotočenost na specializirana strokovna znanja za preiskovanje računalniških incidentov in dobro mednarodno vpetost (SI-CERT, 2022, st. 10)

Kibernetska varnost je že dolgo postala globalno vprašanje velikega pomena, stalna grožnja, s katero se je treba naučiti živeti. In živeti v senci nenehne kibernetske grožnje je dolgoročno mogoče le, če poznamo grožnje, s katerimi se soočamo, in rešitve, ki jih lahko uporabimo za zmanjšanje tveganj (HLC, 2022). Kibernetske grožnje se pojavljajo v različnih oblikah, odvisno od tega, kaj poskuša heker doseči in od tega, kje se lahko skrivajo slabosti programske opreme za igre (Wallance, 2022).

Za boj proti tem grožnjam organizacije e-športa veliko vlagajo v kibernetsko varnost. To vključuje izvajanje varne omrežne infrastrukture, uporabo močnega šifriranja za shranjevanje podatkov in komunikacijo ter uporabo varnih plačilnih prehodov. Osredotočajo se tudi na izobraževanje igralcev o varnih igrah. Umetna inteligenca in strojno učenje imata pomembno vlogo pri izboljšanju kibernetske varnosti v e-športu. Te tehnologije se uporabljajo za odkrivanje in ublažitev groženj v realnem času, prepoznavanje sumljivega vedenja in preprečevanje nepooblaščenega dostopa. Poleg tega številne organizacije začenjajo uporabljati tehnologijo veriženja blokov za zaščito transakcij in podatkov igralcev, kar doda plast varnosti (linkedIn.com, 2023). Protokoli kibernetske varnosti so potrebni za onemogočanje kraje podatkov in valut pri transakcijah v igrah, preprečevanje napadov na programsko opremo za igre in zaustavitev okužb z zlonamerno programsko opremo na napravah uporabnikov (Wallance, 2022).

ControlRisks (2023) predstavlja šest strategij za ublažitev groženj izsiljevalske programske opreme:

• Izvedba celovitega načrta varnostnega kopiranja in hrambe podatkov.
• Vzdrževanje rednih in varnih revizijskih dnevnikov, ki jih lahko forenzične ekipe uporabijo za preiskavo incidentov.
• Izvajanje rednih pregledov zunanjih in notranjih ranljivosti za odkritje tehničnih pomanjkljivosti v kontrolah, ki bi jih lahko akterji groženj izkoristili za namestitev izsiljevalske programske opreme v sisteme IT.
• Vzpostavitev postopka uvajanja popravkov, vključno s popravki v sili, ki jih je morda potrebno uporabiti izven delovnega časa.
• Zgraditev logične in fizične ločitve med omrežji, da se zmanjša tveganje širjenja izsiljevalske programske opreme in okužbe drugih delov omrežja.
• Priprava odzivnega načrta, ki mora vključevati upravljanje napadov z izsiljevalsko programsko opremo. To bi moralo vključevati tudi povezane postopke in postopke odločanja, s kontaktnimi podatki prvega posrednika in morebitnim odzivom, ki ga zahtevajo predpisi o varstvu podatkov, kot je GDPR EU.

Poznamo še en način, kjer lahko hekerji predstavijo svoje delovanje in zato celo dobijo nagrado. Obstajajo namreč tekmovanja hekerjev, kjer pokažejo svoje sposobnosti. Poleg tega, da v bistvu hekerji pomagajo izostriti veščine kibernetske varnosti, ti dogodki ljudem pomagajo spoznati enako misleče posameznike, ko dajejo in prejemajo podporo. Tudi igralniška skupnost ima tesne odnose, saj se številni profesionalni in amaterski udeleženci pogosto srečujejo v tekmovalnih krogih (Flynn, 2021).

Nedvomno je pomembno izobraževanje uporabnikov računalniške opreme, in ko govorimo o igričarstvu, mislimo na igralce, da se usposabljajo o kibernetski varnosti. Ljudje, ki se usposabljajo o kibernetski varnosti, pogosto doživljajo simulirane nastavitve, podobne tistim, ki jih imajo naslovi za igre (Flynn, 2021).

V Sloveniji je kar nekaj organizacij, ustanov in projektov, ki se ukvarjajo z ozaveščanjem o varni rabi interneta. Eden največjih projektov, ki se izvaja je projekt »Center za varnejši internet«. Izvajajo ga Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Zavod Arnes, Zveza prijateljev mladine Slovenije in zavod MISSS (Mladinsko informativno svetovalno središče Slovenije). Projekt je financiran s strani Agencije HADEA pri Evropski komisiji in Uradu vlade RS za informacijsko varnost. Center za varnejši internet ponuja tri storitve, in sicer: Safe.si – točka ozaveščanja o varni rabi interneta in novih tehnologij, Tom telefon – svetovalno linijo za težave na spletu in Spletno okno – anonimno spletno prijavo spolnih zlorab otrok. Poleg tega je v Sloveniji še veliko organizacij, ki se ukvarjajo z varnostjo na internetu (Ravnjak, 2023, str. 19).

MNENJE IGRALCEV O KIBERNETSKI VARNOSTI

O kibernetski varnosti med mladostniki je narejenih kar precej raziskav. Konkretnih raziskav med igralci igric, e-športniki je malo. Zato smo izbrali to področje za raziskovanje. Izvedli smo kvantitativno raziskavo s pomočjo anketnega vprašalnika, ki smo ga poslali sodelujočim preko družbenih omrežij. Konec leta 2023 in v začetku leta 2024 smo pridobili 144 odgovorov slovenskih igralcev iger, ki smo jih uporabili za analizo. Med njimi je bilo 73 % moških in 27 % žensk. Skoraj 70 % je bilo starih od 16 do 20 let, 20 % do 15 let, ostali so bili starejši. Mlajša populacija je obiskovala srednjo šolo, ostali so bili študentje ali zaposleni. Statusa brezposelnega ni imel nihče. Anketiranci uporabljajo internet v veliki večini za socialna omrežja (98 %), za poslušanje glasbe (98 %) za opravljanje šolskih obveznosti (94 %), gledanje videoposnetkov in komunikacijo s prijatelji (86 %). Anketiranci internet najmanj uporabljajo za branje novic (55 %). Manj kot polovica anketirancev je seznanjena s kibernetsko varnostjo. Kot kažejo rezultati ankete, uporabniki dobro zaščitijo svoj računalnik z gesli, ki so sestavljena iz več črk, znakov in številk. Prepričani so, da imajo močno geslo. Za različne račune v 40

% uporabljajo različna gesla. Glede na odgovore vidimo, da skoraj polovica (49 %) svoje geslo deli, pove nekomu drugemu. V veliki večini (92 %) imajo tudi telefon zaščiten z geslom. Več kot polovica anketirancev (70 %) ima naložen in posodobljen antivirusni program na napravah, ki jih uporabljajo in ga redno posodabljajo. V veliki večini (60 %) odpirajo sporočila, kjer so neznane datoteke ali povezave. Bolj previdni (76 %) so pri sporočilih neznancev, v katerih je povezava na splet. Le-teh ne odpirajo. Po podatkih iz ankete anketiranci v 71 % zaščitijo svojo zasebnost na družbenih omrežjih, uporabljajo unikatna in močna gesla, v 69 % uporabljajo varne povezave, nameščajo antivirusne programe. Iz prakse so anketiranci odgovorili, da v veliki večini (88 %) v preteklosti niso bili žrtve groženj, nasilja preko spleta. Tisti, ki so na to vprašanje odgovorili pozitivno, so se s tem srečali pri igranju igric, imeli primer vdora v zaščitene programske sheme na TV, prejemali žaljivke in imeli vdor v račun.

ZAKLJUČEK

Danes se je e-šport razvil v industrijo, vredno več milijard dolarjev, kjer lahko igralci z ekipami, trenerji in menedžerji zaslužijo ogromne vsote denarja.

Pomembnost varnosti se širi od posameznih igralcev do državne oziroma vladne ravni. Kar se je začelo z goljufanjem v tekmovalnih spletnih igrah in krajo podatkov o kreditnih karticah, se je v svetu razvilo v sheme pranja denarja in uhajanja vojaških informacij, ki ogrožajo nacionalno varnost. Zato je priporočljivo, da vlade in oblikovalci politik po vsem svetu nujno začnejo posvečati več pozornosti industriji spletnih iger in stopnjevanju groženj kibernetski varnosti, ki jo obkrožajo. V kolikor bi želeli zaščititi sebe in svojo organizacijo pred kibernetskimi kriminalci, ki ciljajo na igralniško industrijo, je potrebno zagotoviti strokovno pomoč. Od distribucije igre do vzdrževanja odjemalca (igralca) mora biti vsak vidik igralne izkušnje varen.

Poleg zaščite, ki jo zagotavljajo organizacije oziroma ponudniki, morajo uporabniki upoštevati tudi potrebne varnostne ukrepe. Omogočanje dvostopenjske avtentikacije, posodabljanje programske opreme, uporabo upravitelja gesel in pridobitev VPN so uporabni in potrebni ter ne nazadnje zelo koristni.

Spletno igranje iger je eden najhitreje rastočih sektorjev v svetovni zabaviščni in medijski industriji ter zagotavlja zmogljivo novo platformo za združevanje ljudi iz vsega sveta. Posledično moramo zagotoviti, da bo industrija še naprej rasla na varen in odgovoren način ter da se bo s slabimi akterji, ki želijo očrniti izkušnje drugih, ustrezno ravnalo.

Prihodnost kibernetske varnosti v e-športu je ostati korak pred morebitnimi grožnjami. To zahteva stalne naložbe v tehnologijo, redne revizije sistemov, stalno spremljanje in hitro odzivanje na prepoznane grožnje. Ker e-šport še naprej raste, se bo povečal tudi pomen zanesljivih in proaktivnih ukrepov kibernetske varnosti. Potrebno je nenehno posodabljanje varnostnih pristopov, za zagotovitev varnosti (linkedIn.com, 2023).

S pridobljenimi podatki preko ankete smo prišli do določenih spoznanj in zaključkov. Mlajše generacije (okrog 15 let) ne poznajo dovolj kibernetske varnosti, kljub temu da svoje podatke dobro zaščitijo z gesli. Zaradi zanimivosti vsebin včasih nepremišljeno odpirajo nevarno pošto, kar lahko vodi v zlorabe njihovih podatkov. Vsekakor bo v prihodnosti potrebno vložiti več energije in časa v izobraževanje mlajših o kibernetski varnosti.

Predstavitev teoretičnih osnov in izvedena raziskava sta zanimiva za širšo javnost. S spoznavanjem vsebin smo dobili vpogled v problematiko kibernetskih groženj in pomembnost kibernetske varnosti na več področjih. Članek je zanimiv tako za posamezne igralce, mlade, ki vstopajo v svet igričarstva, kot tudi za tiste, ki so odgovorni na višjih ravneh, da zagotovijo kibernetsko varnost. Proučevana tematika ostaja zelo zanimiva za nadaljnje raziskovanje. E-športi se hitro širijo in računalniške tehnologije hitro napredujejo. Iz tega naslova se stanje v tej panogi hitro menja, se razvija in podaja mnogo možnosti za raziskovanje.

LITERATURA

ControlRisks. (2023). Growth of esports represents attractive target for cyber threat actors. Pridobljeno iz                       https://www.controlrisks.com/our-thinking/insights/growth-of-esports-attractive-target- cyber?utm_referrer=https://www.google.ca. [7.1.2024].

Flynn,    S.    (2021).    Will    Cybersecurity    Become    a    popular    e-Sport?.    Pridobljeno    na https://www.makeuseof.com/cybersecurity-popular-

esport/?_ hstc=265104464.29b6140d90ab4052874123c2379da28c.1703056821580.1703056821580.1

703056821580.1&  hssc=265104464.1.1703056821580&__ hsfp=316109102&hsCtaTracking=9b182

8ef-c5e1-4c83-bc45-df15dc4d2304%7Cac160cdf-b974-4936-909d-df1b2036ddab. [27.12.2023].

LinkedIn.com. (2023). The growing importance of cybersecurity in Esports: A holistic view. Pridobljeno na https://www.linkedin.com/pulse/growing-importance-cybersecurity-esports-holistic- view-brazy-gg. [7.1.2024].

LHC, Luxemburg House of Cybersecurity. (2022). Esports and its cyber threats. Pridobljeno na https://securitymadein.lu/cyber/topic-of-the-month/esports-and-its-cyber-threats/.[27.12.2023].

Logsign.     (2020).    Why     Cybersecurity     for     E-Sports     Is     Important.     Pridobljeno     na https://www.logsign.com/blog/why-cybersecurity-for-e-sports-is-important/.[7.1.2024].

Prateek, T. (2023). Cybersecurity Threats From Online Gaming – Analysis. Pridobljeno na https://www.eurasiareview.com/06082023-cybersecurity-threats-from-online-gaming-analysis/. [27.12.2023].

Ravnjak, M. (2023). Grožnje pri uporabi kibernetskega prostora v starostni skupini od 13 do 15 let. Magistrsko delo. Maribor: Fakulteta za varnostne vede.

SI-CERT. Nacionalni odzivni center za kibernetsko varnost SI-CERT. (2022). Poročilo o kibernetski varnosti za leto 2021. Ljubljana: Akademska in raziskovalna mreža Slovenije.

Vlada RS. (2021). Nacionalni načrt odzivanja na kibernetske incidente. Ljubljana: Vlada Republike Slovenije.

POVZETEK

Športniki so izpostavljeni veliko različnim dejavnikom, ki vplivajo na njihovo športno kariero in posledično tudi na njihovo zasebno življenje. Eden glavnih dejavnikov, ki vpliva na njih, je motivacija. Motivacija lahko izvira iz športnika samega in ravno ta je največkrat najbolj učinkovita. Če ima športnik močno notranjo motivacijo, to pomeni, da bo delal vse, kar je v njegovi moči, da bo dosegel svoje cilje oziroma zadovoljil svoje želje. Na zunanjo motivacijo športnika pa imata velik vpliv tudi družina in trener, zlasti v obdobju otroštva in adolescence. Velikokrat je ravno trener razlog za zaključek športne kariere športnika, in to zaradi slabega odnosa med njim in njegovim varovancem. Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da sta tako notranja kot zunanja motivacija za mladostnike pri ukvarjanju s športom zelo pomembni. Velik vpliv imata družina in trener. Veliko mladostnikov, ki ima s trenerjem dober odnos, ima tudi višjo motivacijo za treniranje. Podobno je tudi pri vplivu družine. Mladostniki, ki jih družina spodbuja, imajo višjo motivacijo kot mladostniki, ki niso deležni podpore družine. Večina mladostnikov, ki se s športom ukvarja večji del svojega življenja, ima visoko notranjo motivacijo in tudi več trenira.

KLJUČNE BESEDE: šport, motivacija, notranja motivacija, družina, trener

ABSTRACT

KEY WORDS: sport, motivation, intrinsic motivation, family, coach

ŠPORT IN MOTIVACIJA

Izraz šport prihaja iz francoske besede »desport«, kar v prevodu pomeni prostočasna dejavnost, prve angleške omembe športa iz leta 1300 pa pomenijo »karkoli je človeku zabavno oz. nekdo zabaven«. Skozi zgodovino se je razvilo še nešteto definicij, ki opredeljujejo šport kot aktivnost, sodoben izraz za šport pa je do sedaj prerasel vse do zdaj znane izraze. Šport pa ne predstavlja samo telesne dejavnosti, temveč tudi povezavo z našo duševnostjo, razvijanjem umskih in telesnih sposobnosti (Čuk, 2014). Šport v zadnjem času izredno napreduje, z razvijanjem posameznih panog, preučevanjem športa s pomočjo drugih raziskovalnih smeri, kot so biologija, fizika, psihologija, tehnologija … Predvsem se poudarja vloga športa med mladimi. S športom se namreč učijo spretnosti, ki jih bodo potrebovali v nadaljnjem življenju. Naučijo se sprejemati poraze in iz njih izvleči čim več pozitivnega. Ljudje se s športom ukvarjajo zaradi različnih ciljev, iz različnih vzrokov in namenov. Mlade, za udejstvovanje na športnih aktivnostih, navdušijo predvsem prijatelji, starši, šola, televizija oz. svet, ki jih obkroža. V kasnejših obdobjih se ukvarjanje s športom lahko razvije v profesionalno ali pa rekreativno smer (Šugman, 1997).

Športnik je oseba, ki se aktivno ukvarja s tekmovalnim športom, ne omejujeta ga kvantiteta ter intenziteta treningov. Njegove vloge so vključevanje na treningih, participacija na tekmovanjih, upoštevanje trenerja, spoštovanje tako nasprotnikov kot soigralcev, upoštevanje pravil in fair play igre, ohranjanje pozitivnega odnosa do športa … (Kajtna in Jeromen, 2013). Na področju psihološkega profila in osebnostnih lastnosti športnika so bile narejene že številne raziskave, ki nam dajo vpogled v najbolj posplošen profil osebe, ki se ukvarja s športom.

Pojem motivacije vsak pomemben raziskovalec razlaga in opredeljuje na svoj način. Kagan in Haveman (v: Tušak in Tušak, 2003) sta motivacijo opredelila kot sile, ki regulirajo vedenje posameznika. Bistvo motivacije je usmerjeno na doseganje cilja in vzdrževanje določenega vedenja. Najprej se je pojavila zaradi doseganja potreb in željá posameznika. Delimo jo lahko na »push« motivacijo, katere glavni vzroki so gibanje in potrebe, ki nas potiskajo v konkretne situacije, ali »pull« motivacijo, pri kateri nas vlečejo in spodbujajo cilji, ideali in osebne vrednote. Motivacija je pod močnim vplivom procesov socializacije. Tako vrojeni motivi kot pridobljeni motivi (vrednote, stališča …) so socializirani, in tudi njihova izpolnitev poteka na socialen način. Motivacija izhaja iz motivov, ki vključujejo vse dejavnike v našem organizmu, ki vplivajo na naše doživljanje ter poteze. Različni teoretični koncepti zajemajo do 150 avtonomnih človeških motivov, med katerimi sta izvorna le eden do dva (Tušak in Tušak, 2003). Motive delimo na primarne ter sekundarne. Primarni motivi ali biološki motivi so motivi, ki so nujno potrebni za človekovo preživetje. To so želja, žeja, lakota, spolnost, spanec ... So prirojeni in značilni za vse ljudi. Po drugi strani so sekundarni motivi naučeni. Bolj kot sta razvita kultura in gospodarstvo, pomembnejši so sekundarni motivi. Poznamo jih pet: moč, pripadnost, varnost, uveljavitev in status. Motiv moči si lahko razlagamo kot vodenje in kontroliranje drugih. Prisoten je predvsem pri ljudeh na visokih položajih, ki zahtevajo trdo roko in avtoriteto. Uveljavitev lahko enačimo z željo po uspehu, predvsem v težjih situacijah. Pri motivu pripadnosti gre za vzdrževanje medosebnih stikov ter željo po njihovem stalnem navezovanju in je značilen za večino ljudi. Varnost je večji poudarek dobila šele v sodobni družbi, kjer se mora posameznik, zaradi obvez na različnih področjih, obvarovati na različne načine (varčevanje, zavarovanje …). Zadnji motiv je status, ki je lastnost samo sodobne družbe, pri katerem gre za posameznikovo pridobivanje statusnih simbolov, ki so predvsem materialni (Škalički, 2018). Motivacijo se najlažje deli na notranjo in zunanjo oziroma intrinzično in ekstrinzično. Za športnikov razvoj je pomembno, da se on in osebe okoli njega zavedajo pomena obeh tipov, saj lahko napake na tem področju nepogrešljivo vplivajo na športnikovo kariero. Notranjo motivacijo znanstveniki razlagajo, da delamo nekaj zaradi določene aktivnosti in zadovoljstva, ki se kaže v samem nastopanju ali pa izvajanju te določene aktivnosti. V športu se notranja motivacija kaže predvsem, ko so športniki zadovoljni, zaradi stvari, ki jim jih da šport in ki se jih naučijo skozi šport, zaradi zadovoljstva ob ukvarjanju s športom ter ob napredku in stalnem izboljševanju svojih sposobnosti in znanj. Notranjo motivacijo sta Ryan in Deci (2000) razdelila na tri vrste. Prva je notranja motivacija za spoznavanje in vedenje. Vidna je pri športnikih, ki ob učenju novih tehnik, spretnosti in znanj uživajo. Gre namreč za zadovoljstvo ob opravljanju neke dejavnosti, iz katere se učimo in raziskujemo. Drugi tip je notranja motivacija za doseganje, ki jo lahko interpretiramo kot zadovoljstvo, ki ga čuti oseba pri doseganju ciljev. Na primeru športnika je to odličen rezultat, rekord, večji uspeh ali obvladovanje nove tehnike. Zadnji vidik se nanaša na biološki koncept motivacije in tudi osebnosti. Pri neki aktivnosti doživljamo vzburjenje, in to imenujemo notranja motivacija za doživljanje stimulacije. Primeri takega vzburjenja so letenje v smučarskih skokih, doživljanje velike hitrosti pri smučanju, v nekaterih športih doživljanje strahu, v to štejemo tudi zabavo in ostala drugačna oz. nevsakdanja doživetja. Precej raziskav je bilo v zadnjih tridesetih letih narejenih na račun negativnih faktorjev, ki na neki način uničujejo našo notranjo motivacijo. Ugotovili so, da vpliv nagrad, časovnih pritiskov, groženj in pa nadzorstva močno rušijo našo intrinzično motivacijo. Po teoriji kognitivne evalvacije se notranji povzročitelj zamenja z zunanjim povzročiteljem aktivnosti. Če to prenesemo v šport, športniku kar naenkrat ni več pomembno zadovoljstvo, ki ga občuti ob ukvarjanju z določeno aktivnostjo, namesto tega daje večji poudarek na nagrade, denar in status (Ryan in Deci, 2000). Zanimivo raziskavo so naredili tudi Deci et al. (1981, v: Tušak in Tušak, 2003), ko so ugotavljali vpliv tekmovanja na notranjo motivacijo. Tekmovanje občutno zmanjšuje notranjo motivacijo za aktivnost. Iz tega so nastale tudi ugotovitve, da tekmovalni šport zmanjša športnikovo motivacijo, zviša se ego orientacija in športnik se namesto na notranje nagrade (uživanje, zadovoljstvo) osredotoča na nagrade, ki mu predstavljajo slavo, status in denar (Tušak in Tušak, 2003). Logična posledica intrinzične motivacije je tudi vztrajanje pri ukvarjanju s športom, saj bomo tistemu, kar nas osebno osrečuje, posvetili več truda in več časa. Poleg tega pa nam omogoča lažje premagovanje ovir, ki bi nas sicer lahko zaustavile na poti do določenega cilja. Na večjo notranjo motivacijo za šport vpliva naša fizična pripravljenost. Torej, bolj kot smo fizično dobro pripravljeni, višja bo motivacija za treniranje. Vrtimo se v začaranem krogu, v katerega lahko pridemo le z vztrajnostjo in močno voljo. Pomembni so tudi cilji, ki si jih zadamo. Ti cilji ne smejo biti v normativih družbe, temveč prilagojeni za vsakega posameznika posebej. Najboljše za notranjo motivacijo je, da si postavljamo cilje, ki zadevajo izboljšanje naših kompetenc in sposobnosti v športni dejavnosti, ne pa usmerjenost zgolj v rezultate, dosežke, videz ipd. Cilji morajo biti usmerjeni v lasten napredek, če želimo ohranjati notranjo motivacijo (Pažon et al., 2019). Zunanja ali ekstrinzična motivacija je motivacija, ki jo dobimo iz okolice. Športnike z veliko zunanjo motivacijo ženejo le dosežki, denar, slava oz. nagrade, ki jih dobijo na podlagi njihove uspešnosti. To so materialne nagrade, socialne ugodnosti in popularnost ter seveda želja po tem, da so najboljši izmed vseh športnikov. Tako kot smo delili notranjo motivacijo, se tudi zunanja motivacija deli na tri tipe. Prvi tip je eksternalna (zunanja) regulacija, največkrat ga označujemo samo kot zunanja motivacija. Športniku torej motivacijo za treniranje dajejo okolica, želja po nagradah, denarju, želja po odobravanju staršev, trenerja … Njegov cilj je izogniti se negativnim posledicam, kot so kritike. Drugi tip je introjecirana regulacija, pri kateri športnik sam nad sabo izvaja pritiske, ker se vplivi iz okolice ponotranjijo. Mnogi športniki, ki so motivirani s tem tipom motivacije, se na primer počutijo krive, če ne izvedejo treninga. Zadnji tip pa je identifikacijska (poistovetena) regulacija, kjer športnik sam pri sebi označuje neko vedenje kot pomembno oziroma ga ocenjuje in se na podlagi tega odloča, ali bo treniral ali ne (Tušak in Tušak, 2003). Raziskava Fortiera (Tušak in Kandare, 2004) in njegove ekipe iz leta 1995 je pokazala, da so vrhunski športniki mnogokrat veliko bolj zunanje motivirani kot pa notranje. Ravno obratno pa je bilo pri rekreativnih športnikih, ki se s športom ukvarjajo za lasten užitek. Raziskava torej potrjuje negativen vpliv tekmovanja na športnikovo notranjo motivacijo in izrazito povečanje zanimanja za nagrade, pohvale in status.

Splošna motivacija in športna motivacija sta pojma, ki se med seboj zelo razlikujeta. Športno motivacijo zaznamujejo tekmovalnost, visoka storilnostna usmerjenost, usmerjenost za izboljšanje nastopov ter visoka motiviranost za uresničitev ciljev. Razlikujemo med dvema značilnima potrebama, ko govorimo o tekmovalnih situacijah: želja po uspehu in težnja po preprečevanju neuspeha. Ko govorimo o želji po uspehu, je to pozitivna storilnostna motivacija, ki je za uspeh še kako pomembna. Je simbol zdrave in zaželene oblike tekmovalne motiviranosti. Za športnike, za katere je značilna ta vrsta motivacije, je značilno, da na tekmovanjih dajo vse od sebe in posledično dosegajo tudi boljše rezultate. Na drugi strani je težnja po preprečevanju neuspeha negativna motivacija. Temelji na preteklih osebnih neuspehih oz. zaznavi o pričakovanju drugih oseb. Kadar primanjkuje pozitivne motivacije, je koristna tudi ta, vendar je njena učinkovitost manjša, saj lahko povzroči motivacijski zlom, ki je posledica stalnih povprečnih rezultatov. Ti povprečni rezultati niso neuspehi, temveč rezultati, ki športniku ne dajo dodatnega zagona za več truda oz. dela. Najbolj optimalno je, da sta si motivaciji ravno nasprotni (višja je pozitivna motivacija, toliko nižja naj bo negativna motivacija in obratno). V ekipnih športih lahko poleg zgoraj opisanih motivacij nastopi še težnja po moči, ki se izraža kot želja športnika, da vpliva na soigralce in trenerja in da ima velik vpliv v ekipi. Športniki, ki imajo težnjo po moči močno izraženo, so ustrezni kandidati za vodjo moštva. Pri takih osebah lahko pride do motivacijskega zloma, če njihove želje niso dosežene. Postavljanje ciljev spada med motivacijske tehnike športa, pri katerih si športnik postavi cilj, ki ga želi čim hitreje doseči (Kajtna et al., 2003).

Športniki se pogosto ne zavedajo, kaj vpliva na njihovo motivacijo. Največkrat se sploh ne zavedajo, da ni vse v redu. Če je športnik vajen na pogosto poniževanje staršev in izpuščanje pohval, potem ne bo razumel, kako ga to pomanjkanje podpore ovira na njegovi športni poti. Tudi trenerjev odnos s športnikom je bistvenega pomena za športno napredovanje. Brez ustrezne podpore in motivacije, ki ju daje trener športniku, dosežkov ne bo.

ODNOS MED ŠPORTNIKOM IN TRENERJEM

Odnos je družbeno stanje, ki vključuje povezavo med dvema ali več ljudmi in je pomemben del naših življenj. Razvijamo številne pomembne odnose – s prijatelji, družinskimi člani, učitelji in romantičnimi partnerji. V športu športniki prav tako vzpostavljajo več pomembnih odnosov – s svojimi soigralci, vodstvom in trenerji (Shanmuganathan-Felton et al., 2022).

Trener je ena izmed ključnih oseb, ki pomaga športniku ustvarjati njegovo športno kariero. Je vzgojitelj, strokovnjak, socialni zgled, svetovalec, motivator … Predvsem veliko vlogo ima trener pri mlajših športnikih. Pri njih prihaja do velikih sprememb v življenju, skozi katere jim pomaga tudi trener (Kajtna in Jeromen, 2013). Trener mora skrbeti za disciplino, ustrezno komunikacijo med njim in športnikom, imeti mora avtoriteto ter si pridobiti varovančevo spoštovanje in zaupanje. Omogočati mora ustrezne pogoje za izvedbo treningov, predstavljati ekipo navzven in komunicirati z zunanjimi dejavniki (starši, predstavniki klubov …). Trener mora imeti tudi dober odnos s športnikom, saj športniki potrebujejo nasvete in priporočila glede osebne in športne kariere. Pri njunem odnosu je ključno obojestransko zaupanje. Trenerjeva naloga je tudi, da nauči športnika določenih veščin in mu pomaga razviti različne kompetence in vedenja. Pri uspešnem učenju se uporabljata dve tehniki, in sicer nagrajevanje in kaznovanje. Kaznovanje se uporablja zelo redko, saj lahko povzroči negativne posledice, kot na primer, da športnik zasovraži trenerja. Nagrajevanje pa je tehnika, ki se uporablja pogosteje in pri športniku vzbudi pozitivne občutke ter mu poveča samozaupanje. Ključno je, da se trenerji ne posvečajo samo izvedbi treningov, temveč tudi športnikovemu življenju in njegovim problemom. V kriznih trenutkih je ključnega pomena dober odnos med trenerjem in njegovim varovancem. Če se športnik lahko zaupa trenerju, ki ga ceni in zaupa vanj, bosta problem rešila veliko hitreje in se čim prej lahko vrnila k optimalnemu treniranju in posledično k doseganju boljših rezultatov. Pomembno pa je, da sta v odnosu zadovoljna oba, tako športnik kot trener. Trener bo v treniranju športnika bistveno bolje deloval, če se bo ob njem dobro počutil. Nezadovoljstvo trenerja ima vpliv na športnikovo motivacijo za treniranje, na športnikovo vedenje in počutje in seveda na športne dosežke. Na to, kakšen odnos bosta imela trener in športnik, vpliva več dejavnikov. S trenerjeve strani so to njegova osebnost, strokovna usposobljenost, inovativnost, komunikativnost, načini vodenja treningov, čustvena kontrola, spol trenerja in način motiviranja. Športnik, ki je v odnosu trener-športnik enakovreden člen, vpliva na odnos s svojo osebnostjo, športno disciplino, starostjo, izkušenostjo in svojim spolom. Na njun odnos imajo vpliv tudi trenutne situacije (Tušak in Tušak, 2003). Trener lahko z ustreznim treningom povečuje športnikovo notranjo motivacijo. Zanimivi, drugačni treningi, različne nagrade itd. pri športnikih spodbudijo večje zanimanje do športa, saj v njem uživajo. Raziskave kažejo, da dokler je športnikova notranja motivacija (za katero skrbi tudi trener z ustreznimi treningi) višja kot zunanja motivacija (motivacija iz okolja), bo športnik nadaljeval svojo športno kariero. V nasprotnem primeru pa se njegova športna pot kmalu zaključi. Pri športnikovi motivaciji je pomembno tudi, da trener stalno poudarja kratkoročne cilje ter športnikov razvoj. Tako športnik ob doseganju teh kratkoročnih ciljev dobi še več motivacije za šport in si še bolj želi nadaljevati to pot (Kajtna in Jeromen, 2013). Pomembno je, s kakšnim pristopom trener vodi svoje varovance. Po Mosstonu naj bi učitelj, v našem primeru trener, na začetku izvajal bolj avtoritativen pristop, kasneje pa naj bo odnos trener-športnik bolj demokratičen. Športniki se več naučijo skozi vprašanja, saj jih ta prisilijo v razumevanje dane situacije in ne gre le za učenje in uboganje trenerja. Seveda pa napredovanje po demokratičnem pristopu ni odvisno le od trenerja, temveč tudi od samega športnika (koliko se bo ukvarjal sam s sabo, koliko bo razmišljal o dani situaciji …). Pomembno je, da sta v športnikov razvoj vključena oba pristopa. Tehnike se nauči skozi avtoritativen način, izboljša pa jo lahko le z razumevanjem, ki je potrebno pri demokratičnem načinu (Tušak in Tušak, 2003).

Predvsem velik vpliv na športnike ima trener, s katerim športnik preživi ogromno časa. Poleg treningov je prisoten tudi na tekmovanjih, ki pa so odskočne deske za profesionalno športno kariero. Trener je na neki način odgovoren za športnikove uspehe, zato je tudi v njegovem interesu, da ima športnik čim večjo motivacijo za treniranje in posledično dobre rezultate. Na športnika ima vpliv tudi družina. Po eni strani lahko zavira njegovo motivacijo do športa z nepravo vzgojo, nepravimi tehnikami, finančnimi težavami, po drugi strani pa mu je lahko opora in podpora, ki ju vsak športnik rabi, če želi ustvariti športno kariero. Na motivacijo do treniranja pa vpliva tudi športnik sam. Z uporabo pravih tehnik, razmišljanjem, pozitivnim mnenjem o sebi in zaupanjem v ljudi okoli sebe lahko zelo dobro vpliva na svojo notranjo motivacijo, ki mu pomaga do dobrih rezultatov in dosežkov.

Kot navajajo Kassim et al. (2020), odnos med trenerjem in športnikom igra ključno vlogo predvsem v ekipnih in individualnih športih. Predhodne raziskave po navedbah istih avtorjev kažejo, da je odnos med trenerjem in športnikom lahko osrednji za učinkovito treniranje. Učinkovitost treniranja je opredeljena kot obseg, v katerem trenerji lahko uporabijo svoje znanje in veščine za pozitiven vpliv na učenje in uspešnost svojih športnikov.

Povezava med trenerjem in športnikom lahko vpliva na velik del športnikovega življenja. Zato se morajo trenerji in športniki osredotočiti na razvoj odnosa, ki je učinkovit (všečnost, skrb in spoštovanje drug drugega) in uspešen (pomoč drug drugemu pri zmagi/uspehu) (Shanmuganathan-Felton et al., 2022).

ODNOS MED ŠPORTNIKOM IN DRUŽINO

Družina je osnovna celica, v kateri se otrok uči osnovnega vedenja, sprejemanja norm in pravil. V modernem svetu se spet poudarjajo družinske vrednote in družinski način življenja. Definicij družine je več, če pa se osredotočimo na vez med družino in športnikom, potem je najbolj točna ta, da je družina skupnost, ki ti daje varnost in te podpira. Prav družina, natančneje starši, so največkrat odgovorni, da se otrok začne ukvarjati s športom (Tušak et al., 2009). Pogosto na odločitve, s katero aktivnostjo se bo otrok ukvarjal, vplivajo starši. Aktivnost je odvisna od dostopa do nje in seveda sredstev. Šport v družini je lahko prenosljiv. V družinah, kjer se starša ukvarjata s telesno dejavnostjo, je večja verjetnost, da se bo tudi otrok ukvarjal z neko aktivnostjo, ni pa nujno. Nekatere družine so športno zelo udejstvovane in šport jemljejo kot nekaj pozitivnega, spet druge družine so lahko drugačnega mnenja, in to ima lahko velik vpliv na otrokovo odločitev, ali se bo ukvarjal s športom ali ne. Pomembno je, da starši prilagodijo svoje vedenje interesom, spolu, sposobnosti in zmogljivosti otroka. Pomagajo mu lahko z vpisovanjem v razne tečaje, kupovanjem opreme in preprosto, da jih peljejo na športne aktivnosti (Doupona in Petrović, 2000). Potrebno je poudariti, da imajo starši ogromno vlogo pri športnikovem razvoju. Lahko imajo zelo negativen vpliv na njega, saj s svojimi previsokimi pričakovanji dajejo otroku občutek nezmožnosti in šibkosti. Prav tako lahko otrok doživlja stres in večji pritisk v športu, zaradi česar lahko izgubi voljo do aktivnosti. Pogosto se zgodi, da starši prevalijo krivdo za neuspeh na svoje otroke, ko pride do situacij, kjer so pričakovali boljši rezultat ali pa zmago. S strožjo vzgojo otroka ni nič narobe, lahko pa pride do točke, kjer je ravno stroga vzgoja vzrok za otrokov odpor do športa. Neupravičene kazni, previsoke omejitve in zamolčane pohvale samo povečujejo napetost med starši in športnikom, kar pa nikakor ne pripelje do zastavljenih ciljev oz. rezultatov. Če pa pogledamo drugače, so starši največja otrokova opora. S pravo mero pohval, spodbujanja in navijanja lahko športnika le dodatno spodbudijo k ukvarjanju s športom, morda celo na profesionalni ravni. Starši otroku pomagajo reševati težave, nikakor pa jih ne rešujejo namesto njega, saj bo otrok, ki bo znal sam reševati svoje probleme, veliko bolj uspešen v življenju in tudi v športu. Starši morajo otroka motivirati s postavljanjem ciljev. Otroku pomagajo vliti samozavest in tekmovalno miselnost, vendar v normalnih mejah (Tušak et al., 2009). Pogosto prihaja do trenj med trenerjem in starši športnika, saj se starši velikokrat vmešavajo v trenersko delo. To ima negativen vpliv na športnika, saj mu povzroča dodaten stres, čeprav je zaradi morebitnega tekmovanja že tako pod velikim pritiskom. Ravno obratno pa je, ko se trener in starši med seboj razumejo (Kajtna in Jeromen, 2013). Če se otrok začne s športom ukvarjati profesionalno, ima to vpliv na celo družino. Središče dogajanja postane otrokova aktivnost in celotna družina se podreja potrebam športnika. Starševska naloga na tem nivoju je, da nudijo otroku finančno, čustveno in praktično podporo. Ker je za otroka družina primarna enota, je zato še toliko bolj pomembno, da se otrok zaveda podpore svoje družine, saj to otroku zvišuje samopodobo in mu daje občutek varnosti. Za starše je lahko otrokovo ukvarjanje s športom veliko breme. Redno treniranje kateregakoli športa ni poceni, zato se lahko zgodi, da čeprav bi si starši še tako želeli spodbujati svojega otroka, ga ne morejo zaradi finančnih težav. Za nekatere starše je lahko to časovna obremenitev, spet za druge pa čustveno breme. Ob prehodu v tekmovalni šport se velikokrat pričakovanja staršev na hitro močno povečajo, kar zopet na športnika ustvarja dodaten pritisk, s katerim se težko spopada. Poleg intenzivnejših treningov, tekmovanj in rezultatov pa se morajo tako starši kot športniki zavedati poškodb in duševnih stisk, ki jih lahko prinese tekmovalni oz. vrhunski šport. Višje kot se vzpenjamo po športni lestvici, bolj je pomembna podpora družine. V vrhunskem športu, kjer prihaja do velikih odrekanj športnika, velikih finančnih zalogajev in tempiranega urnika, je ključna družina. Športniku stoji ob strani ter mu pomaga reševati morebitne stiske (Tušak in Tušak, 2003).

Aguilarjeva (2023) poudarja vpliv družine na športnika in obratno. Vsak član družine, ki je športnik, tudi pomembno vpliva na družino. Na eni strani dobi podporo, čas in pozornost družine, na drugi strani pa družino povezuje s skupnimi ogledi tekem, skupno preživetim časom, sodelovanjem in koordinacijo treningov.

RAZISKAVA VPLIVOV NA MOTIVACIJO ŠPORTNIKOV

Raziskavo smo izvedli v prvih mesecih leta 2024 med dijaki srednjih šol. S pomočjo anketnega vprašalnika in povabila k sodelovanju smo prejeli 120 odgovorov, ki smo jih uporabili pri analizi. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 62 % dijakinj in 38 % dijakov.

Na vprašanje, ki se je nanašalo na vzroke za ukvarjanje s športom, je 83 % anketirancev odgovorilo, da se ukvarjajo z njim zaradi lastnih užitkov, samozadovoljstva in lastnih ciljev. Primerjali smo skupini anketirancev, ki se s športom ukvarjajo bodisi več bodisi manj kot 4 leta. Notranja motivacija je visoka tako pri tistih, ki se s športom ukvarjajo manj kot 4 leta, kot tistih, ki se s športom ukvarjajo že več kot 4 leta. Kljub temu je notranja motivacija višja pri osebah, ki se s športom ukvarjajo že dlje časa. 85 % udeležencev, ki trenirajo že več kot 4 leta, je izbralo odgovor, da se s športom ukvarjajo zaradi lastnih ciljev, užitkov, občutka samozadovoljstva. Po drugi strani pa ima več oseb, ki trenirajo manj kot 4 leta, višjo zunanjo motivacijo oz. nižjo notranjo. 24 % anketirancev, ki trenirajo manj kot 4 leta, se s športom ukvarja zaradi drugih dejavnikov in ne zaradi lastnih užitkov, ciljev ipd. Tistih, ki se s športom ukvarjajo več kot 4 leta in imajo nizko notranjo motivacijo, pa je 15 %.

Velika večina anketirancev se strinja s tem, da dober odnos s trenerjem pozitivno vpliva na motivacijo za treniranje. Le ena oseba (ženska) se sploh ne strinja z dano trditvijo. Neopredeljenih oz. 4 osebe so take, ki se s trditvijo delno strinjajo. Skupaj 91 % se strinja oziroma se popolnoma strinja s trditvijo, da dober odnos s trenerjem pozitivno vpliva na motivacijo.

S pomočjo pridobljenih odgovorov smo ugotovili, da se 41 % vseh udeležencev ankete strinja s trditvijo, da jih podpora družine dodatno motivira za treniranje. Od tega se popolnoma strinja s tem odgovorom več žensk (61 %) kot moških (8 %). Za odgovor »se strinjam« se je opredelilo skupaj 40 %. Ostali odgovori so v manjšini, delno se strinja s to trditvijo 14 %. Ostali, ki so v manjšini, se s trditvijo ne strinjajo.

Motivacija ima velik vpliv na kvantiteto treningov. To kažejo izsledki raziskave. Osebe z nizko motivacijo trenirajo manjkrat kot osebe z visoko motivacijo.

Če povzamemo rezultate, lahko rečemo, da je velika večina dijakov, ki trenira več kot 4 leta, zelo visoko notranje motivirana, medtem ko imajo dijaki, ki trenirajo manj kot 4 leta, nekoliko višji odstotek nizke notranje motivacije. Izsledki predhodne raziskave, ki so jo opravili Pažon et al. (2019), so pokazali enake rezultate. Športniki se zaradi notranje motivacije dlje časa ukvarjajo s športno aktivnostjo. Če notranjo motivacijo krepijo s cilji, ki so usmerjeni vase, bo posledica tudi daljše ukvarjanje s športom oz. kasnejša obupanost in zaključek športne kariere.

Trener z načini treninga in odnosom do svojega varovanca vpliva na njegovo notranjo motivacijo. Če športnik v športu uživa, za kar poskrbi trener z inovativnimi, drugačnimi in raznolikimi treningi, bo to povečalo zanimanje do športa in zvečalo njegovo motivacijo. Prav tako pomaga športniku oblikovati njegove kratkoročne cilje, ki so pomembni za vztrajnost ter samopotrjevanje športnika (Kajtna et al., 2003).

SKLEP

Iz rezultatov je razvidno, da zunanji dejavniki močno vplivajo na športnikov odnos do športa. Tako odnos s trenerjem kot družina spadata med zunanje dejavnike in imata pomembno vlogo pri motivaciji mladih športnikov. Anketiranci, ki so mnenja, da dober odnos pozitivno vpliva na njihovo motivacijo, in se strinjajo s tem, da jih podpora družine še dodatno motivira, se s športom ukvarjajo dlje časa. To je pričakovano, saj se nahajajo v spodbudnem okolju in bodo tudi v primeru, da jim notranja motivacija zelo pade, najverjetneje še vedno vztrajali, saj dobijo vir spodbude iz okolja. Na tak način se športniku lahko notranja motivacija vrne oz. zopet poveča, lahko pa pride do kontraefekta, pri katerem je vpliv zunanjih dejavnikov prevelik in pride do odpora do športa. V splošnem pa imajo zunanji dejavniki pozitivno funkcijo in športnika spodbujajo ter mu pomagajo do želenih rezultatov.

Z izvedeno lastno raziskavo smo prišli do zaključkov, da na športnikovo motivacijo vpliva veliko različnih dejavnikov. Pomembni sta tako zunanja kot notranja motivacija. Zunanja motivacija prihaja iz okolice in običajno ni tako močna kot notranja. Primer zunanje motivacije za športnika je spodbuda družine in okolice, v kateri se športnik zadržuje. Ogromno vlogo pri treniranju ima tudi notranja motivacija, ki vpliva predvsem na športnikovo zagnanost in količino treningov. Iz rezultatov je razvidno, da več kot ima športnik notranje motivacije, dlje časa bo treniral, saj ima večjo željo po tem, da doseže svoje cilje. Ko govorimo o motivaciji mladih športnikov, se vloga trenerja premalo poudarja,. Zanimivo je, da večina anketirancev meni, da dober odnos, ki ga imajo s trenerjem, pozitivno vpliva na njihovo motivacijo. Torej trener še kako vpliva na športnike in njihovo zanimanje za šport. Zaključimo lahko, da je za dolgo in uspešno treniranje potrebno veliko notranje motivacije, na katero vplivajo večinoma sami športniki ter določeni zunanji dejavniki, ki vplivajo na zunanjo motivacijo in so športniku dodaten vir spodbude.

Šport ni le fizično delo in treniranje, za uspešno športno kariero sta potrebna tudi ustrezno psihološko znanje in poznavanje dejavnikov, ki morda nezavedno vplivajo na športni razvoj. Ugotovitve kažejo, da se mladi na splošno premalo zavedajo »prikritih« dejavnikov, ki imajo vpliv na motivacijo.

Raziskava in izsledki so zanimivi za mlade športnike, ki lahko razberejo vplive motivacije na ukvarjanje s športom. Prav tako je zanimiva za družino in trenerje, ki so del življenja športnika. Raziskavo bi v prihodnje lahko razširili na večjo populacijo, tudi na mlajše in starejše športnike. Tematika športne motivacije je namreč zelo obsežna in hkrati pomembna za športnike in njihovo kariero.

LITERATURA

Aguilar, A. (2023). Sport Specialization and the Family: Examining the Effects Outside the Lines. Pridobljeno na https://appliedsportpsych.org/blog/2023/12/sport-specialization-and-the-family- examining-the-effects-outside-the-lines/. [28. 4. 2024].

Čuk, I. (2014). Telesna kultura ali šport? Šport, 62(1/2), 17–21. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RK5HBBQJ. [24. 4. 2024].

Doupona, M. in Petrović, K. (2000). Šport in družba: sociološki vidiki. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Kajtna, T., Tušak, M. in Kugovnik, O. (2003). Osebnost in motivacija športnikov in športnic. Psihološka obzorja, 12(1), 67–84.

Kassim, M., Wan Abdullah, W., Japillus, S. in Yusrei, A. (2020). Coach-Athlete Relationship and Coaching Effectiveness in Team Sports Athletes. Pridobljeno na https://www.researchgate.net/publication/340868514_Coach- Athlete_Relationship_and_Coaching_Effectiveness_in_Team_Sports_Athletes. [28. 4. 2024].

Pažon, B., Počkaj, L. in Zupan, V. (5. 4. 2019). Motivacija v športu. Panika. Pridobljeno na http://revijapanika.si/2019/04/05/motivacija-v-sportu/. [26. 4. 2024].

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2000). Self-Determination theory and the facilitation of intrinsic motivation, social development, and well-being. American psychologist, 55(1), 68–78.

Pridobljeno na https://doi.org/10.1037/0003-066X.55.1.68. [24. 4. 2024].

POVZETEK

Članek obravnava pomembnost blagovne znamke v tehnološki industriji, kjer so blagovne znamke ključni dejavnik tako za ponudnike kot za kupce. S preučevanjem različnih vidikov zaznane vrednosti blagovne znamke smo ugotovili, da blagovna znamka pomembno vpliva na odločitve potrošnikov pri nakupu tehnoloških izdelkov. Dobro uveljavljena blagovna znamka povečuje zaupanje kupcev v kakovost in zanesljivost izdelkov, kar posledično vodi do večje lojalnosti kupcev in ponovnih nakupov. Za prodajalce in ponudnike to pomeni večjo konkurenčno prednost na trgu, saj lahko višja zaznana vrednost blagovne znamke omogoči tudi višje cene izdelkov in storitev. Za uspešnost blagovne znamke v tehnološki industriji je potrebno vlaganje v trženje, inovacije in kakovost storitev. Z ustreznimi strategijami blagovnih znamk lahko podjetja ustvarijo trajne vezi s kupci, ki temeljijo na zaupanju in zadovoljstvu.

Ključne besede: blagovna znamka, ponudniki, kupci, prepoznavnost

ABSTRACT

The article addresses the importance of branding in the technology industry, where brands are a key factor for both providers and consumers. By examining various aspects of perceived brand value, we have found that branding significantly influences consumer decisions when purchasing technological products. A well-established brand increases consumer confidence in the quality and reliability of products, which in turn leads to greater customer loyalty and repeat purchases. For sellers and providers, this means a greater competitive advantage in the market, as higher perceived brand value can also allow for higher product and service prices. To succeed with a brand in the technology industry, investment in marketing, innovation, and quality of services is necessary. With appropriate branding strategies, companies can create lasting relationships with customers based on trust and satisfaction.

Key words: brand, providers, costumers, recognition

BLAGOVNA ZNAMKA IN NJENA ZAZNANA VREDNOST

Opremljanje oz. označevanje artiklov z blagovno znamko je v sedanjem času tako močan dejavnik, da skoraj ni stvari, ki ne bi bila označena z imenom blagovne znamke.

Izvor blagovne znamke sega že v antiko, bistvo blagovnih znamk pa se do danes ni spremenilo. Že od samega začetka so bile blagovne znamke namenjene temu, da so ljudje pustili svoj pečat, tako dobesedno kot v prenesenem pomenu. Pomembni premiki so se zgodili v 20. stoletju. Skozi desetletja so se skrbniki blagovnih znamk naučili, kako se prebiti skozi konkurenco in pritegniti pozornost ciljnih uporabnikov (Cantor, 2020).

Definicije blagovne znamke se med avtorji razlikujejo. Kljub temu so v osnovi podobne. Blagovno znamko, kot jo tradicionalno pojmuje AMA (American Marketing Association), opredeljujemo kot ime, izraz, simbol in obliko ali kombinacijo naštetega, ki je namenjena prepoznanju in razlikovanju izdelkov ali storitev enega oz. skupine podjetij od konkurenčnih podjetij (Kotler, 2004, str. 418). Blagovna znamka porabnikom sporoča informacijo o kakovosti izdelka, tradiciji, imidžu, proizvajalcu in poreklu izdelka. Blagovna znamka se tesno povezuje s poreklom izdelka (Vukasović, 2010, str. 26).

Kot lahko najdemo v teoretičnih osnovah, modernejše opredelitve blagovno znamko opisujejo kot kompleksno entiteto, ki zahteva celovitejše obravnavanje in razumevanje. V skladu z modernejšim pogledom na blagovno znamko lahko izpostavimo pomen njene celovite obravnave tako z notranjega kot z zunanjega vidika. Še posebej je treba izpostaviti pomen medsebojnega povezovanja med obema vidikoma (Konečnik Ruzzier, 2011, str. 157).

Pri blagovni znamki so zelo pomembni vizualni elementi. Pri oblikovanju vizualne identitete je potreben velik poudarek nameniti temu, da so vizualni elementi prepoznavni in vplivajo na zavedanje o blagovni znamki. Elementi se morajo pomensko navezovati na nevidne elemente oziroma osnovno identiteto blagovne znamke. Privlačni morajo biti ciljnim uporabnikom. Zasnovani morajo biti tako, da so v primeru internacionalizacije prenosljivi tudi na druge trge (Keller, 2013). Pomembna je konsistentna uporaba vizualnih elementov, saj so porabniki z višjo mero estetike občutljivi na spremembe v vizualni identiteti in se negativno odzivajo na vizualne elemente, ki so v neskladju z vizualno identiteto blagovne znamke (Phillips et. al., 2014).

Ko govorimo o pomenu blagovne znamke, moramo vedeti, da imajo danes več pomenov, ne le identifikacijskega. V ospredju je razmišljanje o zgodbi, ki stoji za določeno blagovno znamko in privablja kupce s svojo edinstvenostjo. Potrošniki so namreč čedalje zahtevnejši, zahtevajo inovativnost, ki jih bo navdušila in prepričala za nakup blagovne znamke določene organizacije in ne konkurenčne. Pri tem so v pomoč ustrezni vizualni simboli, ki ločijo blagovne znamke med seboj, kajti osnovni namen blagovnih znamk je razlikovanje istovrstnih izdelkov med seboj (Iršič et al., 2016, str. 102). Blagovna znamka ima trajnejše pomene. To so njene vrednote, kultura in osebnost. Blagovna znamka torej ni zgolj neka predstava ali celostna podoba, ki jo oblikujeta nenavadno ime in hrupno oglaševanje. Predstava o blagovni znamki – imidžu je zelo kompleksna kategorija. To predstavo si porabnik ustvari sčasoma in pod vplivom različnih dejavnikov, kot so lastne izkušnje, informacije, ki se širijo od ust do ust, in seveda vse komunikacijske sestavine: ime, embalaža in oglaševanje. Porabnik selektivno zaznava vse omenjene informacije, jih predela, nekatere pozabi, druge interaktivno poveže. Na koncu je pomembna predstava o blagovni znamki, velikokrat pa si je ne znamo smiselno razložiti. Proizvajalec lahko vpliva na določene vidike predstave o blagovni znamki. Bistveno je, da izdelek z blagovno znamko porabniku poleg funkcionalnih lastnosti, tehničnih sposobnosti izdelka, da zadošča namenu uporabe, za katerega je bil oblikovan, nudi tudi neotipljive, na zunaj nevidne koristi (Vukasović in Jagodič, 2017, str. 152–153).

Po mnenju Konečnika (2006) je premoženje blagovne znamke kot zunanji pogled na blagovno znamko tem večje, čim višja je zvestoba blagovni znamki, zavedanje o obstoju blagovne znamke, zaznana kakovost blagovne znamke in jasnost asociacij v zvezi z blagovno znamko. S trženjskega vidika premoženja blagovne znamke pa sta pomembna predvsem vidik porabnika in njegovo zaznavanje določene znamke. Porabniki so čedalje občutljivejši na spremembe na trgu, prav tako pa se tudi vedno bolj zavedajo svojih pravic. Zato še zdaleč ni več dovolj zgolj postaviti določen izdelek na prodajno polico, kot je bilo to morda mogoče nekoč, temveč je nujno najprej raziskati, kaj porabniki sploh želijo, potrebujejo in so pripravljeni kupiti, ne nazadnje tudi po kakšni ceni. Prav zato je pomembno, kaj si o določenem izdelku ali blagovni znamki mislijo porabniki, kakšna so njihova mnenja in stališča, saj je od tega odvisna prodaja in posledično dobiček podjetja (Vukasović in Jagodič, 2017, str. 155).

Blagovne znamke se med seboj razlikujejo glede na moč in vrednost, ki jo imajo na trgu. Obstajata dva glavna razloga, zaradi katerih je bilo v zadnjem desetletju preučevanju vrednosti blagovne znamke namenjeno tako veliko pozornosti. Prvi razlog je finančna ocena vrednosti blagovne znamke. Za podjetje je zelo pomembno, da ve, kako investicije v blagovne znamke in različne strategije upravljanja blagovne znamke vplivajo na poslovni rezultat. Drugi razlog je potreba po poznavanju vrednosti blagovne znamke, ki se je pojavila kot posledica višjih stroškov trženja in večje konkurence. Zaradi tega so podjetja začela iskati metode, s katerimi bi lahko preučevala učinkovitost marketinških vložkov (Kotler, 2004, str. 434–435). Ta dva razloga sta tudi povod za ločevanje med finančno vrednostjo (ang. brand value) in premoženjem blagovne znamke (ang. brand equity). Terminološko se razlikujeta. Vrednost blagovne znamke pomeni njeno finančno vrednost, premoženje blagovne znamke pa gledamo v okviru trženjskega vidika, ki pomeni osnovo vrednosti blagovne znamke. Za številna podjetja predstavlja blagovna znamka premoženje (Vukasović, 2010, str. 32).

Blagovna znamka predstavlja pomemben element v tržnem pozicioniranju podjetij, saj močno vpliva na zaznano vrednost izdelkov in storitev med potrošniki. Zaznana vrednost blagovne znamke je skupek mnenj, občutkov in asociacij, ki jih imajo potrošniki glede določenega izdelka ali storitve. Ta vrednost pogosto presega zgolj funkcionalne lastnosti izdelka in vključuje tudi čustvene in simbolične vidike.

TEHNOLOŠKA INDUSTRIJA

Visoko tehnološki menedžerji se strinjajo, da je poimenovanje njihovega podjetja ali inovacije ena najpomembnejših odločitev v zgodnji fazi. Proces poimenovanja podjetja ali izdelka je kombinacija intuicije, ustvarjalnosti in racionalnosti. Zahteve za dobro ime so predvsem naslednje:

• ime mora prikazovati, kaj podjetje/izdelek/inovacija predstavlja;
• ime mora biti verodostojno in smiselno;
• stranke si morajo ime hitro zapomniti in
• zvok imena, ki je pomemben. (En menedžer je ime opisal kot nekaj, kar "se zdi, da se dobro ujema)".

Menedžerji se zavedajo moči komunikacije blagovne znamke. Ime namreč govori o celotnem podjetju, njegovih vrednotah in poslovni ideji. Mnogi menedžerji se ne zavedajo povsem pomembnosti poimenovanja z vidika blagovne znamke. Kljub pomembnosti imena blagovne znamke se zdi, da je končna odločitev bolj temelji na čustvih kot na razumu (Neuvonen, 2016).

Globalizacija in napredek tehnologij (zlasti interneta) sta spremenila in bosta še naprej spreminjala vedenje potrošnikov ter konkurenčne strategije podjetij. Tekmovanje s klasičnimi strategijami (kot so nizki stroški, visoka kakovost itd.) je postalo nemogoče. Stranke še vedno zahtevajo visokokakovostne in nizkocenovne izdelke/storitve, vendar so njihove potrebe zdaj hitro spreminjajoče, zelo specifične in prilagojene. Življenjski cikli izdelkov se neizprosno krajšajo in pomembnost razvoja novih izdelkov je priznana. Podjetja se morajo odzvati na te spremembe v okolju in zagotoviti ustrezno raznolikost izdelkov, da preživijo in ostanejo konkurenčna na trgu. Iščejo močne konkurenčne strategije. Pomembno je poudariti, da se "tehnologija in njeno upravljanje" štejeta za najdragocenejše konkurenčno orožje, ki dodaja vrednost izdelkom. Vendar pa so izdelki danes v očeh potrošnikov postali homogeni, zato še vedno obstaja potreba po diferenciaciji tehnoloških izdelkov, kar je mogoče doseči z učinkovito strategijo blagovne znamke. Podjetja, ki v zadnjih dveh desetletjih niso prepoznala vloge blagovnih znamk v globalni konkurenci, so izgubila del svoje tržne moči. Danes podjetja, ki proizvajajo tehnološke izdelke, resnično potrebujejo "blagovno znamko" kot ključno orožje za razlikovanje od svojih globalnih tekmecev. Zato bi morala podjetja, ki se osredotočajo na proizvodnjo inovativnih in tehnoloških izdelkov, vlagati v "blagovno znamko" in izvajati učinkovito strategijo "upravljanja blagovne znamke" skupaj z neprekinjenim "upravljanjem tehnologije", seveda brez zmanjševanja kakovostne dimenzije, ki je bistvena za preživetje. Eden od ciljev upravljanja tehnologije je komercializacija, pri kateri se izumi in inovacije pretvorijo v tržno dostopne izdelke in procese. Zato bi se lahko blagovna znamka uporabila kot okrepitev marketinškega elementa v neprekinjenem upravljanju tehnologije (Dereli et. al, 2006).

Ime podjetja je pogosto dano dejstvo. V kolikor želi nekdo graditi nacionalno blagovno znamko, ne more spremeniti imena države. Vendar pa ime v inovativnih tehnoloških podjetjih predstavlja nekaj novega, kar še niti ne obstaja. S pomočjo imena lahko podjetje prevzame lastništvo celotne kategorije. Inovacije prav tako izumijo nove kategorije in zato je potreba po imenu očitna. Blagovne znamke, ki prve prevzamejo kategorijo, so vodilne na trgu, najuspešnejše in najbolj dobičkonosne blagovne znamke. To je zato, ker ljudje uporabljajo imena blagovnih znamk za opis kategorije, ne le izdelka.

Danes številna visoko tehnološka podjetja ne proizvajajo končnih izdelkov, ampak tako imenovane "sestavine". Zelo pogosto nove tehnologije, programska oprema in inovacije zagotavljajo kakovostne ali zdravstvene lastnosti tradicionalnim izdelkom. Tradicionalna podjetja, ki imajo v lasti "gostiteljsko blagovno znamko", želijo povezati te nove, ključne lastnosti v svojo blagovno znamko. "Gostiteljska blagovna znamka" lahko ustvari diferenciacijo od konkurence, razširi uporabo in vstopi v kategorije, v katere bi sicer težko vstopila sama. Če visoko tehnološko podjetje ne da imena svoji "sestavini", so strategija, novo ime, logotip, simbol itd. last gostiteljske blagovne znamke. Z drugimi besedami, gostiteljska blagovna znamka ima v mislih strank lastniško vrednostno komponento. Na primer, blagovne znamke nakita uporabljajo nanotehnologijo kot vrednostno komponento, ki oddaja prijeten, prilagojen vonj ali prikazuje nepričakovane barve med nošenjem ogrlic. Vendar pa lastnost, ki temelji na nanotehnologiji, ni blagovno znamčena.

Everett Rogers (Neuvonen, 2016), ki je zelo cenjen raziskovalec na področju inovacij, priporoča prejemniku usmerjena in smiselna imena. Dobro ime blagovne znamke komunicira več kot le lastnosti izdelka, predstavlja potrebo, ki jo inovacija zadovoljuje. Prav tako se priporoča, da ima ime blagovne znamke in drugi vizualni komunikacijski elementi želeni pomen za ciljno občinstvo in morebitno globalno stališče.

Ena najpomembnejših ugotovitev je, da je poimenovanje podjetja, izdelka ali inovacije dejansko proces strateškega razmišljanja. Ime blagovne znamke je rezultat tega procesa. Vendar pa je zaskrbljujoče, da se pomembnost poimenovanja z vidika blagovne znamke pogosto premalo priznava. Nesmiselno je misliti, da obstaja le en najboljši način za odločitev o dobrem imenu za blagovno znamko (Neuvonen, 2016).

V tehnološki industriji, na primer, blagovne znamke, kot so Apple, Samsung, Microsoft in Google, igrajo ključno vlogo pri oblikovanju percepcije potrošnikov. Te blagovne znamke so sinonim za inovativnost, zanesljivost in kakovost. Potrošniki so pripravljeni plačati premijo za izdelke teh blagovnih znamk, saj verjamejo, da pridobivajo večjo vrednost, kot jo prinašajo konkurenčni izdelki. Povezanost z blagovno znamko lahko temelji na dolgotrajni zgodovini odličnosti, inovativnih funkcijah ali preprosto na ugledu, ki ga podjetje uživa na trgu.

V preteklosti so zgoraj omenjene blagovne znamke, kot so Apple, Samsung, Microsoft in Google, igrale ključno vlogo pri oblikovanju percepcije potrošnikov. Te blagovne znamke so bile sinonim za inovativnost, zanesljivost in kakovost. Potrošniki so bili pripravljeni plačati premijo za izdelke teh blagovnih znamk, saj so verjeli, da pridobivajo večjo vrednost, kot jo prinašajo konkurenčni izdelki. Povezanost z blagovno znamko je lahko temeljila na dolgotrajni zgodovini odličnosti, inovativnih funkcijah ali preprosto na ugledu, ki ga je podjetje uživalo na trgu.

Na primer, vodilni prodajalec telefonov je bil znan po svoji sposobnosti ustvarjanja vrhunskih izdelkov z elegantno obliko in intuitivnim uporabniškim vmesnikom. Njihova blagovna znamka je bila pogosto povezana z ustvarjalnostjo in prestižem, kar je povzročilo močno lojalnost med uporabniki. Drugi največji prodajalec telefonov in električnih naprav je izstopal s svojo široko paleto visokokakovostnih izdelkov, ki so ponujali inovativne funkcije po konkurenčnih cenah. Njihova zanesljivost in tehnološke inovacije so pritegnile široko bazo zvestih strank po vsem svetu. Največji spletni brskalnik je postal sinonim za iskalne storitve in spletno oglaševanje, a je tudi razširil svoj vpliv na različna področja, kot so mobilne naprave in oblačne storitve. Njihova blagovna znamka je bila povezana z enostavnostjo uporabe in naprednimi tehnološkimi rešitvami. Najmočnejše svetovne blagovne znamke so dokazale, da je lahko močna blagovna znamka ključno orodje za doseganje konkurenčne prednosti v tehnološki industriji. Njihov uspeh temelji na sposobnosti prepoznavanja in izpolnjevanja potreb potrošnikov ter ustvarjanja trajne vrednosti, ki presega zgolj funkcionalne lastnosti izdelkov.

Če povzamemo, lahko rečemo, da je strateška pomembnost imena blagovne znamke velika in menedžerji potrebujejo smernice in spodbudo, da presežejo dajanje imen, ki jih pogosto vpliva tehnologija. S povečanjem razumevanja strateške pomembnosti poimenovanja in poudarjanjem vidika blagovne znamke lahko visoko tehnološka podjetja dosežejo trajno konkurenčno prednost po relativno nizki ceni.

Blagovna znamka, njen razvoj, predstavitve, zaznave potrošnikov in podobno nas je pripeljalo do zanimanja, da proučimo, kakšna je zaznana vrednost blagovnih znamk tehnološke branže v očeh uporabnikov.

ZAZNANA VREDNOST V OČEH UPORABNIKOV

Kot smo lahko v prvem delu članka spoznali, ima blagovna znamka veliko vlogo pri prodaji, reklamiranju in prepoznavanju izdelkov, ki jih tržijo. Osredotočili smo se na tehnološko branžo in pri tem predvsem na današnje aktualne blagovne znamke, kot so Apple, Samsung, Microsoft, Google in podobno. Za namen raziskave smo izvedli poglobljeni intervju z vnaprej pripravljenimi vprašanji. Pogovarjali smo se z osebjem, ki dela predvsem na marketingu, predstavljanju določenih blagovnih znamk, z glavnimi osebami v podjetjih, ki imajo v Sloveniji zastopstva za najboljše blagovne znamke tehnološke branže ter z uporabniki, ti določene blagovne znamke poznajo, jih kupujejo in uporabljajo.

Glavni zastopniki tehnoloških znamk v Sloveniji zaznano vrednost v očeh uporabnikov vidijo kot ključno komponento uspeha. Zaznana vrednost blagovnih znamk je po njihovem mnenju izjemno visoka, kar se odraža v močni zvestobi strank in pripravljenosti plačati premijo za izdelke teh blagovnih znamk. Glavni zastopniki se zavedajo, da so ti atributi bistveni za ohranjanje konkurenčne prednosti in rast na trgu. Tehnološke blagovne znamke, ki jih zastopajo, so sinonim za inovacije, kakovost in zanesljivost. Uporabniki teh blagovnih znamk pričakujejo vrhunsko izkušnjo, kar vključuje napredne funkcionalnosti, estetsko oblikovanje in brezhibno delovanje. Na primer, Apple je znan po svojem dizajnu in intuitivnem uporabniškem vmesniku, kar slovenski uporabniki zelo cenijo. Prav tako prepoznavajo, da je ugled blagovne znamke ključnega pomena. Podjetja uživajo zaupanje zaradi svoje dolgoletne prisotnosti na trgu in dosledne kakovosti svojih izdelkov in storitev. To zaupanje se prenaša na zaznano vrednost, saj uporabniki verjamejo, da bodo izdelki teh blagovnih znamk izpolnili ali presegli njihova pričakovanja. Bistvena je tudi prilagoditev lokalnemu trgu. Zastopniki se trudijo razumeti posebne potrebe in želje slovenskih uporabnikov ter prilagoditi ponudbo in komunikacijo temu trgu. Na primer, ponujajo podporo v slovenskem jeziku in prilagojene rešitve, ki ustrezajo specifičnim potrebam slovenskih podjetij in posameznikov.

Nazadnje, gradnja skupnosti in povezanosti s strankami je pomembna. Tehnološke blagovne znamke pogosto organizirajo dogodke, delavnice in podporne skupine, kjer lahko uporabniki delijo izkušnje in pridobijo dodatna znanja. To ustvarja občutek pripadnosti in dodatno krepi zaznano vrednost blagovne znamke.

V Sloveniji je zaznana vrednost tehnoloških blagovnih znamk v očeh uporabnikov in kupcev zelo visoka. To se kaže v več vidikih. Slovenski uporabniki cenijo tehnološke blagovne znamke, predvsem zaradi njihove inovativnosti in visokih standardov kakovosti. Ti izdelki so pogosto na čelu tehnološkega napredka, kar uporabnikom omogoča dostop do najsodobnejših rešitev, ki izboljšujejo njihovo vsakodnevno življenje in delo. Slovenski kupci pogosto povezujejo te blagovne znamke z zanesljivostjo in funkcionalnostjo. Vedo, da bodo izdelki delovali brezhibno in da bodo imeli dostop do kakovostne podpore in servisnih storitev. To zaupanje je ključnega pomena pri odločitvah o nakupu, saj želijo uporabniki naložbo, ki bo trajala in izpolnila njihove potrebe. Zaznana vrednost teh blagovnih znamk je tudi povezana s prestižem in statusom, ki ga prinašajo. Imeti napravo ali storitev od priznane blagovne znamke pogosto pomeni določeno stopnjo socialnega statusa in priznanje med vrstniki. Na primer, imeti najnovejši iPhone ali MacBook je v Sloveniji pogosto znak prestiža. Blagovne znamke, kot so Apple in Google, ponujajo celovite ekosisteme, kjer se naprave in storitve med seboj brezhibno povezujejo. Slovenski uporabniki cenijo to integracijo, saj omogoča enostavnejšo uporabo in večjo produktivnost. Na primer, uporaba Apple naprav omogoča enostavno sinhronizacijo podatkov med iPhone, iPad in MacBook, kar povečuje uporabniško izkušnjo. Kot smo lahko zaznali, slovenski kupci cenijo napredne funkcionalnosti, ki jih ponujajo te blagovne znamke. Funkcije, kot so napredno prepoznavanje obraza, visokokakovostne kamere, umetna inteligenca in oblačne storitve, so pogosto odločilni dejavniki pri izbiri izdelka. Ti atributi povečujejo zaznano vrednost, saj uporabniki verjamejo, da pridobivajo več kot le osnovne funkcije. Varnost in zasebnost sta pomembna dejavnika za slovenske uporabnike, zlasti v kontekstu naraščajočih skrbi glede varnosti podatkov. Blagovne znamke, ki ponujajo robustne varnostne funkcije in zagotavljajo zaščito zasebnosti uporabnikov, imajo višjo zaznano vrednost. Apple, na primer, pogosto poudarja svojo zavezanost varnosti in zasebnosti, kar je zelo cenjeno med slovenskimi uporabniki. Kakovostna podpora in storitve so ključni vidiki zaznane vrednosti. Slovenski uporabniki cenijo, ko imajo dostop do lokalnih servisnih centrov, hitro rešitev težav in strokovno pomoč. To povečuje zaupanje v blagovno znamko in spodbuja dolgoročno zvestobo.

Z naraščajočo ozaveščenostjo o trajnosti in okoljski odgovornosti, slovenski kupci vedno bolj cenijo blagovne znamke, ki izkazujejo zavezanost k trajnostnim praksam. Podjetja, ki vlagajo v okolju prijazne tehnologije in imajo etične poslovne prakse, pridobivajo dodatno zaznano vrednost med ekološko ozaveščenimi uporabniki.

ZAKLJUČEK S POVZETKI

Skupno vsem, ki ponujajo artikle določenih tehnoloških blagovnih znamk, je, da vidijo zaznano vrednost v očeh uporabnikov kot rezultat kombinacije inovativnosti, zanesljivosti, prilagojenosti lokalnemu trgu in močnih odnosov s strankami. To jim omogoča, da ohranjajo konkurenčno prednost in zvestobo strank, kar je ključno za dolgoročni uspeh na slovenskem trgu.

V povzetku zaključimo, da je zaznana vrednost tehnoloških blagovnih znamk v Sloveniji visoka zaradi kombinacije inovativnosti, kakovosti, zanesljivosti, prestiža, integracije, varnosti, podpore in trajnosti. Ti dejavniki skupaj ustvarjajo močno zaznano vrednost, ki vpliva na nakupne odločitve in zvestobo slovenskih uporabnikov do teh blagovnih znamk.

Če bi želeli nekako združiti vidik ponudnikov in uporabnikov tehnoloških blagovnih znamk, bi lahko rekli, da imajo več skupnih točk, ki povezujejo in oblikujejo trg tehnologije, nakupne navade in spoštovanje blagovnih znamk.

Tako prodajalci kot kupci cenijo visokokakovostne izdelke in inovativne tehnologije. Prodajalci se osredotočajo na ponujanje najnovejših in najboljših izdelkov, medtem ko kupci iščejo vrhunsko tehnologijo, ki bo izboljšala njihovo vsakodnevno življenje in delo.

Skupaj te točke med prodajalci in kupci ustvarjajo sinergijo tehnoloških blagovnih znamk v Sloveniji, kar prispeva k zdravemu in dinamičnemu tehnološkemu trgu. Za oba je ključno tudi zaupanje. Prodajalci želijo graditi zaupanje pri svojih strankah z zagotavljanjem zanesljivih izdelkov in odlične storitve, medtem ko kupci iščejo blagovne znamke, ki jim lahko zaupajo, da bodo izpolnile ali presegle njihova pričakovanja. Obe strani prepoznata vrednost močne blagovne znamke. Prodajalci vedo, da priznane blagovne znamke privabljajo več kupcev, medtem ko kupci pogosto izbirajo izdelke na podlagi ugleda in prestiža blagovne znamke. Tudi kakovostna podpora in storitve so pomembne za obe strani. Prodajalci si prizadevajo zagotoviti vrhunsko podporo, kar vključuje poprodajne storitve in tehnično pomoč, medtem ko kupci pričakujejo hitro in učinkovito reševanje težav ter dostop do strokovne pomoči. Nedvomno obe strani prepoznavata pomembnost tehnologije v vsakdanjem življenju. Prodajalci ponujajo rešitve, ki izboljšujejo učinkovitost in produktivnost, medtem ko kupci iščejo tehnologijo, ki bo olajšala njihovo delo in prosti čas. Prodajalci se trudijo razumeti specifične potrebe slovenskega trga in prilagoditi svojo ponudbo tem potrebam. Kupci pa cenijo, ko so izdelki in storitve prilagojeni njihovim lokalnim zahtevam in željam. Obe strani cenita povezanost in sodelovanje. Prodajalci pogosto organizirajo dogodke, delavnice in druge oblike interakcije, ki krepijo odnose s strankami. Kupci pa uživajo v sodelovanju in občutku pripadnosti skupnosti blagovne znamke. Naraščajoča okoljska ozaveščenost je pomembna skupna točka za obe strani. Prodajalci se vedno bolj osredotočajo na trajnostne prakse in okolju prijazne izdelke, medtem ko kupci iščejo trajnostne in ekološko odgovorne možnosti.

Na podlagi izsledkov teoretičnih osnov in lastne raziskave lahko strokovnjakom na področju upravljanja z blagovnimi znamkami priporočimo ohranjanje visoko zaznane vrednost blagovne znamke in zelo pozitivno mnenje uporabnikov. Osredotočijo naj se na več ključnih vidikov. Blagovna znamka mora ostati inovativna in slediti najnovejšim trendom v industriji, saj to krepi percepcijo blagovne znamke kot vodilne in napredne. Ostati mora zvesta svojim vrednotam in obljubam kupcem, saj gradi zaupanje in zvestobo. Kontinuirano izboljševanje kakovosti izdelkov ali storitev je ključno, saj uporabniki pričakujejo vrhunsko izkušnjo. Pomembno je aktivno komuniciranje z uporabniki, poslušanje njihovih povratnih informacij in prilagajanje na podlagi teh informacij pripomore k gradnji pozitivnega odnosa. Skrb za trajnostne prakse in odgovorno ravnanje vpliva na pozitivno percepcijo blagovne znamke, saj se vedno več uporabnikov zaveda pomena družbene odgovornosti. Z ohranjanjem teh načel lahko strokovnjaki učinkovito krepijo zaznano vrednost blagovne znamke in zagotovijo, da ostanejo v očeh uporabnikov visoko cenjene in zaželene.

Proučevanje zaznane vrednosti blagovne znamke v tehnološki industriji je zanimivo za več različnih skupin in interesnih strani. Za podjetja je ključno razumeti, kako jih uporabniki vidijo in dojemajo v primerjavi s konkurenco. Zaznana vrednost blagovne znamke lahko močno vpliva na njihovo tržno uspešnost, konkurenčno prednost in dolgoročno rast. Za strokovnjake s področja marketinga je pomembno razumevanje, kako razvijati in kreirati blagovne znamke, ki bodo privlačne in relevantne za ciljno skupino. Proučevanje zaznane vrednosti jim pomaga bolje oblikovati marketinške strategije in komunikacijske pristope. Za potrošnike je zaznana vrednost blagovne znamke ključnega pomena pri odločanju o nakupu. Uporabniki iščejo znamke, ki jim zagotavljajo visoko kakovost, inovativne izdelke, dobro uporabniško izkušnjo in zaupanja vredno podporo. Za investitorje je pomembno razumevanje, kako močno je vrednost blagovne znamke podjetja, saj to vpliva na dolgoročno finančno uspešnost in vrednost naložbe. Raziskovalci in akademiki proučujejo zaznano vrednost blagovnih znamk, da bi razumeli vplive in dinamiko na trgu ter prispevali k teoriji in praksi v upravljanju blagovnih znamk. Skupno proučevanje zaznane vrednosti blagovne znamke v tehnološki industriji tako koristi širokemu spektru deležnikov, saj omogoča boljše razumevanje, kako blagovne znamke vplivajo na odločitve in vedenje različnih skupin na trgu.

Raziskavo proučevanja zaznane vrednosti blagovne znamke v tehnološki industriji je mogoče razširiti na več načinov, da bi pridobili širši vpogled in bolj celovito razumevanje vpliva blagovnih znamk na trgu. Primerjava zaznane vrednosti blagovnih znamk med različnimi državami in regijami bi lahko razkrila kulturološke razlike v dojemanju in vrednotenju blagovnih znamk ter različne strategije, ki jih podjetja uporabljajo za mednarodno trženje. Raziskava bi se lahko osredotočila na različne segmente trga, na primer potrošnike različnih starostnih skupin, demografskih značilnosti ali poslovnih sektorjev. To bi omogočilo bolj ciljano razumevanje, kako različni segmenti dojemajo in vrednotijo blagovne znamke. Raziskava bi lahko vključevala analizo konkurenčnega okolja, da bi razumeli, kako se blagovne znamke primerjajo z glavnimi konkurenti v isti industriji. To bi lahko vključevalo primerjalno analizo tržnih deležev, pozicij blagovnih znamk in strategij komuniciranja. Študija bi lahko zajemala časovni pregled, da bi razumeli, kako se je zaznana vrednost blagovnih znamk spreminjala skozi čas. To bi vključevalo analizo trendov v uporabniških preferencah, spremembah v tehnološkem razvoju in vplivu marketinških kampanj. Uporaba mešanih metod, kot so intervjuji, fokusne skupine in anketiranje, bi omogočila globlje razumevanje čustvenih in racionalnih vidikov zaznane vrednosti blagovnih znamk. Kombinacija kvalitativnih in kvantitativnih podatkov bi pripomogla k boljšemu razumevanju kompleksnih dinamik na trgu. Raziskava bi lahko raziskala povezave med zaznano vrednostjo blagovne znamke in drugimi kazalniki uspešnosti podjetja, kot so prodajni rezultati, stopnja zvestobe strank, povratne informacije strank in percepcija javnosti. Z razširitvijo raziskave na zgornje načine bi lahko pridobili bolj celovit vpogled v to, kako blagovne znamke v tehnološki industriji vplivajo na trg, kako se lahko krepi njihova zaznana vrednost ter kakšne strategije bi bile najučinkovitejše za izboljšanje tržnega položaja in konkurenčne prednosti.

LITERATURA

Cantor, M. A. (2020). A brief history of branding. Pridobljeno na https://99designs.com/blog/design-history-movements/history-of-boarding. [22.2.2024].

Dereli, T., Akdeniz, A. in Durmusoglu, A. (2006). Branding and Technology Management. Pridobljeno na https://www.researchgate.net/publication/224687131_Branding_and_ Technology_Management. [17.2.2024].

Iršič, M., Milfelner, B. in Pisnik, A. (2016). Marketing. Temeljni koncepti in njihova uporaba v praksi. Harlow: Pearson Education Limited.

Keller, K. L. (2013). Strategic brand management. London: Pearson Education.

Konečnik Ruizzer, M. (2011). Temelji trženja: pristop k trženjskemu načinu razmišljanja v 21. stoletju. Ljubljana: MeritUM

Konečnik Ruzzier, M. in Ruzzier, M. (2015). Startup brandin funnel: Find your perfect brand- market fit to hack your growth. Ljubljana: Meritum.

Kotler, P. (2004). Management trženja. 11 izdaja. Ljubljana: GV založba

Neuvonen, H. (2016). Why is giving a brand name so important for technology companies? Pridobljeno na https://verkkolehdet.jamk.fi/finnish-business-review/2016/04/13/why-giving-a- brand-name-is-so-important-for-technology-companies/.[17.2.2024].

Phillips, B., McQuarrie, F. E. in Griffin, W. (2014). How Visual Brand Identity Shapes Consumer Response. Psychology and Marketing. 31(3), str. 225-236.

Vukasović, T. (2010). Model povezav med poreklom izdelka in zaznano vrednostjo blagovne znamke. (Doktorska naloga). Koper. [T. Vukasović].

POVZETEK

Onesnaževanje zraka postaja vse večji problem. Ob predpostavki, da se količina prometa v Sloveniji nenehno povečuje, je smiselno, da proučimo dejavnike, ki vplivajo na odločitev o nakupu električnih vozil. Tovrstna vozila namreč predstavljajo doprinos k ohranjanju okolja in ga ne obremenjujejo. Izpostavljamo problematiko onesnaževanja okolja in raziskavo vplivnih dejavnikov pri odločitvi o nakupu električnih vozil. Tu nismo upoštevali le onesnaževanja okolja, temveč tudi mnenje anketirancev pri odločitvah o nakupu električnih vozil. S pomočjo izvedene raziskave smo prišli do zaključkov, da je potrošnikom zelo pomemben dejavnik okolje in le-ta precej vpliva na odločitev o nakupu električnega vozila oziroma vozila brez škodljivih izpustov.

Ključne besede: električno vozilo, hibrid, nakup, okolje ABSTRACT

Air pollution is becoming an increasing problem. Assuming that the amount of traffic in Slovenia continues to grow, it makes sense to examine the factors that influence the decision to purchase electric vehicles. These vehicles contribute to environmental preservation and do not burden it. We highlight the issue of environmental pollution and the investigation of influential factors in the decision to purchase electric vehicles. In this study, we didn't only consider environmental pollution but also researched the opinions of respondents regarding their decisions to purchase electric vehicles. Based on the conducted research, we concluded that the environment is a very important factor for consumers, significantly influencing their decision to purchase an electric vehicle or a vehicle with no harmful emissions.

Keywords: electric vehicle, hybrid, purchase, environment

OKOLJU PRIJAZNA VOZILA

Življenja brez avtomobila si v današnjem času ne znamo več predstavljati. Avtomobili so namreč v naše življenje prinesli veliko svobodnega gibanja in posamezniku dali moč za udobno premagovanje daljših razdalj, vendar je cena za to precej visoka. Motorji z notranjim izgorevanjem so veliki onesnaževalci okolja in posledično eni izmed glavnih krivcev za globalno segrevanje. Z razvijanjem novih, varčnejših in okolju prijaznih motorjev želijo proizvajalci zadovoljiti novo potrošniško razmišljanje in obnašanje. Trud jim otežujejo vplivna močna naftna podjetja, ki vsako leto beležijo ogromne dobičke od prodaje derivatov, katerih edini cilj je vsako leto prodati več nafte (Zalokar, 2007). Dejstvo, da so obstoječi viri energije omejeni, je povzročilo, da se vedno več dela na področju alternativnih virov energije. O tem se je govorilo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko so se razvile teorije o globalnem segrevanju in omejitvah količine nafte. Avtomobilska industrija se do neke mere zaveda problema, saj se trudi razviti varčnejše motorje. Kljub temu ostajajo notranje izgorevanje, majhen izkoristek energije in škodljivi učinki (Bromše, 2012).

Vplivi prometa na okolje se že dalj časa povečujejo. Brložnik (2012) je dejal, da so se Slovenija in ostale članice Evropske unije v skladu s Kjotskim sporazumom zavezale za zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov. Sloveniji v prvi fazi ta zaveza ni uspevala oziroma je nismo mogli izpolnjevati. Na kakovost zraka v veliki meri vpliva promet. Cigale (2002) poudarja, da so emisije motornih vozil odvisne predvsem od značilnosti motorja, načina vožnje, cestnih razmer in sestave goriva in da moramo upoštevati, da na kakovost ozračja vpliva tudi tvorba spojin, ki prispevajo k nastanku kislih padavin. Promet ima posredne in neposredne škodljive učinke, ki se pojavljajo v različnih časovnih okvirjih. Globalne spremembe predstavljajo emisije toplogrednih plinov, ki se tvorijo posredno.

Plini, ki nastajajo pri izgorevanju avtomobilskih motorjev, ni samo CO2, ampak tudi dušikov oksid (NO). Ta plin povzroči težave z delovanjem dihalnih poti in vpliva na človekovo odzivnost na naravne alergene. Dušikovi oksidi ne vplivajo zgolj na človeka, temveč tudi na okolje (Bromše, 2012).

Države na področju pomlajevanja voznega parka in učinkovite rabe energije uvajajo spodbude za njegovo obnovo oziroma izločanje starih in izrabljenih vozil iz prometa. Finančne spodbude

omogočajo državljanom, da svoj star avto zamenjajo za novega, ki je okolju prijaznejši (Plevnik, 2011).

Industrija na področju avtomobilov je bila tekom svoje kratke zgodovine nenehno podvržena hitrim spremembam. To so razlogi, zakaj so se v panogi izoblikovali veliki koncerni, ki se zavedajo, da se je potrebno za svoj obstoj in nadaljnjo rast neprestano razvijati ter prilagajati zahtevam trga. Trendi v svetu, ki imajo velik vpliv na avtomobilsko industrijo, gredo v smeri veliko večje okoljske ozaveščenosti in prehoda na elektrificirano mobilnost (Pereirinha, 2018).

Glede na poročila Mednarodne agencije za energijo postaja elektrika vse bolj pomemben vir energije. Njen delež med energenti se na svetovni ravni bliža 20 %. Zelo hitro se povečuje povpraševanje po elektriki v državah v razvoju, saj predstavlja dostop do zanesljive, okolju prijazne in cenovno dosegljive elektrike, kar je osrednji gradnik gospodarskega razvoja. Skozi leta se povečuje rast obnovljivih virov. Med obnovljive vire vključujemo tiste vire energije, ki jih zajamemo iz stalnih naravnih procesov, kot so sončna, vetrna energija, vodni in zemeljski tokovi in biomasa. Po načrtih naj bi se delež obnovljivih virov po zagotavljanju elektrike na področju transporta povečal na 19 % v letu 2040 (Bučar, 2018).

Med okolje prijazna vozila prištevamo električna, hibridna vozila priključne hibride, vozila na vodikove gorivne celice in plinska vozila. V nadaljevanju se osredotočamo na električna vozila, katerih uporaba je trenutno v velikem porastu.

OKOLJSKI VIDIK CESTNEGA PROMETA

Pred leti so strokovnjaki ugotavljali, da prihaja enaindvajseto stoletje, ki bo oziroma je okoljevarstveno stoletje. Že takrat so razmišljali o obnovljivih virih in uporabi umetne inteligence (povz. po Chan, 1999).

Okolju prijazna vozila so tista, ki imajo manjši negativni vpliv na okolje v primerjavi s konvencionalnimi vozili z notranjim izgorevanjem. Tukaj je nekaj glavnih vrst okolju prijaznih vozil:

Električna vozila: Uporabljajo električne motorje in baterije za pogon ter ne oddajajo izpustov med vožnjo.

Hibridna vozila: Kombinacija bencinskega motorja in električnega motorja. Električni motor pomaga zmanjšati porabo goriva in izpuste.

Plug-in hibridna vozila: Kombinacija bencinskega motorja in električnega motorja z možnostjo polnjenja baterije preko vtičnice. Lahko prevozijo določeno razdaljo samo na elektriko, preden preklopijo na bencinski motor.

Po mnenju Bromšeta (2012) se število vozil v Sloveniji povečuje. S tem se povečuje tudi onesnaževanje in potreba po energiji. Zato je nujna skrb za uporabo okolju prijaznih vozil. Za doseganje trajnostnega razvoja je pomembno, da se zmanjšuje uporaba neobnovljivih virov energije in da se poveča izkoriščanje obnovljivih. Problem obnovljivih virov je, da niso dostopni vedno, ko jih potrebujemo. To se rešuje z akumulacijo energije, s čimer dosežemo, da nam je energija dostopna takrat, ko jo potrebujemo. So pa s tem povezani veliki stroški. In krog se sklene, saj akumulacije podražijo izkoriščanje obnovljivih virov energije.

Hitrost razvoja trga je odvisna od različnih dejavnikov. Med glavnimi se omenjajo zmožnost razvoja pripadajoče industrije, stroški dela in razpoložljivost naravnih virov, predvsem je največji poudarek na različnih državnih in globalnih iniciativah, povezanih s čisto energijo in omejevanjem izpustov toplogrednih plinov. Predvsem slednji so odločilen faktor pri nadomestitvi konvencionalnih vozil z notranjim izgorevanjem z vozili na alternativne pogonske vire, kamor sodijo električna vozila (Kumar in Revnikar, 2017). Določene evropske države so v svojih načrtih razvoja že zapisale ukinitev prodaje vozil z motorjem na notranje izgorevanje. Izpostavimo lahko Norveško in Nizozemsko, ki sta napovedali ukinitev prodaje konvencionalnih vozil do leta 2025. Nemčija je to napovedala do leta 2030, Francija pa do leta 2040. Ostale evropske države imajo postopen načrt opuščanja prodaje vozil z notranjim izgorevanjem (Balzhauser, 2019).

V mobilnosti veljajo trendi uporabe ali souporabe manjših električnih vozil in povečanje uporabe javnih prevoznih sredstev. Strokovnjaki s področja pogonskih sistemov so si zadali cilj do leta 2030, da razvijejo defosiliziran pogonski motor na notranje izgorevanje, ki bi v sebi zadrževal proizveden CO2. Veliko izpustov proizvedeta ladijski in železniški promet, kar pomeni, da vseh težav ne bo mogoče rešiti z električnimi motorji (Kristan Fazarinc, Križnik in Tomažič, 2019).

Raziskava iz Kitajske razkriva, da imajo tam težavo s slabo kakovostjo zraka, zato je električni avtomobil za Kitajce še toliko bolj pomemben. Kitajska kaže veliko odločnost, da čim hitreje zamenja konvencionalna vozila z električnimi in zato so zelo pomembne vladne spodbude ter širitev polnilne infrastrukture. Kot v ostalih državah, tudi tukaj na nakup električnega avtomobila vplivajo izobrazba, dohodek in starost. Zelo pomembno vlogo ima polnilna infrastruktura. Kljub visoki ceni električnega avtomobila Kitajska s subvencijami spodbuja njihov nakup (povz. po Wu in Lin, 2018).

Tudi na Švedskem so razlogi za nakup električnih vozil podobni – kupujejo jih predvsem zaradi skrbi za okolje in stroškovne učinkovitosti (Vassileva, 2017).

V Sloveniji v preteklosti nismo poudarjali elektromobilnosti, temveč smo se zanašali na aktivno mobilnost, kamor sodi uporaba brezmotornih prevoznih sredstev in javni potniški promet. Z vse večjo veljavo evropskih standardov smo po vzoru iz tujine tudi v Sloveniji začeli elektromobilnost šteti kot enega izmed glavnih stebrov napredka trajne mobilnosti. Slovenske geografske razmere in njen poselitveni vzorec dajeta elektromobilnosti velik potencial za nadaljnji razvoj (Pangerl, 2019). Glede na prodajo električnih vozil v Sloveniji bi do leta 2030 lahko dosegli cilj, ko naj bi delež električnih vozil predstavljal 5 %. Ob napovedih je potrebno upoštevati morebitne subvencije, ki jih nudi država in se skozi čas spreminjajo.

Prepoznali smo prednosti in slabosti okolju prijaznih vozil. Prednosti so:

• Nižji izpusti toplogrednih plinov.
• Manjša odvisnost od fosilnih goriv.
• Nižji stroški obratovanja (predvsem pri EV).
• Pogosto so deležni subvencij in drugih finančnih spodbud.

Slabosti:

• Višji začetni stroški nakupa (čeprav se razlika zmanjšuje).
• Omejena razpoložljivost polnilnih in oskrbovalnih postaj za nekatere vrste vozil (npr. FCEV).
• Daljši čas polnjenja baterij (pri EV), čeprav se to izboljšuje z napredkom tehnologije.

UGOTAVLJANJE DEJAVNIKOV

Pred izvedeno raziskavo smo pregledali vire, ki predstavljajo problematiko okoljskega vidika cestnega prometa in okolju prijazna vozila. Večino vozil, ki je danes v prometu, še vedno poganja motor z notranjim izgorevanjem. Prva električna vozila so bila razvita že pred 150 leti, vendar je njihov razvoj zavrla naftna industrija. Današnja situacija se nagiba v prid električnim vozilom, saj se cene goriv neprestano dvigujejo. Električni pogon je bolj učinkovit kot motor z notranjim izgorevanjem, zato si vladne organizacije prizadevajo k spremembi navad potrošnikov. Želja je, da bi potrošniki sprejeli električna vozila in se odločali za njihov nakup namesto konvencionalnih vozil (Plotz, Scheider, Globisch in Dutschke, 2014). Gre za spremembo navad potrošnikov. Vedeti mora, kdaj je potrebno vozilo polniti, koliko časa traja polnjenje in kje ga lahko polni. Za uporabo je sicer zelo enostavno. Po predvidevanjih bo elektromobilnost hitreje zaživela po večjih mestih zaradi dometa. Zato potrošniki kupujejo električne avtomobile kot »druge« avtomobile. Prav nizek domet naj bi potrošnike najbolj odvračal od odločitve za nakup. Premožnejši potrošniki se večkrat odločijo za nakup in to zato, ker je to vozilo okolju bolj prijazno (povz. po Plotz et al., 2014). Ti kupci so bolj okoljevarstveno naravnani in vidijo elektromobilnost kot rešitev za okolje. Pripadajo skupini posameznikov, so bolj razgledani in poznajo svetovno problematiko onesnaževanja. S tem sprejemajo tehnologije, ki prispevajo k izboljšavam pri onesnaževanju.

Mnenje potrošnikov o nakupu električnega vozila se lahko razlikuje glede na različne dejavnike, kot so ekonomski, ekološki in praktični vidiki. V teoretičnih osnovah smo zasledili slednje, ki smo jih kasneje preverjali tudi z lastno raziskavo.

Okoljski vpliv: Veliko potrošnikov se zaveda okoljskih koristi električnih vozil, kot so nižji izpusti CO2 in zmanjšanje onesnaževanja zraka. To je pogosto močan motivacijski dejavnik za tiste, ki želijo zmanjšati svoj okoljski odtis.

Stroški: Električna vozila imajo običajno višje začetne stroške v primerjavi s tradicionalnimi vozili z notranjim izgorevanjem. To lahko odvrne nekatere potrošnike, kljub dolgoročnim prihrankom pri gorivu in vzdrževanju. Električna vozila imajo nižje stroške goriva in vzdrževanja. Številni potrošniki to vidijo kot dolgoročno finančno korist.

Domet in polnilna infrastruktura: Kljub napredku v tehnologiji baterij, nekatere potrošnike še vedno skrbijo, da EV ne bodo imela zadostnega dometa za njihove potrebe, kar je znano kot "range anxiety."

Polnilna infrastruktura: Razpoložljivost in dostopnost polnilnih postaj sta ključni dejavnik. Potrošniki, ki imajo dostop do polnilnic doma ali v bližini delovnega mesta, so bolj naklonjeni nakupu EV.

Tehnologija in zmogljivost: Električna vozila pogosto ponujajo odlične vozne lastnosti, kot so takojšen navor in tiho delovanje. Potrošniki, ki cenijo te značilnosti, so bolj naklonjeni nakupu EV.

Vlade in subvencije: Subvencije, davčne olajšave in druge finančne spodbude lahko močno vplivajo na odločitev potrošnikov. V državah, kjer so te spodbude bolj radodarne, je večja verjetnost, da bodo potrošniki kupili električno vozilo.

Zavedanje in izobraževanje: Nekateri potrošniki morda niso dobro seznanjeni s tehnologijo električnih vozil in njenimi prednostmi. Boljše informiranje in izobraževanje lahko povečata zanimanje in zaupanje v električna vozila.

Blagovne znamke in modeli: Razpoložljivost različnih modelov in blagovnih znamk prav tako vpliva na mnenje potrošnikov. Z večjo izbiro vozil, ki ustrezajo različnim potrebam in proračunom, je večja verjetnost, da bodo potrošniki našli primerno električno vozilo.

Ob vseh spoznanjih smo se tudi sami usmerili v raziskavo, kateri so vplivni dejavniki pri slovenskih potrošnikih, ki vplivajo na odločitev o nakupu električnih vozil. Na anketo, ki smo jo izvedli v začetku leta 2024 s pomočjo spletnega orodja 1ka, smo pridobili 172 odgovorov oziroma mnenj. Na vprašalnik je odgovorilo 52 % moških in 48 % žensk. Največ anketirancev je bilo starih od 31 do 40 let ( 34 %), nekaj manj jih je bilo v starostni skupini od 21 do 30 let (30 %). Mlajših od 20 let je bilo 5 %, ostali so bili stari 40 let ali več. Na anketni vprašalnik je torej v povprečju odgovarjala mlajša generacija. Zaradi osnovne značilnosti električnih vozil, da v današnjem času nimajo povsem enakega dometa kot vozila na bencinski ali dizelski pogon, nas je zanimalo, kolikšna je oddaljenost od doma do šole ali službe. Tretjina anketirancev je oddaljena od 15 do 30 km, 17 % je oddaljena več kot toliko, več kot tretjina ima šolo ali službo v bližini (do 15 km oddaljeno). Zaradi polnjenja električnih vozil nas je zanimalo, ali anketiranci živijo v hiši ali bloku oziroma večstanovanjski hiši. Kar 90 % anketirancev živi v hiši. Kot vplivni dejavnik smo predvideli tudi mesečni dohodek, čeprav gre tu za demografski podatek. V povprečju ima 70 % vprašanih mesečni dohodek do 1500 eur. Rezultat se zdi nekako logičen, saj gre za mlajšo generacijo. Več kot 2500 eur mesečnega dohodka ima le 3 % anketirancev. Trenutno ima skupaj 94 % vprašanih vozilo na bencinski ali dizelski pogon, 5 % jih ima električno in 1 % jih ima hibridno vozilo. Med pomembnejši vplivni dejavnik prištevajo tudi okoljevarstveno ozaveščenost (izpust). Tako v povprečju meni 85 % anketirancev. V povprečju je sicer najpomembnejši tudi vplivni dejavnik o nakupu električnega vozila, poraba. Sledijo stroški vzdrževanja in doseg z enim polnjenjem. Zelo pomembna in pomembna je moč motorja ter izgled vozila. Najmanj pomembna sta znamka in tip vozila.

ZAKLJUČEK

Kot smo lahko skozi članek spoznali, so okolju prijazna vozila znana tudi kot "zeleni avtomobili" ali "ekološka vozila". To so vozila, ki imajo manjši vpliv na okolje v primerjavi s tradicionalnimi vozili z notranjim izgorevanjem na gorivo, kot sta bencin ali dizel. Ta vozila običajno uporabljajo alternativne vire energije ali tehnologije, ki zmanjšujejo emisije onesnaževal v okolju. Okolju prijazna vozila so pomembna za zmanjšanje onesnaževanja zraka, emisij toplogrednih plinov in odvisnosti od fosilnih goriv. Številne države spodbujajo uporabo takšnih vozil z davčnimi olajšavami, subvencijami in drugimi spodbudami.

V raziskavi smo na začetku podrobno pregledali literaturo, ki se nanaša predvsem na okoljske vidike uporabe električnih vozil. Prišli smo do zaključka, da so okoljski vplivi, kamor prištevamo izpuste vozil, eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vplivajo na nakup električnega vozila. Poleg tega so vplivni dejavniki tudi drugi. Ti zaključki so enaki ostalim, ki so jih izvedli naši predhodniki. Vsekakor ostaja tematika zanimiva za raziskovanje tako iz okoljskega kot iz marketinškega vidika. Vsekakor je tematika zanimiva tudi za državno raven, da lahko na podlagi mnenja potrošnikov usklajuje morebitne subvencije in s tem pomaga ohranjati okolje.

Poudariti je treba tudi vlogo izobraževanja in ozaveščanja potrošnikov. Informiranje javnosti o pomenu trajnostnih praks in vplivu posameznih izdelkov na okolje lahko bistveno prispeva k spremembi vedenjskih vzorcev. Poleg tega lahko države uvedejo različne ukrepe, kot so davčne olajšave za trajnostne izdelke, subvencije za raziskave in razvoj ekoloških tehnologij ter podporo podjetjem, ki se osredotočajo na trajnostne prakse.

Raziskave kažejo, da so potrošniki vse bolj naklonjeni trajnostnim izdelkom, vendar je pogosto ovira visoka cena takih izdelkov. Zato je ključno, da se oblikujejo politike, ki bodo omogočile dostopnost trajnostnih izdelkov širšemu krogu potrošnikov. To lahko vključuje subvencioniranje proizvodnje, zmanjšanje davkov na trajnostne izdelke ali spodbujanje lokalne proizvodnje, ki zmanjšuje ogljični odtis.

V prihodnosti bi bilo smiselno nadaljevati s poglobljenimi raziskavami na tem področju, zlasti z vidika dolgoročnega vpliva različnih ukrepov na okolje in gospodarsko rast. Poleg tega je pomembno spremljati in analizirati spremembe v vedenju potrošnikov ter prilagajati strategije glede na nove ugotovitve.

Trajnostni razvoj ni le trend, ampak nujen pristop k ohranjanju našega planeta. Usklajeno delovanje vseh deležnikov - od državnih institucij, podjetij, do posameznikov - je ključno za dosego trajnostnih ciljev.

LITERATURA IN VIRI

Balzhauser, S. (2019). EV and EV Charger Incentives in Europe: A Complete Guide for Businesses and Individuals. Pridobljeno na https://wallbox.com/en_us/guide-to-ev-incentives- europe#Norway. [15.03.2024].

Chan, C. C. (1999). The Past, Present and Future of Electric Vehicle Development. Internationa Conference on Power Electronics and Drive Systems. Hong Kong: IEEE.

Clean Technica. (2018). Electric Cars: What early adopters and first fillowers want. Pridobljeno na https://future-trends.cleantechica.com/reports/electric-cars-what-early-adopters-and-first- followers-want/. [15.03.2024].

Coren, M. J. (2023). Buy an electric vehicle now or wait? Here’s how to decide. The Washington Post. Pridobljeno na https://www.washingtonpost.com/climate- environment/2023/04/11/electric-vehicle-buying-guide/. [15.03.2024].

Brložnik, A. (2012). Električna vozila kot alternativa. Diplomsko delo. Celje: Fakulteta za logistiko.

Cigale, D. (2002). Geografsko okolje in promet. V. A. Lah (ur.). Promet in okolje. Ljubljana: Svet za varstvo okolje Republike Slovenije.

Bromše, J. (2012). Zagotavljanje trajnostne mobilnosti v Celju z integracijo električnih vozil in sončne energije. Diplomsko delo. Celje: Fakulteta za logistiko.

Bučar, A. (2018). Obnovljivi viri energije, Seminarsko delo ICES.

Kristan Fazarinc, M., Križnik, B. in Tomažič, J. (2019). Trendi za prihodnost v mobilnosti. Pridobljeno na https://www.delo.si/mobilnost/trendi-za-prihodnost-v-mobilnosti-194662.html. [15.03.2024].

Pangerl, T. (2019). Slovenija je lahko v EU vzorčni primer električne mobilnosti. Pridobljeno na https://www.zelenaslovenija.si/revija-eol-/aktualna-stevilka/logistika/3556-slovenija-je- lahko-v-eu-vzorcni-primer-elektricne-mobilnosti-eol-104-105#vrh. [7.03.2024].

Pereirinha, P. (2018). Main Trends and Challenges in Road Transportation Electrification. Transportation Research Procedia 33, str. 235-242.

POVZETEK

Pogosto lahko slišimo, da je šport v sodobnem času postal moderno gladiatorstvo, saj športniki mnogokrat premagujejo nečloveške napore, da osvojijo želene rezultate. Vendar pa o zmagi ali porazu velikokrat ne odloča samo telesna pripravljenost, ampak tudi psihična pripravljenost in odpornost. Obvladovanje stresa in športni dosežki so tesno povezani; športniki, ki obvladujejo stres, so običajno boljši od tistih, ki mu podležejo. Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da so mladi velikokrat pod stresom in da so v stresu pogosteje nešportniki kot športniki. Večina anketirancev je v stresu zaradi šolskih obveznosti. S stresom se bolje soočajo športniki kot nešportniki in tudi čustveno so v stresnih situacijah manj občutljivi športniki v primerjavi z nešportniki. Sodelujoči v raziskavi se s stresom uspešneje soočajo in verjetno k temu prispevata ukvarjanje s športom in udeležba na tekmovanjih od zgodnjega otroštva.

KLJUČNE BESEDE: mladi, športniki in nešportniki, stres, učenje

ABSTRACT

It is often said that in modern times, sports have become a form of modern gladiatorship, as athletes frequently endure superhuman efforts to achieve desired results. However, victory or defeat often depends not only on physical fitness but also on mental readiness and resilience. Managing stress and sports achievements are closely linked; athletes who manage stress are usually better than those who succumb to it. Our research found that young people are often under stress, and that non-athletes experience stress more frequently than athletes. Most respondents are stressed due to school obligations. Athletes cope with stress better than non- athletes, and they are also less emotionally sensitive in stressful situations compared to non- athletes. Participants in the research handle stress more successfully, likely due to their engagement in sports and participation in competitions from an early age.

KEY WORDS: young people, atheltes, non-athletes, stress, learning

STRES IN ZDRAVJE

Stres je opredeljen kot fiziološka in psihološka izkušnja pomembnih življenjskih dogodkov, travme in kronične obremenitve. Stres je nespecifičen odziv telesa, razne fiziološke in kemične spremembe, na zahteve, ki se dogajajo, in je stanje, v katerem se posameznik nahaja. To stanje zajema mobilizacijo telesnih virov za odgovor na različne dražljaje, ki jim rečemo stresorji (Tušak et. al., 2017).

Že dolgo velja prepričanje in je dokazano, da lahko raven stresa, ki ga posameznik doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. Zato obvladovanje stresa postaja vse pomembnejša tema tako z osebnega kot organizacijskega vidika. Raziskovalci in praktiki so raziskali in razvili strategije za učinkovito spoprijemanje s stresom, da bi odpravili stroške preobremenjenosti s stresom za osebno in organizacijsko zdravje ter produktivnost. Stres lahko zaznavamo tako negativno kot pozitivno: lahko ima tako negativen škodljiv učinek na zdravje kot pozitivnega, odvisno od posameznikove razlage ali ocene stresa (Tušak et. al., 2008).

Stres lahko škodljivo vpliva na zdravje. V 50 letih raziskav o povezavah med stresom in zdravjem se je pokazalo, da je vpliv stresa večplasten in viden na treh nivojih, tako osebno med posamezniki kot tudi širše v družbi. Osebni nivo pomeni, da če stresne dejavnike merimo celovito, so njihovi škodljivi vplivi na telesno in duševno zdravje precejšnji. Socialno- ekonomski nivo pomeni, da različna izpostavljenost stresnim izkušnjam lahko povzroči neenakosti v telesnem in duševnem zdravju glede na spol, raso in etnično pripadnost, zakonski stan in družbeni razred. Družbenopolitični nivo razlaga, da se stresni dejavniki širijo skozi življenje in med generacijami ter povečujejo razlike v zdravju med privilegiranimi in prikrajšanimi člani skupin. Spoprijemanje s stresom je odvisno od visoke ravni obvladovanja, samospoštovanja in/ali socialne podpore, ki lahko zmanjša vpliv stresorjev na zdravje in dobro počutje (Stangor in Walinga, 2014).

Človeško telo se na stres odziva tako, da se zaščiti pred nevarnostmi plenilcev in drugih napadalcev. V današnji družbi so stresni dejavniki subtilnejši, vendar prav tako ogrožajoči, na primer velika delovna obremenitev, skrb za družino, skrb za otroke ali ostarele sorodnike, pri otrocih in mladih obremenjenost s šolskimi obveznostmi, pričakovanji družbe in staršev, pri mladih športnikih, pričakovanja trenerjev in okolice ... Človeško telo vsak zaznani stresor obravnava kot grožnjo. Ko telo naleti na zaznano grožnjo (npr. skorajšnja nesreča, šokantna novica, zahtevna naloga), hipotalamus, majhno področje na dnu možganov, sproži odziv "boj ali beg" – kombinacijo živčnih in hormonskih signalov. Ta sistem spodbudi nadledvične žleze, da sprostijo val hormonov, vključno z adrenalinom in kortizolom. Adrenalin je hormon, ki pospešuje srčni utrip, zvišuje krvni tlak in povečuje zaloge energije. Kortizol, glavni stresni hormon, povečuje količino sladkorjev (glukoze) v krvi, pospešuje uporabo glukoze v možganih in povečuje razpoložljivost snovi, ki obnavljajo tkiva. Kortizol prav tako omejuje funkcije, ki bi bile v situaciji boja ali bega nebistvene ali škodljive. Spreminja odzive imunskega sistema ter zavira prebavni in reproduktivni sistem in procese rasti. Ta zapleteni naravni alarmni sistem komunicira tudi s področji možganov, ki nadzorujejo razpoloženje, motivacijo in strah. Sistem odzivanja telesa na stres je običajno začasen. Ko zaznana nevarnost mine, se raven hormonov normalizira. Ko se raven adrenalina in kortizola znižata, se srčni utrip in krvni tlak vrneta na izhodiščno raven, drugi sistemi pa začnejo ponovno delovati. Kadar pa so stresni dejavniki stalno prisotni, kot jih doživljamo v sodobni, hitri družbi, se lahko telo nenehno počuti napadeno in reakcija "boj ali beg" ostane aktivirana (Tušak et. al., 2008).

Dolgotrajno aktiviranje sistema za odzivanje na stres in posledično prekomerna izpostavljenost kortizolu in drugim stresnim hormonom lahko zmoti skoraj vse telesne procese in poveča tveganje za številne duševne in telesne zdravstvene težave, kot so anksioznost, depresija, prebavne težave, bolezni srca, težave s spanjem, povečanje telesne teže, motnje spomina in koncentracije ter posttravmatska stresna motnja (Dernovšek et. al., 2020).

Raziskave so pokazale, da je stres zelo škodljiv za zdravje, vendar ima lahko tudi pozitivne učinke na zdravje. Ker je stres subjektiven in odvisen od zaznavanja, je od tega, v kolikšni meri oseba dojema dogodek kot ogrožajoč ali neogrožajoč, odvisna stopnja stresa, ki ga doživlja. Posameznikovo dojemanje ali ocenjevanje dogodka ali primera je odvisno od številnih dejavnikov, kot so spol, osebnost, značaj, kontekst, spomini, vzgoja, starost, velikost, odnosi in status – vsi ti dejavniki so relativni in poljubni. Nekdo lahko pokvarjen avto na avtocesti dojema kot izjemno stresen dogodek, medtem ko drug posameznik tak dogodek dojema kot poživljajoč, vznemirljiv ali razbremenilen. Hans Selye, ugleden psiholog za stres, je predlagal koncept eustresa, da bi zajel stres, ki ni nujno uničujoč in bi lahko potencialno pripomogel k dobremu počutju, zmogljivosti ali uspešnosti osebe. Selye je pojasnil, da vsaka izkušnja ali sprememba predstavlja izziv ali stresor za človeški sistem, zato se vsaka izkušnja sreča z določeno stopnjo "zaskrbljenosti" ali vzburjenosti. Od individualne razlike oziroma od tega, "kako jo sprejmemo", je odvisno, ali stresor razumemo kot eustres (pozitiven ali izzivalen) ali distres (negativen ali ogrožajoč) (Roth, 1990).

Stres je povezan tudi z osebnostno rastjo in razvojem. Stres lahko poveča posameznikovo odpornost ali trdoživost. Kot navajata Stangor in Walinga (2014), je teoretični model odpornosti prvi predstavil Kobasa (1979) in ponazarja vzorce odpornega odzivanja na stres pri posameznikih in skupinah. Bartone (1999) je psihološko trdnost, ki se pogosto obravnava kot osebnostna lastnost ali skupek lastnosti, opisal kot slog delovanja, ki vključuje kognitivne, čustvene in vedenjske lastnosti. Po slogu delovanja se razlikujejo ljudje, ki pod stresom ostanejo zdravi, od tistih, pri katerih se razvijejo s stresom povezane težave. Odpornost vključuje elemente predanosti, nadzora in izziva. Zavezanost je nagnjenost k temu, da svet vidimo kot zanimiv in smiseln. Nadzor je prepričanje o lastni zmožnosti nadzora ali vplivanja na dogodke. Izziv vključuje videnje sprememb in novih izkušenj kot vznemirljivih priložnosti za učenje in razvoj. Za vzdržljivega človeka velja, da se pogumno spopada z novimi izkušnjami in razočaranji ter da je zelo kompetenten. Trdna oseba ni imuna na stres, odporna pa je pri odzivanju na različne stresne razmere. Osebe z visoko stopnjo trdoživosti ne le da ostanejo zdrave, ampak tudi bolje delujejo pod stresom. Na ta način je trdoživost koncept kokoši in jajca, saj se zdi, da trdoživi ljudje bolje prenašajo stresne dogodke in rastejo po njih ali postanejo trdoživejši. Ni jasno, ali stres spodbuja odpornost ali pa je odpornost nekaj, s čimer se človek rodi (Stangor in Walinga, 2014).

SOOČANJE S STRESOM

Da bi razumeli, kako se ljudje naučijo obvladovati stres, je treba najprej razmisliti o različnih konceptualizacijah stresa in o tem, kako so se raziskave obvladovanja pojavile ob različnih pristopih k stresu. Stres je obravnavan kot odziv, spodbuda in transakcija. Od tega, kako posameznik pojmuje stres, je odvisen njegov odziv, prilagajanje ali strategije spoprijemanja (Dernovšek et. al., 2020).

Model stresa kot odziva, ki ga je prvotno predstavil Hans Selye (1956), opisuje stres kot vzorec fiziološkega odziva in ga je vključil v svoj model splošnega prilagoditvenega sindroma. Ta model opisuje stres kot odvisno spremenljivko in vključuje tri koncepte: prvi pravi, da je stres obrambni mehanizem, drugi, da stres poteka v treh fazah: alarm, odpor in izčrpanost, tretji koncept razlaga, da če je stres dolgotrajen ali hud, lahko povzroči bolezni prilagajanja ali celo smrt. Drugi raziskovalci so postopoma razširili razmišljanje o stresu, tako da so v model stresa vključili psihološke koncepte (Tušak et. al., 2017).

Teorija stresa kot spodbude je bila uvedena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je stres obravnavala kot pomemben življenjski dogodek ali spremembo, ki zahteva odziv, prilagoditev ali prilagajanje. Holmes in Rahe sta oblikovala lestvico SRRS (Social Readjustment Rating Scale), ki jo sestavlja 42 življenjskih dogodkov, ocenjenih glede na ocenjeno stopnjo prilagajanja, ki bi jo vsak od njih zahteval od osebe, ki jih doživlja (npr. poroka, ločitev, selitev, sprememba ali izguba službe, izguba ljubljene osebe). Holmes in Rahe sta postavila teorijo, da je stres neodvisna spremenljivka v enačbi zdravja in obvladovanja stresa vzrok za izkušnjo in ne izkušnja sama. Teorija stresa kot spodbude predpostavlja, da so spremembe po naravi stresne, da življenjski dogodki zahtevajo enako raven prilagajanja v celotni populaciji in da obstaja skupni prag prilagajanja, nad katerim pride do bolezni. Rahe in Holmes sta sprva gledala na človeka kot na pasivnega prejemnika stresa, ki nima nobene vloge pri določanju stopnje, intenzivnosti ali valence stresorja. Kasneje je Rahe v svoje raziskave uvedel koncept interpretacije in predlagal, da lahko spremembo ali življenjski dogodek na podlagi kognitivnih in čustvenih dejavnikov interpretiramo kot pozitivno ali negativno izkušnjo. Vendar model stresa kot spodbude še vedno ni upošteval pomembnih spremenljivk, kot so predhodno učenje, okolje, podporne mreže, osebnost in življenjske izkušnje (Stangor in Walinga, 2014).

Richard Lazarus je v poskusu razlage stresa kot bolj dinamičnega procesa razvil transakcijsko teorijo stresa in obvladovanja, ki predstavlja stres kot produkt transakcije med osebo (vključno z več sistemi: kognitivnim, fiziološkim, afektivnim, psihološkim, nevrološkim) in njenim kompleksnim okoljem. Stres kot transakcija je bil z največjim učinkom predstavljen, ko je dr. Susan Kobasa prvič uporabila koncept hardiness. Lazarusova teorija pojasnjuje, da je to, kako posameznik ocenjuje stresor, odvisno od tega, kako se s stresorjem spopada ali kako se nanj odziva. Na to, ali stresor doživlja kot neprijeten ali ne, vplivajo različni osebni in kontekstualni dejavniki, vključno z zmožnostmi, spretnostmi in sposobnostmi, omejitvami, viri in normami (Lazarus in Folkman, 1984).

Ljudje se s stresom in občutki stresa v življenju spopadajo na različne načine. Številna literatura, tako poljudna kot znanstvena, hvali obvladovanje stresa in temu so posvečene celotne industrije. Na voljo so številne tehnike, ki posameznikom pomagajo pri spopadanju s stresom, ki ga prinaša življenje. Nekatere tehnike povzročijo nižjo raven stresa od običajne, da bi nadomestile vpletena biološka tkiva; druge se soočajo s stresorjem na višji ravni abstrakcije. Tehnike obvladovanja stresa so splošnejše in segajo od kognitivnih (čuječnost, kognitivna terapija, meditacija) do fizičnih (joga, umetnost, naravna medicina, globoko dihanje) in okoljskih (obisk zdravilišča, glasba, domače živali, narava). Spoprijemanje s stresom, kot ga opisujejo raziskovalci, npr. Lazarus in Folkman (1984), pomeni bolj specifičen proces kognitivne presoje, s katerim se ugotavlja, ali posameznik verjame, da ima vire za učinkovit odziv na izzive stresorja ali spremembe. Spoprijemanje s stresom je lahko lastnost ali stanje – prirojena lastnost ali sposobnost ali naučena veščina ali sposobnost. Lazarus in Folkman navajata dve vrsti strategij pri spopadanju s stresom: problemsko usmerjene strategije (kontrola stresorja in zmanjševanje, blaženje, odpravljanje posledic njegovega delovanja – socialne veščine, strukturiranje) in strategije, usmerjene k čustvom (kontrola čustvenih odzivov – ponovna ocena situacije, izogibanje, zanikanje). Od tega, kako ljudje ocenjujejo stresor, je odvisno, kako se bodo poskušali spopasti z njim. Ocenjevanje je odvisno od številnih človeških, družbenih in okoljskih dejavnikov. Posameznik stres najpogosteje obvladuje z dvema mehanizmoma: obrambnim mehanizmom (podzavestna popačenost resničnosti v upanju, da se bo položaj spremenil, ne da bi se za to potrudili) in mehanizmom zavestne privolitve in sprejemanja (omogoča prilagajanje spremembam in pogled na težave z razdalje). Ločimo štiri pristope pri spoprijemanju s stresom: spreminjanje razmer (nazorne spremembe in dejanja za izboljšanje razmer), izboljševanje zmožnosti za obvladovanje stresa (učenje sprostitvenih tehnik, samopotrjevanje), spreminjanje zaznavanja položaja (drugačno dojemanje različnih pritiskov, da namesto grožnje vidimo izziv) in spreminjanje vedenja (spreminjanje vsakodnevnih navad, upočasnitev ritma življenja) (Tušak et. al., 2017).

S spoprijemanjem s stresom so povezani pojmi, kot so lokus nadzora, samoučinkovitost in s stresom povezana rast. Rotter je trdil, da osebe z notranjim lokusom kontrole verjamejo, da so njihovi dosežki in rezultati odvisni od lastnih odločitev in prizadevanj. Če jim ne uspe, verjamejo, da je to posledica njihovega lastnega pomanjkanja truda. Osebe z zunanjim lokusom nadzora pa verjamejo, da so dosežki in izidi odvisni od usode, sreče ali drugih dejavnikov. Če jim ne uspe, verjamejo, da je to posledica zunanjih sil, na katere nimajo vpliva. Samoučinkovitost se pogosto zamenjuje s samozavestjo, vendar je v resnici samozavest le eden od številnih dejavnikov, ki tvorijo močan občutek samoučinkovitosti. Albert Bandura (1997, v Stangor 2014) je samoučinkovitost opredelil kot obseg ali moč posameznikovega prepričanja o lastni zmožnosti opravljanja nalog in doseganja ciljev. Samozavest je merilo lastnosti (lastnost, ki se oblikuje skozi čas), medtem ko je samoučinkovitost merilo stanja (zmožnost, ki jo doživimo v določenem trenutku in v zvezi z določeno nalogo). S stresom povezana rast ali uspešnost je odziv na stres, ki posamezniku omogoča, da vidi priložnosti za rast v nasprotju z grožnjo ali oslabitvijo (Stangor in Walinga, 2014).

ODPORNOST NA STRES MED ŠPORTNIKI

Športna psihologija je poddisciplina psihologije, povezana s telesno vzgojo in športom, ki je priznana že več kot tri desetletja. Je ena od glavnih tem, ki se pojavljajo na področju psihologije športa in športne uspešnosti športnikov. Raziskovalci športne psihologije so se osredotočili na vzroke in dejavnike, ki prispevajo k uspešnosti športnikov. Raziskujejo vprašanja v zvezi s psihičnimi stališči in psihološkim profilom športnikov, da bi razumeli psihološke razlike med elitnimi športniki, manj uspešnimi športniki in nešportniki. Raziskave so pokazale, da vadba spodbuja duševno zdravje, krepi samospoštovanje, omejuje anksioznost, depresijo in povečuje duševne sposobnosti. Eden od teoretičnih modelov za preučevanje strategij spoprijemanja s stresom je pozitivna psihologija in eden od koceptov, ki ga obravnava, je odpornost na stres. Kljub različnim opredelitvam koncepta odpornosti imajo vse opredelitve običajno več podobnosti: odpornost je raven obvladovanja težav ali stopnja, s katero se ljudje odzivajo na težave, odpornost prinaša vitalnost ter občutek lahkotnosti in ugodja. Z drugimi besedami, predpostavlja se, da se odpornost ljudi izraža v obliki sposobnosti odpravljanja nesreč, vplivanja na težave in njihovega premagovanja na različnih funkcionalnih ravneh, končno je v različnih opredelitvah odpornost superiorna sposobnost, ki posamezniku omogoča premagovanje nesreč in težav (Kegelaers in Sarkar, 2021).

Odpornost ni edini način spoprijemanja s stresom, temveč se nanaša na izboljšano prilagodljivost in okrevanje. Odpornost prilagaja raven stresa in nesposobnost, kar predstavlja proces dinamičnega prilagajanja in pozitivnega prilagajanja z dobrimi in slabimi življenjskimi izkušnjami. Drug pomemben dejavnik, ki prispeva k uspešnosti športnikov, so strategije spoprijemanja s stresom. Po Lazarusu in Folkmanu (1984) je spoprijemanje opredeljeno kot kognitivna in vedenjska prizadevanja, ki jih športnik uporablja za obvladovanje notranjega in zunanjega stresa, povezanega z vadbo. Ugotovitve raziskav kažejo, da neučinkovito spoprijemanje s stresom škoduje športni uspešnosti in osebnemu zadovoljstvu športnikov. Pri športnikih obstaja več strategij spoprijemanja s stresom: strategija spoprijemanja s stresom, usmerjena v čustva (pri tej je pozornost osebe usmerjena na zaviranje negativnih čustev, ki jih povzroča stres, posamezniki to strategijo pogosto uporabljajo, kadar se doživljanje stresa šteje za neizogibno), strategija spoprijemanja s stresom, usmerjena v reševanje problemov (pri tej je pozornost osebe usmerjena na nastali problem ali situacijo, pri čemer poskuša problem ali situacijo spremeniti in se ji v prihodnosti izogniti), strategija spoprijemanja s stresom, usmerjena v izogibanje (na ta način se oseba drži stran od stresorja, ga zanemarja, banalizira in ustvarja psihološko distanco, poišče pomoč drugih ali se ukvarja z drugimi nalogami, da bi se spopadla s stresom) in intuicijsko usmerjena strategija spoprijemanja s stresom (na ta način oseba ustvarja strategije prilagajanja z odvisnostjo od Boga, upanjem, optimizmom in vero) (Lazarus in Folkman, 1984).

Kljub pomembnosti odpornosti in strategij spoprijemanja s stresom v športu je le malo študij preučevalo te spremenljivke pri športnikih. V zadnjih desetletjih so številni raziskovalci poskušali konceptualizirati ali opredeliti glavne strukture na področju spoprijemanja oziroma vedenjske kategorije, kognitivne in zaznavne pri ljudeh, ki se soočajo z življenjskimi težavami, in potrebo po preučevanju strategij spoprijemanja s stresom. Z raziskavami na tem področju je treba opredeliti dejavnike, kot sta narava športa (ekipnega in individualnega) in vadbe, na odpornost in strategije spoprijemanja s stresom, da bi ljudem pomagali bolje živeti ali dosegati ugodne športne rezultate (Kegelaers in Sarkar, 2021).

Raziskave so pokazale, da je stres lahko zelo škodljiv za zdravje, vendar ima lahko tudi pozitivne učinke nanj. Ker je subjektiven in odvisen od zaznavanja, je od tega, v kolikšni meri oseba dojema dogodek kot ogrožajoč ali neogrožajoč, odvisna stopnja stresa, ki ga doživlja. Posameznikovo dojemanje ali ocenjevanje dogodka ali primera je odvisno od številnih dejavnikov, ki so relativni (Roth, 1990). Možno je, da športniki stres, ki ga doživljajo, v večji meri kot nešportniki zaznavajo kot pozitiven stres oziroma stres, ki jim daje energijo in motivacijo za treniranje.

STRES MED MLADIMI ŠPORTNIKI IN NEŠPORTNIKI

Glede na teoretične osnove, ki smo jih spoznali skozi prebiranje svetovne literature, smo se odločili za raziskavo stresa med mladimi športniki in nešportniki. V začetku leta 2024 smo izvedli kvalitativno raziskavo med mladimi. S pomočjo aplikacije 1ka smo izvedli anketo, ki smo jo poslali srednješolcem in študentom v Sloveniji. Na podlagi izvedene ankete smo pridobili 108 pravilno izpolnjenih anket, ki smo jih v nadaljevanju analizirali. Na anketo je odgovorilo 82 žensk (76 %) in 26 moških (24 %). Vprašalnik je rešilo 67 športnikov (62 %),

od katerih je bilo 19 moških (17,6 %) ter 48 žensk (44,4 %) in 41 nešportnikov (38 %), med

njimi je bilo 7 moških (6,5 %) in 34 žensk (31,5 %).

Na vprašanje, kako pogosto so mladi pod stresom, smo dobili odgovore, da je večkrat na dan pod stresom 35,2 % mladih, od tega v povprečju manj športnikov kot nešportnikov. Največ mladih je pod stresom enkrat na dan, skupaj 38,9 %. Nekajkrat na teden je pod stresom 12 % mladih, pri tem je več športnikov in manj nešportnikov. 6,5 % mladih je pod stresom enkrat na teden. Enkrat ali dvakrat na mesec je pod stresom 7,4 % mladih. V nadaljevanju nas je zanimalo, ali so mladi pod stresom zaradi šolskih oziroma študijskih obveznosti. Zaradi šolskih zahtev in obremenitev je pod stresom 75,9 % mladih, od tega manj športnikov in več nešportnikov. Zaradi športnih tekmovanj je pod stresom 2,8 % mladih, zaradi negativnih misli in občutkov o sebi je v stresu 11,1 % vseh mladih. Zaradi telesnih sprememb med odraščanjem ni v stresu noben anketiranec. Zaradi nezdravega življenjskega okolja je v stresu le 0,9 % mladih. Zaradi ljubezni je v stresu le 1,9 % vseh mladih. Zaradi nesoglasij doma je v stresu 1,9 % vseh mladih. Mladi niso v stresu zaradi finančnih težav, 5,6 % pa jih je v stresu zaradi ostalih razlogov (službe, uslajevanja športnih in šolskih obveznosti).

33,3 % mladih obvladuje stres tako, da se osredotoči na težavo in ugotovi, kako jo lahko reši, od tega več športnikov kot nešportnikov. 22,2 % mladih se s stresom sooča tako, da se pogovori s prijateljem. 17,6 % mladih stres premaguje tako, da se npr. pogovori s partnerjem, posluša glasbo in se opre na vero v Boga. 9,3 % vseh mladih se sooča s stresom tako, da se pogovori s starši ali si pomaga s sprostitvenimi tehnikami. S sprostitvenimi tehnikami stres premaguje v povprečju še enkrat toliko športnikov kot nešportnikov, ravno tako stres premaguje s pogovorom s starši. 6,5 % vseh mladih stres premaguje z dihalnimi vajami. 1,9 % vseh mladih stres premaguje tako, da se pogovori s svetovalno delavko, in to vsi nešportniki. 17,6 % mladih premaguje stres z ostalimi metodami (sprehod, vera v Boga, molitev, poslušanje glasbe, šport, počaka, da mine), nobeden od mladih pa ne premaguje stresa s pogovorom s profesorjem ali profesorico.

Tako mladi športniki kot mladi nešportniki se večinoma uspešno spoprijemajo s stresom, saj je 10,2 % vseh mladih zapisalo, da se s trditvijo, da se večino časa uspešno spoprijemajo s stresom, popolnoma strinja, 42,6 % vseh mladih pa se je s trditvijo strinjalo.

Pri spoprijemanju s stresom so torej nekoliko uspešnejši športniki kot nešportniki, saj je kar 58,3 % športnikov zapisalo, da se popolnoma strinjajo ali strinjajo s trditvijo, da se večino časa uspešno spoprijemajo s stresom, medtem ko se je za ta dva odgovora opredelilo 43,9 % nešportnikov, kar je kar 14,4 % manj. 30,5 % vseh mladih se s trditvijo ni niti strinjalo niti ne strinjalo, 13 % vseh mladih se s trditvijo ni strinjalo. Sploh pa se ni strinjalo s trditvijo 3,7 % mladih. Anketa je pokazala, da se mladi športniki v primerjavi z nešportniki v večini uspešno spoprijemajo s stresom.

Zanimalo nas je tudi stanje, ko so mladi v stresu; ali se hitro vznemirijo ali ne. Rezultati ankete so pokazali, da se tako mladi športniki kot tudi nešportniki večinoma hitro vznemirijo v stresnih situacijah, saj se je s trditvijo, da se pod vplivom stresa hitro vznemirijo, popolnoma strinjalo 26,9 % vseh mladih, od tega manj športnikov kot nešportnikov. S trditvijo se je strinjalo 49,1

% vseh mladih, od tega v povprečju nekoliko več športnikov kot nešportnikov. Glede na rezultate se pod vplivom stresa nekoliko bolj vznemirijo mladi nešportniki, saj se jih je kar 80,6

% popolnoma strinjalo ali strinjalo, da se po vplivom stresa hitro vznemirijo, medtem ko se je 73,2 % športnikov popolnoma strinjalo ali strinjalo, da se po vplivom stresa hitro vznemirijo. 13,9 % vseh mladih se ni niti strinjalo niti se ni strinjalo s trditvijo. 9,3% vseh mladih se s trditvijo ni strinjalo.

ZAKLJUČNE UGOTOVITVE IN SKLEP

Kot smo lahko raziskali, mladi pogosto doživljajo stres. Pogosteje ga doživljajo mladi športniki kot nešportniki, saj mladi, ki se ukvarjajo s športom, stres poleg vsega ostalega doživljajo tudi zaradi športnih tekmovanj in treningov. Ugotovili smo, da so tako mladi športniki kot mladi nešportniki pogosto pod vplivom stresa, saj jih je kar 74 % v stresu večkrat ali enkrat na dan.

Skozi raziskavo smo prišli tudi do zaključkov, da so tako mladi športniki kot mladi nešportniki v stresu večinoma zaradi šolskih zahtev in obremenitev, vendar so zaradi tega nekoliko bolj v stresu mladi nešportniki. Rezultati so bili pričakovani, saj mladi večino svojega mladostništva preživijo v šoli oziroma na fakulteti, kar od njih zahteva veliko truda in časa, zato je smiselno, da jim predstavlja tudi največ stresa. Zanimivo pa je, da športniki ne doživljajo stresa zaradi tekmovanj. Sklepamo lahko, da je tako zaradi dejstva, da so na tekmovanja dobro pripravljeni, ta pa od njih zahtevajo drugačne sposobnosti kot šolske naloge in ocenjevanja.

Rezultati raziskave so pokazali, da tako mladi športniki kot mladi nešportniki večinoma obvladujejo stres tako, da se osredotočijo na težavo in ugotovijo, kako jo lahko rešijo. Na drugem mestu je pri obeh skupinah pogovor s prijateljem. Več športnikov kot nešportnikov se poslužuje sprostitvenih tehnik. Rezultati te raziskave so skladni z rezultati raziskave v primerjalni študiji o odpornosti in strategijah spoprijemanja s stresom med individualnimi in ekipnimi vrhunskimi športniki in nešportniki, v kateri so ugotovili, da med športniki in nešportniki ni razlike glede uporabe problemsko usmerjenih strategij spoprijemanja s stresom. Posamezniki se torej ob soočanju s stresnimi situacijami običajno poslužujejo različnih strategij spoprijemanja s stresom. Katero strategijo bodo izbrali, je v veliki meri odvisno od narave stresorjev in težav (Boghrabadi et. al., 2015). Tako mladi športniki kot mladi nešportniki večinoma uspešno premagujejo stres, vendar so pri tem nekoliko uspešnejši športniki. Športniki so že od malega izpostavljeni stresnim situacijam, ki izhajajo iz udeležbe na športnih tekmovanjih, zato so bili primorani razviti višjo odpornost do stresa v primerjavi z nešportniki (Boghrabadi et. al., 2015).

Mladi športniki in mladi nešportniki so v večini menili, da se pod stresom hitro vznemirijo, vendar to v manjši meri velja za športnike kot nešportnike. Zanimivo je, da ni velike razlike med stanjem športnikov in nešportnikov pod vplivom stresa. Po drugi strani je vznemirjenje kot posledica delovanja stresorjev tako na čustveni kot fiziološki ravni naravno. Verjetno je, da mladi zaradi izkušenj s stresom bolje prepoznavajo tudi njegove znake.

Iz rezultatov je razvidno, da mladi, tako športniki kot nešportniki, pogosto doživljajo stres, ki je v večini primerov povezan s šolo in šolskim delom. Mladi športniki so zaradi pogostejše izpostavljenosti stresnim situacijam zaradi športnih tekovanj odpornejši na stres in se posledično nanj manj čustveno odzivajo, kljub temu pa stres najpogosteje doživljajo iz istih razlogov kot nešportniki. To ni presenetljivo, saj so oboji vključeni v isti sistem izobraževanja in morajo zadovoljiti podobne zahteve in pričakovanja na šolskem področju. Vendar je večina mladih dobro opremljena za soočanje s stresom in se reševanja težav loteva aktivno, z reševanjem in pogovorom z bližnjimi osebami. Iz te povezave je razvidno, kako pomembna je podpora bližnjih pri spoprijemanju s stresom in da mladi zgled za reševanje problemov verjetno jemljejo tudi iz okolja.

Raziskovalci športne psihologije raziskujejo vprašanja v zvezi s psihičnimi stališči in psihološkim profilom športnikov, da bi razumeli psihološke razlike med elitnimi športniki, manj uspešnimi športniki in nešportniki. Ena od zelo zanimivih tem je odpornost na stres in razlike v odpornosti med športniki in nešportniki. Raziskave na tem področju ne ponujajo enoznačnih odgovorov, saj nekatere raziskave potrjujejo domnevo, da so športniki odpornejši na stres, medtem ko druge te domneve ne podpirajo.

V svetu športa, kjer se spoštujeta telesna spretnost in taktična genialnost, o razliki med zmago in porazom pogosto odloča podcenjen dejavnik – stres. Gre za univerzalen pojav, ki se dotakne vseh, tako nešportnikov kot športnikov, vendar se morajo slednji spopadati s stresnimi dejavniki, povezanimi z življenjskim slogom, čustvi, treningi in tekmovanji. Obvladovanje stresa in športni dosežki so tesno povezani; športniki, ki obvladujejo stres, so običajno boljši od tistih, ki mu podležejo. Športniki svoje življenje posvečajo maksimiranju telesnega potenciala. Vendar bo športnik ob doslednem in obvladljivem urniku treningov ter ravno pravšnji stresni obremenitvi poln energije in bo dosegal vrhunske rezultate. Nasprotno pa se lahko preveč obremenjen športnik zdi apatičen, izgubi tekmovalno prednost, ima težave s prehranjevanjem in spanjem ter je lahko dovzetnejši za poškodbe in bolezni. Zapleteno ravnovesje je v tem, kako se stres dojema in obvladuje, kar je za uspešnost enako pomembno kot sama telesna vadba.

V elitnem športu je veliko zgodb o odmevnih športnikih, ki na poti do izjemnega uspeha premagujejo velike težave in preizkušnje. Njihova moč in odpornost na stres ter doseganje izjemnih rezultatov kljub težkim življenjskim preizkušnjam so lastnosti, ki jih njihovi občudovalci zelo spoštujejo.

Z raziskavo smo prišli do zaključkov, da so mladi dijaki in študentje velikokrat pod stresom in da so v stresu pogosteje nešportniki kot športniki. Večina mladih je v stresu zaradi šolskih obveznosti, bolje se s stresom soočajo športniki kot nešportniki in tudi čustveno so v stresnih situacijah manj občutljivi športniki kot nešportniki. Mladi športniki se s stresom uspešneje soočajo in verjetno k temu prispevata ukvarjanje s športom in udeležba na tekmovanjih od zgodnjega otroštva.

Skozi spoznavanje teoretičnih osnov in izvedene raziskave smo se podrobneje seznanili z znanstvenimi ugotovitvami in prepričanji posameznih avtorjev na področju soočanja s stresom in razlikami med športniki in nešportniki v stresnih situacijah.

Zagotovo bi lahko raziskava ob večjem številu prejetih odgovorov, predvsem večjem številu odgovorov mladih nešportnikov, podala natančnejše in realnejše rezultate. Zanimivo bi bilo nadalje raziskati med večjo populacijo. Poleg tega bi lahko razširili tematiko raziskovanja. Zanimale bi nas strategije spoprijemanja s stresnimi situacijami, saj bi tako več izvedeli o razlikah spoprijemanja s stresom med športniki in nešportniki. Dodali bi lahko tudi vprašanja o tem, zakaj doživljajo stres zaradi šolskih obremenitev, kakšne vrste stresa najpogosteje doživljajo (negativni/pozitivni, kratkotrajni/dolgotrajni) in kaj je tisto, kar dijakom v trenutku, ko začutijo vpliv stresa, pomaga, da te vplive zmanjšajo. Tako bi dobil še poglobljenejši uvid v temo svoje seminarske naloge. Verjamem, da bi se dalo še marsikaj raziskati o razlikah v doživljanju stresa med športniki in nešportniki.

POVZETEK

Potrebe po energetskih in hranilnih snoveh se med posamezniki razlikujejo glede na spol, starost, telesno aktivnost in zdravstveno stanje. Ob vseh zgoraj naštetih dejavnikih je trenutni trend mladih, da imajo oblikovane prehranske navade, ki vključujejo prehranska dopolnila. Za mlade športnike je v določeni meri priporočljivo, da s prehranskimi dodatki vzdržujejo zdravje ob vseh naporih, ki jih imajo pri športu. Le-to je pomembno tudi za rekreativne mlade športnike. Z lastno izvedeno raziskavo smo prišli do zaključkov, da mediji v veliki večini vplivajo na prehranske navade, saj preko družbenih omrežij ponujajo dodatke, ki jih mladi uživajo predvsem pred in po vadbi. S proučevanjem literature smo prišli do zaključkov, da je potrebna velika pozornost pri ponujenih izdelkih preko medijev, saj je strokovni nadzor, individualna uporaba in priporočeno uživanje tovrstnih izdelkov še vedno najbolje nadzorovati preko športnih trenerjev, nutricistov in strokovnjakov iz tega področja.

Ključne besede: mladi, prehrana, mediji, šport, prehranski dodatki

ABSTRACT

The needs for energy and nutrients vary among individuals based on gender, age, physical activity, and health status. Despite all the factors mentioned above, the current trend among young people is, that they have habits that include nutritional supplements. For young athletes it is recommended in a certain extent to maintain health with supplements due to the physical demands of their sports activities. This is also important for recreational young athletes. Our own research concluded that media largely influences dietary habits, as supplements offered through social media are consumed by young people primarily before and after workouts. By reviewing the literature, we concluded that great attention is needed regarding the products offered through the media. Professional supervision, individual usage, and recommended consumption of such products are still best managed by sports trainers, nutritionists, and experts in this field.

Keywords: young people, nutrition, media, sport, dietary supplements

VRSTE ŠPORTOV IN MLADI

Prehrana športnikov je zelo pomemben dejavnik za končni rezultat – uspeh v športu. Vendar je zelo pomembno, s kakšno vrsto športa se posameznik ukvarja, kajti športi so zelo raznoliki. Razvrstijo se na različne načine, in sicer glede na njihove značilnosti, pravila in naravo aktivnosti. Vsak šport ima svoje specifične zahteve, pravila in kulture, kar pomeni, da se lahko športniki specializirajo in razvijajo svoje veščine glede na izbrano področje. Športe lahko delimo na različne načine, odvisno od meril, ki jih uporabimo. Predstavljamo nekaj glavnih načinov razdelitve športov glede na različne kriterije:

• Glede na število udeležencev ločimo individualne športe (športi, ki vključujejo posameznika, ki tekmuje sam (npr. tenis, atletika, plavanje) in kolektivne (moštveni) športe (športi, ki vključujejo ekipe, kjer tekmovalci sodelujejo kot skupina (npr. nogomet, košarka, rokomet)).
• Glede na okolje izvajanja ločimo dvoranski in zunanji šport. Dvoranski so tisti, ki se izvajajo v notranjih prostorih (npr. košarka, odbojka, gimnastika). Zunanji se izvajajo na prostem (npr. nogomet, atletika, golf).

• Glede na vrsto aktivnosti poznamo vzdržljivostne športe (športi, ki zahtevajo dolgotrajno telesno aktivnost (npr. maraton, kolesarjenje, plavanje na dolge proge), moč in eksplozivnost vključujejo športi, ki zahtevajo kratke in intenzivne napore (npr. dvigovanje uteži, sprinti, borilne veščine). Poznamo tudi tehnične športe (športi, ki zahtevajo veliko tehničnega znanja in natančnosti (npr. gimnastika, streljanje, golf) ter ekstremne športe (športi, ki vključujejo visoko stopnjo tveganja in adrenalina (npr. deskanje na snegu, prosto plezanje, padalstvo).
• Glede na način tekmovanja ločimo bojne, ciljne in dirkalne športe. Bojni so športi, kjer se tekmovalci neposredno spopadejo drug proti drugemu (npr. boks, judo, karate), pri ciljnih je cilj doseči določen rezultat ali premostiti določen cilj (npr. lokostrelstvo, streljanje, golf). Dirkalni so tisti, kjer je cilj končati progo v najkrajšem času (npr. tek, plavanje, kolesarjenje).
• Glede na uporabljen športni pripomoček poznamo športe z žogo (športi, kjer je žoga glavna oprema (npr. nogomet, košarka, rokomet), športe z loparjem (lopar je glavna oprema npr. tenis, badminton, namizni tenis), športe z orožjem (orožje je glavna oprema npr. streljanje, lokostrelstvo).
• Glede na sezono: poletni (športi, ki se običajno izvajajo v toplejših mesecih (npr. plavanje, atletika, veslanje) in zimski športi (običajno se izvajajo v hladnejših mesecih in na snegu ali ledu (npr. smučanje, deskanje na snegu, hokej na ledu).
• Glede na telesni kontakt: kontaktni športi (fizični kontakt med tekmovalci je pogost in del igre (npr. rugby, boks, hokej) in brezkontaktni športi (fizični kontakt med tekmovalci ni dovoljen ali je minimalen (npr. tenis, plavanje, lokostrelstvo)).
• Glede na cilj tekmovanja ločimo tekmovalne športe (športi, kjer je cilj premagati nasprotnika ali doseči najboljši rezultat (npr. nogomet, košarka, atletika)) ter rekreativne športe (športi, ki se izvajajo predvsem za sprostitev, zabavo in vzdrževanje telesne kondicije (npr. joga, pohodništvo, rekreativno kolesarjenje)).
• Glede na vrsto gibanja poznamo kardio (povečujejo srčni utrip) in anaerobne športe (športi, ki temeljijo na kratkih in intenzivnih naporih (npr. sprinti, dviganje uteži, visoki skoki)).
• Glede na potrebo po opremi poznamo športe brez (npr. gimnastika) in z opremo (športi, ki zahtevajo posebno opremo (npr. tenis, hokej, kolesarjenje)).

Vrsta športa, ki ga mladi športniki trenirajo, ima pomemben vpliv na njihove prehranske navade. Vsak šport ima specifične zahteve glede energije, hranil in hidracije, kar vodi do različnih prehranskih potreb in strategij.

V nadaljevanju predstavljamo nekaj primerov, kako lahko različni športi vplivajo na prehranske navade mladih športnikov:

1. Vzdržljivostni športi (tek, plavanje, kolesarjenje)
   • Energetske potrebe: Zaradi dolgotrajne in intenzivne vadbe potrebujejo vzdržljivostni športniki večji vnos kalorij.

1. • Ogljikovi hidrati: Ključni so za vzdrževanje energijskih zalog. Pogosto je priporočljivo uživanje obrokov z visoko vsebnostjo ogljikovih hidratov pred, med in po vadbi.
   • Hidracija: Pomembna je stalna hidracija zaradi dolgotrajnega napora in znojenja. Pogosto uživajo športne pijače za nadomeščanje elektrolitov.
2. Moč in eksplozivnost (dvigovanje uteži, sprinti, borilne veščine)
   • Beljakovine: Za regeneracijo in rast mišic je pomemben zadosten vnos beljakovin.
3. • Ogljikovi hidrati: Uživanje ogljikovih hidratov pred vadbo za energijo in po vadbi za obnovo glikogenskih zalog.
   • Dodajanje kalorij: Pogosto vključujejo visokoenergijske prigrizke in obroke za podporo intenzivnim treningom in povečanju mišične mase.
4. Igre z žogo (nogomet, košarka, rokomet)
   • Uravnotežena prehrana: Kombinacija ogljikovih hidratov, beljakovin in zdravih maščob je ključna za zagotavljanje energije in podpore regeneraciji.
   • Prigrizki med tekmami: Uživanje lahkih prigrizkov med tekmami ali treningi za ohranjanje energijske ravni.
   • Hidracija: Stalna hidracija je bistvena zaradi visoke intenzivnosti in znojenja.
5. Estetski športi (gimnastika, ples, umetnostno drsanje)
   • Nadzor teže: Pogosto je prisoten pritisk za vzdrževanje določene telesne teže, kar lahko vodi do specifičnih prehranskih režimov.
   • Prehranska dopolnila: Uporaba prehranskih dopolnil za zagotavljanje vseh potrebnih hranil brez dodatnih kalorij.
   • Manjši in pogosti obroki: Da bi ohranjali energijo skozi ves dan, pogosto uživajo manjše, hranilno bogate obroke.
6. Moštveni športi (rugby, hokej)
   • Visokokalorična prehrana: Zaradi visokih energetskih zahtev ti športniki pogosto potrebujejo visokoenergijsko prehrano.
   • Obnovitveni obroki: Po treningih in tekmah se osredotočajo na obroke, bogate z beljakovinami in ogljikovimi hidrati za obnovo mišic in zalog energije.
   • Hidracija in elektroliti: Uživanje športnih pijač za nadomeščanje izgubljenih tekočin in elektrolitov.
7. Športi, kjer je pomembna kategorija teže (judo, rokoborba, boks)

• • Nadzor vnosa hrane: Poudarek je na uravnavanju vnosa hrane, da bi ohranili ali dosegli določeno težo.
  • Hidracija: Pogosto je nadzorovana zaradi vpliva na telesno težo.

6. • Specifične diete: Lahko vključujejo diete z omejevanjem kalorij ali cikliranjem vnosa hrane glede na tekmovalne zahteve.
7. Ekstremni in avanturistični športi (plezanje, deskanje)
   • Visokoenergijska prehrana: Potrebna za vzdrževanje energije med dolgotrajnimi in intenzivnimi dejavnostmi.
   • Praktični prigrizki: Uživanje enostavno prenosljivih in hitro dostopnih prigrizkov med aktivnostmi.

Razumevanje specifičnih potreb in prilagoditev prehrane je ključno za optimizacijo športne uspešnosti in splošnega zdravja mladih športnikov. Trenerji, starši in strokovnjaki za prehrano igrajo pomembno vlogo pri izobraževanju in podpiranju mladih športnikov pri izbiri ustrezne prehrane glede na njihov šport.

PREHRANSKE NAVADE MLADIH ŠPORTNIKOV

Zdrave prehranske navade, ki vključujejo zdravo prehrano, zajemajo varno, hranljivo in energijsko uravnoteženo ter varovalno hrano, ki ohranja in krepi človekovo zdravje. Način, kako se prehranjujemo, lahko deluje kot zaščitni dejavnik, ki krepi in izboljša kakovost življenja. Na drugi strani predstavlja dejavnik tveganja, ki ogroža zdravje posameznika. Raziskave kažejo na povezanost prehranjevalnih navad z zdravjem posameznikov (Hlastan Ribič, 2009).

Zdrave prehranske navade postajajo manj značilne za otroke ob prehodu v mladostništvo. Kažejo se v manjšem vnosu sadja in zelenjave ter večjem vnosu sladke hrane in pijače, kar vodi v povečanje telesne mase in debelost. (WHO, 2017) Pomembno je oblikovanje dobrih prehranskih navad v otroštvu, saj se prenašajo v kasnejše obdobje življenja in so pomembne zaradi telesnega razvoja.

Prehransko vedenje je kompleksno in se oblikuje zaradi različnih vzrokov. Med pomembne dejavnike, ki lahko imajo dolgoročni vpliv na prehranjevanje ljudi, spadajo tudi različne oblike prehranskega izobraževanja. Izobraževalne vsebine o načinu prehranjevanja so lahko v formalni, neformalni in informalni obliki ter imajo različen namen in učinek glede na ciljno skupino (Kostanjevec, 2013).

Organizirana vadba otrok in mladostnikov ima veliko pozitivnih učinkov na otroke in mladostnike v razvoju in tudi na njihove starše oziroma celo družino. Omogoča telesno aktivnost, socialne transakcije in oblikovanje pozitivne samopodobe in samozavesti. Telesna aktivnost se priporoča skozi različne sheme in priporočila za ohranjanje zdravja ne glede na starost (Burke in Deakin, 2015).

Športniki so tisti, ki morajo še posebej spremljati svojo prehrano. Pozorni morajo biti na količinski vnos, da zadostijo energijske vrednosti, ki jih med športno aktivnostjo porabijo. Prehranske navade mladih športnikov so ključne za njihov razvoj, uspešnost in splošno zdravje. Na te navade vplivajo številni dejavniki, ki jih lahko razdelimo v več kategorij:

• Okoljski dejavniki: Starši in skrbniki so glavni vzorniki in pogosto odločajo, kaj bo na jedilniku. Zdrave prehranske navade staršev lahko pozitivno vplivajo na otroke. Tudi šolski obroki in dostopnost do zdrave hrane v šoli igrajo pomembno vlogo. Programi prehranske vzgoje v šolah lahko pomagajo pri izobraževanju otrok o zdravih prehranskih izbirah. Geografska lokacija in ekonomskih pogoji vplivajo na dostopnost sveže in zdrave hrane posameznikov.
• Socialni dejavniki: Vrstniki lahko med seboj močno vplivajo na prehranske odločitve mladih športnikov. Skupna druženja in skupinske aktivnosti pogosto določajo prehranske vzorce. Mladostniki so dovzetni za oglaševanje, ki lahko spodbuja tako zdrave kot nezdrave prehranske navade.
• Psihološki dejavniki: Osebni cilji, kot so izboljšanje športnih dosežkov, lahko spodbujajo bolj zdrave prehranske navade. Posebna pozornost je potrebna pri motnjah hranjenja.
• Izobraževanje in znanje: Zavedanje o pomembnosti pravilne prehrane je ključno. Programi in delavnice o prehrani lahko pomagajo mladim športnikom razumeti, kako prehrana vpliva na njihovo telesno zmogljivost in zdravje. Dostop do dietetikov ali nutricionistov lahko mladim športnikom ponudi prilagojene prehranske načrte in informacije.
• Trening in tekmovanja: Zahteve po energiji in hranilih so višje pri mladih športnikih zaradi intenzivnih treningov. To pomeni, da morajo biti njihove prehranske navade bolj osredotočene na energijsko bogato in hranilno uravnoteženo hrano. Tudi stres in intenzivnost tekmovanj lahko vplivata na apetit in prehranske navade, kar pomeni, da je pomembno, da so športniki pripravljeni z ustreznimi prehranskimi strategijami.
• Kultura in tradicija: Prehranske navade so pogosto povezane s kulturnimi in tradicionalnimi praksami, ki jih družine in skupnosti spoštujejo.

Pri športni aktivnosti ima prehrana osrednjo vlogo. Zelo velikokrat se zgodi, da zaradi premajhnega prehranskega znanja mladih športnikov in njihovih trenerjev, ostane njihov potencial neizkoriščen. Vsak športnik bi moral biti ozaveščen in imeti toliko znanja o prehrani, da bi razumel pozitiven učinek, ki ga ima pravilna dnevna izbira živil za njegov napredek, regeneracijo in zdravje. Pogosto se zgodi, da se zaradi želje po večjem napredku, športniki poslužujejo različnih prehranskih dodatkov in nadomestil posameznih obrokov, kar lahko vodi v kasnejše zdravstvene težave in neoblikovane prehranske navade (Heikkila, Valve, Lehtioirta in Fogelholm, 2017). Potrebe po energiji in hranilnih snoveh se med posamezniki razlikujejo glede na spol, starost, telesno aktivnost, zdravstveno stanje in glede drugih notranjih in zunanjih dejavnikov. Telesna dejavnost je eden izmed dejavnikov, ki pomembno vpliva na prehranske potrebe mladih, predvsem tistih, ki so športno aktivni (Klemenčič, 2018).

Kot je opredeljeno v Resoluciji o nacionalnem programu o prehrani in telesni dejavnosti za zdravje 2015-2025 (DZ, 2015) prehranske varovalne dejavnike zdravja predstavljajo uživanje energijsko redke hrane, ustrezna hranilna sestava dnevnega obroka, pestre kombinacije primernih živil v obrokih in uživanje priporočenih dnevnih obrokov, ki so usklajeni s fiziološkimi potrebami organizma. Za hranilno in energijsko uravnoteženo prehrano moramo zagotoviti tudi priporočen vnos posameznih skupin živil, ki ga opredeljujejo splošna priporočila za zdravo prehranjevanje, utemeljena na prehranskem vzorcu. Ključna hranila in skupine živil, ki so pomembna za prehranjevanje ljudi na splošno, so (DZ, 2015):

• • sol (priporočeno čim manjši vnos),
  • sladkor (pretirano uživanje sladkorja prispeva k debelosti),
  • maščobe in maščobna živila (večja količina uživanja lahko prispeva k naraščanju srčno-žilnih in drugih bolezni),
  • beljakovine in beljakovinska živila (zadosten vnos kakovostnih beljakovinskih virov je pomemben za razvoj in vzdrževanje ter funkcionalnost telesa),
  • zelenjava in sadje (vsebujejo veliko vlaknin, vitaminov in antioksidantov),
  • polnozrnati izdelki (imajo višjo vsebnost vlaknin in hranljivih snovi v primerjavi z izdelki iz bele moke).

Razumevanje prehranskih pravil in dejavnikov je ključno za razvijanje učinkovitih strategij za promocijo zdravih prehranskih navad med mladimi športniki. Pristopi morajo biti celostni, vključno z izobraževanjem, podporo in dostopom do zdrave hrane, da bi se zagotovilo optimalno zdravje in športna zmogljivost.

VRSTE MEDIJEV IN NJIHOV VPLIV NA PREHRANO ŠPORTNIKOV

Ob proučevanju prehrane mladih športnikov bi lahko nedvomno posvetili vsebine vrstam prehrane. Vendar smo se v raziskavi osredotočili na medije, ki oglašujejo prehrano, prehranske dodatke in podobno, kar športniki potrebujejo pri svoji prehrani. Zato v nadaljevanju predstavljamo vrste medijev, preko katerih lahko poteka oglaševanje prehrane športnikov. Mediji in različne vrste oglaševanja imajo velik vpliv na prehranske navade mladih športnikov. Ključni mediji in vrste oglaševanja, ki vplivajo na prehranske odločitve športnikov, so:

• Spletni mediji, kamor sodijo socialna omrežja: Platforme, kot so Instagram, TikTok, Facebook in YouTube, so zelo vplivne. Mladi športniki sledijo vplivnežem, športnikom in trenerjem, ki pogosto promovirajo določene prehranske izdelke in dopolnila. Poznamo tudi športne in prehranske spletne strani, bloge in forume, ki ponujajo nasvete o prehrani in priporočila za izdelke. Obstaja tudi možnost naročnine na e-novice o zdravju, fitnesu in prehrani, ki redno prinašajo informacije o novih izdelkih in prehranskih trendih.
• Televizija: Televizijske reklame za športne napitke, prehranska dopolnila, beljakovinske ploščice in druge izdelke pogosto ciljajo na mlade športnike. Med prenosi športnih dogodkov se pogosto pojavljajo oglasi za prehranske izdelke, ki so povezani s športno zmogljivostjo in zdravjem.
• Tiskani mediji: Članki in oglasi v revijah, namenjeni športnikom, pogosto vključujejo prehranske nasvete in priporočila za izdelke. V telovadnicah, športnih centrih in zdravstvenih ustanovah so pogosto na voljo brošure z informacijami o prehrani in oglaševanjem prehranskih dopolnil.
• Sponzorstva in partnerstva: Mladi športniki pogosto posnemajo prehranske navade znanih športnikov, ki so sponzorirani s strani določenih blagovnih znamk prehranskih izdelkov. Sponzorstva športnih dogodkov in ekip z blagovnimi znamkami prehranskih izdelkov (npr. energijske pijače, beljakovinski prigrizki).
• Digitalni marketing: Ciljane spletne reklame na podlagi brskalnikovih navad in iskalnih zgodovin pogosto prinašajo oglase za prehranske izdelke. Sodelovanje vplivnežev s prehranskimi podjetji za promocijo izdelkov prek njihovih osebnih kanalov.
• Aplikacije in digitalne platforme: Aplikacije, ki spremljajo vadbo in prehrano, pogosto vključujejo oglase za prehranske dodatke in nasvete o prehrani. Spletne platforme za športno izobraževanje in trening lahko vključujejo sponzorirane vsebine o prehrani.
• Šole in športni klubi: Programi, ki vključujejo prehransko izobraževanje, lahko promovirajo določene prehranske izdelke. Športni klubi in šole lahko sodelujejo z blagovnimi znamkami za promocijo izdelkov med mladimi športniki.
• Množični mediji: Oglasi na športnih radijskih postajah in pogovorne oddaje o športu lahko vključujejo informacije o prehranskih dopolnilih in izdelkih. Športni in prehranski podcasti pogosto promovirajo izdelke skozi sponzorstva in partnerske promocije.

Ti mediji in oblike oglaševanja igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju prehranskih navad mladih športnikov, saj jim pogosto predstavljajo najnovejše trende in izdelke, ki naj bi izboljšali njihovo športno zmogljivost in zdravje. Pomembno je, da mladi športniki in njihovi starši kritično ocenjujejo te informacije in se po potrebi posvetujejo s strokovnjaki za prehrano.

Mediji so postali močno orodje pri izbiri hrane, informacij o prehrani, zdravem življenju in uspešnosti športnikov, s prednostmi in slabostmi. Imajo veliko vlogo pri izbiri prehranskih dopolnil in določenih vrst hrane, podobi telesa, samopodobi in prehranskih motnjah ter pri življenjskem slogu in uspešnosti (Nath et. al, 2024).

Angažiranost trženja preko medijev bliskovito narašča. Tudi sledilcev oziroma uporabnikov je vedno več. Z naraščajočo priljubljenostjo so postali vse pogostejši tako imenovani "vplivneži", osebe z velikim številom sledilcev, ki promovirajo določene blagovne znamke, izdelke in življenjske sloge (Cbulik, 2022).

Za športnike obstaja več virov informacij o prehrani, ki jih dobijo iz tiskanih in elektronskih medijev, pa tudi od trenerjev, vrstnikov športnikov, nešportnih prijateljev in družin, zvezdnikov, dietetikov itd. Medtem ko imajo dietetiki/nutricionisti, še posebej športni nutricionisti, poglobljeno znanje o prehranskih potrebah in praksah športnika, drugi deležniki v športu (npr. trenerji, vrstniki športniki, športni mediji ipd.) morda nimajo enakih informacij. V trenutni dobi hitre digitalizacije ima vse večja uporaba, dostop in izpostavljenost različnim oblikam družbenih omrežij pomembno vlogo v življenju športnika, zlasti pri izbiri prehrane. Mediji so priznana kot močno sredstvo za doseganje, vplivanje in spreminjanje telesne dejavnosti, življenjskega sloga in prehranskega vedenja, saj so hitre, poceni in lahko dostopne poti za potrošnike, ki so jim predstavljene dobro zasnovane in privlačne informacije o prehrani. Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) je po navedbah Natha (et. al, 2024) v svojem globalnem akcijskem načrtu za telesno dejavnost prepoznala, da imajo družbena omrežja vpliv, da dosežejo veliko večino uporabnikov v kratkem času. Vendar so z mediji povezane tudi težave, ki zahtevajo previdno presojo. Medtem ko lahko verodostojni strokovnjaki na zdravstvenem področju objavljajo znanstveno preverjene informacije, lahko medij uporablja kdorkoli za "objavljanje", "bloganje" in "tvitanje" informacij o prehrani, ne glede na njihovo izobrazbo in znanje na tem področju. Ko športniki prejmejo informacije iz nezanesljivih virov, tvegajo izpostavljenost napačnim prehranskim nasvetom, kar lahko neizogibno škodljivo vpliva na njihovo zmogljivost in dobro počutje (Nath et al, 2024).

V literaturi je predstavljenih več raziskav na temo prehranskih navad športnikov. Gre za raziskave svetovnega nivoja, saj v večini primerov izvaja raziskave WHO (Word Health Organization). Iz njih je povzeto, da je prehrana za športnike zelo pomembna, zaradi ciljev, ki jih imajo športniki. Organizacija opozarja na pasti ponudbe energijskih dodatkov, ki lahko vsebujejo nevarne in nedopustne snovi za uživanje.

Z raziskavo, ki so jo izvedli v začetku leta 2024, smo prišli do zaključkov, da je poudarek na medijih, ki so postala močno orodje za vplivanje na izbiro hrane, prehranske informacije, zdravo življenje in uspešnost športnikov. Informacije, ki jih prinašajo družbena omrežja in drugi mediji, imajo svoje prednosti in slabosti, vendar je ključno, da se te informacije učinkovito združijo z nasveti športnih dietetikov, trenerjev in zdravstvenih strokovnjakov. Povzeli so predloge oziroma priporočila za športnike, trenerje, starše, skrbnike in podporno osebje pri uporabi družbenih omrežij kot vira prehranskih informacij. Predlagajo predhodno posvetovanje s športnim dietetikom/nutricionistom za pridobitev priporočil o medijskih informacijah z verodostojnimi prehranskimi nasveti, preverjanje ponudbe, strukture in sestave prehranskih dopolnil, ki jih ponudniki tržijo preko medijev (Nath et al, 2024).

Zaradi zanimanja, kako razmišljajo mladi v Sloveniji o prehrani športnikov, smo izvedli raziskavo na to temo in jo predstavljamo v nadaljevanju.

RAZISKAVA O PREHRANSKIH NAVADAH MLADIH ŠPORTNIKOV

Zaradi aktualne tematike, ki smo jo spoznali v teoretičnih osnovah, smo med mladimi v Sloveniji izvedli anketo o prehranjevalnih navadah s poudarkom na vplivu medijev na to. Anketo smo izvedli s pomočjo aplikacije 1ka in pozivu preko družbenih omrežij znancem, sošolcem, sovrstnikom, da pristopijo k izpolnjevanju ankete. Pridobili smo 185 odgovorov oziroma mnenj, ki jih predstavljamo v nadaljevanju. Glede na spol so na anketo v večji meri odgovarjale ženske (72 %) in nekaj manj moških (28 %). Največ anketirancev je starih med 15 in 18 let (73 %), kar pomeni, da so na anketo res odgovarjali mladi. 24 % je starih med 18 in 21 let, ostali so bili mlajši ali starejši, kar je skupaj predstavljalo 3 % anketirancev. Njihov status je skoraj v večini dijak (96 %), ostali so študenti. S športom se profesionalno ukvarja 14

% vprašanih, ostali se ukvarjajo rekreativno. Med rekreativci je 41 % takšnih, ki se ukvarjajo s fitnesom, ki je trenutno zelo popularen med mladimi. Le-ti so pri svoji prehrani najbolj pozorni na ponudbo, ki jo prejmejo preko medijev. Med anketiranci je tudi veliko takšnih, ki se ukvarjajo s kolektivnimi športi, kot so nogomet, košarka, odbojka, rokomet, in podobno (42 %). Pri vprašanjih glede uživanja zdrave prehrane so v veliki večini mnenja, da je za pitje najbolj primerna voda (98 %), da je tekočina zelo pomembna pri vadbi in po njej (98 %), da so dnevne aktivnosti pomembne (92 %). Vsi so mnenja, da je spanje zelo pomembno za zdravje. Zavedajo se, da morajo po treningu zaužiti obrok z beljakovinami (73 %), v 10 % pa obroke hrane nadomestijo s prehranskimi dodatki. Ko smo jih konkretno vprašali o uživanju prehranskih dodatkov, smo dobili odgovore, da pred vadbo dodatke zaužije 73 % anketirancev, po vadbi pa 68 % vprašanih. Večina ponudbe, predstavitev in oglasov o prehranskih dopolnilih anketiranci dobijo preko spletnih medijev, kot so socialna omrežja, spletne strani in blogi ter preko elektronske pošte (86 %). Menijo, da tovrstna komunikacija in ponudba močno vpliva na njihove odločitve o uživanju ponujenih dopolnil. Prehranske dodatke so v zadnjem obdobju sprejeli kot prehranske navade oziroma obvezne sestavine, ki jih uživajo predvsem pred in po vadbi.

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČKI

Stopnji telesne dejavnosti mora ustrezati tudi energijski in hranilni vnos, saj lahko le tako razvijamo in vzdržujemo optimalno funkcijo telesa. Vendar kot kažejo podatki, je energijski vnos v splošni populaciji, ki ni zadosti telesno dejavna, pri nas previsok. Skrb vzbujajoče je, da je ob tem nezadostna telesna dejavnost v visokem deležu prisotna zlasti pri mlajših starostnih skupinah. Ustrezno telesno dejavnost in primerno prehrano je treba spodbujati tudi pri ogroženih populacijskih skupinah, kot so starostniki in bolniki, pri katerih to predstavlja terapevtsko orodje (DZ, 2015).

Kot priporoča Slovenska zdravstvena organizacija, sta obseg in intenzivnost telesne dejavnosti potrebna za ohranjanje oziroma izboljšanje zdravja tako športnikov kot vsega prebivalstva. V splošnem zdravim odraslim, ki želijo ohraniti svoje zdravje, SZO priporoča vsaj 30 minut zmerno intenzivne telesne dejavnosti na dan.

Kot lahko zaključimo iz izsledkov predhodnih raziskav in naše raziskave, v Sloveniji posvečamo veliko pozornost zdravemu prehranjevanju in zdravemu življenjskemu slogu. Pri športnikih je vse to še bolj pomembno, kajti njihov način življenja in način prehranjevanja je podvržen cilju, da dosegajo dobre rezultate in so uspešni. Mediji močno vplivajo na način prehranjevanja mladih športnikov in tistih, ki se s športom ukvarjajo rekreativno. Mladi so ponujene izdelke prevzeli kot način prehranjevanja oziroma prehransko navado. Raziskave v tujini so pokazale podobne trende. Študije kažejo, da so mladi športniki dovzetni za oglaševanje in priporočila o prehranskih dopolnilih preko različnih medijskih kanalov, vključno z družbenimi omrežji, televizijo in internetnimi portali. Rezultati raziskav poudarjajo, da oglaševanje pogosto vpliva na njihovo odločitev za uporabo teh izdelkov, kar lahko vpliva na njihove prehranske navade in športne dosežke. Nekatere raziskave so opozorile na pomanjkanje ustreznega znanja in izobraževanja mladih športnikov o pravilni in varni uporabi prehranskih dopolnil.

Družbena omrežja in promocijo raznih prehranskih dopolnil je potrebno obravnavati z določeno mero previdnosti in ne smejo biti edini vir informacij za prehranske nasvete za športnike. Vsako vrsto hrane in dodatkov, ki so trenutno priljubljeni, je potrebno pred uživanjem obravnavati s športnim nutricionistom. Nedvomno morajo biti za optimalno korist športnika informacije o prehrani preverjene, v skladu s priporočili športnih nutricionistov in trenerjev.

Z obravnavanjem tematike o vplivu medijev na prehranske navade mladih športnikov smo prišli do določenih spoznanj, ki smo jih na podlagi teoretičnih osnov podprli z lastno raziskavo. Izsledki raziskave in primerjava s trendi so zanimivi za mlade, da lahko preverijo, kakšne so njihove prehranske navade v primerjavi z ostalimi. Dejstva, do katerih smo prišli, so nedvomno zanimiva tudi za starše, da lahko vidijo in povzamejo, kako se prehranjujejo in kako razmišljajo njihovi mladostniki. Iz izsledkov ugotovimo, da lahko vplivajo na zdravo prehrano svojih otrok. Tematika vpliva medijev na prehranjevalne navade mladih športnikov ima še veliko neraziskanih področij, ki jih lahko v prihodnosti opravimo. Zanimive so tudi raziskave v različnih razdobjih, saj lahko prinesejo primerjave in povzamejo trende, ki so med mladimi v določenem obdobju zanimivi, bolj poudarjeni oziroma prisotni.