NIVES TOMŠE: RAZVOJ ZASEBNE RABE TELEVIZIJE V SLOVENIJI

POVZETEK

Televizija je v petdesetih in šestdesetih letih prejšnjega stoletja spremenila pogled Slovencev na svet. Preoblikovala je medsebojne odnose in razvila nove družbene prakse. V prvih letih še ni bila finančno dostopna mnogim prebivalcem, zato so se oblikovali skupinski načini gledanja televizijskih vsebin, ki so predstavljali način druženja, kasneje pa so bile naprave prisotne v skoraj vsakem domu in vzpostavila se je njena razdruževalna vloga, saj je šlo bolj za stik posameznika z ekranom in ne več skupine. Sprva še ni bilo veliko programov, ki so predvajali vsebine v slovenskem jeziku, vendar se je skozi desetletja povečal repertoar tako slovenskih vsebin kot tudi programov z različnimi žanri. V središče tega prispevka smo postavili televizijo, da bi s pomočjo intervjujev predstavnikov treh različnih generacij dobili vpogled v prakse in navade, ki so se strukturirale okoli tega medija. Zanima nas, kakšne so bile rabe gledanja televizijskih vsebin ob prvih interakcijah z medijem, ali so se te prakse ohranile do danes, in če ne, kako so se spremenile skozi čas.

Ključne besede: televizija, medosebni odnosi, televizijska vloga, generacije, medij

ABSTRACT

In the 1950s and 1960s, television changed the Slovenian view of the world. It transformed relationships and developed new social practices. In the early years, it was not yet financially accessible to many people, so group ways of watching television emerged as a way of socialising, but later the devices were present in almost every home and its divisive role was established, as it was more about the individual interacting with the screen than the group. Initially, there were not many Slovene-language programmes, but over the decades the repertoire of Slovene content as well as programmes in different genres has grown. In this paper, we have put television at the centre of our work in order to gain insight into the practices and habits structured around this medium through interviews with representatives of three different generations. We are interested in what the practices of television viewing were at the time of the first interactions with the medium, whether these practices have persisted to the present day and, if not, how they have changed over time.

Key words: television, interpersonal relations, television's role, generations, media

PRIHOD TELEVIZIJE NA SLOVENSKA TLA

Televizija je ena izmed elektronskih komunikacijskih tehnologij, ki je poleg prestrukturiranja družbe vplivala tudi na spremembo medosebnih odnosov. Podobno kot kino je povezala vizualno in avdio komuniciranje v en sam medij, vendar se je za razliko od njega bolj približala občinstvu zaradi možnosti hranjenja v njihovih domovih in zmanjšala mobilnost. Vstop televizije v domove ljudi označuje četrto in peto informacijsko revolucijo, uporabo medijev za zabavo in udobje ter zasebno rabo (Pušnik, 2008, 114). Čeprav se nam danes zdijo te komunikacijske tehnologije povsem samoumevne in morda tudi rahlo zastarele, je v petdesetih in šestdesetih letih dvajsetega stoletja, ko se je televizija pojavila na slovenski sceni, bila to za ljudi popolnoma nova in nepredstavljiva stvar. Starejše generacije so v stik z novim medijem namreč prišle v svojem odraslem obdobju, ko so dobršen del svojih življenj preživele brez njega (Gauntlett & Hill, 1999, 178). Ena izmed naših intervjuvank (Intervju 1, oseba A) se spomni, da so televizijo prvič kupili, ko je imela približno petdeset let. Prvič je zanjo slišala po radiu, sama pa pravi, da je bila takrat izredno navdušena nad medijem. Oseba B (Intervju 2) pravi, da se je praktično »že rodila v televizijo«, saj so jo doma dobili, ko je bila na nižji stopnji osnovne šole, tako da to navdušenje takrat ni bilo več prisotno. Sicer v zgodnjih letih televizije, naprava ni izgledala tako, kot izgleda danes. 89-letnica svojo prvo televizijo opiše kot črno-belo z gumbi in anteno, ki so jo prestavljali, da bi lahko ujeli čisto sliko. Omeni tudi, da so kupovali filtre, da bi lahko gledali programe v barvah. 50-letnica se spominja črno-bele televizije s katodno cevjo, obuja pa tudi lepe spomine na otroške dni, ko je za očeta s samokolnico vozila stare dele televizorjev na odpad in sta s prijateljico razbijali stare ekrane.

Na začetku petdesetih letih prejšnjega stoletja je medijska institucija RTV Ljubljana postala osrednji nacionalni javni medij in je z rednim oddajanjem programa začela 11. 10. 1958. Razvila se je v sklopu jugoslovanske televizije in se novembra leta 1958 skupaj s TV Beograd in TV Zagreb povezala v Jugoslovansko radiotelevizijo, v kateri sta po dogovoru TV Ljubljana in TV Zagreb vsaka prispevali 30 % celotnega programa, TV Beograd pa 40 % (Pušnik, 2008, 117, 123). Sprva je bilo relativno malo programov v slovenskem jeziku, vendar se je to sčasoma spremenilo; leta 1962 je delež slovenske televizijske produkcije predstavljal 30 % celotnega programa, leta 1968 polovico programa, v drugi polovici sedemdesetih let dvajsetega stoletja je bilo že 80 % programa v slovenščini. Vsi trije sogovorniki so bili enakega mnenja, in sicer da je bilo sčasoma čedalje več oddaj in programov predvajanih v materinščini, celo 23-letnik (Intervju 3, oseba C) pripoveduje, da se v otroštvu ne spomni veliko oddaj, ki bi bile v slovenščini, tako da je gledal risanke tudi v angleščini s podnapisi.

Za ljudi je prihod televizije preobrazil celoten svet, v katerem so živeli, postala je tudi del njihovih vsakdanjih rutin (Pušnik, 2008, 116). V zgodnjih letih prihoda televizije ni bilo veliko programov, intervjuvanki pripovedujeta, da sta gledali, karkoli se je predvajalo, ko sta prižgali napravo. Večinoma so se predvajale zgolj dnevnoinformativne oddaje in programi s politično vsebino, zato so medij uporabljali pretežno odrasli, bolj ali manj ob večerih. 50-letnica se televizije prvič spomni, ko je njena mama s prijateljico gledala prenos Titovega pogreba.

Podobe na televiziji so iz črno-bele prešle na barvo v začetku 70. let prejšnjega stoletja (Erjavec, 2011) in s tem so se začele predvajati tudi vsebine za otroke. Oseba B je bila rojena v istem obdobju in se spomni barvne televizije pri približno dvanajstih letih. Spominja se gledanja risank v višji stopnji osnovne šole, vendar omeni, da v otroštvu na splošno ni veliko gledala televizije, saj takrat medij še ni bil tako močno integriran v življenja ljudi, natančneje otrok, in je ogromno časa preživela zunaj z vrstniki. Pripadniki mlajših generacij, kot je oseba C, se že od samega začetka spominjajo gledanja televizijskih programov v barvah. Intervjuvanec svojo prvo televizijo opiše kot »debel, barven CRT televizor s katodno cevjo.« Prav tako omeni, da je televizijo uporabljal za gledanje drugega medija, in sicer CD-jev, kar že nakazuje nekakšno stagnacijo vpliva in pomena televizije kot medija za njegovo generacijo in generacije za njo.

FUNKCIJE IN POSLEDICE TELEVIZIJE

Starejšim televizija predstavlja nekakšen portal, saj lahko vidijo različne konce sveta in so priča dogodkom, ne da bi bili na lokaciji fizično prisotni in jim tako omogoča t. i. virtualno mobilnost (Gauntlett in Hill, 1999, 189). Starejša intervjuvanka virtualno mobilnost navede kot eno izmed prednosti televizije. Omenja ogled dogodkov, kot so na primer slovenski protesti ali kronanje britanskega kralja, katerih se sama ne more udeležiti, vendar kljub temu dobi vpogled v dogajanje na sceni.

S čedalje večjim vplivom postaja televizija vedno bolj pomemben del posameznikovega življenja. V zgodnjih letih njenega pojava so si nakup medija lahko privoščili le premožnejši prebivalci, zato so se začele širiti prakse skupinskega gledanja. Sprva so se pojavile na javnih prostorih, kot so bile kavarne, gostilne ali kakšna podjetja, kasneje pa v zasebnih prostorih redkih lastnikov televizorjev (Pušnik, 2019, 111–112). Starejša intervjuvanka pripoveduje o lastnih izkušnjah skupinskega gledanja televizije; njena družina je bila namreč prva v vasi, ki je imela doma televizor, zato so vsi vaščani hodili k njim in so to postali družabni večeri, kjer so se ljudje pogovarjali in tudi kaj popili. Spominja se, kako je njen pokojni mož nastavil televizor na kuhinjsko okno, da so lahko vsi ljudje gledali program zunaj, saj v hiši ni bilo prostora za vse.

Prihod televizije je poleg sprememb medosebnih odnosov pustil posledice tudi v organizaciji in prestrukturiranju hišnih prostorov – nastajati so namreč začele dnevne sobe. Sprva so bile naprave postavljene v kuhinjah na mizi, okenskih policah ali omaricah, sčasoma pa je medij podzavestno spodbujal potrebo po njegovi nenehni prisotnosti v življenju ljudi. Pojavljati so se začeli modni trendi znotraj področja modnega oblikovanja, ki so v središče pozornosti postavili televizor in prostor oblikovali okoli njega. Dnevna soba je tako postala udoben prostor za preživljanje prostega časa (Pušnik, 2019, 108–110).

Najstarejša intervjuvanka pripoveduje o nastajanju dnevne sobe v njenem domu. Napravo so imeli nameščeno na vrhu omare ali na praznem stolu, tako da se je znebila omare, da so lahko televizijo postavili na njeno mesto. Pred tem so jo imeli na okenski polici, da so lahko tudi kot že omenjeno, drugi vaščani hodili gledat programsko vsebino. Mlajša sogovornica se spominja dnevne sobe že v svojem otroštvu; pripoveduje o zelenih foteljih s črnimi ročaji, dveh kavčih, temnorjavi klubski mizici in omari, kjer je bila televizija. V sedemdesetih letih so se torej dnevne sobe že popolnoma uveljavile v družbi. 50-letnica je v intervjuju omenila tudi fotografijo svojega rojstnega dne, v ozadju katere je prisoten tudi televizor, iz česar lahko sklepamo, da so ljudje medij postavljali na vidna mesta.

DRUŽBENE RABE TELEVIZIJE

James Lull (1990, 35–36, v Gauntlett in Hill, 1999, 15–16) razdeli družbene rabe televizije na dva tipa, in sicer strukturni in relacijski. Pri prvem televizija deluje kot zvok v ozadju ali t. i.

»okoljski vir«, lahko pa tudi ločuje čas in dejavnost ter deluje kot regulativni vir. Oseba B se na kratko dotakne tega vidika in omeni, da včasih pusti prižgano televizijo med delom, saj ji to omogoča boljšo koncentracijo kot tišina.

Relacijske rabe bolj poudarjajo stališče komunikacije in stika z drugimi (Lull, 1990, 35–36, v Gauntlett in Hill, 1999, 15–16); televizija je lahko pripomoček pri začenjanju pogovorov, sredstvo za združevanje, na drugi strani pa ustvarjanje konfliktov. Intervjuvanci so izrazili različna mnenja glede njene povezovalne oziroma razdruževalne vloge; 23-letnik zagovarja povezovalno vlogo televizije, in sicer izpostavi vidik medija kot sredstva za začetek pogovora z drugimi, omeni tudi ponovno vzpostavitev skupinskega gledanja televizije. 89-letnica meni, da je televizija nekoč ljudi bolj povezovala med seboj, še posebej v času skupinske prakse gledanja televizije, danes pa so interakcije nadomestile naprave, kot so računalniki in telefoni. Sčasoma je začela nadomeščati pogovore z drugimi in začela delovati kot nekakšen prijatelj in začne se pojavljati upad dialoga. »Televizija je delovala kot filter, in čeprav so se ljudje počutili povezane s svetom bolj kot kdaj koli prej, so postajali vse bolj osamljeni in odtujeni,« (Pušnik, 2019, 113). 50-letnica izpostavi, da medij ljudi odriva drug od drugega, saj se osredotočajo na gledanje programov in ne na komunikacijo z drugimi; pogovor je minimalen in ga kvečjemu sestavljajo komentarji glede vsebine, ki je predvajana. Sogovornica torej namiguje, da ima televizija kot medij vlogo pri povečanju procesov alienacije in odtujenosti pri posamezniku.

SPREMEMBE V RABI TELEVIZIJE SKOZI ČAS

Skozi leta so se vsebine, ki so jih naši intervjuvanci konzumirali, spremenile. Oseba A je v začetnih letih pojava televizije gledala samo novice in oddaje s politično vsebino ob večerih, preden je šla spat. To navado je ohranila tudi do danes, vendar gleda tudi programe z bolj zabavno vsebino, kot so na primer kvizi ali pravljice. Glede generacijske rabe televizije intervjuvanka izpostavi pomemben vidik, da mlajše generacije ne uporabljajo medija v takšni meri kot ga starejši, ker so danes na vzponu računalniki in telefoni, torej mediji konvergence. Podobno omeni tudi 50-letnica, ki pravi, da imajo mladi več »programov za gledanje filmov, kot je na primer Plex«, medtem ko starejši televizijo še vedno uporabljajo za pridobivanje podatkov. Sama je v poznem otroštvu in najstništvu gledala risanke, ki jih, če najde čas, pogleda še danes, zelo rada gleda tudi kriminalke, torej televizijo uporablja za razvedrilo. Novice gleda dokaj redko, saj vse pomembne informacije prejme v službi preko maila ali na internetu. Oseba C je za razliko od ostalih sogovornic zmanjšala svoj čas gledanja televizije. Danes se za razvedrilo obrne na različne platforme za ogled raznih vsebin, kot sta Plex in YouTube, na televiziji gleda samo program FOX TV, ki ponuja oddaje in filme različnih žanrov. Informacije pridobiva popolnoma preko spleta, in sicer na spletni strani 24ur.com. Tudi on izrazi mnenje, da se starejše generacije bolj zanašajo na televizijo kot mlajši, saj lahko »te iste informacije drugje dobim,« omeni tudi večjo prilagodljivost in organizacijo časa, ki ju prinesejo nove platforme. Medtem ko starostniki še vedno v približno enaki meri uporabljajo televizijo, se je njena vloga z novimi generacijami in razvojem novih medijev bistveno zmanjšala.

ZAKLJUČEK

Televizija označuje četrto in peto informacijsko revolucijo. V zgodnjih letih je bilo malo slovenskih programov, ko je RTV Ljubljana začela oddajati TV-dnevnik, vendar so se s pojavom barvne televizije začele predvajati tudi različne razvedrilne vsebine in programi za otroke. Televizija je preoblikovala življenja ljudi in postala del njihovih vsakdanjih rutin. Sprva so prevladovale skupinske prakse gledanja vsebin in je bila izrazita povezovalna vloga televizije, ko pa si je napravo lahko privoščilo več ljudi, so se začeli procesi odtujitve in izolacije posameznika, ljudje niso komunicirali med seboj, temveč je šlo zgolj za interakcijo z ekranom. Televizija je vplivala tudi na organizacijo hišnih prostorov, saj so se začele pojavljati dnevne sobe, ki so predstavljale udoben prostor za preživljanje prostega časa. Čeprav ljudje danes pogosteje gledajo televizijo kot v prvih letih njenega prihoda, se je vloga televizije zaradi vzpona novejših medijev zmanjšala. Mlajše generacije danes manj uporabljajo televizijo, saj lahko informacije in razvedrilo pridobijo na različnih spletnih platformah, starejši pa še vedno v veliki meri uporabljajo televizijo za pridobivanje informacij.

VIRI IN LITERATURA

Erjavec, Z. (2011, 28. oktober). Prvi TV-dnevnik, prenos skokov iz Planice in prve barve na televiziji. https://www.rtvslo.si/kultura/drugo/prvi-tv-dnevnik-prenos-skokov-iz-planice-in- prve-barve-na-televiziji/269372

Gauntlett, D., & Hill, A. (1999). TV Living: Television, Culture and Everyday Life. Routledge. https://eds-s-ebscohost-com.nukweb.nuk.uni-lj.si/eds/detail/detail?vid=2&sid=73920738- 4c2a-483c-8b58-

c5c35beab566%40redis&bdata=Jmxhbmc9c2wmc2l0ZT1lZHMtbGl2ZQ%3d%3d#AN=6059 9&db=nlebk

Pušnik, M. (2019). Kulturna zgodovina elektronskih medijev: Od telefona do walkmana. Fakulteta za družbene vede, Založba FDV.