MATEVŽ ŠPILAR: PREMAGOVANJE STRESA PRI MLADIH ŠPORTNIKIH IN NEŠPORTNIKIH

POVZETEK

Pogosto lahko slišimo, da je šport v sodobnem času postal moderno gladiatorstvo, saj športniki mnogokrat premagujejo nečloveške napore, da osvojijo želene rezultate. Vendar pa o zmagi ali porazu velikokrat ne odloča samo telesna pripravljenost, ampak tudi psihična pripravljenost in odpornost. Obvladovanje stresa in športni dosežki so tesno povezani; športniki, ki obvladujejo stres, so običajno boljši od tistih, ki mu podležejo. Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da so mladi velikokrat pod stresom in da so v stresu pogosteje nešportniki kot športniki. Večina anketirancev je v stresu zaradi šolskih obveznosti. S stresom se bolje soočajo športniki kot nešportniki in tudi čustveno so v stresnih situacijah manj občutljivi športniki v primerjavi z nešportniki. Sodelujoči v raziskavi se s stresom uspešneje soočajo in verjetno k temu prispevata ukvarjanje s športom in udeležba na tekmovanjih od zgodnjega otroštva.

KLJUČNE BESEDE: mladi, športniki in nešportniki, stres, učenje

ABSTRACT

It is often said that in modern times, sports have become a form of modern gladiatorship, as athletes frequently endure superhuman efforts to achieve desired results. However, victory or defeat often depends not only on physical fitness but also on mental readiness and resilience. Managing stress and sports achievements are closely linked; athletes who manage stress are usually better than those who succumb to it. Our research found that young people are often under stress, and that non-athletes experience stress more frequently than athletes. Most respondents are stressed due to school obligations. Athletes cope with stress better than non- athletes, and they are also less emotionally sensitive in stressful situations compared to non- athletes. Participants in the research handle stress more successfully, likely due to their engagement in sports and participation in competitions from an early age.

KEY WORDS: young people, atheltes, non-athletes, stress, learning

STRES IN ZDRAVJE

Stres je opredeljen kot fiziološka in psihološka izkušnja pomembnih življenjskih dogodkov, travme in kronične obremenitve. Stres je nespecifičen odziv telesa, razne fiziološke in kemične spremembe, na zahteve, ki se dogajajo, in je stanje, v katerem se posameznik nahaja. To stanje zajema mobilizacijo telesnih virov za odgovor na različne dražljaje, ki jim rečemo stresorji (Tušak et. al., 2017).

Že dolgo velja prepričanje in je dokazano, da lahko raven stresa, ki ga posameznik doživlja, negativno vpliva na njegovo zdravje. Zato obvladovanje stresa postaja vse pomembnejša tema tako z osebnega kot organizacijskega vidika. Raziskovalci in praktiki so raziskali in razvili strategije za učinkovito spoprijemanje s stresom, da bi odpravili stroške preobremenjenosti s stresom za osebno in organizacijsko zdravje ter produktivnost. Stres lahko zaznavamo tako negativno kot pozitivno: lahko ima tako negativen škodljiv učinek na zdravje kot pozitivnega, odvisno od posameznikove razlage ali ocene stresa (Tušak et. al., 2008).

Stres lahko škodljivo vpliva na zdravje. V 50 letih raziskav o povezavah med stresom in zdravjem se je pokazalo, da je vpliv stresa večplasten in viden na treh nivojih, tako osebno med posamezniki kot tudi širše v družbi. Osebni nivo pomeni, da če stresne dejavnike merimo celovito, so njihovi škodljivi vplivi na telesno in duševno zdravje precejšnji. Socialno- ekonomski nivo pomeni, da različna izpostavljenost stresnim izkušnjam lahko povzroči neenakosti v telesnem in duševnem zdravju glede na spol, raso in etnično pripadnost, zakonski stan in družbeni razred. Družbenopolitični nivo razlaga, da se stresni dejavniki širijo skozi življenje in med generacijami ter povečujejo razlike v zdravju med privilegiranimi in prikrajšanimi člani skupin. Spoprijemanje s stresom je odvisno od visoke ravni obvladovanja, samospoštovanja in/ali socialne podpore, ki lahko zmanjša vpliv stresorjev na zdravje in dobro počutje (Stangor in Walinga, 2014).

Človeško telo se na stres odziva tako, da se zaščiti pred nevarnostmi plenilcev in drugih napadalcev. V današnji družbi so stresni dejavniki subtilnejši, vendar prav tako ogrožajoči, na primer velika delovna obremenitev, skrb za družino, skrb za otroke ali ostarele sorodnike, pri otrocih in mladih obremenjenost s šolskimi obveznostmi, pričakovanji družbe in staršev, pri mladih športnikih, pričakovanja trenerjev in okolice ... Človeško telo vsak zaznani stresor obravnava kot grožnjo. Ko telo naleti na zaznano grožnjo (npr. skorajšnja nesreča, šokantna novica, zahtevna naloga), hipotalamus, majhno področje na dnu možganov, sproži odziv "boj ali beg" – kombinacijo živčnih in hormonskih signalov. Ta sistem spodbudi nadledvične žleze, da sprostijo val hormonov, vključno z adrenalinom in kortizolom. Adrenalin je hormon, ki pospešuje srčni utrip, zvišuje krvni tlak in povečuje zaloge energije. Kortizol, glavni stresni hormon, povečuje količino sladkorjev (glukoze) v krvi, pospešuje uporabo glukoze v možganih in povečuje razpoložljivost snovi, ki obnavljajo tkiva. Kortizol prav tako omejuje funkcije, ki bi bile v situaciji boja ali bega nebistvene ali škodljive. Spreminja odzive imunskega sistema ter zavira prebavni in reproduktivni sistem in procese rasti. Ta zapleteni naravni alarmni sistem komunicira tudi s področji možganov, ki nadzorujejo razpoloženje, motivacijo in strah. Sistem odzivanja telesa na stres je običajno začasen. Ko zaznana nevarnost mine, se raven hormonov normalizira. Ko se raven adrenalina in kortizola znižata, se srčni utrip in krvni tlak vrneta na izhodiščno raven, drugi sistemi pa začnejo ponovno delovati. Kadar pa so stresni dejavniki stalno prisotni, kot jih doživljamo v sodobni, hitri družbi, se lahko telo nenehno počuti napadeno in reakcija "boj ali beg" ostane aktivirana (Tušak et. al., 2008).

Dolgotrajno aktiviranje sistema za odzivanje na stres in posledično prekomerna izpostavljenost kortizolu in drugim stresnim hormonom lahko zmoti skoraj vse telesne procese in poveča tveganje za številne duševne in telesne zdravstvene težave, kot so anksioznost, depresija, prebavne težave, bolezni srca, težave s spanjem, povečanje telesne teže, motnje spomina in koncentracije ter posttravmatska stresna motnja (Dernovšek et. al., 2020).

Raziskave so pokazale, da je stres zelo škodljiv za zdravje, vendar ima lahko tudi pozitivne učinke na zdravje. Ker je stres subjektiven in odvisen od zaznavanja, je od tega, v kolikšni meri oseba dojema dogodek kot ogrožajoč ali neogrožajoč, odvisna stopnja stresa, ki ga doživlja. Posameznikovo dojemanje ali ocenjevanje dogodka ali primera je odvisno od številnih dejavnikov, kot so spol, osebnost, značaj, kontekst, spomini, vzgoja, starost, velikost, odnosi in status – vsi ti dejavniki so relativni in poljubni. Nekdo lahko pokvarjen avto na avtocesti dojema kot izjemno stresen dogodek, medtem ko drug posameznik tak dogodek dojema kot poživljajoč, vznemirljiv ali razbremenilen. Hans Selye, ugleden psiholog za stres, je predlagal koncept eustresa, da bi zajel stres, ki ni nujno uničujoč in bi lahko potencialno pripomogel k dobremu počutju, zmogljivosti ali uspešnosti osebe. Selye je pojasnil, da vsaka izkušnja ali sprememba predstavlja izziv ali stresor za človeški sistem, zato se vsaka izkušnja sreča z določeno stopnjo "zaskrbljenosti" ali vzburjenosti. Od individualne razlike oziroma od tega, "kako jo sprejmemo", je odvisno, ali stresor razumemo kot eustres (pozitiven ali izzivalen) ali distres (negativen ali ogrožajoč) (Roth, 1990).

Stres je povezan tudi z osebnostno rastjo in razvojem. Stres lahko poveča posameznikovo odpornost ali trdoživost. Kot navajata Stangor in Walinga (2014), je teoretični model odpornosti prvi predstavil Kobasa (1979) in ponazarja vzorce odpornega odzivanja na stres pri posameznikih in skupinah. Bartone (1999) je psihološko trdnost, ki se pogosto obravnava kot osebnostna lastnost ali skupek lastnosti, opisal kot slog delovanja, ki vključuje kognitivne, čustvene in vedenjske lastnosti. Po slogu delovanja se razlikujejo ljudje, ki pod stresom ostanejo zdravi, od tistih, pri katerih se razvijejo s stresom povezane težave. Odpornost vključuje elemente predanosti, nadzora in izziva. Zavezanost je nagnjenost k temu, da svet vidimo kot zanimiv in smiseln. Nadzor je prepričanje o lastni zmožnosti nadzora ali vplivanja na dogodke. Izziv vključuje videnje sprememb in novih izkušenj kot vznemirljivih priložnosti za učenje in razvoj. Za vzdržljivega človeka velja, da se pogumno spopada z novimi izkušnjami in razočaranji ter da je zelo kompetenten. Trdna oseba ni imuna na stres, odporna pa je pri odzivanju na različne stresne razmere. Osebe z visoko stopnjo trdoživosti ne le da ostanejo zdrave, ampak tudi bolje delujejo pod stresom. Na ta način je trdoživost koncept kokoši in jajca, saj se zdi, da trdoživi ljudje bolje prenašajo stresne dogodke in rastejo po njih ali postanejo trdoživejši. Ni jasno, ali stres spodbuja odpornost ali pa je odpornost nekaj, s čimer se človek rodi (Stangor in Walinga, 2014).

SOOČANJE S STRESOM

Da bi razumeli, kako se ljudje naučijo obvladovati stres, je treba najprej razmisliti o različnih konceptualizacijah stresa in o tem, kako so se raziskave obvladovanja pojavile ob različnih pristopih k stresu. Stres je obravnavan kot odziv, spodbuda in transakcija. Od tega, kako posameznik pojmuje stres, je odvisen njegov odziv, prilagajanje ali strategije spoprijemanja (Dernovšek et. al., 2020).

Model stresa kot odziva, ki ga je prvotno predstavil Hans Selye (1956), opisuje stres kot vzorec fiziološkega odziva in ga je vključil v svoj model splošnega prilagoditvenega sindroma. Ta model opisuje stres kot odvisno spremenljivko in vključuje tri koncepte: prvi pravi, da je stres obrambni mehanizem, drugi, da stres poteka v treh fazah: alarm, odpor in izčrpanost, tretji koncept razlaga, da če je stres dolgotrajen ali hud, lahko povzroči bolezni prilagajanja ali celo smrt. Drugi raziskovalci so postopoma razširili razmišljanje o stresu, tako da so v model stresa vključili psihološke koncepte (Tušak et. al., 2017).

Teorija stresa kot spodbude je bila uvedena v šestdesetih letih prejšnjega stoletja in je stres obravnavala kot pomemben življenjski dogodek ali spremembo, ki zahteva odziv, prilagoditev ali prilagajanje. Holmes in Rahe sta oblikovala lestvico SRRS (Social Readjustment Rating Scale), ki jo sestavlja 42 življenjskih dogodkov, ocenjenih glede na ocenjeno stopnjo prilagajanja, ki bi jo vsak od njih zahteval od osebe, ki jih doživlja (npr. poroka, ločitev, selitev, sprememba ali izguba službe, izguba ljubljene osebe). Holmes in Rahe sta postavila teorijo, da je stres neodvisna spremenljivka v enačbi zdravja in obvladovanja stresa vzrok za izkušnjo in ne izkušnja sama. Teorija stresa kot spodbude predpostavlja, da so spremembe po naravi stresne, da življenjski dogodki zahtevajo enako raven prilagajanja v celotni populaciji in da obstaja skupni prag prilagajanja, nad katerim pride do bolezni. Rahe in Holmes sta sprva gledala na človeka kot na pasivnega prejemnika stresa, ki nima nobene vloge pri določanju stopnje, intenzivnosti ali valence stresorja. Kasneje je Rahe v svoje raziskave uvedel koncept interpretacije in predlagal, da lahko spremembo ali življenjski dogodek na podlagi kognitivnih in čustvenih dejavnikov interpretiramo kot pozitivno ali negativno izkušnjo. Vendar model stresa kot spodbude še vedno ni upošteval pomembnih spremenljivk, kot so predhodno učenje, okolje, podporne mreže, osebnost in življenjske izkušnje (Stangor in Walinga, 2014).

Richard Lazarus je v poskusu razlage stresa kot bolj dinamičnega procesa razvil transakcijsko teorijo stresa in obvladovanja, ki predstavlja stres kot produkt transakcije med osebo (vključno z več sistemi: kognitivnim, fiziološkim, afektivnim, psihološkim, nevrološkim) in njenim kompleksnim okoljem. Stres kot transakcija je bil z največjim učinkom predstavljen, ko je dr. Susan Kobasa prvič uporabila koncept hardiness. Lazarusova teorija pojasnjuje, da je to, kako posameznik ocenjuje stresor, odvisno od tega, kako se s stresorjem spopada ali kako se nanj odziva. Na to, ali stresor doživlja kot neprijeten ali ne, vplivajo različni osebni in kontekstualni dejavniki, vključno z zmožnostmi, spretnostmi in sposobnostmi, omejitvami, viri in normami (Lazarus in Folkman, 1984).

Ljudje se s stresom in občutki stresa v življenju spopadajo na različne načine. Številna literatura, tako poljudna kot znanstvena, hvali obvladovanje stresa in temu so posvečene celotne industrije. Na voljo so številne tehnike, ki posameznikom pomagajo pri spopadanju s stresom, ki ga prinaša življenje. Nekatere tehnike povzročijo nižjo raven stresa od običajne, da bi nadomestile vpletena biološka tkiva; druge se soočajo s stresorjem na višji ravni abstrakcije. Tehnike obvladovanja stresa so splošnejše in segajo od kognitivnih (čuječnost, kognitivna terapija, meditacija) do fizičnih (joga, umetnost, naravna medicina, globoko dihanje) in okoljskih (obisk zdravilišča, glasba, domače živali, narava). Spoprijemanje s stresom, kot ga opisujejo raziskovalci, npr. Lazarus in Folkman (1984), pomeni bolj specifičen proces kognitivne presoje, s katerim se ugotavlja, ali posameznik verjame, da ima vire za učinkovit odziv na izzive stresorja ali spremembe. Spoprijemanje s stresom je lahko lastnost ali stanje – prirojena lastnost ali sposobnost ali naučena veščina ali sposobnost. Lazarus in Folkman navajata dve vrsti strategij pri spopadanju s stresom: problemsko usmerjene strategije (kontrola stresorja in zmanjševanje, blaženje, odpravljanje posledic njegovega delovanja – socialne veščine, strukturiranje) in strategije, usmerjene k čustvom (kontrola čustvenih odzivov – ponovna ocena situacije, izogibanje, zanikanje). Od tega, kako ljudje ocenjujejo stresor, je odvisno, kako se bodo poskušali spopasti z njim. Ocenjevanje je odvisno od številnih človeških, družbenih in okoljskih dejavnikov. Posameznik stres najpogosteje obvladuje z dvema mehanizmoma: obrambnim mehanizmom (podzavestna popačenost resničnosti v upanju, da se bo položaj spremenil, ne da bi se za to potrudili) in mehanizmom zavestne privolitve in sprejemanja (omogoča prilagajanje spremembam in pogled na težave z razdalje). Ločimo štiri pristope pri spoprijemanju s stresom: spreminjanje razmer (nazorne spremembe in dejanja za izboljšanje razmer), izboljševanje zmožnosti za obvladovanje stresa (učenje sprostitvenih tehnik, samopotrjevanje), spreminjanje zaznavanja položaja (drugačno dojemanje različnih pritiskov, da namesto grožnje vidimo izziv) in spreminjanje vedenja (spreminjanje vsakodnevnih navad, upočasnitev ritma življenja) (Tušak et. al., 2017).

S spoprijemanjem s stresom so povezani pojmi, kot so lokus nadzora, samoučinkovitost in s stresom povezana rast. Rotter je trdil, da osebe z notranjim lokusom kontrole verjamejo, da so njihovi dosežki in rezultati odvisni od lastnih odločitev in prizadevanj. Če jim ne uspe, verjamejo, da je to posledica njihovega lastnega pomanjkanja truda. Osebe z zunanjim lokusom nadzora pa verjamejo, da so dosežki in izidi odvisni od usode, sreče ali drugih dejavnikov. Če jim ne uspe, verjamejo, da je to posledica zunanjih sil, na katere nimajo vpliva. Samoučinkovitost se pogosto zamenjuje s samozavestjo, vendar je v resnici samozavest le eden od številnih dejavnikov, ki tvorijo močan občutek samoučinkovitosti. Albert Bandura (1997, v Stangor 2014) je samoučinkovitost opredelil kot obseg ali moč posameznikovega prepričanja o lastni zmožnosti opravljanja nalog in doseganja ciljev. Samozavest je merilo lastnosti (lastnost, ki se oblikuje skozi čas), medtem ko je samoučinkovitost merilo stanja (zmožnost, ki jo doživimo v določenem trenutku in v zvezi z določeno nalogo). S stresom povezana rast ali uspešnost je odziv na stres, ki posamezniku omogoča, da vidi priložnosti za rast v nasprotju z grožnjo ali oslabitvijo (Stangor in Walinga, 2014).

ODPORNOST NA STRES MED ŠPORTNIKI

Športna psihologija je poddisciplina psihologije, povezana s telesno vzgojo in športom, ki je priznana že več kot tri desetletja. Je ena od glavnih tem, ki se pojavljajo na področju psihologije športa in športne uspešnosti športnikov. Raziskovalci športne psihologije so se osredotočili na vzroke in dejavnike, ki prispevajo k uspešnosti športnikov. Raziskujejo vprašanja v zvezi s psihičnimi stališči in psihološkim profilom športnikov, da bi razumeli psihološke razlike med elitnimi športniki, manj uspešnimi športniki in nešportniki. Raziskave so pokazale, da vadba spodbuja duševno zdravje, krepi samospoštovanje, omejuje anksioznost, depresijo in povečuje duševne sposobnosti. Eden od teoretičnih modelov za preučevanje strategij spoprijemanja s stresom je pozitivna psihologija in eden od koceptov, ki ga obravnava, je odpornost na stres. Kljub različnim opredelitvam koncepta odpornosti imajo vse opredelitve običajno več podobnosti: odpornost je raven obvladovanja težav ali stopnja, s katero se ljudje odzivajo na težave, odpornost prinaša vitalnost ter občutek lahkotnosti in ugodja. Z drugimi besedami, predpostavlja se, da se odpornost ljudi izraža v obliki sposobnosti odpravljanja nesreč, vplivanja na težave in njihovega premagovanja na različnih funkcionalnih ravneh, končno je v različnih opredelitvah odpornost superiorna sposobnost, ki posamezniku omogoča premagovanje nesreč in težav (Kegelaers in Sarkar, 2021).

Odpornost ni edini način spoprijemanja s stresom, temveč se nanaša na izboljšano prilagodljivost in okrevanje. Odpornost prilagaja raven stresa in nesposobnost, kar predstavlja proces dinamičnega prilagajanja in pozitivnega prilagajanja z dobrimi in slabimi življenjskimi izkušnjami. Drug pomemben dejavnik, ki prispeva k uspešnosti športnikov, so strategije spoprijemanja s stresom. Po Lazarusu in Folkmanu (1984) je spoprijemanje opredeljeno kot kognitivna in vedenjska prizadevanja, ki jih športnik uporablja za obvladovanje notranjega in zunanjega stresa, povezanega z vadbo. Ugotovitve raziskav kažejo, da neučinkovito spoprijemanje s stresom škoduje športni uspešnosti in osebnemu zadovoljstvu športnikov. Pri športnikih obstaja več strategij spoprijemanja s stresom: strategija spoprijemanja s stresom, usmerjena v čustva (pri tej je pozornost osebe usmerjena na zaviranje negativnih čustev, ki jih povzroča stres, posamezniki to strategijo pogosto uporabljajo, kadar se doživljanje stresa šteje za neizogibno), strategija spoprijemanja s stresom, usmerjena v reševanje problemov (pri tej je pozornost osebe usmerjena na nastali problem ali situacijo, pri čemer poskuša problem ali situacijo spremeniti in se ji v prihodnosti izogniti), strategija spoprijemanja s stresom, usmerjena v izogibanje (na ta način se oseba drži stran od stresorja, ga zanemarja, banalizira in ustvarja psihološko distanco, poišče pomoč drugih ali se ukvarja z drugimi nalogami, da bi se spopadla s stresom) in intuicijsko usmerjena strategija spoprijemanja s stresom (na ta način oseba ustvarja strategije prilagajanja z odvisnostjo od Boga, upanjem, optimizmom in vero) (Lazarus in Folkman, 1984).

Kljub pomembnosti odpornosti in strategij spoprijemanja s stresom v športu je le malo študij preučevalo te spremenljivke pri športnikih. V zadnjih desetletjih so številni raziskovalci poskušali konceptualizirati ali opredeliti glavne strukture na področju spoprijemanja oziroma vedenjske kategorije, kognitivne in zaznavne pri ljudeh, ki se soočajo z življenjskimi težavami, in potrebo po preučevanju strategij spoprijemanja s stresom. Z raziskavami na tem področju je treba opredeliti dejavnike, kot sta narava športa (ekipnega in individualnega) in vadbe, na odpornost in strategije spoprijemanja s stresom, da bi ljudem pomagali bolje živeti ali dosegati ugodne športne rezultate (Kegelaers in Sarkar, 2021).

Raziskave so pokazale, da je stres lahko zelo škodljiv za zdravje, vendar ima lahko tudi pozitivne učinke nanj. Ker je subjektiven in odvisen od zaznavanja, je od tega, v kolikšni meri oseba dojema dogodek kot ogrožajoč ali neogrožajoč, odvisna stopnja stresa, ki ga doživlja. Posameznikovo dojemanje ali ocenjevanje dogodka ali primera je odvisno od številnih dejavnikov, ki so relativni (Roth, 1990). Možno je, da športniki stres, ki ga doživljajo, v večji meri kot nešportniki zaznavajo kot pozitiven stres oziroma stres, ki jim daje energijo in motivacijo za treniranje.

STRES MED MLADIMI ŠPORTNIKI IN NEŠPORTNIKI

Glede na teoretične osnove, ki smo jih spoznali skozi prebiranje svetovne literature, smo se odločili za raziskavo stresa med mladimi športniki in nešportniki. V začetku leta 2024 smo izvedli kvalitativno raziskavo med mladimi. S pomočjo aplikacije 1ka smo izvedli anketo, ki smo jo poslali srednješolcem in študentom v Sloveniji. Na podlagi izvedene ankete smo pridobili 108 pravilno izpolnjenih anket, ki smo jih v nadaljevanju analizirali. Na anketo je odgovorilo 82 žensk (76 %) in 26 moških (24 %). Vprašalnik je rešilo 67 športnikov (62 %),

od katerih je bilo 19 moških (17,6 %) ter 48 žensk (44,4 %) in 41 nešportnikov (38 %), med

njimi je bilo 7 moških (6,5 %) in 34 žensk (31,5 %).

Na vprašanje, kako pogosto so mladi pod stresom, smo dobili odgovore, da je večkrat na dan pod stresom 35,2 % mladih, od tega v povprečju manj športnikov kot nešportnikov. Največ mladih je pod stresom enkrat na dan, skupaj 38,9 %. Nekajkrat na teden je pod stresom 12 % mladih, pri tem je več športnikov in manj nešportnikov. 6,5 % mladih je pod stresom enkrat na teden. Enkrat ali dvakrat na mesec je pod stresom 7,4 % mladih. V nadaljevanju nas je zanimalo, ali so mladi pod stresom zaradi šolskih oziroma študijskih obveznosti. Zaradi šolskih zahtev in obremenitev je pod stresom 75,9 % mladih, od tega manj športnikov in več nešportnikov. Zaradi športnih tekmovanj je pod stresom 2,8 % mladih, zaradi negativnih misli in občutkov o sebi je v stresu 11,1 % vseh mladih. Zaradi telesnih sprememb med odraščanjem ni v stresu noben anketiranec. Zaradi nezdravega življenjskega okolja je v stresu le 0,9 % mladih. Zaradi ljubezni je v stresu le 1,9 % vseh mladih. Zaradi nesoglasij doma je v stresu 1,9 % vseh mladih. Mladi niso v stresu zaradi finančnih težav, 5,6 % pa jih je v stresu zaradi ostalih razlogov (službe, uslajevanja športnih in šolskih obveznosti).

33,3 % mladih obvladuje stres tako, da se osredotoči na težavo in ugotovi, kako jo lahko reši, od tega več športnikov kot nešportnikov. 22,2 % mladih se s stresom sooča tako, da se pogovori s prijateljem. 17,6 % mladih stres premaguje tako, da se npr. pogovori s partnerjem, posluša glasbo in se opre na vero v Boga. 9,3 % vseh mladih se sooča s stresom tako, da se pogovori s starši ali si pomaga s sprostitvenimi tehnikami. S sprostitvenimi tehnikami stres premaguje v povprečju še enkrat toliko športnikov kot nešportnikov, ravno tako stres premaguje s pogovorom s starši. 6,5 % vseh mladih stres premaguje z dihalnimi vajami. 1,9 % vseh mladih stres premaguje tako, da se pogovori s svetovalno delavko, in to vsi nešportniki. 17,6 % mladih premaguje stres z ostalimi metodami (sprehod, vera v Boga, molitev, poslušanje glasbe, šport, počaka, da mine), nobeden od mladih pa ne premaguje stresa s pogovorom s profesorjem ali profesorico.

Tako mladi športniki kot mladi nešportniki se večinoma uspešno spoprijemajo s stresom, saj je 10,2 % vseh mladih zapisalo, da se s trditvijo, da se večino časa uspešno spoprijemajo s stresom, popolnoma strinja, 42,6 % vseh mladih pa se je s trditvijo strinjalo.

Pri spoprijemanju s stresom so torej nekoliko uspešnejši športniki kot nešportniki, saj je kar 58,3 % športnikov zapisalo, da se popolnoma strinjajo ali strinjajo s trditvijo, da se večino časa uspešno spoprijemajo s stresom, medtem ko se je za ta dva odgovora opredelilo 43,9 % nešportnikov, kar je kar 14,4 % manj. 30,5 % vseh mladih se s trditvijo ni niti strinjalo niti ne strinjalo, 13 % vseh mladih se s trditvijo ni strinjalo. Sploh pa se ni strinjalo s trditvijo 3,7 % mladih. Anketa je pokazala, da se mladi športniki v primerjavi z nešportniki v večini uspešno spoprijemajo s stresom.

Zanimalo nas je tudi stanje, ko so mladi v stresu; ali se hitro vznemirijo ali ne. Rezultati ankete so pokazali, da se tako mladi športniki kot tudi nešportniki večinoma hitro vznemirijo v stresnih situacijah, saj se je s trditvijo, da se pod vplivom stresa hitro vznemirijo, popolnoma strinjalo 26,9 % vseh mladih, od tega manj športnikov kot nešportnikov. S trditvijo se je strinjalo 49,1

% vseh mladih, od tega v povprečju nekoliko več športnikov kot nešportnikov. Glede na rezultate se pod vplivom stresa nekoliko bolj vznemirijo mladi nešportniki, saj se jih je kar 80,6

% popolnoma strinjalo ali strinjalo, da se po vplivom stresa hitro vznemirijo, medtem ko se je 73,2 % športnikov popolnoma strinjalo ali strinjalo, da se po vplivom stresa hitro vznemirijo. 13,9 % vseh mladih se ni niti strinjalo niti se ni strinjalo s trditvijo. 9,3% vseh mladih se s trditvijo ni strinjalo.

ZAKLJUČNE UGOTOVITVE IN SKLEP

Kot smo lahko raziskali, mladi pogosto doživljajo stres. Pogosteje ga doživljajo mladi športniki kot nešportniki, saj mladi, ki se ukvarjajo s športom, stres poleg vsega ostalega doživljajo tudi zaradi športnih tekmovanj in treningov. Ugotovili smo, da so tako mladi športniki kot mladi nešportniki pogosto pod vplivom stresa, saj jih je kar 74 % v stresu večkrat ali enkrat na dan.

Skozi raziskavo smo prišli tudi do zaključkov, da so tako mladi športniki kot mladi nešportniki v stresu večinoma zaradi šolskih zahtev in obremenitev, vendar so zaradi tega nekoliko bolj v stresu mladi nešportniki. Rezultati so bili pričakovani, saj mladi večino svojega mladostništva preživijo v šoli oziroma na fakulteti, kar od njih zahteva veliko truda in časa, zato je smiselno, da jim predstavlja tudi največ stresa. Zanimivo pa je, da športniki ne doživljajo stresa zaradi tekmovanj. Sklepamo lahko, da je tako zaradi dejstva, da so na tekmovanja dobro pripravljeni, ta pa od njih zahtevajo drugačne sposobnosti kot šolske naloge in ocenjevanja.

Rezultati raziskave so pokazali, da tako mladi športniki kot mladi nešportniki večinoma obvladujejo stres tako, da se osredotočijo na težavo in ugotovijo, kako jo lahko rešijo. Na drugem mestu je pri obeh skupinah pogovor s prijateljem. Več športnikov kot nešportnikov se poslužuje sprostitvenih tehnik. Rezultati te raziskave so skladni z rezultati raziskave v primerjalni študiji o odpornosti in strategijah spoprijemanja s stresom med individualnimi in ekipnimi vrhunskimi športniki in nešportniki, v kateri so ugotovili, da med športniki in nešportniki ni razlike glede uporabe problemsko usmerjenih strategij spoprijemanja s stresom. Posamezniki se torej ob soočanju s stresnimi situacijami običajno poslužujejo različnih strategij spoprijemanja s stresom. Katero strategijo bodo izbrali, je v veliki meri odvisno od narave stresorjev in težav (Boghrabadi et. al., 2015). Tako mladi športniki kot mladi nešportniki večinoma uspešno premagujejo stres, vendar so pri tem nekoliko uspešnejši športniki. Športniki so že od malega izpostavljeni stresnim situacijam, ki izhajajo iz udeležbe na športnih tekmovanjih, zato so bili primorani razviti višjo odpornost do stresa v primerjavi z nešportniki (Boghrabadi et. al., 2015).

Mladi športniki in mladi nešportniki so v večini menili, da se pod stresom hitro vznemirijo, vendar to v manjši meri velja za športnike kot nešportnike. Zanimivo je, da ni velike razlike med stanjem športnikov in nešportnikov pod vplivom stresa. Po drugi strani je vznemirjenje kot posledica delovanja stresorjev tako na čustveni kot fiziološki ravni naravno. Verjetno je, da mladi zaradi izkušenj s stresom bolje prepoznavajo tudi njegove znake.

Iz rezultatov je razvidno, da mladi, tako športniki kot nešportniki, pogosto doživljajo stres, ki je v večini primerov povezan s šolo in šolskim delom. Mladi športniki so zaradi pogostejše izpostavljenosti stresnim situacijam zaradi športnih tekovanj odpornejši na stres in se posledično nanj manj čustveno odzivajo, kljub temu pa stres najpogosteje doživljajo iz istih razlogov kot nešportniki. To ni presenetljivo, saj so oboji vključeni v isti sistem izobraževanja in morajo zadovoljiti podobne zahteve in pričakovanja na šolskem področju. Vendar je večina mladih dobro opremljena za soočanje s stresom in se reševanja težav loteva aktivno, z reševanjem in pogovorom z bližnjimi osebami. Iz te povezave je razvidno, kako pomembna je podpora bližnjih pri spoprijemanju s stresom in da mladi zgled za reševanje problemov verjetno jemljejo tudi iz okolja.

Raziskovalci športne psihologije raziskujejo vprašanja v zvezi s psihičnimi stališči in psihološkim profilom športnikov, da bi razumeli psihološke razlike med elitnimi športniki, manj uspešnimi športniki in nešportniki. Ena od zelo zanimivih tem je odpornost na stres in razlike v odpornosti med športniki in nešportniki. Raziskave na tem področju ne ponujajo enoznačnih odgovorov, saj nekatere raziskave potrjujejo domnevo, da so športniki odpornejši na stres, medtem ko druge te domneve ne podpirajo.

V svetu športa, kjer se spoštujeta telesna spretnost in taktična genialnost, o razliki med zmago in porazom pogosto odloča podcenjen dejavnik – stres. Gre za univerzalen pojav, ki se dotakne vseh, tako nešportnikov kot športnikov, vendar se morajo slednji spopadati s stresnimi dejavniki, povezanimi z življenjskim slogom, čustvi, treningi in tekmovanji. Obvladovanje stresa in športni dosežki so tesno povezani; športniki, ki obvladujejo stres, so običajno boljši od tistih, ki mu podležejo. Športniki svoje življenje posvečajo maksimiranju telesnega potenciala. Vendar bo športnik ob doslednem in obvladljivem urniku treningov ter ravno pravšnji stresni obremenitvi poln energije in bo dosegal vrhunske rezultate. Nasprotno pa se lahko preveč obremenjen športnik zdi apatičen, izgubi tekmovalno prednost, ima težave s prehranjevanjem in spanjem ter je lahko dovzetnejši za poškodbe in bolezni. Zapleteno ravnovesje je v tem, kako se stres dojema in obvladuje, kar je za uspešnost enako pomembno kot sama telesna vadba.

V elitnem športu je veliko zgodb o odmevnih športnikih, ki na poti do izjemnega uspeha premagujejo velike težave in preizkušnje. Njihova moč in odpornost na stres ter doseganje izjemnih rezultatov kljub težkim življenjskim preizkušnjam so lastnosti, ki jih njihovi občudovalci zelo spoštujejo.

Z raziskavo smo prišli do zaključkov, da so mladi dijaki in študentje velikokrat pod stresom in da so v stresu pogosteje nešportniki kot športniki. Večina mladih je v stresu zaradi šolskih obveznosti, bolje se s stresom soočajo športniki kot nešportniki in tudi čustveno so v stresnih situacijah manj občutljivi športniki kot nešportniki. Mladi športniki se s stresom uspešneje soočajo in verjetno k temu prispevata ukvarjanje s športom in udeležba na tekmovanjih od zgodnjega otroštva.

Skozi spoznavanje teoretičnih osnov in izvedene raziskave smo se podrobneje seznanili z znanstvenimi ugotovitvami in prepričanji posameznih avtorjev na področju soočanja s stresom in razlikami med športniki in nešportniki v stresnih situacijah.

Zagotovo bi lahko raziskava ob večjem številu prejetih odgovorov, predvsem večjem številu odgovorov mladih nešportnikov, podala natančnejše in realnejše rezultate. Zanimivo bi bilo nadalje raziskati med večjo populacijo. Poleg tega bi lahko razširili tematiko raziskovanja. Zanimale bi nas strategije spoprijemanja s stresnimi situacijami, saj bi tako več izvedeli o razlikah spoprijemanja s stresom med športniki in nešportniki. Dodali bi lahko tudi vprašanja o tem, zakaj doživljajo stres zaradi šolskih obremenitev, kakšne vrste stresa najpogosteje doživljajo (negativni/pozitivni, kratkotrajni/dolgotrajni) in kaj je tisto, kar dijakom v trenutku, ko začutijo vpliv stresa, pomaga, da te vplive zmanjšajo. Tako bi dobil še poglobljenejši uvid v temo svoje seminarske naloge. Verjamem, da bi se dalo še marsikaj raziskati o razlikah v doživljanju stresa med športniki in nešportniki.