POVZETEK

Masaže so ena izmed najbolj priljubljenih storitev v kozmetičnem salonu. Masaža lahko zmanjša stres, poveča sprostitev, zmanjša bolečino predvsem mišično bolečino in napetost, izboljša cirkulacijo, energijo in budnost, zniža krvni tlak in srčni utrip ter izboljša imunološko funkcijo. Trženje storitev v kozmetičnem salonu je pomembno, saj je njegov namen privabljanje novih strank in ohranjanje že obstoječih. V izvedeni raziskavi smo prišli do zaključkov, da je trženje storitev pomembno in mu je potrebno posvečati veliko pozornosti. Pomemben je proces izvedbe storitve, ki v stranki spodbudi zadovoljstvo in s tem ponovno vračanje v kozmetični salon. Mnenje strank se ni spremenilo tudi po obdobju dveh let, ko smo živeli v posebnih pogojih, ki jih je prinesla pandemija Covid.

Ključne besede: kakovost, masaža, trženje, zadovoljstvo, storitev

ABSTRACT

Massages are one of the most popular services in a beauty salon. Massage can reduce stress, increase relaxation, reduce pain and muscular soreness and tension, improve circulation, energy, and alertness, decrease blood pressure and heart rate, and enhance immunological function. Marketing services in a beauty salon is important. Its purpose is to attract new customers and retain existing ones. In the conducted research, we came to the conclusions that the marketing of services is important and needs to be given a lot of attention. The process of providing the service is important, becouse it encourages customers satisfaction and thus returns to the beauty salon. The opinion of customers has not changed even after a period of two years, when we lived in special conditions brought by the Covid pandemic.

Keywords: quality, massage, marketing, satisfaction, service

PREDSTAVITEV STORITVE MASAŽE

Masaža je ena najzgodnejših znanih terapevtskih praks. Uporablja se za sprostitev mišic, izboljšanje cirkulacije, zmanjšanje stresa, lajšanje bolečin in splošno izboljšanje počutja. Gre za prakso, pri kateri terapevt uporablja različne tehnike gibanja in pritiska na telo, da doseže

pozitivne učinke na fizično, čustveno in psihično raven. Masaža ima dolgo zgodovino in je

prisotna v različnih kulturah po vsem svetu. Zdravljenje različnih motenj je temeljilo na prepričanju, da ima masažna terapija zdravilne lastnosti, ki si jih delijo številne starodavne kulture, vključno z Grki, Egipčani, Kitajci in Indijci. To je tehnika gnetenja ali ravnanja mišic in drugih mehkih tkiv osebe za spodbujanje njenega zdravja in dobrega počutja. Kot del tega ročnega zdravljenja se mišice, kite, vezi in tetive ter fascije primejo, manipulirajo in pritiskajo. Poleg redne terapije, masaža koristi pri vedno večjem številu zdravstvenih bolezni in okončin (Ahsan, 2022). Masaža je splošni izraz za pritiskanje, drgnjenje in ravnanje s kožo, mišicami, kitami in vezmi. Masaža obsega od rahlega božanja do globokega pritiska. Na splošno velja za del integrativne medicine (Conrad, 2022). Med masažo usposobljeni maser z nežnim ali močnim pritiskom na mišice in sklepe telesa zmanjša bolečino in napetost (Minnis in Cronkleton, 2022).

Masaža je bila včasih na voljo samo v vrhunskih zdraviliščih ali klubih zdravja. Nekateri ljudje so na to gledali kot na razkošje za bogate ali kot kodno besedo za nezakonite dejavnosti. Zdaj je masaža splošno dostopna in velja za pomembno orodje pri krepitvi duševnega in telesnega zdravja (Conrad, 2022). Pomembno je, da se masaže izvajajo s strani usposobljenih terapevtov, saj lahko napačne tehnike ali nepravilna izvedba masaže povzročijo neželene učinke.

Postopek izvedbe masaže je zahteven del storitve, saj je stranka vključena v storitev. Masaža je individualna izkušnja, ki se prilagaja potrebam in željam vsake stranke. Izvedba masaže zahteva usposobljenega maserja ali terapevta, ki ima znanje o različnih tehnikah in pristopih k masaži.

Tu je splošen opis postopka izvedbe klasične švedske masaže, ki je ena najpogostejših vrst masaže:

1. Priprava prostora: Maser najprej pripravi prostor za masažo. To vključuje zagotovitev udobne masažne mize, čistih brisač in prijetnega okolja, ki spodbuja sprostitev.
2. Pogovor s stranko: Pred začetkom masaže maser opravi kratek pogovor s stranko, da se seznanita z morebitnimi zdravstvenimi težavami, alergijami ali posebnimi potrebami. To je pomembno za prilagajanje masaže glede na individualne potrebe vsake stranke.
3. Začetek masaže: Stranka se sleče do svoje ravni udobja in se pokrije z brisačo. Maser uporabi masažno olje ali losjon, da zmanjša trenje med kožo in rokami ter olajša gibanje po telesu.
4. Tehnike masaže: Med masažo maser uporablja različne tehnike, kot so gnetenje, tolčenje, drgnjenje, glajenje in pritiskanje. Ti gibi se izvajajo v določenih zaporedjih, da dosežejo želene učinke, na primer sprostitev mišic ali izboljšanje prekrvavitve.
5. Prilagajanje intenzivnosti: Maser mora prilagoditi intenzivnost masaže glede na želje in udobje stranke. Nekateri ljudje imajo raje nežne in sproščujoče masažne tehnike, medtem ko drugi želijo bolj intenzivno masažo za zmanjšanje napetosti.
6. Zaključek masaže: Po končani masaži maser stranki omogoči nekaj časa, da se prebudi in ponudi vodo za hidracijo. Prav tako je prijazno, če z njo deli kakšen nasvet o nadaljnjem vzdrževanju sproščenega stanja telesa, na primer s toplimi obkladki ali razteznimi vajami.
7. Čas za počitek: Po masaži je pomembno, da si stranka vzame nekaj časa za počitek, saj tako telesu omogoči, da absorbira koristi masaže in se ponovno osredotoči.

Temelj masažnega terapevtskega srečanja vključuje privlačnega in kompetentnega terapevta, ki deluje v personaliziranem partnerstvu med izvajalcem in stranko v prijetnem okolju, z uporabo učinkovitega dotika, časa in opolnomočenja za pridobitev učinka pozitivnega terapevtskega srečanja in izida. Udobje, stik, povezanost in skrb so zelo pomembni pri izvedbi storitve (Smith et, al., 2009).

Masaža ponuja različne načine zagotavljanja dotika, pritiska in intenzivnosti. Tehnik in vrst masaž je veliko, imajo različne izpeljanke in se v nekaterih detajlih razlikujejo med seboj. V nadaljevanju predstavljamo najpogostejše vrste masaž.

Švedska masaža je nežna tehnika z dolgotrajnimi udarci, gnetenjem, globokimi krožnimi gibi, vibriranjem in tapkanjem. Deluje pomirjujoče in energizirajoče (Ahsan, 2022). Švedska masaža je nežna masaža celega telesa, ki je odlična za ljudi, ki se z masažo srečujejo prvič, želijo sprostiti napetost in želijo nežen dotik. Pomaga pri sprostitvi mišičnih vozlov, poleg tega je dobra izbira, ko želi stranka med masažo popolno sprostitev (Minnis in Cronkleton, 2022). Masaža z vročimi kamni je najboljša za ljudi, ki imajo bolečine in napetost v mišicah ali se preprosto želijo sprostiti. Ta vrsta terapevtske masaže je podobna švedski masaži, le da maser uporablja segrete kamne namesto ali poleg rok. Aromaterapevtske masaže so najboljše za ljudi, ki uživajo v vonjavah in želijo v svojo masažo vključiti čustveno zdravilno komponento. Aromaterapevtske masaže združujejo mehak, nežen pritisk z uporabo eteričnih olj (Minnis in Cronkleton, 2022).

Masažne tehnike, ki se osredotočajo na najgloblje nivoje mišičnega in vezivnega tkiva, imenujemo globoka masaža. Priljubljena uporaba je za zdravljenje poškodb mišic po poškodbi.

Za razliko od tradicionalne švedske masaže, ki zdravi vsakogar, je športna masaža, namenjena športnikom in njihovim specifičnim potrebam (Ahsan, 2022). Športna masaža je dobra izbira v primeru poškodbe mišice zaradi ponavljajočih se gibov pri športu. Športna masaža lahko poveča prožnost, izboljša atletsko zmogljivost, lajša bolečine, zmanjša tesnobo in sprosti mišično napetost (Minnis in Cronkleton, 2022).

Refleksnoconska masaža fiksira zategnjena področja mišičnih vlaken, do katerih lahko pride po poškodbi ali zaradi preobremenjenosti mišic. Je najbolj primerna za ljudi, ki imajo poškodbe, kronične bolečine ali specifično težavo ali stanje (Minnis in Cronkleton, 2022). Včasih lahko območja napetosti v mišičnem tkivu, znana kot sprožilne točke, povzročijo bolečino v drugih delih telesa. Z osredotočanjem na lajšanje sprožilnih točk lahko ta vrsta masaže zmanjša bolečino (Ahsan, 2022).

Aromaterapija: Ta masaža vključuje uporabo eteričnih olj, ki imajo zdravilne učinke in sproščujoče vonjave. Olja se pogosto uporabljajo med klasičnimi masažnimi tehnikami.

Refleksologija uporablja nežen do močan pritisk na različne točke pritiska na stopalih, rokah in ušesih. Najboljše je za ljudi, ki se želijo sprostiti ali obnoviti svojo naravno raven energije. Prav tako je dobra izbira za tiste, ki jim ni prijetno, da se jih dotikamo po celem telesu (Minnis in Cronkleton, 2022).

Shiatsu masaža je najboljša za ljudi, ki se želijo počutiti sproščeno in se razbremeniti stresa, bolečine in napetosti. To je japonska vrsta masaže, ki spodbuja čustveno in fizično umiritev in sprostitev, pomaga pri lajšanju bolečin, lahko ublaži glavobol, zmanjšuje mišično napetost, izboljša spanec in utrujenost in lahko izboljša razpoloženje (Minnis in Cronkleton, 2022).

Limfna tekočina vzdržuje telesne tekočine in odstranjuje odpadke. Limfna masaža uporablja nežen dotik za izboljšanje limfnega pretoka. Limfna masaža je koristna za tiste z vnetji, zlasti z artritisom in mastektomijo (Ahsan, 2022).

Poleg naštetih poznamo še veliko vrst masaž, kot so nosečniške (prenatalne) masaže, večročne masaže, masaže na stolu, kranialno sakralne terapije, oljne masaže, miofascialne sprostitvene terapije in podobno. Posamezne vrste masaž se osredotočajo na specifične potrebe posameznika ali določene težave.

Pogosta napačna predstava o masaži je, da je le del spa dneva in namenjena razvajanju samega sebe. Čeprav to morda velja za nekatere ljudi, je najpogostejše orodje za zmanjšanje stresa in lajšanje bolečin. Nekatera posebna stanja, pri katerih lahko masaža pomaga, vključujejo anksioznost, depresijo, prebavne motnje, fibromialgijo, glavobol, nespečnost, bolečine v živčevju, pooperativno nego, brazgotine, natege in poškodbe mehkih tkiv, športne poškodbe, temporomandibularne (TMJ) motnje, kosti (Conrad, 2022).

Za večino bolnikov je masažna terapija pomemben del posebnih načrtov zdravljenja, ki jim pomaga pri vrnitvi k vsakodnevnim dejavnostim. Na primer, masažna terapija je koristna po operaciji zamenjave sklepa ali poškodbi. Telesne koristi masaže vključujejo: izboljšano cirkulacijo, zmanjšano togost mišic, zmanjšano vnetje sklepov, boljšo kakovost spanja, hitrejše okrevanje med treningi, izboljšano prožnost, manj bolečine, okrepljen imunski odziv in duševne koristi. Pri duševnih koristih je dejstvo, da tudi ljudje, ki so osredotočeni na fizične koristi, pravijo, da se po masaži počutijo bolj sproščene in manj pod stresom. Druge duševne koristi vključujejo: nižjo raven stresa, izboljšano sprostitev, izboljšano razpoloženje, zmanjšano anksioznost, več energije in povečan občutek dobrega počutja (Conrad, 2022).

TRŽENJE STORITEV V KOZMETIČNEM SALONU

Iz teorije izhaja, da so storitve neotipljive, nevidne in minljive. Nastajajo v procesu izvajanja, kar narekuje njihovo sprotno izvedbo in porabo. Ni jih mogoče shraniti in zahtevajo neposredno povezavo med izvajalcem in stranko (Potočnik, 2004).

Trženjska naravnanost podjetja se kaže z razumevanjem potreb in želja strank. Pomembno je, da izbere podjetje tiste ciljne trge, za katere lahko razvije prepričljivo ponudbo vrednosti, s katero lahko pritegne ciljne porabnike (stranke). Podjetja se zavedajo, da prinaša nenehna skrb stranke tržni delež, s tem pa tudi dober poslovni izid, ki se na koncu izkaže v dobičku (Kodrin, 2021).

Trženje storitev je združeno v t. i. 7P trženjskem spletu, ki zajema izdelek/storitev, ceno, prodajne poti, tržno komuniciranje, ljudi, fizične dokaze in postopke. Navedene trženjske instrumente podjetja povezujejo v trženjski splet na način, da vse ali nekaj teh instrumentov med seboj kombinirajo, da bi dosegli čim boljši poslovni rezultat. Najugodnejši trženjski splet za storitve zato temelji na takšni izbiri in povezovanju trženjskih instrumentov, da se medsebojno podpirajo in vplivajo na čim večji skupni učinek (Potočnik, 2004).

S storitvami se ljudje kot porabniki oziroma stranke srečujemo dnevno in uporabljamo mnoge storitve, ki so postale del našega življenja. Tudi podjetja so porabniki storitev svojih dobaviteljev in v nadaljevanju nudijo storitve naprej. Podjetja, ki ponujajo storitve, se ukvarjajo z vprašanji, katere storitve ponuditi in kako izvesti posamezno storitev, da bi bile stranke z njo zadovoljne, podjetje pa bi ustvarilo dobiček (Potočnik, 2004).

Kot je bilo predstavljeno na začetku, v kozmetičnem salonu stranke dobijo več vrst storitev. Opredelili smo se sicer na masaže, vendar je trženje vseh storitev v kozmetičnem salonu ključnega pomena za pridobivanje novih strank, povečanje prepoznavnosti salona in ohranjanje zvestih strank. Vsa trženjska prizadevanja morajo biti prilagojena ciljnemu trgu in v skladu s ponudbo.

Za trženje storitev v kozmetičnem salonu so poleg cene zelo pomembne tržne poti in tržno komuniciranje. Cene morajo biti konkurenčne z drugimi podobnimi podjetji in morajo predstavljati odraz dobro opravljene storitve. Tržno komuniciranje mora biti usmerjeno v pridobivanje novih strank in ohranitev starih. Oglaševati je potrebno razne akcije in novosti v ponudbi.

Pomembni so cilji trženja, kamor sodijo (povz. po SPOT, 2023):

1. Povečanje prepoznavnosti: Eden od glavnih ciljev je, da ljudje spoznajo kozmetični salon. Trženjske aktivnosti morajo poudariti edinstvene prednosti salona, ponuditi vpogled v storitve, ki jih salon ponuja in izpostaviti pozitivne izkušnje obstoječih strank.

2. Privabljanje novih strank: Namen tega je pritegniti nove stranke in jih spodbuditi k obisku salona. Uporabiti je primerno različne marketinške kanale, kot so spletna stran, družbena omrežja, e-poštni marketing in lokalna oglaševanja.
3. Ohranjanje obstoječih strank: Pomemben cilj je ohranjanje zvestih strank in spodbuda, da se redno vračajo v salon. Uvesti je primerno programe zvestobe, ponuditi posebne ugodnosti za redne stranke in uporabiti e-poštni marketing za obveščanje o posebnih ponudbah.
4. Povečanje prodaje: Cilj trženja je tudi povečanje prodaje storitev in izdelkov v salonu. S posebnimi promocijami, paketi in popusti lahko spodbudimo stranke k nakupu več storitev ali izdelkov.
5. Gradnja ugleda in zaupanja: Trženje mora poudarjati strokovnost, kakovost storitev in zadovoljstvo strank. Gradnja ugleda in zaupanja je ključnega pomena za pridobivanje novih strank in ohranjanje obstoječih.
6. Usmerjanje ciljne skupine: Postaviti je potrebno ciljno skupino salona in se osredotočiti na trženje, ki bi pritegnilo te stranke. Razumevanje njihovih potreb, želja in interesov pomaga oblikovati učinkovite marketinške strategije.
7. Razvoj konkurenčne prednosti: S trženjem je potrebno poudariti edinstvene lastnosti in prednosti salona v primerjavi s konkurenco. To lahko vključuje posebne tehnike, vrhunsko opremo, strokovno osebje ali uporabo kakovostnih izdelkov.
8. Sodelovanje s partnerji: V določenih primerih se je primerno povezati s podjetji in organizacijami v lokalnem okolju, ki ciljajo na podobno ciljno skupino. Skupna promocija, dogodki ali ponudbe lahko pritegnejo nove stranke in povečajo doseg s skupno koristjo.
9. Merjenje uspešnosti: Postaviti je potrebno merljive cilje in redno spremljati uspešnost trženjskih kampanj. Pridobljeni podatki in analize ter povratne informacije strank so najboljši način za ugotavljanje, ali trženje deluje in kaj je potrebno izboljšati.

KAKOVOST IZVEDBE STORITVE

Kakovost izvedbe storitve je ključnega pomena za zadovoljstvo strank in uspešnost podjetij ali posameznikov, ki ponujajo storitve. Gre za stopnjo, do katere storitev izpolnjuje pričakovanja strank, izpolnjuje določene standarde in je v skladu z dogovorjenimi cilji. Kakovost izvedbe storitve je odvisna od več dejavnikov, vključno s kompetencami izvajalca storitve, uporabljenimi metodami, izkušnjami, odzivnostjo, komunikacijo in usmerjenostjo k strankam.

Nekaj ključnih elementov, ki prispevajo h kakovosti izvedbe storitve, vključuje:

1. Kompetence in znanje: Izvajalec storitve mora imeti ustrezne kompetence, izobrazbo in znanje na svojem področju. Stranke pričakujejo, da bo izvajalec usposobljen za opravljanje storitve na profesionalen način.
2. Ustrežljivost in odzivnost: Pomembno je, da izvajalec storitve posluša potrebe strank in jim nudi ustrežljiv odnos ter je odziven na njihove zahteve, vprašanja in pripombe.
3. Jasna komunikacija: Izvajalec storitve mora jasno in učinkovito komunicirati s strankami o storitvah, cenah, časovnih razporedih in morebitnih posebnih zahtevah.
4. Doslednost: Kakovost storitve zahteva doslednost v izvajanju in zagotavljanju storitev. Stranke pričakujejo, da bo storitev vsakič enako dobra.
5. Osebno prilagajanje: Dobri izvajalci storitev se prilagodijo potrebam in željam posamezne stranke ter ji zagotovijo osebno izkušnjo.
6. Sledenje povratnim informacijam: Izvajalec storitve bi moral upoštevati povratne informacije strank in se truditi izboljšati kakovost storitev na podlagi prejetih povratnih informacij.

Stranke želijo od ponudnika prejeti le želene storitve oz. tiste storitve, po katerih stranka trenutno povprašuje. Proces izvajanja storitev temelji na stiku med stranko in izvajalcem (ponudnikom) oz. izvajalci storitev, zato prihaja do velikega števila stičnih točk med stranko in izvajalci storitev, ki vplivajo na zaznano kakovost opravljenih storitev z vidika stranke. V stičnih točkah stranka ocenjuje kakovost storitve z več vidikov, med katerimi sta tudi funkcionalni in tehnični vidik. Z zaznano kakovostjo tehničnega vidika stranka opredeljuje, kaj je dobila in funkcionalni vidik kakovosti opredeljuje z načinom posredovanja storitve (Vodopivec in Godnič, 2015).

Kakovost izvedbe storitve lahko pomembno vpliva na ponovno privabljanje strank, ustvarjanje pozitivne reputacije in razvoj zvestih strank. Izvajalci storitev, ki se zavedajo pomena kakovosti, običajno investirajo v stalno izboljševanje svojih storitev in si prizadevajo za odličnost v vsakem delu svojega dela.

RAZISKAVA

Pri pregledu literature smo ugotovili, da so bile izvedene raziskave s končnimi podatki, da 89% strank pridobijo masažni saloni na podlagi lastnega dela, in sicer iz preteklih pozitivnih izkušenj strank. 58 % strank pride na masaže, ker zanje izvedo preko spletnih strani, 49 % jih preveri socialne medije, po priporočilih predhodnih strank se odloči za masažo 43 %, 39 % jih ponudbo preveri pri lokalnih organizacijah (turistični biroji in podobno). Med najpogostejše razloge navajajo bolečine, službene poškodbe, akutne bolečine, zdravje, preventivo in nosečnost. V raziskavi tudi navajajo, da največ strank prejme masažo v SPA centrih, pri zasebnih maserjih, v masažnih salonih, v hotelih, nekaj tudi na domu (AMTA, 2022).

Za pridobivanje informacij o kakovosti storitev masaž pri strankah lahko uporabimo: anketiranje strank, povratne informacije strank ali izvedemo drugo vrsto raziskave. Mi smo izvedli anketiranje strank, s katerim smo pridobili povratne informacije. Raziskavo smo izvajali v letu 2022 s pomočjo spletne aplikacije 1ka. S pomočjo družbenih omrežij smo informirali znance, prijatelje in širše ter pridobili 114 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Med anketiranci je bilo 82 % žensk in 13 % moških. Glede na starost je odgovorilo največ mladih med 20 in 29 let (25 %), v starosti do 19 let, od 40 do 49 let in od 50 do 59 let je odgovorilo po 18 %, 14 % je bilo starih med 30 in 39 let, ostali so bili starejši. Po statusu jih je bilo največ zaposlenih (33 %), študentov je bilo 24 %, upokojencev 20 %, ostali so bili dijaki ali brezposelni. V povprečju kar 48 % anketiranih obiskuje kozmetični salon 1 krat mesečno, najraje v popoldanskem času. Za masažo se med vsemi anketiranci pogosto odloča 36 %. Vsem je pomembna urejenost, prijaznost, strokovnost, komunikativnost in časovna razpoložljivost. Zelo pomemben je tudi postopek storitve, pri katerem je po mnenju anketirancev v ospredju notranja urejenost in higiena. Vse to so dejavniki, ki vplivajo na zadovoljstvo strank. Pri storitvi masaže je to res posebej pomembno. Z masažami želijo stranke v veliki večini prejeti sprostitev (52 %), zdravilne učinke, kot so odprava bolečin (33 %) in dobro počutje (15%). Pomembni so tudi odnos, prijaznost, cena, zunanja podoba in sprejem. Za anketirance je trženje pomembno, predvsem so pomembni obveščanje, akcije in popusti. Storitve v kozmetičnem salonu zelo radi priporočijo znancem in prijateljem. Vse izhaja iz dobre izkušnje.

ZAKLJUČEK

Kot so ugotovili že naši predhodniki, so vloge neposrednih izvajalcev storitev zelo pomembne v neposrednem stiku s posamezno stranko. Neposredni izvajalci so hkrati tržniki, izvajalci in neločljivi del storitve. Neposredni izvajalci lahko s svojim vedenjem povzročijo, da je zaznana vrednost storitve v očeh strank višja, kot bi sicer bila. Povezanost procesov notranjega in zunanjega trženja se pokaže tudi pri pridobivanju lojalnih strank, ki pomembno vplivajo na rast podjetja in njegovo poslovno uspešnost.

Z izvedeno raziskavo potrjujemo zgoraj navedene ugotovitve. V bližnji preteklosti smo preživeli posebno obdobje, obdobje pandemije, ki je pomembno vplivala na trženjske razmere, na občutke ljudi in na življenje nasploh. Vendar smo kljub vsemu uspešno prišli na stare tirnice in kot kaže primerjava s predhodnimi raziskavami, se miselnost in posledično stanje, nista kaj dosti spremenila.

Masaža lahko koristi ljudem vseh starosti. Je več kot le samorazvajanje. Ne glede na to, ali ima nekdo posebno zdravstveno težavo ali samo išče način za zmanjšanje stresa, je to zelo dobro orodje za uporabo. Terapevtska masaža poveča prekrvavitev in toploto mišic, poveča zmogljivost, zmanjša adhezijo celic, poveča prožnost mišic in zmanjša tveganje za poškodbe. Predstavili smo več vrst masaž in nedvomno ima vsaka svoje specifično pozitivno delovanje na človeško telo.

Dobro zasnovan servisni proces, standardizirani servisni postopki in usposobljeno osebje lahko pomagajo izboljšati kakovost storitev masaž, ustvariti pozitivna čustva in na koncu ustvariti dobro oziroma boljšo izkušnjo za stranke.

Z izvedeno raziskavo literature in lastno raziskavo smo prišli do zaključkov, da je trženje storitev masaže zelo pomembno in mu je potrebno posvetiti veliko pozornosti. Vsekakor je pomemben proces izvedbe storitve, vendar brez dobrega trženja ne moremo pridobiti stranke, ki bi jim obljubljeno storitev lahko izvedli. Članek je zanimiv za vsakega bralca. Še posebej je zanimiv za kozmetične salone, ki ponujajo storitve masaže, saj lahko izluščijo pomembne dejavnike, s katerimi lahko vplivamo na povečanje števila strank v salonu. S poudarkom na trženju storitev lahko naredimo res veliko za prihodnje poslovanje podjetja.

POVZETEK

Z embalažo se srečujemo vsak dan, saj predstavlja ključno vlogo pri zaščiti, shranjevanju in prevozu blaga. Embalaža je iz različnih materialov, najpogosteje proizvedena odpadna embalaža je iz papirja in kartona. Letno povprečni prebivalec Evropske unije proizvede kar 118 kilogramov odpadne embalaže, ki predstavlja velik okoljski problem kljub vse večjemu ozaveščanju in zavedanju ljudi. Za reševanje onesnaževanja okolja se je razvil koncept brez odpadkov, imenovan »zero waste« (v prevodu »brez odpadkov«), v katerega se uvrščajo tudi trgovine brez embalaže. V takšnih trgovinah najdemo izdelke v razsutem stanju, ki jih kupec natrese ali nalije v vrečke, posode in steklenice, prinesene od doma. Takšne trgovine sicer obstajajo od leta 2007 in jih najdemo tudi v Sloveniji, vendar je iz lastne raziskave razvidno, da se nakupovanja v teh trgovinah udeležuje manj kot 10 % vseh anketirancev. Zadovoljiva je ugotovitev, da kljub nakupovanju v konvencionalnih trgovinah, anketiranci ponovno uporabijo razne nosilne vrečke, steklene kozarce za vlaganje in kartonske škatle.

Ključne besede: embalaža, odpadna embalaža, trgovine brez embalaže, zero waste, onesnaževanje

ABSTRACT

Packaging is something we encounter every day, as it plays a key role in the protection, storage and transport of goods. It is made from a variety of materials, with paper and cardboard being the most common. On average, each person in the European Union produces 118 kilograms of packaging waste annually, which remains a significant environmental issue despite increasing awarness and consciousness among people. To adress environmental pollution, the zero waste concept has emerged, which includes packaging-free shops. In such stores, you can find products in bulk, which costumers then scoop or pour into bags, containers and bottles brought from home. These stores have been around since 2007 and are also present in Slovenia. However, our own research idicates that less than 10% of respondents participate in shopping at these stores. It is reassuring to note that even when shopping in conventional stores, respondents continue to reuse various carry bags, glass jars for canning and cardboard boxes.

Key words: packaging, packaging waste, packaging-free shop, zero waste, pollution

UVOD

Ko govorimo o embalaži, govorimo o vseh izdelkih, ki obdajajo, hranijo in varujejo blago. Pri tem ločimo primarno ali prodajno embalažo, sekundarno ali skupinsko embalažo ter terciarno ali transportno embalažo (Recikel).

Primarna ali prodajna embalaža predstavlja kozarce, vrečke, konzerve, plastenke, škatle, tube in ostalo podobno embalažo, ki obdaja oz. vsebuje osnovno enoto blaga, ki je namenjeno kupcu na prodajnem mestu in ga varuje pred poškodbami in onesnaženjem. Sem sicer uvrščamo tudi skupinsko embalažo, ki opravlja funkcije skupinske in prodajne embalaže ter transportno embalažo, ki opravlja funkciji transportne in prodajne embalaže. Folije, škatle in podobni ovoji, ki obdajajo ali držijo skupaj več osnovnih prodajnih enot isto- ali raznovrstnega blaga, predstavljajo skupinsko ali sekundarno embalažo. Ti ovoji so sicer namenjeni razpošiljanju, skladiščenju, prevozu in odpremi blaga, ampak ni pomembno, ali so skupaj s produktom prodani končnemu uporabniku ali ne. Transportno ali terciarno embalažo predstavljajo razni sodi, zaboji, ročke, vreče, palete in škatle, ki držijo skupaj več osnovnih kosov blaga v prodajni ali skupinski embalaži. Ta embalaža omogoča tudi varovanje blaga pred poškodbami in olajša ravnanje z njim, njegov prevoz od dobavitelja do distributerja in do potrošnika. Med transportno embalažo seveda ne uvrščamo raznih zabojnikov, ki se uporabljajo za prevoz blaga v prometu (Recikel).

Med embalažo seveda uvrščamo tudi nosilne vrečke, papirnate vrečke, škatle za pico, ovojni papir itd. Gre namreč za embalažo, ki se polni na prodajnem mestu – prodajalec s tem zaščiti nabavljene izdelke in potrošniku omogoči lažji prenos produkta. Vendar med embalažo ne spadajo izdelki, ki predstavljajo sestavni del produkta in obdajajo produkt celotno njegovo življenjsko dobo (Interzero, 2021).

Poznamo sicer več vrst embalaže, od tega so nekatere primerne za reciklažo, nekatere pa za to potrebujejo mnogo več časa in so velik onesnaževalec okolja. Ločimo papirno in kartonsko, plastično, stekleno, leseno in kovinsko embalažo (Recikel). Materiale, iz katerih so izdelane embalaže, delimo v naslednje skupine:

• papir in karton (npr. papirnate vrečke, škatle, etikete, ovojni papir),
• plastika (npr. plastenke in pokrovčki, sklede, plastični zabojniki, lončki),
• PVC (npr. ovojne folije, vrečke),
• les (npr. palete, zaboji),
• kovina (železo, jeklo, aluminij npr. pokrovčki za kozarce, pločevinke, folije),
• steklo (npr. kozarci, steklenice),
• drugo (npr. tekstil v obliki nosljivih torb in povezovalnih trakov) (Interzero, 2021).

Problem nastane, ko vsa ta embalaža postane odpadna. Odpadna embalaža namreč še vedno predstavlja enega izmed največjih onesnaževalcev okolja, kljub vse večjemu ozaveščanju in recikliranju. Glede na statistične podatke Eurostata (2023), je v letu 2020 prebivalec Evropske unije v povprečju proizvedel 4,8 tone odpadkov, od tega kar 180 kg odpadne embalaže, prebivalec Slovenije pa 118 kg. Med leti 2009 in 2020 sta papir in karton predstavljala vodilno odpadno embalažo s kar 32,7 milijona tone v letu 2020 (41,1 %), sledila sta plastika (15,5 milijona tone v letu 2020) in steklo (15,2 milijona tone v letu 2020). V tem obdobju se je proizvedena odpadna embalaža na prebivalca EU povečala za kar 18,7 %.

Zero Waste – brez odpada

Zero Waste: ohranjanje vseh virov skozi odgovorno proizvodnjo, potrošnjo, ponovno uporabo in izrabo izdelkov, embalaže in snovi, brez sežiganja in izpustov v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi (ZWIA, 2018). To definicijo je leta 2004 sprejela in nato leta 2018 dopolnila Mednarodna Zero Waste zveza, v njej pa zajema cilje, h katerim se nagibajo. Korak k doseganju teh ciljev omogočajo tudi trgovine brez embalaže.

Trgovine brez embalaže

Trgovine brez embalaže, poznane tudi kot Zero Waste trgovine, so trgovine, kjer se izdelki nahajajo v razsutem stanju, torej brez embalaže za enkratno uporabo, kot so plastenke, plastične vrečke ali kartonske škatle. Nahajajo se sicer v različno velikih dozirnih posodah, s pomočjo katerih lahko kupec napolni embalažo, ki jo prinese s seboj. Glavni namen teh trgovin je torej zmanjšanje uporabe embalaže, saj je vse na voljo v rinfuzi.

Pri teh trgovinah je pomemben tudi način pridelave hrane in ostalih izdelkov. Nujno je pridobivanje izdelkov pri ljudeh, ki si delijo ista načela, in sicer da je pri pripravi in dobavi izdelka od dobavitelja do kupca le-to opravljeno s čim manj odpadne embalaže (Markelj, 2022). Velika večina teh trgovin podpira organsko pridelavo hrane in se izogiba dobaviteljem, ki neodgovorno ravnajo z naravnimi viri (Guarny). Tako je večina hrane, dobavljena pri domačih in lokalnih pridelovalcih, kar predstavlja trajnostno ravnanje (Markelj, 2022). Z večanjem razdalje med dobaviteljem in takšno trgovino se namreč število dobavljenih surovin zmanjšuje (Eunomia, 2020).

Prva Zero Waste trgovina se je odprla v Londonu leta 2007, z imenom Unpackaged, kmalu zatem so se te trgovine začele odpirati po celem svetu, saj se je koncept o zmanjšanju embalaže razširil po vseh celinah (Guarany). Kar 70 % vseh izdelkov, ki so na voljo v teh trgovinah, je brez embalaže, ocenjeno je, da se povprečno trgovina s takšnim konceptom izogne kar 1 toni embalaže na leto (Eunomia, 2020), posledično je eden izmed problemov, s katerimi se te trgovine soočajo, pomanjkanje prepoznavnih znakov, s katerimi potrošnik identificira željen produkt. Z odstranitvijo embalaže so odstranjeni tudi logotipi blagovne znamke, barvne embalaže in razni napisi, potrošnik pa je posledično prepuščen tudi izzivu, kako produkte prenesti domov (Yuan, 2015).

Najpogostejši produkti, ki jih lahko zasledimo v teh trgovinah, so hrana in pijača, kot so pekovski izdelki, mlečni izdelki, suho in sveže sadje in zelenjava, sledijo kozmetični produkti ter razna sredstva za čiščenje (Eunomia, 2020). Nakupovanje na rinfuzo torej ni več samo nakupovanje oreškov v supermarketu, saj je zdaj možno tako dobiti tudi pralni prašek, zobno pasto in tekoče milo.

Trgovine brez embalaže so večkrat manjše in lokalne, povezane s specifičnimi dobavitelji, pojem pa ne zajema konvencionalnih supermarketov, kjer se nahajajo oddelki z izdelki embalaže. 76 % evropskih trgovin brez embalaže se nahaja v mestnih središčih in 6 % se jih nahaja na podeželju (Eunomia, 2020). V trgovinah brez embalaže se za nakupe glede na raziskavo Eunomie (2020) v 34 % odločijo zaposlene osebe, v 32 % pa družine. V pol manjših deležih se za nakupe odločijo upokojenci (18 %) in študentje (16 %).

Trgovine brez embalaže omogočajo odprtje novih delovnih mest. Glede na modeliranje naj bi se namreč odprlo 10 000 delovnih mest v teh trgovinah po celotni Evropski uniji samo v letu 2023 (Eunomia, 2020), glede na podatke, pridobljene v raziskavi (Eumonia, 2020) se je v zadnjih 10 letih povečalo število trgovin brez embalaže, prihodek teh trgovin in število služb, ki jih te trgovine omogočajo. V teh treh letih naj bi se število takšnih trgovin povečalo za kar 87 %, kar pomeni, da imamo samo v EU nekje 5500 takšnih trgovin.

Nakupovanje v trgovinah brez embalaže

Za nakupovanje v trgovinah brez embalaže so potrebni nekateri nujni pripomočki. Potrebujemo vrečko, košaro ali nahrbtnik, kamor po opravljenem nakupu zložimo izdelke. Ker v takšnih trgovinah ne bomo zasledili plastičnih vrečic za sadje in zelenjavo, kruh in razna živila v razsutem stanju (kava, čaj, testenine), je potrebno imeti tudi nekaj pralnih vrečic. Takšne vrečice lahko sicer izdelamo sami in tako recikliramo oblačila, zavese in prte, lahko pa jih tudi kupimo. Živila je možno že takoj napolniti v razne steklene kozarce s pokrovom, v takšne kozarce se lahko shrani tudi prašek za pranje perila. Za razne tekočine so najbolj primerne steklenice ali plastične plastenke. Tako lahko vanje natočimo mleko in jogurt, olje, kis, razna čistilna sredstva, tekoča mila in šampone (Zupan).

Princip nakupovanja je sicer precej preprost. Ideja je, da se izdelki kupujejo v večjih količinah, kupec pa napolni posodo, ki jo prinese s seboj. Pomembno je, da to posodo pred napolnitvijo stehta. Vse to omogoča tudi boljši nadzor nad potrebno količino stvari in posledično zmanjšuje količino nepotrebnih odpadkov.

Kljub prvotni negotovosti ljudi, kako se lotiti nakupovanja v takšnih trgovinah in glede prinašanja lastnih posod, vse več ljudi posega po opravljanju nakupov v tej smeri. Pomembno je, da se ljudem pokaže princip nakupovanja in da to opravljajo tudi drugi ter da spoznajo, da je               vse                   odvisno         od                njih            samih                (Yuan,      2015).

Trgovine brez embalaže po Sloveniji

Trgovine brez embalaže lahko zasledimo tudi po Sloveniji, in sicer narašča trend odpiranja takšnih trgovin in opravljanje nakupov na rinfuzo. Prva takšna trgovina je bila v Sloveniji odprta leta 2018. Gre za ljubljanski Rifuzl, kjer kupec ne more najti nobene plastične embalaže, stranke pa so koncept nakupovanja brez embalaže hitro vzljubile. Nekatere ostale trgovine, v katerih lahko opravimo nakup z lastno embalažo so: Cekr (Novo mesto), EKO 365 (Ljubljana), Zelena japka (Maribor), Rž (Ljubljana) in Ekola (Koper).

V raziskavi smo se osredotočili na to, kako bi ozavestili in spodbudili ljudi k nakupovanju v takšnih trgovinah. Izvedli smo raziskavo z uporabo ankete, ki smo jo pripravili v orodju 1ka. Anketni vprašalnik smo nato delili med svojimi prijatelji, znanci in preko njih tudi med njihovimi poznanstvi. S tem pristopom smo uspeli pridobiti 176 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov do konca avgusta 2023. Med udeleženci raziskave je bilo 50 % moških in 50 % žensk. 46 % je bilo starih do 20 let, največ (53 %) je bilo starih med 21 in 40 let, medtem ko je bila najmanjša skupina tistih, ki so bili stari nad 60 let. Kar zadeva izobrazbeno strukturo, je med anketiranci prevladovala skupina oseb s poklicno ali strokovno izobrazbo, medtem ko je bilo najmanj posameznikov z magisterijem ali doktoratom. Povprašali smo jih tudi glede statusa, in sicer je bilo največ zaposlenih. 11 % jih je odgovorilo, da prejemajo žepnino oziroma štipendijo, 4 % je brezposelnih. Posebno pozornost smo namenili tudi tematiki odpadkov, predvsem embalaže. Anketirance smo povprašali, ali vedo, da prebivalec EU na leto povprečno proizvede okoli 4,8 tone odpadkov, pri čemer je pomemben delež teh odpadkov, povezan z embalažo. Podatek, ki smo ga dobili, je kar zaskrbljujoč, saj je z »DA« odgovorilo le 22 % anketirancev. V današnjem svetu, kjer se zavedanje o okoljskih vplivih vsakodnevnih dejanj vse bolj krepi, se pojavljajo inovativne rešitve za zmanjševanje našega ekološkega odtisa. Ena od teh rešitev, ki pridobiva vse večjo pozornost, so trgovine brez embalaže. Iz ankete smo dobili rezultate, da kar 43 % anketirancev še ni slišalo za trgovino brez embalaže. Če bi ljudje imeli trgovine v bližini, bi se nakupov v teh trgovinah v večini (97 %) posluževali. Povprašali smo jih tudi, kako pogosto bi nakupovali v brezembalažnih trgovinah. Največ anketirancev je odgovorilo enkrat tedensko (58 %). Pri trgovini brez embalaže gre za koncept, ki se osredotoča na minimalističen pristop k nakupovanju, kjer je cilj zmanjšati količino odvečne embalaže in s tem tudi odpadkov. V Sloveniji imamo že nekaj takšnih trgovin, zato smo anketirance povprašali, ali nakupujejo v trgovinah brez embalaže. Na vprašanje smo dobili negativni odgovor, saj v takšni trgovini nakupuje le 7 % vseh anketirancev, in sicer v povprečju enkrat na mesec. Zanimalo nas je tudi, zakaj ne obiščejo teh trgovin. Kar 71 % jih je odgovorilo, da je trgovina predaleč, 16 % jih je odgovorilo, da je nakupovanje v takšnih trgovinah predrago glede na njihov mesečni prihodek. Uporaba plastičnih vrečk za sadje in zelenjavo je v trgovinah pogosta praksa v mnogih krajih po svetu. Vendar so mnoge države in regije sprejele zakone in pobude za zmanjšanje uporabe plastičnih vrečk zaradi njihovega negativnega vpliva na okolje. Pri nas se le-te še vedno uporabljajo. Anketirance smo povprašali tudi o tej tematiki in rezultati so pokazali, da 46 % anketirancev uporablja vrečke, ki so na voljo v trgovini. Embalaža ima v današnjem svetu več vlog kot samo zaščito izdelka. Pogosto je tudi močno marketinško orodje, ki privablja pozornost potrošnikov. V tem kontekstu se postavlja vprašanje, kako pomembna je embalaža za vas pri odločanju o nakupu. Pri tem vprašanju smo dobili pozitiven odgovor, saj je kar 88 % anketiranih odgovorilo, da očem privlačna embalaža ne vpliva na nakup. V današnjem svetu, kjer se vse pogosteje zavedamo pomena trajnosti in ohranjanja okolja, je recikliranje in ponovna uporaba embalaže postala pomembna tema. Embalaža ima ključno vlogo pri zaščiti izdelkov, vendar se po končani uporabi pogosto znajde kot odpadek. Zato smo anketirancem postavili vprašanje, ki se glasi: »Katero od navedenih embalaž ponovno uporabite?« Največ anketirancev ponovno uporabi nosilne vrečke, steklene kozarce za vlaganje in kartonske škatle.

ZAKLJUČEK

Embalaža igra ključno vlogo pri zaščiti, shranjevanju in prevozu blaga in jo delimo v tri skupine – primarna, sekundarna in terciarna. Materiali, iz katerih je embalaža, so papir, plastika, steklo, les, kovina in drugi, vsi ti imajo tudi določen vpliv na okolje. Problem namreč nastane, ko ta embalaža postane odpadna, s čimer pride do onesnaževanja okolja, kar še vedno predstavlja velik okoljski izziv. Statistični podatki kažejo, da je povprečni prebivalec EU leta 2020 proizvedel kar 180 kg odpadne embalaže, pri čemer sta papir in karton prevladovala kot najpogostejša vrsta odpadne embalaže. V obdobju med leti 2009 in 2020 se je količina proizvedene odpadne embalaže na prebivalca povečala za skoraj 19 %. Glede na izvedeno raziskavo je zaskrbljujoče, da se le 22 % vseh anketirancev zaveda dejstva, da vsak prebivalec EU letno v povprečju proizvede kar 4,8 tone odpadkov, med katerimi je tudi odpadna embalaža. Ti podatki odražajo potrebo po bolj trajnostnih rešitvah in večji ozaveščenosti glede recikliranja in zmanjševanja odpadne embalaže v korist okolja. Za reševanje tega problema se je razvil koncept zero waste, pri čemer gre za ohranjanje vseh virov skozi odgovorno proizvodnjo, potrošnjo, ponovno uporabo in izrabo izdelkov, embalaže in snovi, brez sežiganja in izpustov v zemljo, vodo ali zrak, ki bi lahko ogrozili zdravje ekosistemov ali ljudi. Tako so nastale tudi

t. i. trgovine brez embalaže, kjer lahko najdemo izdelke v razsutem stanju, torej brez embalaže za enkratno uporabo. V teh trgovinah je pomembna tudi trajnostna pridelava, osredotočene so na lokalne dobavitelje in podpirajo organsko pridelavo hrane. Koncept zero waste trgovin je zaživel leta 2007 v Londonu, od tam pa se razširil po celem svetu. Tu sicer lahko najdemo vse izdelke, vendar brez prepoznavnih embalaž, kar lahko potrošnikom predstavlja izziv pri prepoznavanju izdelkov. Izvedena raziskava nas je pripeljala do zaključka, da velik delež anketirancev še ni slišal za trgovine brez embalaže, vendar bi se skoraj vsi nakupovanja v teh trgovinah posluževali. Predvsem zaskrbljujoče je dejstvo, da kljub temu da takšne trgovine v Sloveniji imamo, tam nakupuje le 7 % vseh anketirancev, za ostale anketirance je problem predvsem oddaljenost teh trgovin. Obravnavana tematika je torej primerna tako za nakupovalce, da se ozavestijo o uporabnosti trgovin brez embalaže in o preprečevanju nepotrebnega onesnaževanja z odpadno embalažo, kot tudi za trgovce, ki lahko s konceptom brezembalažne prodaje blaga ustvarijo prihranek poleg ekološkega obnašanja. Da bi uspešno razširili zero waste koncept med ljudi, bi torej bilo potrebno večje oglaševanje in ozaveščanje med ljudmi. Izsledki raziskave so pokazali smernice za primerno obnašanje prodajalcev in za razmislek v smeri izboljšav za zmanjševanje embalaže v prihodnje.

LITERATURA IN VIRI

Eunomia Research & Consulting Ltd (2020). PACKAGING FREE SHOPS IN EUROPE – AN INITIAL                           REPORT. Pridobljeno na https://zerowasteeurope.eu/wp- content/uploads/2020/06/2020_06_30_zwe_pfs_executive_study.pdf [25. 8. 2023]

Eunomia Research & Consulting Ltd (2020). PACKAGING FREE SHOPS IN EUROPE. Pridobljeno na  https://zerowasteeurope.eu/wp- content/uploads/2020/06/2020_07_10_zwe_pfs_full_study.pdf [25. 8. 2023]

Eurostat – Data Browser (2023). Packaging waste by waste managment operations. Pridobljeno na https://ec.europa.eu/eurostat/databrowser/view/ENV_WASPAC/default/table?lang=en [24.8. 2023]

Eurostat    –    Statistics   Explained   (2023).    Packaging    waste   statistics.   Pridobljeno    na https://ec.europa.eu/eurostat/statistics- explained/index.php?title=Packaging_waste_statistics#Generation_and_recycling_per_inhabit ant [24. 8. 2023]

Guaranay, J. The Sustainable Market: How zero-waste shops work. Pridobljeno na https://believe.earth/en/the-sustainable-market-how-zero-waste-shops-work/ [22. 8. 2023] Interzero, zero waste solutions (2021). Vrste embalaže in embalažnih materialov. Pridobljeno na         https://prenesi-obveznost.interzero.si/vrste-embalaze-in-embalaznih-materialov/  [23. 8.2023]

Markelj, L. (2022). V Cekru na rinfuzo od hrane do čistil: prva »zero waste« trgovina na Dolenjskem. Dolenjski list, 73(17), str. 20

Recikel. Kaj je embalaža?. Pridobljeno na https://recikel.si/embalaza/kaj-je-embalaza/ [23. 8. 2023]

Rifuzl. O Rifuzlu. Pridobljeno na: https://rifuzl.si/o-rifuzlu/ [24. 8. 2023]

Yuan,    L.    Y.    (2015).    A    CASE   FOR   PACKAGING-FREE    DESIGN:   ORIGINAL UNVERPACKT,     BERLIN'S     ZERO-WASTE    GROCERY    STORE.    Pridobljeno    na https://thisismold.com/space/interiors/original-unverpackt-berlins-zero-waste-grocery-store [22. 8. 2023]

POVZETEK

Ob konstantnem razvoju tehnologije smo v preteklih letih doživeli velik vzpon na področju umetne inteligence. Umetna inteligenca je razmeroma mlado področje računalništva, saj se je njeno raziskovanje začelo v drugi polovici dvajsetega stoletja. Njen vpliv je viden že v zdravstvu, gradbeništvu, prozivodnji industriji, izobraževanju itd. V raziskavi nas je zanimalo, kje se zaposleni na različnih delovnih mestih v Sloveniji srečujejo z umetno inteligenco, kakšen odnos imajo do nje in njihove napovedi o uporabi umetne inteligence v prihodnosti. V ta namen smo izvedli strukturiran intervju z zaposlenimi na različnih področjih, od katerih smo izvedeli, da jih večina aktivno ne uporablja umetne inteligence na delovnem mestu. Glede njene uporabe v prihodnosti se pri nekaterih pojavljajo pomisleki, medtem ko bi ji drugi bili pripravljeni popolnoma zaupati.

Ključne besede: umetna inteligenca, strojno učenje, nevronska mreža, Turingov test, inovacije

ABSTRACT

With the constant development of technology, we have seen a huge upsurge in the field of artificial intelligence in recent years. Artificial intelligence is a relatively young field in computer science, with research starting in the second half of the 20th century. Its impact is already visible in healthcare, construction, manufacturing, education, etc. In our research, we were interested where employees in different workplaces in Slovenia encounter artificial intelligence, what their attitudes towards it are and their predictions about the use of artificial intelligence in the future. To this end, we conducted structured interviews with employees in different areas, from whom we learned that most of them do not actively use artificial intelligence in the workplace. Some have concerns about its future use, while others would be willing to trust it completely.

Key words: artificial intelligence, machine learning, neural network, the Turing test, innovations

KAJ JE UMETNA INTELIGENCA?

Umetna inteligenca (UI) je področje računalništva, ki je povezano s psihologijo, nevrologijo, matematiko, logiko, filozofijo in drugimi vedami. Je metoda, ki se nanaša na sistem ali stroj, ki posnema človeško inteligenco za izvajanje funkcij v resničnem svetu. UI omogoča sistemom, da se s pomočjo podatkov usposobijo, razmišljajo in se učijo iz izkušenj za reševanje problemov. Za ustanovitelje tega področja veljajo Alan Turing, Allen Newell, Herbert A. Simon, John McCarthy in Marvin Minsky. John McCarthyjeva definicija UI je: “znanost in tehnika izdelave inteligentnih strojev, zlasti inteligentnih računalniških programov”. Že več let pred to definicijo je rojstvo pogovora o UI zaznamovalo delo Alana Turinga “Computing Machinery and Intelligence”, v katerem si je postavil vprašanje: “Ali lahko stroji mislijo?”. Marvin Minsky je UI definiral kot znanost, ki poskuša ustvariti stroje tako inteligentne, kot so ljudje. Za UI torej obstaja več definicij. Stuart Russell in Peter Norvig, avtorja dela “Artificial Intelligence: A Modern Approach” sta jih razdelila v štiri kategorije, v katerih se računalniški sistemi razlikujejo glede na racionalnost, razmišljanje ali vedenje. Opisala sta človeški pristop, pod katerega se štejejo sistemi, ki razmišljajo ali se vedejo kot ljudje, ter idealen pristop, ki obsega sisteme, ki razmišljajo ali se vedejo racionalno. Človeški pristop predstavlja izkustveno znanost, saj vključujejo hipoteze in eksperimentalne potrditve, idealen pristop vključuje matematiko ininženirstvo (Guid in Strnad, 2007; Saranya, 2023; McCarthy, 2007; IBM; Kovač, 2011).

Cilji UI so (Kovač, 2011):

• razvoj naprav, ki se obnašajo, kot da bi razpolagale z inteligenco,
• izdelati stroj, ki posnema človeško razmišljanje, ima čustva in zavest,
• razumeti principe delovanja inteligence, kar bi vodilo v boljše razumevanje človeka.

UI se deli na dva nivoja, in sicer šibka in močna UI. Šibka oziroma ozka UI je usposobljena in osredotočena na opravljanje določenih nalog. Deluje le v okviru pravil, ki so ji bila zastavljena, vendar ne more delovati preko njih, rečemo lahko, da simulira človeško obnašanje na osnovi določenih parametrov. Ta vrsta UI poganja večino UI, ki nas danes obdaja. Primer take inteligence so Appleova Siri, Amazonova Alexa in tudi avtonomna in polavtonomna vozila. Močna UI se deli še naprej na splošno UI in umetno superinteligenco. Splošna UI je teoretična oblika inteligence, s katero bi stroji posnemali človeško inteligenco, imela bi samozavedajočo se zavest, ki bi bila sposobna reševanja problemov, učenja in načrtovanja prihodnosti. Umetna super inteligenca bi presegla inteligenco in sposobnosti človeških možganov. Vendar je tudi ta oblika danes še povsem teoretična in zanjo ni praktičnih primerov, kar pa ne pomeni, da raziskovalci UI ne raziskujejo tudi njenega razvoja. Dober primer takšne inteligence je nadčloveški računalniški asistent HAL iz znanstvenofantastičnega filma “2001: A Space Odyssey” (IBM).

Z UI sta tesno povezana strojno in globoko učenje. Strojno učenje je podpodročje UI, ki pomeni pridobivanje znanja na podlagi izkušenj. Osredotoča se na ustvarjanje algoritmov, ki se lahko učijo iz danih podatkov in sprejemajo odločitve na podlagi vzorcev, ki jih zaznajo v teh podatkih. Vendar ti pametni sistemi, v primeru napačne oziroma nezaželene odločitve, potrebujejo posredovanje ljudi, ki jih usmerijo do “pravilne” rešitve. Strojno učenje je sestavljeno iz naborov podatkov, funkcij in algoritmov. Nabori podatkov so potrebni za usposabljanje programov strojnega učenja, da oblikujejo vzorce in korelacije. Takšni nabori vključujejo besedila, slike, številke in druge oblike podatkov. Funkcije, poudarjajo dele podatkov, na katere se mora program osredotočiti. Izbira pravih funkcij je zato ključnega pomena pri usposabljanju programske opreme, če želimo, da sprejema prave odločitve. Algoritmi so metode za analizo podatkov. Poznamo tri vrste strojnega učenja: nenadzorovano, okrepčevalno in nadzorovano učenje. Strojno učenje se uporablja za napovedovanje prometa v navigacijskih sistemih, v socialnih omrežjih in za filtriranje nezaželenih elektronskih sporočil. Globoko učenje je podskupina strojnega učenja, ki za obdelavo podatkov skozi številne plasti algoritmov z uporabo umetne nevronske mreže dosega natančne odločitve. Algoritmi globokega učenja običajno uporabljajo tri ali več plasti v nevronski mreži, zaradi česar ta sistem učenja ne potrebuje posredovanja ljudi, da se uči iz napak. Umetna nevronska mreža je naprava, ki je narejena po vzoru človeških možganov in sestavljena iz vhodnih podatkov, uteži, pristranskosti, aktivacijskih funkcij in izhodnih rezultatov. Vsaka plast nevronske mreže vsebuje umetne nevrone, skozi katere prehajajo podatki. Ti nevroni imajo vgrajeno pristranskost. Ko se podatki vnašajo, se prenašajo po plasteh preko obteženih kanalov. Ko podatki dosežejo nevrone, se njihova obtežena vrednost združi s pristranskostjo in se uporabi v aktivacijski funkciji. Glede na rezultat funkcije se lahko nevron aktivira ali pa ne. Če je nevron aktiviran, se informacija prenese v naslednjo plast. Če pa ni aktiviran, se informacije ne prenesejo v naslednjo plast. Ta postopek se ponavlja po plasteh, dokler ni izdelan izhodni rezultat. Globoko učenje se uporablja za računalniške programe, samovozeča vozila in virtualne osebne asistente. Edine omejitve, ki nastopijo pri učenju, so potreba po veliki količini informacij, ogromna računalniška moč in čas (Singapore Computer Society, 2020; Kovač, 2011; Ploj, 2020).

PRELOMNICE V RAZVOJU UMETNE INTELIGENCE

Prve ideje o UI segajo vse do leta 700 pred našim štetjem, v antično Grčijo, kjer nas pesnik Heziod seznani z eno od najzgodnejših zamisli o robotu. Mit opiše Talosa kot ogromnega bronastega robota, ki ga je zgradil grški bog izumiteljstva in kovaštva in je bil nato pooblaščen za zaščito otoka Krete (IBM; Shashkevich, 2019). Francoski matematik in izumitelj Blaise Pascal je leta 1642 izumil prvi mehanski računski stroj. V prvi polovici 19. stoletja sta Charles Babbage in Ada Loveiace ustvarila prvo konstrukcijo za programljive stroje (Woodruff et al., 2019).

Raziskave o UI so se pričele po drugi svetovni vojni, ko je več ljudi samostojno začelo z delom in raziskovanjem inteligentnih strojev. Angleški matematik Alan Turing je bil med prvimi. Leta 1947 je imel na to temo predavanje, leta 1950 pa je objavil delo z naslovom “Computing Machinery an Intelligence”, v katerem odgovori na vprašanje, ali lahko stroji mislijo in razpravlja o pogojih, ki so potrebni, da se lahko stroj obravnava za inteligentnega. Menil je, da lahko stroj obravnavamo kot inteligentni, če se lahko dobro obveščenemu opazovalcu uspešno pretvarja, da je človek. V ta namen je v svojem delu predstavil test, imenovan Turingov test, s katerim ugotavlja, ali je računalnik zmožen enake inteligence kakor človek. Test poteka tako, da je opazovalec oziroma ocenjevalec preko teleprinterja vključen v pogovor z osebo in s strojem, ne da bi ju videl ali slišal. Njegova naloga je, da ugotovi, s kom se pogovarja. Naloga osebe in stroja je enaka, in sicer da prepričata opazovalca, da sta resnični osebi in da je drugi stroj. Če lahko stroj poda odgovore, ki se ne razlikujejo od človeških, tako da ocenjevalec ne more zanesljivo ugotoviti, kateri so človeški in kateri ne, potem je stroj uspešno opravi Turingov test. Se pa pri tem pojavi težava, saj lahko stroj obravnavamo kot inteligentnega, tudi če ne zmore dovolj dobro imitirati ljudi (IBM; McCarthy, 2007; Vorobiev in Samsonovich, 2018).

Leta 1956 je v Dartmouthu potekala znanstvena konferenca o UI v Dartmouthu. Na njej je John McCarthy iznašel izraz “umetna inteligenca” in skupaj z drugimi znanstveniki razpravljal o tem, ali je možno človeško inteligenco opisati tako podrobno, da bi jo lahko posnemal stroj. Istega leta so Allen Newell, J. C. Shaw In Herbert Simon ustvarili program Logic Theorist, ki je prvi delujoči program UI. Dokazoval je trditve iz Whiteheadovega in Russellovega dela “Principia Mathematica”. In sicer ta program velja za enega izmed prvih, ki so bili sposobni simulirati nekatere vidike sposobnosti ljudi za reševanje kompleksnih problemov. Osnovna načela, programa Logic Theorist, so (IBM; Kovač, 2011; Gugerty, 2006; Ploj, 2020):

• mišljenje se razume kot obdelava simbolov v kratko- in dolgoročnem spominu,
• simboli prenašajo informacije in hierarhično predstavljajo znanje,
• kompleksni problemi se rešujejo z uporabo hevristik, ki so dokaj učinkovite, vendar ne zagotavljajo rešitve,
• program deluje vzvratno od trditve, ki jo je potrebno dokazati, z uporabo hevristike, s čimer ustvarja veljavne sklepe, dokler ne doseže aksioma.

Po izumu Turingovega testa so računalničarji začeli razvijati programsko opremo, ki ljudem omogoča interakcijo z računalnikom v naravnem jeziku. Prvi takšen program je bil ELIZA, zasnovan leta 1965. Računalnik lahko bere sporočila, napisana s pisalnim strojem in nato odgovori z uporabo enakega instrumenta (Weizenbaum, 1966).

Leta 1958 je John McCarthy definiral visokonivojski jezik lisp, ki je postal prevladujoči jezik UI. Istega leta je bil razkrit nov izum, in sicer računalnik, ki se je bil po petdesetih poskusih zmožen naučiti razlikovati med kartami, ki so bile označene na levi in kartami, označenimi na desni strani. Bil je prva demonstracija perceptrona, ki ga je ustvaril Frank Rosenblatt. Perceptron je enoplastna nevronska mreža in algoritem, ki razvršča podatke v dve možni kategoriji. Nevronsko omrežje najprej naredi napoved, na primer levo ali desno, ali pes ali mačka in če naredi napako, se prilagodi tako, da naslednjič naredi bolj utemeljeno napoved. Računalničar Marvin Minsky, ki je bil skeptičen o delu Franka Rosenblatta, je leta 1969, skupaj s Seymourom Papertom objavil knjigo z naslovom “Perceptrons”, ki je napadla Rosenblattovo delo. Knjiga je postala prelomno delo o nevronski omrežjih in za nekaj časa tudi argument proti prihodnjim raziskovanjem nevronskih omrežij (IBM; Lefkowitz, 2019; Guid in Strnad, 2007).

Sledilo je obdobje, v katerem je bilo pomanjkanje interesa in sredstev za nadaljnji razvoj UI. To obdobje se imenuje tudi “zima umetne inteligence”. V osemdesetih letih dvajsetega stoletja je prišlo do ponovnih inovacij na tem področju. V aplikacijah UI so se vse pogosteje uporabljale nevronske mreže, ki so za usposabljanje uporabljale algoritem povratnega širjenja. Poleg tega je Edward Feigenbaum ustvaril ekspertne sisteme. To so računalniška programska orodja, ki rešujejo probleme ekspertov. Sistemi imajo sposobnosti sklepanja in presojanja, so sposobni delovati pri nezanesljivih in nepopolnih podatkih ter predlagane rešitve tudi razlagati (IBM; Woodruff et al., 2019; Kovač, 2011).

Leta 1997 je IBM-ov računalniški program Deep Blue v šahovskem dvoboju premagal tedanjega svetovnega šahovskega prvaka Garryja Kasparova. Igrala sta šest partij, od katerih je eno zmagal šahovski prvak Kasparov, dve je zmagal Deep Blue in tri so ostale neodločene. Program je imel pomemben vpliv na računalništvo v različnih panogah. Te raziskave so razvijalcem omogočile vpogled v načine, kako bi lahko zasnovali računalnike, za učinkovitejše reševanje kompleksnih problemov tudi na drugih področjih, z uporabo poglobljenega znanja za analizo večjega števila možnih rešitev (IBM). Leta 2007 se je podjetje IBM Research razglasilo za največje izzivalce v igri Jeopardy!. To je kviz, pri katerem so tekmovalcem dani namigi, na katere morajo odgovoriti v obliki vprašanj. Štiri leta kasneje je IBM-ov računalniški sistem za odgovarjanje na vprašanja, z imenom “Watson” premagal najvišje uvrščena tekmovalca igre. Watsonovo glavno pravilo delovanja je, da preučuje gesla v namigu in hkrati išče sorodne izraze kot odgovore, kar ima pri igri Jeopardy!, v primerjavi s človeškimi igralci svoje prednosti in slabosti. Ker sistem težko razume kontekste namigov in je sprogramiran tako, da bo ustvaril rezultat šele, ko je prepričan, da je odgovor pravilen, se odziva počasneje kot ljudje, vendar je pri odgovorih bolj natančen. Watson je torej zmožen najti odgovore, zaklenjene v velikih količinah podatkov. Ob tem je zmožen tudi sklepanja, zato se lahko uporablja kot pomoč pri financah, znanstvenih raziskavah, zdravstvu in pri revoluciji živilske industrije (Albert et al., 2020; Yahr, 2023).

V letu 2015 je skupina znanstvenikov predstavila sistem za prepoznavanje slik, “Deep Image”, ki je bil ustvarjen z uporabo globokega učenja. Ključni sestavni deli sistema so visoko optimiziran vzporedenalgoritem, ki uporablja nove strategije za delitev podatkov in komunikacijo, nov pristop za razširitev podatkov, uporabo slik visokih ločljivosti in superračunalnik Minwa, ki uporablja posebno vrsto globoke nevronske mreže, imenovano konvolucijska nevronska mreža, in je namenjen globokemu učenju (IBM; Wu et al., 2015).

Leta 2016 je DeepMindov AlphaGo program, premagal svetovnega prvaka igre Go. Go je strateška namizna igra, ki izvira iz Daljnega vzhoda. Zmaga je postala mejnik na področju UI, saj je bilo od takrat naprej okrepitveno učenje, ki je osrednja tehnika tega programa, deležno velike pozornosti in je prineslo plodne rezultate tako v teoriji kot v njenih aplikacijah (IBM; Tang et al., 2017).

V zadnjih letih smo priča porastu velikih jezikovnih modelov, kot je ChatGPT, ki so zmožni ustvarjati besedilo v naravnem jeziku in dialog, ki se ga pogosto ne da razločiti od človeškega. S temi novimi praksami UI je mogoče modele globokega učenja predhodno usposobiti na velikih količinah neobdelanih in neoznačenih podatkov (IBM; Pavlick, 2023).

UPORABA UMETNE INTELIGENCE

UI postaja vedno bolj pomembna v različnih panogah, saj njena uporabnost omogoča napredek in inovacije, ki krepijo učinkovitost in produktivnost le-teh. V nadaljevanju je opisana uporaba in inovacije v tehnologiji UI na nekaterih področjih.

Tehnologije UI so napovedale novo dobo v financah, saj so spodbudile inovacije na področju trgovanja, upravljanja tveganj, odkrivanja goljufij, storitev za stranke in na številnih drugih področjih. Prinesle so tudi pomembne spremembe poslovnih modelov, poslovanja in storitev. Danes finančne institucije izkoriščajo te napredne tehnologije za pridobivanje vpogledov, avtomatizacijo procesov in izboljšanje odločanja. Kljub velikemu potencialu UI se z njeno uporabo v financah pojavijo različni izzivi. Na primer, pomembno vprašanje se pojavlja v zvezi s preglednostjo in razumljivostjo sprejemanja odločitev z UI, kar se opisuje kot problem "črne skrinjice". Ta izraz se nanaša na težave pri razumevanju, kako zapleteni modeli UI in strojnega učenja prihajajo do svojih odločitev. Nepreglednost in nerazumljivost predstavljata velike etične, pravne in praktične izzive, zlasti v tako regulirani in tveganju naklonjeni panogi, kot so finance. Za razreševanje problemov, se je v panogi pojavila razložljiva UI, ki da ljudem boljše razumevanje o postopku odločanja UI in s tem pozitivno vpliva na zaupanje, skladnost, obvladovanje tveganj in zadovoljstvo strank (Quinn, 2023).

Aplikacije UI se v prometu razvijajo in izvajajo na različne načine. Uporabljajo se lahko pri načrtovanju, oblikovanju in nadzoru struktur prometnega omrežja. To vključuje boljšo uporabo modelov za napovedovanje in zaznavanje, katerih cilj je boljše napovedovanje obsega prometa, ter zaznavanje prometnih razmer in incidentov na cestah. UI omogoča izboljšanje javnega prometa, tako da optimizira pot, zagotavlja varnejšo pot in vozila, zmanjšuje stroške potovanj, ter olajšuje izkušnje uporabnikov. Obetavna uporaba UI v transportu je njena uporaba pri avtonomnih vozilih. To so vozila, ki se lahko premikajo brez podpore in vodenja človeškega voznika, s čimer bi lahko potencialno zmanjšali število prometnih nesreč v prometu. Cilji uporabe UI na področju prometa so torej premagovati izzive naraščajočega povpraševanja po potovanjih, zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida in drugih škodljivih plinov, omejevanje degradacije okolja in izboljšanje varnosti (Abduljabbar et al., 2019).

Z uvedbo metod in strojev, ki jih poganja UI, so se v kmetijski in živilski industriji spremenile metode pobiranja, gojenja, pridelave in predelave pridelkov. Danes računalniki niso sposobni prikazovati samo slik hrane, temveč jo lahko tudi prepoznajo, razkrijejo hranilno vrednost in sestavine. V kmetijstvu kombinacija računalniškega vida (podpodročje UI, ki se osredotoča na razvoj avtonomnih sistemov za posnemanje nalog, ki jih opravlja človeški vidni sistem) in robotike (področje, ki se ukvarja z načrtovanjem, izdelavo in delovanjem robotov) kmetom omogoča pregledovati zemljišča. Tako lahko zaznavajo, ocenjujejo in nadzirajo rodovitnost tal, stopnjo vlažnosti zemlje, rast pridelka in omejujejo širjenje morebitnih bolezni poljščin. Robotika pomembno vpliva tudi na rejenje živine, pomaga pri krmiljenju živali in pri pridobivanju njihovih produktov (Kakani et al., 2020; Alsakka et al., 2022; Rayhan, 2023).

Prilagajanje in inovacije so za proizvodno industrijo izredno pomembne. Ta razvoj bi moral z uporabo novih tehnologij, med njimi tudi UI ob zmanjšanju stroškov voditi k trajnostni in kvalitetni proizvodnji. V ta namen so se v industriji že uveljavile številne tehnike, ki temeljijo na UI, kot je strojno učenje, ki velja za gonilno silo revolucije pametnih tovarn. UI je lahko v proizvodnji industriji koristna za optimizacijo energetskih virov, v logistiki, upravljanju dobavne verige, ravnanju z odpadki itd. Napredek na področju inteligentne robotike prinaša novo generacijo programabilnih, senzorsko interaktivnih, računalniško krmiljenih strojev, ki lahko delujejo pod nadzorom človeka ali samostojno na podlagi zaznanih informacij. Njihova uporaba v proizvodnji povečuje produktivnost, varnost in kakovost (Cioffi et al., 2020; Kim et al., 2021; Gruver, 1994).

V gradbeništvu se študije UI osredotočajo na vzdrževanje in upravljanje konstrukcij ter optimizacijo načrtovanja. Tehnologije masovnih podatkov in globoko učenje se uspešno uporabljajo v različnih vidikih gradbeništva. Tehnologije masovnih podatkov se najpogosteje uporabljajo pri vzdrževanju konstrukcij. Z razvojem računalniškega vida, ki temelji na globokem učenju, se je spremljanje stanja konstrukcije močno izboljšalo. Vendar je globinsko učenje v drugih vidikih gradbeništva doseglo le malo prebojev (Huang et al., 2019).

UI se v izobraževanju nanaša na uporabo tehnologij UI, kot sta strojno učenje in obdelava naravnega jezika, za izboljšanje učnih izkušenj. Izobraževalcem omogoča prilagajanje učenja za vsakega učenca, kar lahko privede do boljših rezultatov učencev, saj se lahko učijo v svojem tempu in na način, ki ustreza njihovemu učnemu slogu. Vendar so z uporabo UI v izobraževanju povezani tudi izzivi. Mednje prištevamo zasebnost in varnost, pomanjkanje zaupanja, stroške in morebitne pristranskosti. Kljub temu ima UI zmožnost revolucionirati način učenja in poučevanja, ki bi postal bolj personaliziran, zanimiv in učinkovit (Harry, 2023).

UI skupaj z vse večjo razpoložljivostjo zdravstvenih podatkov in hitrega napredovanja analitičnih tehnik prinaša spremembe tudi v zdravstvu. Področja v medicinskih znanostih, ki jo uporabljajo, so radiološka tehnologija (terapevtska in diagnostična), robotske operacije, odkrivanje in testiranje zdravil, ter za zdravljenje raka in drugih bolezni. UI se v zdravstvu uporablja za diagnosticiranje bolezni in zdravljenje. Lahko tudi pomaga pri napovedovanju izida in ocene diagnoze. S tem olajšuje delo strokovnjakov v zdravstvenem sistemu, pripomore k zmanjševanju diagnostičnih in terapevtskih napak, ki so v človeški klinični praksi neizogibne. Danes ima pomembno vlogo v nevrologiji, kardiologiji in ortopedskih operacijah. Nevrološke bolezni in kakršne koli poškodbe živčnega sistema, lahko pacientom odvzamejo del zmožnosti govorjenja, gibanja in sposobnosti razmišljanja. Z uporabo možgansko-računalniških vmesnikov bi lahko drastično izboljšali kakovost življenja bolnikov z amiotrofično lateralno sklerozo, možgansko kapjo in tistih, ki so utrpeli poškodbo hrbtenjače. Uporaba magnetne resonance, računalniške tomografije, radioterapije in številnih drugih metod je tudi del UI (Khurana, 2023).

MNENJE ZAPOSLENIH O UMETNI INTELIGENCI

Z vprašanji o uporabi UI na delovnem mestu, odnosu zaposlenih do nje in o prihodnosti UI, smo se obrnili na več slovenskih podjetij in ustanov. Podatke o tem smo pridobili preko intervjujev z arhitektom, direktorjem podjetja, učiteljico, vodjo marketinga in elektroinženirjem.

Večina ljudi na svojem delovnem mestu nehote uporablja UI. Njene uporabe se je namreč težko zavedati, saj sta že samo iskanje v spletnih brskalnikih ali uporaba osebnih asistentov dejanji, v katere je vpletena UI. Kljub možni aktivni uporabi tehnologij UI na njihovem področju jih veliko zaposlenih še ne uporablja. Aplikacije UI so na številnih področjih namreč še v začetnem stadiju, zato jim zaposleni ne zaupajo popolnoma. Kljub nezaupanju uporabe UI na njihovem delovnem mestu tako danes kot tudi v bližnji prihodnosti, gledajo na razvoj te tehnologije z odprto miselnostjo in so pripravljeni spremeniti svoje stališče glede uporabe, ko se bo tehnologija izkazala in učinkovito dokazala. Posamezniki, ki zaupajo UI, verjamejo, da lahko prinaša veliko koristi in olajša izvajanje nalog. Pri njeni uporabi pa ostajajo pozorni in previdni ter upoštevajo morebitne omejitve in etična vprašanja. Uporabljajo jo kot pomoč pri opravljanju enostavnejših in pri ponavljajočih se nalogah. Te naloge so z njeno pomočjo izvedene hitreje in učinkovitejše, s čimer se izboljša celoten delovni proces. Pri zahtevnejših nalogah se zaposleni zanašajo na svoja znanja, spretnosti in izkušnje. Uporaba UI je poleg zaupanja, odvisna tudi od delovnega mesta in nalog, ki jih opravlja posameznik.

Kot se je izkazalo iz pogovorov, so ljudje danes in v bližnji prihodnosti na svojih delovnih mestih nenadomestljivi. Še posebej tam, kjer je potrebna kreativnost, kritično razmišljanje, urejanje medsebojnih odnosov in odločanje na višji ravni, saj so tu pomembne človeške izkušnje, razmišljanje ter intuicija, ki jih UI ne more povsem nadomestiti. Zato je človeški vidik v teh situacijah še vedno ključen, saj odločitve pogosto temeljijo na različnih kontekstih, čustvih in etičnih vidikih. Kljub temu lahko tehnologije UI prevzamejo izvajanje določenih nalog, predvsem tistih, ki so rutinske in ne zahtevajo kritičnega razmišljanja.

Zaposleni napovedujejo, da bo možno v daljni prihodnosti z razvojem UI večino rutinskih opravil in tudi bolj zapletene procese zaupati tej tehnologiji, saj bo omogočila hitrejšo obdelavo podatkov, večjo natančnost in boljšo učinkovitost. Menijo, da bo v večini poklicev nadomestila potrebo po živi delovni sili, kar bo na neki način prizadelo posameznike. Hkrati pa bo odpirala nova vrata, saj bo uvedba novih, neznanih tehnologij ustvarila potrebo po novih veščinah in znanjih. Vsekakor bo prišlo do prilagajanja na nove tehnologije, saj se lahko podjetjem in zaposlenim, ki ne bodo vključevali UI v svoje delovanje lahko zgodi, da začnejo zaostajati za tistimi, ki bodo sprejeli tehnološke inovacije. Se pa bodo seveda z razvojem UI pojavili etični izzivi, ki jih bo potrebno pred uporabo tehnologije UI na takšni stopnji ustrezno razrešiti.

V prihodnosti bo ključno premagati morebitne pomisleke in strahove glede uporabe UI. S pravilno izobraženimi in ozaveščenimi uporabniki bomo lahko izkoristili vse prednosti te tehnologije in ustvarili odgovorno in etično uporabo, ki bo prinašala pozitivne učinke na številnih področjih ter na družbo kot celoto.

POVZETKI IN ZAKLJUČEK

UI predstavlja vejo računalništva, ki združuje znanje iz psihologije, nevrologije, matematike, logike, filozofije in drugih področij. Gre za metodo, ki strojem in sistemom omogoča, da posnemajo človeško inteligenco za izvajanje nalog v resničnem svetu. Skozi zgodovino se je UI iz teoretičnih konceptov razvila v vplivno tehnologijo. Od začetnih idej v antični Grčiji do Turingovega testa, uporabe nevronske mreže in zmage računalnika nad svetovnim šahovskim prvakom, je UI dosegla pomembne mejnike. Njene tehnologije se danes uporabljajo na številnih področjih, s čimer se olajšuje delo ljudi, zmanjšuje število napak in izboljšuje kakovost življenja. Z izvedenimi intervjuji smo prišli do ugotovitev, da kljub nezaupanju tehnologijam UI, zaposleni v Sloveniji ohranjajo odprto miselnost za prihodnost te tehnologije. Verjamejo v njeno korist pri enostavnejših nalogah, vendar poudarjajo ključno vlogo človeškega razmišljanja, intuicije in odločanja v kompleksnih situacijah. Napovedujejo, da UI še nekaj časa ne bo uspela nadomestiti ljudi, vendar bo lahko prevzela rutinska opravila. Za uspešno prihodnost UI bo ključno premagati pomisleke in strahove ter zagotoviti izobraževanje in ozaveščanje uporabnikov za odgovorno in etično uporabo te tehnologije.

Članek Uporaba umetne inteligence na delovnem mestu je za bralce zanimiv, saj jim približa uporabo UI na različnih področjih. Nedvomno je članek zanimiv za vse tiste, ki imajo možnost na svojem delovnem mestu uporabljati tehnologije UI. Kot kaže, se bo njen razvoj nadaljeval še vrsto let. Njen napredek bo poleg novih priložnosti prinesel tudi številne izzive. Ravno tako je članek zanimiv za strokovnjake obravnavanega področja, saj je na enem mestu zbrana trenutna aktualna situacija in spoznanja s tega področja. Tema ostaja zanimiva za nadaljnja raziskovanja, spremljanje in primerjanje razvoja umetne inteligence.

VIRI

Guid, N., Strnad, D. (2007). Umetna inteligenca: učbenik. Maribor: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko.

Kovač, T. (2011). IT podpora menedžmentu. Celje: Fakulteta za komercialne in poslovne vede.

Ploj, B. (2020). Bionska umetna inteligenca: knjiga o napravah, ki se učijo in se samostojno odločajo, pri čemer lahko presežejo tudi človeštvo. Ptuj: Visoka šola.

Gugerty, L. (2006). Newell and Simon's Logic Theorist: Historical Background and Impact on Cognitive Modeling.                                                                         Pridobljeno                                                         na https://www.researchgate.net/publication/276216226_Newell_and_Simon's_Logic_Theorist_Historica l_Background_and_Impact_on_Cognitive_Modeling [22.7.2023].

Rajaraman, V. (2023). From ELIZA to ChatGPT: History of Human-Computer Conversation. Pridobljeno                                                                                                                                                   na:

https://www.researchgate.net/publication/371735147_From_ELIZA_to_ChatGPT_History_of_Human

-Computer_Conversation [23.7.2023].

Anlin, A., Divin, D., Praveenkumar, K. S. (2020). IBM Watson “The Game Changer Technology Innovation”.                                                                          Pridobljeno                                                       na: https://www.researchgate.net/publication/351993532_IBM_Watson_The_Game_Changer_Technolog y_Innovation [24.7.2023].

Pavlick,   E. (2023). Symbols and grounding in large language models.           Pridobljeno na: https://www.researchgate.net/publication/371306301_Symbols_and_grounding_in_large_language_m odels [25.7.2023].

Tang, Z., Shao, K., Zhao, D., Zhu, Y. H. (2017). Recent progress of deep reinforcement learning: from AlphaGo                                to                  AlphaGo                  Zero.                  Pridobljeno                  na: https://www.researchgate.net/publication/324686165_Recent_progress_of_deep_reinforcement_learni ngfrom_AlphaGo_to_AlphaGo_Zero [25.7.2023].

Wu, R., Yan, S., Shan, Y., Dang, Q., Sun, G. (2015). Deep Image: Scaling up Image Recognition. Pridobljeno na: https://arxiv.org/vc/arxiv/papers/1501/1501.02876v4.pdf [25.7.2023].

Yahr, E. (2023). Jeopardy!. Pridobljeno na: https://www.britannica.com/topic/Jeopardy-American- television-game-show [25.7.2023].

International Business Machines (IBM). Deep Blue. Pridobljeno na: https://www.ibm.com/ibm/history/ibm100/us/en/icons/deepblue/?mhsrc=ibmsearch_a&mhq=deep%20 blue [26.7.2023].

Lefkowitz, M. (2019). Professor’s perceptron paved the way for AI – 60 years too soon. Pridobljeno na: https://news.cornell.edu/stories/2019/09/professors-perceptron-paved-way-ai-60-years-too-soon [26.7.2023].

McCarthy,    J.    (2007).    What    is    artificial    intelligence?.    Pridobljeno    na:    https://www- formal.stanford.edu/jmc/whatisai.pdf [26.7.2023].

Shashkevich, A. (2019). Stanford researcher examines earliest concepts of artificial intelligence, robots in ancient myths. Pridobljeno na: https://news.stanford.edu/2019/02/28/ancient-myths-reveal-early- fantasies-artificial-life/ [26.7.2023].

Singapore Computer Society. (2020). Simplifying the difference: machine learning vs deep learning. Pridobljeno na: https://www.scs.org.sg/articles/machine-learning-vs-deep-learning [26.7.2023].

Vorobiev, I., Samsonovich, A. V. (2018). A Conceptually Different Approach to the Empirical Test of Alan Turing. Pridobljeno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1877050918300796 [26.7.2023].

Weizenbaum, J. (1966). ELIZA—a computer program for the study of natural language communication between man and machine. Pridobljeno na: https://dl.acm.org/doi/10.1145/365153.365168 [26.7.2023].

Woodruff, A., Barry, C., McDonald, Z. (2019). Intelligent machines. Pridobljeno na: https://qbi.uq.edu.au/files/40628/The-Brain-Intelligent-Machines-QBI-UQ.pdf [26.7.2023].

Khurana, B. (2023). AI in healthcare. Pridobljeno na: https://www.researchgate.net/publication/368954958_AI_in_healthcare [27.7.2023].

Quinn,   B.   (2023). Explaining AI in Finance:       Past, Present,    Prospects.   Pridobljeno na: https://www.researchgate.net/publication/371310593_Explaining_AI_in_Finance_Past_Present_Prosp ects [27.7.2023].

Abduljabbar, R., Dia, H., Liyanage, S., Bagloee, S. A. (2019). Applications of Artificial Intelligence in Transport: An Overview. Pridobljeno na: https://www.mdpi.com/2071-1050/11/1/189 [28.7.2023].

International Business Machines (IBM). What is artificial intelligence (AI)? Pridobljeno na: https://www.ibm.com/topics/artificial-intelligence [28.7.2023].

Rayhan, A. (2023). Artificial intelligence in robotics: from automation to autonomous systems. Pridobljeno na:

https://www.researchgate.net/publication/372589771_ARTIFICIAL_INTELLIGENCE_IN_ROBOTI CS_FROM_AUTOMATION_TO_AUTONOMOUS_SYSTEMS [28.7.2023].

Saranya, A., Subhashini, R. (2023). A systematic review of Explainable Artificial Intelligence models and applications: Recent developments and future trends. Pridobljeno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S277266222300070X [28.7.2023].

Alsakka, F., Assaf, S., El-Chami, I., Al-Hussein, M. (2022). Computer vision applications in offsite construction.                                                                           Pridobljeno                                                       na: https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0926580523002406 [29.7.2023].

Cioffi, R., Travaglioni, M., Piscitelli, G., Petrillo, A., De Felice, F. (2020). Artificial Intelligence and Machine Learning Applications in Smart Production: Progress, Trends, and Directions. Pridobljeno na: https://www.mdpi.com/2071-1050/12/2/492 [29.7.2023].

Gruver, W. A. (1994). Intelligent robotics in manufacturing, service, and rehabilitation: an overview. Pridobljeno na: https://ieeexplore.ieee.org/abstract/document/281602/authors#authors [29.7.2023].

Kakani, V., Nguyen, V. H., Kumar, B. P., Kim, H., Pasupuleti, V. R. (2020). A critical review on computer vision and artificial intelligence in food industry. Pridobljeno na: https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S2666154320300144 [29.7.2023].

Harry,        A.        (2023).        Role        of        AI        in        Education.        Pridobljeno        na: https://www.researchgate.net/publication/369545925_Role_of_AI_in_Education [30.7.2023].

Huang, Y., Li, J., Fu, J. (2019). Review on Application of Artificial Intelligence in Civil Engineering. Pridobljeno na:

https://cdn.techscience.cn/uploads/attached/file/20191219/20191219073913_87997.pdf  [30.7.2023].

POVZETEK

Električna vozila so enako praktična, kot klasična vozila, le da imajo električni pogon, kar je prijaznejše do okolja. Poleg tega imajo še veliko prednosti, ki jih predstavljamo v članku. Proučili smo tudi slabosti oziroma razlike. Trendi na področju prodaje vozil so zelo razvojno naravnani, kar vpliva na nakupne navade in odločitve potrošnikov pri nakupu električnih vozil. Hiter razvoj, novosti, prednosti in končni prihranki prepričujejo potrošnike v nakup električnih vozil. Odločitve slovenskih potrošnikov o nakupu električnih vozil so pogosto odvisne od različnih dejavnikov, med katerimi so ekonomski, okoljski in praktični vidiki. Na podlagi teoretičnih osnov in predstavitev električnih vozil smo izvedli raziskavo o nakupnih navadah Slovencev. Prišli smo do spoznanj, da so nakupne navade Slovencev podobne nakupnim navadam drugih narodov, saj so trendi ponudbe električnih vozil po svetu podobni. V današnjem času je zaznati povečanje prodaje oziroma nakupa električnih vozil, k čemur po mnenju udeležencev v raziskavi, pripomorejo državne subvencije.

Ključne besede: nakup, električno vozilo, subvencije

ABSTRACT

Electric vehicles are as practical as classic vehicles, except that they have an electric drive, which is environmentally more friendly. In addition, they have many advantages, which we present in the article. We also studied the weaknesses or differences. Trends in the field of vehicle sales are very development-oriented. It affects the purchasing habits and decisions of consumers when purchasing electric vehicles. Rapid development, innovations, advantages and ultimate savings convince consumers to buy electric vehicles. Decisions of Slovenian consumers about the purchase of electric vehicles often depend on various factors, among which are economic, environmental and practical aspects. Based on the theoretical foundations and the presentation of electric vehicles, we conducted research on the purchasing habits of Slovenians. We have come to the realization that the buying habits of Slovenians are similar to the buying habits of other nations, as the trends in the supply of electric vehicles around the world are similar. Nowadays, there is an increase in the sale or purchase of electric vehicles, which, according to the participants in the research, is helped by state subsidies.

Keywords: purchase, eclectic vehicle, subsidies

NAKUPNE NAVADE POTROŠNIKOV V DANAŠNJEM ČASU

Ko govorimo o definiciji potrošnika, s tem mislimo na osebo, ki ima vire (sredstva) in sposobnosti za nakup dobrin, s katerimi bo zadovoljila svoje potrebe ali potrebe svoje družine, za katere opravlja nakup. Potrošnik ni nujno tudi porabnik ali kupec. (Damjan in Možina, 1998) Nakupne navade potrošnikov nam pojasnjujejo, zakaj, kaj, kdaj in kako kupiti izdelek ali storitev. Popolno razumevanje navad potrošnikov ni mogoče, saj je zelo povezano z miselnostjo ljudi. Z nakupovanjem ljudje zadovoljujejo svoje potrebe, kar pomeni, da mora organizacija iz okolja zaznati potrebe potrošnikov, da jim lahko ponudi produkte, ki jih bodo zadovoljili. Poznavanje potreb je zelo pomembno za zaznavanje pomembnih priložnosti in nevarnosti iz okolja. Obnašanje potrošnikov je pomembno tudi pred in po nakupu. Poznavanje nakupnih navad in zgoraj naštetega je ključno za ustvarjanje in izbiro tržnih strategij organizacij. (Quazzafi, 2019)

Nakupno vedenje oziroma navade potrošnikov je vedenje v vseh fazah procesa nakupnega odločanja in se lahko med posameznimi potrošniki precej razlikuje. Zato je potrebno dobro poznati potrebe in želje potrošnikov, ki so jim dobrine namenjene. V ta namen tržniki raziskujejo, kaj potrošniki kupujejo, kdaj, kje in kako pogosto. Raziskujejo tudi, kdo nakupuje in kdo uporablja kupljene izdelke, kako kupuje in zakaj kupuje. (Vukasović, 2013) Poznavanje nakupnih navad je že od nekdaj predmet zanimanja tržnikov. Potrošnikove nakupne navade določajo., katere informacije so ključne pri odločitvi pri nakupu izdelka ali storitve. Mnoge študije tržnikom pomagajo razumeti, kako potrošniki razmišljajo, čutijo in izbirajo med alternativnimi ponudbami. (Madhavan in Chandrasekar, 2015)

Nakupne navade potrošnikov nam pojasnjujejo. zakaj, kaj, kdaj in kako kupiti izdelek. Popolno razumevanje nakupnih navad potrošnikov ni povsem mogoče, saj je zelo povezano z miselnostjo ljudi. Z nakupovanjem ljudje zadovoljujejo potrebe. Poznavanje potreb je zelo pomembno za zaznavanje pomembnih priložnosti in nevarnosti iz okolja. Obnašanje odjemalcev je pomembno tudi pred in po nakupu. Poznavanje nakupnih navad je ključno za ustvarjanje in izbiro marketinških strategij (Qazzafi, 2019). Kot je znano, je poznavanje nakupnih navad za tržnike zanimivo že od nekdaj. Potrošnikove nakupne navade določajo, katere informacije so ključne pri odločitvi za nakup izdelka. Mnoge študije tržnikom pomagajo razumeti, kako odjemalci razmišljajo, čutijo in izbirajo med raznimi alternativami izdelka in kako vplivajo okolje, družina, prodajalci in mnoga druga osebna obnašanja kupca. Na nakupne navade vpliva več dejavnikov, kot so kulturni, socialni, osebni in psihološki. Večine teh dejavnikov ni mogoče nadzirati, vendar jih je potrebno vseeno upoštevati, v kolikor želimo razumeti kompleksno vedenje odjemalcev. (Madhavan in Chandrasekar, 2015) Nakupne navade se skozi čas spreminjajo glede na različne dejavnike, vključno s ponudbo izdelkov in storitev. Spremembe nakupnih navad potrošnikov so pogosto odziv na spremembe v ponudbi, ki vključuje različne vidike. Potrošniki so občutljivi na cene izdelkov in storitev. Znižanje cen ali ponudba popustov in promocij lahko spodbudi povečano povpraševanje. Nasprotno pa lahko višje cene odvrnejo potrošnike. Potrošniki se pogosto odločajo za izdelke in storitve na podlagi njihove kakovosti. Če se kakovost izdelka ali storitve izboljša, lahko le-to pritegne več strank. Slaba kakovost pa lahko vodi v izgubo strank. Široka izbira izdelkov in storitev potrošnikom omogoča, da izberejo tisto, kar najbolje ustreza njihovim potrebam in željam. Povečanje raznolikosti ponudbe lahko pritegne več različnih strank. Potrošnike pogosto privlačijo inovativni izdelki in storitve, ki rešujejo njihove težave ali izboljšujejo njihovo izkušnjo. Inovacije lahko spremenijo nakupne navade potrošnikov. Potrošniki pogosto iščejo najboljšo vrednost za svoj denar. To pomeni, da niso nujno najcenejši izdelki najprivlačnejši, temveč so tisti, ki ponujajo najboljše razmerje med ceno in kakovostjo. Ključnega pomena je tudi dostopnost izdelkov in storitev. Če izdelek ali storitev ni enostavno dosegljiva, se lahko potrošniki odločijo za alternativne možnosti. Vedno več potrošnikov se zaveda okoljskih vplivov svojih nakupnih odločitev. Zato so pripravljeni izbirati izdelke in storitve, ki so bolj okolju prijazni. Tudi vpliv družbenih medijev in priporočil drugih ljudi lahko vpliva na nakupne odločitve. Pozitivne ocene in priporočila lahko povečajo zaupanje potrošnikov v izdelek ali storitev. Spremembe v družbi, gospodarstvu, tehnologiji ali dogodki, kot so pandemije, lahko povzročijo spremembe v nakupnih navadah potrošnikov. Vsak potrošnik ima svoje osebne okuse in preference. Le-to lahko nedvomno vpliva na izbiro izdelkov in storitev, ki jih kupujejo. Kompleksne nakupne odločitve so spodbujene s strani motivov, ki so ključnega pomena za posameznika in njegovo samopodobo. Izdelki, ki jih kupimo redko, kot sta hiša ali vozilo, potrebujejo precejšnji razmislek, preden se za nakup dejansko odločimo. Potrošnik se za nakup zelo zavzame, saj je izdelek drag, nakup izdelka pa največkrat tvegan. (Lautiainen, 2015)

Proučili smo trende, ki jih je zadnje obdobje prineslo na trg oziroma v prodajo električnih vozil. Pandemija koronavirusa je povzročila skok cen vozil tako rekoč brez primere. Ko je pomanjkanje čipov oviralo industrijo, so proizvajalci avtomobilov omejili polprevodnike in jih vgradili predvsem v svoje najdonosnejše in najdražje modele. Milijoni cenovno dostopnih vozil, tistih, ki so dostopni večini kupcev novih vozil, nikoli niso bili izdelani. A kljub temu da so cene vozil v letu 2023 blizu rekordnih vrednosti, bodo morda kmalu na dosegu boljše ponudbe. Proizvajalci električnih vozil namreč počasi znižujejo cene, kar se odraža v celotni konkurenci. Nove subvencije kažejo spodbude za nakup, čeprav so omejitve oziroma pogoji za pridobitev zelo zahtevni. Proizvajalci električnih vozil bodo do konca leta 2023 izdali nove, povsem električne, modele. (Coren, 2023)

O ELEKTRIČNIH VOZILIH

Zgodovina električnih vozil sega na začetek 20. stoletja, njihov razvoj pa se prepisuje različnim inovatorjem. Električna vozila niso povzročala onesnaževanja, poleg tega so bila lažja za upravljanje, ni bilo potrebno menjati prestave in ni bilo potrebno vrteti zagonske ročice. Hitrost električnih vozil je takrat dosegala dobrih 160 km/h, hrup in vibracije so bile minimalne. Zaradi svojega zanimivega zunanjega videza so bili mnogi navdušeni nad njimi, vendar je prav videz pripomogel k dolgim dobavnim rokom. Čeprav so mnogi evropski raziskovalci proučevali delovanje električnih vozil do leta 1830, je bilo štirideset let pozneje prvo uporabno oziroma delujoče električno vozilo narejeno v Združenih državah Amerike. Tam so postali tako priljubljeni, da je bila tretjina vseh vozil v New Yorku električnih. Prvo električno vozilo je bilo pravzaprav predelano iz vagona, imelo je 6 sedežev in dosegalo hitrost do 23 km/h. Zaradi hitre prodornosti in prednosti pred bencinsko konkurenco so takrat dobila električna vozila vzdevek

»vozila prihodnosti« (Priman, 2018).

V sedanjem času imajo električna vozila veliko prednosti, saj lahko za njihovo polnjenje in pridobivanje elektrike uporabimo obnovljive vire, kot so voda, veter in sonce. Temeljijo na zmanjšanju ogljičnega odtisa in posledično vplivajo na izboljšanje kakovosti zraka. Električna vozila oddajajo mnogo manj hrupa, kar tudi pripomore k ohranjanju okolja (Gen-I, 2019). Poleg naštetih prednosti, Gelmanova et al. (2018) navaja manjšo porabo v primerjavi z avtomobili na notranje izgorevanje, manjše stroške prevoza, subvencije ob nakupu, visoke in enakomerne pospeške, preprosto uporabo in možnost polnjenja doma. Tratnjek (2022) med prednosti prišteva manjši vpliv na okolje, nižje stroške vzdrževanja in možnosti dodatnih ugodnosti, kot so brezplačna parkirišča v mestnih središčih in brezplačno polnjenje. Po njegovem mnenju so na splošno električna vozila dražja od običajnih (klasičnih), za spodbujanje nakupa le-teh pa posamezne države, kot je tudi Slovenija, nudijo subvencije ob nakupu.

Ob vseh prednostih ne smemo pozabiti na omejitve, in sicer jih imajo električna vozila tudi nekaj (Matthews et. Al, 2017). Med omejitve prištevamo omejeno življenjsko dobo baterije, visoko prodajno ceno vozila, dolgotrajen proces polnjenja, slabo infrastrukturo električnih polnilnic, zahtevno reciklažo baterije, majhen doseg in počasno polnjenje. Problem ohranjanja narave, emisije toplogrednih plinov in globalno segrevanje so največji problemi v 21. stoletju. Zaradi povečanja onesnaževanja okolja se pojavlja iskanje rešitve ohranjanja le-tega. Ena izmed rešitev je nedvomno prodaja okolju prijaznih vozil. V Sloveniji lahko kupci električnih vozil preko EKO sklada pridobijo subvencijo. Upoštevati morajo nove spremembe v letu 2023. Eko sklad fizičnim osebam nudi finančne spodbude v primeru nakupa novega 100 % električnega avtomobila z namenom ohranjanja okolja. (Porshe Inter Auto, 2023)

Subvencije so učinkovit način spodbujanja nakupa električnih vozil in pospeševanja prehoda na bolj trajnostno obliko mobilnosti. Subvencije lahko pomagajo odpraviti nekatere ovire, ki potrošnike zavirajo pri nakupu električnih vozil. Električna vozila so običajno dražja od klasičnih vozil z notranjim izgorevanjem. Subvencije zmanjšajo to finančno breme in naredijo električna vozila bolj dostopna za širšo javnost. Imajo nižje stroške za polnjenje in vzdrževanje v primerjavi s klasičnimi vozili na bencin ali dizel. Subvencije lahko pomagajo zmanjšati celotne stroške lastništva. Subvencije spodbujajo ljudi, da preidejo na čistejše oblike prevoza, kar lahko prispeva k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izboljšanju kakovosti zraka. Pogosto vključujejo tudi finančno podporo za razvoj in širitev polnilne infrastrukture. To povečuje udobje in praktičnost uporabe električnih vozil. Uporaba električnih vozil zmanjšuje odvisnost od fosilnih goriv, kar je pomembno zaradi energetske varnosti in zmanjšanja odvisnosti od uvožene nafte. Subvencije spodbujajo organizacije k razvoju novih tehnologij in inovacij v sektorju električnih vozil, kar lahko prispeva k trajnostnemu gospodarstvu. Električna vozila se lahko polnijo bolj enakomerno in razpršeno, kar lahko zmanjša obremenitev prometnih omrežij in prispeva k boljšemu prometnemu pretoku. Mnoge države in regije so zavezane k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov in izboljšanju kakovosti zraka. Subvencije električnih vozil so del strategij za dosego teh okoljskih ciljev. Energetska neodvisnost in prožnost veljata za pomembna motivatorja držav, saj želijo vlade zmanjšati odvisnost od derivatov, ki dosegajo visoko ceno in je cena v primerjavi z električno energijo, nestabilna. Električna energija se proizvaja iz različnih energetskih virov (jedrska energija, hidroenergija, vetrna energija in premog) in omogoča večjo neodvisnost pri energetski oskrbi gospodinjstev in gospodarstva. (Pšenica, 2020)

Na svetovni ravni je bilo leta 2022 14 % novih vozil, prodanih na električni pogon, kar je več kot 9 % leta 2021 in le 5 % leta 2020. V prvem četrtletju leta 2023 se je prodaja povečala za 25

% v primerjavi z enakim obdobjem lani (Mulvaney, 2023). Zaradi zanimivosti razvoja električnih vozil, nakupnih navad potrošnikov le-teh in vsega, kar električna vozila prinašajo v prihodnosti, smo se odločili za zanimivo raziskavo s področja nakupnih navad slovenskih potrošnikov za nakup električnih vozil.

Pri nakupnih navadah električnih vozil morajo biti potrošniki pozorni na več dejavnikov. Pred nakupom električnega vozila je potrebno premisliti o svojih potrebah. To bo vplivalo na izbiro baterijske zmogljivosti, doseg in vrsto električnega vozila. Pri nakupu katerega koli vozila je pomembno, da se določi proračun. Upoštevati je potrebno, da so električna vozila običajno dražja od vozil na notranje izgorevanje, vendar se lahko dolgoročno izkažejo za cenejša zaradi nižjih obratovalnih stroškov. Ker obstajajo različni tipi električnih vozil, vključno z baterijskimi električnimi vozili, priključno hibridnimi električnimi vozili in hibridnimi električnimi vozili, je potrebno razmisliti o potrebah vrste električnega vozila. Pregledati je potrebno razpoložljive modele električnih vozil na trgu. Upoštevati je potrebno znamke, modele, velikosti in funkcionalnosti ter izvesti primerjavo njihovih specifikacij, cen in ocen. Smiselno je preveriti, ali so na voljo subvencije, olajšave ali davčne olajšave za nakup električnega vozila. Le-te lahko znatno zmanjšajo stroške nakupa. Preveriti je potrebno dostope do polnilnic za električna vozila. Razpoložljivost polnilnic je ključnega pomena za udobno uporabo električnega vozila. Preučiti je potrebno doseg električnega vozila na eno polnjenje in razmisliti, ali je to dovolj za naše potrebe. Novi modeli električnih vozil imajo vedno boljši doseg, vendar je to še vedno pomembno merilo. Izračunati je smiselno, koliko bi stalo polnjenje električnega vozila glede na trenutne cene električne energije in pregledati različne možnosti polnjenja. Baterija je ena od najdražjih komponent v električnih vozilih. Preveriti je potrebno garancijo za baterijo, saj bo le-ta vplivala na dolgoročne stroške vzdrževanja. Pred odločitvijo za nakup električnega vozila je priporočljivo iti na testno vožnjo. To omogoča in pripomore k odločitvi, ali je električno vozilo prava izbira. Pri nakupu električnega vozila je pomembno dobro premisliti o potrebah in možnostih ter se posvetovati s strokovnjaki, če je potrebno. Nakup EV lahko prinese številne koristi, vključno z nižjimi obratovalnimi stroški in manjšim vplivom na okolje, vendar je ključnega pomena, da je izbor vozila takšen, da ustreza življenjskemu slogu posameznika. Izbira pri nakupu električnega ali drugega vozila je zelo pomembna, poudarjata Vincent in Loveday (2023) in zahteva določen čas. Nakup novega ali rabljenega električnega vozila predstavlja velik preskok, čeprav ni več tako zahteven, kot je bil nekoč. In sicer zato, ker proizvajalci avtomobilov, novi in stari, preplavljajo trg z novimi možnostmi električnih vozil. Izbira pravega električnega vozila je nekoliko drugačna od nakupa klasičnega vozila na bencinski pogon ali plinsko-električnega hibrida. Avtorja predstavljata še dodaten vidik in dejstvo, saj nekateri strokovnjaki predlagajo le najem električnih vozil. Zaradi hitro napredujoče tehnologije preprosto ne moremo vedeti, ali bo čez nekaj let prišlo kaj veliko boljšega, kar bo vrednost danes kupljenega vozila znižalo na nič.

NAKUP ELEKTRIČNIH VOZIL SLOVENSKIH POTROŠNIKOV

Slovenija, podobno kot številne druge države, spodbuja prehod na električna vozila zaradi njihovega pozitivnega vpliva na okolje in zmanjšanja odvisnosti od fosilnih goriv. Zanimanje slovenskih potrošnikov za električna vozila kaže na rast ozaveščenosti o okoljskih vprašanjih in željo po bolj trajnostni mobilnosti. Tematika, ki jo proučujemo, je za raziskovanje zelo zanimiva in aktualna. V nadaljevanju predstavljamo aktivnosti, ki smo jih izvedli na področju raziskovanja nakupnih navad električnih vozil v Sloveniji in podajamo zaključke.

Podatke o trendu prodaje električnih vozil v Sloveniji je zbral Štakul (2023). Prodaja električnih avtomobilov se iz leta v leto sicer povečuje, a ne dosega (pre)visokih pričakovanj. Lani (leta 2022) je bilo prodanih 2293 vozil, kar je 570 več kot leto poprej, a le 4,94 odstotka celotnega trga. Povedano drugače, se je za nakup električnega vozila odločil vsak 20. kupec novega. Za marsikoga je visoka prepreka njihova cena. V primeru, ko ima avto zajetno baterijo, ki omogoča doseg vsaj 400 kilometrov, njegova cena preseže 50.000 eur, kar je za povprečnega Slovenca, odločno preveč. Da bi visoka cena postala znosnejša, so zelo pomembne tudi spodbude za nakup, ki se iz leta v leto spreminjajo.

Na podlagi zbranih primarnih virov smo pridobili informacije o električnih vozilih, nakupnih navadah in posebnostih, na katere moramo biti pozorni pri nakupu električnih vozil v Sloveniji. V letu 2023 smo izvedli lastno raziskavo z vsebino o odločitvi slovenskih potrošnikov za nakup električnih vozil. Raziskavo smo izvedli s pomočjo ankete, ki smo jo poslali preko družbenih omrežij in so jo potrošniki izpolnjevali preko 1ke (programska oprema za izpolnjevanje anket). Na anketo so v večini odgovarjali moški, ki jim je področje nakupa vozil bližje, kot ženskam. Večina jih je bila s srednješolsko stopnjo izobrazbe (72 %), visokošolsko izobrazbo je imelo dokončano 10 %, ostali so bili še bolj izobraženi. Anketiranci so bili v veliki večini zaposleni (63 %), študentov je bilo 32 %, nekaj je bilo upokojencev. 31 % vprašanih so imeli mesečni

dohodek med 1.000 in 1.500 evri, nekaj manj je imelo dohodek med 700 evri in 1.000 evri, več kot 1.500 evrov mesečnih prihodkov je imelo malo manj kot polovica vprašanih. V povprečju se odločajo za nakup novega oziroma drugega avtomobila na 5 let ali več. Kot smo lahko razbrali iz rezultatov, se v veliki večini strinjajo, da bi se z nakupom električnega vozila dobro počutili, saj bi pripomogli k zmanjšanju izpustov oziroma onesnaževanju okolja. Tovrstno mnenje je izrazilo 60 % vprašanih. Anketiranci so imeli precej enotno mnenje, da je nakup električnega vozila dražji od nakupa ostalih avtomobilov (61 %). Glede razmišljanja o prihodnjem nakupu in izboru električnega vozila, jih 28 % delno razmišlja o tovrstni potezi, 28

% jih nakup namerava narediti, ostali o tem ne razmišljajo. Velika večina anketirancev pozna sistem subvencioniranja preko Eko sklada v Republiki Sloveniji in se strinja, da pri odločitvi o nakupu električnega vozila vpliva višina subvencije.

ZAKLJUČEK

Trendi nakupnih navad potrošnikov se nenehno spreminjajo in so odvisni od različnih dejavnikov, vključno z gospodarskim stanjem, tehnološkim napredkom, demografskimi in družbenimi spremembami. Pomembno je tudi dejstvo, da se trendi v nakupnih navadah potrošnikov lahko razlikujejo glede na regijo, starostno skupino, kulturne dejavnike in druge spremenljivke. Tržniki se morajo nenehno prilagajati tem spremembam in slediti željam svojih strank, če želijo uspešno poslovati.

Pri nakupu električnega vozila je pomemben razmislek o potrebah in možnostih nakupa ustreznega vozila. Priporočen je posvet s strokovnjaki, če je potrebno in testna vožnja. Nakup EV lahko prinese številne koristi, vključno z nižjimi obratovalnimi stroški in manjšim vplivom na okolje, vendar je ključnega pomena, da je izbrano vozilo ustrezno in zadovolji vse potrebe in pričakovanja, ki jih imamo. Odločitev o nakupu je v veliki meri odvisna od prodajalcev, njihove ponudbe in predhodnih izkušenj potrošnikov. Različni potrošniki cenijo različne značilnosti pri prodajalcih, kot so odnos do strank, videz in urejenost, preglednost spletnih strani, pestrost ponudbe, pogoji nakupa in podobno. Mnogim je pomembna tudi dolgoročna podpora. Dober odnos s prodajalcem je pomemben, saj lahko prodajalec pomaga kupcu tudi po nakupu, na primer pri svetovanju glede vzdrževanja, nadgradenj in servisiranja. Kljub temu je pomembno, da potrošniki ostanejo kritični in dobro preučijo svoje potrebe ter se pozanimajo o električnih vozlih, preden se odločijo za nakup. Prodajalci lahko pri tem procesu pomagajo, vendar je končna odločitev vedno v rokah kupca.

Tudi navade potrošnikov so zelo različne. Če govorimo o nakupu vozila, tudi tukaj najdemo različne potrošnike. Nekateri kupujejo novo vozilo, nekateri rabljeno, eni pogosteje, drugi bolj poredko. Seveda je pri nakupu vozila poleg zgoraj naštetega, le-ta odvisen od finančnega stanja potrošnika, ugodnosti, ki so občasno na voljo, in drugih odločitev. Ob vsem tem ne smemo pozabiti na nove načine izposoje vozil, ki je v tujini nekoliko bolj utečeno kot v Sloveniji. Kot smo lahko strnili dejstva iz primarnih virov in izvedene raziskave, lahko potrdimo dognanja naših predhodnikov, da je v današnjem času zaznati trend povečanja prodaje električnih vozil in da k temu pripomore višina subvencije, ki jo lahko kupci pri tem prejmejo.

Ob vsem proučenem se moramo strinjati, da nakup električnega vozila kljub subvenciji predstavlja velik zalogaj. Vendar so v mnogih primerih lahko električna vozila dolgoročno boljša finančna ponudba za kupce v primerjavi s klasičnimi vozili, ki uporabljajo gorivo, ob upoštevanju ponavljajočih se stroškov, kot so vzdrževanje, popravila in gorivo. (Iacurci, 2023) Članek je zanimiv tako za kupce kot za prodajalce električnih vozil. Predvsem je dodana vrednost članka informacija oziroma so informacije o razmišljanju potrošnikov glede nakupa električnih vozil, ki jih lahko s pridom izkoristijo avtohiše in druge organizacije za prodajo vozil. Na podlagi pridobljenih podatkov lahko usmerijo svoje tržne strategije s ciljem povečanja prodaje električnih vozil.

LITERATURA IN VIRI

Coren, M. J. 2023. Buy an electric vehicle now or wait? Here’s how to decide. The Washington Post.                          Pridobljeno                  iz                  https://www.washingtonpost.com/climate- environment/2023/04/11/electric-vehicle-buying-guide/. [15.06.2023].

Damjan, J. in Možina, S. 1998. Obnašanje potrošnikov. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Gelmanova, Z.S. Zhabalova, G.G., Sivyakova, G. A., Lelikova, O. N, Onishchenko, Smailova,

A. A. in Kamarova, S. N. 2018. Electric cars. Advantages and disadvantages. IOP Conf. Series.: Journal of Physics. [15.06.2023].

Iacurci, G. 2023. Are gas-powered or electric vehicles a better deal? EVs may win out in long run, experts say. Pridobljeno iz https://www.cnbc.com/2023/04/23/are-evs-or-gasoline-cars-a- better-deal.html. [30.07.2023].

Lautiainen, T. 2015. Factors affecting consumers buying decision in the selection fo a coffee brand. Pridobljeno iz https://core.ac.uk/download/pdf/38124382.pdf. [30.07.2023].

Povzetek

Osrednji namen je bil raziskati trajnostne pristope v montažni leseni gradnji na osnovi načel krožnega gospodarstva. S pregledom ponudbe lesenih zunanjih sten na slovenskem tržišču montažne gradnje smo določili konstrukcijski sklop lesene zunanje stene in ga ocenili z vidika krožne gradnje. Cilj je bil raziskati možnosti za izboljšanje trajnosti in krožnosti v leseni montažni gradnji. S sistemom ocenjevanja, povzetem po Finchu (2021), smo ovrednotili izbran konstrukcijski sklop in prepoznali izzive ter priložnosti za izboljšave. Na podlagi literature o krožnem gospodarstvu smo razvili predloge za prilagoditve, s ciljem povečanja krožnosti. Na koncu smo izvedli oceno predlaganih rešitev in analizirali učinkovitost z vidika trajnosti in krožnosti gradbenega sektorja. Ugotovili smo, da se osrednji problem nanaša na vezna sredstva, ki so konstruirana tako, da jih ni mogoče razstaviti, kar vodi v onesnaževanje materialov, ter da lahko s preprosto zamenjavo povezav znatno povečamo vrednost materialov po prvi uporabi. Rezultati bi lahko predstavljali temelj za nadaljnje ukrepe in smernice za bolj trajnostno in krožno gradnjo zunanjih sten v leseni gradnji.

Ključne besede: lesena montažna gradnja, krožno gospodarstvo, krožno gradbeništvo, recikliranje, ponovna uporaba, vezna sredstva, les

Abstract

The purpose of this analysis was to explore sustainable approaches in prefabricated wooden construction based on the principles of the circular economy. Through an examination of the offerings of wooden exterior walls in the Slovenian prefab construction market, I identified the structural components of wooden exterior walls and evaluated them from the perspective of circular construction. The goal was to investigate possibilities for enhancing sustainability and circularity in wooden prefab construction. Using an assessment system based on Finch (2021), I evaluated the selected structural components and identified challenges and opportunities for improvements. Based on literature on the circular economy, I developed suggestions for adaptations aimed at increasing circularity. In the end, I conducted an assessment of the proposed solutions and analyzed their effectiveness in terms of sustainability and circularity in the construction sector. I found that the issue pertains to fasteners designed in a way that makes them non-disassembleable, thus polluting materials, and that a simple replacement of connections could significantly increase the value of materials after their initial use. The results could serve as a foundation for further actions and guidelines for a more sustainable and circular approach to exterior wall construction in wooden buildings.

Key words: Wooden prefabricated construction, circular economy, circular construction, recycling, reuse, fasteners, wood.

UVOD

V sodobnem svetu, kjer se zavedamo vse večjega vpliva človeških dejavnosti na okolje, je vse bolj očitna nujnost prehoda na trajnostne prakse tudi v gradbeništvu, saj gre za sektor z velikim vplivom na okolje. V raziskavi se bomo osredotočali na pomembnost krožne gradnje in izkoriščanja potenciala lesa kot trajnostnega materiala. Krožna gradnja, ki poudarja ponovno uporabo in zmanjšanje odpadkov, igra ključno vlogo pri zmanjšanju negativnih vplivov na okolje, in hkrati omogoča prehod v bolj trajnostno gospodarstvo (Guldager, 2019). Osrednji namen je raziskati trajnostne pristope v montažni leseni gradnji na osnovi načel krožnega gospodarstva, z uporabo lesa kot ključnega gradbenega materiala in s tem spodbuditi prehod k bolj krožnemu gospodarstvu v gradbenem sektorju, kjer še vedno prevladujejo konvencionalni, ne trajnostni pristopi. Temeljna motivacija za to raziskavo izhaja iz prepoznane potrebe po zmanjšanju negativnih vplivov gradbeništva in izboljšanju trajnosti gradbenih izdelkov. V tem kontekstu bomo analizirali obstoječe stanje zunanjih sten lesene gradnje na slovenskem trgu in poizkušali predlagati rešitve po načelih krožnega gospodarstva. Preučili bomo, kako lahko z manjšimi prilagoditvami že obstoječih praks in sistemov izboljšamo krožnost konstrukcijskih sklopov. Zavedamo se, da popolna sprememba proizvodnje in sistemov ni preprosta naloga, ki bi v praksi zahtevala čas in aktivno sodelovanje različnih strok. Rezultati raziskave bodo omogočili vpogled v potencialne rešitve, in sicer v kontekstu krožnega gospodarstva.

KROŽNO GOSPODARSTVO

Krožno gospodarstvo predstavlja vizijo, ki soustvarja socialno pravičen in ekološko varen svet. Predstavlja premik iz linearnega v krožno gospodarstvo, kjer se načela trajnosti, ponovne uporabe, obnavljanja virov in zmanjšanja odpadkov združijo v prizadevanje za bolj vzdržno prihodnost (Circle Economy, 2022). Gradbeništvo lahko igra ključno vlogo pri trajnostni industrijski revoluciji in se odziva na podnebne spremembe z ukrepi prilagajanja (prilagajanje stavb toplejšemu podnebju) in preprečevanja (zmanjšanje emisij CO₂ z energetsko učinkovitimi stavbami). Gradbeni sektor ima velik vpliv na emisije CO₂, odpadke in rabo energije, zato ima tudi priložnosti za inovacije na področju trajnostne gradnje, uporabe obnovljivih materialov, inteligentno upravljanje stavb in premislek o rabi prostora (Volfand, 2021). Linearno gospodarstvo je tradicionalni pristop k proizvodnji in potrošnji, pri katerem se surovine uporabijo za izdelavo izdelkov, ki po končani uporabi postanejo odpadki. Gre za enosmeren tok od pridobivanja surovin do odstranjevanja odpadkov. Krožno gospodarstvo pomeni preoblikovanje linearnega v takšno, kjer se odpadki in onesnaževanje odpravljajo, izdelki in materiali se ponovno uporabljajo in narava se obnavlja (Circle Economy, 2022).  V osnovi krožno gospodarstvo zamenjuje osnovno predpostavko v družbi, in sicer enkratno uporabo (Nguyen, 2014). Osnovni cilj je zmanjšanje odpadkov v celotnem življenjskem ciklu s ponovno uporabo, recikliranjem in čim daljšim zaprtim življenjskim ciklom materialov. Povsem zaprt življenjski cikel materiala je nedosegljiv, saj se ob vsakem procesu uporabe porabi neobnovljiva energija. Zaradi tega je nemogoče doseči čisto krožnost, lahko pa gradimo krožno gospodarstvo v različnih stopnjah (Schultz, Romeis, 2015). Ideja krožnega gospodarstva je relativno nov pojem, zato v literaturi srečamo različne definicije in principe, ki opisujejo krožno gospodarstvo. Skupno vsem je kroženje materialnih tokov in manjšanje potrebe po novih materialih. Tri glavna načela, ki jih navaja Fundacija Ellen MacArthur, podrobno in dovolj natančno opišejo bistvo krožnega gospodarstva (Ellen MacArthur Foundation, 2015).

Prvo načelo: Ohranjanje in krepitev naravnega kapitala z nadzorom virov in uravnoteženjem njihovih tokov. Ko so viri potrebni, sistem pametno izbere tehnologije in postopke, ki uporabljajo obnovljive ali bolj učinkovite vire, kadar je le-to mogoče. Krožno gospodarstvo izboljšuje naravni kapital s spodbujanjem pretokov znotraj sistema in ustvarjanjem pogojev za obnovo (Ellen MacArthur Foundation, 2015).

Drugo načelo: Optimizacija izkoristka virov s kroženjem izdelkov, sestavnih delov in materialov, ki so v tehničnih in bioloških ciklih največkrat koriščeni. To predstavlja načrtovanje za predelavo, obnovo in recikliranje, da krožijo tehnične komponente in materiali. Ti sistemi povečujejo število zaporednih ciklov in čas vsakega cikla, s podaljšanjem življenjske dobe izdelka in optimizacijo ponovne uporabe. Poveča se tudi izkoriščenost izdelka. Krožni sistemi spodbujajo vrnitev bioloških materialov v biosfero, kjer se razgradijo in postanejo surovine za nov cikel. Za biološke materiale je bistvo ustvarjanja vrednosti, možnost pridobivanja dodatne vrednosti iz izdelkov in materialov, s kaskadnim izkoriščanjem v drugih aplikacijah (Ellen MacArthur Foundation, 2015).

Tretje načelo: Spodbujanje učinkovitosti sistema z oblikovanjem, ki se izogne negativnim zunanjim stroškom. To vključuje zmanjšanje škode na področjih, kot je hrana, mobilnost, zavetje, izobraževanje, zdravje in zabava ter upravljanje zunanjih dejavnikov, kot so raba zemljišč, onesnaževanje zraka, vode in hrupa ter sproščanje strupenih snovi (Ellen MacArthur Foundation, 2015). Krožno gospodarstvo si torej prizadeva, da bi omogočili nadaljnjo uporabo obrabljenih ali pokvarjenih izdelkov. Odpadki se obravnavajo kot viri z določeno vrednostjo in uporabnostjo, kar omogoči prehod iz linearnega v krožni življenjski cikel (Schultz, Romeis, 2015). Poleg sprememb, ki so direktno vezane na načrtovanje, proizvodnjo in ravnanje z izdelki, prinaša krožno gospodarstvo spremembe tudi v poslovne modele. Le-ti se morajo prav tako prilagoditi načinu delovanja krožnega gospodarstva. Primeri poslovnih modelov brez linearnih omejitev so: krožne dobavne verige, iskanje alternativnih materialov, podaljševanje življenjskih dob izdelkov, maksimalni izkoristek izdelkov na koncu življenjske dobe, posojanje izdelkov ali stavb in nudenje izdelkov kot storitve (Guldager, 2019).

KROŽNO GRADBENIŠTVO

Prehod iz linearnega v krožno gospodarstvo v gradbenem sektorju lahko močno poveča potencialni uspeh krožnega gospodarstva. Govorimo o tako imenovani krožni gradnji. Vendar, če želi gradbena industrija reševati izzive, povezane s trajnostjo, je potrebno vanjo efektivno vključiti recikliranje, ponovno rabo materialov, nove poslovne modele in druge specializirane stroke. To je pravi izziv, saj večina gradbenih materialov, ki se danes uporabljajo, še vedno zahteva velike količine virov za proizvodnjo in se redko reciklirajo, tako biološko kot tehnično. Krožno gradbeništvo stremi h ohranjanju vrednosti materialov v njihovem življenjskem ciklu, zapiranju materialnih krogov, posledično manjšanju gradbenih odpadkov, porabe virov in hkrati manjšanju emisij CO2 (Guldager, 2019) . Krožno gospodarstvo je že po svoji definiciji interdisciplinarno. Lahko bi rekli, da je oblikovanje ključni dejavnik krožnega gradbeništva, saj se priložnosti za spremembe pojavijo že v fazi oblikovanja. Hkrati prehod h krožnemu gospodarstvu v grajenem okolju zahteva strategije, ki so merljive in dosegajo konkurenčno prednost. Nove modele delovanja se določa, ne le skozi oblikovanje, temveč tudi v nabavi, gradnji in delovanju. S tem želimo doseči rešitve z nižjimi stroški in boljšimi projekti, povečati uporabo oblikovanja za razstavljanje in omogočati recikliranje gradbenih materialov z višjo vrednostjo tako med gradnjo kot tudi pri rušenju (Guldager, 2019). Dolgoročne projekcije kažejo, da moramo znatno povečati produktivnost materiala, da bi zadovoljili prihodnje potrebe po gradnji in gradbenih storitvah po razumnih cenah. Poleg tega bo uvedba krožnega gospodarstva v gradbeni industriji trajala eno ali dve desetletji in je ne moremo ocenjevati na podlagi trenutnih nihanj cen surovin, temveč na podlagi dolgoročnih projekcij (Guldager, 2019).

NAČRTOVANJE ZA RAZSTAVLJANJE

Načrtovanje za razstavljanje je ena izmed glavnih potez, ki jih želi krožno gradbeništvo uresničiti (Guldager, 2019). Trenutno stavbe po večini niso zasnovane za recikliranje ali predelavo. Po koncu življenjske dobe je velikokrat ekonomsko najbolj smiseln način ravnanja z materiali rušenje, sortiranje in odlaganje na deponijah (Finch, 2021). Načrtovanje za razstavljanje je celovit pristop k oblikovanju, ki si prizadeva, da bi bilo kateri koli izdelek enostavno razstaviti na posamezne komponente, le-te pa nato ponovno uporabiti. Ta pristop je osnova krožnega gradbeništva, saj omogoča, da različne komponente krožijo v zaprtem materialnemu krogu, kjer se lahko ponovno uporabijo, sestavijo in reciklirajo v nove izdelke enake ali višje kakovosti (Guldager, 2019). Razvitih je že veliko različnih načinov, kako narediti izdelek razstavljiv. Splošno pravilo pri takem načrtovanju je uporaba reverzibilnih povezav. Pri povezovanju komponent je potrebno omogočiti kasnejšo ločitev brez, da bi jih pri tem poškodovali. To pomeni, da so vijaki, sponke in matice bolj zaželeni od žebljev. Pri uporabi sponk je priporočljivo uporabljati standardizirane sponke, ki jih lažje identificiramo in odstranimo. Medtem, ko se lepilu in podobnim veznim snovem izogibamo, oziroma raje uporabimo raztopne lepilne snovi. Za čim lažje razstavljanje morajo biti povezave enostavno vidne in dostopne. Material mora biti ustrezne kakovosti, da prenese večkratno razstavljanje in ponovno uporabo. Pri zidanju je priporočljivo uporabiti apneno malto namesto Portland cementa, saj je slednjega nemogoče odstraniti brez posledic, medtem ko je apnena malta bolj prožna in prepustna (Guldager, 2019).

LES V KROŽNEM GOSPODARSTVU

Les je optimalen material za krožno gospodarstvo, saj ima prednost pred drugimi materiali zaradi manjše energetske porabe pri pridelavi in predelavi. Zato je smiselna uporaba lesa za trajnostne izdelke. Zaradi visoke nosilnosti, majhne mase in dobrih toplotnih lastnosti je les že od nekdaj primeren in pogosto uporabljen gradbeni material. Med drugim se danes veliko osredotočamo tudi na okoljevarstveni vidik gozdov in lesa ter njihove zmožnosti zmanjšanja emisij CO2 (Kuzman Kitek, 2009). Glavna prednost lesa je, da med rastjo v postopku fotosinteze veže CO2, zaradi česar so emisije ogljika pri nastajanju tega materiala negativne. V primeru, da izdelek oz. les recikliramo in ponovno uporabimo, se vezani CO2 še naprej zadrži v sekundarnem izdelku. Kako ravnamo z lesenimi izdelki ob koncu njihove življenjske dobe, ima velik vpliv na celotne emisije lesa. Smiselno bi torej bilo, da je življenjska doba izdelka iz lesa, enaka ali daljša od časa, ki je potreben za rast drevesa (Kuzman Kitek, 2012). V industriji predelave lesa je zaželen koncept »kaskadne« uporabe lesa. Les je material z vsaj dvema ali tremi uporabnimi fazami. Na prvi stopnji bi ga morali uporabiti kot izdelek, na drugi kot recikliran material (plošče, kompoziti ali papir) in šele na koncu za pridobivanje energije. Za proizvodnjo energije bi morali nameniti le ostanke predelave lesa, ki jih ne moremo uporabiti na prej opisanih stopnjah (Kuzman Kitek, 2012).

LESENA MONTAŽNA GRADNJA

Večina lesenih montažnih konstrukcij se izdela v industrijskih obratih pod nadzorovanimi pogoji. Dejanska sestava na gradbišču, lahko traja le nekaj dni. Ta tip gradnje temelji na okvirni nosilni konstrukciji, ki vključuje lesene stojke in prečke. Prostore med stebri napolnimo z izolacijo in prekrijemo s ploščatimi elementi. Med proizvodnjo se izvaja tudi namestitev toplotne izolacije, zračne tesnilne folije, stavbnega pohištva in notranje ter zunanje obdelave. Na gradbišču se ti elementi sestavijo v končno strukturo (Kuzman Kitek, 2012). Prvotno je bil uporabljen sistem malih panelov, ki so imeli dolžino omejeno na 1,25 m. Kasneje je ta sistem nadomestil velikopanelni sistem, ki omogoča večje razpone. Za linijske nosilne elemente se uporablja predvsem masiven les in lepljene nosilce. Pravilna uporaba obložnega materiala, kot so OSB plošče in pravilna namestitev veznih sredstev na kratke razdalje, zagotavljata dobro horizontalno nosilnost panelov. V Sloveniji je prefabricirana gradnja prevladujoča metoda pri gradnji enodružinskih lesenih hiš (Obućina et. al., 2017)

RAZISKAVA

V sklopu članka smo izvedli uporabno raziskavo, ki se osredotoča na reševanje konkretnih izzivov in izboljšanje obstoječih praks. Pregled literature in ponudbe na slovenskem trgu je bil izveden v drugi polovici leta 2023. Analizirali smo aktualne ponudbe lesenih zunanjih sten montažne gradnje na slovenskem trgu z namenom ugotoviti trenutno stopnjo krožnosti in glede na ugotovljeno predlagati izboljšave. Po pregledu ponudbe smo določili konstrukcijski sklop in ga ocenili iz vidika krožnega gospodarstva po metodi ocenjevanja po Finchu (2021). Nato smo predlagali rešitve, ki se skladajo z krožnimi načeli in prenovljeni sklop ponovno ocenili z uporabo enake metode. Za oceno krožnosti konstrukcijskega sklopa smo izhajali iz metode, predstavljene v študiji »Building envelope systems for the circular economy; Evaluation parameters, current performance and key challenge« (Finch, 2021). Metodo smo ustrezno prilagodili. Izbrana merila so razdeljena v dve kategoriji vprašanj, in sicer na:

1. Diskretne značilnosti obsegajo merila, ki jih je mogoče objektivno potrditi kot resnična ali neresnična. Nanašajo se na oprijemljive materialne lastnosti in tehnične specifikacije. V sklopu diskretnih značilnosti smo si odgovorili na sledeča vprašanja:

Ali gre za uporabo recikliranega materiala ali materiala, ki ga lahko recikliramo? Ali uporabljamo materiale brez sekundarnih zaključnih obdelav?

Ali uporabljamo reverzibilne mehanske povezave med različnimi materiali? Ali uporabljamo kemične povezave med različnimi materiali?

Ali je struktura ločena od obloge, da omogočimo ciklično ločevanje materialov?

2. Merljive značilnosti (normirane na m²) zajemajo merila, ki jih je mogoče objektivno izmeriti ali določiti. Na primer količina odpadkov po vsakem uporabnem ciklu. V sklopu diskretnih značilnosti smo si odgovorili na naslednja vprašanja:

Število različnih vrst materialov (čim manj)? Število različnih vrst povezav (čim manj)?

Količina materialov z visoko lokalno reciklažno vrednostjo po vsakem ciklu uporabe? Količina popolnoma razvrednotenih materialov po vsakem ciklu uporabe?

OPIS KONSTRUKCIJSKEGA SKLOPA IZBRANEGA ZA ANALIZO

Za analizo smo uporabili konstrukcijski sklop lesene okvirne panelne zunanje stene v izvedbi lesene nekontaktne fasade. Pri izbiri sklopa smo si pomagali z informacijami, dostopnimi na spletu. Za analizo smo določili konstrukcijski sklop, ki zajema povprečja spodaj omenjenih sklopov zunanjih sten.

• Hiše RIKO – konstrukcijski sistem RIKO PLUS 160, dostopno na spletnem naslovu: https://www.riko-hise.si/app/uploads/2018/09/01-Konstrukcijski-sistemi-in- resitve.pdf.
• RIHTER hiše – konstrukcijski sklop OPTIMAL, dostopno na spletnem naslovu: https://www.rihter.si/energijska-ucinkovitost/konstrukcijski-sistemi/.
• LUMAR hiše – konstrukcijski sklop LUMAR PASIV ENERGY dostopno na spletnem naslovu:https://www.lumar.si/assets/docs/Lumar-Katalog%20his-SLO-2020_03.pdf.
• PROM LES – konstrukcijski sklop VARČNA, dostopno na spletnem naslovu: http://www.promles-hise.si/varcna.html.

Našteti so sloji izbranega konstrukcijskega sklopa za obravnavo od znotraj navzven, poleg je zapisano uporabljeno pritrdilno sredstvo in debelina sloja.

• Mavčno vlaknena plošča, ometana s kitom, vijačena, 1,2 cm.
• OSB plošča, pritrditev s sponkami, 1,5 cm.
• PE folija, lepilni trak.
• Kamena volna, vstavljena v leseni okvir s trenjem, 16 cm.
• Leseni nosilni okvir, vijačen 10x16 cm.
• OSB plošča, pritrjena s sponkami, 1,5 cm.
• Toplotna izolacija, plošče iz lesnih vlaken, lepljene, 15 cm.
• Vetrna zapora, lepilni trakovi.
• Lesena pod konstrukcija, vijačena, 5 cm.
• Lesene fasadne plošče, kemično zaščitene, pribite z žeblji v podkonstrukcijo, 2 cm.

REZULTATI IN PREDLOGI IZBOLJŠAV

V prvem krogu ocenjevanja konstrukcijskega sklopa v izhodiščnem stanju smo ugotovili, da je težava uporaba veznih sredstev, ki razvrednotijo materiale. Izkazalo se je, da so elementi v osnovi sicer reciklabilni, vendar neustrezna uporaba veznih sredstev onemogoči ponovno uporabo in recikliranje. Izolacijske fasadne plošče so onesnažene s konstrukcijskim lepilom, mavčno vlaknene plošče pa z zaključnim kitom. Težava nastopi tudi pri lesenih fasadnih oblogah, ki so kemično zaščitene in v podkonstrukcijo pribite z žeblji. Tako niso razstavljive, niti reciklabilne. Tako so bili vsi odgovori na vprašanja v sklopu diskretnih značilnosti negativni. Odstotek materialov z visoko vrednostjo reciklabilnosti po prvi uporabi je znašal le 11 %, sem štejemo le izolacijo iz kamene volne, ki edina ni onesnažena z veznimi sredstvi.

Za doseg boljše ocene krožnosti sklopa s pomočjo pregleda literature o aktualni temi predlagamo naslednje rešitve, in sicer da kemično zaščitene lesene fasadne obloge zamenjamo s termično zaščitenimi. Take fasadne obloge so po zaključku življenjskega cikla varne tako za proizvodnjo kompozitnih materialov, kot za uporabo v energetske namene. V podkonstrukcijo jih tokrat vijačimo namesto zabijamo. Zamenjamo vse žeblje in sponke z vijaki. Tako omogočimo razstavljivost konstrukcijskega sklopa, četudi bo le-ta zamudna, bo lažja kot v primeru uporabe sponk in žebljev. Predlagamo uporabo mehanskih reverzibilnih sider namesto konstrukcijskega lepila. Fasadna izolacija iz lesnih vlaken spada med težje izolacije, zato obojestranski lepilni trak ne bi zadostoval. Na koncu predlagamo zamenjavo mavčno vlaknene z leseno vezano ploščo. Tako ni potrebe po zaključnih premazih in barvanju. Predvidimo tudi, da lesena vezana plošča nadomesti funkcijo OSB plošče. S tem zmanjšamo količino materiala v sklopu. V praksi bi morala biti ta poteza ovrednotena tudi iz statičnega vidika.

Nov, iz vidika krožnosti, izboljšan konstrukcijski sklop: Lesena vezana plošča, vijačena, 1,5 cm.

PE folija, lepilni trak.

Kamena volna, vstavljena v leseni okvir s trenjem, 16 cm. Leseni nosilni okvir, vijačen 10x16 cm.

OSB plošča, vijačena, 1,5 cm.

Toplotna izolacija, plošče iz lesnih vlaken, sidrana, 15 cm. Vetrna zapora, lepilni trakovi.

Lesena pod konstrukcija, vijačena, 5 cm.

Lesene fasadne plošče, termično zaščitene, vijačene v podkonstrukcijo, 2 cm.

Ko smo konstrukcijski sklop nadgradili, po načelih krožnega gradbeništva in načrtovanja za razstavljanje, so se rezultati izboljšali. Vsi materiali konstrukcijskega sklopa so sedaj lahko ponovno uporabljeni ali reciklirani. Ker je fasadni les le termično obdelan, je popolnoma varen za ponovno uporabo. Iz njega se lahko izdela visoko funkcionalne ploščne kompozite. Enako velja za nosilni leseni okvir. Vijaki so lahko identificirani tako na notranji kot zunanji strani, saj nimamo zaključnih obdelav. Pozitivnih odgovorov v sklopu diskretnih značilnosti je bilo sedaj večina, 4/5. Odstotek materialov z visoko reciklabilno vrednostjo po prvi uporabi znaša zadovoljivih 74 %, visoko reciklabilni so praktično vsi materiali, z izjemo obložnih plošč, za katere Nguyen (2023) navaja, da so po uporabi primerne zgolj za uporabo v nižje funkcionalnih izdelkih.

DISKUSIJA IN ZAKLJUČKI

Zaključimo lahko, da so največja slabost v aktualni leseni gradnji pritrdilna sredstva, ki so namenjena enkratni uporabi, saj poškodujejo materiale ali so celo strupena. Do podobnih zaključkov so prišli tudi v študiji (Finch, 2021), v njej so z eksperimentalno študijo dokazali, da se lesenih okvirjev, uporabljenih v konvencionalni montažni gradnji, ne da razstaviti brez poškodb materialov in da so po razstavitvi povsem razvrednoteni in primerni le za na odpad. Vijake se namreč pogosto skrije pod ometi, kar onemogoči lociranje teh elementov ob razstavljanju. V drugem krogu analize, kjer smo preučili spremenjen konstrukcijski sklop smo opazili, da lahko prihranimo veliko materialov in posledično zmanjšamo skupno maso odpadka že samo z menjavo veznega sredstva. Povečano vrednost materialov v drugem krogu ocenjevanja lahko torej pripišem zmanjšanju števila različnih veznih sredstev in zamenjavi načina izvedbe zaključnih fasadnih slojev. Vendar se moramo zavedati, da preprosta zamenjava veznih sredstev ne bo nujno dovolj. V raziskavi (Finch 2019) so strokovnjaki namreč izvedli vzdržljivostne teste materialov ob večkratnem razstavljanju in ugotovili, da je vzdržljivost obložnih plošč vprašljiva in da so le-te nagnjene k lupljenju in cepitvi ob odstranitvi iz spojev. Zato so v študiji predlagali uporabo aluminijastih okvirjev namesto lesenih, saj omogočajo reverzibilno spajanje, nanje pa se lahko pritrdijo za to prilagojeni paneli. Hkrati so prednosti pripisali sistemom, kjer so konstrukcijskih nosilni okvirji ločeni od nenosilnih predizdelanih panelov. Zanimivi so tudi izsledki iz poročil projekta BAMB (Brussels Environment, 2018). Po pregledu poročil testiranj so bile najpogosteje predlagane rešitve za stenske sisteme, pritrditve preko posrednikov, uporaba okvirnih konstrukcij, ločenih od panelov, ki se jih nato vstavi in različni inovativni spoji, ki omogočijo razstavljanje brez poškodb (Brussels Environment, 2018). Pregled literature in rezultati naše ocene krožnosti konstrukcijskih sklopov kažeta, da smo na razvojni stopnji in, da nobeden od predlaganih sistemov ni popoln. Osnovni cilj je bil raziskati trajnostne rešitve za oblikovanje na primerih lesene gradnje. Pričakovano, je bila ocena krožnosti obstoječih konstrukcijskih sklopov nizka, saj prevladujejo ne reverzibilne zasnove, ki povzročajo velike količine odpadkov ob koncu življenjske dobe. Ugotovili smo, da ključ do trajnosti ni le v uporabi reciklabilnih materialov, kot je les, ampak tudi v načinu uporabe. Les je dober primer materiala, ki ima potencial za ponovno uporabo, v primeru, da projektant poskrbi, da primarnemu materialu ni dodan sekundarni material na način, ki bi omejil njegovo ponovno uporabo ali možnost recikliranja (neprimerna vezna sredstva, kemična zaščita lesa). Zelo jasno se je izkazalo, da so vezna sredstva izredno pomembna in zahtevajo posebno pozornost. Za dosego krožno zasnovane gradnje je potreben sistematičen pristop, ki vključuje optimalno in smiselno uporabo materialov. Veliko vprašanj na temo vzdržljivosti materialov ob ponavljajoči se uporabi še ni razrešenih. Tolerance za razstavljanje za večino materialov niso poznane in jih je treba še določiti s preizkušanjem, s čimer bi lahko potencialno razširili našo raziskavo. Izkazala se je potreba je po konkretnih primerih, ki delujejo tudi v praksi.

Članek predstavlja doprinos stroki na področju gradbeništva in trajnostnega razvoja, saj vsebuje pregled trenutnega stanja krožnosti na področju lesenih sten montažne gradnje, poudarja pomen prehoda na trajnostne prakse v sektorju, ki ima velik vpliv na okolje in postavlja temelje za nadaljnjo raziskavo ter razvoj trajnostnih pristopov v montažni leseni gradnji.

Prepoznana je pomembnost krožnega gospodarstva in izkoriščanja potenciala lesa kot trajnostnega gradbenega materiala. Poudarek je na analizi obstoječih praks v gradbeništvu in na predlaganih rešitvah za prilagoditve in izboljšanje krožnosti teh konstrukcijskih sklopov. Ključno je, da gradbeni sektor vključi recikliranje, ponovno rabo materialov in nove poslovne modele, da bi dosegel trajnostne cilje. Poleg tega ima obravnavana uporaba lesa v krožnem gospodarstvu številne prednosti, vključno z manjšo energetsko porabo pri pridelavi in predelavi ter zmožnostjo vezave CO2 med svojo rastjo. Članek ponuja kritičen vpogled v trenutno stanje gradbeništva in ponuja konkretna priporočila za izboljšanje trajnosti in krožnosti gradbenih praks. S tem prispeva k napredku in razvoju stroke na področju trajnostnega gradbeništva.

VIRI

Brussels Environment, 2018. Testing BAMB results through prototyping and pilot projects

Circle Economy. 2022. The Circularity Gap Report 2022 (pp. 1-64, Rep.). Amsterdam: Circle Economy.

Ellen MacArthur Foundation, 2015, Towards a circular economy: Business rationale for an accelerated transition.

Finch, G., Marriage, G., Pelosi, A., et. al 2021. Building envelope systems for the circular economy; Evaluation, Sustainable cities and Society, Volume 64

Finch, G., 2019. Defab architecture for a circular economy, Wellington: Victoria University of Wellington

Hiše RIKO. Pridobljeno na: https://www.riko-hise.si/app/uploads/2018/09/01- Konstrukcijski-sistemi-in-resitve.pdf [5.7.2023]

Jensen, Guldager, K., Sommer, J. 2019. Building a Circular Future - 3rd. edition

POVZETEK

Socialno delo s starejšimi osebami se osredotoča na zagotavljanje podpore in skrbi za starejše ljudi, in sicer da bi jim omogočili boljše življenje in večjo kakovost življenja v njihovi tretji življenjski dobi. V strokovni literaturi med koncepte prištevamo partnerstvo, perspektivo moči, zagovorništvo, antidiskriminatorno usmerjenost, skupine za samopomoč in socialne mreže. V nestrokovni literaturi ali pogovorih bi socialne koncepte opredelili kot pomembnost starejših, da sodelujejo pri določenih aktivnostih, so spoštovani, da jim namenjamo čas in so lahko kljub starosti aktivni na različne načine in v različnih skupnostih. V bistvu gre za enotno vsebino, le izrazi so nekoliko različni, drugačni. Z izvedeno raziskavo, ki smo jo izvedli na podlagi strukturiranega intervjuja, smo potrdili, da so starejši ljudje pomembni in si zaslužijo spoštovanje ter dostojanstvo. Za to moramo poskrbeti mlajši, tako strokovni delavci kot prijatelji, sorodniki in skrbniki.

Ključne besede: starejši, socialni delavci, koncepti, spoštovanje

ABSTRACT

Social work with older people focuses on providing support and care for them in order to enable them to live a better life and a higher quality of life in their third life. In professional literature, the concepts include partnership, perspective power, advocacy, anti-discriminatory orientation, self-help groups and social networks. In non-professional literature or conversations, social concepts would be defined as the importance of the elderly to participate in certain activities, to be respected, to devote time to them, and to be active in different ways and in different communities despite their age. Basically, it is about the same content, only the terms are slightly different. Through the conducted research, which was conducted on the basis of a structured interview, we confirmed that older people are important, they deserve respect and dignity. Younger people, both professionals and friends, relatives, guardians, must take care of this.

Key words: elderly, social workers, concepts, respect

OSKRBA STAREJŠIH IN POMOČ DRUŽINAM PRI OSKRBI

Vzporedno s hitrim napredovanjem medicine, ki omogoča podaljševanje življenja, se delež starih ljudi naglo povečuje in obenem narašča tudi potreba po pomoči neaktivnim osebam (Ambrožič in Mohar, 2015).

Pri pomoči starim ljudem in njihovim svojcem, ki zaradi občutka dolžnosti prevzemajo velik del njihove oskrbe, ima stroka socialnega dela pomembno vlogo. Uporabniki in njihovi družinski člani se soočajo z raznovrstnimi težavnimi situacijami in problemi, pri reševanju le- teh pa jim pomagajo socialni delavci oz. delavke s svojimi znanji o procesu staranja in socialnih politikah ter z uporabo različnih pristopov in konceptov dela. Poglavitne so tudi njihove spretnosti komuniciranja, presojanja, sodelovanja v (multidisciplinarnih) timih in povezovanju več generacij. Njihovo delo vključuje tudi oceno psihičnih, kognitivnih, socialnih in čustvenih zmogljivosti posameznega uporabnika, ob raziskovanju njegovih potreb pa so pozorni tudi na njegove vire moči, tako v osebnih lastnostih in spretnostih kot v okolju, v katerem živijo. S tem lahko poskrbijo za izboljšano kvaliteto življenja uporabnikov (Ambrožič in Mohar, 2015).

Telesne spremembe, fiziološki upad, kronična zdravstvena stanja, spremembe v socialnoekonomskemu statusu, psihosocialne skrbi idr. so del starosti in zahtevajo multidisciplinarni pristop za zagotavljanje celostne oskrbe starejših. Edinstveni prispevki strokovnih delavcev v multidisciplinarnem timu so vključeni v oceno potreb uporabnika in v oblikovanje možnih intervencij za zadovoljitev le-teh. V multidisciplinaren tim, ki ga sestavljajo zdravniki, medicinske sestre, fizioterapevti, delovni terapevti, dietetiki ipd. spadajo tudi socialni delavci oz. delavke, ki si s svojim vplivom v postopku sprejemanja odločitev za uporabnike prizadevajo za boljšo kvaliteto njihovega življenja. Zaradi naraščajočega števila kompleksnejših zdravstvenih potreb starih ljudi je celostna oskrba bistvenega pomena (Minimol, 2016).

VRSTE KONCEPTOV SOCIALNEGA DELA S STAREJŠIMI

Staremu človeku in njegovi družini pri pridobivanju in koordiniranju pomoči različnih služb v njihovem okolju pomaga socialni delavec oz. delavka, ki nato na podlagi poznavanja potreb starih ljudi pripomore k razvijanju in povezovanju raznih služb in storitev. Ob tem socialni delavci upoštevajo najpomembnejša načela na področju socialnega dela s starimi ljudmi (Mali, 2013). Ti koncepti temeljijo na holističnemu razumevanju človeka in njegovih potreb (Mali, 2008).

Uporabnik, uveljavljen kot partner v procesu pomoči, ima pravico izbirati med različnimi vrstami pomoči. Koncept partnerstva v socialnem delu pomeni, da pri definiranju in reševanju problema, socialni delavec in stari človek enakopravno sodelujeta. Med njima prevladuje medsebojno zaupanje, saj socialni delavec verjame, da je stari človek sposoben uspešnega reševanja problema, prevzemanja odgovornosti in kontrole nad svojim življenjem, uspešnega opravljanja svojih najpomembnejših družbenih vlog in spreminjanja neučinkovitih vedenjskih vzorcev. Pri tem se dosledno upoštevajo pravice starega človeka, pri njihovem uveljavljanju pa mu pomaga socialni delavec (Mali, 2008). Vendar se zaupanje med uporabnikom in socialnim delavcem oz. delavko ne razvije že na prvem skupnem srečanju oz. ob določenem anekdotičnem dejanju, ampak je rezultat dolgega procesa, ki zahteva veliko vztrajanja s strani socialnega delavca (Glazer, 2020).

V skladu s sodobnim socialnim delom nas praksa, ki temelji na perspektivi moči, usmeri k iskanju virov in moči uporabnikov. Kot socialni delavci pomagamo odkriti, olepšati, raziskati in izkoristiti uporabnikovo moč ter vire. S tem, ko mobiliziramo njihove moči npr. znanja, sposobnosti, nadarjenosti itd. se čutijo bolj sposobni, da razbijejo okove nesreče, ki so jih prej držali nazaj in dosežejo svoje zadane cilje. S tem bodo dobili občutek bolj kvalitetnega življenja, ki bo v skladu z njihovim kriterijem kakovosti (Mali, 2008). Ravnanje socialnih delavcev presega zgolj identificiranje problema, saj staremu človeku pomaga, da iz svojih bogatih življenjskih izkušenj črpa moč za premagovanje težav v sedanjosti in mu je pri tem v podporo (Mali, 2013). V tem se takšna praksa razlikuje od medicinskega modela, ki se osredotoča na izboljšavo klientovega diagnosticiranega problema s pomočjo strokovnjakovega znanja in moči. Vendar zdravljenje ni le popravljanje tistega, kar je bilo zlomljeno, ampak je tudi negovanje tistega dobrega, kar že obstaja v nas samih. Rezervoarji fizičnih, čustvenih, kognitivnih, medosebnih, socialnih in duhovnih energij, virov in kompetenc so pogosto neizkoriščeni in necenjeni. S krepitvijo le-teh bodo stari ljudje našli več smisla v svojih življenjih. Finančni problemi, pomanjkljive ali neprimerne nastanitve, socialna izolacija, žalovanje ob izgubi bližnjih oseb ipd. so problemi, s katerimi se stari ljudje nemalokrat soočajo. Le-ti jim lahko povzročajo nelagodje, kar privede do upada njihove kakovosti življenja. Čeprav se pogostokrat znajdejo v različnih stresnih življenjskih situacijah, v sebi še vedno posedujejo vire moči, mobilizacija le-teh pa jim lahko pomaga pri konstruktivnemu prilagajanju takšnim in drugačnim stresorjem. Na ta način dobijo tudi občutek koristnosti med vrstniki, zaradi česar postanejo bolj socialno angažirani in produktivni ob povezovanju sebe z aktivnostmi, ki so jim pomembne (Minimol, 2016).

Specifično socialno okolje, v katerem so stari ljudje bolj družbeno izolirani od ostalih ljudi in so posledično veliko bolj osamljeni, bolezni, jemanje določenih zdravil in splošno slabše fizično stanje, so razlogi zaradi katerih je pri starejši generaciji vse pogostejši pojav specifičnih stanj, duševnih motenj in bolezni, ki delno oz. popolnoma onemogočijo posameznikovo sposobnost razsojanja o sebi in sposobnost samostojnega varovanja svojih interesov (Vujović, 2015). Pri socialnem delu s starimi ljudmi, še posebno pri obravnavi oseb z demenco, zagovorništvo nepogrešljiv koncept, ki ga opredeljujemo kot dejavnost, pri kateri se osebe ali skupine zavzemajo za uresničevanje svojih potreb in želja oz. za skupen cilj pri vplivnih osebah, da bi dobili dostop do storitev, ki jih potrebujejo. Namen koncepta je povečati občutek moči posameznika, mu pomagati pridobiti več samozaupanja, postati bolj odločen, imeti več izbire v življenju, izboljšati kvaliteto le-tega in zmanjšati izgube, prikrajšanosti ter izključenosti. Zagovorniki poskušajo spremeniti strukture, krepijo svoje uporabnike, se zavzemajo za njihove cilje in spremembe v širšem okolju (Mali, 2008). Oseba mora biti zaupanja vredna, brez predsodkov in vrednostnih sodb, z jasno opredeljenimi nalogami in upoštevati mora vse elemente zagovorništva: zavzemanje za uporabnika in njegove cilje, krepitev moči uporabnika, zastopanje drugega, delovanje pri konkretnih nalogah, spodbujanje pozitivnih sprememb, ki v ospredje postavljajo človeka in ne institucijo, uporabo osebnega vpliva za politično delovanje v javnosti ter dobro seznanjenost z zakonodajo, zato da jo lahko uporabi. Za stare ljudi, ki niso zmožni skrbeti sami zase, za svoje lastne interese, koristi in pravice, je v veliki meri odvisno od vrste in obsega pravne ali dejanske ureditve sistema skrbništva za odrasle osebe, kako se v določeni državi zagotavlja zagovorništvo (Vujović, 2015).

Delo socialnih delavcev mora biti antidiskriminatorno usmerjeno, torej proti kakršnimkoli predsodkom, negativnemu odnosu in neustrezni obravnavi oseb glede na njihove značilnosti, kot so rasa, spol, religija, etnična pripadnost, starost in drugo (Mali, 2008). Načelo nas opozarja, da pri delu s starimi ljudmi ne spregledamo dveh etičnih načel, ki sta spoštovanje in ohranjanje dostojanstva starih ljudi (Mali, 2013). Diskriminacijo starih ljudi samo zato, ker so stari, v tuji literaturi zasledimo pod izrazom »ageism«, ki poudarja razločevanje med generacijami in ustvarja razmerja, ki škodujejo starejšim in koristijo mladim (Mali, 2008). Diskriminacija in socialno izključevanje določene skupine ljudi, na podlagi njihove starosti, negativno vplivata na blagostanje in kakovost življenja stigmatiziranih oseb (Azulai, 2014). Razumevanje staranja in starosti pod vplivom družbenih prepričanj lahko socialne delavce privede do dojemanja starih ljudi kot nesamostojnih in zgolj od pomoči odvisnih posameznikov, kar ni le diskriminatorno razmišljanje, ampak se tudi ne sklada z načeli socialnega dela (Mali, 2008). To lahko potencialno vpliva na odnos, ki ga socialni delavci vzdržujejo s svojimi uporabniki, na njihov pristop h gerontološki praksi in na njihovo vrednostno oceno dela s starejšimi. Prizadevanja za izboljšanje statusa starih ljudi v današnji družbi bodo pripomogla k reduciranju diskriminatornega odnosa do starejše generacije. Izboljšana izobrazba in usposabljanje na področju gerontologije bi lahko služila kot protiutež napačnim prepričanjem, v nasprotnem primeru, pa bi neustrezno usposabljanje vodilo v razmah diskriminatornih stališč o starosti in posledično povečalo težnjo po zanemarjanju potreb starejših. Tudi strokovni delavci, ki svojim uporabnikom nudijo različne oblike pomoči in oskrbe, lahko zapadejo v stereotipiziranje in diskriminiranje ljudi na podlagi njihove starosti. Te realnosti ne smemo zanikati, saj s tem kot socialni delavci in delavke tvegamo, da bomo ogrozili naše etične standarde in integriteto poklica ter potencialno svojim uporabnikom nudili pomanjkljive storitve. Spodbujanje samozavedanja osebnih predsodkov bi le-te ublažilo in obenem izboljšalo etično ravnanje socialnih delavcev in delavk. Skupaj se moramo boriti proti diskriminaciji, kjerkoli in kadarkoli se pojavi. Nujno je, da razumemo kompleksnost »ageism-a« in si zato prizadevamo za uveljavljanje boljših izobraževalnih programov na področju gerontološkega socialnega dela, tako v kliničnih kot v raziskovalnih ustanovah (Azulai, 2014). Prav tako je bistvenega pomena posredovanje socialnega dela v primeru zlorabe starih ljudi. Zloraba je lahko enkratno ali ponavljajoče se dejanje oz. pomanjkanje ustreznega ukrepanja v odnosu, v katerem bi moralo prevladovati zaupanje med osebama ter škoduje starejši osebi. Zlorabljajo jih lahko družinski člani, negovalci ali druge osebe v zaupnem odnosu s starim človekom. Zloraba je lahko fizična, psihološka ali čustvena, spolna in finančna. Takšna dejanja so lahko posledica zavestnega, namernega, nenamernega ali malomarnega zanemarjanja (H.R., 2017).

Skupine za samopomoč so skupine, v katerih se zberejo ljudje zaradi skupne potrebe ali stiske ter delujejo kot demokratična ali tovariška skupina na temelju energije osnovnega socialnega imunskega vzgiba samopomoči, njihov namen pa je reševanje osebne osamljenosti starih ljudi, tako tistih, ki bivajo v domu za starejše, tako tistih, ki se čutijo osamljene v domačem okolju. Le-te spodbujajo medgeneracijsko povezanost in zmanjšujejo izolacijo starih ljudi (Mali, 2008). Takšne intervencije za krepitev moči starih ljudi in promoviranje vrstniške podpore ter socialna integracija lahko izboljšajo počutje tistih, ki doživljajo občutke osamljenosti (Xu, Zhang, Zhang, Wang, Chen, Gao in Li, 2022).

Starim ljudem se socialni krog z leti oži. Njihovi otroci se odselijo, ob upokojitvi se ločijo od sodelavcev, njihovi življenjski sopotniki in vrstniki umirajo. Dejavnik tveganja za zdravje starega človeka je osiromašena socialna mreža, saj se zaradi nje poveča verjetnost pojava različnih duševnih in telesnih bolezni. Duševne težave se kažejo v pojavitvi občutkov osamljenosti, tesnobe, depresije in celo v povečani stopnji samomorilnosti med starimi ljudmi, po drugi strani pa samota povečuje verjetnost pojava raka, srčno-žilnih bolezni, kapi, demence idr. Za ohranjanje duševne blaginje starih ljudi in njihovega telesnega zdravja je ključna socialna opora, saj jim stiki z drugimi, tako iz oči v oči, tako na daljavo, pomagajo odpraviti občutke osamljenosti, prav tako zaradi njih postanejo srečnejši. S te perspektive je ena izmed ključnih vidikov intervencij krepitev socialne podpore starih ljudi (Balent, Gungl in Horvat, 2022). Socialne mreže ljudi so mreže povezav vsakega posameznika z drugimi ljudmi v njegovem življenjskem okolju, le-te pa razlikujemo na neformalne socialne mreže, ki jih sestavljajo družine, drugi svojci, prijatelji in sosedi ter formalne socialne mreže, kamor sodijo vsi formalizirani stiki posameznika z njegovim okoljem. Socialne mreže so vir, iz katerega ljudje črpajo socialno oporo (Mali, 2008). Ob poslabšanju zdravstvenega stanja, smrti partnerjev in drugih bližnjih, se stari ljudje vedno pogosteje počutijo osamljeni in izolirani od družbe. Starejši posamezniki si lahko ob krčenju socialnih mrež in omejenih socialnih stikov v procesu staranja ustvarijo negativno oceno o svojem delovanju oz. vlogi v družini, skupnosti ali širši družbi, kar običajno vpliva na njihovo fizično in psihično stanje. Za njihovo blagostanje so pomembni tako formalni stiki, kot je delovno mesto, kot tudi neformalni stiki, kot je ožja družina (Xu, Zhang, Zhang, Wang, Chen, Gao in Li, 2022). Količina in kakovost odnosov med družinskimi člani sta za starega človeka enako pomembni. Kakovost družinskih odnosov se kaže v izjemni povezanosti in podpori med starim človekom in njegovim partnerjem oz. partnerico, otroki, bližnjimi sorodniki in drugimi družinskimi člani. Že preproste interakcije, kot so skupno večerjanje, sprehajanje, delo na projektu ali praktična pomoč, npr. pogovori o tesnobi z določenimi družinskimi člani, prejemanje finančne podpore in uživanje v medsebojni družbi, lahko pomembno vplivajo na dobro počutje starega človeka. Poleg tega lahko na blagostanje starejšega posameznika pozitivno vpliva na povezanost s sodelavci na delovnem mestu, kot tudi vzdrževanje komunikacije z bivšimi sodelavci po upokojitvi (Xu, Zhang, Zhang, Wang, Chen, Gao in Li, 2022).

V povezavi z deinstitucionalizacijo in ustanavljanjem ustreznih služb pomoči v skupnosti, je v procesu uveljavljanja koncept skupnostne skrbi. Cilj kolektivno zasnovane skupnostne skrbi je izboljšanje kakovosti življenja v skupnosti in vzpostavljanje raznoraznih vrst fleksibilnih mrež pomoči, ki so dostopne različnim potencialnim uporabnikom v njihovem življenjskem okolju, pri tem pa se načrtovalci skupnostne skrbi opirajo na potrebe uporabnikov (Mali, 2008). Skupnost je za večino starejših posameznikov najpomembnejša življenjska scena, varnost le-te pa pozitivno vpliva na njihovo blagostanje. Socialna kohezija blaži negativne učinke nevarne soseske, zlasti za telesno prizadete osebe (Xu, Zhang, Zhang, Wang, Chen, Gao in Li, 2022). Proces uveljavljanja tega koncepta je povezan z deinstitucionalizacijo in ustanavljanjem ustreznih služb pomoči v skupnosti in stanovanjskih skupin, v katerih lahko stari ljudje lažje ohranjajo svojo identiteto in samostojnost, in sicer so razlogi za to etične narave. Strokovnjaki se vse bolj zavedajo stigmatizirajoče atmosfere v velikih ustanovah, ki povečujejo apatijo (Mali, 2008).

STROKOVNO MNENJE IN MNENJE SKRBNIKOV STAREJŠIH

Za namen raziskave mnenja o konceptih socialnega dela s starejšimi, smo v letu 2023 izvedli kvalitativno vrsto raziskave s strukturiranim intervjujem. K sodelovanju smo povabili strokovne delavce s področja dela s starejšimi osebami in mlade, študente, ki se izobražujejo iz socialnega dela ter se bodo pri svojem delu srečevali s starostniki. Nekaj izkušenj s tega področja že imajo. Ko smo jih povprašali o mnenju odnosov med starejšimi in mlajšimi, smo dobili velik nabor odgovorov. Na splošno so vsi intervjuvanci mnenja, da morajo mlajši imeti spoštljiv odnos in biti pripravljeni pomagati. Vrsta pomoči je seveda odvisna od starostnika in njegovih potreb. Mlajši so mnenja, da odnosi s starejšimi v praksi niso vedno najboljši. Starejši so, za razliko od odnosov izpred let, odrinjeni in niso obravnavani. Strokovno osebje je mnenja, da so odnosi med starejšimi in mlajšimi dobri, pa naj bo to v domačem okolju ali domu starejših občanov.

Ko smo intervjuvance povpraševali, če bi izpostavili, kaj v odnosu med starejšimi in mlajšimi, so mlajši menili, da je bilo življenje starejših drugačno, kot je njihovo sedaj in da je potrebno s starejšimi sodelovati in graditi spoštljive odnose. Tudi strokovni sodelavci so mnenja, da so odnosi zelo pomembni. Najpomembnejša je vzgoja, ki jo prejmejo otroci, mladostniki in stik s starejšimi. Poudarjajo tudi čas, ki ga mladi nimajo, starejši pa ga imajo na pretek. Mnenje o oskrbi starejših v njihovem zadnjem življenjskem obdobju je s strani mladih študentov in strokovnega osebja precej enotno. Družba bi morala za starejše več narediti, jim nuditi spoštljivo oskrbo v domu starejših. V primeru, da živijo doma, bi jih morali obiskovati, upoštevati njihove želje in potrebe ter jim nameniti več časa.

Na vprašanje o poznavanju oblik sodelovanja oziroma pomoči starejšim, so študentje omenili in razložili skupine za samopomoč, prostovoljno delo in centre za aktivnosti. Strokovno osebje je poudarilo partnerstvo, kajti s tem pridobijo pomembnost tudi starejši. Starejši zaposleni lažje razumejo potrebe oskrbovancev v domu starejših občanov in jim dajo pomembno vlogo pri reševanju le-teh. Mladi so poudarili, da so vsi koncepti, o katerih smo se pogovarjali, poglavitni pri zagotavljanju ustrezne pomoči za starejše, vendar je uporaba odvisna od posameznega starostnika.

Na koncu smo intervjuvance vprašali o idejah in predlogih kakovostne oskrbe starejših. Mlajši intervjuvanci so povedali, da bi se morali mladi zavedati, kakšno življenje živijo starejši, jim prisluhniti in se iz njihovega življenja kaj naučiti. Zavedati bi se morali izzivov, s katerimi se soočajo stari ljudje, začeli bi spoznavati, koliko lahko stari ljudje doprinesejo družbi, s tem pa bi se počasi spremenil tudi pogled na starost in odpravila bi se stigma. Strokovni sodelavci so poudarili, da je nujno potrebno družbo približati starejšim, jim dati pomembnost, se jim posvetiti in se iz njihove prakse kaj naučiti.

POVZETKI IN ZAKLJUČEK KONCEPTI SOCIALNEGA DELA S STAREJŠIMI

Ob proučevanju literature in izvedbi intervjuja smo pridobili informacije o konceptih socialnega dela s starejšimi. Osredotoča se na zagotavljanje podpore, pomoči in izboljšanje kakovosti življenja starejših oseb. Socialno delo s starejšimi je multidisciplinarna dejavnost, ki zahteva celostni pristop k skrbi za starejše ljudi in se osredotoča na njihovo celovito dobrobit ter kakovost življenja v tretjem življenjskem obdobju.

Odločitev za oskrbo starejših na domu ali v domu starejših občanov je odvisen od več dejavnikov. Odločitev med oskrbo na domu in v domu za starejše je odvisna od zdravstvenega stanja, finančnih zmožnosti, socialne podpore in osebnih želja starejše osebe ter njenih svojcev. Obe možnosti imata svoje prednosti in slabosti ter se prilagajata potrebam in željam posameznih starejših oseb. Včasih je morda potrebno kombinirati obe obliki oskrbe, da se zadovoljijo različne potrebe in želje. Skupno je to, da je potrebno za starejše poskrbeti na dostojen in spoštljiv način.

V preteklosti je bilo izvedenih veliko raziskav o konceptih socialnega dela s starejšimi, ki so pomagale razumeti potrebe, izzive in najboljše prakse pri delu s to populacijo. Te raziskave so pomembne za razvoj boljših praks in politik v socialnem delu s starejšimi, saj pomagajo razumeti specifične potrebe te populacije in izboljšati kakovost njihovega življenja. Z izvedenim intervjujem smo dobili potrditev, da je spoštovanje in dostojanstvo pomemben koncept dela s starejšimi. Starejši ljudje zaslužijo spoštovanje in človeško dostojanstvo. Socialni delavci morajo zagotoviti, da so starejši vključeni v odločitve, ki vplivajo na njihovo življenje, in da se upoštevajo njihove želje in potrebe. Prav tako smo potrdili, da je potrebno ustvarjati partnerske odnose s starejšimi. Starejši ljudje morajo imeti možnost sodelovanja in prispevanja k svoji skupnosti. Socialni delavci spodbujajo aktivno vključevanje starejših v družbeno življenje, prostovoljsko delo in različne dejavnosti. Nedvomno je pomembna individualna obravnava starejših. Socialni delavci morajo zagotoviti, da je podpora starejšim prilagojena njihovim posebnim potrebam, preferencam in ciljem. To vključuje razvoj individualiziranih načrtov oskrbe in podpore, vključno z medicinsko oskrbo. Razvijanje oblik pomoči v skupnosti bi starejšim omogočilo daljše bivanje v njihovem domačem okolju, kar bi pozitivno vplivalo na njihovo blagostanje, saj bi s tem ohranjali njihovo samostojnost in neodvisnost. Strokovni delavci morajo delovati v skladu s koncepti socialnega dela s starejšimi, saj lahko le z njimi nudijo ustrezno pomoč starejšim uporabnikom.

Članek je narejen na podlagi poglobljenega proučevanja literature in lastne raziskave. S pomočjo vsebine članka lahko bralci, študentje in strokovni sodelavci razberejo sveže razmišljanje o konceptih socialnega dela s starejšimi. Nedvomno je članek zanimiv za stroko, saj lahko pripomore k razmišljanju o kompetencah zaposlenih v socialnem delu, izboljšavah v življenju starejših oseb tako v domu za ostarele kot tistih, ki zadnje življenjsko obdobje preživljajo v domačem okolju.

VIRI

Ambrožič, M., & Mohar, Š. (2015). Metode socialnega dela s starimi ljudmi in njihova uporaba pri delu z ljudmi z demenco. Socialno delo, 54(1). Pridobljeno na https://www.revija- socialnodelo.si/mma/Metode_URN_NBN_SI_DOC-TNZWSYUY.pdf/2019011711022871/ [2.8.2023]

Azulai, A. (2014). Ageism and Future Cohorts of Elderly: Implications for Social Work. Journal of        social       work     values  and        ethics,              11(2).    Pridobljeno    na    https://eds-p-ebscohost- com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?vid=0&sid=2ca675f5-3e0d-49e6-89fa- 2fd99e96b767%40redis [3.9.2023]

Balent, I., Gungl, B., & Horvat, L. (2022). Posledice življenja starih ljudi v samoti in kako jih lahko             preprečimo.    Socialno    delo,    61(2/3).     Pridobljeno    na    https://eds-p-ebscohost- com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?vid=0&sid=e9c9c656-1486-4469-b0f2- 39756576d6ca%40redis [5.9.2023]

Glazer, S. (2020). The Essentials of the Helping Relationship between Social Workers and Clients. Social Work, 65(3). Pridobljeno na https://eds-s-ebscohost-com.nukweb.nuk.uni- lj.si/eds/pdfviewer/pdfviewer?vid=0&sid=73b67da2-f6fa-42f3-986c-6ed674543055%40redis [2.9.2023]

H.R., M. (2017). Elderly Abuse – The Need for Social Work Intervention. Journal of the Indian Academy of Geriatrics, 13(3). Pridobljeno na https://web-p-ebscohost-com.nukweb.nuk.uni- lj.si/ehost/pdfviewer/pdfviewer?vid=1&sid=64343b62-15f6-41a3-82c1- b6a65d5992ec%40redis [5.9.2023]

Mali, J. (2008). Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Mali, J. (2013). Socialno delo s starimi ljudmi kot specializacija stroke. Socialno delo, 52 (1), 57-67.

Minimol, K. (2016). Risk Assessment and Strengths Based Case Management in Elderly Care– Scope of Social Work Practice. Artha Journal of Social Sciences, 15(2). Pridobljeno nahttps://www.researchgate.net/publication/325496645_Risk_Assessment_and_Strengths_Base d_Case_Management_in_Elderly_Care-_Scope_of_Social_Work_Practice [2.9.2023]

Povzetek

Varna hiša je prostor na tajni lokaciji, kamor se lahko umaknejo ženske in otroci, ki so žrtve nasilja. Dobro duševno zdravje sestavljajo notranje psihično stanje, kot so zadovoljstvo, sreča, samospoštovanje, nadalje odnosi z drugimi, vsakodnevno delovanje, sposobnost, da obvladuje svoje življenje in se uspešno sooča z izzivi. Empirični del članka vsebuje 4 intervjuje z uporabnicami varnih hiš. Intervjuje smo izvajali v prvi polovici leta 2023. Ženske v varni hiši pogosto doživljajo tesnobo, žalost, zaskrbljenost in stres, zato je pomembna podpora bližnjih in strokovnjakov pri njihovem okrevanju. Skrb zase in duševno zdravje se izkazujeta kot ključna za njihovo dobro počutje. Izjemno pomembno je ozaveščanje in izobraževanje o duševnem zdravju ter ničelna toleranca do nasilja.

Ključne besede: varna hiša, duševno zdravje, nasilje, ženske

Abstract:

A safe house is a confidential place where women and children who have been victims of violence can go. Good mental health consists of an inner psychological state such as contentment, happiness, self-esteem, furthermore relationships with others, daily functioning, the ability to manage one's own life and to cope successfully with challenges. The empirical part of the article includes 4 interviews with women users of safe houses. Interviews were conducted in the first half of 2023. Women in the safe house often experience anxiety, sadness, worry and stress, and the support of loved ones and professionals is important in their recovery. Women in the safe house often experience anxiety, sadness, worry and stress. women in the safe house often experience anxiety, sadness, worry and stress, and the support of loved ones and professionals is important in their recovery. Self-care and mental health are shown to be key to their well-being. Awareness-raising and education on mental health and zero tolerance to violence are of utmost importance.

Key words: safe house, mental health, violence, women

Varna hiša in njeno delovanje

Varna hiša je prostor na tajni lokaciji, kamor se lahko umaknejo ženske, brez ali z otroki, stare vsaj 18 let, ki so v svojem domu ogrožene oziroma izpostavljene nasilju (Horvat et al., 2014). V Sloveniji deluje 16 varnih hiš, ki sprejemajo ženske in otroke iz vse Slovenije (Skupnost centrov za socialno delo Slovenije, b. d.). Čeprav na prvi pogled ni razlik med varno hišo in drugimi stanovanjskimi enotami, jih ločuje ključna značilnost - v varni hiši se izvajajo posebni varnostni ukrepi za zaščito stanovalk in njihovih otrok, vključno z zaupnostjo glede lokacije (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.)

Svetovalno delo v Varni hiši zajema individualno svetovanje vsem, ki iščejo informacije in možne oblike pomoči v primeru nasilja, skupinsko svetovanje ženskam, materam in otrokom v varni hiši in individualno svetovanje uporabnicam po odhodu iz Varne hiše (Društvo življenje brez nasilja, b. d.).

Zaradi varnosti lokacije v varni hiši niso dovoljeni obiski. Varna hiša predstavlja začasni dom, kjer si stanovalke organizirajo svoj vsakdan ob upoštevanju varnostnih pravil in prilagoditev, ki omogočajo sožitje z drugimi stanovalkami. V hiši je strogo prepovedano uživanje alkohola ali drugih psihoaktivnih snovi, kajenje je dovoljeno le na določenih mestih, kot so balkon, terasa ali vrt. Vse oblike nasilja so strogo prepovedane. Mesečni prispevek za stroške bivanja v varni hiši je enoten za vse varne hiše in znaša določen odstotek denarne socialne pomoči, odvisno od števila otrok. V primeru finančnih težav se prispevek prilagodi zmožnostim stanovalke (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).

Duševno zdravje

Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) duševno zdravje opredeli kot stanje duševnega blagostanja, ki ljudem omogoča, da se spopadajo s stresom življenja, uresničujejo svoje sposobnosti, se učijo in delajo ter prispevajo k svoji skupnosti. Duševno zdravje je več kot odsotnost duševnih motenj. Obstaja na kompleksnem kontinuumu, ki ga vsak posameznik doživlja drugače, z različnimi stopnjami težav in stisk ter morebitnimi različnimi družbenimi in kliničnimi posledicami (Mental health, 2022). Dobro duševno zdravje je temelj zdravja nasploh in posledično socialne, družinske in gospodarske stabilnosti, družbene blaginje ter kakovosti življenja ljudi. Duševne motnje so veliko breme za posameznike in njihove bližnje, pomenijo pa tudi veliko izgubo in obremenitev za gospodarske, socialne in izobraževalne sisteme (Gov.si, b. d.) Koncept pozitivnega duševnega zdravja sestavljajo notranje psihično stanje, kot so zadovoljstvo, sreča, samospoštovanje, nadalje odnosi z drugimi, vsakodnevno delovanje, sposobnost, da obvladuje svoje življenje in se uspešno sooča z izzivi (Nacionalni inštitut za javno zdravje, b. d.). Požar (2013, str. 9–10) se opira na Svetovno zdravstveno organizacijo, ki navaja, da obstaja več dejavnikov, ki vplivajo na duševno zdravje in jih lahko razdelimo na tri glavna področja: okolijski dejavniki, socialne in ekonomske okoliščine, posameznikove lastnosti in navade.

Raziskave kažejo, da med člani populacije obstajajo številne razlike v duševnem zdravju, pri čemer je pomembno upoštevati tudi vidik spola. Mnoge raziskave so namreč opozarjale, da so duševne stiske, psihiatrične diagnoze in pristopi k zdravljenju v preteklosti pogosto obravnavali kot značilnosti ženskega spola (Zaviršek, 2012, str. 46).

Nasilje

Nasilje nad ženskami ima poseben družbeni pomen zaradi številnih posledic, ki jih prinaša. Pomaga namreč ohranjati neravnovesje moči med spoloma, kar lahko vodi v zlorabe. Kljub visoki družbeni tolerantnosti do nasilja se le-to nadaljuje (NIJZ, 2020). Zakon o preprečevanju nasilja v družini (ZPND, 2008) opredeljuje nasilje v družini kot vsako uporabo fizičnega, spolnega, psihičnega ali ekonomskega nasilja enega družinskega člana proti drugemu družinskemu članu oz. zanemarjanje družinskega člana ne glede na starost, spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino žrtve ali povzročiteljice oz. povzročitelja nasilja. Nasilje se v družinah pojavlja ne glede na osebne okoliščine, kot so družbenoekonomski položaj, spol, starost, etnična pripadnost (Nasilje v družini, b. d.).

Dinamiko nasilja lahko predstavimo kot ciklični vzorec, ki vključuje različne faze. Prva faza je naraščanje napetosti, kjer partner postopoma stopnjuje napetost, medtem ko žrtev začuti, da se bliža nasilni izbruh. Sledi dejanski izbruh nasilja, ki mu pogosto sledijo opravičevanje in obljube s strani povzročitelja. Hkrati se povzroča občutek krivde pri žrtvi, ki se prepričuje, da je odgovorna za nasilje. Nato se pojavi obdobje medenih tednov, ki vključuje nežnost, lepe trenutke in romantiko, saj povzročitelj želi pridobiti nazaj žrtvino naklonjenost. Ta ciklus nasilja se lahko nato vrti vedno hitreje, obdobja opravičevanja in medenih tednov pa se lahko skrajšajo ali celo izginejo, izbruhi nasilja pa postanejo pogostejši in intenzivnejši (Veselič et al., 2014, str. 91-92). Pogosto pride tudi do procesa separacije, kjer ženska partnerja loči na dobrega in slabega. Dobri partner je tisti, ki je ljubeč in prijazen, medtem ko je slab partner tisti, ki izvaja nasilje (Van der Ent et al., 2001, str. 35).

Poznamo različne vrste nasilja, najpogostejše so psihično, fizično, spolno, ekonomsko nasilje in zanemarjanje. Psihično nasilje se kaže v pogostih izbruhih ljubosumja in dopovedovanju drugi osebi, da nič, kar naredi, ni dovolj dobro. Fizično nasilje je vedno tudi psihično, meja med njima pa je tam, kjer se psihičnemu in besednemu nasilju, pridruži še udarec. Spolno nasilje vključuje posilstvo, spolno nadlegovanje, spolno zlorabo slabotnih oseb ali otrok, incest ali krvoskrunstvo, neprimerne poglede, komentarje in nagovarjanje. Ekonomsko nasilje pomeni nadzor nad družinskimi prihodki, odrejanje denarja za gospodinjstvo (Horvat, Plaz in Veselič, 2014). Zanemarjanje ZPND (2008) opredeli kot obliko nasilja, pri kateri povzročitelj opušča skrb za žrtev, ki jo le-ta potrebuje zaradi bolezni, invalidnosti, starosti ali drugih osebnih okoliščin.

Nasilje v družini v času epidemije

Raziskave, ki so jih izvedli strokovnjaki, potrjujejo, da se v obdobjih kriz, kot je epidemija, pojav nasilja v družini poveča in razširi. S sprejetimi ukrepi za obvladovanje širjenja koronavirusa so ljudje ostajali doma, vendar le-to žal ni pomenilo varnosti za vse. V času epidemije covid-19 se je pojav nasilja v družini povečal (NIJZ, 2020). Podatki, ki so nam na razpolago, kažejo, da ženske, ki so poleg otrok najpogosteje žrtve nasilja v družini, nosijo največje breme pri povečani količini skrbi in nege za otroke zaradi zaprtja šol, povečani skrbi za starejše družinske člane in povečani količini domačih opravil. Le-to njihovo situacijo še poslabša in jih spravlja v še večjo stisko (Društvo za nenasilno komunikacijo, b. d.).

Najnovejši podatki kažejo, da se je od začetka izbruha koronavirusa nasilje nad ženskami in otroki povečalo še posebej v družinskem okolju. Osebe, ki izvajajo nasilje, imajo zdaj lažjo možnost za popoln nadzor nad svojimi partnerji, njihovimi dejanji in omejevanjem njihovih stikov z okolico ter bližnjimi (NIJZ, 2020).

Raziskava o zdravju pri ženskah, ki so žrtve nasilja (Leskošek, 2012) je razkrila, da ima nasilje globok in dolgotrajen vpliv na zdravje posameznika. Daljše trajanje nasilja negativno vpliva na vse vidike življenja žrtve, vključno z emocionalnim in fizičnim zdravjem, intimnim življenjem, finančnimi razmerami, odnosi z bližnjimi, socialno mrežo in zaposlitvijo.

Nasilje ima torej izrazit negativen vpliv na telesno zdravje žrtve, kar se lahko odraža v pomanjkanju energije, motnjah spanja, spremembah v apetitu in glavobolih. Prav tako se odraža na duševnem zdravju žrtve, kjer se pojavijo občutki ranljivosti, nemoči, izgube nadzora nad lastnim življenjem, strahu pred prihodnostjo, pomanjkanjem samozavesti, napadov joka, izgube stika s samim seboj, pa tudi anksioznosti, napadov panike, dvoma v lastno duševno zdravje in celo misli na samomor (Veselič, Horvat in Plaz, 2014, str. 77).

Kopčavar Guček, N. (b. d.) zdravstvene posledice nasilja razdeli na telesne, duševne, spolne in reproduktivne, vedenjske ter druge, dolgoročne posledice.

Podatki, ki predstavljajo državo na nacionalni ravni, kažejo, da je delež žensk, ki poročajo o slabi fizični ali duševni zdravstveni kondiciji, trikrat višji med ženskami s preteklo izkušnjo nasilja v intimnem partnerskem odnosu v primerjavi z ženskami brez takšne preteklosti. Največje razlike v pojavnosti zdravstvenih težav med ženskami, ki doživljajo tovrstno nasilje v primerjavi s tistimi, ki ga ne, so pri težavah s spanjem, omejitvah pri opravljanju aktivnosti, kroničnih bolečinah in pogostih glavobolih (Rivara in dr., 2019).

Pri žrtvah nasilja se pojavlja veliko različnih čustev in občutij, kot so strah, zmedenost, jeza, sramota, krivda in drugi. Mnoge žrtve poskušajo prikriti vidne znake nasilja. Biti obkrožen s partnerjem, ki ima nihanje razpoloženja, je lahko duševno naporno. Ko partner spretno oblikuje svoje besede, da ponižuje in žali ali kako drugače izkrivi resničnost žrtve, lahko ima to dolgoročne posledice. Žrtve čustvene zlorabe so pogosto nagnjene k depresiji in anksioznosti. Ni nenavadno, da oseba, ki je zlorabljena, razvije fobije ali motnje uporabe alkohola in substanc. Oseba, ki je bila čustveno zlorabljena, se lahko tudi samopoškoduje ali se vključuje v deviantno spolno vedenje kot odziv na čustveno zlorabo in njene posledice (Plumptre, 2021). Pri žrtvah nasilja se lahko razvijejo tudi duševne motnje. Prva je posttravmatska stresna motnja, ki se kaže v težavah s spanjem, izbruhih jeze, oseba se hitreje prestraši in se počuti napeto ter pogosto ne želi več opravljati aktivnosti, v katerih je prej uživala. Pri žrtvah nasilja se lahko pojavi tudi anksioznost. Pojavlja se pogosta zaskrbljenost, ki se lahko čez čas stopnjuje in poslabša ter tako vpliva na opravljanje vsakodnevnih aktivnosti. Pri osebah z izkušnjo nasilja je pogosto prisotna tudi depresija. Simptomi vključujejo težave s spanjem, zmanjšan apetit, izogibanje ljudem, slabo samopodobo, nezmožnost zaupati drugemu (Ali Dogar, 2019).

Proces okrevanja ni nekaj naključnega, ampak zajema prepoznavne stopnje, ki jih doživljajo vse ženske, ki so preživele zlorabo. Pogosto se te stopnje ponavljajo v spirali, pri čemer se vsakokrat doživljajo na različnih ravneh in iz drugačne perspektive, saj se oseba vzpenja po tej spirali. Ženske se lahko nekaj let posvečajo svoji zlorabi, nato se ustavijo in osredotočijo na sedanji trenutek. Po kakšnem letu se lahko pojavijo spremembe, kot so novo razmerje, rojstvo otroka, pridobitev diplome ali pa se sproži še več nerešenih spominov in občutkov, kar povzroči nov krog raziskovanja (Bass in Davis, 1998).

Duševno zdravje uporabnic varnih hiš

Za namen pridobivanja podatkov je bila izvedena kvalitativna raziskava. Raziskovalni instrument so smernice za intervju in vir podatkov je pogovor. Intervjuje smo opravili z ženskami, ki so imele izkušnjo nasilja in bivanja v varni hiši. Naš vzorec so sestavljale 4 uporabnice varne hiše. Intervjuje smo izvajali v prvi polovici leta 2023.

Prekinitev nasilnega razmerja za žrtev predstavlja izredno težko obdobje. Ženske ob tem pogosto doživljajo žalost, se jokajo, pogosti so tudi občutki krivde in izgube (Hrovat, 2017). Pri žrtvah nasilja se pojavlja veliko različnih čustev in občutij, kot so strah, zmedenost, jeza, sramota, krivda in drugi. Mnoge žrtve poskušajo prikriti vidne znake nasilja (Ali Dogar, 2019). Tudi jaz sem ugotovila, da ženske v varni hiši pogosto občutijo tesnobo, žalost, zaskrbljenost, stres in strah. Kot posledica življenja v nasilnem razmerju je pri uporabnicah prisotna nizka samopodoba, izgubijo zaupanje v ljudi okoli sebe, občutijo stisko in razočaranje in celo fizično opešajo. Uporabnice imajo zaradi negativne izkušnje težave tudi v naslednjih razmerjih.

Hrovat (2017) pravi, da je pomembno, da imajo žrtve nasilja ustrezno podporo s strani bližnjih in strokovnjakov. Podpora jim pomaga razumeti, da je bila njihova odločitev pravilna in jih opolnomoči. Tudi uporabnice varne hiše so povedale, da jim v stiski najbolj pomaga pomoč bližnjih, prijateljev in strokovnih delavcev, lahko rečemo, da je za uporabnice najbolj učinkovita pomoč pogovor. Pomembno se jim zdi, da jih je ob odhodu v varno hišo družina podprla in jim na ta način dala potrditev, da so se pravilno odločile. Tudi v nadaljnjem življenju jim njihovi otroci, družina in prijatelji predstavljajo glavni vir moči. Tudi strokovnjaki so za intervjuvanke pomembni, saj menijo, da je njihova pomoč koristna, nujna za osebno rast in dodajo, da so strokovnjaki empatični in jim v stiski svetujejo.

Bass in Davis (1998) pravita, da je skrb zase izredno pomembna, še posebej za žrtve nasilja. Ženska se mora naučiti imeti rada. V okrevanju poudarja tudi pomen telovadbe in druge načine sproščanja. Intervjuvanke so povedale, da jim je skrb zase, njihovo zdravje in počutje zelo pomembno. Sebe postavljajo na prvo mesto. Vedo, da skrb zase dobro vpliva tudi na to, kako skrbijo za druge. Zavedajo se, da morajo odstraniti negativne dejavnike, ki slabo vplivajo na njihovo počutje. Pomembno se jim zdi tako telesno kot duševno zdravje. Intervjuvanke skrb zase udejanjajo s pogovori, hobiji, gibanjem, lepotnimi tretmaji, zdravim prehranjevanjem in spanjem. Tudi meni se zdi skrb zase eden od najpomembnejših vidikov duševnega zdravja. Menimo, da kdor se zaveda pomembnosti skrbi zase in ima razvite načine skrbi zase, lahko izredno dobro vpliva na svoje duševno zdravje.

Povzetki in zaključki

Če povzamemo, ženske v varni hiši pogosto občutijo tesnobo, žalost, zaskrbljenost, stres, strah, razočaranje, imajo nizko samopodobo, izgubijo zaupanje v ljudi okoli sebe, občutijo stisko in celo fizično opešajo. Prav tako imajo zaradi negativne izkušnje težave v nadaljnjih razmerjih. Za uporabnice je najbolj učinkovita pomoč pogovor z bližnjimi osebami ali strokovnimi delavci. Glavni vir moči so za uporabnice varne hiše njihovi otroci, družina in prijatelji. Skrb zase, njihovo zdravje in počutje se intervjuvankam zdijo zelo pomembni. Skrb zase intervjuvanke udejanjajo s pogovori, hobiji, gibanjem, lepotnimi tretmaji, zdravim prehranjevanjem in spanjem. Med epidemijo Covid-19 so se pri intervjuvankah povečali negativni občutki, kot so omejenost, preobremenjenost in stres.

Epidemija Covid-19 je na uporabnice različno vplivala. Na začetku je bilo zanje koristno, saj so imele več časa zase, zdaj pa imajo preveč prostega časa, v katerem se pogosto borijo z negativnimi mislimi. Za nekatere epidemija ni imela posebnega vpliva oz. so se prilagodile. Pomoč drugih strokovnjakov, ki so jo prejemale pred epidemijo, so nadomestile socialne delavke v varni hiši. Med karanteno so se povečali negativni občutki, kot so omejenost, preobremenjenost in stres. Strah jih je, koliko časa bo še trajalo, glede poslabšanja situacije in skrbi za bližnje. Včasih so ravnodušne in zdolgočasene, nekatere pa so se sprijaznile s situacijo.

Analiza literature in izsledki iz intervjujev, ki smo jih izvedli, ponujajo vpogled v duševno zdravje uporabnic varne hiše, ki je izjemno pomembno področje socialnega dela. Večino raziskav v socialnem delu namreč izhaja iz intervjujev s socialnimi delavci, le malokrat pa v intervjujih sodelujejo uporabniki sami. Izpostavljena je tudi povezava med nasiljem v družini in duševnim zdravjem žrtev. Razumevanje teh posledic nasilja je pomembno za strokovnjake na področju duševnega zdravja, socialnega dela in tudi za vse, ki delajo z žrtvami nasilja.

Članek obravnava tudi povečanje nasilja v družini med epidemijo Covid-19. To je pomembno za razumevanje, kako družbene krize vplivajo na nasilje v družini, kar lahko pomaga pri oblikovanju preventivnih ukrepov in podpore v takšnih situacijah.

Izsledki opozarjajo tudi na to, da je duševno zdravje v Sloveniji še vedno tabu tema in področje, kjer potrebujemo korenite spremembe. Ljudje, ki potrebujejo pomoč strokovnjaka za duševno zdravje, se le malokrat odločijo za obisk le-tega, saj jih je sram. Nimamo znanja o duševnem zdravju, ne poznamo strategij za reševanje duševnih stisk in ne znamo si pomagati. Tako se tudi uporabnice varne hiše le redko odločijo za obisk psihologa, psihoterapevta ali drugega strokovnjaka.

Našo raziskavo bi lahko nadgradili s preverjanjem, kako v povezavi z duševnim zdravjem uporabnice napredujejo v času bivanja v varni hiši in kakšno je njihovo duševno zdravje ob vstopu in kakšno ob odhodu iz varne hiše. Za nadaljnje raziskovanje predlagamo raziskavo na večjem in reprezentativnem vzorcu uporabnic varnih hiš iz cele Slovenije. Prav tako bi bilo zanimivo raziskati duševno zdravje drugih uporabnikov na različnih področjih socialnega dela.

Če zaključimo, je članek lahko vir informacij za strokovnjake na področju socialnega dela, psihoterapevtov, družinskih terapevtov in tudi za aktiviste ter organizacije, ki se borijo proti nasilju v družini. Ponuja tudi vpogled v izkušnje žensk, ki so bile žrtve nasilja, kar lahko pomaga žrtvam pri razumevanju njihove situacije in iskanju poti do okrevanja.

Seznam uporabljenih virov in literature

Ali Dogar, F. (2019). The Impact of Domestic Violence on Mental Health. Pridobljeno na https://oladoc.com/health-zone/the-impact-of-domestic-violence-on-mental-health/ . [4.5.2023].

Bass, E., & in Davis, L. (1998). Pogum za okrevanje. Ljubljana: Liberalna akademija in Visoka šola za socialno delo.

Društvo    za    nenasilno    komunikacijo.    (b.d.).   Pridobljeno    na    https://www.drustvo- dnk.si/dozivljate-nasilje/varna-hisa.html [6. 4. 2023].

Društvo za nenasilno komunikacijo (a). (b.d.). Pridobljeno na https://drustvo-dnk.si/o- nasilju/nasilje-in-covid-19.html [7. 4. 2023].

Društvo   življenje brez    nasilja. (b.d.). Varna hiša Novo       mesto. Pridobljeno    na http://varnahisanovomesto.si/varna-hisa/ [28. 4. 2023].

Gov.si. (b.d.). Duševno zdravje. Pridobljeno na https://www.gov.si/teme/dusevno-zdravje/ [6. 4. 2023].

Horvat, D., Plaz, M., Veselič, Š. (ur.) (2014). Priročnik za delo z ženskami in otroki z izkušnjo nasilja. Ljubljana: Društvo SOS telefon za ženske in otroke- žrtve nasilja.

Hrovat, T. (2017). Moč za spremembo. Priročnik za samopomoč po preživetem nasilju. Ljubljana: Društvo za nenasilno komunikacijo

Kopčavar Guček, N. (b.d.), Zdravstvene posledice nasilja v družini – je mogoče premagati ovire in preprečiti posledice? Prepoznava in obravnava žrtev nasilja v družini v okviru zdravstvene                       dejavnosti.    Pridobljeno    na    http://www.prepoznajnasilje.si/docs/default- source/izdelki/n-kop%C4%8Davar-gu%C4%8Dek_predavanje_zdravstvene-posledice- nasilja-v-dru%C5%BEini—je-mogo%C4%8De-premagati-ovire-in-prepre%C4%8Diti- posledice.pdf?sfvrsn=0 [12. 4. 2023].

Leskošek, V. (2013). The health condition of female victims of violence. Slovenian Journal of Public Health, 52(2). Pridobljeno na https://sciendo.com/article/10.2478/sjph2013-0016 [17. 4. 2023].

Mental Health (2022). Pridobljeno 11.4. 2023 s strani https://www.who.int/news room/fact- sheets/detail/mental-health-strengthening-our-response

Nacionalni inštitut za javno zdravje. (b.d.). Duševno zdravje. Pridobljeno na https://www.nijz.si/sl/podrocja-dela/moj-zivljenjski-slog/dusevno-zdravje. [7. 4. 2023].

Nasilje v družini. (b.d.). Pridobljeno na http://www.prepoznajnasilje.si/nasilje-v-druzini.[7.4. 2023].

NIJZ. (2020). Ničelna toleranca do nasilja nad ženskami. Pridobljeno 16.4. 2023 s strani https://nijz.si/zivljenjski-slog/dusevno-zdravje/nicelna-toleranca-do-nasilja-nad-zenskami/

Plumptre, E. (2021). Mental Health Effects of Different Types of Abuse. Pridobljeno na https://www.verywellmind.com/how-does-abuse-affect-mental-health-5203897.       [2. 4.2023].

Požar, E. (2013). Promocija duševnega zdravja med študenti (Diplomsko delo). Pridobljeno na http://dk.fdv.uni-lj.si/diplomska_dela_1/pdfs/mb11_pozar-eva.pdf [28. 4. 2023].