POVZETEK

Športniki so izpostavljeni veliko različnim dejavnikom, ki vplivajo na njihovo športno kariero in posledično tudi na njihovo zasebno življenje. Eden glavnih dejavnikov, ki vpliva na njih, je motivacija. Motivacija lahko izvira iz športnika samega in ravno ta je največkrat najbolj učinkovita. Če ima športnik močno notranjo motivacijo, to pomeni, da bo delal vse, kar je v njegovi moči, da bo dosegel svoje cilje oziroma zadovoljil svoje želje. Na zunanjo motivacijo športnika pa imata velik vpliv tudi družina in trener, zlasti v obdobju otroštva in adolescence. Velikokrat je ravno trener razlog za zaključek športne kariere športnika, in to zaradi slabega odnosa med njim in njegovim varovancem. Z izvedeno raziskavo smo ugotovili, da sta tako notranja kot zunanja motivacija za mladostnike pri ukvarjanju s športom zelo pomembni. Velik vpliv imata družina in trener. Veliko mladostnikov, ki ima s trenerjem dober odnos, ima tudi višjo motivacijo za treniranje. Podobno je tudi pri vplivu družine. Mladostniki, ki jih družina spodbuja, imajo višjo motivacijo kot mladostniki, ki niso deležni podpore družine. Večina mladostnikov, ki se s športom ukvarja večji del svojega življenja, ima visoko notranjo motivacijo in tudi več trenira.

KLJUČNE BESEDE: šport, motivacija, notranja motivacija, družina, trener

ABSTRACT

KEY WORDS: sport, motivation, intrinsic motivation, family, coach

ŠPORT IN MOTIVACIJA

Izraz šport prihaja iz francoske besede »desport«, kar v prevodu pomeni prostočasna dejavnost, prve angleške omembe športa iz leta 1300 pa pomenijo »karkoli je človeku zabavno oz. nekdo zabaven«. Skozi zgodovino se je razvilo še nešteto definicij, ki opredeljujejo šport kot aktivnost, sodoben izraz za šport pa je do sedaj prerasel vse do zdaj znane izraze. Šport pa ne predstavlja samo telesne dejavnosti, temveč tudi povezavo z našo duševnostjo, razvijanjem umskih in telesnih sposobnosti (Čuk, 2014). Šport v zadnjem času izredno napreduje, z razvijanjem posameznih panog, preučevanjem športa s pomočjo drugih raziskovalnih smeri, kot so biologija, fizika, psihologija, tehnologija … Predvsem se poudarja vloga športa med mladimi. S športom se namreč učijo spretnosti, ki jih bodo potrebovali v nadaljnjem življenju. Naučijo se sprejemati poraze in iz njih izvleči čim več pozitivnega. Ljudje se s športom ukvarjajo zaradi različnih ciljev, iz različnih vzrokov in namenov. Mlade, za udejstvovanje na športnih aktivnostih, navdušijo predvsem prijatelji, starši, šola, televizija oz. svet, ki jih obkroža. V kasnejših obdobjih se ukvarjanje s športom lahko razvije v profesionalno ali pa rekreativno smer (Šugman, 1997).

Športnik je oseba, ki se aktivno ukvarja s tekmovalnim športom, ne omejujeta ga kvantiteta ter intenziteta treningov. Njegove vloge so vključevanje na treningih, participacija na tekmovanjih, upoštevanje trenerja, spoštovanje tako nasprotnikov kot soigralcev, upoštevanje pravil in fair play igre, ohranjanje pozitivnega odnosa do športa … (Kajtna in Jeromen, 2013). Na področju psihološkega profila in osebnostnih lastnosti športnika so bile narejene že številne raziskave, ki nam dajo vpogled v najbolj posplošen profil osebe, ki se ukvarja s športom.

Pojem motivacije vsak pomemben raziskovalec razlaga in opredeljuje na svoj način. Kagan in Haveman (v: Tušak in Tušak, 2003) sta motivacijo opredelila kot sile, ki regulirajo vedenje posameznika. Bistvo motivacije je usmerjeno na doseganje cilja in vzdrževanje določenega vedenja. Najprej se je pojavila zaradi doseganja potreb in željá posameznika. Delimo jo lahko na »push« motivacijo, katere glavni vzroki so gibanje in potrebe, ki nas potiskajo v konkretne situacije, ali »pull« motivacijo, pri kateri nas vlečejo in spodbujajo cilji, ideali in osebne vrednote. Motivacija je pod močnim vplivom procesov socializacije. Tako vrojeni motivi kot pridobljeni motivi (vrednote, stališča …) so socializirani, in tudi njihova izpolnitev poteka na socialen način. Motivacija izhaja iz motivov, ki vključujejo vse dejavnike v našem organizmu, ki vplivajo na naše doživljanje ter poteze. Različni teoretični koncepti zajemajo do 150 avtonomnih človeških motivov, med katerimi sta izvorna le eden do dva (Tušak in Tušak, 2003). Motive delimo na primarne ter sekundarne. Primarni motivi ali biološki motivi so motivi, ki so nujno potrebni za človekovo preživetje. To so želja, žeja, lakota, spolnost, spanec ... So prirojeni in značilni za vse ljudi. Po drugi strani so sekundarni motivi naučeni. Bolj kot sta razvita kultura in gospodarstvo, pomembnejši so sekundarni motivi. Poznamo jih pet: moč, pripadnost, varnost, uveljavitev in status. Motiv moči si lahko razlagamo kot vodenje in kontroliranje drugih. Prisoten je predvsem pri ljudeh na visokih položajih, ki zahtevajo trdo roko in avtoriteto. Uveljavitev lahko enačimo z željo po uspehu, predvsem v težjih situacijah. Pri motivu pripadnosti gre za vzdrževanje medosebnih stikov ter željo po njihovem stalnem navezovanju in je značilen za večino ljudi. Varnost je večji poudarek dobila šele v sodobni družbi, kjer se mora posameznik, zaradi obvez na različnih področjih, obvarovati na različne načine (varčevanje, zavarovanje …). Zadnji motiv je status, ki je lastnost samo sodobne družbe, pri katerem gre za posameznikovo pridobivanje statusnih simbolov, ki so predvsem materialni (Škalički, 2018). Motivacijo se najlažje deli na notranjo in zunanjo oziroma intrinzično in ekstrinzično. Za športnikov razvoj je pomembno, da se on in osebe okoli njega zavedajo pomena obeh tipov, saj lahko napake na tem področju nepogrešljivo vplivajo na športnikovo kariero. Notranjo motivacijo znanstveniki razlagajo, da delamo nekaj zaradi določene aktivnosti in zadovoljstva, ki se kaže v samem nastopanju ali pa izvajanju te določene aktivnosti. V športu se notranja motivacija kaže predvsem, ko so športniki zadovoljni, zaradi stvari, ki jim jih da šport in ki se jih naučijo skozi šport, zaradi zadovoljstva ob ukvarjanju s športom ter ob napredku in stalnem izboljševanju svojih sposobnosti in znanj. Notranjo motivacijo sta Ryan in Deci (2000) razdelila na tri vrste. Prva je notranja motivacija za spoznavanje in vedenje. Vidna je pri športnikih, ki ob učenju novih tehnik, spretnosti in znanj uživajo. Gre namreč za zadovoljstvo ob opravljanju neke dejavnosti, iz katere se učimo in raziskujemo. Drugi tip je notranja motivacija za doseganje, ki jo lahko interpretiramo kot zadovoljstvo, ki ga čuti oseba pri doseganju ciljev. Na primeru športnika je to odličen rezultat, rekord, večji uspeh ali obvladovanje nove tehnike. Zadnji vidik se nanaša na biološki koncept motivacije in tudi osebnosti. Pri neki aktivnosti doživljamo vzburjenje, in to imenujemo notranja motivacija za doživljanje stimulacije. Primeri takega vzburjenja so letenje v smučarskih skokih, doživljanje velike hitrosti pri smučanju, v nekaterih športih doživljanje strahu, v to štejemo tudi zabavo in ostala drugačna oz. nevsakdanja doživetja. Precej raziskav je bilo v zadnjih tridesetih letih narejenih na račun negativnih faktorjev, ki na neki način uničujejo našo notranjo motivacijo. Ugotovili so, da vpliv nagrad, časovnih pritiskov, groženj in pa nadzorstva močno rušijo našo intrinzično motivacijo. Po teoriji kognitivne evalvacije se notranji povzročitelj zamenja z zunanjim povzročiteljem aktivnosti. Če to prenesemo v šport, športniku kar naenkrat ni več pomembno zadovoljstvo, ki ga občuti ob ukvarjanju z določeno aktivnostjo, namesto tega daje večji poudarek na nagrade, denar in status (Ryan in Deci, 2000). Zanimivo raziskavo so naredili tudi Deci et al. (1981, v: Tušak in Tušak, 2003), ko so ugotavljali vpliv tekmovanja na notranjo motivacijo. Tekmovanje občutno zmanjšuje notranjo motivacijo za aktivnost. Iz tega so nastale tudi ugotovitve, da tekmovalni šport zmanjša športnikovo motivacijo, zviša se ego orientacija in športnik se namesto na notranje nagrade (uživanje, zadovoljstvo) osredotoča na nagrade, ki mu predstavljajo slavo, status in denar (Tušak in Tušak, 2003). Logična posledica intrinzične motivacije je tudi vztrajanje pri ukvarjanju s športom, saj bomo tistemu, kar nas osebno osrečuje, posvetili več truda in več časa. Poleg tega pa nam omogoča lažje premagovanje ovir, ki bi nas sicer lahko zaustavile na poti do določenega cilja. Na večjo notranjo motivacijo za šport vpliva naša fizična pripravljenost. Torej, bolj kot smo fizično dobro pripravljeni, višja bo motivacija za treniranje. Vrtimo se v začaranem krogu, v katerega lahko pridemo le z vztrajnostjo in močno voljo. Pomembni so tudi cilji, ki si jih zadamo. Ti cilji ne smejo biti v normativih družbe, temveč prilagojeni za vsakega posameznika posebej. Najboljše za notranjo motivacijo je, da si postavljamo cilje, ki zadevajo izboljšanje naših kompetenc in sposobnosti v športni dejavnosti, ne pa usmerjenost zgolj v rezultate, dosežke, videz ipd. Cilji morajo biti usmerjeni v lasten napredek, če želimo ohranjati notranjo motivacijo (Pažon et al., 2019). Zunanja ali ekstrinzična motivacija je motivacija, ki jo dobimo iz okolice. Športnike z veliko zunanjo motivacijo ženejo le dosežki, denar, slava oz. nagrade, ki jih dobijo na podlagi njihove uspešnosti. To so materialne nagrade, socialne ugodnosti in popularnost ter seveda želja po tem, da so najboljši izmed vseh športnikov. Tako kot smo delili notranjo motivacijo, se tudi zunanja motivacija deli na tri tipe. Prvi tip je eksternalna (zunanja) regulacija, največkrat ga označujemo samo kot zunanja motivacija. Športniku torej motivacijo za treniranje dajejo okolica, želja po nagradah, denarju, želja po odobravanju staršev, trenerja … Njegov cilj je izogniti se negativnim posledicam, kot so kritike. Drugi tip je introjecirana regulacija, pri kateri športnik sam nad sabo izvaja pritiske, ker se vplivi iz okolice ponotranjijo. Mnogi športniki, ki so motivirani s tem tipom motivacije, se na primer počutijo krive, če ne izvedejo treninga. Zadnji tip pa je identifikacijska (poistovetena) regulacija, kjer športnik sam pri sebi označuje neko vedenje kot pomembno oziroma ga ocenjuje in se na podlagi tega odloča, ali bo treniral ali ne (Tušak in Tušak, 2003). Raziskava Fortiera (Tušak in Kandare, 2004) in njegove ekipe iz leta 1995 je pokazala, da so vrhunski športniki mnogokrat veliko bolj zunanje motivirani kot pa notranje. Ravno obratno pa je bilo pri rekreativnih športnikih, ki se s športom ukvarjajo za lasten užitek. Raziskava torej potrjuje negativen vpliv tekmovanja na športnikovo notranjo motivacijo in izrazito povečanje zanimanja za nagrade, pohvale in status.

Splošna motivacija in športna motivacija sta pojma, ki se med seboj zelo razlikujeta. Športno motivacijo zaznamujejo tekmovalnost, visoka storilnostna usmerjenost, usmerjenost za izboljšanje nastopov ter visoka motiviranost za uresničitev ciljev. Razlikujemo med dvema značilnima potrebama, ko govorimo o tekmovalnih situacijah: želja po uspehu in težnja po preprečevanju neuspeha. Ko govorimo o želji po uspehu, je to pozitivna storilnostna motivacija, ki je za uspeh še kako pomembna. Je simbol zdrave in zaželene oblike tekmovalne motiviranosti. Za športnike, za katere je značilna ta vrsta motivacije, je značilno, da na tekmovanjih dajo vse od sebe in posledično dosegajo tudi boljše rezultate. Na drugi strani je težnja po preprečevanju neuspeha negativna motivacija. Temelji na preteklih osebnih neuspehih oz. zaznavi o pričakovanju drugih oseb. Kadar primanjkuje pozitivne motivacije, je koristna tudi ta, vendar je njena učinkovitost manjša, saj lahko povzroči motivacijski zlom, ki je posledica stalnih povprečnih rezultatov. Ti povprečni rezultati niso neuspehi, temveč rezultati, ki športniku ne dajo dodatnega zagona za več truda oz. dela. Najbolj optimalno je, da sta si motivaciji ravno nasprotni (višja je pozitivna motivacija, toliko nižja naj bo negativna motivacija in obratno). V ekipnih športih lahko poleg zgoraj opisanih motivacij nastopi še težnja po moči, ki se izraža kot želja športnika, da vpliva na soigralce in trenerja in da ima velik vpliv v ekipi. Športniki, ki imajo težnjo po moči močno izraženo, so ustrezni kandidati za vodjo moštva. Pri takih osebah lahko pride do motivacijskega zloma, če njihove želje niso dosežene. Postavljanje ciljev spada med motivacijske tehnike športa, pri katerih si športnik postavi cilj, ki ga želi čim hitreje doseči (Kajtna et al., 2003).

Športniki se pogosto ne zavedajo, kaj vpliva na njihovo motivacijo. Največkrat se sploh ne zavedajo, da ni vse v redu. Če je športnik vajen na pogosto poniževanje staršev in izpuščanje pohval, potem ne bo razumel, kako ga to pomanjkanje podpore ovira na njegovi športni poti. Tudi trenerjev odnos s športnikom je bistvenega pomena za športno napredovanje. Brez ustrezne podpore in motivacije, ki ju daje trener športniku, dosežkov ne bo.

ODNOS MED ŠPORTNIKOM IN TRENERJEM

Odnos je družbeno stanje, ki vključuje povezavo med dvema ali več ljudmi in je pomemben del naših življenj. Razvijamo številne pomembne odnose – s prijatelji, družinskimi člani, učitelji in romantičnimi partnerji. V športu športniki prav tako vzpostavljajo več pomembnih odnosov – s svojimi soigralci, vodstvom in trenerji (Shanmuganathan-Felton et al., 2022).

Trener je ena izmed ključnih oseb, ki pomaga športniku ustvarjati njegovo športno kariero. Je vzgojitelj, strokovnjak, socialni zgled, svetovalec, motivator … Predvsem veliko vlogo ima trener pri mlajših športnikih. Pri njih prihaja do velikih sprememb v življenju, skozi katere jim pomaga tudi trener (Kajtna in Jeromen, 2013). Trener mora skrbeti za disciplino, ustrezno komunikacijo med njim in športnikom, imeti mora avtoriteto ter si pridobiti varovančevo spoštovanje in zaupanje. Omogočati mora ustrezne pogoje za izvedbo treningov, predstavljati ekipo navzven in komunicirati z zunanjimi dejavniki (starši, predstavniki klubov …). Trener mora imeti tudi dober odnos s športnikom, saj športniki potrebujejo nasvete in priporočila glede osebne in športne kariere. Pri njunem odnosu je ključno obojestransko zaupanje. Trenerjeva naloga je tudi, da nauči športnika določenih veščin in mu pomaga razviti različne kompetence in vedenja. Pri uspešnem učenju se uporabljata dve tehniki, in sicer nagrajevanje in kaznovanje. Kaznovanje se uporablja zelo redko, saj lahko povzroči negativne posledice, kot na primer, da športnik zasovraži trenerja. Nagrajevanje pa je tehnika, ki se uporablja pogosteje in pri športniku vzbudi pozitivne občutke ter mu poveča samozaupanje. Ključno je, da se trenerji ne posvečajo samo izvedbi treningov, temveč tudi športnikovemu življenju in njegovim problemom. V kriznih trenutkih je ključnega pomena dober odnos med trenerjem in njegovim varovancem. Če se športnik lahko zaupa trenerju, ki ga ceni in zaupa vanj, bosta problem rešila veliko hitreje in se čim prej lahko vrnila k optimalnemu treniranju in posledično k doseganju boljših rezultatov. Pomembno pa je, da sta v odnosu zadovoljna oba, tako športnik kot trener. Trener bo v treniranju športnika bistveno bolje deloval, če se bo ob njem dobro počutil. Nezadovoljstvo trenerja ima vpliv na športnikovo motivacijo za treniranje, na športnikovo vedenje in počutje in seveda na športne dosežke. Na to, kakšen odnos bosta imela trener in športnik, vpliva več dejavnikov. S trenerjeve strani so to njegova osebnost, strokovna usposobljenost, inovativnost, komunikativnost, načini vodenja treningov, čustvena kontrola, spol trenerja in način motiviranja. Športnik, ki je v odnosu trener-športnik enakovreden člen, vpliva na odnos s svojo osebnostjo, športno disciplino, starostjo, izkušenostjo in svojim spolom. Na njun odnos imajo vpliv tudi trenutne situacije (Tušak in Tušak, 2003). Trener lahko z ustreznim treningom povečuje športnikovo notranjo motivacijo. Zanimivi, drugačni treningi, različne nagrade itd. pri športnikih spodbudijo večje zanimanje do športa, saj v njem uživajo. Raziskave kažejo, da dokler je športnikova notranja motivacija (za katero skrbi tudi trener z ustreznimi treningi) višja kot zunanja motivacija (motivacija iz okolja), bo športnik nadaljeval svojo športno kariero. V nasprotnem primeru pa se njegova športna pot kmalu zaključi. Pri športnikovi motivaciji je pomembno tudi, da trener stalno poudarja kratkoročne cilje ter športnikov razvoj. Tako športnik ob doseganju teh kratkoročnih ciljev dobi še več motivacije za šport in si še bolj želi nadaljevati to pot (Kajtna in Jeromen, 2013). Pomembno je, s kakšnim pristopom trener vodi svoje varovance. Po Mosstonu naj bi učitelj, v našem primeru trener, na začetku izvajal bolj avtoritativen pristop, kasneje pa naj bo odnos trener-športnik bolj demokratičen. Športniki se več naučijo skozi vprašanja, saj jih ta prisilijo v razumevanje dane situacije in ne gre le za učenje in uboganje trenerja. Seveda pa napredovanje po demokratičnem pristopu ni odvisno le od trenerja, temveč tudi od samega športnika (koliko se bo ukvarjal sam s sabo, koliko bo razmišljal o dani situaciji …). Pomembno je, da sta v športnikov razvoj vključena oba pristopa. Tehnike se nauči skozi avtoritativen način, izboljša pa jo lahko le z razumevanjem, ki je potrebno pri demokratičnem načinu (Tušak in Tušak, 2003).

Predvsem velik vpliv na športnike ima trener, s katerim športnik preživi ogromno časa. Poleg treningov je prisoten tudi na tekmovanjih, ki pa so odskočne deske za profesionalno športno kariero. Trener je na neki način odgovoren za športnikove uspehe, zato je tudi v njegovem interesu, da ima športnik čim večjo motivacijo za treniranje in posledično dobre rezultate. Na športnika ima vpliv tudi družina. Po eni strani lahko zavira njegovo motivacijo do športa z nepravo vzgojo, nepravimi tehnikami, finančnimi težavami, po drugi strani pa mu je lahko opora in podpora, ki ju vsak športnik rabi, če želi ustvariti športno kariero. Na motivacijo do treniranja pa vpliva tudi športnik sam. Z uporabo pravih tehnik, razmišljanjem, pozitivnim mnenjem o sebi in zaupanjem v ljudi okoli sebe lahko zelo dobro vpliva na svojo notranjo motivacijo, ki mu pomaga do dobrih rezultatov in dosežkov.

Kot navajajo Kassim et al. (2020), odnos med trenerjem in športnikom igra ključno vlogo predvsem v ekipnih in individualnih športih. Predhodne raziskave po navedbah istih avtorjev kažejo, da je odnos med trenerjem in športnikom lahko osrednji za učinkovito treniranje. Učinkovitost treniranja je opredeljena kot obseg, v katerem trenerji lahko uporabijo svoje znanje in veščine za pozitiven vpliv na učenje in uspešnost svojih športnikov.

Povezava med trenerjem in športnikom lahko vpliva na velik del športnikovega življenja. Zato se morajo trenerji in športniki osredotočiti na razvoj odnosa, ki je učinkovit (všečnost, skrb in spoštovanje drug drugega) in uspešen (pomoč drug drugemu pri zmagi/uspehu) (Shanmuganathan-Felton et al., 2022).

ODNOS MED ŠPORTNIKOM IN DRUŽINO

Družina je osnovna celica, v kateri se otrok uči osnovnega vedenja, sprejemanja norm in pravil. V modernem svetu se spet poudarjajo družinske vrednote in družinski način življenja. Definicij družine je več, če pa se osredotočimo na vez med družino in športnikom, potem je najbolj točna ta, da je družina skupnost, ki ti daje varnost in te podpira. Prav družina, natančneje starši, so največkrat odgovorni, da se otrok začne ukvarjati s športom (Tušak et al., 2009). Pogosto na odločitve, s katero aktivnostjo se bo otrok ukvarjal, vplivajo starši. Aktivnost je odvisna od dostopa do nje in seveda sredstev. Šport v družini je lahko prenosljiv. V družinah, kjer se starša ukvarjata s telesno dejavnostjo, je večja verjetnost, da se bo tudi otrok ukvarjal z neko aktivnostjo, ni pa nujno. Nekatere družine so športno zelo udejstvovane in šport jemljejo kot nekaj pozitivnega, spet druge družine so lahko drugačnega mnenja, in to ima lahko velik vpliv na otrokovo odločitev, ali se bo ukvarjal s športom ali ne. Pomembno je, da starši prilagodijo svoje vedenje interesom, spolu, sposobnosti in zmogljivosti otroka. Pomagajo mu lahko z vpisovanjem v razne tečaje, kupovanjem opreme in preprosto, da jih peljejo na športne aktivnosti (Doupona in Petrović, 2000). Potrebno je poudariti, da imajo starši ogromno vlogo pri športnikovem razvoju. Lahko imajo zelo negativen vpliv na njega, saj s svojimi previsokimi pričakovanji dajejo otroku občutek nezmožnosti in šibkosti. Prav tako lahko otrok doživlja stres in večji pritisk v športu, zaradi česar lahko izgubi voljo do aktivnosti. Pogosto se zgodi, da starši prevalijo krivdo za neuspeh na svoje otroke, ko pride do situacij, kjer so pričakovali boljši rezultat ali pa zmago. S strožjo vzgojo otroka ni nič narobe, lahko pa pride do točke, kjer je ravno stroga vzgoja vzrok za otrokov odpor do športa. Neupravičene kazni, previsoke omejitve in zamolčane pohvale samo povečujejo napetost med starši in športnikom, kar pa nikakor ne pripelje do zastavljenih ciljev oz. rezultatov. Če pa pogledamo drugače, so starši največja otrokova opora. S pravo mero pohval, spodbujanja in navijanja lahko športnika le dodatno spodbudijo k ukvarjanju s športom, morda celo na profesionalni ravni. Starši otroku pomagajo reševati težave, nikakor pa jih ne rešujejo namesto njega, saj bo otrok, ki bo znal sam reševati svoje probleme, veliko bolj uspešen v življenju in tudi v športu. Starši morajo otroka motivirati s postavljanjem ciljev. Otroku pomagajo vliti samozavest in tekmovalno miselnost, vendar v normalnih mejah (Tušak et al., 2009). Pogosto prihaja do trenj med trenerjem in starši športnika, saj se starši velikokrat vmešavajo v trenersko delo. To ima negativen vpliv na športnika, saj mu povzroča dodaten stres, čeprav je zaradi morebitnega tekmovanja že tako pod velikim pritiskom. Ravno obratno pa je, ko se trener in starši med seboj razumejo (Kajtna in Jeromen, 2013). Če se otrok začne s športom ukvarjati profesionalno, ima to vpliv na celo družino. Središče dogajanja postane otrokova aktivnost in celotna družina se podreja potrebam športnika. Starševska naloga na tem nivoju je, da nudijo otroku finančno, čustveno in praktično podporo. Ker je za otroka družina primarna enota, je zato še toliko bolj pomembno, da se otrok zaveda podpore svoje družine, saj to otroku zvišuje samopodobo in mu daje občutek varnosti. Za starše je lahko otrokovo ukvarjanje s športom veliko breme. Redno treniranje kateregakoli športa ni poceni, zato se lahko zgodi, da čeprav bi si starši še tako želeli spodbujati svojega otroka, ga ne morejo zaradi finančnih težav. Za nekatere starše je lahko to časovna obremenitev, spet za druge pa čustveno breme. Ob prehodu v tekmovalni šport se velikokrat pričakovanja staršev na hitro močno povečajo, kar zopet na športnika ustvarja dodaten pritisk, s katerim se težko spopada. Poleg intenzivnejših treningov, tekmovanj in rezultatov pa se morajo tako starši kot športniki zavedati poškodb in duševnih stisk, ki jih lahko prinese tekmovalni oz. vrhunski šport. Višje kot se vzpenjamo po športni lestvici, bolj je pomembna podpora družine. V vrhunskem športu, kjer prihaja do velikih odrekanj športnika, velikih finančnih zalogajev in tempiranega urnika, je ključna družina. Športniku stoji ob strani ter mu pomaga reševati morebitne stiske (Tušak in Tušak, 2003).

Aguilarjeva (2023) poudarja vpliv družine na športnika in obratno. Vsak član družine, ki je športnik, tudi pomembno vpliva na družino. Na eni strani dobi podporo, čas in pozornost družine, na drugi strani pa družino povezuje s skupnimi ogledi tekem, skupno preživetim časom, sodelovanjem in koordinacijo treningov.

RAZISKAVA VPLIVOV NA MOTIVACIJO ŠPORTNIKOV

Raziskavo smo izvedli v prvih mesecih leta 2024 med dijaki srednjih šol. S pomočjo anketnega vprašalnika in povabila k sodelovanju smo prejeli 120 odgovorov, ki smo jih uporabili pri analizi. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 62 % dijakinj in 38 % dijakov.

Na vprašanje, ki se je nanašalo na vzroke za ukvarjanje s športom, je 83 % anketirancev odgovorilo, da se ukvarjajo z njim zaradi lastnih užitkov, samozadovoljstva in lastnih ciljev. Primerjali smo skupini anketirancev, ki se s športom ukvarjajo bodisi več bodisi manj kot 4 leta. Notranja motivacija je visoka tako pri tistih, ki se s športom ukvarjajo manj kot 4 leta, kot tistih, ki se s športom ukvarjajo že več kot 4 leta. Kljub temu je notranja motivacija višja pri osebah, ki se s športom ukvarjajo že dlje časa. 85 % udeležencev, ki trenirajo že več kot 4 leta, je izbralo odgovor, da se s športom ukvarjajo zaradi lastnih ciljev, užitkov, občutka samozadovoljstva. Po drugi strani pa ima več oseb, ki trenirajo manj kot 4 leta, višjo zunanjo motivacijo oz. nižjo notranjo. 24 % anketirancev, ki trenirajo manj kot 4 leta, se s športom ukvarja zaradi drugih dejavnikov in ne zaradi lastnih užitkov, ciljev ipd. Tistih, ki se s športom ukvarjajo več kot 4 leta in imajo nizko notranjo motivacijo, pa je 15 %.

Velika večina anketirancev se strinja s tem, da dober odnos s trenerjem pozitivno vpliva na motivacijo za treniranje. Le ena oseba (ženska) se sploh ne strinja z dano trditvijo. Neopredeljenih oz. 4 osebe so take, ki se s trditvijo delno strinjajo. Skupaj 91 % se strinja oziroma se popolnoma strinja s trditvijo, da dober odnos s trenerjem pozitivno vpliva na motivacijo.

S pomočjo pridobljenih odgovorov smo ugotovili, da se 41 % vseh udeležencev ankete strinja s trditvijo, da jih podpora družine dodatno motivira za treniranje. Od tega se popolnoma strinja s tem odgovorom več žensk (61 %) kot moških (8 %). Za odgovor »se strinjam« se je opredelilo skupaj 40 %. Ostali odgovori so v manjšini, delno se strinja s to trditvijo 14 %. Ostali, ki so v manjšini, se s trditvijo ne strinjajo.

Motivacija ima velik vpliv na kvantiteto treningov. To kažejo izsledki raziskave. Osebe z nizko motivacijo trenirajo manjkrat kot osebe z visoko motivacijo.

Če povzamemo rezultate, lahko rečemo, da je velika večina dijakov, ki trenira več kot 4 leta, zelo visoko notranje motivirana, medtem ko imajo dijaki, ki trenirajo manj kot 4 leta, nekoliko višji odstotek nizke notranje motivacije. Izsledki predhodne raziskave, ki so jo opravili Pažon et al. (2019), so pokazali enake rezultate. Športniki se zaradi notranje motivacije dlje časa ukvarjajo s športno aktivnostjo. Če notranjo motivacijo krepijo s cilji, ki so usmerjeni vase, bo posledica tudi daljše ukvarjanje s športom oz. kasnejša obupanost in zaključek športne kariere.

Trener z načini treninga in odnosom do svojega varovanca vpliva na njegovo notranjo motivacijo. Če športnik v športu uživa, za kar poskrbi trener z inovativnimi, drugačnimi in raznolikimi treningi, bo to povečalo zanimanje do športa in zvečalo njegovo motivacijo. Prav tako pomaga športniku oblikovati njegove kratkoročne cilje, ki so pomembni za vztrajnost ter samopotrjevanje športnika (Kajtna et al., 2003).

SKLEP

Iz rezultatov je razvidno, da zunanji dejavniki močno vplivajo na športnikov odnos do športa. Tako odnos s trenerjem kot družina spadata med zunanje dejavnike in imata pomembno vlogo pri motivaciji mladih športnikov. Anketiranci, ki so mnenja, da dober odnos pozitivno vpliva na njihovo motivacijo, in se strinjajo s tem, da jih podpora družine še dodatno motivira, se s športom ukvarjajo dlje časa. To je pričakovano, saj se nahajajo v spodbudnem okolju in bodo tudi v primeru, da jim notranja motivacija zelo pade, najverjetneje še vedno vztrajali, saj dobijo vir spodbude iz okolja. Na tak način se športniku lahko notranja motivacija vrne oz. zopet poveča, lahko pa pride do kontraefekta, pri katerem je vpliv zunanjih dejavnikov prevelik in pride do odpora do športa. V splošnem pa imajo zunanji dejavniki pozitivno funkcijo in športnika spodbujajo ter mu pomagajo do želenih rezultatov.

Z izvedeno lastno raziskavo smo prišli do zaključkov, da na športnikovo motivacijo vpliva veliko različnih dejavnikov. Pomembni sta tako zunanja kot notranja motivacija. Zunanja motivacija prihaja iz okolice in običajno ni tako močna kot notranja. Primer zunanje motivacije za športnika je spodbuda družine in okolice, v kateri se športnik zadržuje. Ogromno vlogo pri treniranju ima tudi notranja motivacija, ki vpliva predvsem na športnikovo zagnanost in količino treningov. Iz rezultatov je razvidno, da več kot ima športnik notranje motivacije, dlje časa bo treniral, saj ima večjo željo po tem, da doseže svoje cilje. Ko govorimo o motivaciji mladih športnikov, se vloga trenerja premalo poudarja,. Zanimivo je, da večina anketirancev meni, da dober odnos, ki ga imajo s trenerjem, pozitivno vpliva na njihovo motivacijo. Torej trener še kako vpliva na športnike in njihovo zanimanje za šport. Zaključimo lahko, da je za dolgo in uspešno treniranje potrebno veliko notranje motivacije, na katero vplivajo večinoma sami športniki ter določeni zunanji dejavniki, ki vplivajo na zunanjo motivacijo in so športniku dodaten vir spodbude.

Šport ni le fizično delo in treniranje, za uspešno športno kariero sta potrebna tudi ustrezno psihološko znanje in poznavanje dejavnikov, ki morda nezavedno vplivajo na športni razvoj. Ugotovitve kažejo, da se mladi na splošno premalo zavedajo »prikritih« dejavnikov, ki imajo vpliv na motivacijo.

Raziskava in izsledki so zanimivi za mlade športnike, ki lahko razberejo vplive motivacije na ukvarjanje s športom. Prav tako je zanimiva za družino in trenerje, ki so del življenja športnika. Raziskavo bi v prihodnje lahko razširili na večjo populacijo, tudi na mlajše in starejše športnike. Tematika športne motivacije je namreč zelo obsežna in hkrati pomembna za športnike in njihovo kariero.

LITERATURA

Aguilar, A. (2023). Sport Specialization and the Family: Examining the Effects Outside the Lines. Pridobljeno na https://appliedsportpsych.org/blog/2023/12/sport-specialization-and-the-family- examining-the-effects-outside-the-lines/. [28. 4. 2024].

Čuk, I. (2014). Telesna kultura ali šport? Šport, 62(1/2), 17–21. Pridobljeno na https://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC-RK5HBBQJ. [24. 4. 2024].

Doupona, M. in Petrović, K. (2000). Šport in družba: sociološki vidiki. Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Kajtna, T. in Jeromen, T. (2013). Šport z bistro glavo. Ljubljana: Fakulteta za šport.

Kajtna, T., Tušak, M. in Kugovnik, O. (2003). Osebnost in motivacija športnikov in športnic. Psihološka obzorja, 12(1), 67–84.

Kassim, M., Wan Abdullah, W., Japillus, S. in Yusrei, A. (2020). Coach-Athlete Relationship and Coaching Effectiveness in Team Sports Athletes. Pridobljeno na https://www.researchgate.net/publication/340868514_Coach- Athlete_Relationship_and_Coaching_Effectiveness_in_Team_Sports_Athletes. [28. 4. 2024].

Pažon, B., Počkaj, L. in Zupan, V. (5. 4. 2019). Motivacija v športu. Panika. Pridobljeno na http://revijapanika.si/2019/04/05/motivacija-v-sportu/. [26. 4. 2024].

Ryan, R. M. in Deci, E. L. (2000). Self-Determination theory and the facilitation of intrinsic motivation, social development, and well-being. American psychologist, 55(1), 68–78.

Pridobljeno na https://doi.org/10.1037/0003-066X.55.1.68. [24. 4. 2024].