POVZETEK

Vzpon e-športa v zadnjih letih je bil izjemen. E-šport je še vedno relativno mlada industrija in se šele razvija. Obstajajo izzivi, s katerimi se sooča, kot so vprašanja o zdravju in blaginji igralcev, regulacija, različne kulture in raznolikost ter dostopnost e-športov za vse. Kljub tem izzivom pa je jasno, da e-športi predstavljajo pomemben del sodobne kulture in imajo številne koristi ter možnosti za študente in širšo skupnost. Koristi, ki jih prinašajo e-športi, so predvsem razvojne narave, povečanje socializacije, koncentracija in inovativnost. V obdobju študija morajo mladi vzdrževati uravnotežen pristop k e-športom in se zavedati, da sta študij in zdravje vedno na prvem mestu. Kljub koristim, ki jih prinašajo e-športi, je pomembno, da študentje ohranjajo ravnotežje med akademskimi obveznostmi, telesno aktivnostjo, socialnim življenjem in drugimi interesi.

Ključne besede: e-šport, študenti, koristi, tveganja

ABSTRACT

The rise of eSports in recent years has been remarkable. E-Sports is still a relatively young industry and continues to develop. There are challenges it faces, such as issues around player health and welfare, regulation, different cultures and diversity, and the accessibility of e-sports for all. Despite these challenges, it is clear that eSports is an important part of modern culture and has many benefits and opportunities for students and the wider community. The benefits of e-sports are mainly developmental in nature, increasing socialisation, concentration and innovation. During their period of study, young people need to maintain a balanced approach to e-sports and be aware that study and health always come first. Despite the benefits of e-sports, it is important that students maintain a balance between academic commitments, physical activity, social life and other interests.

Keywords: e-sport, students, benefits, risks

TEORETIČNE OSNOVE

Avtorji Delello et al. (2021) so zbrali več definicij e-športa. Oxfordski angleški slovar je šport opredelil kot »dejavnost, ki vključuje fizični napor in spretnost, v kateri posameznik ali ekipa tekmuje proti drugemu ali drugim za zabavo«. Podobno je Nacionalna univerzitetna atletska zveza opozorila, da je treba šport opredeliti kot institucionalno dejavnost, ki vključuje fizični napor z namenom tekmovanja z drugimi ekipami ali posamezniki znotraj kolegialne tekmovalne strukture. Vendar vodstveni organi doslej niso priznali e-športa, kot pravega tekmovalnega športa. Za druge je definicija elektronskega športa ali e-športa zapletena in zajema športe, kulture, tehnologije in poslovanja. Hamari in Sjöblom (2017 v Delello et. al, 2021) sta na primer opredelila e-šport kot »obliko športa, kjer so primarni vidiki športa omogočeni z elektronskimi sistemi; posreduje se vhod igralcev in ekip ter izhod sistema e- športa preko vmesnikov človek-računalnik. Mnogi drugi raziskovalci so e-šport preprosto opisali kot tekmovalno in/ali organizirano igranje videoiger. Skupnost e-športa je opazno napredovala in predstavlja najvišjo obliko spletne tekmovalne igre za okolja digitalnih iger.

Začetki e-športa segajo v obdobje, ko besede e-šport še ni bilo v uporabi, ko so nadobudni igralci igric še odkrivali medmrežno igranje in sodelovali na tekmovanjih, kjer je bila glavna in edina nagrada čast ter slava (Pejanović Nosaka, 2022). Veliko otrok in mladostnikov je odraščalo z igranjem videoiger. Nekateri so začeli na konzoli SNES s preigravanjem klasik, kot sta Donkey Kong in Super Mario Kart. Spet drugi so začeli na NES-u ali Nintendu 64, kjer so se spoznali s prvimi strelskimi igrami (Duke Nukem, Goldeneye 007 …). Še starejši so igričarsko žilico odkrili na Atari 2600. Ne glede na to, na kateri napravi so začeli igrati videoigre ali koliko so jih preigrali, je vsem igralcem igric skupna nedojemljiva strast do virtualnih svetov, kjer se tkejo vezi in digitalna prijateljstva, tako z drugimi igralci iz resničnega sveta kot tudi z liki, s katerimi raziskujejo bogate digitalne svetove. Veliko jih je to strast gojilo od otroštva do odraslosti. Več deset tisoč ur vloženih, več sto iger preigranih, nešteto raziskanih skrivnosti in neskončno število trenutkov, ob katerih zastaja dih.

Pred 30. leti, na samem začetku igračarstva, bi težko komu svetovali, naj se poda na profesionalno gaming pot. E-športni dogodki so bili zelo redki, še posebej na evropskem prizorišču. Danes je zgodba povsem drugačna. Za vzpon e-športa se lahko zahvalimo proizvajalcem iger, organizatorjem e-športnih turnirjev, sponzorjem, ki so prepoznali potencial v novi športni panogi in seveda igralcem, ki so s svojo številčnostjo spodbudili razvoj e-športne panoge (Računalniške novice, 2022).

Boljši igralci imajo igranje videoiger za poklic. Profesionalen pristop k e-športu se kaže na celotnem delovanju organizacije, ki to vodi. Igralci imajo managerja, ki skrbi za pogodbe, prijavo na tekmovanja, medijske aktivnosti in trenersko ekipo, ki oblikuje urnik treningov, razvoj igralcev in ekipe ter vodi teoretične treninge pred in po tekmah. Naloga vseh je, da razvijajo pozitiven ekipni duh in dobre odnose znotraj ekipe, ki so ključni za uspehe. Plače, štipendije ali honorarji so odvisni od igralca do igralca in so pogodbeno določeni (Računalniške novice, 2022).

Razpoložljivost in cenovna dostopnost povečane internetne pasovne širine, video pomnilnika in hitrosti obdelave je omogočila, da so elektronski športi (e-športi) postali cvetoča svetovna senzacija, študenti pa pomagajo spodbujati ta pojav. Bistveno je, da univerze ostanejo konkurenčne na trgu visokega šolstva. Ker priljubljenost e-športa še naprej raste, bo uspešna prisotnost e-športa koristna tudi za učenje študentov. Ne gre le za igranje iger; vključevanje študentov v e-šport jim lahko pomaga razviti veščine kritičnega mišljenja, spodbuja timsko delo in inovativnost ter spodbuja samostojno učenje. Podjetja, ki iščejo kader za zaposlitev prav tako gledajo na e-šport kot način zaposlovanja študentov preko tekmovalnih videoiger (Zalaznick, 2019 v Delello et. al., 2021).

E-šport oz. videoigre postajajo vse bolj priljubljene med mladimi, vključno s študenti. Obstajajo tako koristi kot tudi tveganja, ki jih je pomembno upoštevati.

V nadaljevanju predstavljamo koristi, kot so jih pred nami predstavili nekateri avtorji:

1. Razvijanje motoričnih sposobnosti: Igranje videoiger lahko pomaga pri razvijanju motoričnih sposobnosti, saj zahtevajo hitre odzive, spretnost in koordinacijo gibov (Vir: Kowert, R., Festl, R. & Quandt, T. (2014). Unpopular, Overweight, and Socially Inept: Reconsidering the Stereotype of Online Gamers.).
2. Razvijanje kritičnega razmišljanja: Igranje iger zahteva kritično razmišljanje, saj morajo igralci sprejemati hitre odločitve in uporabljati različne strategije za premagovanje ovir (Vir: Wouters, P., van Nimwegen, C., van Oostendorp, H., & van der Spek, E. D. (2013). A meta-analysis of the cognitive and motivational effects of serious games. Journal of Educational Psychology, 105(2), 249–265.).

3. Povečanje socialne interakcije: E-športi omogočajo interakcijo med igralci iz različnih držav in kultur, kar lahko poveča socialne veščine in izboljša medkulturno razumevanje.
4. Timsko delo: E-športi pogosto vključujejo tekmovalno igranje v ekipah. Študenti se naučijo sodelovati, komunicirati in usklajevati svoje ukrepe z drugimi člani ekipe. To razvija veščine timsko usmerjenega dela, kar je pomembno tako v akademskem kot tudi v profesionalnem okolju.
5. Vztrajnost: E-športi zahtevajo veliko vztrajnosti, da se dosežejo cilji in izboljšajo svoje sposobnosti. Študenti se učijo, kako se spopasti s porazi, se pobrati in se truditi za napredek. Ta vztrajnost se lahko prenese tudi na druge vidike njihovega življenja, vključno z akademskim delom.
6. Koncentracija in hitrost reakcije: E-športi zahtevajo hitro razmišljanje, dobro koncentracijo in hitrost reakcije. Študenti se naučijo obvladovati več nalog hkrati in hitro sprejemati odločitve v stresnih situacijah. Te sposobnosti so koristne tudi pri študiju, saj pomagajo pri boljšem obvladovanju časa, učinkovitem reševanju problemov in izboljšanju splošne mentalne zmogljivosti.
7. Socialne veščine: E-športi prinašajo priložnost za interakcijo s študenti z enakimi interesi, bodisi preko spletnih platform ali na turnirjih. To spodbuja izgradnjo socialnih veščin, izmenjavo idej in izkušenj ter povezovanje z ljudmi z vsega sveta. E-športi omogočajo tudi izgradnjo tesnih prijateljstev in mreženje z drugimi, kar je lahko koristno za prihodnje karierno omrežje.
8. Ustvarjalnost in inovativnost: V e-športih je prisotna tudi ustvarjalnost in inovativnost pri strategijah igranja, taktikah in reševanju težav. Študenti se naučijo razmišljati izven ustaljenih okvirov in iskati inovativne načine za dosego ciljev. Ta kreativni pristop se lahko prenese tudi na akademsko delo in spodbuja inovativnost v drugih vidikih življenja.

Delello et al. (2021) so zbrali koristi kot uspehe študentov, ki se ukvarjajo z e-športi. Kolegialna e-športna ekipa poveča število vpisov študentov, poveča stopnjo prisotnosti in skupne povprečne  ocene,  izboljša  zadrževanje  študentov,  izboljša  socialno-čustveno  učenje. Povezovanje preko e-športa privablja nezavzete študente, vključno s premalo zastopanimi študenti, spodbuja skupne igre in povečanje znanosti, tehnologije, inženiring in matematiko. Kot prednosti za dodajanje e-športa v univerzitetno okolje so prepoznane tudi izpostavljenost študentov najsodobnejšim tehnologijam, kot so obogatena in navidezna resničnost, pretakanje v živo, 3D fizikalni motorji, visokotehnološki računalniki in priložnosti za učenje o oblikovanju iger in vizualizaciji. Poleg tega so študentje lahko del marketinške zasnove ekipe. Vse to lahko odpre poti za prihodnjo kariero, saj gradi pripravo študentov za uspeh po fakulteti. Izkoriščanje uporabe tehnologije, zlasti digitalnih iger povečuje zadrževanje študentov in zmanjšuje stopnjo osipa, kar ima za posledico večjo stopnjo dokončanja študija.

Kot ugotavljajo na spletni platformi Intetadigital, kjer proučujejo igranje elektronskih iger in pozitivne zdravstvene učinke, igranje iger zagotavlja izkustveno učenje. Videoigre so še posebej učinkovito orodje za izkustveno učenje, saj lahko učenje z delom izboljša pomnjenje in zadrževanje. Študentom nudijo tudi široko izbiro okolij, v katerih lahko raziskujejo in se učijo. Profesorji so se namreč v obdobju Covid-19 posluževali programov, preko katerih so lahko študentje opravljali svoje obveznosti. To dokazuje, kako lahko igranje iger pozitivno vpliva tudi na akademike, saj jim daje orodja za razvoj kreativnih rešitev.

Videoigre učencem in študentom omogočajo, da v primeru neuspeha na varen način le-to proučijo in se iz svojih napak tudi kaj naučijo. Ravno tako lahko izboljšajo učne zmožnosti igralcev na splošno, ne le s spretnostmi, pridobljenimi med igranjem. To potrjujejo raziskave, ki kažejo, da imajo igralci iger prednost pri učenju v primerjavi z ne igralci. Številne videoigre spodbujajo igralce k eksperimentiranju z različnimi pristopi za uspeh. Poleg pridobivanja veščin iz resničnega sveta lahko igranje e-športov študentom pomaga pri družbenem in akademskem napredku. E-šport v šolah pritegne študente, ki prej niso bili angažirani ter ima večji doseg in inkluzivnost kot druge dejavnosti.

Na isti platformi poudarjajo tudi tveganja in slabosti igranja video igric. Mednje uvrščajo konflikte med starši in otroci (mladostniki, učenci, študenti). Velikokrat mlajši prezrejo pravila o vrstah videoiger, ki jih smejo igrati in o količini časa, ki ga smejo preživeti na spletu. Igranje iger lahko vpliva na slabo fizično zdravje in higieno. Če igranje začne prevzemati študentovo življenje, lahko pomembno vpliva na njegovo fizično zdravje. Ni nenavadno, da so problematični igralci izčrpani in dehidrirani zaradi igranja vso noč brez premora. Drugi stranski učinki dolgotrajne telesne nedejavnosti vključujejo debelost, težave z vidom, glavobole, poškodbe zaradi ponavljajočih se obremenitev, bolečine v mišicah, krvne strdke in slabo higieno. Študenti, ki se pretirano igrajo, imajo slabše čustveno zdravje in dobro počutje kot študenti z bolj zaokroženim življenjem. Raziskave so dosledno pokazale, da mladostniki z odvisnostjo od mobilnih iger poročajo o pogostejših primerih depresije, socialne anksioznosti in osamljenosti. Posledica pretiranega igranja je lahko zanemarjanje šolskih obveznosti. Učenci včasih izpustijo šolo, da bi nadaljevali z igranjem iger, medtem ko se tisti, ki jo obiskujejo, morda ne morejo zbrati, če igrajo celo noč. Izguba motivacije za učenje, odlašanje z domačimi nalogami in zavračanje kakršnih koli šolskih dejavnosti zaradi igranja videoiger so znaki, da obstaja težava. Nekateri učenci vse svoje potrebe zadovoljijo z igranjem videoiger, zato se upirajo preživljanju časa s prijatelji in družino ter prenehajo z vsemi drugimi dejavnostmi med in po šoli. Veliko težavo lahko predstavlja spletno ustrahovanje. Obstaja veliko načinov, preko katerih so lahko učenci ustrahovani med igranjem iger, nekateri so resnejši od drugih. Anonimnost igralcev in uporaba avatarjev igralcem omogoča, da zlorabljajo, nadlegujejo in izključujejo druge igralce brez strahu pred posledicami. To lahko sega od zmerjanja do "doxinga" (skupna raba zasebnih podatkov na spletu), ki lahko ogrozi ne samo zasebne podatke igralca, ampak tudi podatke njegovih staršev. Spletni plenilci včasih uporabljajo videoigre, da pripravijo mlade igralce. Lahko zgradijo odnos in si pridobijo zaupanje tako, da premagajo težkega nasprotnika, se zoperstavijo spletnemu ustrahovalcu ali pošljejo igralniško valuto. To lahko privede do neprimernih sporočil, klepetov s spletno kamero ali celo osebnih srečanj.

Tveganja so tudi:

1. Zasvojenost: Kot pri drugih vrstah iger, lahko tudi e-športi vodijo v zasvojenost, kar negativno vpliva na akademske dosežke in družabno življenje (Vir: Griffiths, M. D. (2010). The role of context in online gaming excess and addiction: Some case study evidence. International Journal of Mental Health and Addiction, 8(1), 119–125).
2. Negativni učinki na zdravje: Igranje iger lahko vodi do fizičnih težav, kot so bolečine v zapestju in hrbtu, glavoboli in očesne težave. Poleg tega lahko dolgotrajno sedenje pred računalnikom vodi do povečanega tveganja za debelost, srčne bolezni in druge zdravstvene težave (Vir: Kuss, D. J. & Griffiths, M. D. (2012). Internet gaming addiction: A systematic review of empirical research. International Journal of Mental Health and Addiction, 10(2), 278–296).
3. Negativni vpliv na akademske dosežke: Čeprav lahko igranje iger izboljša nekatere kognitivne sposobnosti, lahko preveč časa, ki ga študenti preživijo z igranjem e-športov, negativno vpliva na njihove akademske dosežke in lahko vodi do nižjega uspeha na fakulteti (Vir: Weaver, J. B., Mays, D., Sargent Weaver, S., Kannenberg, W., Hopkins, G. L. & Eroglu, D. (2011). Health-risk correlates of video-game playing among adults. American Journal of Preventive Medicine, 40(4), 436–441).

Pediatrične ustanove v Ameriki (POD, 2022) obravnavajo tveganja tudi kot nezdravo igranje. Vsekakor poudarjajo, da lahko ima igranje igric prednosti, med negativne strani pa prištevajo:

• videoigre so središče igralčevega življenja in jim povzročajo težave,
• igralci postanejo jezni ali razburjeni, ko jim vzamejo igre,
• nenehno se povečuje čas igranja,
• igralci poskušajo prenehati igrati videoigre, a jim to ne uspe,
• igralci izgubijo zanimanje za dejavnosti, v katerih so uživali,
• igralci še naprej igrajo igre, tudi če vedo, da povzročajo težave v njihovem osebnem, družinskem in družbenem življenju,
• igralci zavajajo družinske člane in druge glede količine iger na srečo,
• igre uporabljajo za pobeg ali lajšanje negativnega razpoloženja,
• ocene igralcev pri pouku (šola, študij) padajo zaradi igranja.

Študij in študijske obveznosti, naloge in projekti zahtevajo čas, ki ga je treba vložiti v študij. Študij se nanaša na sistematično učenje o določenem predmetu, področju ali disciplini. Študij običajno poteka v formalnem izobraževalnem okolju, kot so univerze, fakultete, šole ali druge izobraževalne ustanove. Cilj študija je pridobiti znanje, veščine in kompetence na izbranem področju ter razviti kritično mišljenje in sposobnost reševanja problemov. Študij običajno poteka v obliki predavanj, seminarjev, laboratorijskih vaj in drugih oblik učenja, ki jih vodijo izkušeni učitelji in profesorji. Študentje običajno prejmejo ocene in diplome po uspešno končanem študiju, ki potrjujejo njihovo znanje in sposobnosti.

Študij lahko zajema širok spekter disciplin, vključno z znanostmi, tehnologijo, inženirstvom, humanistiko, družbenimi vedami, umetnostjo, jezikoslovjem in drugimi področji.

Študij je v nekaterih primerih za študente zelo zahteven, saj se lahko počutijo preobremenjene z obveznostmi in pomanjkanjem časa za druge dejavnosti. Študije kažejo, da lahko prekomerna obremenitev s študijskimi obveznostmi vodi do povečanega stresa, tesnobe in izgorelosti. Ena od študij, ki se ukvarja s tem vprašanjem, je bila objavljena v znanstveni reviji Journal of College Student Development leta 2016. V tej študiji so raziskovalci preučili povezavo med študentskimi obveznostmi in časom, ki ga študenti namenijo za druge dejavnosti, kot so rekreacija, socialni stiki in spanje. Študija je pokazala, da lahko prekomerna obremenitev s študijskimi obveznostmi vodi do manj časa za druge dejavnosti, kar lahko negativno vpliva na splošno dobro počutje študentov.

Številni študenti menijo, da je e-šport osebno in akademsko koristen (npr. obvladovanje stresa, kritično mišljenje, reševanje problemov, zabava, timsko delo, socialna interakcija, naučene spretnosti in osredotočenost). V resnici mnogim študentom e-šport omogoča, da izkusijo vidike avtonomije (občutek delovanja in nadzora), kompetence, potrebe po izzivu in spodbujanje družbene povezanosti ali povezanosti z drugimi. Kljub temu se študenti zavedajo tveganj pri igranju e-športa, vključno z vidom, hrbtom, vratom in rokami ter težavami s pridobivanjem telesne teže. Zavedajo se psihološkega in duševnega zdravja (Delello et. al, 2021).

MNENJE ŠTUDENTOV O IGRANJU

V raziskavi, ki smo jo izvedli v letu 2023 med študenti, nas je zanimalo njihovo mnenje in izkušnje z igranjem e-športa. V anketi je sodelovalo 75 % moških in 25 % žensk. Njihova starost je bila od 21 do 25 let. Redno je v študijske programe vpisanih 88 %, izredno pa 12 % vprašanih. Anketirance smo vprašali, kateri dejavniki so zanje pomembni glede vpliva na njihovo zdravje. Najbolj pomembna sta telesna aktivnost in zdrava prehrana (31 %), sledi stres (25 %) in slabi življenjski pogoji, kajenje in alkohol (19 %). Po njihovem mnenju na zdravje najmanj vplivajo igranje videoiger in dedni dejavniki. Ker vemo, da je povišana telesna teža eden izmed tveganj, ki se pojavijo zaradi igranja videoigric, smo anketirance vprašali o odnosu do njihove telesne teže. Kar v 75 % so s svojo težo zadovoljni, skoraj 20 % vprašanim je vseeno za to. Povprašali smo jih tudi o telesnih aktivnostih, ki jih izvajajo. Največ jih telovadi od 1 do 3 krat tedensko ali več. Približno petina jih telovadi manj ali sploh ne telovadi. V veliki večini (81 %) menijo, da je šport pomemben dejavnik v življenju. Vsi anketiranci menijo, da lahko igranje videoiger vpliva na njihovo zdravje. Prepoznavajo težave, do katerih lahko igranje privede. V 44 % so anketiranci mnenja, da lahko igranje videoiger prinese koristi, ostali se strinjajo, da te aktivnosti predstavljajo tveganje. Več kot polovica jih meni, da je primerno igrati do dve uri dnevno, ostalo pa se nameni prostemu času, kamor uvrščajo ukvarjanje s športom.

UGOTOVITVE IN ZAKLJUČEK

Obstajajo številne študije in raziskave, ki se ukvarjajo s povezavo med študijem in igranjem video igric. Nekatere študije kažejo, da lahko igranje video igric pozitivno vpliva na nekatere vidike kognitivnega razvoja, kot so pozornost, hitrost odzivanja in prostorska predstavljivost. Ena izmed študij, ki se ukvarja s tem vprašanjem, je bila izvedena na Univerzi v Torontu v letu 2013. V tej študiji so raziskovalci ugotovili, da lahko igranje akcijskih iger izboljša sposobnost hitrega odzivanja in pozornosti, kar lahko koristi pri različnih dejavnostih, vključno s študijem. Študija je bila objavljena v znanstveni reviji PLOS ONE.

Predhodne raziskave, ki so jih izvajali strokovnjaki obravnavanega področja, so prinesle zaključke, da veliko mladih odraslih moških in žensk, predvajajo videoigre na računalniku, igralni konzoli ali mobilnem telefonu. Kar zadeva spol in igre, je znano, da odrasli moški raje igrajo aktivno, in sicer igre, ki so v primerjavi z ženskami, ki so bile naklonjene igram, ki ne temeljijo toliko na spretnostih in tovrstnih, ki vključujejo socialne interakcije.

Skoraj polovica mladih odraslih je poročala o igranju iger skoraj vsak dan ali vsak dan, medtem ko sta dve tretjini igrali večkrat na teden. Avtorji predlagajo, da videoigre postajajo »primer širšega družbenega procesa, pri katerem se družbena realnost vedno bolj srečuje (in prodaja) kot sklop oblikovanih izkušenj«. Dejstvo je, da je obdobje Covid-19, ko je bila socialna distanca pri tradicionalnih športih v negotovih časih, je e-šport postal priljubljena alternativa za številne športe navdušence (Delello et. al., 2021).

Kot lahko razberemo iz raziskave, se študentje dobro zavedajo tako koristi kot tveganj, ki jih prinašajo e-športi. Iz mnenja lahko razberemo, da imajo kljub vsemu veliko skrb za svoje zdravje in gibanje. S spoznanji na podlagi izvedene raziskave lahko zaključimo, da smo v primerjavi z že izvedenimi podobnimi raziskavami prišli do enakih spoznanj. Hkrati lahko opozorimo, da je potrebno biti neprestano pozoren na koristi in tveganja , kajti današnji čas, tempo življenja, obveznosti, ki nam jih narekujejo drugi, lahko kaj hitro pripeljejo do težav, ki jih e-športi prinašajo. Skupno gledano pa e-športi lahko študentom prinašajo številne koristi, kot so razvoj timskih veščin, vztrajnost, koncentracija, socialne veščine, kreativnost in inovativnost. Pomembno je, da študentje zavestno uporabljajo e-športe kot sredstvo za osebnostni razvoj in izpolnjevanje svojih ciljev in ob tem vzdržujejo uravnotežen pristop k svojemu celotnemu življenju.

Skupno gledano so lahko e-športi koristni za študente, vendar je pomembno upoštevati tudi tveganja in se zavedati, da je ključno ohranjanje ravnotežja med igranjem iger in drugimi dejavnostmi v življenju.

Poleg tega lahko prekomerno igranje e-športov vpliva tudi na študij, družabno življenje in omejuje čas, ki bi ga študenti sicer lahko namenili drugim dejavnostim, kot so šport, hobiji ali druženje s prijatelji. Tematika raziskovanja e-športov je zanimiva za nadaljnja raziskovanja. Proučevanje vpliva e- športa na razvoj, obnašanje, življenje mladostnikov lahko jemljemo kot komponento za prihodnje raziskave. Spremljati je primerno tako koristi kot tveganja. V primeru ključnih ugotovitev je potrebno pristopiti k problemom, jih obravnavati, da se izognemo morebitnim neželenim posledicam.

LITERATURA IN VIRI:

Delello, J. A., McWhorter, R. R., Roberts, P., Dockery, H. S., De Giuseppe, T. in Corona, F. 2021. The Rise of eSports: Insights Into the Perceived Benefits and Risks for College Students. Dostopno na https://www.igi-global.com/article/the-rise-of-esports/279836.

Dye, M.W.G., Green, C.S., & Bavelier, D. (2013). Increasing speed of processing with action video games. PLOS ONE, 8(3), e58558. doi: 10.1371/journal.pone.0058558

Griffiths, M. D. (2010). The role of context in online gaming excess and addiction: Some case study evidence. International Journal of Mental Health and Addiction, 8(1), 119–125.

Intentadigital. Gaming and Students: Benefits & Risks. Dostopno na https://intenta.digital/perspectives/gaming-students-benefits-risks/.

Kowert, R., Festl, R., & Quandt, T. (2014). Unpopular, Overweight, and Socially Inept: Reconsidering                           the    Stereotype    of    Online    Gamers.    Dostopno    na    https://wiso.uni- hohenheim.de/en/organization/publication/unpopular-overweight-and-socially-inept- reconsidering-the-stereotype-of-online-gamers.

Kuss, D. J., & Griffiths, M. D. (2012). Internet gaming addiction: A systematic review of empirical research. International Journal of Mental Health and Addiction, 10(2), 278–296. Dostopno na https://psycnet.apa.org/record/2012-09230-012.

LeFebvre, L., Barkowski, E., & Roberson, C. (2016). College student time use and academic outcomes: A descriptive study of how college students use time. Journal of College Student Development, 57(8), 997-1003. doi: 10.1353/csd.2016.0087

Pejanović Nosaka, T. 2022. Prvi slovenski svetovni prvak v e-športih. Dostopno na https://www.redbull.com/si-sl/prvi-slovenski-esportni-prvak

POVZETEK

Ključno vlogo pri rasti in razvoju otrok imajo zaposleni v vrtcu. S svojim strokovnim znanjem ter čutom za otroke v največji meri pripomorejo k uresničevanju njihovega razvoja. Poklica vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja predšolskih otrok sta zelo pomembna, zahtevna, zahtevata veliko znanja, kompetenc in osebnostnih lastnosti. Njihova širina znanja in naloge so zelo obširni, kreativni in se nenehno spreminjajo, dopolnjujejo. Njihova naloga je pomembna in predstavlja pomemben mejnik v razvoju otroka. Na splošno morajo biti zaposleni v vzgoji in izobraževanju ustvarjalni, prijazni, komunikativni in sočutni. V naši raziskavi nas je zanimalo, ali so vzgojitelji in pomočniki pomemben dejavnik pri vzgoji otrok. Z izvedeno anketo smo prišli do rezultatov, da je delo vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev zelo pomembno. Enako mnenje imajo tudi drugod po svetu. Do podatkov smo prišli s pomočjo proučevanja razpoložljive literature.

Ključne besede: otrok, razvoj, vzgojitelj, predšolska vzgoja ABSTRACT

Kindergarten employees play a key role in the growth and development of children. With their professional knowledge and feeling for children, they contribute to the realization of their development to the greatest extent. The profession of educator and assistant educator of preschool children is very important, demanding, and requires a lot of knowledge, competences and personality traits. Their breadth of knowledge and tasks are very extensive, creative and constantly changing and supplementing. Their task is important and represents an important milestone in the child's development. In general, employees in education must be creative, friendly, communicative and compassionate. We were interested in whether educators and assistants are an important factor in raising children in our research. With the conducted survey, we came to the results that the work of educators and assistant educators is very important. They have the same opinion in other parts of the world. We came to the data by studying the available literature.

Key words: child, development, educator, preschool education UVOD

Predšolsko obdobje je obdobje začetkov otrokovega razvoja. Vrtec je največkrat prva institucija, znotraj katere se otrok sreča z drugimi vrstniki in tudi z odraslimi. Temeljna naloga vrtca je, da zagotovi otroku skrb in okolje, v katerem se bo otrok počutil varno in sprejeto, ter mu nudi vse možnosti, ki omogočajo rast na vseh področjih. Za vse navedeno imajo izjemen pomen in naloge zaposleni v vrtcih.

POKLIC VZGOJITELJ IN POMOČNIK VZGOJITELJA PREDŠOLSKIH OTROK

Kot je širši javnosti znano, opravljajo delo varovanja otrok v vrtcih vzgojitelj in pomočnik vzgojitelja, ki je imenovan vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja. V vrtcu vzgojno dejavnost poleg navedenih opravljajo dejavnost tudi svetovalni delavec, organizator zdravstveno higienskega režima, organizator prehrane in drugi. Pogoji za opravljanje dejavnosti so navedeni v 40. členu Zakona o vrtcih (ZVrt, 2021):

»Vzgojitelj mora imeti izobrazbo, pridobljeno po študijskem programu za pridobitev izobrazbe najmanj prve stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskem programu, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi najmanj prve stopnje, ustrezne smeri.

Vzgojitelj, ki izvaja prilagojeni program za predšolske otroke s posebnimi potrebami, mora:

• imeti izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustrezajo izobrazbi druge stopnje, ustrezne smeri ali
• izpolnjevati pogoje za vzgojitelja in opraviti ustrezen študijski program ustreznega specialnopedagoškega izpopolnjevanja.

Vzgojitelj predšolskih otrok – pomočnik vzgojitelja mora imeti:

• srednjo strokovno izobrazbo, pridobljeno po izobraževalnem programu za področje predšolske vzgoje ali
• zaključen četrti letnik gimnazije in opravljen poklicni tečaj za delo s predšolskimi otroki.

Svetovalni delavec mora imeti izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe druge stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi druge stopnje, ustrezne smeri in pedagoško izobrazbo.

Organizator zdravstveno-higienskega režima in organizator prehrane morata imeti izobrazbo, pridobljeno po študijskih programih za pridobitev izobrazbe najmanj prve stopnje, oziroma raven izobrazbe, pridobljene po študijskih programih, ki v skladu z zakonom ustreza izobrazbi najmanj prve stopnje ustrezne smeri.«

Vzgojitelj predšolskih otrok je oseba, ki pripravlja, načrtuje in neposredno organizira ter vodi vzgojno-izobraževalno delo s predšolskimi otroki (starost 1–6 let) in pripravlja didaktični material. Njegovo delo je tudi, da med izvajanjem programa strokovno vodi pomočnika vzgojitelja predšolskih otrok, v okviru različnih dejavnosti v vrtcu sodeluje s starši ter ustvarja možnosti za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Pogoj je, da vzgojitelj predšolskih otrok obvlada slovenski knjižni jezik, ima ustrezno izobrazbo ter opravljen strokovni izpit na področju vzgoje in izobraževanja. Opravljajo ga lahko kandidati, ki so delovne izkušnje pridobili kot pripravniki na področju vzgoje in izobraževanja, in kandidati, ki so delovne izkušnje pridobili z vzgojno-izobraževalnim delom v vrtcu oziroma šoli. Strokovni izpit se opravlja kot ustni izpit (SPOT, 2021).

V Zakonu o vrtcih (ZVrt, 2021) je opredeljeno, da so temeljne naloge vrtcev pomoč staršem pri celoviti skrbi za otroke, izboljšanje kvalitete življenja družin in otrok ter ustvarjanje pogojev za razvoj otrokovih telesnih in duševnih sposobnosti. Opredeljena so tudi načela, ki so sestavni del sistema vzgoje in izobraževanje. Med njih prištevamo dinamičnost, pluralizem, avtonomnost, strokovnost in odgovornost zaposlenih, enakost možnosti za otroke in starše, upoštevaje različnosti med otroki, pravico do izbire in drugačnosti ter ohranjanje ravnotežja med raznimi vidiki otrokovega telesnega in duševnega razvoja.

Vzgojno delo v vrtcih poteka v slovenskem jeziku. Do razlik prihaja na območjih, kjer živijo pripadniki slovenskega naroda in pripadniki italijanske narodne skupnosti in so opredeljena kot narodnostno mešana območja. Tam se otroci seznanjajo tudi iz italijanskim jezikom. V vrtcih, kjer poteka delo v italijanskem jeziku, pa se otroci spoznavajo s slovenskim jezikom.

Zakon o vrtcih (ZVrt, 2021) vsebuje tudi definicije varstva predšolskih otrok in varuha predšolskih otrok ter pogoje za opravljanje teh dejavnosti. »Fizična oseba lahko opravlja dejavnost varstva predšolskih otrok, ki ne vključuje izvajanja javno veljavnega programa, kot varuh predšolskih otrok, če se vpiše v register pri ministrstvu, pristojnem za predšolsko vzgojo. Varuh predšolskih otrok se vpiše v register, če izpolnjuje naslednje pogoje:

• da ima končan najmanj izobraževalni program za pridobitev srednje strokovne izobrazbe ali izobraževalni program gimnazije z ustrezno nacionalno poklicno kvalifikacijo ali da izpolnjuje z zakonom in drugimi predpisi določene pogoje o izobrazbi oziroma ima po postopku priznavanja poklicne kvalifikacije za opravljanje reguliranega poklica na področju vzgoje in izobraževanja priznano poklicno kvalifikacijo za vzgojitelje predšolskih otrok – pomočnike vzgojiteljev, vzgojitelje, učitelje in svetovalne delavce na področju vzgoje in izobraževanja,
• da ni bil pravnomočno obsojen zaradi kaznivega dejanja zoper spolno nedotakljivost oziroma zaradi naklepnega kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti, za katero je predpisana kazen zapora v trajanju več kot šest mesecev.

Varuh predšolskih otrok lahko varuje skupino predšolskih otrok, ki ne sme presegati šest otrok. Varuh predšolskih otrok lahko varuje otroke v stanovanjski stavbi, ki ima izdano uporabno dovoljenje. Za prostor in opremo, ki jo mora zagotoviti varuh predšolskih otrok za varstvo otrok, se uporabljajo določbe predpisa o normativih in minimalnih tehničnih pogojih za prostor in opremo vrtca, ki ureja prostore za otroke v vzgojno-varstveni družini in določbe predpisa, s katerim se podrobneje urejajo vzgojno-varstvene družine. V stanovanjski enoti je lahko registriran le en varuh predšolskih otrok.«

Vzgojiteljeve lastnosti, ki vključujejo tako njegove poklicne kot tudi človeške kvalitete, njegovo ravnanje in delovanje so pomemben pokazatelj kakovosti vrtca. Vzgojitelj je torej subjekt, ki s svojimi kompleksnimi, prepletajočimi in dopolnjujočimi se vlogami odločilno in pomembno prispeva h kakovosti predšolske vzgoje z vsemi njenimi nalogami in funkcijami (Skudnik, 2012).

Kot odgovor na oblikovanje lika vzgojitelja oziroma pomočnika vzgojitelja se je oblikoval pojem kompetenc. Gre za skupek sposobnosti, spretnosti in znanj, ki so potrebna za opravljanje delovnih funkcij. Oblikujejo se tekom formalnega izobraževanja, nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja, samoizobraževanja, opravljanja prakse, izkušenj, ter se izpopolnjujejo celotno obdobje s pridobivanjem tako formalnih kot neformalnih znanj in izkušenj (Skudnik, 2012).

Vzgojitelj v vrtcu mora imeti naslednje kompetence, ki so opredeljene v Pravilniku o vzgojiteljih in pomočnikih vzgojiteljev v vrtcih:

1. pedagoške kompetence,
2. strokovne kompetence,
3. organizacijske in vodstvene kompetence,
4. osebnostne in socialne kompetence,
5. komunikacijske kompetence,
6. metodološke kompetence,
7. kompetence za evalvacijo in raziskovanje,
8. medkulturne in medgeneracijske kompetence,
9. tehnološke kompetence.

Poklicni standard pomočnika vzgojitelja (CPI) predpisuje naslednje kompetence, ki jih mora pomočnik vzgojitelja imeti:

1. skrb za varno in spodbudno vzgojno-izobraževalno okolje,
2. sodelovanje pri načrtovanju, izvajanju in evalvaciji pedagoškega dela,
3. izvajanje vzgojno-izobraževalnih dejavnosti,
4. spremljanje razvoja otrok,
5. sodelovanje s starši in drugimi strokovnimi delavci,

6. samostojno delovanje v vzgojno-izobraževalnem procesu,
7. samostojno delovanje v skladu s strokovnimi standardi in etičnimi načeli.

Delo vzgojitelja in njegovega pomočnika ni le tisto, ki se odvija v igralnici. Še preden vzgojitelj vstopi v skupino, njegovo delo zajema pripravo, načrtovanje in izvajanje vzgojnega dela, delo s starši ter sodelovanje pri organizaciji življenja v vrtcu. Dejavnosti načrtuje na podlagi temeljitega poznavanja in razumevanja otrokovega razvoja in njegovih potreb. Izbere ustrezne vsebine, oblike in metode dela. Pri vseh dejavnostih je vzgojitelj odgovoren za varnost otrok. Sam proces v skupini tudi neposredno vodi, organizira in vodi dejavnosti otrok in pripravlja didaktični material. Otroke spodbuja, opogumlja, usmerja in se z njimi igra. Prav tako spremlja otrokov razvoj in o težavah ali opaženih motnjah obvesti starše. Pri delu vzgojitelju pomaga pomočnik, ki ga vzgojitelj tudi strokovno vodi. Vzgojitelj poskrbi tudi za primerno časovno razporeditev in oblike izvajanja dnevnih opravil, prehrane, higiene, počitka in bivanja na prostem. Sodelovanje s starši poteka v okviru različnih dejavnosti v vrtcu. Vzgojitelj vodi roditeljske sestanke in individualne razgovore s starši, vodi in organizira druge oblike sodelovanja in skrbi za pretok dnevnih informacij (Gabrovec, 2018).

Opisi poklica vzgojitelja in pomočnika vzgojitelja ter njihove izobrazbe se lahko razlikujejo glede na državo, v kateri delujejo. Obstajajo pa tudi mednarodno priznani standardi, ki opredeljujejo temeljne kompetence vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev. Mednarodna organizacija za predšolsko vzgojo (OMEP) na primer določa standarde za delo v vrtcih in izobraževanje strokovnih delavcev na področju predšolske vzgoje.

Pomembno se je zavedati, da se izobraževalni standardi med državami, okrožji in šolami razlikujejo – in niti dva otroka se ne učita popolnoma enako. K uspehu v vrtcu otroku lahko pomagamo s krepitvijo samozavesti, ki jim bo vlila ljubezen do učenja, ki bo trajala vse življenje (Harvey, 2022).

Odnos med starši in vzgojitelji je zelo pomemben. Za mnoge otroke so najpomembnejši odrasli v vsakodnevnem življenju ožji družinski člani in skrbniki (predvsem starši) ter njihovi učitelji, vzgojitelji. To so odrasli, s katerimi preživijo največ časa, ki sprejemajo večino odločitev o tem, kako bodo preživljali svoj čas, in ki s svojimi dejanji in besedami dajejo smernice glede večine vidikov njihovega življenja (Sheridan, 2022).

Dokazano je, da pozitivne povezave med starši in učitelji izboljšujejo otrokov akademski uspeh, socialne kompetence in čustveno dobro počutje. Ko starši in učitelji sodelujejo kot partnerji, se otroci bolje znajdejo v šoli in doma. Obstajajo mednarodne raziskave, ki proučujejo t. i. partnerske odnose med starši in vzgojitelji. Rezultati kažejo, da se ob partnerskem pristopu med starši in učitelji izboljšajo delovne navade otrok, odnos do šole in ocene. Izkazujejo boljše socialne veščine, manj vedenjskih težav in večjo sposobnost prilagajanja situacijam in razumevanja. Od tega imajo koristi tudi starši in učitelji. Ko sodelujejo kot partnerji, je bilo ugotovljeno, da starši in učitelji učinkoviteje komunicirajo, razvijajo močnejše medsebojne odnose in razvijajo spretnosti za podporo otrokovemu vedenju in učenju (Sheridan, 2022).

RAZISKAVA    POMENA     VZGOJITELJEV    IN     POMOČNIKOV    VZGOJITELJEV PREDŠOLSKIH OTROK

Različne raziskave se ukvarjajo z mnenji staršev o vzgojiteljih in njihovem delu. Pri pregledu literature smo prišli do nekaterih zaključkov. Skupno vsem je, da so starši v večini zadovoljni z delom vzgojiteljev in da jim zaupajo. V nekaterih primerih imajo tudi nekatere pomisleke in kritike.

V letu 2023 smo izvedli raziskavo s pomočjo anketnega vprašalnika. Uporabili smo ekstenzivno metodo. Anketo smo izvedli s pomočjo programskega orodja 1KA, ki je prosto dostopna na internetu. K sodelovanju smo preko družbenih omrežij povabili znance, prijatelje, starše in jih prosili, da anketo pošljejo naprej znancem, prijateljem. Na ta način smo pridobili 108 ustrezno izpolnjenih anket, ki smo jih analizirali. Na anketni vprašalnik je odgovorilo več žensk kot moških (91). Anketiranci so po izobrazbeni strukturi razpršeni. Največ je sicer staršev s fakulteto oziroma magisterijem, najmanj pa s srednješolsko izobrazbo ali manj. Anketiranci v veliki večini živijo kot družina (80 %), 15 % jih živi s partnerjem, okrog 5 % jih živi samih. Za anketirance so v veliki večini pomembna otrokova varnost, interesne dejavnosti, izkušenost osebja, prehrana v času varstva. Tako jih meni kar 92 %. Veliko anketirancev (91 %) jih meni, da so usmeritve strokovnih delavcev (vzgojitelji in vzgojitelji pomočniki vzgojiteljev predšolskih otrok) pomoč staršem pri vzgoji otrok. S tem potrjujejo pomen dela vzgojiteljev in pomočnikov vzgojiteljev.

ZAKLJUČEK

Vzgojitelj je izjemno pomemben poklic, saj vzgaja in skrbi za razvoj otrok v občutljivem obdobju njihovega življenja. Vzgojitelj ima ključno vlogo pri ustvarjanju varnega in spodbudnega okolja za razvoj otrokove osebnosti, socialnih in čustvenih veščin ter kognitivnih sposobnosti. Poklic vzgojitelja je zato zelo zanimiv in hkrati tudi zahteven, saj od strokovnih delavcev zahteva širok nabor znanj, spretnosti in lastnosti.

Vzgojitelj mora imeti izobrazbo iz predšolske vzgoje, ki obsega tako teoretična znanja kot tudi praktično usposabljanje. Poleg tega mora biti vzgojitelj izjemno dober poslušalec, empatičen, sposoben reševanja konfliktov, ustvarjalno naravnan, skrben, odgovoren in zanesljiv. Sposobnost sodelovanja s starši in drugimi strokovnimi delavci ter dobre komunikacijske veščine so prav tako ključne.

Skozi članek smo proučevali poklic vzgojitelja in njegovega pomočnika, naloge, ki jih morajo opravljati, značilnosti, ki jih morajo imeti ter praktično vse, kar sodi k poklicu vzgojitelj.

V raziskavi, ki smo jo izvedli, smo prišli do zaključkov, da so starši z delom vzgojiteljev v povprečju zadovoljni. Kot je razvidno iz rezultatov, ne prihaja do večjih konfliktov, težav, razhajanj. Sklepamo lahko, da je delo vzgojiteljev v slovenskih vrtcih kakovostno. Nedvomno k temu prispeva pravilno usmerjeno formalno in neformalno izobraževanje ter kompetence, ki jih pridobivajo vzgojitelji tekom svojega dela.

Odnos staršev do vzgojiteljev je lahko zelo različen, saj je odvisen od mnogih dejavnikov, kot so osebne izkušnje, kultura, vzgojni pristopi, odnos med starši in vzgojitelji ter še veliko drugih. V nekaterih primerih so starši zelo zadovoljni s strokovnostjo in pristopom vzgojiteljev ter zelo cenijo njihovo delo. V drugih primerih pa lahko pride do konfliktov in nezadovoljstva s strani staršev.

Ena od ključnih nalog vzgojiteljev je sodelovanje s starši, saj gre za skupno skrb za otrokovo dobrobit. Pomembno je, da se vzgojitelji zavedajo, da so starši najpomembnejši in najvplivnejši dejavnik v otrokovem življenju ter da imajo vso pravico in odgovornost, da se vključujejo v proces vzgoje in izobraževanja.

Vzgojitelji se trudijo vzpostaviti dobre odnose s starši, ki temeljijo na zaupanju, spoštovanju in odprtosti za dialog. Pomembno je, da se starši lahko obrnejo na vzgojitelje s svojimi vprašanji, skrbmi in pripombami ter da se o problemih lahko konstruktivno pogovorijo in najdejo skupne rešitve. Vzgojitelji se trudijo tudi zagotoviti transparentnost in redno obveščanje staršev o poteku vzgojno-izobraževalnega procesa, o dosežkih in težavah ter o vseh drugih pomembnih informacijah. Na ta način lahko vzpostavijo boljše sodelovanje s starši ter skupaj prispevajo k otrokovi uspešnosti in sreči.

POVZETEK

Trženje je proces ustvarjanja, komuniciranja in prodaje izdelkov ter storitev, s ciljem zadovoljiti potrebe strank ter doseči poslovne cilje podjetja. Gre za enega od ključnih poslovnih procesov, ki podjetjem omogoča vzpostaviti in ohranjati uspešne odnose s strankami ter ustvarjati dobiček. Z izvedenimi poglobljenimi intervjuji smo prišli do informacij, kako različna podjetja izvajajo tradicionalne in sodobne načine trženja in na kaj so pozorni. Analiza pridobljenih podatkov je pokazala, da so tradicionalni načini trženja še vedno prisotni. Vse bolj pomembni so sodobni elementi, kamor prištevajo družbena omrežja, mobilno trženje, E-trgovino, influencerje in podobno. Pri vseh je poudarek na stranki, uporabniku. Pri trženju so želje in potrebe stranke v ospredju. Nekaj odstopanj oziroma specifičnih elementov smo zaznali pri trženju zdravstvenih storitev. Zaključne ugotovitve so, da so tržniki podobnega mnenja in razmišljajo in delajo podobno kot tržniki po svetu, kar smo preverili z raziskovanjem preteklih raziskav s tega področja.

Ključne besede: trženje, prodaja, stranka, sodobni pristopi ABSTRACT

Marketing is the process of creating, communicating and selling products and services with the aim of satisfying customer needs and achieving the company's business goals. It is one of the most imortant business processes that enables companies to establish and maintain successful relationships with customers and generate profit. Through the interviews that we made, we obtained information about how different companies implement traditional and modern marketing methods and where they pay attention to. The analysis of the obtained data showed that traditional methods of marketing are still present. Modern elements, including social networks, mobile marketing, e-commerce, influencers, are increasingly important. The focus is on the customer, the user. In marketing, the wishes and needs of the customer are in the foreground. We detected some deviations or specific elements in the marketing of health

services. The final conclusions are, that marketers have a similar opinion and think and work similarly to marketers around the world, which we verified by researching past research in this area.

Key words: marketing, sales, customer, modern approaches TRŽENJSKI SPLET

Za razumevanje raziskave danega področja v prvem delu na kratko predstavljamo osnove trženja in trženjskega spleta, ki so opredeljene s strani več avtorjev.

Ko govorimo o trženju, imamo v ospredju poslovno dejavnost, ki vključuje načrtno in usmerjeno uporabo različnih strategij, taktik in orodij za doseganje ciljev podjetja ali organizacije na trgu. Namen trženja je ustvariti vrednost za stranke in zadovoljiti njihove potrebe ter hkrati povečati prodajo izdelkov ali storitev ter dosegati konkurenčno prednost na trgu. Novejše teorije govorijo o trženju kot o aktivnosti, zbiru institucij in procesov, ki ustvarjajo, komunicirajo, dobavljajo in izmenjujejo ponudbe, ki vsebujejo vrednost za uporabnike, stranke, partnerje in celotno družbo (AMA).

Trženje temelji na dejstvu, da imajo ljudje (stranke) različne potrebe in želje. Potrebo opredelimo kot občutek pomanjkanja nečesa. Človek potrebuje zrak, vodo, hrano, obleko in streho, da preživi. Potrebe so temeljne človekove zahteve, so v človeku in so bistvo človeške narave. Želje so pričakovanja po izpolnitvi skritih potreb, ki pa niso nujne za preživetje. Povezane so s specifičnim izdelkom ali storitvijo, ki naj bi zadovoljila potrebo. V željah se zrcalijo človekove potrebe, ki jih oblikujejo družba, kultura, vrednote in osebnost posameznika (Kodrin, 2021).

Trženjski splet, znan tudi kot »marketing mix", se nanaša na kombinacijo različnih trženjskih dejavnosti in orodij, ki jih podjetja uporabljajo za doseganje svojih ciljev trženja. Je sestavni del trženjske strategije podjetja, ki leži na povezavi med podjetjem in trgom (Wichmann et. al, 2022). Trženjski splet vključuje štiri ključne elemente, znane kot 4P:

• izdelek (Product),
• cena (Price),
• distribucija (Place) in
• promocija (Promotion).

Tukaj je nekaj podrobnosti o vsakem od štirih osnovnih elementov trženjskega spleta:

1. Izdelek (Product): Nanaša se na fizične izdelke ali storitve, ki jih podjetje ponuja na trgu. To vključuje oblikovanje, funkcionalnost, lastnosti, kakovost in druge vidike, ki vplivajo na zadovoljstvo strank. Podjetja morajo z izdelkom ustvariti konkurenčno prednost, kar pomeni, da morajo najti tiste lastnosti izdelka, ki prinašajo prednosti pred konkurenčnimi izdelki. Enako velja za storitve (Mir in Sadaba, 2022).
2. Cena (Price): Določanje cen izdelkov ali storitev je ključen del trženjskega spleta. Cena mora upoštevati stroške proizvodnje, konkurenčne cene na trgu, vrednost za stranke in želeno dobičkonosnost podjetja. Cena je pogojena z več dejavniki. Končna cena je znesek denarja, ki ga je stranka pripravljena plačati za izdelek ali storitev (Mir in Sadaba, 2022).
3. Distribucija (Place): Gre za način, kako izdelki ali storitve dosežejo končne potrošnike. To vključuje izbiro distribucijskih kanalov, logistiko, skladiščenje in razporeditev izdelkov na trgu.
4. Promocija (Promotion): Promocija vključuje vse dejavnosti, ki jih podjetje izvaja, da ozavesti ciljno skupino o svojih izdelkih ali storitvah ter spodbudi njihovo zanimanje in nakup. To vključuje oglaševanje, osebno prodajo, odnose z javnostmi, direktni marketing in druge trženjske komunikacijske metode.

Čedalje več kritik koncepta 4 P je bilo zaznati po letu 1980, saj je bil po mnenju nekaterih preveč poenostavljen, realnost na trgu pa je bila popolnoma drugačna. Na trgu je imel aktivno vlogo ponudnik, kupec je nastopal le v pasivni vlogi. Po proučitvi literature s tega področja s strani Vukasovičeve (povz., 2010) so se kritike in kasnejši razvoj novih pogledov na trženje začeli v Evropi. Osnovni koncept trženjskega spleta je bil preveč preprost, predvsem pri izvajanju trženjskih aktivnosti med organizacijami in na področju storitev. Iz tega razloga je sledil nadaljnji razvoj koncepta trženjskega spleta z dodajanjem različnih P-jev. V nadaljevanju je zbranih nekaj ključnih dopolnitev trženjskega spleta (povz. po Vukasovič, 2010): Mindak in Fine (1981) so dodali še odnose z javnostmi (ang. Public Relations), Kotler (1986) tudi politiko (ang. Politics), Judd (1987) ljudi (ang. People), Booms in Bitner (1981) sodelujoče, fizične dokaze in procese (ang. Participants, Physical evidence, Process), Christopher et al. (1991) ljudi (ang. People), procese (ang. Process) in storitve potrošnikov (ang. Customer service). Nekateri avtorji so dodajali tudi elemente, ki so zunaj P-jev, na primer Harker in Egan 2006, ki sta kot peti P navedla tržne raziskave (ang. Market research), Doyle (1994) predlaga razširitev 4 P z 2 S, storitvami in osebjem (ang. Services, Staff). Ti avtorji so le razširjali obstoječi trženjski splet, nekateri so revolucionarneje predlagali večje spremembe.

Kasneje so dodali tudi dodatne P-je, kot so People (ljudje), Processes (procesi) in Physical Evidence (fizični dokazi), da bolje odražajo sodobne tržne prakse.

5. People (ljudje): Sklicuje se na zaposlene in storitveno osebje podjetja, ki neposredno vplivajo na interakcije s strankami.
6. Processes (procesi): To so notranji postopki in operacije, ki podpirajo dostavo izdelkov ali storitev strankam.
7. Physical Evidence (fizični dokazi): Gre za vidne fizične elemente, kot so oprema, embalaža, spletna prisotnost itd., ki dajejo strankam zaupanje v izdelke ali storitve.

Trženjski splet tako predstavlja 7P-jev.

V današnjem času se mora zaradi napredka tehnologije, komunikacijskih poti, povečanja družbenega standarda prilagoditi tudi trženje. Pravilno je razmišljanje v smeri sodobnih tehnologij.

Sodoben trženjski splet ohranja osnovne koncepte štirih P-jev (izdelek, cena, distribucija, promocija), vendar se je s časom in razvojem trženja razširil ter prilagodil novim trendom in tehnologijam. Poleg klasičnih elementov so se pojavili novi elementi, ki odražajo sodobne tržne prakse. Tu je nekaj ključnih vidikov sodobnega trženjskega spleta:

1. Digitalni marketing: S pojavom interneta in digitalnih tehnologij je digitalni marketing postal izjemno pomemben. To vključuje strategije, kot so spletno oglaševanje, vsebine na družbenih omrežjih, e-poštni marketing, vplivnostni marketing in druge spletne dejavnosti. Inovacije digitalnega trženja igrajo pomembno vlogo pri uspešnosti podjetja. Podjetja se morajo prilagoditi premiku v vedenju potrošnikov (digitalne tehnologije, čas) tako, da sprejmejo inovacije digitalnega trženja. Te inovacije podjetjem ponujajo nove priložnosti, da dosežejo svoje ciljne skupine in sodelujejo z njimi, zbirajo dragocene podatke in ostanejo pred konkurenco (Jung, 2023).
2. Vsebinski marketing: Namesto neposrednega oglaševanja se podjetja osredotočajo na ustvarjanje kakovostne vsebine, ki je koristna in zanimiva za ciljno občinstvo. To pomaga vzpostaviti zaupanje, avtoriteto in dolgoročne odnose s strankami.
3. Družbena omrežja: Podjetja uporabljajo družbena omrežja za komuniciranje s strankami, razširjanje sporočil, ustvarjanje blagovnih znamk in sodelovanje s ciljno publiko. Socialno in digitalno trženje organizacijam nudi pomembne priložnosti z nižjimi stroški, izboljšano prepoznavnostjo blagovne znamke in povečano prodajo (Dwivedi et. al, 2020).

4. Personalizacija: S pomočjo analize podatkov in tehnologij umetne inteligence podjetja ustvarjajo prilagojene izkušnje za vsakega posameznega potrošnika, kar izboljšuje učinkovitost trženja.
5. E-trgovina: Razvoj spletnih trgovin strankam omogoča nakupovanje in dostop do izdelkov in storitev na spletu, kar zahteva premislek o spletni izkušnji uporabnikov.
6. Mobilno trženje: Zaradi široke uporabe pametnih telefonov je mobilno trženje postalo ključno. To vključuje mobilno oglaševanje, aplikacije in prilagajanje vsebin za mobilne naprave.
7. Vplivnostni marketing: Sodelovanje z vplivneži (osebami s sledilci in vplivom na družbenih omrežjih) za promocijo izdelkov ali storitev. Tržne pobude za vplivneže zahtevajo, da podjetja izberejo in spodbudijo spletne vplivneže, da vključijo svoje sledilce na družbenih omrežjih, da bi tako promovirali ponudbo podjetij (Leung et. al, 2022).
8. Analitika in merjenje uspešnosti: Podjetja se zanašajo na analitične podatke za spremljanje učinkovitosti svojih trženjskih dejavnosti in prilagajanje strategij.
9. Etično in družbeno odgovorno trženje: Potrošniki postajajo bolj osveščeni o etičnih in družbenih vprašanjih. Podjetja se vedno bolj osredotočajo na odgovorno ravnanje in prispevanje k družbi.
10. Interaktivnost in angažiranje: Trženjske kampanje postajajo bolj interaktivne, omogočajo sodelovanje strank in jih vključujejo v ustvarjanje vsebin.

RAZISKAVA

Za raziskavo smo izvedli poglobljeni intervju z več pomembnimi akterji na področju trženja. Vnaprej smo pripravili strukturirana vprašanja, na katera so strokovnjaki odgovarjali. Opredelili smo se na več panog, in sicer tako proizvodna kot storitvena podjetja.

Mnenje tržnika v globalnem podjetju z zastopstvom v Sloveniji, ki ponuja artikle (predvsem potrošno blago) za več tujih proizvajalcev je, da se lahko trženje posameznih podjetij razlikuje glede na njihovo ozadje, izkušnje in specifično panogo, v kateri delujejo. Na vprašanje o tradicionalnem trženju je odgovoril, da so te oblike še prisotne, vendar se nagibajo k novejšim potem, ki jih prinaša sodobna tehnologija. Med stare tržne poti je uvrstil in poudaril segmentacijo trga. Pri tradicionalnem trženju več blagovnih znamk je ključno razumeti različne segmente trga in potrebe ter želje vsakega posameznega segmenta. To omogoča ciljno usmerjeno  komunikacijo  in  oglaševanje  za  vsako  blagovno  znamko.  Pomembna  je diferenciacija izdelkov. Vsaka blagovna znamka mora imeti svojo edinstveno identiteto, ki jo ločuje od drugih blagovnih znamk. To lahko vključuje različne lastnosti izdelkov, obliko embalaže, sporočila in vrednote. Prilagoditev trženjskih pristopov je ključna, saj lahko vsaka blagovna znamka zahteva drugačne trženjske pristope, glede na to, kdo je ciljno občinstvo, kako se želimo predstaviti in kakšni so cilji prodaje. Kot specifiko pri svojem delu je predstavil upravljanje portfelja blagovnih znamk. Učinkovito upravljanje več blagovnih znamk zahteva usklajevanje marketinških naporov, logistike, proizvodnje in drugih ključnih dejavnikov. Pri trženju več blagovnih znamk je pomembna tudi krepitev prepoznavnosti. V kolikor ima podjetje več blagovnih znamk, je pomembno, da se osredotoči na krepitev prepoznavnosti vsake blagovne znamke posebej, da bi doseglo svojo ciljno skupino. Pozorni moramo biti na različne ciljne skupine. Vsaka blagovna znamka lahko cilja na različne demografske, psihografske ali geografske segmente. Pomembno je, da se pristopi prilagodijo vsaki ciljni skupini. Velik poudarek je na komunikaciji. Učinkovita komunikacija in oglaševanje morata biti ciljno usmerjena in prilagojena za vsako blagovno znamko. To pomeni, da se sporočila, kanali in ton komunikacije lahko razlikujejo. Pomembna je tako imenovana sinhronizacija marketinških kampanj. Če podjetje izvaja skupne marketinške kampanje za več blagovnih znamk, je pomembno, da so kampanje medsebojno usklajene in da se prepoznava povezava med blagovnimi znamkami. V sklop trženja sodita tudi logistika in distribucija. Različne blagovne znamke lahko zahtevajo različne strategije distribucije. Pomembno je zagotoviti, da so izdelki na voljo v ustreznih prodajnih kanalih za vsako blagovno znamko. In ne nazadnje je tu konkurenčnost. S konkurenco v različnih segmentih trga se lahko podjetje pozicionira kot celovit ponudnik različnih rešitev, kar lahko poveča njegovo konkurenčnost.

Na vprašanje o sodobnih načinih trženja je sogovornik priznal, da je večina tržnikov prepoznala nekaj ključnih sprememb in priložnosti, ki jih prinaša sodobno trženje. Kot nove pristope trženja, ki se jih poslužujejo in na katere morejo biti pozorni, je predstavil digitalno naravnanost. Večina tržnikov priznava, da je digitalna prisotnost ključnega pomena. Spletno oglaševanje, družbena omrežja, vsebinski marketing in druge digitalne strategije so postale nujne za dosego širšega občinstva. Poleg opisanega načina je pomemben osebnostni pristop. Veliko tržnikov vidi personalizacijo kot močno orodje. Prilagojena vsebina, oglaševanje in izkušnje lahko povečajo zvestobo strank in izboljšajo učinkovitost marketinških kampanj. V trženju morajo zaposleni velik poudarek nameniti analitiki in merjenju. Sodobni tržniki se vse bolj zanašajo na analitične podatke za spremljanje učinkovitosti kampanj. To omogoča boljše razumevanje strank, prilagajanje in optimizacijo marketinških pristopov. Ne smemo pozabiti na družbeno odgovornost. Mnogi tržniki prepoznavajo pomembnost družbene odgovornosti in etičnega trženja. Stranke cenijo podjetja, ki se ukvarjajo z družbenimi vprašanji in prispevajo k boljšemu svetu. Pomembne so spreminjajoče se navade potrošnikov. Tržniki se zavedajo, da se navade potrošnikov nenehno spreminjajo, še posebej s hitrim razvojem tehnologije. Prilagoditi se morajo spremenjenim preferencam in načinom nakupovanja. Za kakovostno trženje je pomembna krepitev blagovne znamke. Sodobni tržniki se osredotočajo na gradnjo in vzdrževanje močne blagovne znamke. To pripomore k prepoznavnosti in zaupanju strank. V današnjem času sta pomembni hitrost in agilnost. Spletna narava trženja zahteva hitro prilagajanje. Tržniki morajo biti agilni in pripravljeni na spremembe ter novosti na trgu. Interaktivnost in angažiranje sta tudi pomembna, saj veliko tržnikov ceni interaktivnost, kar omogoča boljše sodelovanje strank in ustvarjanje močnejših povezav. Globalni doseg je omogočen s pomočjo digitalnega trženja. Tržniki imajo večjo možnost dosega globalnega občinstva, kar odpira nove priložnosti za rast. Ne nazadnje sta pomembna dejavnika učenje in prilagajanje. Temu moramo nameniti veliko pozornosti. Ker se trženje nenehno razvija, tržniki prepoznavajo potrebo po neprestanem učenju in prilagajanju, da ostanejo relevantni in učinkoviti. To je zelo pomembno. Sogovornik je na koncu poudaril, da je trženje živa aktivnost, ki jo je potrebno spremljati tako rekoč 24 ur na dan. Spremljanje konkurence in prilagajanja so nujna. Je pa vse pogojeno z denarjem, ki ga podjetja vlagajo v trženje.

Mnenje tržnika v proizvodnem podjetju je, da so poleg tradicionalnih poti, kamor uvršča pomembnost elementov trženjskega spleta, v sodobnem času res pomembni tudi drugi elementi. Najprej je predstavil stare elemente, ki so v teoriji zelo poznani, kot so cena, izdelek, distribucija in promocija. Pri promociji je poudaril, da je več načinov, več smeri, ki se jih poslužujejo tudi v današnjem času. Na vprašanje o sodobnih načinih trženja je odgovoril, da so le-ti v primerjavi s predhodnimi, ki jih je razložil, bolj pomembni. Predvsem zaradi konkurence. Naštel je kar nekaj elementov, ki so pomembni in jih upoštevajo pri svojem delu.

1. Prilagodljivost in prilagoditev: Proizvodna podjetja se morajo prilagajati spremenljivim zahtevam trga. Sodobni trženjski pristopi poudarjajo potrebo po hitri prilagoditvi proizvodnje glede na povpraševanje in trende.
2. Družbena odgovornost in trajnost: Sodobni potrošniki vse bolj cenijo trajnostno proizvodnjo. Proizvodna podjetja se zavedajo pomena družbene odgovornosti, kar lahko vpliva na njihov odnos s strankami.

3. Kakovost in inovacije: Proizvodi visoke kakovosti in inovativni pristopi so še vedno ključni. Trženjski pristopi se osredotočajo na poudarjanje teh lastnosti, da bi pritegnili zahtevne potrošnike.
4. Digitalizacija proizvodnje: Uporaba tehnologij, kot so pametna proizvodnja, internet stvari (IoT) in analitika podatkov, lahko izboljšajo učinkovitost proizvodnje in omogočijo boljše razumevanje potreb strank.
5. Direktna komunikacija s strankami: Proizvodna podjetja vse bolj razvijajo neposredne odnose s strankami, da lahko bolje razumejo njihove potrebe in želje ter prilagodijo svojo ponudbo.
6. Vsebinski marketing in izobraževanje: Proizvodna podjetja se vse bolj osredotočajo na izobraževanje strank o svojih izdelkih in postopkih proizvodnje preko vsebinskega marketinga. To lahko izboljša odnos s strankami.
7. E-trgovina in dostopnost: Spletne platforme omogočajo proizvajalcem neposredno prodajo svojih izdelkov strankam. To lahko poveča dostopnost izdelkov za potrošnike.
8. Analitika in merjenje uspešnosti: Proizvodna podjetja se vse bolj zanašajo na analitiko podatkov za spremljanje učinkovitosti trženjskih pristopov in optimizacijo strategij.
9. Globalna konkurenca: Sodobni načini trženja omogočajo proizvajalcem doseganje globalnega občinstva. To hkrati povečuje konkurenco, zato morajo biti proizvodna podjetja konkurenčna v kakovosti, ceni in ponudbi.
10. Sodelovanje v dobavni verigi: Trženjski pristopi se pogosto razširjajo na celotno dobavno verigo. Proizvodna podjetja morajo sodelovati z drugimi deležniki, da zagotovijo celovite in učinkovite rešitve za stranke.

Za sogovornico smo si izbrali tudi osebo, ki se na neki način ukvarja s trženjem v javni službi. Poleg javne službe imajo v zdravstveni panogi tudi tržni del, tržno dejavnost. Sogovornico smo prosili, da se osredotoči na ta del, čeprav je večina sredstev, ki jih dobijo v zdravstvu, zagotovljena s strani države. Na vprašanje o tradicionalnih načinih trženja je odgovorila, da so v zdravstvu še vedno močno prisotni. Predvsem je poudarila komunikacijo s strankami. Pomembno je razumevanje potreb strank. Potrebno je razumeti potrebe, želje in pričakovanja strank. Jasna in enostavna komunikacija je ključna, da ostane nivo komuniciranja miren, strokoven in vljuden. Pomembno je poslušanje. Aktivno poslušanje je pomembno, saj moramo slišati pomisleke strank, vprašanja in želje ter nanje odgovoriti ustrezno. To kaže, da se zanimamo za njihove potrebe. Komunikacijo je potrebno prilagoditi za vsako stranko. Pri trženju zdravstvenih storitev moramo biti dostopni in odzivni. Stranka potrebuje takoj povratno informacijo. Odzivnost je ključna za gradnjo zaupanja, ki je pomembna pri zdravju. Potem je pomembno reševanje težav: Če se pojavijo težave ali pritožbe, se je potrebno z njimi soočiti na pozitiven način. Poskrbeti moramo, da ima stranka občutek, da smo jo slišali, ponudili rešitev in se trudili izboljšati izkušnjo. Mnenje zdravstvene stroke o sodobnih načinih trženja se lahko razlikuje glede na različne dejavnike, vključno s pravnimi, etičnimi in profesionalnimi normami v zdravstvu. V današnjem času je res potrebno biti pozoren in previden že pri ponudbi storitev, ne samo pri izvedbi in rezultatih storitve. Etična vprašanja so pomembna. Zdravstvena dejavnost ima svoje etične smernice in standarde. Pri trženju zdravstvenih storitev je potrebno posebno paziti, da se ne ustvarjajo napačna pričakovanja ali obljube, ki ne bi mogle biti izpolnjene. Ker je zdravje občutljivo področje, je pomembno zaupanje. Sodobni načini trženja morajo graditi zaupanje in ne ogroziti integritete zdravstvenih storitev. Objektivnost in verodostojnost: Zdravstveni strokovnjaki se osredotočajo na zagotavljanje natančnih in zanesljivih informacij pacientom. Pri trženju je pomembno, da so informacije resnične, znanstveno podprte in objektivne.

Trženje zdravstvenih storitev ne sme ogroziti odnosa med zdravnikom in pacientom, ki temelji na zaupanju, strokovnosti in skrbi za dobrobit pacienta. Prav tako trženje ne sme vsebovati napačnih ali zavajajočih informacij, ki bi lahko vplivale na pacientovo odločitev glede zdravljenja. Pri trženju zdravstvenih storitev je pomembno zagotoviti, da so informacije in storitve dostopne vsem, ne glede na njihove finančne ali druge omejitve. Pomembna je tudi družbena odgovornost. Zdravstveni strokovnjaki imajo pomembno vlogo v družbi. Pri trženju je pomembno upoštevati tudi družbene odgovornosti, na primer zagotavljanje pravilnih informacij o preventivnih ukrepih.

Na splošno je ključno, da zdravstveni strokovnjaki pri uporabi sodobnih trženjskih pristopov spoštujejo etične smernice, regulacijo in profesionalne norme ter zagotavljajo, da je dobrobit pacientov vedno na prvem mestu.

ZAKLJUČEK

Trženje je ključnega pomena za uspeh podjetja, saj omogoča povezovanje med podjetjem in potrošniki ter ustvarja vzajemno koristne odnose. Spremljanje trendov na trgu, analiziranje konkurence in prilagajanje trženjskih strategij so pomembni koraki za zagotavljanje konkurenčne prednosti in dolgoročnega uspeha na trgu. Sodoben trženjski splet se nenehno spreminja in prilagaja novim trendom, tehnologijam in pričakovanjem potrošnikov. To zahteva agilnost in prilagodljivost pri načrtovanju in izvajanju trženjskih strategij. Pomembno je opozoriti, da so učinkovitost in uspeh sodobnih tržnih praks odvisni od specifične panoge, ciljnega občinstva in drugih dejavnikov. Ključno je razumeti ciljno skupino in prilagoditi trženjske strategije glede na njihove potrebe in preference.

Kot smo lahko ugotovili z raziskavo, se trženje v različnih panogah navezuje in po drugi strani razlikuje. Poznavalci trženja se prilagajajo novim trendom, novim elementom, da ostajajo konkurenčni pri trženju. Za proizvodna podjetja je na splošno ključno, da proizvodna podjetja razvijejo trženjske pristope, ki se odražajo v kakovostnih izdelkih, odzivnosti na strankine potrebe in spoštovanju trajnostnih in etičnih načel. Za strokovnjake trženja iz zdravstvenega področja je ključno, da pri uporabi sodobnih trženjskih pristopov spoštujejo etične smernice, regulacijo in profesionalne norme ter zagotavljajo, da je dobrobit pacientov vedno na prvem mestu. Pomembno je, da se prodajni strokovnjaki prilagodijo sodobnim načinom trženja, vendar morajo pri tem upoštevati tudi potrebe in želje svojih strank ter spoštovati etične smernice in regulacije. Tudi predhodne raziskave, ki smo jih proučili, imajo v zaključkih podobna spoznanja. Raziskav na tem področju je vedno več.

Članek je zanimiv za širši krog bralcev. Iz njega lahko izluščijo nove informacije posamezniki, podjetja, zaposleni in ne nazadnje tudi kupci, uporabniki in potrošniki. Je poučen in vsebuje informacije, kako se lahko vsak posameznik obnaša, da bo pritegnil pozornost in na drugi strani da ne bo nasedel tržnim potezam prodajalcev. Predvsem je članek zanimiv za poznavalce trženja, managerje, ki lahko izluščijo pomembne dejavnike, ki v današnjem času prihajajo v ospredje, so v trendu. Iz navedenih podatkov lahko sprejmejo odločitve oziroma izboljšave za boljše trženje v njihovem podjetju. Sodobno trženje izdelkov in storitev temelji na vse večji uporabi digitalnih kanalov, personalizaciji, ustvarjanju vsebine, etičnem pristopu in inovacijah. Pomembno je, da podjetja ostanejo agilna, se nenehno učijo in prilagajajo svoje strategije glede na potrebe in želje strank ter spremembe v okolju.

LITERATURA IN VIRI

1. AMA. 2021. Definitions of Marketing. Pridobljeno iz https://www.ama.org/the- definition-of-marketing-what-is-marketing/. [15.5.2023].

POVZETEK

Nova živila so živila, ki so običajno pridobljena iz novejših proizvodnih procesov ali pa so narejena iz novejših sestavin, ki jih v tradicionalnih živilih ni. Primeri novih živil vključujejo rastlinske nadomestke mesa, mleka, alg in podobno. Prehranska dopolnila so izdelki, ki vsebujejo hranilne snovi, kot so vitamini, minerali, aminokisline in rastlinske izvlečke. Med mladimi se pogosto pojavlja uporaba prehranskih dopolnil, bodisi z namenom izboljšanja športne zmogljivosti, pridobivanja mišične mase, izgube teže ali preprosto za izboljšanje splošnega zdravja. V raziskavi smo se osredotočili na poznavanje novih živil in prehranskih dopolnil med mladimi, način njihove uporabe ter zavedanja o zdravju ob njihovi uporabi. Prišli smo do zaključkov, da kar precej mladostnikov uporablja prehranska dopolnila iz različnih razlogov. Zanimivo je tudi spoznanje, da so imeli nekateri alergijske reakcije ob jemanju dopolnil in da zelo malo uporabnikov prebere navodila. 

Ključne besede: prehranska dopolnila, hranilne snovi, nova živila ABSTRACT

New foods are manufactured from newer production processes or are made from newer ingredients that are not found in traditional foods. Processed food includes vegetable supplements for meat, milk, seaweed etc. Supplements are products that contain nutrients such as vitamins,minerals aminoacids. Biggest users of food supplements is youth population with various intentions like improving athletes abilities, gaining muscle mass, weight loss and mostly common health and mental improvements. In this research we focused on familisation of processed food and foods supplement that has been used by younger population in their diet and impact on their health.

Research shows that users in many cases do not read and understand instructions and information that are available and that misuse will often lead to allergic reactions.

Key words: food supplements, nutrients, new foods,

UVOD

NOVA ŽIVILA IN PREHRANSKA DOPOLNILA

Nova živila so živila in živilske sestavine, ki se pred 15. majem 1997, v prehrani ljudi, na območju Evropske unije niso uporabljale v večjem obsegu. Pred vstopom na trg morajo biti odobrena po evropskem postopku odobritve. Če se živila oz. živilske sestavine uporabljajo izključno v prehranskih dopolnilih, je kljub temu za nove načine uporabe v drugih živilih, potrebna odobritev (Arsovski, 2017).

Nova živila, angl. new foods, so določena skladno z izvedbeno uredbo komisije Evropske unije (2017). Izvedbena uredba ureja pravila za dajanje novih živil na trg. Ukrepi, navedeni v uredbi, so skladni z mnenjem stalnega odbora za rastline, živali, hrano in krmo. Odobrena nova živila imajo navedene pogoje za uporabo, dodatne posebne zahteve za označevanje in druge zahteve. V njih je navedeno veliko vrst olj, semen, alg, izvlečkov rastlin in koncentratov različnih vrst živil.

V uredbi so opredeljene kategorije živil, ki prej niso bile definirane, kot nova živila oz. nove živilske sestavine, in so sestavljene, pridobljene ali proizvedene iz:

• snovi mineralnega izvora;
• živali ali njihovih delov (tudi insekti);
• celičnih ali tkivnih kultur iz živali, rastlin, mikroorganizmov, gliv ali alg;
• namensko proizvedenega nanomateriala;
• vitaminov, mineralov in drugih snovi, ki so bili proizvedeni s postopki proizvodnje, ki se v Uniji pred 15. majem 1997 niso uporabljali za proizvodnjo živil.

Prehranska dopolnila so živila, namenjena dopolnjevanju prehrane. Zanje velja splošna živilska zakonodaja, pravilniki, direktive in uredbe. Vsa prehranska dopolnila, ki so dana na trg, morajo biti varna za uživanje. To pomeni, da živila ne smejo vsebovati snovi v taki obliki in količini, da bi predstavljala tveganje za zdravje ljudi. Nosilec živilske dejavnosti je odgovoren za zagotavljanje izpolnjevanja zahtev živilske zakonodaje v svoji živilski dejavnosti, ki vključuje vse stopnje, od pridelave, predelave, distribucije in prodaje. Inšpekcijski organi pri nosilcih živilske dejavnosti preverjajo izpolnjevanje zahtev živilske zakonodaje. Prehranskim dopolnilom in njihovim sestavinam se ne smejo pripisovati zdravilni učinki oz. se ne smejo predstavljati kot zdravilo. Potrošnikom prehranska dopolnila ne smejo biti predstavljena na način, da bi od njih pričakovali učinke izboljšanja ali preprečevanja bolezni in bolezenskih stanj (MZ, 2023).

Ko govorimo o prehranskih dopolnilih, s tem mislimo živila, katerih namen je dopolnjevati običajno prehrano. So koncentrirani viri posameznih ali kombiniranih hranil ali drugih snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, ki so v obtoku v obliki kapsul, pastil, tablet in drugih podobnih oblikah, v vrečkah s praškom, ampulah s tekočino, kapalnih stekleničkah in drugih podobnih oblikah s tekočino in praškom, ki so oblikovane tako, da se lahko uživajo v odmerjenih majhnih količinskih enotah. V Sloveniji skladno z Zakonom o zdravstveni ustreznosti živil in izdelkov ter snovi, ki prihajajo v stik z živili, velja Pravilnik o prehranskih dopolnilih (2013). Le-ta določa pogoje, ki jih morajo izpolnjevati prehranska dopolnila, ki se dajejo v promet kot živila in se predstavljajo kot prehranska dopolnila. Lahko vsebujejo vitamine, minerale, aminokisline, maščobne kisline, vlaknine, rastline in rastlinske izvlečke, mikroorganizme in druge snovi s hranilnim ali fiziološkim učinkom, pod pogojem, da je njihova varnost v prehrani ljudi znanstveno utemeljena.

Prehranska dopolnila so lahko koristna v primerih občasnega pomanjkanja posameznih hranil (npr. v zimskem času). Prehranska dopolnila ne morejo nadomestiti uživanja uravnotežene prehrane z zadosti sadja in zelenjave, kjer so hranila v najbolj primernem razmerju. Prehranska dopolnila so namenjena zdravi populaciji, bolj odraslim kot otrokom.

Pri uživanju prehranskih dopolnil obstajajo tveganja za uporabnike, ki izvirajo neposredno iz končnih izdelkov na trgu. Tveganja so zelo raznolika po svoji naravi oziroma mehanizmu, izvoru in posledicah. Mednje sodijo (Puc, 2020):

• neželen prevelik vnos posameznih hranil (vnos hranil iz različnih virov se sešteva),
• neželen prenizek vnos posameznih hranil (zanašanje na zadostnost vnosa iz prehranskih dopolnil ne glede na deklarirano oziroma dejansko vsebnost),
• neželen vnos zdravilnih učinkovin (nedeklarirana vsebnost zdravilnih učinkovin),
• zapoznelo zdravljenje bolezni (obravnavanje bolezenskih simptomov in znakov zgolj v luči prehranskega statusa),
• napačne diagnoze (obravnavanje bolezenskih simptomov in znakov zgolj v luči prehranskega statusa),
• vnos različnih nečistoč (slaba kakovost proizvodnih procesov),
• vnos neznanih sestavin (razumljivo poimenovanje in razumevanje kategorije, v katero sestavina sodi; kakšno prehransko vrednost zagotavlja neka sestavina),
• trženje prehranskih dopolnil pod drugimi statusi (zdravila, zdravila drugih zdravilskih sistemov, medicinski pripomočki),
• trženje izdelkov z drugimi nameni uporabe in mehanizmi delovanja (zdravila, zdravila drugih zdravilskih sistemov, medicinski pripomočki).

Znanost in tehnologija se iz dneva v dan razvijata, zato je potrebno na uredbo o novih živilih iz leta 1997 gledati z upoštevanjem sodobnih dosežkov s tovrstnih področij. S tem namenom sta Evropski parlament in Svet sprejela novo uredbo o novih živilih. Nova zakonodaja o novih živilih izboljšuje učinkovitost postopka odobritve, s tem pa spodbuja inovacije v živilskem sektorju. Ob tem naj bi bila zagotovljena tudi varnost evropskih potrošnikov.

»Prav zaradi vprašanja o varnosti tistih živil, ki jih v preteklosti nismo uživali v pomembnem obsegu, obstaja definicija t. i. novih živil in zakonodaja, ki ureja to področje. Živilo, ki bi ga uvrstili med nova živila, ne sme na trg EU, če se prej ne presoja glede njegove varnosti. Presoja poteka na osnovi pravil in napotkov prosilcem, na podlagi katerih proizvajalec, ki proizvod najbolj pozna, pripravi t. i. dosje, v katerem opredeli vse kemijske, fizikalne lastnosti živila ali nove živilske sestavine, opiše način proizvodnje, zbere vse zahtevane toksikološke podatke, predpostavi način uporabe in oceni predvideno izpostavljenost glede na že obstoječe prehranjevalne navade,« poudarjajo na NIJZ (Arsovski, 2017).

Marsikdo se bo ob tem vprašal, ali so lahko resnično živila z drugega konca sveta koristna za nas in naše zdravje. »To vprašanje je zelo splošno. Do neke mere smo prilagojeni na področje, na katerem prebivamo in so prebivali naši predniki. Bolj izpostavljen primer pri nas je jod. Slovenija spada med področja, ki so revna z jodom v tleh, zato ga je premalo tudi v hrani, ki je proizvedena pri nas. Pomanjkanje se kaže v različnih bolezenskih znakih, kar spremljajo že skoraj stoletje, in zaradi tega vnos joda nadomeščamo z jodirano soljo.

Na neenakomeren vnos joda smo veliko bolj občutljivi kot npr. Japonci, ki imajo v primerjavi z nami hrano zelo bogato z jodom (alge, ribe). Prav tako tradicionalna uporaba nekaterih zdravilnih rastlin na Kitajskem ne pomeni absolutne varnosti za to rastlino tudi pri nas,« nam je na primeru objasnila sogovornica. Na najnovejše uredbe morajo biti še posebej pozorni, ne le potrošniki, temveč tudi proizvajalci ali distributerji. Prav hitro se namreč lahko dogodi, da se marsikdo, dokler ne postane predmet uradnega nadzora, niti ne zaveda, da izdeluje ali trži izdelek, ki spada na seznam novih živil. »Če nekdo iz ZDA uvaža prehransko dopolnilo, z vsebnostjo rastlin, ki se niso uporabljale v pomembnem obsegu v Evropi (npr. listi stevije) ali med sestavinami uporablja semena, ki jih uvaža iz Kitajske in niso odobrena za uporabo v EU« še dodaja dr. Urška Blaznik. Na Inštitutu upajo, da se bo s tem povečala varnost živil in zmanjšalo število negativnih posledic za zdravje, in tudi vpliv proizvodnje hrane na okolje.

Tako kot to velja za običajna živila, je za varnost proizvodov odgovoren v prvi vrsti proizvajalec in potem vsak v svojem členu živilske verige. Varnost živila pomeni, da ne obstajajo kratkoročni in dolgoročni škodljivi učinki na zdravje tistih, ki živilo uživajo, in njihovih potomcev (Arsovski, 2017).

Kot poudarjajo na NIJZ (Nacionalni inštitut za javno zdravje), morajo biti živila, ki se tržijo, varna. To osnovno zahtevo živilske zakonodaje zagotavljajo številni postopki in nadzorni sistemi, vendar se lahko zgodi, da določeno živilo, hranilo ali snov v živilu pri posameznikih povzroči neželene reakcije, bodisi zaradi narave snovi, visokih vsebnosti snovi, onesnaženj bodisi zaradi prekomerno zaužitih količin (NIJZ, 2018).

Združene države igrajo pomembno vlogo pri zagotavljanju varnosti hrane. Služba za varnost in inšpekcijo hrane (FSIS) ameriškega ministrstva za kmetijstvo, je agencija za javno zdravje na Ministrstvu za kmetijstvo v ZDA, ki je odgovorna za zagotavljanje, da je državna komercialna oskrba z mesom, perutnino in jajčnimi izdelki varna, zdrava ter pravilno označena in pakirana. Ameriška uprava za hrano in zdravila (FDA) je zadolžena za varovanje javnega zdravja z zagotavljanjem, da so živila (razen mesa živine, perutnine in nekaterih jajčnih izdelkov, ki jih ureja FSIS) varna, zdrava, higiensko primerna in ustrezno označena (FoodSafety.gov).

Varovanje zdravja pri uživanju novih živil je zelo pomembno, saj lahko nekatera živila povzročijo alergije, prebavne motnje in druge neželene učinke. Mnogi menijo, da so alergični na živilo, ker so po jedi imeli nekakšno reakcijo. Čeprav so neželeni učinki na hrano pogosti, so prave alergije na hrano prisotne le pri od 3 do 4 odstotkih odraslih. Alergija je opredeljena z neželenim imunskim odzivom na živilsko beljakovino. Ena najpogostejših alergij na hrano je intoleranca na gluten, znana kot celiakija. Je vseživljenjska avtoimunska motnja, pri kateri telo ustvari toksični odziv na zaužitje katere koli vrste glutena. Gluten je beljakovina, ki jo najdemo v vseh oblikah pšenice, ječmena, rži in nekaterih vrstah ovsa. To povzroči poškodbe tankega črevesa, ki ne omogoča absorpcije bistvenih hranil in mineralov v telo. Celiakijo tako uvrščamo med bolezni avtoimunske reakcije na gluten. Pogosteje imajo ljudje intoleranco na hrano, ne pa alergije. Primer intolerance na hrano je, ko ima nekdo po zaužitju laktoze napenjanje in diarejo. Ti ljudje imajo nizko raven encima laktaze, ki preprečuje razgradnjo laktoznega sladkorja (Brown, 2022).

Po mnenju Fernandeza (2022) v velikih primerih sprožijo alergijo na hrano nekateri oreščki, arašidi, školjke, ribe, mleko, jajca, pšenica in soja. Simptomi se razlikujejo glede na starost in lahko vključujejo izpuščaje, piskajoče dihanje, izcedek iz nosu in pri odraslih občasno resnejše simptome. Kožni vbodni testi, krvni testi in izločitvena dieta lahko zdravnikom pomagajo prepoznati hrano, ki sproži alergijo. Edino učinkovito zdravljenje je izločitev hrane iz prehrane. Veliko različnih živil lahko povzroči alergijske reakcije. Alergijske reakcije na živila so lahko hude in včasih vključujejo anafilaktično reakcijo, ki je lahko smrtno nevarna. Ko govorimo o intoleranci na hrano, ne govorimo o alergijah. Pri intoleranci na hrano namreč ni vključen imunski sistem, namesto tega gre za reakcijo v prebavnem traktu, ki povzroči prebavne motnje. Nekaterim ljudem na primer primanjkuje encima, ki je potreben za prebavo sladkorja v mleku (to se imenuje intoleranca za laktozo).

V ZDA so za nadzor in preprečevanje bolezni vzpostavljeni centri. CDC (Centers for Disease Control and Prevention) vodi zvezna prizadevanja za zbiranje podatkov o boleznih, ki se prenašajo s hrano, preiskuje bolezni in izbruhe, ki se prenašajo s hrano in spremlja učinkovitost prizadevanj za preprečevanje in nadzor pri zmanjševanju bolezni, ki se prenašajo s hrano. CDC ima tudi ključno vlogo pri izgradnji epidemioloških, laboratorijskih in okoljskih zdravstvenih zmogljivosti državnega in lokalnega zdravstvenega oddelka za podporo nadzoru bolezni, ki se prenašajo s hrano in odzivu na izbruhe (FoodSafety.gov).

Evropska povezava, ki je namenjena prepoznavi novih tveganj, povezanih predvsem z uživanjem prehranskih dopolnil, obogatenih živil in novih živil, je nutrivigilanca. Z nutrivigilanco krepimo izmenjavo informacij med uporabniki (potrošniki), nosilci živilske dejavnosti in pristojnimi institucijami v državi in v EU. Izmenjava informacij vključuje osveščanje in opozarjanje na možne škodljive ali neželene učinke ter poročanje o njih (NIJZ, 2018).

Pomembno je, da prehranska dopolnila uživamo v predpisanih merah. To velja predvsem za mlade, kajti prekomerne količine lahko prinesejo tudi določena tveganja. Na primer, nekateri izdelki lahko vsebujejo visoke odmerke nekaterih hranil, kar lahko povzroči škodljive učinke na zdravje. Poleg tega uporaba prehranskih dopolnil pri mladih lahko poveča tveganje za motnje hranjenja, saj mladi zaradi občutka pritiska ali neustreznih predstav o telesni podobi začnejo jemati prehranske dodatke, da bi dosegli idealno telesno podobo.

RAZISKAVA

V raziskavi, ki smo jo izvedli v začetku leta 2023, je sodelovalo več mladih, ki smo jih nagovorili preko družbenih omrežij. Njihovo sodelovanje v anketi je bilo prostovoljno. Na zastavljeno anketo sta odgovorila 102 anketiranca, od tega 75 % žensk in 25 % moških. Vsi anketiranci so bili stari do 25 let s končano srednjo, višjo, visoko šolo ali magisterijem. Izraz

»novo živilo« je poznan le 16 % anketirancem. Ob naštetih novih živilih, kot so semena oljne kadulje, beljakovina oljne ogrščice jih to besedno zvezo prepozna skoraj polovica (49 %). Na vprašanje, ali sami kupujejo prehranska dopolnila, jih je 77 odgovorilo pritrdilno. Od prehranskih dodatkov anketiranci v največji meri uživajo vitaminske dodatke (75 %), proteinske in beljakovinske prehranske dodatke (39 %), mineralne dodatke (7 %). Nekaj jih uživa še stimulanse pred treningi in ogljikohidratne napitke. Nobenih prehranskih dodatkov ne uživa 12 % anketirancev. Ko smo jih vprašali po vzrokih za uživanje prehranskih dodatkov, so bili mnenja, da jih uživajo zaradi pomanjkanja določene snovi v telesu (29 %) zaradi boljšega počutja ali izgube odvečne teže ter zdravstvenih razlogov. Nekaj jih uživa prehranske dodatke zaradi športnih naporov (16 %). Zanimivo je, da si 57 % vprašanih pred uporabo prebere navodila za uporabo in možne učinke, ostali tega ne storijo. Pri analizi smo prišli še do enega zanimivega spoznanja, in sicer, da je imelo kar 15 % anketirancev v preteklosti alergijsko reakcijo na prehranske dodatke.

ZAKLJUČEK

V članku smo obravnavali nova živila in prehranske dodatke med mladimi. Raziskali smo osnove pojmov in dokument, ki daje smernice varnega uživanja le-teh.

Kljub temu obstajajo tudi prehranska dopolnila, ki so lahko koristna za mlade, še posebej, če mladi ne dobijo dovolj hranilnih snovi iz običajne prehrane. Vendar je pomembno, da se mladi pred uporabo prehranskih dopolnil posvetujejo s svojim zdravnikom ali strokovnjakom za prehrano, da bi ugotovili, ali so dopolnila primerna za njihovo starost, spol, telesno aktivnost in druge dejavnike tveganja.

Mladi so pogosto zelo zainteresirani za nove prehrambne trende in nova živila. Vendar je pomembno, da mladi razumejo, da nova živila niso nujno vedno boljša ali bolj zdrava od tradicionalnih živil. Nekatera nova živila lahko vsebujejo veliko sladkorja, soli, maščob in drugih sestavin, ki niso koristne za zdravje.

Poleg tega, čeprav so nekatera nova živila lahko koristna za zdravje, lahko uporaba novih živil v prehrani mladih pogosto spremeni prehranske navade in povzroči neustrezno ali neuravnoteženo prehrano. Pomembno je tudi, da se zavedajo alergij, ki se lahko pojavijo ob jemanju prehranskih dopolnil. Zato je pomembno, da mladi, preden vključijo nova živila v svojo prehrano, razmislijo o svojih prehranskih potrebah in se posvetujejo s strokovnjakom za prehrano ali zdravnikom.

Kljub temu lahko nova živila predstavljajo zanimivo alternativo k tradicionalnim živilom in lahko nudijo možnosti za raznolikost v prehrani. Pri izbiri novih živil je pomembno, da se mladi seznanijo s sestavinami, hranilno vrednostjo in morebitnimi tveganji, da bi se lahko odločili za zdravo in uravnoteženo prehrano. V prihodnosti bi bilo primerno raziskati tudi področje dodatkov, ki vsebujejo insekte. To področje postaja vse bolj zanimivo na področju prehrane in na področju alergij, ki jih tovrstna prehrana povzroča.

POVZETEK

Televizija je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja spremenila pogled Slovencev na svet. Preoblikovala je medsebojne odnose in razvila nove družbene prakse. V prvih letih še ni bila finančno dostopna mnogim prebivalcem, zato so se oblikovali skupinski načini gledanja televizijskih vsebin, ki so predstavljali način druženja, kasneje pa so bile naprave prisotne v skoraj vsakem domu in vzpostavila se je njena razdruževalna vloga, saj je šlo bolj za stik posameznika z ekranom in ne več skupine. Sprva še ni bilo veliko programov, ki so predvajali vsebine v slovenskem jeziku, vendar se je skozi desetletja povečal repertoar tako slovenskih vsebin kot tudi programov z različnimi žanri. V središče tega prispevka smo postavili televizijo, da bi s pomočjo intervjujev predstavnikov treh različnih generacij dobili vpogled v prakse in navade, ki so se strukturirale okoli tega medija. Zanima nas, kakšne so bile rabe gledanja televizijskih vsebin ob prvih interakcijah z medijem, ali so se te prakse ohranile do danes, in če ne, kako so se spremenile skozi čas.

Ključne besede: televizija, medosebni odnosi, televizijska vloga, generacije, medij

ABSTRACT

In the 1950s and 1960s, television changed the Slovenian view of the world. It transformed relationships and developed new social practices. In the early years, it was not yet financially accessible to many people, so group ways of watching television emerged as a way of socialising, but later the devices were present in almost every home and its divisive role was established, as it was more about the individual interacting with the screen than the group. Initially, there were not many Slovene-language programmes, but over the decades the repertoire of Slovene content as well as programmes in different genres has grown. In this paper, we have put television at the centre of our work in order to gain insight into the practices and habits structured around this medium through interviews with representatives of three different generations. We are interested in what the practices of television viewing were at the time of the first interactions with the medium, whether these practices have persisted to the present day and, if not, how they have changed over time.

Key words: television, interpersonal relations, television's role, generations, media

PRIHOD TELEVIZIJE NA SLOVENSKA TLA

Televizija je ena izmed elektronskih komunikacijskih tehnologij, ki je poleg prestrukturiranja družbe vplivala tudi na spremembo medosebnih odnosov. Podobno kot kino je povezala vizualno in avdio komuniciranje v en sam medij, vendar se je za razliko od njega bolj približala občinstvu zaradi možnosti hranjenja v njihovih domovih in zmanjšala mobilnost. Vstop televizije v domove ljudi označuje četrto in peto informacijsko revolucijo, uporabo medijev za zabavo in udobje ter zasebno rabo (Pušnik, 2008, 114). Čeprav se nam danes zdijo te komunikacijske tehnologije povsem samoumevne in morda tudi rahlo zastarele, je v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je televizija pojavila na slovenski sceni, bila to za ljudi popolnoma nova in nepredstavljiva stvar. Starejše generacije so v stik z novim medijem namreč prišle v svojem odraslem obdobju, ko so dobršen del svojih življenj preživele brez njega (Gauntlett & Hill, 1999, 178). Ena izmed naših intervjuvank (Intervju 1, oseba A) se spomni, da so televizijo prvič kupili, ko je imela približno petdeset let. Prvič je zanjo slišala po radiu, sama pa pravi, da je bila takrat izredno navdušena nad medijem. Oseba B (Intervju 2) pravi, da se je praktično »že rodila v televizijo«, saj so jo doma dobili, ko je bila na nižji stopnji osnovne šole, tako da to navdušenje takrat ni bilo več prisotno. Sicer v zgodnjih letih televizije, naprava ni izgledala tako, kot izgleda danes. 89-letnica svojo prvo televizijo opiše kot črno-belo z gumbi in anteno, ki so jo prestavljali, da bi lahko ujeli čisto sliko. Omeni tudi, da so kupovali filtre, da bi lahko gledali programe v barvah. 50-letnica se spominja črno-bele televizije s katodno cevjo, obuja pa tudi lepe spomine na otroške dni, ko je za očeta s samokolnico vozila stare dele televizorjev na odpad in sta s prijateljico razbijali stare ekrane.

Na začetku petdesetih letih prejšnjega stoletja je medijska institucija RTV Ljubljana postala osrednji nacionalni javni medij in je z rednim oddajanjem programa začela 11. 10. 1958. Razvila se je v sklopu jugoslovanske televizije in se novembra leta 1958 skupaj s TV Beograd in TV Zagreb povezala v Jugoslovansko radiotelevizijo, v kateri sta po dogovoru TV Ljubljana in TV Zagreb vsaka prispevali 30 % celotnega programa, TV Beograd pa 40 % (Pušnik, 2008, 117, 123). Sprva je bilo relativno malo programov v slovenskem jeziku, vendar se je to sčasoma spremenilo; leta 1962 je delež slovenske televizijske produkcije predstavljal 30 % celotnega programa, leta 1968 polovico programa, v drugi polovici sedemdesetih let dvajsetega stoletja je bilo že 80 % programa v slovenščini. Vsi trije sogovorniki so bili enakega mnenja, in sicer da je bilo sčasoma čedalje več oddaj in programov predvajanih v materinščini, celo 23-letnik (Intervju 3, oseba C) pripoveduje, da se v otroštvu ne spomni veliko oddaj, ki bi bile v slovenščini, tako da je gledal risanke tudi v angleščini s podnapisi.

Za ljudi je prihod televizije preobrazil celoten svet, v katerem so živeli, postala je tudi del njihovih vsakdanjih rutin (Pušnik, 2008, 116). V zgodnjih letih prihoda televizije ni bilo veliko programov, intervjuvanki pripovedujeta, da sta gledali, karkoli se je predvajalo, ko sta prižgali napravo. Večinoma so se predvajale zgolj dnevnoinformativne oddaje in programi s politično vsebino, zato so medij uporabljali pretežno odrasli, bolj ali manj ob večerih. 50-letnica se televizije prvič spomni, ko je njena mama s prijateljico gledala prenos Titovega pogreba.

Podobe na televiziji so iz črno-bele prešle na barvo v začetku 70. let prejšnjega stoletja (Erjavec, 2011) in s tem so se začele predvajati tudi vsebine za otroke. Oseba B je bila rojena v istem obdobju in se spomni barvne televizije pri približno dvanajstih letih. Spominja se gledanja risank v višji stopnji osnovne šole, vendar omeni, da v otroštvu na splošno ni veliko gledala televizije, saj takrat medij še ni bil tako močno integriran v življenja ljudi, natančneje otrok, in je ogromno časa preživela zunaj z vrstniki. Pripadniki mlajših generacij, kot je oseba C, se že od samega začetka spominjajo gledanja televizijskih programov v barvah. Intervjuvanec svojo prvo televizijo opiše kot »debel, barven CRT televizor s katodno cevjo.« Prav tako omeni, da je televizijo uporabljal za gledanje drugega medija, in sicer CD-jev, kar že nakazuje nekakšno stagnacijo vpliva in pomena televizije kot medija za njegovo generacijo in generacije za njo.

FUNKCIJE IN POSLEDICE TELEVIZIJE

Starejšim televizija predstavlja nekakšen portal, saj lahko vidijo različne konce sveta in so priča dogodkom, ne da bi bili na lokaciji fizično prisotni in jim tako omogoča t. i. virtualno mobilnost (Gauntlett in Hill, 1999, 189). Starejša intervjuvanka virtualno mobilnost navede kot eno izmed prednosti televizije. Omenja ogled dogodkov, kot so na primer slovenski protesti ali kronanje britanskega kralja, katerih se sama ne more udeležiti, vendar kljub temu dobi vpogled v dogajanje na sceni.

S čedalje večjim vplivom postaja televizija vedno bolj pomemben del posameznikovega življenja. V zgodnjih letih njenega pojava so si nakup medija lahko privoščili le premožnejši prebivalci, zato so se začele širiti prakse skupinskega gledanja. Sprva so se pojavile na javnih prostorih, kot so bile kavarne, gostilne ali kakšna podjetja, kasneje pa v zasebnih prostorih redkih lastnikov televizorjev (Pušnik, 2019, 111–112). Starejša intervjuvanka pripoveduje o lastnih izkušnjah skupinskega gledanja televizije; njena družina je bila namreč prva v vasi, ki je imela doma televizor, zato so vsi vaščani hodili k njim in so to postali družabni večeri, kjer so se ljudje pogovarjali in tudi kaj popili. Spominja se, kako je njen pokojni mož nastavil televizor na kuhinjsko okno, da so lahko vsi ljudje gledali program zunaj, saj v hiši ni bilo prostora za vse.

Prihod televizije je poleg sprememb medosebnih odnosov pustil posledice tudi v organizaciji in prestrukturiranju hišnih prostorov – nastajati so namreč začele dnevne sobe. Sprva so bile naprave postavljene v kuhinjah na mizi, okenskih policah ali omaricah, sčasoma pa je medij podzavestno spodbujal potrebo po njegovi nenehni prisotnosti v življenju ljudi. Pojavljati so se začeli modni trendi znotraj področja modnega oblikovanja, ki so v središče pozornosti postavili televizor in prostor oblikovali okoli njega. Dnevna soba je tako postala udoben prostor za preživljanje prostega časa (Pušnik, 2019, 108–110).

Najstarejša intervjuvanka pripoveduje o nastajanju dnevne sobe v njenem domu. Napravo so imeli nameščeno na vrhu omare ali na praznem stolu, tako da se je znebila omare, da so lahko televizijo postavili na njeno mesto. Pred tem so jo imeli na okenski polici, da so lahko tudi kot že omenjeno, drugi vaščani hodili gledat programsko vsebino. Mlajša sogovornica se spominja dnevne sobe že v svojem otroštvu; pripoveduje o zelenih foteljih s črnimi ročaji, dveh kavčih, temnorjavi klubski mizici in omari, kjer je bila televizija. V sedemdesetih letih so se torej dnevne sobe že popolnoma uveljavile v družbi. 50-letnica je v intervjuju omenila tudi fotografijo svojega rojstnega dne, v ozadju katere je prisoten tudi televizor, iz česar lahko sklepamo, da so ljudje medij postavljali na vidna mesta.

DRUŽBENE RABE TELEVIZIJE

James Lull (1990, 35–36, v Gauntlett in Hill, 1999, 15–16) razdeli družbene rabe televizije na dva tipa, in sicer strukturni in relacijski. Pri prvem televizija deluje kot zvok v ozadju ali t. i.

»okoljski vir«, lahko pa tudi ločuje čas in dejavnost ter deluje kot regulativni vir. Oseba B se na kratko dotakne tega vidika in omeni, da včasih pusti prižgano televizijo med delom, saj ji to omogoča boljšo koncentracijo kot tišina.

Relacijske rabe bolj poudarjajo stališče komunikacije in stika z drugimi (Lull, 1990, 35–36, v Gauntlett in Hill, 1999, 15–16); televizija je lahko pripomoček pri začenjanju pogovorov, sredstvo za združevanje, na drugi strani pa ustvarjanje konfliktov. Intervjuvanci so izrazili različna mnenja glede njene povezovalne oziroma razdruževalne vloge; 23-letnik zagovarja povezovalno vlogo televizije, in sicer izpostavi vidik medija kot sredstva za začetek pogovora z drugimi, omeni tudi ponovno vzpostavitev skupinskega gledanja televizije. 89-letnica meni, da je televizija nekoč ljudi bolj povezovala med seboj, še posebej v času skupinske prakse gledanja televizije, danes pa so interakcije nadomestile naprave, kot so računalniki in telefoni. Sčasoma je začela nadomeščati pogovore z drugimi in začela delovati kot nekakšen prijatelj in začne se pojavljati upad dialoga. »Televizija je delovala kot filter, in čeprav so se ljudje počutili povezane s svetom bolj kot kdaj koli prej, so postajali vse bolj osamljeni in odtujeni,« (Pušnik, 2019, 113). 50-letnica izpostavi, da medij ljudi odriva drug od drugega, saj se osredotočajo na gledanje programov in ne na komunikacijo z drugimi; pogovor je minimalen in ga kvečjemu sestavljajo komentarji glede vsebine, ki je predvajana. Sogovornica torej namiguje, da ima televizija kot medij vlogo pri povečanju procesov alienacije in odtujenosti pri posamezniku.

SPREMEMBE V RABI TELEVIZIJE SKOZI ČAS

Skozi leta so se vsebine, ki so jih naši intervjuvanci konzumirali, spremenile. Oseba A je v začetnih letih pojava televizije gledala samo novice in oddaje s politično vsebino ob večerih, preden je šla spat. To navado je ohranila tudi do danes, vendar gleda tudi programe z bolj zabavno vsebino, kot so na primer kvizi ali pravljice. Glede generacijske rabe televizije intervjuvanka izpostavi pomemben vidik, da mlajše generacije ne uporabljajo medija v takšni meri kot ga starejši, ker so danes na vzponu računalniki in telefoni, torej mediji konvergence. Podobno omeni tudi 50-letnica, ki pravi, da imajo mladi več »programov za gledanje filmov, kot je na primer Plex«, medtem ko starejši televizijo še vedno uporabljajo za pridobivanje podatkov. Sama je v poznem otroštvu in najstništvu gledala risanke, ki jih, če najde čas, pogleda še danes, zelo rada gleda tudi kriminalke, torej televizijo uporablja za razvedrilo. Novice gleda dokaj redko, saj vse pomembne informacije prejme v službi preko maila ali na internetu. Oseba C je za razliko od ostalih sogovornic zmanjšala svoj čas gledanja televizije. Danes se za razvedrilo obrne na različne platforme za ogled raznih vsebin, kot sta Plex in YouTube, na televiziji gleda samo program FOX TV, ki ponuja oddaje in filme različnih žanrov. Informacije pridobiva popolnoma preko spleta, in sicer na spletni strani 24ur.com. Tudi on izrazi mnenje, da se starejše generacije bolj zanašajo na televizijo kot mlajši, saj lahko »te iste informacije drugje dobim,« omeni tudi večjo prilagodljivost in organizacijo časa, ki ju prinesejo nove platforme. Medtem ko starostniki še vedno v približno enaki meri uporabljajo televizijo, se je njena vloga z novimi generacijami in razvojem novih medijev bistveno zmanjšala.

ZAKLJUČEK

Televizija označuje četrto in peto informacijsko revolucijo. V zgodnjih letih je bilo malo slovenskih programov, ko je RTV Ljubljana začela oddajati TV-dnevnik, vendar so se s pojavom barvne televizije začele predvajati tudi različne razvedrilne vsebine in programi za otroke. Televizija je preoblikovala življenja ljudi in postala del njihovih vsakdanjih rutin. Sprva so prevladovale skupinske prakse gledanja vsebin in je bila izrazita povezovalna vloga televizije, ko pa si je napravo lahko privoščilo več ljudi, so se začeli procesi odtujitve in izolacije posameznika, ljudje niso komunicirali med seboj, temveč je šlo zgolj za interakcijo z ekranom. Televizija je vplivala tudi na organizacijo hišnih prostorov, saj so se začele pojavljati dnevne sobe, ki so predstavljale udoben prostor za preživljanje prostega časa. Čeprav ljudje danes pogosteje gledajo televizijo kot v prvih letih njenega prihoda, se je vloga televizije zaradi vzpona novejših medijev zmanjšala. Mlajše generacije danes manj uporabljajo televizijo, saj lahko informacije in razvedrilo pridobijo na različnih spletnih platformah, starejši pa še vedno v veliki meri uporabljajo televizijo za pridobivanje informacij.

VIRI IN LITERATURA

Erjavec, Z. (2011, 28. oktober). Prvi TV-dnevnik, prenos skokov iz Planice in prve barve na televiziji. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prvi-tv-dnevnik-prenos-skokov-iz-planice-in- prve-barve-na-televiziji/269372

Gauntlett, D., & Hill, A. (1999). TV Living: Television, Culture and Everyday Life. Routledge. https://eds-s-ebscohost-com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=2&sid=73920738- 4c2a-483c-8b58-

c5c35beab566%40redis&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=6059 9&db=nlebk

Pušnik, M. (2019). Kulturna zgodovina elektronskih medijev: Od telefona do walkmana. Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.