POVZETEK

Kofein je eden najbolj razširjenih psihoaktivnih stimulansov, ki ga ljudje uživajo v obliki kave, čaja, energijskih pijač in prehranskih dodatkov. Zaradi svoje široke dostopnosti in hitrega delovanja je postal priljubljen predvsem med študenti, ki ga pogosto uporabljajo kot pomoč pri učenju in premagovanju utrujenosti. Teoretični del članka je pokazal, da kofein deluje tako, da zavira delovanje adenozinskih receptorjev v možganih, kar zmanjšuje občutek zaspanosti ter začasno povečuje budnost, pozornost in sposobnost osredotočanja. Učinki pa niso enoznačni – nanje vplivajo individualna toleranca, količina zaužitega kofeina ter čas njegovega uživanja. Prevelike količine lahko povzročijo živčnost, nespečnost, razdražljivost ali celo slabši kognitivni odziv, zato se priporoča zmerno uživanje. V raziskovalnem delu je bil poudarek na preučevanju vpliva kofeina na koncentracijo pri nalogah, ki zahtevajo pozornost in natančnost. Rezultati so pokazali, da so udeleženci po zaužitju kofeina v povprečju dosegali nekoliko boljše rezultate kot prej, kar potrjuje teoretične ugotovitve o stimulativnem učinku kofeina. Kljub temu raziskava ni brez omejitev – vzorec je bil majhen, vpliv placebo učinka ni bil popolnoma izključen, upoštevati pa bi bilo treba tudi druge dejavnike, zato dobljenih rezultatov ne moremo posplošiti na vse študente, temveč jih razumemo kot orientacijski vpogled v povezavo med teorijo in prakso. Na podlagi ugotovitev lahko sklenemo, da kofein lahko kratkoročno pripomore k izboljšanju koncentracije, vendar ni univerzalna rešitev za vse primere in posameznike. Študentom lahko služi kot dodatna pomoč pri učenju, vendar le, če ga uživajo zmerno in premišljeno. Pomembno je, da se izogibajo prevelikim odmerkom ter zaužitju v poznih večernih urah, saj to lahko negativno vpliva na spanec, ki je ključen za uspešno pomnjenje in predelavo informacij. Poleg kofeina imajo pomembno vlogo pri ohranjanju koncentracije tudi drugi dejavniki, kot so kakovosten spanec, redni odmori, telesna aktivnost, uravnotežena prehrana ter ustrezna organizacija časa. Kombinacija teh strategij lahko zagotovi trajnejše in bolj učinkovite rezultate kot samo zanašanje na kofein. Članek tako združuje teoretični pregled delovanja kofeina in praktične ugotovitve raziskave ter ponuja uporabne smernice za študente. Kaže, da ima kofein res pomemben, a omejen vpliv na koncentracijo, zato ga velja razumeti kot podporo in ne kot nadomestilo za zdrave življenjske navade.

KLJUČNE BESEDE: kofein, koncentracija, študentje, kognitivna učinkovitost

ABSTRACT

Caffeine is one of the most widespread psychoactive stimulants, commonly consumed in the form of coffee, tea, energy drinks, and dietary supplements. Due to its wide availability and rapid effects, it has become particularly popular among students, who often use it as an aid for studying and overcoming fatigue. The theoretical part of this paper demonstrates that caffeine works by blocking adenosine receptors in the brain, thereby reducing the feeling of sleepiness and temporarily increasing alertness, attention, and the ability to focus. However, its effects are not uniform—individual tolerance, the amount of caffeine consumed, and the timing of intake all play a significant role. Excessive consumption can lead to nervousness, insomnia, irritability, or even impaired cognitive performance, which is why moderate intake is recommended. The research section focused on examining the impact of caffeine on concentration in tasks requiring attention and accuracy. Results showed that participants, on average, performed somewhat better after consuming caffeine, which supports the theoretical assumptions about its stimulating effects. Nevertheless, the study is not without limitations—the sample size was small, the placebo effect could not be completely excluded, and other influencing factors should also be considered. Therefore, the results cannot be generalized to all students but rather serve as an indicative insight into the connection between theory and practice. Based on the findings, it can be concluded that caffeine may contribute to short-term improvements in concentration, but it is not a universal solution for all situations and individuals. For students, caffeine can serve as an additional aid in learning, but only if consumed moderately and thoughtfully. It is important to avoid high doses and late-night intake, as these may negatively affect sleep, which is crucial for successful memory consolidation and information processing. In addition to caffeine, other factors play a vital role in maintaining concentration, such as quality sleep, regular breaks, physical activity, balanced nutrition, and proper time management. Combining these strategies can provide more lasting and effective results than relying on caffeine alone. This paper thus combines a theoretical overview of caffeine’s mechanisms with practical research findings and offers useful guidelines for students. It demonstrates that while caffeine can have a notable impact on concentration, its effects are limited, and it should be regarded as a support rather than a substitute for healthy lifestyle habits.

KEY WORDS: caffeine, concentration, students, cognitive performance

KOFEIN

Kofein je naravni stimulans, ki vpliva na osrednji živčni sistem, in sodi v skupino metilksantinov. Gre za najbolj razširjen psihoaktivni stimulans na svetu. Pridobiva se predvsem iz kavnih zrn, naravno pa je najden tudi v nekaterih vrstah čaja (črni čaj, zeleni čaj) in kakavovih zrnih. Kofein najpogosteje uživamo s kavo, uporablja pa se tudi kot dodatek k energijskim pijačam in nekaterim gaziranim pijačam (Evans et. al., 2025). Jutranja kava ali čaj sta za veliko ljudi postala navada, brez katere si ne znajo več predstavljati začetka dneva. Po mnenju zdravstvene stroke, vključno s strokovnjaki iz FDA, je kofein lahko del zdrave prehrane posameznika, kljub temu pa moramo biti pozorni, da ne zaužijemo preveč kofeina, saj lahko v prevelikih količinah povzroča negativne učinke in nevarnost za zdravje. Po raziskavah FDA naj zdrava odrasla oseba ne preseže več kot 400 miligramov kofeina na dan – kar je približno enako 2 oziroma 3 manjšim skodelicam kave. Po podatkih Commissioner (2024) se vsebnost kofeina med različnimi vrstami pijač precej razlikuje. Gazirane pijače, kot je Coca-Cola, vsebujejo približno 33 do 46 mg kofeina na 350 ml napitka. Kava ima bistveno višjo vsebnost, saj se giblje med 113 in 247 mg kofeina, medtem ko zeleni čaj vsebuje približno 37 mg, črni čaj pa okoli 71 mg kofeina. Energijske pijače imajo zelo različno vsebnost, od 41 do 246 mg kofeina, kar je odvisno od blagovne znamke in sestave. Tudi brezkofeinska kava ni popolnoma brez kofeina, saj vsebuje od 2 do 15 mg na 350 ml napitka. Kofein na vsakega posameznika deluje drugače. Njegovi učinki se razlikujejo glede na telesno težo, zdravila, določena zdravstvena stanja, način življenja in individualno občutljivost. Ob prevelikih količinah kofeina lahko zaznamo povečan srčni utrip, nespečnost ali motnje spanja, tremo, tesnobnost, slabost ali razdražen želodec, srčne palpitacije in glavobol. Najpogosteje kofein uživamo s kavo, čajem ali energijskimi pijačami, prisoten pa je lahko tudi v beljakovinskih ploščicah, gaziranih pijačah, žvečilnih gumijih, prehranskih dopolnilih, nekaterih zdravilih brez recepta in sladoledu (Commissioner, 2024).

MEHANIZEM

Po zaužitju kofeina, se ta zelo hitro in skoraj v celoti absorbira v krvni obtok (več kot 99 %), večina absorpcije poteka v tankem črevesju, nekaj pa tudi v želodcu in celo v ustih. Ker je kofein topen v vodi in maščobah, mu to omogoča hitro absorpcijo skozi različne telesne membrane, kar omogoči hitro delovanje. Večinoma kofein doseže najvišjo raven v krvi že v eni uri po zaužitju. Absorpcija je odvisna od vrste pijače, ki smo jo zaužili, in od hrane, ki smo jo jedli pred vnosom kofeina (bogati oziroma težji obroki presnovo kofeina upočasnijo). Kofein za razliko od drugih snovi ne gre skozi jetra, kjer bi se »prečistil«, ampak takoj preide v kri in začne delovati. V krvi se veže na beljakovine v plazmi, večina pa se ga hitro razporedi po telesnih tkivih. Ker kofein lahko prehaja tudi v možgane, vpliva na cikel budnosti in motnje spanja, s tem ko blokira receptorje, ki so odgovorni za občutek zaspanosti. V jetrih se kofein razgradi s pomočjo posebnih encimov, pri čemer ima največjo vlogo encim CYP1A2. Glavni produkt razgradnje je paraksantin, sledita mu teobromin in teofilin. Ti presnovki imajo podobne učinke kot kofein: paraksantin spodbuja razgradnjo maščob, teobromin poveča odvajanje vode in razširja žile, teofilin pa pomaga pri dihanju, zato se uporablja tudi pri zdravljenju astme. Omenjeni presnovki se kasneje razgradijo še naprej, vendar ne povzročajo škodljivih učinkov. Na hitrost presnove vpliva veliko dejavnikov. Vplivajo geni, življenjske navade in drugi dejavniki, na primer kajenje. Kadilci presnavljajo kofein hitreje, saj cigaretni dim aktivira encime. Medtem ko nosečnice kofein presnavljajo počasneje, zato se pri njih priporoča manjša doza kofeina na dan. Večina kofeina se izloči z urinom, ne prebavljenega pa v telesu ostane manj kot 3 %. Po tem, ko ledvice kofein prefiltrirajo, se skoraj ves znova vsrka nazaj v telo, kar dodatno upočasni njegovo izločanje. Hitrost izločanja je odvisna od odmerka in individualnih razlik posameznika. Pri nižjih odmerkih se kofein izloča hitreje, pri višjih pa počasneje, saj se lahko prebavni encimi v telesu »nasičijo«. Minimalen delež kofeina se lahko izloči tudi z znojem, slino ali blatom (Reddy et. al., 2024).

 

KOFEIN IN NJEGOVI UČINKI

Kofein ima tako pozitivne kot negativne učinke za človeka. Pozitivne učinke ima na živčni sistem, telesno zmogljivost, na presnovo ter zmanjša tveganje za nekatere bolezni. Negativno pa vpliva na srčno-žilni sistem in prebavila. Prav tako ima lahko pri prevelikih odmerkih ravno obraten učinek na živčni sistem, paziti pa se moramo tudi zasvojenosti in tolerance, ki se lahko razvije. Kofein deluje kot psihostimulant, kar pomeni, da ima podobne vzburjevalne učinke kot druge znane psihoaktivne snovi (npr. kokain, amfetamin), le da je njegova pot drugačna in blažja. Za razliko od kokaina ne povečuje dopamina v možganih, saj blokira adenozinske receptorje, ki v normalnih pogojih zavirajo živčno aktivnost. V določenih možganskih predelih adenozisnki receptorji zavirajo delovanje dopaminskih receptorjev, ko pa kofein blokira adenozinske receptorje, se dopaminski receptorji lahko aktivirajo bolj učinkovito, čeprav se ob tem sama količina dopamina ne poveča. To vodi v povečano motorično aktivnost (več energije), boljše kognitivne sposobnosti, večjo budnost in boljše razpoloženje (Supplements et. al., 2014). Kofein deluje pozitivno tudi na presnovo. S pomočjo zaviranja encima fosfodieseraze (PDE), poveča raven cAMP, kar pospeši lipolizo oziroma razgradnjo maščob. Na presnovo maščob vpliva tako, da spodbuja sproščanje adrenalina in norepinefrina, kar vodi v razgradnjo maščob v energijo. Prav tako lahko vpliva na povišano raven glukoze v krvi in zmanjša privzem glukoze v mišicah. Pozitivno vpliva tudi na mobilizacijo kalcija znotraj celic, kar spodbuja krčenje mišic in prenos signalov med nevroni (Barcelos et. al., 2020). Odkrili so, da lahko kofein celo ščiti telo pred nekaterimi boleznimi. Pomaga preprečeavti žolčne kamne in različna vnetja, pomaga tudi pri preprečevanju nekaterih nevroloških bolezni, kot so Parkinsonova bolezen, Alzheimerjeva bolezen, multipla skleroza in epilepsija. Opozarjajo, da to področje še vedno ni dovolj raziskano (How Caffeine Affects Your Body, b. d.). Ob prevelikih količinah kofeina pa se pojavljajo tudi negativni učinki, ki lahko postanejo resna zdravstvena težava. Prevelika količina kofeina na dan lahko povzroči srčno-žilne probleme, kot so povišan krvni tlak, pospeši in upočasni srčni utrip in celo povzroči aritmije. Pri srčnih bolnikih obstaja nevarnost hujših srčnih zapletov. Med telesno aktivnostjo lahko zmanjša pretok krvi skozi srčno mišico, kar poveča tveganje za miokardno ishemijo (pomanjkanje kisika v srcu). Negativen vpliv se pozna tudi v motnji spanca oziroma insomniji, pri otrocih lahko povzroči razdražljivost in hiperaktivnost, pri mladostnikih prispeva k vedenjskim težavam in manjši zbranosti, povzroči pa lahko celo odvisnost in simptome odtegnitve. V času nosečnosti se odsvetujejo prevelike količine kofeina, saj povzroča nižjo porodno težo in večje tveganje za splav (Temple et. al., 2017a). Prevelike odmerke kofeina pogosto spremlja anksioznost, ki je posledica kemijskih sprememb v možganih. Spodbudi izločanje adrenalina, poveča se količina hormona »boj-beg«, ki se odrazi v nenadnem povečanju energije. Dokler ni odmerek prevelik, nam to pomaga pri različnih telesnih aktivnostih, ko pa presežemo določeno količino se lahko »boj-beg« hormon začne pretirano izražati, kar vodi v anksioznost in nelagodje. Razmeroma redko, a vendar resno stanje je rhabdomioliza, pri katerem poškodovana mišična vlakna preidejo v krvni obtok, kar lahko vodi do odpovedi ledvic in druge zaplete. Najpogosteje so vzroki poškodbe, okužbe ali zloraba drog, bilo pa je zabeleženih že več primerov rhabdomiolize, povezane s prekomernim vnosom kofeina (9 Side Effects of Too Much Caffeine, 2017). Ker kofein spada med psihoaktivne snovi, lahko dolgotrajno uživanje vodi v fizično, čustveno in psihološko odvisnost, zato se lahko ob nenadni prekinitvi vnosa pojavi odtegnitveni sindrom. Simptomi se pojavijo približno po 12 – 24 ur po prenehanju uživanja kofeina, vrhunec pa po 20 – 51 urami in lahko traja do 9 dni. Najpogostejši simptomi so glavobol (pojavlja se pri približno polovici ljudi), zaspanost in zmanjšana zbranost, razdražljivost, slabost, bolečine v mišicah, zaprtje, »megla v glavi« in pospešen srčni utrip. Kofein deluje tako, da blokira adenozinske receptorje, ki v običajnih pogojih spodbujajo občutek zaspanosti. Ob rednem uživanju kofeina se možgani na to blokado prilagodijo tako, da povečajo število teh receptorjev, da bi ohranili ravnovesje. Ko kofeina ni več prisotnega – na primer ob daljši odsotnosti ali nenadni prekinitvi uživanja – začnejo vsi prej blokirani adenozinski receptorji ponovno normalno delovati. Ker jih je zdaj več kot običajno, to povzroči močan učinek zaspanosti in splošne upočasnitve, ki ga pogosto občutimo kot del odtegnitvenega sindroma (Sajadi-Ernazarova & Hamilton, 2025).

 

ENERGIJSKE PIJAČE

Energijske pijače so trenutno predvsem med mladimi zelo popularne. V ZDA so se prvič pojavile leta 1949, od takrat pa se je trg razširil na celoten svet. Prvotno so bile namenjene športnikom, v zadnjih letih pa so si podjetja, ki izdelujejo energijske pijače, za svoje tarče izbrale najstnike. Po raziskavah je približno dve tretjini uporabnikov starih med 13 in 35 let. Uporaba je predvsem razširjena med dijaki in študenti, ki naj bi energijske pijače uživali, zaradi »lažjega« učenja in premalo spanca. Energijske pijače so zasnovane tako, da uporabniku dajo »energijski zagon«, to pa dosežejo z uporabo energijskih ojačevalcev in različnih stimulansov. Običajno ena 250 mililitrska energijska pijača vsebuje 80 – 150 mg kofeina. Poleg kofeina vsebujejo velike količine glukoze ali umetnih sladil, tavrin, vitamin B, kretain, karnitin, guarano, ginseng itd. Kljub splošni javni percepciji o koristnosti tovrstnih izdelkov pa številne raziskave opozarjajo na morebitne škodljive učinke energijskih pijač, zlasti ob prekomernem uživanju. Možne so neželene posledice, kot so nespečnost, tresenje, srčne aritmije, prebavne motnje, tesnoba, v skrajnih primerih pa je tudi že prišlo do smrti, sicer zdravih posameznikov, ki so zaužili večje količine energijskih pijač. Več študij je že pokazalo, da zaradi kofeina v energijskih pijačah pride do povečanja srčnega utripa in arterijskega krvnega tlaka. Ugotovljeno je bilo tudi, da energijske pijače zmanjšujejo delovanje endotelija in spodbujajo agregacijo trombocitov, kar lahko vodi do žilnih zapletov, kot so dilatacija arterij, nastanek anevrizem, disekcija in ruptura velikih arterij. Do zastrupitev pride pri odmerkih kofeina večjih od 200 mg, opazimo pa jih kot nespečnost, anksioznost, tresenje mišic, nemir in izčrpanost. Pri mladostnikih je bila ugotovljena celo povezava z nasilnim vedenjem in vedenjskimi motnjami. Energijske pijače so povezane tudi z možgansko kapjo, epileptičnimi napadi in pri vnosih nad 300 mg kofeina na dan tudi s halucinacijami. Kombinacija kofeina, tavrina in guarane lahko v laboratorijskih pogojih pospeši celično smrt živčnih celic. Niso pa vse posledice slabe, kofein v energijskih pijačah lahko izboljša spomin, pozornost, reakcijski čas in razpoloženje. Več študij je dokazalo pozitivne učinke kofeina na mišično vzdržljivost, koncentracijo, vozniško zmogljivost pri utrujenosti in občutek budnosti (Alsunni, 2015).

KOFEIN IN KOGNITIVNE FUNKCIJE

Kofein se širi po celotnem organizmu, vključno z možgani, v katerih se veže na adenozinske receptorje in tako povzroča spremembe v vedenju, razpoloženju in motivaciji. Glede učinkov na kognitivno zmogljivost se kofein najzanesljiveje izkaže pri izboljševanju reakcijskega časa, pozornost in budnosti, tako pri spočitih kot utrujenih posameznikih. Nekatere študije so izboljšanje reakcijskega časa pokazale že pri majhnih odmerkih kofeina (12,5-400 mg). Zanesljiv je tudi učinek kofeina na vigilanco, torej sposobnost dolgotrajnega ohranjanja pozornosti pri monotonih nalogah. Dnevni odmerki, torej do 400 mg, dokazano povečajo zaznavanje signalov brez kakršnihkoli stranskih učinkov, povečano zaznavanje pa se ohrani več ur. Zanimivo je, da so to dokazali tudi pri posameznikih z dolgotrajnim pomanjkanjem spanja. Tudi pozornost se izboljša pod vplivom kofeina. Odmerki med 40 in 280 mg povečajo hitrost in natančnost pri nalogah pozornosti, učinek pa se stabilizira predvsem med 200 in 300 mg. v zadnjem času vse več študij potrjuje tudi učinke na različne komponente pozornosti, kot so orientacija, opozorilnost in izvršilni nadzor. Učinki kofeina na kratkoročni spomin so nekonsistentni. Nektere študije beležijo, da vnos kofeina izboljša priklicno sposobnost (pri zmernih odmerkih), nekatere ne beležijo statistično pomembnih učinkov, spet tretje pa navajajo celo negativen vpliv na spomin. Ugotovili so, da kofein pri višjih kognitivnih funkcijah, kot so odločanje, razmišljanje, čustvena presoja ali uravnavanje impulzov, nima skoraj nikakršnega vpliva. Prav tako je učinek kofeina zanemarljiv pri presoji tveganja in sodbe. Kar zadeva kronično uživanje kofeina, nekateri epidemiološki podatki kažejo na dolgoročne koristi, kot je zmanjšano tveganje za kognitivni upad pri starejših, vendar so rezultati mešani. Kofein je morda koristen pri ohranjanju spomina in odzivnosti v starosti, vendar pri mlajših osebah tak učinek ni potrjen (McLellan et. al., 2016). V Raziskavi leta 2020 so s pomočjo Stroopovega testa ugotavljali, kako različni odmerki vplivajo na hitrost reševanja različnih kognitivnih nalog. Ugotovili so, da je majhen odmerek kofeina (3 mg/kg) zmanjšal reakcijski čas reševanja nalog pri podobnih in različnih tipih nalog, Zmerni odmerek (6 mg/kg) je izboljšal hitrost le pri reševanju nalog, ki so si bile med seboj podobne, visok odmerek (9 mg/kg) pa na hitrost reševanja nalog ni imel nobenega učinka. Z vidika možganske aktivacije so znanstveniki ugotovili, da je zaužitje 3 mg/kg kofeina povzročilo znatno povečanje s kisikom bogatega hemoglobina v vseh treh prefrontalnih regijah, ki sodelujejo pri pozornosti, načrtovanju, reševanju problemov, razmišljanju o prihodnosti in ciljih ter izbiri ustreznega odziva. Opozoriti je treba, da je do povečanja kisika v krvi prišlo le pri podobnih nalogah, med tem, ko pri različnih nalogah, ki zahtevajo več kognitivnega napora, kofein ni imel vpliva. Dokazali so, da nižji odmerki kofeina povečajo regionalni cerebralni krvni volumen in deluje kot nevrostimulant, kar prispeva k boljši oksigenaciji in kognitivni učinkovitosti. Nasprotno pa lahko višji odmerki, zaradi vazokonstriktornega delovanja, uničijo pozitivne učinke na prekrvavitev in zmanjšajo aktivacijo možganov. Posledica visokih odmerkov je tudi nemir, slabša koncentracija in nelagodje, kar negativno vpliva na posameznika med kognitivnim naporom (Zhang et. al., 2020). Za izboljšanje vedenjskih funkcij in razpoloženjskih stanj, ki so ključni za kvalitetno učenje, je najprimernejše, da se kofein uživa v majhnih odmerkih (nekje do 200 mg) in približno 60 minut pred začetkom kognitivnega napora. V tem času se kofein po krvi prenese do možganov (blokada adenozinskih receptorjev) in sprošča kateholamin noradrenalin v osrednjem živčnem sistemu, kar bistveno spremeni razpoloženje. Ustrezna raven sprožitve noradrenalina lahko torej pomaga pri optimizaciji pozornosti in učenja, to pa lahko dosežemo tudi s kofeinom. Ker je kofein stimulans, poveča raven tesnobe, kar pa ni nujno, da na posameznika med kognitivnim naporom negativno vpliva, temveč je bila dejansko koristna zaradi povečanega izražanja noradrenalina. Odmerki, večji od 500 mg, povzročajo več tesnobe, prekomerno vzburjenost in telesno nelagodje, kar lahko osebo ovira pri neki dejavnosti. Prav tako se višji odmerki izločajo počasneje in so njihovi učinki dolgotrajnejši. Ob rednem visokem vnosu lahko kofein dolgoročno škoduje zdravju, zato uživanje visokih odmerkov kofeina za boljše razpoloženje in izboljšanje kognitivnih lastnosti ni priporočljivo (Peeling & Dawson, 2007).

KONCENTRACIJA IN NJENI DEJAVNIKI

Koncentracija predstavlja sposobnost posameznika, da svojo pozornost usmeri na določen dražljaj, nalogo ali aktivnost za daljše časovno obdobje, pri tem pa zavira vpliv motečih dejavnikov iz okolja ali notranjih motenj. Gre za kognitivni proces, ki omogoča učinkovito obdelavo informacij, reševanje problemov in učenje, kar je ključno za uspešnost v šoli, službi in vsakdanjem življenju (Sternberg & Sternberg, 2016). Stopnja koncentracije ni stalna, temveč je odvisna od številnih notranjih in zunanjih dejavnikov, ki lahko to sposobnost izboljšajo ali poslabšajo. Med najpomembnejše notranje dejavnike spadajo fiziološko stanje posameznika, njegova motivacija, čustveno razpoloženje in raven utrujenosti. Zadostna količina kakovostnega spanca pomembno vpliva na delovanje možganske skorje, zlasti prefrontalnega korteksa, ki je ključnega pomena za usmerjanje pozornosti. Pomanjkanje spanja zmanjšuje aktivnost tega dela možganov, kar vodi v slabšo sposobnost ohranjanja koncentracije in večjo impulzivnost (Walker, 2017). Prav tako prehrana in hidracija igrata pomembno vlogo pri kognitivni zmogljivosti. Na primer, zmeren vnos kofeina lahko kratkoročno poveča budnost in izboljša osredotočenost, medtem ko lahko prevelik vnos povzroča živčnost, nemir in s tem zmanjšano učinkovitost (Smith, 2002). Zunanje okolje je prav tako pomemben dejavnik, ki vpliva na koncentracijo. Okoljski pogoji, kot so hrup, temperatura in osvetlitev, lahko povečajo ali zmanjšajo kognitivno obremenitev. Visoka raven hrupa na primer povečuje kognitivno obremenitev in zmanjša delovni spomin (Kjellberg, 1990). Čas dneva prav tako vpliva na sposobnost koncentracije – pri večini ljudi je ta najvišja dopoldne, ko so cirkadiani ritmi usklajeni z naravno budnostjo. Poleg tega so pomembne tudi kognitivne strategije, kot so razdelitev naloge na manjše dele in uporaba časovnih intervalov dela, na primer tehnika Pomodoro, ki dokazano povečujejo učinkovitost in preprečujejo mentalno izčrpanost. Redna telesna aktivnost prav tako pozitivno vpliva na prekrvavitev možganov in spodbuja izločanje nevrotransmiterjev, kot sta dopamin in serotonin, ki sta povezana z boljšim razpoloženjem in osredotočenostjo (Ratey & Hagerman, 2008). Psihološki dejavniki, kot sta stres in anksioznost, imajo dvojen vpliv na koncentracijo. Zmeren stres lahko izboljša koncentracijo zaradi povečane ravni kortizola in adrenalina, ki stimulirata možgane, vendar kronični stres povzroča nasprotni učinek, saj dolgoročno oslabi kognitivne funkcije in zmanjša sposobnost selektivne pozornosti (Physiology and Neurobiology of Stress and Adaptation, b. d.). Med biološkimi vplivi na koncentracijo je kofein ena izmed najbolj preučenih snovi. Kofein je naravni stimulant, ki deluje kot antagonist adenozinskih receptorjev v možganih. Adenozin je nevrotransmiter, ki spodbuja zaspanost in zmanjšuje budnost, kofein pa s blokado njegovih receptorjev prepreči ta učinek, kar vodi do povečane budnosti in znižanega občutka utrujenosti.

Številne študije so pokazale, da zmeren vnos kofeina – običajno med 3 in 6 mg na kilogram telesne mase – lahko izboljša pozornost, hitrost reakcij in sposobnost ohranjanja koncentracije pri zahtevnih nalogah, še posebej v pogojih pomanjkanja spanja (Smith, 2002; Wesnes et. al., 2003). Na primer, študija Wesnes in sodelavcev (2013) je dokazala, da so posamezniki, ki so zaužili energijsko pijačo z vsebnostjo kofeina in glukoze, ohranili višjo raven pozornosti šest ur po zaužitju, medtem ko je pri kontrolni skupini brez kofeina zaznati upad zmogljivosti. To kaže na pomembno vlogo kofeina pri ohranjanju kognitivne funkcije v daljšem časovnem obdobju. Učinki kofeina na koncentracijo pa niso vedno enaki in so odvisni od odmerka ter posameznikove občutljivosti. Medtem ko nizki do zmerni odmerki povečajo kognitivno zmogljivost, lahko previsoki vnosi kofeina (več kot 400 mg na dan pri odraslih) povzročijo neželene učinke, kot so živčnost, nemir, tresenje in zmanjšana sposobnost osredotočanja zaradi prekomerne stimulacije centralnega živčnega sistema. Še posebej so ti negativni učinki izraziti pri mladostnikih in osebah z anksioznimi motnjami. Poleg tega redno uživanje kofeina vodi v razvoj tolerance, kar pomeni, da je za dosego enakega učinka potrebnih vedno večji odmerek. Nenadna prekinitev vnosa pa lahko povzroči odtegnitvene simptome, kot so glavobol, razdražljivost in zmanjšana zbranost, kar dodatno otežuje ohranjanje koncentracije (Juliano & Griffiths, 2004). Pomembno je tudi časovno usklajevanje zaužitja kofeina, saj uživanje v poznih popoldanskih ali večernih urah lahko moti kakovost spanja, kar dolgoročno negativno vpliva na sposobnost koncentracije. Kakovosten spanec je namreč ključnega pomena za obnovo kognitivnih funkcij in učinkovitost pozornosti naslednji dan (Walker, 2017). Poleg kliničnih in eksperimentalnih dokazov kaže tudi naravna uporaba kofeina v obliki kave, čaja in energijskih pijač, da si posamezniki pogosto pomagajo prav z njim za izboljšanje zbranosti in zmogljivosti. Vendar pa je pomembno, da se zavedamo tveganj prekomernega uživanja, ki lahko vodijo do nasprotnih učinkov in zdravstvenih težav, kot so anksioznost, srčni problemi in težave s spanjem.

UPORABA KOFEINA MED ŠTUDENTI

Uporaba kofeina med študenti je zelo razširjena in predstavlja pomemben del njihovega vsakdana, predvsem zaradi njegovega stimulativnega učinka na koncentracijo, budnost in zmanjšanje utrujenosti. Raziskave kažejo, da večina študentov redno uživa kofeinske izdelke, kot so kava, čaj, energijske pijače in različni kofeinski dodatki, z namenom izboljšanja akademske uspešnosti, zbranosti in premagovanja pomanjkanja spanja. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je kofein najpogosteje uživana psihoaktivna snov na svetu, pri čemer je njegova uporaba med mladimi, zlasti študenti, izrazito visoka (WHO, 2018). Raziskava, ki je vključevala več kot 1000 študentov univerz v ZDA, je pokazala, da kar 85 % študentov poroča o vsakodnevni uporabi kofeina, predvsem v obliki kave in energijskih pijač (Kristjansson et. al., 2024). V Evropi so podobne študije potrdile, da je delež kofeinskih uporabnikov med študenti med 70 in 90 %, kar kaže na globalno razširjenost tega pojava (Rogers et. al., 2013). Glavni razlogi za uživanje kofeina med študenti so povečanje budnosti, izboljšanje koncentracije, povečanje energije ter lajšanje utrujenosti, ki je pogosto posledica intenzivnih študijskih obremenitev in nočnega učenja. Študenti pogosto poročajo, da kofein pomaga pri daljšem obdobju osredotočenosti in hitrejšem mentalnem odzivu, kar omogoča učinkovitejše reševanje nalog in pripravo na izpite (James & Rogers, 2005). Statistični podatki kažejo, da je povprečen dnevni vnos kofeina med študenti približno 150 do 300 mg, kar je ekvivalent 1 do 3 skodelicam kave ali dveh pločevinkam energijske pijače (Temple et. al., 2017b). Vendar pa obstajajo velike individualne razlike; nekateri študentje zaužijejo tudi več kot 400 mg kofeina dnevno, kar lahko presega priporočene varne meje. Raziskave so pokazale, da so najpogostejši kofeinski viri med študenti prav energijske pijače, ki zaradi visoke vsebnosti kofeina in sladkorja predstavljajo hiter vir energije, vendar tudi potencialno zdravstveno tveganje („Seifert et al. Health Effects of Energy Drinks on Children, Adolescents, and Young Adults. Pediatrics. 2011;127(3)“, 2016). Uporaba energijskih pijač med študenti je posebej problematična, saj so te pogosto povezane z nezdravimi navadami, kot so povišan vnos sladkorja, zmanjšana kvaliteta spanja in povečana uporaba drugih stimulansov ali celo alkohola. Po podatkih ameriške Nacionalne raziskave o uporabi drog in zdravju je kar 30 % mladih odraslih (18-24 let) poročalo o uporabi energijskih pijač vsaj enkrat v zadnjem mesecu, pri čemer je delež med študenti še višji. Poleg izboljševanja budnosti kofein pogosto uporabljajo tudi kot sredstvo za spodbujanje telesne zmogljivosti in vzdržljivosti, predvsem pri študentih, ki se ukvarjajo s športom ali zahtevnimi fizičnimi aktivnostmi (Ganio et. al., 2009). Prav tako se kofein pogosto uporablja kot pomoč pri ohranjanju budnosti med nočnim učenjem, saj študenti zaradi študijskih obveznosti pogosto porušijo naravne spalne cikle. Vendar pa so dolgotrajne posledice pogosto povezanih težav s spanjem med študenti že dobro dokumentirane in vključujejo povečano raven stresa, zmanjšano kognitivno zmogljivost in poslabšano splošno zdravje (Lund et. al., 2010). Pomemben vidik uporabe kofeina med študenti je tudi zavedanje o možnih negativnih učinkih prekomernega uživanja. Preveliki odmerki kofeina lahko povzročajo tesnobo, nespečnost, palpitacije in prebavne težave, kar lahko negativno vpliva na akademsko uspešnost in splošno počutje (Juliano & Griffiths, 2004). V določenih primerih lahko pride tudi do odvisnosti od kofeina, ki se kaže v potrebi po vedno večjih odmerkih za dosego želenega učinka ter v pojavih odtegnitvenih simptomov. Kljub temu številni študenti podcenjujejo tveganja in pogosto ne poznajo priporočil glede varne uporabe kofeina. Študije kažejo, da večina študentov ne spremlja količine zaužitega kofeina in zato večkrat nehote presežejo normalno količino kofeina. Še posebej se to pojavlja ob mešanju različnih pijač, ki vsebujejo kofein, torej kava, čaj, energijske pijače in različne gazirane pijače (Temple et. al., 2017b). Poleg tradicionalnih virov kofeina, kot sta kava in čaj, je porast uporabe energijskih pijač med študenti v zadnjem desetletju močno narasel. Razlogi za to so dostopnost, marketinške strategije, ki ciljajo prav na mlade, ter hitri učinek teh pijač. Po raziskavi Seifert in sodelavcev (2011) so energijske pijače med mladimi pogosto povezane z večjim tveganjem za zlorabo drugih substanc in vedenjskimi težavami, kar je še en razlog za previdnost pri njihovi uporabi.

ALTERNATIVNE METODE ZA IZBOLJŠANJE KONCENTRACIJE

Koncentracija je ključnega pomena za uspešno učenje in produktivno delo, zato mnogi posamezniki iščejo različne načine za njeno izboljšanje. Poleg kofeina, ki je pogosto uporabljen stimulator, obstajajo številne alternativne metode, ki lahko pomagajo povečati zbranost in izboljšati kognitivno delovanje. Med njimi so kakovosten spanec, telesna aktivnost, prehrana, tehnike sproščanja ter upravljanje s časom in okoljem. Eden najpomembnejših dejavnikov, ki vplivajo na koncentracijo, je spanec. Pomanjkanje spanja zmanjšuje pozornost, upočasni kognitivne procese in slabša sposobnost pomnjenja (Killgore, 2010). Zadostna dolžina in kakovost spanca omogočata konsolidacijo spomina ter izboljšujejo zmožnost osredotočanja čez dan. Priporočila strokovnjakov za odrasle vključujejo 7 do 9 ur kakovostnega nočnega počitka. Redni spanec ob istem času prav tako pomaga ohranjati cirkadiani ritem, ki je ključen za optimalno delovanje možganov. Poleg spanja je telesna aktivnost ena izmed učinkovitih metod za izboljšanje kognitivnih sposobnosti in koncentracije. Fizična vadba spodbuja prekrvavitev možganov, povečuje sproščanje nevrotransmiterjev, kot so dopamin in serotonin, ter spodbuja rast nevronov (Ratey & Loehr, 2011). Redna aerobna vadba, kot so hoja, tek ali kolesarjenje, je povezana z boljšim spominom, pozornostjo in hitrejšim reševanjem težav (Hillman et. al., 2008). Tudi kratki odmor z gibanjem med študijem lahko pomaga zmanjšati utrujenost in izboljša zmožnost koncentracije. Prehrana igra prav tako pomembno vlogo pri kognitivnem delovanju. Hrana bogata z omega-3 maščobnimi kislinami, vitamini skupine B, antioksidanti in minerali lahko podpira delovanje možganov in izboljša pozornost (Gómez-Pinilla, 2008). Pomembno je tudi redno uživanje manjših obrokov, saj nihanja krvnega sladkorja negativno vplivajo na zbranost in energijo. Hidracija ni zanemarljiva – že manjša dehidracija lahko zmanjša pozornost in delovno zmogljivost (Pross et. al., 2014). Tehnike sproščanja, kot so meditacija, dihalne vaje in joga, so prav tako učinkovite pri izboljšanju koncentracije. Meditacija, zlasti tista, ki se osredotoča na zavedanje dihanja ali čuječnost, dokazano zmanjšuje stres in izboljšuje pozornost („(PDF) Short Term Meditation Training Improves Attention and Self-Regulation“, 2025). Redna praksa meditacije lahko poveča sposobnost osredotočanja na nalogo in zmanjša motnje v okolju, kar je še posebej koristno v današnjem svetu preobremenjenosti z informacijami. Pomembno je tudi upravljanje z okoljem in časom. Organizacija prostora za učenje brez motečih dejavnikov, kot so telefoni, glasna glasba ali nereden delovni kotiček, omogoča lažje ohranjanje pozornosti. Prav tako je priporočljivo uporabo tehnik upravljanja časa, kot so Pomodoro tehnika, ki vključuje intervale intenzivnega dela s kratkimi odmori, kar preprečuje kognitivno utrujenost in spodbuja vzdrževanje koncentracije (Cirillo, 2018). Na splošno je za učinkovito izboljšanje koncentracije priporočljivo kombinirati več tehnik in vzpostaviti rutino, ki vključuje kakovosten spanec, redno telesno vadbo, ustrezno prehrano, sprostitvene tehnike in organizacijo delovnega okolja. S temi pristopi lahko posamezniki znatno povečajo svojo zmožnost osredotočanja in izboljšajo akademske ter druge delovne dosežke.

RAZISKAVA VPLIVOV KOFEINA NA KONCENTRACIJO PRI ŠTUDENTIH

Raziskavo smo izvedli v prvih mesecih leta 2025 med študenti različnih fakultet v Sloveniji. S pomočjo anketnega vprašalnika, ki je bil osnovan na teoretičnih izhodiščih o vplivih kofeina na telo in povabila k sodelovanju, smo prejeli 112 odgovorov, ki smo jih uporabili pri analizi. Na anketni vprašalnik je odgovorilo 74 % žensk in 26 % moških. Anketa je bila anonimna in uporabljena izključno v raziskovalni namen.

V raziskavi je sodelovalo 112 študentov, od katerih velika večina uživa kofein (93 %), le 7 % pa je odgovorilo, da kofeina ne uživajo. Najpogosteje študenti posegajo po kavi (50 %), sledijo čaj (15 %), energijske pijače (12 %) in gazirane pijače s kofeinom (8 %), pri čemer jih 15 % uporablja različne kombinacije teh napitkov. Kar 61 % študentov kofein uživa vsak dan, dodatnih 27 % pa večkrat na teden, kar kaže, da je kofein del vsakodnevne rutine velike večine.

Količinsko več kot polovica študentov zaužije 1–2 napitka na dan (78 %), 15 % jih spije tri, medtem ko 7 % zaužije štiri ali več kofeinskih napitkov dnevno. Ti rezultati lepo dopolnjujejo samooceno o trajanju učinka – več kot tretjina študentov (38 %) učinke kofeina občuti 1–3 ure, 45 % jih zazna povečano budnost do 1 ure po zaužitju, medtem ko jih 10 % ne opazi posebnih učinkov.

Zanimivo je, da je skoraj polovica študentov (48 %) prepričana, da se učinki kofeina z rednim uživanjem zmanjšajo, kar lahko kaže na pojav tolerance. Poleg tega jih je 42 % že zaznalo negativne učinke, kot so nespečnost, nemir ali tresenje, še 28 % jih to občuti občasno, medtem ko jih 30 % ni nikoli opazilo tovrstnih posledic. Kljub temu je več kot polovica vprašanih (54 %) že razmišljala o zmanjšanju uživanja kofeina.

Na vprašanje o koncentraciji so študenti brez kofeina najpogosteje svojo sposobnost ocenili z oceno 3 (35 %), kar pomeni povprečno koncentracijo. Skupaj jih 28 % ocenjuje, da se brez kofeina dobro ali zelo dobro koncentrirajo, medtem ko jih 28 % poroča o slabi ali zelo slabi koncentraciji. Po zaužitju kofeina se rezultati izrazito izboljšajo – največji delež študentov (40 %) je koncentracijo ocenil s 4, kar je dobra ocena, kar 26 % pa celo s 5 (zelo dobro). To pomeni, da se je po uživanju kofeinu delež študentov, ki svojo koncentracijo ocenjujejo kot dobro ali zelo dobro, povečal z 28 % na 66 %.

Tudi pri vprašanju o trajanju zbranosti med učenjem so rezultati podobno konsistentni. Brez kofeina večina študentov (skupno 57 %) ostane zbranih manj kot eno uro, medtem ko jih po zaužitju kofeina več poroča, da zbranost traja dlje. To sovpada z njihovo oceno, da jim kofein pomaga pri učenju – 37 % jih je odgovorilo, da jim pomaga zelo, 45 % pa malo, skupaj torej 82 % anketirancev zaznava pozitiven vpliv kofeina na koncentracijo.

Ko primerjamo oblike kofeina, se pokaže, da energijske pijače ne prinašajo nujno boljšega učinka – 25 % študentov je poročalo, da imajo nanje bolj negativen vpliv kot kava ali čaj, 18 % pa je zaznalo pozitiven učinek. Kar 35 % jih energijskih pijač sploh ne pije, 25 % pa ne opaža razlik v primerjavi s kavo ali čajem.

Na podlagi predstavljenih rezultatov je razvidno, da je kofein pomemben del vsakdanjika študentov in da ga večina uživa z namenom izboljšanja budnosti ter koncentracije. Čeprav se pri mnogih kažejo tudi določeni negativni učinki, ostaja splošno mnenje anketirancev, da jim kofein vsaj v določeni meri pomaga pri učenju in zbranosti. Rezultati tako ponujajo vpogled v navade uživanja kofeina med študenti ter v njihove zaznane učinke na proces učenja.

SKLEP

Na podlagi dobljenih rezultatov lahko zaključimo, da kofein lahko prispeva k izboljšani koncentraciji, pozornosti in občutku budnosti, vendar ti učinki niso univerzalni in se med posamezniki razlikujejo. Na učinkovitost vplivajo številni dejavniki, med drugim količina zaužitega kofeina, individualna toleranca, čas uživanja ter življenjski slog posameznika. Zato bi bile za bolj zanesljive in posplošljive ugotovitve potrebne obsežnejše raziskave z večjim številom udeležencev in natančneje nadzorovanimi pogoji.

Prispevek članka za stroko je dvojne narave. Prvič, potrjuje že obstoječe teoretične ugotovitve o spodbudnem vplivu kofeina na kognitivne sposobnosti, kar prispeva k utrjevanju znanstvene baze na tem področju. Drugič, raziskava opozarja na omejitve in metodološke izzive, kot so majhnost vzorca, možnost placebo učinka ter nezadostno upoštevanje dejavnikov, povezanih z življenjskim slogom. S tem članek spodbuja razpravo o nujnosti bolj celostnega proučevanja vpliva kofeina in odpira prostor za prihodnje raziskave, ki bi lahko uporabile kompleksnejše raziskovalne modele.

Članek je relevanten za več ciljnih skupin. Poleg študentov, ki kofein pogosto uporabljajo kot pripomoček pri učenju, so rezultati zanimivi tudi za raziskovalce na področjih prehrane, psihologije, kognitivne nevroznanosti in javnega zdravja. Prav tako lahko koristi zdravstvenim delavcem, svetovalcem za zdrav življenjski slog ter širši javnosti, saj ponuja praktične usmeritve za zmerno, premišljeno in varno uporabo kofeina.

Predlogi za izboljšave prihodnjih raziskav vključujejo oblikovanje večjih in raznolikih vzorčnih skupin, uporabo dvojno slepih raziskovalnih zasnov ter sistematično spremljanje dodatnih dejavnikov, kot so kakovost spanja, stopnja stresa, prehranske navade in telesna dejavnost. Nadaljnje študije bi lahko obravnavale tudi dolgoročne posledice rednega uživanja kofeina na koncentracijo in učno uspešnost, preučevale razliko med posameznimi viri kofeina (npr. kava, čaj, energijske pijače, prehranska dopolnila) ter raziskovale interakcije kofeina z drugimi snovmi s stimulativnim ali pomirjevalnim učinkom. Tak pristop bi omogočil celovitejše razumevanje mehanizmov delovanja kofeina ter njegove vloge v vsakodnevnem življenju.

Za študente in druge uporabnike kofeina ostaja ključno priporočilo, da ga uporabljajo premišljeno – kot dopolnilno pomoč in ne kot glavno strategijo za ohranjanje koncentracije. Prekomerno uživanje ali uživanje pozno zvečer lahko negativno vplivata na kakovost spanja, ki je bistvenega pomena za učinkovito učenje in splošno dobro počutje. Poleg zmernega uživanja kave ali čaja lahko k izboljšani koncentraciji in večji učinkovitosti prispevajo tudi druge preizkušene strategije: redni odmori med učenjem, telesna dejavnost, uravnotežena prehrana ter ustrezna organizacija časa. Prav kombinacija teh dejavnikov omogoča trajnejše, zdravju prijaznejše in dolgoročno učinkovite učne navade.

LITERATURA

9 Side Effects of Too Much Caffeine. (2017, avgust 14). Healthline. https://www.healthline.com/nutrition/caffeine-side-effects [23. 7. 2025]

Alsunni, A. A. (2015). Energy Drink Consumption: Beneficial and Adverse Health Effects. International Journal of Health Sciences, 9(4), 468–474.

Barcelos, R. P., Lima, F. D., Carvalho, N. R., Bresciani, G., & Royes, L. F. (2020). Caffeine effects on systemic metabolism, oxidative-inflammatory pathways, and exercise performance. Nutrition Research, 80, 1–17. https://doi.org/10.1016/j.nutres.2020.05.005

Cirillo, F. (2018). The Pomodoro Technique: The Acclaimed Time-Management System That Has Transformed How We Work. Crown.

Commissioner, O. of the. (2024). Spilling the Beans: How Much Caffeine is Too Much? FDA. https://www.fda.gov/consumers/consumer-updates/spilling-beans-how-much-caffeine-too-much [16.6.2025]

Evans, J., Richards, J. R., & Battisti, A. S. (2025). Caffeine. V StatPearls. StatPearls Publishing. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK519490/ [16. 6. 2025]

Ganio, M. S., Klau, J. F., Casa, D. J., Armstrong, L. E., & Maresh, C. M. (2009). Effect of Caffeine on Sport-Specific Endurance Performance: A Systematic Review. The Journal of Strength & Conditioning Research, 23(1), 315. https://doi.org/10.1519/JSC.0b013e31818b979a

Gómez-Pinilla, F. (2008). Brain foods: The effects of nutrients on brain function. Nature reviews. Neuroscience, 9(7), 568–578. https://doi.org/10.1038/nrn2421

Hillman, C. H., Erickson, K. I., & Kramer, A. F. (2008). Be smart, exercise your heart: Exercise effects on brain and cognition. Nature Reviews Neuroscience, 9(1), 58–65. https://doi.org/10.1038/nrn2298

How Caffeine Affects Your Body. (b. d.). WebMD. Pridobljeno 1. avgust 2025, s https://www.webmd.com/diet/ss/slideshow-how-caffeine-affects-your-body [3. 7. 2025]

James, J. E., & Rogers, P. J. (2005). Effects of caffeine on performance and mood: Withdrawal reversal is the most plausible explanation. Psychopharmacology, 182(1), 1–8. https://doi.org/10.1007/s00213-005-0084-6

Juliano, L. M., & Griffiths, R. R. (2004). A critical review of caffeine withdrawal: Empirical validation of symptoms and signs, incidence, severity, and associated features. Psychopharmacology, 176(1), 1–29. https://doi.org/10.1007/s00213-004-2000-x

Killgore, W. D. S. (2010). Effects of sleep deprivation on cognition. V G. A. Kerkhof & H. P. A. van Dongen (Ur.), Progress in Brain Research (Let. 185, str. 105–129). Elsevier. https://doi.org/10.1016/B978-0-444-53702-7.00007-5 [8.7.2025]

Kjellberg, A. (1990). Subjective, behavioral and psychophysiological effects of noise. Scandinavian Journal of Work, Environment & Health, 16 Suppl 1, 29–38. https://doi.org/10.5271/sjweh.1825

Kristjansson, A. L., Lilly, C. L., Mann, M. J., Smith, M. L., Kogan, S. M., Layman, H. M., & James, J. E. (2024). Adolescent caffeine use and problematic school behavior: A longitudinal analysis of student survey data and teacher observations. Journal of Adolescence, 96(8), 1834–1842. https://doi.org/10.1002/jad.12383 [28. 5. 2025]

Lund, H. G., Reider, B. D., Whiting, A. B., & Prichard, J. R. (2010). Sleep Patterns and Predictors of Disturbed Sleep in a Large Population of College Students. Journal of Adolescent Health, 46(2), 124–132. https://doi.org/10.1016/j.jadohealth.2009.06.016 [22. 7. 2025]

McLellan, T. M., Caldwell, J. A., & Lieberman, H. R. (2016). A review of caffeine’s effects on cognitive, physical and occupational performance. Neuroscience & Biobehavioral Reviews, 71, 294–312. https://doi.org/10.1016/j.neubiorev.2016.09.001 [14. 6. 2025]

(PDF) Short Term Meditation Training Improves Attention and Self-Regulation. (2025). ResearchGate. https://doi.org/10.1073/pnas.0707678104 [28. 5. 2025]

Peeling, P., & Dawson, B. (2007). Influence of caffeine ingestion on perceived mood states, concentration, and arousal levels during a 75-min university lecture. Advances in Physiology Education, 31(4), 332–335. https://doi.org/10.1152/advan.00003.2007 [23. 6. 2025]

Physiology and Neurobiology of Stress and Adaptation: Central Role of the Brain. (b. d.). https://doi.org/10.1152/physrev.00041.2006 [4. 6. 2025]

Pross, N., Demazières, A., Girard, N., Barnouin, R., Metzger, D., Klein, A., Perrier, E., & Guelinckx, I. (2014). Effects of Changes in Water Intake on Mood of High and Low Drinkers. PLOS ONE, 9(4), e94754. https://doi.org/10.1371/journal.pone.0094754 [29. 7. 2025]

Ratey, J. J., & Hagerman, E. (2008). Spark: The Revolutionary New Science of Exercise and the Brain. Little, Brown.

Ratey, J. J., & Loehr, J. E. (2011). The positive impact of physical activity on cognition during adulthood: A review of underlying mechanisms, evidence and recommendations. Reviews in the Neurosciences, 22(2), 171–185. https://doi.org/10.1515/RNS.2011.017

Reddy, V. S., Shiva, S., Manikantan, S., & Ramakrishna, S. (2024). Pharmacology of caffeine and its effects on the human body. European Journal of Medicinal Chemistry Reports, 10, 100138. https://doi.org/10.1016/j.ejmcr.2024.100138 [29. 7. 2025]

Rogers, P. J., Heatherley, S. V., Mullings, E. L., & Smith, J. E. (2013). Faster but not smarter: Effects of caffeine and caffeine withdrawal on alertness and performance. Psychopharmacology, 226(2), 229–240. https://doi.org/10.1007/s00213-012-2889-4 [8. 7. 2025]

Sajadi-Ernazarova, K. R., & Hamilton, R. J. (2025). Caffeine Withdrawal. V StatPearls. StatPearls Publishing. http://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK430790/ [28. 5. 2025]

Seifert et al. Health Effects of Energy Drinks on Children, Adolescents, and Young Adults. Pediatrics. 2011;127(3):511–528. (2016). Pediatrics, 137(5), e20160454. https://doi.org/10.1542/peds.2016-0454 [22. 6. 2025]

Smith, A. (2002). Effects of caffeine on human behavior. Food and Chemical Toxicology: An International Journal Published for the British Industrial Biological Research Association, 40(9), 1243–1255. https://doi.org/10.1016/s0278-6915(02)00096-0 [8. 7. 2025]

Sternberg, R. J., & Sternberg, K. (2016). Cognitive Psychology. Cengage Learning. https://books.google.si/books?id=K3ccCgAAQBAJ [29. 7. 2025]

Supplements, P. C. for a W. on P. H. H. A. with C. of C. in F. and D., Board, F. and N., Policy, B. on H. S., & Medicine, I. of. (2014). Caffeine Effects on the Central Nervous System and Behavioral Effects Associated with Caffeine Consumption. V Caffeine in Food and Dietary Supplements: Examining Safety: Workshop Summary. National Academies Press (US). https://www.ncbi.nlm.nih.gov/books/NBK202225/ [17. 6. 2025]

Temple, J. L., Bernard, C., Lipshultz, S. E., Czachor, J. D., Westphal, J. A., & Mestre, M. A. (2017a). The Safety of Ingested Caffeine: A Comprehensive Review. Frontiers in Psychiatry, 8, 80. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2017.00080

Temple, J. L., Bernard, C., Lipshultz, S. E., Czachor, J. D., Westphal, J. A., & Mestre, M. A. (2017b). The Safety of Ingested Caffeine: A Comprehensive Review. Frontiers in Psychiatry, 8, 80. https://doi.org/10.3389/fpsyt.2017.00080 [2. 8. 2025]

Walker, M. (2017). Why We Sleep: Unlocking the Power of Sleep and Dreams. Simon and Schuster.

Wesnes, K. A., Pincock, C., Richardson, D., Helm, G., & Hails, S. (2003). Breakfast reduces declines in attention and memory over the morning in schoolchildren. Appetite, 41(3), 329–331. https://doi.org/10.1016/j.appet.2003.08.009 [4. 7. 2025]

Zhang, B., Liu, Y., Wang, X., Deng, Y., & Zheng, X. (2020). Cognition and Brain Activation in Response to Various Doses of Caffeine: A Near-Infrared Spectroscopy Study. Frontiers in Psychology, 11. https://doi.org/10.3389/fpsyg.2020.01393 [15. 7. 2025]

POVZETEK

Odpadna hrana je eden ključnih okoljskih, gospodarskih in družbenih izzivov 21. stoletja. Letno se po svetu zavrže približno tretjina vse proizvedene hrane, kar obremenjuje naravne vire, prispeva k emisijam toplogrednih plinov in hkrati poglablja problem lakote. Problem odpadne hrane se skuša reševati s pomočjo krožnega gospodarstva, ki omogoča uporabo odpadne hrane in njeno ohranjanje znotraj proizvodne verige, s tem pa lahko dosežemo zmanjševanje okoljskih vplivov in pridobivanje novih virov, kot so bioplin, gnojila in drugi produkti z dodano vrednostjo, ki jih lahko pridemo z uporabo aerobne in anaerobne razgradnje odpadne hrane. Ker velik del odpadne hrane nastaja v gospodinjstvih, je bila izvedena tudi raziskava, s katero smo slovensko prebivalstvo izprašali o nastanku le-te pri njih doma in ugotovili, da velika večina odpadne hrane nastaja predvsem v obliki kuhanih ostankov ter sadja in zelenjave, anketiranci pa so sami kot glavne rešitve izpostavili boljše načrtovanje obrokov, kuhanje manjših količin hrane in shranjevanje živil. Tako lahko z ustreznimi ukrepi zmanjšamo količino zavržene hrane in okrepimo trajnostni prehod k odgovornemu ravnanju z viri.

Ključne besede: odpadna hrana, krožno gospodarstvo, aerobna razgradnja, anaerobna razgradnja

 

ABSTRACT

Food waste is one of the key environmental, economic and social challenges of the 21st century. Approximately one third of all food produced worldwide is thrown away annually, which strains natural resources, contributes to greenhouse gas emissions and at the same time exacerbates the problem of hunger. The problem of food waste is being addressed through a circular economy, which enables the use of food waste and its preservation within the production chain, thereby reducing environmental impacts and obtaining new resources, such as biogas, fertilizers and other value-added products, which can be obtained by using aerobic and anaerobic digestion of food waste. Since a large part of food waste is generated in households, a survey was also conducted to ask the Slovenian population about the generation of food waste at home and found that the vast majority of food waste is generated mainly in the form of cooked leftovers and fruit and vegetables, while the respondents themselves highlighted better meal planning, cooking smaller amounts of food and storing food as the main solutions. Thus, with appropriate measures, we can reduce the amount of food waste and strengthen the sustainable transition to responsible resource management.

Key words: food waste, circular economy, aerobic digestion, anaerobic digestion

 

UVOD

Svetovno prebivalstvo hitro narašča, kar povečuje potrebo po hrani in hkrati tudi količino odpadne hrane. Ta v 21. stoletju postaja eden izmed najzahtevnejših gospodarskih in okoljskih vplivov. Vendar pa odpadna hrana ni le problem – ob ustreznem ravnanju lahko namreč predstavlja pomemben vir dragocenih surovin, predvsem v okviru krožnega gospodarstva (Tamasiga s sod., 2022).

Po definiciji »odpadna hrana« vključuje surova ali predelana živila in njihove ostanke, ki se izgubijo pred pripravo hrane, med njo ali po njej in pri uživanju hrane, vključno s hrano, ki se odvrže med proizvodnjo, distribucijo, prodajo in izvajanjem storitev, povezanih s hrano, in v gospodinjstvih. Ločimo užitni del, ki je primeren za prehrano ljudi, vendar se zaradi določenih razlogov, kot sta pretečeni datum uporabe in nepravilno shranjevanje, zavrže med proizvodnjo, distribucijo ali prodajo živil, pri pripravi ali uživanju hrane; ter neužitni del, ki ni namenjen prehrani in nastaja pa kot odpadek med samo proizvodnjo, distribucijo ali prodajo živil ali pri pripravi ali uživanju hrane (npr. kosti, olupki, lupine, koščice) (Kalin in Žitnik, 2024).

Krožno gospodarstvo je alternativa tradicionalnemu linearnemu gospodarstvu (vzemi, izdelaj, porabi, zavrzi), ki temelji na tem, da izdelke in materiale čim dlje ohranjamo ohranjamo v uporabi – s ponovno uporabo, popravilom, recikliranjem in predelavo. Takšen model zmanjšuje količino odpadkov in hkrati ohranja čim večjo vrednost virov v zaprti zanki oz. se le-te ohrani v gospodarstvu. Pri krožnem gospodarstvu ne gre le za varovanje okolja v smislu zmanjševanja porabe naravnih virov in ohranjanja biotske raznovrstnosti, ampak tudi za spodbudo k inovacijam, učinkovitejši rabi virov in ustvarjanju novih delovnih mest (Bourguignon, 2016; Evropski parlament, 2023).

Evropska komisija je leta 2015 predstavila akcijski načrt prehoda v krožno gospodarstvo, ki vključuje zakonodajne cilje za zmanjšanje odpadkov, spodbujanje recikliranja in trajnostne rabe virov. Kljub spodbudam pa ostajajo izzivi, kot so financiranje, spremembe poslovnih modelov in samo vedenje potrošnikov. V kontekstu odpadne hrane ta prehod ponuja priložnost, da odpadno hrano ne obravnavamo le kot odpadek, temveč kot dragocen vir za proizvodnjo energije, surovin in celo novih izdelkov (Bourguignon, 2016).

 

ODPADNA HRANA IN KROŽNO GOSPODARSTVO

Odpadna in zavržena hrana predstavljata resen globalni problem, ki negativno vpliva na naravne vire, okolje in družbo. Nastaja na vseh stopnjah prehranske verige – od kmetijske pridelave, transporta, predelave in proizvodnje, do distribucije v trgovinah, priprave v gostinstvu ter gospodinjstvih (GOV.SI, 2023). Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) (2016), se letno zavrže kar 1,3 milijarde hrane, kar pomeni približno tretjino vse pridelane hrane za humano uporabo.

Takšna količina izgubljenih dobrin ne predstavlja zgolj etičnega vprašanja, pač pa ima tudi izjemno obremenjujoče posledice za okolje zaradi porabe vode, zemlje, energije in drugih naravnih virov, s katero se proizvede hrana, ki se na koncu zavrže (FAO, 2015). Poleg tega je odpadna hrana odgovorna za približno 8-10 % globalnih emisij toplogrednih plinov, s čimer pomembno prispeva h podnebnim spremembam. Te posledično vplivajo na kmetijska zemljišča, zmanjšujejo hranilno vrednost pridelkov in ogrožajo stabilno preskrbo s hrano. Poleg tega proizvodnja in zavržena hrana zavzameta kar 30 % vseh svetovnih kmetijskih zemljišč. Kljub enormnim količinam zavržene hrane pa skoraj 800 milijonov ljudi po svetu še vedno trpi zaradi lakote (United Nations Environment Programme, 2024).

 

Glede na podatke FAO (2015) se vzroki za nastanek odpadne hrane razlikujejo glede na družbeno-gospodarske pogoje držav. Namreč, v državah z nizkimi dohodki odpadna hrana nastaja kot posledica tehničnih in infrastrukturnih omejitev pri pridelavi, žetvi, skladiščenju in predelavi. Poleg tega so osnovni vzroki za nastanek izgub hrane tudi družbene in kulturne razlike, saj imajo ženske na podeželju pogosto ključno vlogo pri ravnanju s pridelki po žetvi in trženju, a jim dostop do virov in storitev pogosto otežujejo družbene ovire, kar zmanjšuje učinkovitost prehranske verige.

Nasprotno pa se v državah z višjimi dohodki odpadna hrana pojavlja predvsem v fazah distribucije in potrošnje. Na količino zavržene hrane vplivajo tako potrošniško obnašanje kot tudi vladne politike (Tamasiga s sod., 2022), saj lahko predpisi in subvencije spodbujajo presežno proizvodnjo hrane, katere del se nato izgubi ali zavrže. Poleg tega se iz prehranske verige za varnost potrošnikov odstranjuje hrana, ki ne ustreza standardom varnosti in kakovosti (FAO, 2015), lahko pa zaradi neugodnih tržnih razmer pridelki ostanejo neprodani (Evropska komisija, b. l.). Pomemben dejavnik je tudi ravnanje potrošnikov samih, saj gospodinjstva ustvarijo okrog 55 % odpadne hrane, k nastanku največ prispevata neustrezno načrtovanje nakupov in obrokov, nepravilna poraba živil pred iztekom roka uporabnosti, zavračanje neestetskega sadja in zelenjave, nepremišljeno nakupovanje zaradi visokih popustov ter velika količina hrane v embalaži  (FAO, 2015; Evropski parlament, 2024; Evropska komisija, b. l.).

 

Krožno gospodarstvo se osredotoča na čim daljše ohranjanje virov v obtoku, kar omogoča zmanjševanje odpadne hrane in njeno ponovno uporabo v proizvodnje procese (Shapiro, 2024). Ko hrana ni več primerna za prehrano ljudi, jo je mogoče usmeriti v različne oblike obdelave, kot so anaerobna razgradnja, aerobna razgradnja oz. kompostiranje, nadzorovano sežiganje, kanalizacija ter odlaganje na odlagališčih (United Nations Environment Programme, 2024).

Anaerobna razgradnja poteka v bioreaktorju oz. fermentorju, kjer mikroorganizmi v odsotnosti kisika omogočijo razgradnjo skoraj vseh organskih odpadkov. Pri tem kot glavni produkt nastaja metan, ki predstavlja večinski del bioplina. Nastali bioplin se zbira in nadalje uporabi za proizvodnjo električne energije, toplote in goriva, kar pomembno prispeva k zmanjševanju ogljičnega odtisa. Poleg bioplina nastaja tudi digestat – mokra biomasa, ki jo je mogoče po dodatni obdelavi uporabiti kot kompost ali organsko gnojilo. Anaerobna razgradnja tako hkrati omogoča razgradnjo odpadne hrane in pridobivanje obnovljive energije. Slabost takšnega pristopa so dolgotrajnost in visoki stroški procesa, ter strogi zakonski pogoji, ki to dejavnost urejajo (VOK Snaga, b. l.; Prasanna Kumar s sod., 2024; Shapiro, 2024; Gao s sod., 2017).

Naslednja uveljavljena metoda pa je aerobna razgradnja oz. kompostiranje. Gre za naraven proces, pri katerem mikroorganizmi ob prisotnosti kisika razgrajujejo organske odpadke, končni produkt pa je kompost. Ta je bogat z organskimi snovmi in ga je mogoče uporabiti kot gnojilo ali nastilj v kmetijstvu. Čeprav je kompostiranje proces, končan v nekaj tednih, zahteva dodatne vložke energije za aeracijo kompostnih kupov, saj je potreben stalen dovod kisika (Shapiro, 2024; Gao s sod., 2017).

Z omenjenima biotehnološkima pristopoma lahko dosežemo zapiranje zank, zmanjšamo obremenitev okolja in ustvarjamo proizvode z dodano vrednostjo, kar je tudi cilj krožnega gospodarstva.

Pretvorba odpadne hrane v skladu z načeli krožnega gospodarstva predstavlja pomemben ekonomski potencial, saj zmanjšuje stroške in hkrati odpira nove možnosti ustvarjanja prihodkov. Podjetja, ki odpadno hrano obravnavajo kot vir, jo lahko predelajo v nove izdelke, kot so gnojila, živalska krma in bioplin, kar omogoča boljšo izrabo virov in zmanjšanje odvisnosti od primarnih surovin. Hkrati se z uvajanjem tehnologij za spremljanje, napovedovanje in ponovno uporabo odpadne hrane izboljšuje učinkovitost celotne dobavne verige, kar prispeva tudi k večji konkurenčnosti podjetij. Morebitna povezava med podjetji in dobrodelnimi organizacijami je prav tako pomembna, saj se lahko užitni presežki namenijo socialno ranljivim skupinam, kar krepi tudi sam ugled podjetij (Shapiro, 2024).

Čeprav so gospodarske koristi pretvorbe odpadne hrane in uvedbe načel krožnega gospodarstva očitne, prehod za podjetja pogosto predstavlja tudi izziv. Namreč, ena izmed večjih ovir so visoki začetni stroški, povezani z naložbami v tehnologije, infrastrukturo in spremembo poslovnih modelov, kar preprečuje uvedbo trajnostnih praks (Bourguignon, 2016).

 

RAZISKAVA O ODPADNI HRANI V SLOVENIJI

Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2024) je v Sloveniji leta 2023 prišlo do znatnega povečanja količine zavržene hrane, in sicer za 9 % v primerjavi s preteklim letom. Takšno povečanje kaže na resno težavo, saj se kljub številnim nacionalnim in mednarodnim prizadevanjem za zmanjševanje količin odpadne hrane trend ne zmanjšuje, temveč celo narašča. Razlog za to povečanje se skriva predvsem v višjih količinah odpadkov, ki nastajajo v živilski proizvodnji, kar pa nikakor ne pomeni, da so gospodinjstva pri tem brez odgovornosti. V povprečju namreč vsak prebivalec Slovenije ustvari 77,7 kg odpadne hrane na leto, kar je številka, ki presega priporočila in kaže na to, da je prostora za izboljšave še veliko. Pri podrobnejšem pogledu na razmerja med viri odpadne hrane se pokaže, da je največji delež, kar 44 %, posledica ravnanja gospodinjstev. Gostinstvo in strežba hrane prispevata 34 %, živilska proizvodnja 13 %, medtem ko prodaja hrane ustvari 9 %. Čeprav se v Sloveniji odpadna hrana predela v celoti, in sicer predvsem v bioplinarnah (41 %) ter s kompostiranjem (34 %), to ne zmanjšuje dejstva, da je jedro problema nastajanje presežkov hrane pri končnih uporabnikih – torej v gospodinjstvih. Prav zato smo izvedli raziskavo, s katero smo želeli natančneje razumeti, kakšne so navade slovenskih gospodinjstev pri ravnanju s hrano, in ugotoviti, kje nastajajo največji presežki.

Raziskava je bila izvedena leta 2025 s pomočjo spletnega orodja 1ka, v katerem smo oblikovali anketni vprašalnik. Tega smo nato razširili med prijatelji, znanci ter preko njih tudi med njihovimi poznanstvi, kar je omogočilo širši doseg in vključitev različnih profilov prebivalcev. Skupno je sodelovalo 84 anketirancev. Demografska sestava vzorca je pokazala zanimive posebnosti. Največji delež anketirancev (63 %) je predstavljala skupina mladih odraslih, starih od 19 do 30 let. Sledila je starostna skupina med 31 in 50 letom, ki je predstavljala 23 %, nekoliko manjši delež pa so prispevale osebe v starosti od 51 do 70 let (12 %). Med sodelujočimi sta bila tudi dva mladoletnika (2 %), medtem ko nihče od vprašanih ni bil starejši od 70 let. Starostna struktura vzorca je pomembna, saj opozarja, da prevladujejo mlajši odrasli, kar se lahko odrazi tudi na rezultatih. Mlajše generacije namreč pogosto nakupujejo na drugačen način, pogosteje posegajo po že pripravljenih obrokih in hitri hrani, hkrati pa se razlikujejo tudi v ozaveščenosti glede pomena trajnostnega ravnanja z živili.

Zanimiv je bil tudi podatek o bivalnem okolju anketirancev. Največji delež, kar 51 %, živi v hiši na vasi, kar kaže na močno prevlado podeželskega prebivalstva v vzorcu. Poleg tega jih 7 % živi na kmetiji, kar pomeni, da prihaja več kot polovica sodelujočih iz ruralnega okolja. Manjši delež (20 %) prebiva v bloku ali stanovanju, 11 % v vrstni hiši in prav tako 11 % v manjši hiši v mestu. Ta podatek je ključen za interpretacijo rezultatov, saj bivalno okolje vpliva na možnosti ravnanja s presežki hrane. Podeželsko prebivalstvo ima praviloma več možnosti za kompostiranje, predelavo hrane v domačem okolju in uporabo presežkov za živali, medtem ko mestno prebivalstvo pogosteje hrano odvrže skupaj z drugimi odpadki, saj nima neposrednega dostopa do teh alternativnih možnosti.

Eden od osrednjih delov raziskave je bil povezan z vprašanjem nakupovalnih navad. Na vprašanje »Ali pogosto kupite več hrane, kot jo potrebujete?« je 44 % vprašanih odgovorilo, da le redko nakupijo preveč, skoraj polovica pa je priznala, da se jim občasno zgodi, da kupijo več hrane, kot jo nato porabijo. To razkriva, da so gospodinjstva sicer ozaveščena, a se v praksi pogosto srečujejo s težavami pri oceni potrebnih količin. Ta pojav je bil potrjen tudi pri vprašanju o zavržkih. Na vprašanje »Kolikokrat na teden zavržete hrano?« je največji delež (43 %) odgovoril, da hrane nikoli ali skoraj nikoli ne zavrže, 46 % pa, da jo zavrže enkrat do dvakrat na teden. Manjši delež (6 %) je navedel, da hrano zavrže tri- do petkrat na teden, 5 % pa skoraj vsak dan. Rezultati tako kažejo na kontrast med načelnim prizadevanjem za zmanjševanje odpadkov in realnimi praksami, kjer se zavržki vseeno pojavljajo, čeprav večinoma v manjših količinah. Posebej pomembno je poudariti, da se na podeželju presežki pogosto uporabijo kot krma za živali, zato tam odpadki niso vedno dojeti kot dejansko zavržena hrana.

Podrobnejši podatki so razkrili, da velika večina (64 %) zavrže le nekaj grižljajev hrane, približno tretjina občasno eno porcijo, večje količine pa so redke in se pojavijo le pri 5 % anketirancev. Med najpogosteje zavrženimi živili prevladujejo kuhani ostanki, kar je navedlo skoraj tri četrtine sodelujočih. Sledijo sadje in zelenjava, medtem ko so mlečni izdelki, pekovski in mesni izdelki zavrženi redkeje. Ko smo anketirance vprašali o razlogih za zavržke, so najpogosteje navedli kvarjenje hrane (68 %), bodisi zaradi pretečenega roka trajanja bodisi zaradi gnitja, ter pripravo prevelikih obrokov (51 %). Rezultati jasno kažejo, da imajo na količino zavržene hrane največji vpliv kombinacija slabega načrtovanja obrokov, prevelikih porcij in pozabljene hrane v hladilniku.

Kljub tem težavam rezultati ankete kažejo tudi pozitivne trende. Več kot dve tretjini anketirancev je navedlo, da imajo možnost kompostiranja ali druge ponovne uporabe hrane. To kaže na relativno visoko stopnjo okoljske ozaveščenosti, vendar se hkrati razkriva, da 17 % vprašanih teh možnosti nima, 6 % pa se za takšne prakse sploh ne zanima. Podoben vpogled ponuja tudi podatek o prisotnosti domačih živali: 67 % sodelujočih ima doma eno ali več živali, kar se odraža v njihovem ravnanju s presežki hrane. Približno četrtina (27 %) je navedla, da živali pojedo večino ostankov, podobno velik delež (29 %) hrano daje le občasno, medtem ko je največji delež (44 %) odgovoril, da ostankov hrane živalim ne namenjajo. To kaže, da uporaba presežkov kot krme ostaja razširjena praksa, a ni univerzalno uveljavljena.

V zadnjem delu ankete smo udeležence prosili za predloge, kako bi lahko gospodinjstva zmanjšala količine zavržene hrane. Odgovore smo združili v več skupin. Najpogosteje so poudarili pomen načrtovanja nakupov in obrokov, kjer so kot rešitve navedli pisanje nakupovalnih seznamov, pripravo tedenskih jedilnikov in redno preverjanje zalog v hladilniku ter shrambi. Pogost predlog je bil tudi kuhanje v manjših količinah oziroma v porcijah, ki jih gospodinjstvo lahko porabi, ter zamrzovanje presežkov. Več udeležencev je poudarilo pomen pravilnega shranjevanja hrane, kot je boljša organizacija hladilnika, ločevanje živil glede na rok uporabnosti in uporaba metod podaljševanja svežine, kot sta zamrzovanje ali vlaganje. Pomembna je bila tudi ideja ponovne uporabe ostankov, bodisi s kreativnim vključevanjem v nove jedi bodisi z uporabo za živali ali kompostiranje. Posebej zanimivo je, da so nekateri anketiranci opozorili na potrebo po spremembi odnosa do hrane. Ti odgovori so nakazali, da odpadna hrana ni le logistični in organizacijski problem, temveč tudi družbeno-kulturni izziv. Nekateri so predlagali manjšo izbirčnost, večjo doslednost ter zavedanje, da hrana ni samoumevna, pač pa dragocen vir, ki ga je treba spoštovati.

Celotna analiza tako kaže, da je odpadna hrana v slovenskih gospodinjstvih predvsem posledica neustreznih prehranskih navad in kratke obstojnosti določenih živil. Največ zavržkov predstavljajo kuhani ostanki ter hitro pokvarljivo sadje in zelenjava. Čeprav večina anketirancev zatrjuje, da hrane skoraj ne zavrže, rezultati jasno razkrivajo, da se več kot polovici to dogaja vsaj občasno. Količine so sicer večinoma majhne, a se zaradi pogostosti seštevajo v pomemben delež. Pozitivno pa je, da več kot dve tretjini vprašanih uporablja kompostiranje ali druge oblike ponovne uporabe, pogosto tudi za prehrano živali, kar kaže na določeno stopnjo okoljske ozaveščenosti.

Kljub temu ostaja dejstvo, da številne prakse za zmanjševanje odpadne hrane še vedno niso dovolj dosledno uresničene. Rezultati ankete jasno kažejo, da bi bilo mogoče količine zavržene hrane bistveno zmanjšati že z majhnimi spremembami v vsakodnevnem ravnanju, kot so boljše načrtovanje nakupov, kuhanje manjših porcij in pravilno shranjevanje hrane. Nekateri anketiranci pa opozarjajo tudi na potrebo po spremembi miselnosti – manjša izbirčnost, večja odgovornost in spoštovanje hrane so ključni dejavniki, ki lahko dolgoročno zmanjšajo problem odpadne hrane. Ti rezultati potrjujejo, da je odpadna hrana kompleksen problem, ki presega logistične in tehnične dimenzije ter zahteva spremembo družbeno-kulturnih navad.

 

ZAKLJUČEK

Odpadna hrana predstavlja enega največjih izzivov sodobne družbe, saj povzroča tako okoljsko kot gospodarsko škodo. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) se na svetovni ravni letno zavrže približno 1,3 milijarde ton hrane, kar predstavlja skoraj tretjino vse proizvedene hrane. Pri tem se vzroki in okoliščine razlikujejo glede na raven družbenega in gospodarskega razvoja posameznih držav. V državah v razvoju odpadna hrana pogosto nastaja zaradi neustrezne infrastrukture, skladiščenja in transporta, v razvitih državah pa predvsem v fazi potrošnje – zaradi prevelikih porcij, slabega načrtovanja obrokov ter nepravilnega shranjevanja živil. V obeh primerih pa je rezultat enak: velika izguba dragocenih virov, povečana obremenitev okolja in zmanjšana prehranska varnost.

Reševanje tega globalnega problema zahteva prehod od linearnega modela gospodarstva k trajnostno naravnanemu krožnemu gospodarstvu, kjer odpadna hrana ni več razumljena kot odpadek, temveč kot vir. Krožni pristop omogoča, da se presežki hrane pretvorijo v energijo, gnojila ali druge produkte z dodano vrednostjo. Pri tem so pomembni različni postopki, kot sta anaerobna in aerobna razgradnja, ki omogočata zapiranje snovnih krogov, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter ponovno izrabo hranil. Po mnenju Tamasige s sod. (2022) je za uspešno uresničevanje teh pristopov nujno sodelovanje različnih deležnikov – od državnih institucij in zasebnega sektorja do izobraževalnih ustanov in raziskovalcev. Le s celostnim pristopom, ki vključuje tako tehnične kot socialne inovacije, je mogoče zagotoviti dolgoročno zmanjševanje količin zavržene hrane.

Naša raziskava je pokazala, da največ odpadne hrane v Sloveniji nastaja v gospodinjstvih, kar je skladno z ugotovitvami številnih mednarodnih študij (FAO, 2015; UNEP, 2024; Evropski parlament, 2024). V okviru ankete smo ugotovili, da so med najpogosteje zavrženimi živili kuhani ostanki ter hitro pokvarljivo sadje in zelenjava. Glavna razloga za to sta kvarjenje živil (bodisi zaradi pretečenega roka uporabe bodisi zaradi gnitja) in priprava prevelikih obrokov. To potrjuje, da na nastanek presežkov vplivajo predvsem neustrezno načrtovanje obrokov ter določene prehranske navade. Posebej zaskrbljujoče je, da gre pogosto za sistematičen problem – ljudje se sicer zavedajo pomena zmanjševanja zavržkov, vendar se jim zaradi vsakodnevne rutine in pomanjkanja načrtovanja ti vseeno pojavljajo.

Pomembna ugotovitev raziskave je, da se v slovenskih gospodinjstvih kljub vsemu krepi okoljska ozaveščenost. Več kot dve tretjini anketirancev je navedlo, da vsaj občasno kompostira ali na druge načine ponovno uporabi presežke hrane. Anketiranci so kot najpogostejše rešitve za zmanjševanje odpadne hrane predlagali premišljeno načrtovanje nakupov, pripravo manjših porcij, pravilno shranjevanje ter kreativno uporabo ostankov v novih obrokih. Vse to so ukrepi, ki ne zahtevajo večjih finančnih vložkov, temveč zgolj spremembo miselnosti in večjo odgovornost posameznikov do hrane.

Prispevek članka za stroko je večplasten. Na eni strani potrjuje ugotovitve mednarodnih raziskav in jih umešča v slovenski prostor, s čimer dopolnjuje razumevanje problematike odpadne hrane na nacionalni ravni. Na drugi strani nudi vpogled v konkretne prakse gospodinjstev, ki so ključne za oblikovanje učinkovitih ukrepov. Rezultati namreč jasno kažejo, da so gospodinjstva tista, kjer je največji potencial za zmanjšanje odpadne hrane. Stroka lahko te ugotovitve uporabi kot podlago za pripravo strategij, ki bodo vključevale tako izobraževalne programe kot sistemske spodbude za bolj trajnostno ravnanje.

Članek je zanimiv za več ciljnih skupin. Za gospodinjstva je relevanten, ker ponuja konkretne nasvete, kako zmanjšati količino zavržkov v vsakdanjem življenju, na primer s pripravo nakupovalnih seznamov, zamrzovanjem presežkov ali kreativnim izkoriščanjem ostankov. Za odločevalce in oblikovalce politik je pomemben zato, ker razkriva, na katerih točkah so potrebni ukrepi, denimo pri ozaveščanju, podpori lokalnim iniciativam za izmenjavo presežkov hrane ter uvajanju spodbud za doniranje hrane. Za raziskovalce in izobraževalne ustanove pa odpira nove poti za poglobljeno raziskovanje vedenjskih vzorcev in preučevanje učinkovitosti obstoječih politik.

Na podlagi rezultatov raziskave predlagamo več izboljšav. Na ravni gospodinjstev bi lahko k zmanjševanju zavržene hrane prispevali z večjim poudarkom na načrtovanju obrokov, boljši organizaciji shranjevanja in spremembi odnosa do hrane, ki bi moral temeljiti na večjem spoštovanju do hrane kot vira. Na ravni politike pa je smiselno oblikovati bolj celostne programe ozaveščanja, ki bi vključevali tudi šole, saj se prehranske navade oblikujejo že v otroštvu. Prav tako bi bilo koristno okrepiti podporo lokalnim projektom ponovne uporabe hrane in razvijati inovativne tehnologije, ki omogočajo učinkovitejšo predelavo presežkov.

Za nadaljnje raziskovanje bi bilo smiselno izvesti podrobnejše analize vedenjskih vzorcev različnih starostnih in socialnih skupin ter ugotoviti, katere so najpogostejše ovire pri uresničevanju trajnostnih praks v gospodinjstvih. Nadalje bi bilo potrebno oceniti učinkovitost obstoječih politik in programov za zmanjševanje odpadne hrane ter preučiti možnosti uvajanja novih tehnoloških rešitev, kot so digitalne aplikacije za sledenje zalogam ali platforme za deljenje presežkov hrane. Posebno pozornost bi bilo smiselno nameniti tudi raziskovanju vpliva kulturnih dejavnikov in življenjskega sloga na nastajanje zavržkov, saj ti pogosto odločilno vplivajo na potrošniške navade.

Sklepno lahko poudarimo, da odpadna hrana ni le logistični ali organizacijski problem, temveč kompleksen družbeno-kulturni pojav. Njegovo reševanje zahteva usklajeno delovanje vseh deležnikov – posameznikov, gospodinjstev, industrije, lokalnih skupnosti in države. Le s povezovanjem znanja, ozaveščanjem ter s sistemskimi in inovativnimi pristopi bomo lahko bistveno zmanjšali količine zavržene hrane ter prispevali k bolj trajnostni prihodnosti.

 

LITERATURA IN VIRI

Bourguignon D. (2016). Closing the loop: New circular economy package.  ERPS – European Parliamentary Research Service. Briefing. Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2016/573899/EPRS_BRI%282016%29573899_EN.pdf [17. 8. 2025]

Evropska komisija.  (2015). Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM/2015/0614 final.

Evropska komisija. (b. l.) Živilski odpadki – O živilskih odpadkih. Pridobljeno na https://food.ec.europa.eu/food-safety/food-waste_en?prefLang=sl&etrans=sl [20. 8. 2025]

Evropski parlament. (2023). Krožno gospodarstvo: definicija, pomen in prednosti. Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/topics/sl/article/20151201STO05603/krozno-gospodarstvo-definicija-pomen-in-prednosti [19. 8. 2025]

Evropski parlament. (2024). Zmanjševanje količine živilskih odpadkov: kakšna so dejanja EU? Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/topics/sl/article/20240318STO19401/zmanjsevanje-kolicine-zivilskih-odpadkov-kaksna-so-dejanja-eu [19. 8. 2025]

FAO. (2015). SAVE FOOD: Global initiative on food loss and waste reduction. Rome.

FAO. (2016). Technical platform on the measurement and reduction of food loss and waste (TPFLW). Pridobljeno na https://www.fao.org/platform-food-loss-waste/resources/multimedia/video/fao-food-policy-series-food-loss-and-waste/en [15. 8. 2025]

Gao A., Tian Z., Wang Z., Wennersten R., Sun Q. (2017). Comparison between the technologies for food waste treatment. Energy Procedia 105: 3915-392. https://doi.org/10.1016/j.egypro.2017.03.811

GOV.SI. (2023). Zmanjševanje izgub hrane in odpadne hrane. Pridobljeno na https://www.gov.si/teme/zmanjsevanje-odpadne-hrane/ [23. 8. 2025]

Kalin K., Žitnik M. (2024). Odpadna hrana – metodološko pojasnilo. Republika Slovenija – Statistični urad (SURS). Pridobljeno na https://www.stat.si/StatWeb/File/DocSysFile/10183 [17. 8. 2025]

Prasanna Kumar D. J., Mishra R. K., Chinnam S., Binnal P., Dwivedi N. (2024). A comprehensive study on anaerobic digestion of organic solid waste: A review on configurations, operating parameters, techno-economic analysis and current trends. 5: 33-49. https://doi.org/10.1016/j.biotno.2024.02.001

Shapiro. (2024). Aerobic vs anaerobic digestion: A full comparison guide. Pridobljeno na https://shapiroe.com/blog/aerobic-vs-anaerobic-composting/ [20. 8. 2025]

Shapiro. (2024). The economic impact of food waste. Pridobljeno na  https://shapiroe.com/blog/economic-impact-of-food-waste-effects/ [20. 8. 2025]

SURS. (2024). Kazalniki za odpadke, Slovenija, letno. Pridobljeno na https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/2700001S.px/table/tableViewLayout2/ [13. 8. 2025]

SURS. (2024). Nastajanje odpadne hrane po izvoru in ravnanje z njo (tone), Slovenija, letno. Pridobljeno na https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/2780705S.px/table/tableViewLayout2/ [15. 8. 2025]

Tamasiga P., Miri T., Onyeaka H., Hart A. (2022). Food waste and circular economy: Challenges and opportunities. Sustainability, 14(6): 9896. https://doi.org/10.3390/su14169896

United Nations Environment Programme. (2024). Food waste index report 2024. Nairobi.

VOK Snaga. Obdelava bioloških odpadkov. Pridobljeno na https://www.vokasnaga.si/jp-voka-snaga/odpadki/rcero-ljubljana/obdelava-bioloskih-odpadkov [23. 8. 2025]

Članek obravnava stanje in razvojne trende nabavne funkcije v Sloveniji v kontekstu digitalizacije, trajnostne regulative ter makroekonomskih izzivov po energetski krizi in poplavah leta 2023. Na podlagi pregleda literature, analize uradnih statističnih in mednarodnih virov ter petih strukturiranih intervjujev s strokovnjaki iz različnih sektorjev so predstavljeni ključni izzivi in priložnosti za slovenska podjetja in javni sektor. Rezultati kažejo, da digitalizacija, zlasti uporaba napredne analitike in umetne inteligence, napreduje hitro, vendar njen potencial omejuje razpršenost in nekakovostnost podatkov. Trajnostna regulativa (CSRD, CSDDD) spodbuja zrelost nabave in izboljšuje upravljanje tveganj, a povečuje administrativne zahteve. V javnih naročilih ostajajo izzivi konkurenčnosti in večponudništva, medtem ko makroekonomska volatilnost krepi potrebo po odpornosti in scenarijskem načrtovanju. Priporočila za prakso vključujejo razvoj centraliziranih podatkovnih modelov, profesionalizacijo nabavnih kompetenc, nadgradnjo metodologij v javnem sektorju ter oblikovanje nacionalnih smernic za uporabo umetne inteligence v nabavi. Omejitve raziskave so vezane na sekundarni značaj večine podatkov in omejen obseg intervjuvancev; prihodnje raziskave naj vključujejo longitudinalne meritve zrelosti nabave, ekonomskih učinkov in digitalne pripravljenosti.

Ključne besede: nabavna funkcija, digitalizacija, umetna inteligenca, trajnostna regulativa, CSRD, CSDDD, javno naročanje, Slovenija, odpornost dobavne verige, upravljanje tveganj

ABSTRACT

The article examines the state and development trends of the procurement function in Slovenia in the context of digitalisation, sustainability regulations, and macroeconomic challenges following the energy crisis and the 2023 floods. Based on a literature review, analysis of official statistical and international sources, and five structured interviews with experts from various sectors, it presents the key challenges and opportunities for Slovenian companies and the public sector. The results show that digitalisation, particularly the use of advanced analytics and artificial intelligence, is progressing rapidly, yet its potential is limited by fragmented and poor-quality data. Sustainability regulations (CSRD, CSDDD) are fostering procurement maturity and improving risk management but are increasing administrative burdens. Public procurement still faces issues with competitiveness and multi-supplier participation, while macroeconomic volatility heightens the need for resilience and scenario planning. Recommendations for practice include the development of centralised procurement data models, professionalisation of procurement competencies, enhancement of methodologies in the public sector, and the creation of national guidelines for the ethical use of AI in procurement. The study's limitations stem from the predominantly secondary nature of the data and the small number of interviewees; future research should include longitudinal measurements of procurement maturity, economic impacts, and digital readiness.

Keywords: procurement function, digitalisation, artificial intelligence, sustainability regulation, CSRD, CSDDD, public procurement, Slovenia, supply chain resilience, risk management

 

SODOBNI PRISTOPI IN TRENDI V NABAVI: PREGLED LITERATURE IN TEORETIČNI RAZISKOVALNI OKVIR

Nabavna funkcija je v zadnjem desetletju prešla iz podporne operativne vlogo v osrednjega nosilca ustvarjanja vrednosti, obvladovanja tveganj in trajnostne preobrazbe. Pandemični šoki, geopolitične napetosti in volatilnost surovin so pospešili prestrukturiranje dobavnih verig, medtem ko so digitalne tehnologije – zlasti napredna analitika in generativna umetna inteligenca – preoblikovale nabavne procese in kompetenčni profil kadrov (McKinsey, 2024; McKinsey, 2025). V Sloveniji ta preobrazba poteka znotraj institucionalnih in regulatornih okvirov EU ter nacionalnih politik, med drugim prek standardizacije e-računov z eSLOG in v okviru javnega naročanja po ZJN‑3 (eSLOG, 2020; PISRS, ZJN‑3).

Slovensko gospodarstvo je v obdobju po energetski krizi in avgustovskih poplavah leta 2023 izkazalo relativno visoko stopnjo odpornosti, kar se kaže v zmerni gospodarski rasti, ohranjanju izvozne usmerjenosti ter prilagoditvi podjetij na spremenjene tržne razmere (OECD, 2024). Kljub temu se slovensko poslovno okolje sooča z izrazitim pomanjkanjem usposobljene delovne sile, zlasti v tehničnih in naravoslovnih poklicih, kar omejuje proizvodne kapacitete in povečuje potrebo po produktivnostnih izboljšavah ter avtomatizaciji procesov. Strukturno gledano ostajajo uvozno-izvozni tokovi ključni za oskrbo z vmesnimi dobrinami in tehnološko zahtevnimi komponentami, pri čemer so številna podjetja močno odvisna od globalnih dobavnih verig. Podatki Statističnega urada RS za leto 2024 (SURS, 2025) kažejo, da je izvoz blag in storitev dosegel rekordne vrednosti, vendar ob hkratnem povečanju uvoza energentov in surovin, kar izpostavlja ranljivost gospodarstva na zunanje cenovne šoke.

Poročilo UMAR (2025) dodatno poudarja strukturne izzive, ki segajo od nizke stopnje vlaganj v raziskave in razvoj do potrebe po zelenem in digitalnem prehodu. Ti dejavniki neposredno vplivajo na zrelost nabavne funkcije, saj zahtevajo prehod iz tradicionalnega operativnega pristopa k strateškemu upravljanju dobavnih verig, ki vključuje obvladovanje tveganj, diverzifikacijo dobaviteljev ter vključevanje trajnostnih meril. V javnem sektorju ostajajo v ospredju vprašanja konkurenčnosti, transparentnosti in spodbujanja večponudništva, kar je ključno za zmanjševanje odvisnosti od omejenega števila dobaviteljev ter za povečanje vrednosti javne porabe.

Sveže poročilo OECD o javnem naročanju v Sloveniji (OECD, 2025) opozarja na potrebo po nadaljnjem razvoju e-naročanja, standardizaciji postopkov in dosledni uporabi meril, ki presegajo najnižjo ceno, zlasti na področjih inovativnih in trajnostnih nabav. S tem se odpira priložnost za nadgradnjo kompetenc javnih naročnikov ter krepitev sodelovanja z zasebnim sektorjem, kar bi lahko pozitivno vplivalo na celotno konkurenčnost slovenskega gospodarstva.

CSRD (Direktiva 2022/2464) bistveno širi obseg obveznosti poročanja o trajnostnosti podjetij in s tem posredno, a izrazito vpliva na nabavne procese. Direktiva določa, da morajo podjetja, ki sodijo v njen obseg, poročati skladno z evropskimi standardi trajnostnega poročanja (ESRS), kar vključuje podrobne informacije o okoljskih, družbenih in upravljavskih (ESG) vidikih poslovanja. Za nabavno funkcijo to pomeni, da morajo biti podatki o vplivih dobavne verige zbrani, preverjeni in sledljivi. V praksi to zahteva vzpostavitev robustnih sistemov za zbiranje podatkov od dobaviteljev, uvajanje standardiziranih vprašalnikov ter vključevanje trajnostnih meril v pogodbe in postopke izbire dobaviteljev (Evropska komisija, CSRD). Poleg tega CSRD spodbuja integracijo nabavne strategije v širšo korporativno trajnostno strategijo, saj so finančne in nefinančne metrike vse bolj povezane.

CSDDD (Direktiva (EU) 2024/1760) uvaja koncept obvezne dolžne skrbnosti (due diligence) v celotnih vrednostnih verigah, kar vključuje identifikacijo, preprečevanje, ublažitev in odpravljanje negativnih vplivov na človekove pravice in okolje. Za nabavne oddelke to pomeni, da bodo morali oblikovati formalizirane procese pregleda tveganj (risk assessment) v celotni verigi, razviti mehanizme za ukrepanje ob kršitvah ter vzpostaviti sisteme za stalno spremljanje in poročanje o učinkovitosti teh ukrepov (EU, 2024/1760; Evropska komisija, 2024). Poseben izziv bo obvladovanje zahtev v globalnih verigah, kjer je preglednost omejena in sodelovanje dobaviteljev neenakomerno. V srednjeročnem obdobju se pričakuje, da bo implementacija CSDDD zahtevala okrepljeno sodelovanje med nabavo, pravno službo, oddelkom za skladnost in oddelkom za trajnost.

V javnem sektorju ostaja ključni zakonodajni okvir Zakon o javnem naročanju (ZJN-3), ki določa pravila za pripravo, objavo in izvedbo postopkov javnega naročanja. ZJN-3 omogoča uporabo meril, ki vključujejo kakovost, okoljske in socialne vidike, vendar analiza OECD (2025) ugotavlja, da v praksi še vedno prevladuje merilo najnižje cene, kar omejuje potencial za strateško in trajnostno usmerjeno javno naročanje. Poleg tega OECD opozarja na potrebo po večji uporabi odprtih postopkov, izboljšanju transparentnosti ter spodbujanju konkurence in večponudništva (PISRS, ZJN-3; OECD, 2025). Za naročnike to pomeni, da bodo morali postopoma nadgrajevati kompetence in metodologije za vključevanje trajnostnih in inovativnih rešitev, hkrati pa zagotoviti skladnost s kompleksnimi pravnimi določbami.

Celovito gledano kombinacija teh treh regulativnih okvirov – CSRD, CSDDD in ZJN-3 – ustvarja močan pritisk na modernizacijo nabavne funkcije v Sloveniji. Povečuje se pomen integriranih informacijskih sistemov, ki omogočajo zbiranje in obdelavo podatkov iz več virov, ter krepi potreba po medoddelčnem sodelovanju. Čeprav bo skladnost z novimi zahtevami v začetni fazi predstavljala administrativno in finančno obremenitev, se pričakuje, da bo dolgoročno prispevala k večji transparentnosti, trajnosti in odpornosti dobavnih verig.

Digitalna transformacija nabavne funkcije se je v zadnjem desetletju premaknila iz faze osnovne avtomatizacije procesov – kot so elektronsko naročanje, upravljanje zalog in osnovna poročila – v fazo, kjer napredna analitika in umetna inteligenca (UI) ponujata povsem nove možnosti ustvarjanja vrednosti. Najnovejši trendi kažejo, da se zmožnosti generativne umetne inteligence (GenAI) in strojnega učenja vse bolj prelivajo v konkretne primere uporabe, ki neposredno spreminjajo način dela nabavnih strokovnjakov (McKinsey, 2024; McKinsey, 2025a; McKinsey, 2025b). Med najpogostejše aplikacije napredne analitike in umetne inteligence v nabavi sodi samodejno generiranje dokumentacije RFP/RFQ, ki temelji na predlogah, zgodovinskih podatkih in preteklih projektih, kar bistveno skrajša pripravljalni čas in zagotavlja večjo konsistentnost zahtev. Pomembno vlogo ima tudi analiza pogodbenih klavzul z uporabo naravnega jezikovnega procesiranja (NLP), saj omogoča hitro prepoznavanje tveganih določil, preverjanje skladnosti z zakonodajo ter primerjavo z internimi predlogami pogodb. Umetna inteligenca se vse pogosteje uporablja tudi pri pripravi pogajalskih scenarijev, kjer analizira zgodovino sodelovanja z dobavitelji, tržne cene in potencialne alternative, kar omogoča bolj informirane odločitve ter optimizacijo pogajalske strategije. Poleg tega se uveljavlja avtomatizacija pregleda porabe in skladnosti, pri čemer algoritmi za odkrivanje anomalij olajšajo prepoznavanje prekomernih stroškov, kršitev pogodbenih pogojev ali drugih nepravilnosti v dobavah.

Gartner (2025) poudarja, da kljub tehnološkemu napredku ostaja glavna ovira za implementacijo umetne inteligence v nabavi nepripravljenost podatkov. V praksi to pomeni, da podatki o nabavnih transakcijah, pogodbah, dobaviteljih in porabi pogosto niso strukturirani, so nepopolni ali razpršeni po različnih informacijskih sistemih. V Sloveniji je ta izziv še posebej izrazit v malih in srednje velikih podjetjih (MSP), kjer so procesi pogosto delno digitalizirani, a niso povezani v enoten podatkovni ekosistem.

Eden ključnih korakov za premagovanje te ovire je standardizacija podatkovnih formatov. V slovenskem kontekstu pomembno vlogo igra standard eSLOG, ki omogoča izmenjavo e-računov v strukturirani obliki (eSLOG, 2020). S tem se ustvarja kakovostna podatkovna osnova, ki je nujna za učenje in delovanje AI-modelov. Dolgoročno bo razširjena uporaba eSLOG-a omogočila tudi avtomatizirano povezovanje podatkov o porabi, dobaviteljih in trajnostnih kazalnikih, kar bo močno povečalo potencial uporabe naprednih AI-rešitev.

Pomemben razvojni trend je tudi prehod iz reaktivne analitike v prediktivno in preskriptivno analitiko. Prediktivni modeli na podlagi zgodovinskih in tržnih podatkov napovedujejo spremembe cen, dobavnih rokov ali tveganj v verigi, medtem ko preskriptivni pristopi ponujajo priporočila za optimalne nabavne odločitve v realnem času. V kombinaciji z GenAI to omogoča oblikovanje t. i. “digitalnega svetovalca za nabavo”, ki lahko proaktivno opozarja na priložnosti in tveganja, hkrati pa predlaga scenarije ukrepanja. V javnem sektorju ima digitalizacija nabave dodaten pomen zaradi zahtev po transparentnosti in sledljivosti, kjer UI lahko podpira avtomatsko preverjanje skladnosti ponudb, odkrivanje koluzije med ponudniki in ocenjevanje vpliva projektov na trajnostne cilje. To je še posebej relevantno v kontekstu implementacije ZJN-3 in direktiv EU (CSRD, CSDDD), ki zahtevajo celovito dokumentiranje vplivov dobavne verige. Kljub velikemu potencialu, ki ga digitalizacija in umetna inteligenca prinašata v nabavo, slovenska podjetja v intervjujih pogosto izpostavljajo vrsto izzivov, ki ovirajo njihovo širšo implementacijo. Med najbolj perečimi je visok strošek uvedbe naprednih AI-rešitev, kar je še posebej obremenjujoče za mala in srednje velika podjetja, kjer so finančni in kadrovski viri omejeni. Poleg tega se številna podjetja soočajo s pomanjkanjem internih kompetenc za učinkovito uporabo analitičnih orodij in interpretacijo rezultatov, kar zmanjšuje možnosti za izkoriščanje polnega potenciala tehnologije. Izpostavljena je tudi zahtevna integracija novih rešitev v obstoječe ERP in nabavne sisteme, pri čemer obstaja nevarnost motenj v tekočem poslovanju. Ne nazadnje pa ostajajo pomembna vprašanja varovanja podatkov in kibernetske varnosti, zlasti pri uporabi oblačnih storitev in sodelovanju z mednarodnimi ponudniki AI-platform, kjer so ključni zaupanje, skladnost z zakonodajo in obvladovanje tveganj.

V prihodnjih letih se pričakuje, da bo digitalizacija nabave v Sloveniji pospešena zaradi treh ključnih dejavnikov: pritiska regulative EU, ki zahteva boljše poročanje in sledljivost podatkov; globalne konkurence, ki bo zahtevala učinkovitejše in agilnejše dobavne verige; zniževanja stroškov in povečanja operativne učinkovitosti, kar bo za številna podjetja ključno za ohranitev konkurenčnosti.

Vpliv regulativnih okvirov CSRD in CSDDD presega zgolj obveznosti poročanja in se v praksi odraža kot temeljna preobrazba nabavnih procesov. Regulativa zahteva preoblikovanje dobaviteljskih kriterijev, celovito prilagoditev pogodbenega upravljanja ter sistematično spremljanje tveganj na ravni celotne dobavne verige. To pomeni, da nabavna funkcija ne more več temeljiti zgolj na ekonomski optimizaciji stroškov, temveč mora v odločitve dosledno vključevati tudi okoljske, družbene in upravljavske kazalnike. Za slovenska podjetja to prinaša potrebo po krepitvi procesov dolžne skrbnosti (due diligence), kar vključuje vzpostavitev formalnih postopkov za identifikacijo, oceno in spremljanje tveganj, povezanih z vplivi na okolje, človekove pravice in etičnost poslovanja. Ti postopki zahtevajo ne le zbiranje in preverjanje podatkov o dobaviteljih, temveč tudi njihovo stalno posodabljanje ter vključevanje v sistem odločanja. Ključni element pri tem je revizijska sled, ki mora omogočati popolno transparentnost – od začetne ocene dobavitelja do spremljanja izvajanja pogodbenih obveznosti in ukrepov ob zaznanih kršitvah.

Vpliv CSRD in CSDDD se odraža tudi na področju pogodbenega upravljanja, kjer postaja nujno vključevanje jasnih določil o trajnostnih standardih, mehanizmih nadzora in sankcijah za neizpolnjevanje zahtev. Pogodbe vse pogosteje vključujejo obveznosti poročanja o ESG-kazalnikih, pravico naročnika do izvajanja neodvisnih pregledov ter zahteve po certifikatih ali drugih dokazilih skladnosti. V praksi to vodi v krepitev sodelovanja med nabavo, pravno službo, oddelki za skladnost in trajnost, saj je uspešna implementacija možna le ob tesnem medoddelčnem usklajevanju.

V javnem sektorju odpirajo te zahteve nov prostor za zeleno javno naročanje, kot ga opredeljuje ZJN-3 v povezavi s smernicami Evropske unije. To omogoča vključevanje trajnostnih meril v razpisne dokumentacije, kot so energetska učinkovitost, zmanjšanje ogljičnega odtisa, uporaba recikliranih materialov ter upoštevanje socialnih standardov. Tak pristop krepi vlogo javnega naročnika kot spodbujevalca trajnostnega razvoja in inovacij, hkrati pa zahteva skrbno uravnoteženje med trajnostnimi cilji in zagotavljanjem konkurenčnosti postopkov. OECD (2025) opozarja, da je ključ do uspeha v usposobljenosti naročnikov, jasnih metodologijah za vrednotenje trajnostnih kazalnikov ter vzpostavitvi učinkovitega nadzora nad izvajanjem pogodbenih zavez.

V širšem smislu prinaša implementacija CSRD in CSDDD slovenskim podjetjem in javnim naročnikom tudi strateške priložnosti. Organizacije, ki bodo zgodaj razvile integrirane pristope k trajnostni nabavi – s kombinacijo naprednih podatkovnih orodij, jasno definiranih notranjih politik in partnerskega odnosa z dobavitelji – bodo pridobile konkurenčno prednost. Skladnost z zahtevami namreč ne bo zgolj obveznost, temveč tudi signal trgu in investitorjem, da podjetje upravlja tveganja odgovorno in dolgoročno vzdržno.

IZVEDENA RAZISKAVA NABAVNE FUNKCIJE

Raziskava sledi metodi sistematičnega pregleda in sekundarne analize. Prvič, analizirali smo uradne slovenske statistične in analitične vire (SURS, 2025; UMAR, 2025; OECD, 2024), ki so omogočili vzpostavitev konteksta makroekonomskih razmer, trgovinskih tokov in institucionalnih izzivov pri izvajanju javnih naročil. Drugič, izvedli smo ciljno sintezo mednarodnih poročil o trendih v nabavi (Deloitte, 2025; Gartner, 2025; McKinsey, 2024–2025), pri čemer smo se osredotočili na področja digitalizacije, umetne inteligence in odpornosti dobavnih verig. Tretjič, pregledali smo relevantni regulativni okvir, vključno z zakonodajo EU (npr. CSRD, CSDDD) in nacionalnimi standardi e-računov (eSLOG).

Da bi nadgradili ugotovitve iz sekundarnih virov in pridobili vpogled v dejanske prakse ter izzive v slovenskem okolju, smo izvedli tudi pet strukturiranih intervjujev z izbranimi strokovnjaki iz različnih segmentov nabavne funkcije. Vzorec intervjuvancev je bil oblikovan tako, da zajame raznolikost organizacijskih kontekstov in vlog in jih predstavljamo v nadaljevanju. Intervjuji so sledili strukturiranemu protokolu, ki je bil razdeljen v štiri tematske sklope: (1) organizacija nabavne funkcije in procesi, (2) stopnja in oblike digitalizacije, (3) trajnostni vidiki in usklajenost z zakonodajo, (4) zaznani izzivi in prihodnji trendi. Vprašanja so bila vnaprej pripravljena, da bi zagotovili primerljivost odgovorov, hkrati pa je bila ohranjena možnost poglobitve pri temah, kjer so sogovorniki izkazali večjo specifično izkušnjo. Intervjuji so bili opravljeni v obdobju maj-junij 2025, v povprečnem trajanju 50 minut, in so bili snemani z dovoljenjem sodelujočih, nato transkribirani in analizirani z metodo tematske analize.

Metodološka omejitev prejšnje raziskave – odsotnost primarnega zbiranja podatkov – je bila s tem delno odpravljena. Triangulacija je bila izvedena tako, da so bili rezultati intervjujev primerjani z ugotovitvami sekundarnih virov, kar je omogočilo preverjanje skladnosti zaznav ter identifikacijo morebitnih odstopanj med globalnimi trendi in slovensko prakso.

Analiza intervjujev je pokazala, da obstajajo izrazite razlike v zrelosti nabavne funkcije med obravnavanimi organizacijami, predvsem glede digitalizacije, strateškega pristopa in vpeljevanja trajnostnih meril.

V javnem naročanju je sogovornik izpostavil, da je glavni premik v zadnjih letih povezan z uvedbo elektronskih platform za oddajo in pregled ponudb (npr. e-JN), kar je povečalo transparentnost in sledljivost procesov. Kljub temu so kot izziv izpostavljeni dolgi postopki, administrativna togost ter omejitve pri vključevanju inovativnih in trajnostnih kriterijev zaradi strogih zakonskih določb.

Podjetnik v proizvodnji je poročal o postopnem uvajanju sistemov ERP in specializiranih nabavnih modulov, ki omogočajo boljše sledenje zalogam in optimizacijo naročil. Digitalizacija se je izkazala kot ključna pri zmanjšanju stroškov in povečanju operativne učinkovitosti, vendar je bil poudarjen problem pomanjkanja kadrov z ustreznimi digitalnimi kompetencami. Pri podjetniku v storitveni dejavnosti je bilo zaznano, da je digitalizacija manj tehnološko kompleksna, saj se nabava pogosto nanaša na zunanje storitve, programsko opremo in podizvajalce. Glavni izziv tu ostaja ocenjevanje kakovosti dobaviteljev in zagotavljanje dolgoročnega partnerstva. Trajnostni vidiki se uvajajo zlasti v obliki preverjanja skladnosti z okoljskimi standardi in družbeno odgovornostjo.

Nabavnik v veliki organizaciji je izpostavil, da strateška vloga nabave v njihovem okolju presega zgolj operativno izvajanje naročil. Nabava je vključena v zgodnje faze projektnega načrtovanja, sodeluje pri inovacijskih pobudah in izvaja analize trga z uporabo umetne inteligence za napovedovanje cen ter dobavnih tveganj. Glavna težava, ki so jo zaznali, je visoka odvisnost od omejenega števila ključnih dobaviteljev in s tem povezana ranljivost dobavne verige.

Nabavnik v velikem podjetju z mednarodnim poslovanjem je poudaril pomembnost globalnih nabavnih strategij in sodelovanja z dobavitelji v Aziji ter EU. Digitalizacija poteka v obliki integriranih platform, ki združujejo naročanje, pogodbeno upravljanje in spremljanje trajnostnih kazalnikov. Kot izziv je bil naveden usklajen prehod na standarde CSRD in CSDDD, ki zahtevajo natančno poročanje o vplivih v celotni verigi vrednosti.

Primerjava odgovorov kaže, da je digitalizacija v slovenskem nabavnem okolju napredovala, vendar je stopnja implementacije močno odvisna od velikosti in narave organizacije. Trajnost je prepoznana kot nujen element prihodnje konkurenčnosti, vendar so pristopi še vedno razdrobljeni. Strateška vloga nabave je najmočnejša v velikih organizacijah, kjer je funkcija integrirana v celotno poslovno strategijo, medtem ko v manjših podjetjih in javnem sektorju pogosto ostaja predvsem operativne narave.

Izvedli smo tudi analizo odgovorov glede na proučevane dimenzije. V javni upravi sogovornik poroča o formaliziranih postopkih, ki so močno regulirani z ZJN-3 in omejeni z administrativnimi pravili. Priložnosti za inovativne in trajnostne rešitve obstajajo, vendar jih pogosto omejuje razlaga zakonodaje in časovna omejitev razpisnih postopkov.
V proizvodnem podjetju nabava deluje kot operativno-strateška funkcija, ki je neposredno povezana z optimizacijo zalog, obvladovanjem dobavnih tveganj in stalnim iskanjem konkurenčnih dobaviteljev na tujih trgih.

V storitvenem podjetju ima nabava manjši obseg, a velik pomen pri oceni kakovosti in zanesljivosti zunanjih partnerjev. V velikih organizacijah in podjetjih je nabava integrirana v strateško načrtovanje, sodeluje pri razvoju novih produktov in izvaja analize trga za predvidevanje sprememb v cenah ter dobavnih razmerah. Vsi intervjuvanci so potrdili, da digitalizacija nabave napreduje, vendar neenakomerno. V javnem sektorju je osrednji premik povezan z uvedbo elektronskih platform (npr. e-JN), medtem ko podjetja uporabljajo ERP-sisteme in specializirane nabavne module. Sogovorniki iz večjih podjetij poročajo o začetnih pilotnih projektih uporabe generativne umetne inteligence za analizo pogodbenih klavzul, pripravo RFP dokumentacije in pregled skladnosti porabe. Glavna ovira, ki jo omenjajo MSP-ji, je nepripravljenost podatkov, kar se ujema z ugotovitvami Gartnerja (2025). Standard eSLOG se prepoznava kot ključni element za strukturiranje podatkov in kasnejšo uporabo naprednih AI-orodij. Na področju trajnosti so razlike med sektorji izrazite. Večja podjetja in javni sektor že vključujejo okoljske in socialne kazalnike v razpisne dokumentacije in pogodbe, pri čemer se opirajo na zahteve CSRD in CSDDD.
MSP-ji sicer prepoznavajo pomen trajnostnih praks, a jih pogosto uvajajo le tam, kjer je to pogoj za sodelovanje z večjimi naročniki ali vstop na tuje trge. V javnem naročanju sogovornik opaža trend postopnega širjenja zelenega javnega naročanja, vendar tudi izziv, kako obdržati dovolj široko konkurenco in zagotoviti udeležbo manjših ponudnikov.

Med ključnimi izzivi so intervjuvanci izpostavili visoke stroške uvedbe naprednih AI-rešitev, zlasti za MSP-je, ter pomanjkanje kadrovskih kompetenc za uporabo analitičnih orodij in interpretacijo rezultatov. Integracija novih rešitev v obstoječe ERP in nabavne sisteme brez motenj poslovanja ostaja zahteven proces. Pomembna ovira so tudi vprašanja varovanja podatkov in kibernetske varnosti, predvsem pri uporabi oblačnih storitev in sodelovanju z mednarodnimi ponudniki AI-platform. Prihodnje trende sogovorniki povezujejo z večjo uporabo prediktivne in preskriptivne analitike, širšo implementacijo trajnostnih meril v nabavo ter globljo integracijo nabavne funkcije v strateško načrtovanje organizacij.

Skozi raziskavo smo prišli do ključnih ugotovitev. Prva je ta, da digitalizacija ostaja najhitreje napredujoče področje v nabavni funkciji, saj organizacije vse intenzivneje uvajajo elektronske platforme, integrirane ERP-sisteme in specializirane nabavne module. Vendar se pri uvajanju naprednih rešitev, zlasti umetne inteligence, izkazuje, da so koristi omejene zaradi razpršenih, nepopolnih in pogosto nekvalitetnih podatkovnih virov. Največjo prednost imajo organizacije, ki so že vzpostavile standardizirane vire podatkov – v slovenskem kontekstu to pomeni predvsem uporabo formata eSLOG – ter razvile centralizirano podatkovno plast, ki omogoča konsistentno zbiranje, obdelavo in analizo podatkov (Gartner, 2025; eSLOG, 2020). Druga ključna ugotovitev je, da trajnostna regulativa, zlasti zahteve CSRD in CSDDD, pomembno pospešuje zrelost nabavne funkcije, saj podjetja postopoma uvajajo okoljske in socialne kazalnike v postopke izbire dobaviteljev, pogodbeno upravljanje in spremljanje tveganj. Hkrati pa ti predpisi povečujejo upravne in poročevalske obremenitve, kar lahko predstavlja izziv, zlasti za mala in srednje velika podjetja. Organizacije, ki so uvedle pragmatičen, na tveganjih temelječ pristop, poročajo o večji preglednosti procesov, bolj strukturiranem upravljanju dobaviteljev ter izboljšani sposobnosti prepoznavanja in obvladovanja tveganj (EU, 2024/1760; Evropska komisija, CSRD). Tretja ugotovitev se nanaša na javna naročila, kjer še vedno obstaja prostor za izboljšanje konkurenčnosti in spodbujanje večponudništva. To je ključno za doseganje največje možne vrednosti za porabljena javna sredstva in za preprečevanje prevelike odvisnosti od omejenega števila dobaviteljev. OECD (2025) opozarja, da so pri tem pomembni pregledni postopki, učinkovita uporaba odprtih razpisov in metodologij, ki omogočajo vključevanje tako trajnostnih meril kot cenovne konkurenčnosti. Četrta ugotovitev izpostavlja, da trenutne makroekonomske razmere, skupaj z dinamičnimi spremembami v trgovinskih tokovih, ustvarjajo potrebo po večji odpornosti (resilienci) in razvoju scenarijskega načrtovanja. Slovenska podjetja, zlasti tista z visoko stopnjo izvozne odvisnosti, so se v zadnjih letih soočila z motnjami v dobavnih verigah, volatilnostjo cen energentov in surovin ter geopolitičnimi negotovostmi. Organizacije, ki razvijajo več scenarijev prihodnjega razvoja in ustrezne odzivne strategije, poročajo o večji agilnosti in hitrejši sposobnosti prilagajanja na spremembe v poslovnem okolju (OECD, 2024; UMAR, 2025; SURS, 2025).

ZAKLJUČEK

Rezultati raziskave kažejo, da se slovenska nabava nahaja v točki prelomne strateške preobrazbe, pri čemer kombinacija digitalizacije, trajnostnih zahtev in makroekonomskih pritiskov oblikuje novo poslovno realnost. Primerjava z obstoječimi mednarodnimi raziskavami, kot so poročila McKinsey, Gartner in OECD, potrjuje, da so ključni dejavniki sprememb podobni tistim v razvitih gospodarstvih, vendar se v Sloveniji njihov učinek pogosto razlikuje zaradi manjšega trga, omejenih virov in razpršenosti podatkovnih sistemov. Podobno kot v prejšnjih raziskavah, tudi naši rezultati potrjujejo, da digitalizacija hitro napreduje, vendar njen polni potencial omejuje nepripravljenost in neenotnost podatkovnih virov. Regulativa, zlasti CSRD in CSDDD, je v skladu z ugotovitvami evropskih študij pomemben katalizator sprememb, a hkrati prinaša večje administrativne zahteve, kar je v praksi zaznati predvsem pri manjših podjetjih.

Za stroko ti izsledki pomenijo jasno usmeritev k razvoju centraliziranih podatkovnih modelov, standardiziranih kazalnikov učinkovitosti in procesov dolžne skrbnosti, ki bodo omogočili učinkovito upravljanje dobavne verige ter skladnost z zakonodajo. Poročilo izpostavlja tudi potrebo po profesionalizaciji nabavnih vlog, kjer digitalne kompetence, poznavanje ESG-standardov in pravna pismenost postajajo nepogrešljivi elementi sodobne nabavne funkcije. V javnem sektorju se kot ena ključnih razvojnih priložnosti kaže krepitev konkurenčnosti postopkov in večponudništva, ob hkratnem razvoju metodologij za vrednotenje kakovosti in trajnostnih učinkov.

Članek bo zanimiv za širok krog bralcev – od strokovnjakov za nabavo v zasebnem in javnem sektorju, oblikovalcev politik in gospodarskih združenj, do raziskovalcev, ki se ukvarjajo z digitalno transformacijo, trajnostjo in upravljanjem tveganj v dobavnih verigah. Zaradi povezave teorije z empiričnimi vpogledi iz slovenskega okolja je uporaben tako za praktično delo kot za nadaljnje akademske razprave.

Omejitev raziskave je predvsem v njenem sekundarnem značaju in odsotnosti longitudinalnih primarnih metrik, ki bi omogočile merjenje sprememb v daljšem časovnem obdobju. Prav tako je obseg intervjuvancev, čeprav strokovno raznolik, premajhen za posploševanje na celotno populacijo podjetij. Za prihodnje raziskave bi bilo smiselno izvesti panelno analizo, ki bi vključevala velika podjetja in MSP iz različnih dejavnosti, z namenom spremljanja zrelosti nabave, ekonomskih učinkov, upravljanja tveganj in pripravljenosti na uporabo umetne inteligence skozi več let.

Na podlagi pridobljenih ugotovitev je priporočljivo, da podjetja vlagajo v podatkovno infrastrukturo in orodja, ki omogočajo konsistentno in kakovostno zbiranje podatkov, hkrati pa razvijajo notranje kompetence, potrebne za učinkovito rabo digitalnih in trajnostnih orodij. Javni sektor naj nadgradi metodologije vrednotenja, okrepi transparentnost in standardizacijo postopkov ter spodbuja interoperabilnost sistemov, medtem ko bi sistemske politike morale zagotavljati podporo MSP-jem pri digitalizaciji nabave in oblikovati nacionalne smernice za etično in varno uporabo umetne inteligence. Le s takšnim usklajenim pristopom bo mogoče zagotoviti, da bo slovenska nabava, tako v zasebnem kot javnem sektorju, izkoristila priložnosti novega strateškega obdobja ter povečala svojo odpornost, učinkovitost in trajnostno naravnanost.

 

LITERATURA

Deloitte. (2025). 2025 Global Chief Procurement Officer Survey. https://www.deloitte.com/us/en/services/consulting/articles/2025-global-chief-procurement-officer-survey.html. [12.7.2025]

eSLOG/Epos. (2020). eSLOG 2.0 – Inštrukcija in priporočila. https://www.epos.si/assets/docs/eSLOG-2.0-INSTR-sept-2020-SL.pdf. [12.7.2025]

EUR‑Lex. (2024, July 5). Directive (EU) 2024/1760 on corporate sustainability due diligence. https://eur-lex.europa.eu/eli/dir/2024/1760/oj/eng. [8.7.2025]

Evropska komisija. (n.d.). Implementing and delegated acts – Corporate Sustainability Reporting Directive (CSRD). https://finance.ec.europa.eu/regulation-and-supervision/financial-services-legislation/implementing-and-delegated-acts/corporate-sustainability-reporting-directive_en. [13.8.2025]

Evropska komisija. (2022). Corporate Sustainability Reporting Directive (CSRD). https://ec.europa.eu/info/business-economy-euro/company-reporting-and-auditing/company-reporting/corporate-sustainability-reporting_en. [12.7.2025]

Evropska komisija. (2024). Corporate sustainability due diligence. https://commission.europa.eu/business-economy-euro/doing-business-eu/sustainability-due-diligence-responsible-business/corporate-sustainability-due-diligence_en. [13.8.2025]

EU. (2024). Directive (EU) 2024/1760 on Corporate Sustainability Due Diligence. https://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?uri=CELEX%3A32024L1760. [25.7.2025]

Gartner. (2025). Procurement Trends and Priorities. https://www.gartner.com/en/procurement-supply-chain. [14.7.2025]

McKinsey & Company. (2024–2025). The future of procurement in the digital era. https://www.mckinsey.com/business-functions/operations/our-insights. [22.7.2025]

McKinsey & Company. (2024). Making the leap with generative AI in procurement. https://www.mckinsey.com/capabilities/operations/our-insights/operations-blog/making-the-leap-with-generative-ai-in-procurement. [12.8.2025]

McKinsey & Company. (2024). Procurement 2024: The next ten CPO actions to meet today’s toughest challenges. https://www.mckinsey.com/capabilities/operations/our-insights/operations-blog/procurement-2024-the-next-ten-cpo-actions-to-meet-todays-toughest-challenges. [12.7.2025]

McKinsey & Company. (2025). Mitigating procurement value leakage with generative AI. https://www.mckinsey.com/capabilities/operations/our-insights/mitigating-procurement-value-leakage-with-generative-ai. [12.8.2025]

McKinsey & Company. (2024). Revolutionizing procurement: Leveraging data and AI for strategic advantage. https://www.mckinsey.com/capabilities/operations/our-insights/revolutionizing-procurement-leveraging-data-and-ai-for-strategic-advantage. [23.7.2025]

OECD. (2024). Government at a Glance. https://www.oecd.org/gov/government-at-a-glance. [12.7.2025]

OECD. (2024). OECD Economic Surveys: Slovenia 2024. https://www.oecd.org/en/publications/oecd-economic-surveys-slovenia-2024_bc4a107b-en.html. [14.8.2025]

OECD. (2025). Maximising the benefits of effective competition in public procurement in Slovenia. https://www.oecd.org/en/publications/maximising-the-benefits-of-effective-competition-in-public-procurement-in-slovenia_c1e5d31f-en.html. [12.7.2025]

OECD. (2025). Public Procurement in Slovenia. https://www.oecd.org/governance/public-procurement. [23.7.2025]

PISRS. (2025). Zakon o javnem naročanju (ZJN-3). https://www.pisrs.si/Pis.web/pregledPredpisa?id=ZAKO7171. [12.7.2025]

SURS. (2025). Izvoz in uvoz blaga, podrobni podatki, januar–december 2024. https://www.stat.si/StatWeb/news/Index/13682. [18.7.2025]

SURS. (2025). Zunanja trgovina 2024. https://www.stat.si/. [25.7.2025]

UMAR. (2025). Kakovost življenja v Sloveniji – Poročilo o razvoju 2025. https://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/razvoj_slovenije/2025/slovenski/POR_2025.pdf. [08.08.2025]

UMAR. (2025). Poročilo o razvoju 2025. https://www.umar.gov.si/. [12.8.2025]

Uradni list RS. (2016). Zakon o javnem naročanju (ZJN‑3). https://www.uradni-list.si/Data/File/Produkt/2016_ZJN3_vsebina.pdf. [14.7.2025]

POVZETEK         

Dostava z droni, kot ena izmed inovativnih rešitev v logistiki, ponuja potencial za hitrejšo, okolju prijaznejšo in stroškovno učinkovitejšo dostavo, zlasti na zahtevnejših terenih in v urbanih območjih. Kljub tehničnim zmožnostim in uspešnim preizkusnim izvedbam ostaja pripravljenost uporabnikov za uporabo storitve odvisna od njihove osebne izkušnje in zaznave ključnih dejavnikov, kot so zanesljivost, varnost, priročnost in stopnja zaupanja v tehnologijo. Namen raziskave je bil ugotoviti, kako uporabniki zaznavajo in vrednotijo dostavo z droni v primerjavi s klasično dostavo preko kurirja in katere dejavnike postavljajo v ospredje pri izbiri načina dostave. V raziskavo smo vključili tudi prepoznavanje najpogostejših pomislekov, pričakovanj in stopnje pripravljenosti uporabnikov na uvajanje nove tehnologije, nato pa ugotovitve primerjali z mednarodnimi študijami iz okolij, kjer je dronska dostava že vzpostavljena. Na podlagi teh analiz dobimo jasen vpogled v to, kaj uporabniki najbolj cenijo in kakšne načine dostave si želijo, hkrati pa se odpirajo priložnosti za razvoj kombiniranih modelov, ki bi združevali prednosti avtonomnih dronov in klasičnih kurirjev.

 

Ključne besede: dronska dostava, logistika, uporabniška izkušnja, hibridni dostavni modeli, kurirske storitve

 

ABSTRACT

Drone delivery, as one of the innovative solutions in logistics, offers potential for faster, more environmentally friendly, and cost-effective transportation of goods, particularly in challenging terrains and urban areas. Despite technical capabilities and successful trial implementations, user willingness to adopt the service largely depends on personal experience and perceptions of key factors such as reliability, safety, convenience, and trust in technology. This study aimed to determine how users perceive and evaluate drone delivery in comparison with traditional courier services, as well as to identify the primary factors influencing their choice of delivery method. The research also examined common concerns, expectations, and readiness to embrace new technology, comparing findings with international studies from regions where drone delivery is already established. The results provide insights into what users value most and what types of delivery they prefer, while also identifying opportunities for hybrid models that combine the advantages of autonomous drones and traditional couriers.

Key words: drone delivery, logistics, user experience, hybrid delivery models, courier services

 

UVOD IN IZHODIŠČA

Dron je brezpilotno zračno plovilo, ki ga lahko upravlja človek na daljavo ali pa leti povsem samostojno s pomočjo vgrajenih senzorjev, GPS-a in programske opreme. Najpogosteje ima več rotorjev (kvadrokopter, heksakopter), kar mu omogoča stabilen vzlet in lebdenje na mestu. Opremljen je z baterijo kot virom energije, krmilno enoto, motorji in komunikacijskim sistemom, ki omogoča prenos podatkov in vodenje. Sprva so pridobili pomembno vlogo predvsem v vojaški panogi. V zadnjih desetletjih so razširili svoj pomen za komercialne in družbene namene od uporabe pri digitalnem zajemanju zemljevidov, nadzoru in fotografiji, do napredne logistične rešitve za dostavo paketov.

Ključni preboj na področju dronske logistike je prinesel projekt Amazon Prime Air, predstavljen leta 2013, ki je ambiciozno napovedal dostavo paketov v manj kot 30 minutah. Čeprav se je tehnologija sprva srečevala z izzivi na področju zakonodaje in visokih stroškov, danes številni globalni ponudniki, kot so Zipline, Wing ali UPS Flight Forward, preizkušajo nove načine uporabe v logistiki. Zipline je na primer do leta 2025 uspešno izvedel več kot 1,4 milijona dostav in preletel 100 milijonov avtonomnih milj brez varnostnih incidentov, kar dokazuje zanesljivo delovanje dronov v realnih logističnih omrežjih.

Tržni potencial dronske dostave je izjemen. Po oceni PwC naj bi vrednost dobrin, dostavljenih s pomočjo dronov, narasla z 251 milijonov USD v letu 2024 na kar 65,2 milijarde USD do leta 2034 (rast 74 % letno). To narekuje nujnost, da logistična industrija poleg tehničnih zmožnosti razume tudi družbene dejavnike, ki vplivajo na sprejemanje storitve. Za dolgoročen uspeh dostave z droni namreč ni dovolj zgolj tehnološka dovršenost, temveč je ključno, kako jo doživijo uporabniki.

Uporabniška izkušnja zajema različne poglede uporabnikov na dostavo: hitrost, zanesljivost, tišina, transparentnost procesa, preciznost dostave, občutek varnosti in možnost komunikacije z operaterjem. Temeljne teorije, kot je model sprejemanja tehnologije (Technology Acceptance Model – TAM), celo poudarjajo, da uporabnik najprej ovrednoti, kako koristna in enostavna se mu zdi nova tehnologija, šele nato ali jo sploh sprejme.

 

V luči takšnega teoretičnega ozadja je smiselno raziskovati, kako uporabniki oba načina dostave (dronski in klasični) primerjajo med seboj. Ključno vprašanje, sproženo z raziskavo, je: Kateri dejavniki so za uporabnika odločilni pri izbiri (hitrost, zanesljivost, varnost, zaupanje, prilagodljivost)? Tovrstni vpogled je bistven za načrtovanje logističnih modelov, ki bodo funkcionalni tako z vidika infrastrukture kot tudi zaupanja končnih uporabnikov.

 

TEHNOLOŠKI IN RAZVOJNI VIDIKI DRONOV

Brezpilotna zračna plovila (UAV) ali droni predstavljajo tehnološki napredek v logistiki, saj omogočajo hitro, okolju prijazno in stroškovno učinkovito dostavo na zahtevnih terenih in urbanih območjih.

Zipline je vodilni ponudnik avtonomne dostave na svetu. Do marca 2025 je izvedel več kot 1,4 milijona dostav in preletel več kot 100 milijonov milj brez varnostnih incidentov. Njihov dron P2 ima navpični vzlet, nosilnost 3,6 kg in doseg do 16 km z uporabo vrvice za natančno spuščanje tovora, medtem ko model P1 omogoča izmet tovora s padalom in ima doseg do 193 km. Zipline sodeluje z Walmartom v Teksasu, medtem ko je v Ruandi omogočil hitro dostavo krvnih pripravkov v oddaljene bolnišnice, kjer so bili le-ti pogosto nedosegljivi pravočasno. Zaradi tega se je smrtnost žensk zaradi poporodne krvavitve zmanjšala za kar 51 %, saj so lahko zdravniki izvedli nujne transfuzije v ključnih minutah po porodu. (IEEE Spectrum, 2024; CNBC, 2025).

Amazon Prime Air je kljub začetku leta 2013 v polni komercialni uporabi šele od konca leta 2024. Njihov dron MK30 ima nosilnost 2,27 kg, dostavi paket v manj kot 60 minutah in vključuje napreden sistem za zaznavanje ovir. Leta 2025 so obnovili operacije v Arizoni in Teksasu (About Amazon, 2024; CNBC, 2025).

Wing (Alphabet) je izvedel več kot 400.000 dostav v ZDA, Avstraliji in Evropi. Dron doseže povprečno hitrost 65 mph in ima čas dostave v povprečju le 3 minute in 43 sekund (DroneLife, 2024).

Manna Aero iz Irske je opravila že več kot 200.000 dostav v urbanih središčih s povprečno dostavo v 3 minutah (Forbes, 2025).

 

PREDNOSTI DOSTAVE Z DRONI

Ena od največjih prednosti dronske dostave je hitrost. Ker droni niso omejeni s prometnimi zastoji, cestno infrastrukturo ali časom dneva, lahko pakete dostavijo bistveno hitreje kot klasična vozila. Podjetje Wing je v svojih študijah pokazalo, da povprečna dostava traja zgolj tri minute in 43 sekund, Zipline opravi dostavo v 10–30 minutah, Amazon pa v manj kot eni uri (Reuters, 2024; About Amazon, 2024; IEEE Spectrum, 2024). Raziskave so pokazale tudi, da kombinacija kurirjev in dronov omogoča skrajšanje časa dostave za približno 40 % (arXiv, 2019 – arXiv je mednarodni repozitorij znanstvenih člankov).

Druga pomembna prednost je ekološka učinkovitost. Po ugotovitvah raziskave, objavljene v reviji Journal of Cleaner Production (ScienceDirect, 2023), dronska dostava zmanjša emisije CO₂ za 24–94 % v primerjavi s klasičnimi dostavnimi vozili, pri čemer je razlika odvisna od teže paketa in lokalne energetske infrastrukture. Eksperimentalne meritve, izvedene na 187 letih majhnih quadcopterjev, so pokazale, da poraba energije na paket znaša približno 0,19 MJ, kar ustreza približno 41 gramom CO₂ – to je do 96 % manj kot pri klasičnih dostavnih vozilih (arXiv, 2023).

Učinek je močno odvisen od okolja in uporabe obnovljivih virov. Primerjava Kalifornije, kjer ima električno omrežje velik delež zelene energije, z Missourijem, kjer prevladujejo fosilna goriva, je pokazala, da so emisije pri dronski dostavi v Kaliforniji do 53 % manjše kot pri cestnem transportu, v Missouriju pa je bila razlika le 23 % (Wired, 2023). To pomeni, da so okoljske koristi dronske dostave večje v državah ali regijah, kjer je električna energija pridobljena iz obnovljivih virov. Droni imajo še dodatno prednost pri dostopnosti. Primer Zipline iz Ruande je pokazal, da se je s pomočjo njihovega sistema čas dostave krvi v oddaljene bolnišnice skrajšal za 61 %, zavrženost krvi pa se je zmanjšala za 67 % (Reach Alliance, 2023). To jasno potrjuje, da lahko imajo droni izjemen vpliv na področju zdravstva in nujnih oskrb.

Poleg hitrosti, ekologije in dostopnosti imajo droni tudi simbolno vrednost. Uporaba takšne tehnologije krepi tehnološki ugled podjetij, kot so Amazon, Wing in Zipline, saj jih uporabniki zaznavajo kot inovativne in napredne. To pomeni, da droni niso le logistično orodje, ampak tudi sredstvo za izboljšanje podobe podjetja v javnosti.

 

Kljub številnim prednostim obstajajo tudi izzivi, ki omejujejo širšo uporabo dronov. Največja med njimi sta nosilnost in doseg. Večina dronov lahko prevaža le med 1 in 3 kilogrami tovora, Amazonov MK30 ima nosilnost 2,27 kg, Zipline P2 pa 3,6 kg (About Amazon, 2024; IEEE Spectrum, 2024). Doseg dronov je prav tako omejen – model Zipline P2 doseže 16 kilometrov, P1 pa sicer več, do 193 kilometrov, a še vedno bistveno manj kot klasična dostavna vozila.

Drugi pomembni izziv so baterije. Čeprav se baterijska tehnologija hitro razvija, so omejena kapaciteta, čas polnjenja in vpliv vremenskih pogojev še vedno velika ovira. Študija, objavljena v Multidisciplinary Digital Publishing Institute (MDPI, 2024), je pokazala, da veter močno poveča porabo energije dronov, kar zmanjšuje njihovo učinkovitost v primerjavi s klasičnimi dostavnimi vozili. Podobne ugotovitve so objavljene tudi v raziskavi (arXiv, 2022), kjer so avtorji pokazali, da se ob letenju po cestni infrastrukturi namesto po direktni poti potreba po energiji poveča za 72 %, velikost flote za 22 % in število zamenjav baterij celo za 200 %.

Poleg tehničnih omejitev obstajajo tudi regulativne. V številnih državah še vedno velja omejitev, da droni ne smejo leteti zunaj vidnega polja upravljavca brez posebnih dovoljenj. To pomeni, da je njihova uporaba v komercialne namene omejena in je potrebna prilagoditev zakonodaje, kar zavira hitrejšo širitev (Politico, 2025). Vremenski pogoji, kot so sneg, dež ali močan veter, pa dodatno vplivajo na stabilnost in varnost letov, zato je zanesljivost dostave v slabih vremenskih razmerah vprašljiva (Flying Magazine, 2024).

 

KLASIČNA ALI TRADICIONALNA DOSTAVA

Klasična dostava, predvsem v zaključni fazi prenosa blaga do končnega uporabnika, ostaja ključen del sodobnih logističnih verig. Gre za tako imenovani »last mile«, kjer se izdelek prenese iz distribucijskega centra ali skladišča neposredno do kupca. Prav ta faza je logistično najzahtevnejša, saj pomeni stik podjetja s končno stranko in hkrati najvišje stroške. Po raziskavah lahko predstavlja celo do 53 % vseh stroškov dostave (Gevaers et al., 2011).

Med glavnimi izzivi tradicionalne dostave so predvsem prometni zastoji in neprilagojena infrastruktura v mestnih središčih, kar povzroča zamude in večjo porabo goriva. Poleg tega so nekatera območja za vozila težko dostopna – denimo stare mestne četrti z ozkimi ulicami, otoki ali predeli brez cestne povezave. Pomemben dejavnik so tudi visoka pričakovanja potrošnikov glede hitrosti, sledljivosti in fleksibilnosti dostave (PwC, 2024).

Okoljski vpliv tradicionalne dostave je vse bolj pereč. Velik delež dostav se izvaja z dizelskimi vozili, ki so pomemben vir emisij CO₂ in onesnaženja zraka v urbanih območjih. Raziskave opozarjajo, da prav »last mile« segment močno prispeva k ogljičnemu odtisu celotne dobavne verige (ScienceDirect, 2023). Zaradi tega je zmanjševanje vplivov klasične dostave eno ključnih vprašanj v luči podnebnih ciljev in zaostrovanja okoljskih predpisov.

Prednosti tradicionalne dostave so predvsem v nosilnosti in prilagodljivosti. Dostavna vozila lahko prevažajo večje količine blaga hkrati, kar je za dronske sisteme z omejeno nosilnostjo (1–3 kg) trenutno nedosegljivo. Poleg tega lahko kurirji fizično dostavijo paket neposredno v stanovanje, pisarno ali celo nudijo dodatne storitve, kot so pobiranje vračil in osebna komunikacija s stranko. Prav osebni stik pogosto prispeva k večjemu občutku zaupanja in zadovoljstva kupcev (SmartRoutes, 2024).

Kot odgovor na izzive podjetja uvajajo številne inovacije. Med njimi so optimizacija poti z uporabo umetne inteligence in podatkov v realnem času (SmartRoutes, 2024), širša uporaba ekoloških dostavnih vozil, kot so električni kombiji, električna kolesa in tricikli (eLogii, 2024), ter postavitev manjših skladišč in paketomatov bližje kupcem, kar skrajša razdaljo do končnega uporabnika (TechCrunch, 2024).

Čeprav tradicionalna dostava ostaja nepogrešljiva, se jasno kaže potreba po večji učinkovitosti, trajnosti in postopni integraciji z novimi tehnologijami, kot so droni. Kombinacija klasičnih dostavnih vozil in avtonomnih sistemov bi lahko v prihodnje oblikovala bolj prilagodljive in trajnostne logistične rešitve.

 

UPORABNIŠKA IZKUŠNJA: PRISTOP Z VIDIKA POSLOVNE VREDNOSTI

Uporabniška izkušnja pri dostavi z droni ni le tehnično vprašanje, temveč strateški dejavnik poslovnega uspeha. Podjetja, ki vlagajo v razumevanje pričakovanj uporabnikov, lahko ustvarijo večjo lojalnost, povečajo tržni delež in izboljšajo ugled blagovne znamke. V logistiki, kjer konkurenca temelji na hitrosti in zanesljivosti, je kakovost izkušnje pogosto odločilna.

Ključni dejavniki uporabniške izkušnje so:

Hitrost: Čas dostave je za večino uporabnikov primarni kriterij zadovoljstva. Droni lahko v tem pogledu močno presegajo klasično dostavo – na primer dostave v nekaj minutah namesto urah. Vendar uporabniki ne ocenjujejo samo hitrosti, temveč tudi zanesljivost in kakovost storitve. Prehitra dostava, ki je ne morejo prevzeti, lahko povzroči enako nezadovoljstvo kot zamuda.

Zanesljivost: Uporabniki pričakujejo, da bo naročilo dostavljeno točno ob dogovorjenem času, na pravilni lokaciji in brez poškodb. Droni morajo dokazati, da lahko dosegajo enako ali višjo stopnjo zanesljivosti kot klasični dostavljavci, kar zahteva napredne navigacijske sisteme.

Varnost: Gre za dvojni vidik: varnost ljudi in varnost pošiljk. Pri dronih je pomembno zmanjšanje tveganja nesreč, zaščita pred krajo ali poškodbo tovora ter preglednost postopkov, ki uporabnikom omogoča jasno razumevanje, kako so njihovi podatki in naročila zaščiteni.

Dron ponuja občutek inovativnosti in tehnološke naprednosti. Pritegne pozornost in ustvarja »wow efekt«, ki lahko poveča prepoznavnost podjetja. Omogoča diskretno in hitro dostavo brez dolgotrajnih interakcij, kar cenijo uporabniki, ki želijo minimalen stik. Poleg tega lahko dostavi tudi na območja, ki so težko dostopna za vozila, na primer na gorska območja, otoke ali kraje z omejenim cestnim dostopom. Ker droni niso odvisni od prometnih razmer, so dostavni časi bolj predvidljivi, zlasti v urbanih območjih z gnečo. Paket lahko spustijo neposredno na dvorišče, balkon ali v posebno dostavno škatlo, kar povečuje priročnost za prejemnika.

Človeški kurir omogoča prilagodljivost v nepredvidljivih situacijah (npr. če uporabnik ni doma). Ponuja osebni stik, ki lahko okrepi zaupanje, še posebej pri starejših in tehnološko manj veščih uporabnikih. Lahko posreduje dodatne informacije, sprejme povratne pakete ali reši posebne zahteve. Kurir lahko dostavi tudi večje in težje pošiljke, ki presegajo nosilnost dronov, ter fizično pomaga pri prenosu do vrat ali v stanovanje. Poleg tega omogoča sprotno komunikacijo in prilagoditev dostave glede na trenutne okoliščine (npr. preusmeritev paketa k sosedu).

Raziskave kažejo, da mnogi uporabniki v uvodni fazi dronske dostave izkazujejo določeno mero skepticizma, predvsem zaradi vprašanj varnosti, točnosti in hrupa. Pojavljajo se tudi pomisleki glede zasebnosti in vpliva na okolje, če bi bilo v zraku večje število dronov hkrati. Sčasoma se ta zadržanost zmanjšuje, ko storitev dokaže svojo zanesljivost in varnost, kar potrjujejo pilotni projekti podjetij, kot so Zipline, Wing in Amazon Prime Air.

Kljub tehnološkemu napredku ostaja človeški element pomemben del izkušnje. Človeški stik lahko prinese občutek empatije, prilagodljivosti in osebne skrbi, kar dron trenutno ne more v celoti nadomestiti. Pri nujnih medicinskih dostavah uporabniki cenijo hitro odzivnost drona, vendar pri dostavi osebnih ali dragocenih predmetov še vedno dajejo prednost osebi.

Kakovost dostave ni določena zgolj s hitrostjo, temveč zajema celoten proces od trenutka oddaje naročila do prejema paketa. Naročniki ocenjujemo izkušnjo na podlagi več dejavnikov, med katerimi so ključni:

Varnost vsebine paketa: pričakujemo, da paket prispe v brezhibnem stanju, ustrezno zaščiten pred poškodbami, vremenskimi vplivi in možnostjo kraje. Kot navaja poročilo SmartRoutes, mora biti paket dostavljen na varno lokacijo in zaščiten pred zunanjimi vplivi, saj je fizična varnost izdelka ena izmed osnovnih meril uspešne dostave (SmartRoutes, 2024).

Točnost in lokacija: – natančnost dostave je ključna za zadovoljstvo uporabnikov. Skladnost z dogovorjenim časom in lokacijo zmanjšuje nevšečnosti ter povečuje učinkovitost. Po podatkih SmartRoutes so ozki časovni okviri in zanesljivo upoštevanje urnikov eden od temeljev pozitivne uporabniške izkušnje. Logistična industrija uspešnost meri tudi s kazalnikom OTIF (On-Time In-Full), ki prikazuje delež dostav, opravljenih pravočasno in v celoti.

Komunikacija in sledljivost: uporabniki danes pričakujemo popolno preglednost nad statusom naročila. Možnost sledenja v realnem času, sprotna obvestila o predvidenem času dostave in možnost spremembe lokacije ali termina dostave bistveno povečajo občutek nadzora in varnosti. Kot navaja DispatchTrack, transparentnost in proaktivna komunikacija zmanjšujeta negotovost ter krepita zaupanje v dostavno storitev (DispatchTrack, 2024).

Ekološki vidik: vedno več naročnikov ceni okolju prijazne prakse dostave. To vključuje zmanjševanje ogljičnega odtisa z uporabo električnih vozil, optimizacijo poti in trajnostno embalažo. Raziskava eLogii poudarja, da so kupci vse bolj pripravljeni izbrati ponudnika, ki vključuje trajnostne prakse, čeprav ostajata cena in hitrost še vedno pomembna dejavnika (eLogii, 2024).

Podpora uporabnikom: kakovost dostave se ne konča ob predaji paketa. Pomembna je tudi hitra, prijazna in učinkovita pomoč pri reševanju reklamacij, napačnih dobav ali dodatnih vprašanj. SmartRoutes opozarja, da so potrošniki pogosto pripravljeni plačati več za storitev, ki zagotavlja zanesljivo podporo in reševanje težav brez zapletov (SmartRoutes, 2024).

Kot naročniki najbolj cenimo, da paket prispe nepoškodovan, pravočasno, na dogovorjeno lokacijo, da imamo možnost sprotnega sledenja in sprememb, da je dostava izvedena na okolju prijazen način ter da imamo dostop do učinkovite uporabniške podpore. Le celostno izpolnjevanje vseh teh kriterijev zagotavlja visoko kakovost dostavne storitve in dolgoročno lojalnost kupcev.

 

RAZISKAVA MNENJA O DOSTAVI Z DRONI

Tehnologija dronske dostave se razvija kot ena od rešitev za hitrejšo, okolju prijaznejšo in stroškovno učinkovitejšo dostavo blaga, zlasti na zahtevnejših terenih in v urbanih območjih. Medtem ko pilotni projekti podjetij, kot so Zipline, Wing in Amazon Prime Air, že dokazujejo tehnično izvedljivost, je za dolgoročen uspeh ključno, kako bodo uporabniki sprejeli to obliko dostave. Teoretična izhodišča kažejo, da končni uspeh ne bo odvisen le od tehničnih lastnosti dronov, temveč tudi od dejavnikov, ki oblikujejo uporabniško izkušnjo, kot so zanesljivost, varnost, priročnost in zaupanje.

Raziskava, v kateri je sodelovalo 122 oseb, je pokazala, da ima velika večina anketirancev (97 %) že izkušnjo s klasično dostavo preko kurirja, le redki (3 %) so odgovorili, da paketa še niso prejeli na ta način. To potrjuje, da je osebna dostava globoko uveljavljena in jo uporabniki dojemajo kot standardno obliko prenosa blaga. Kljub temu se kaže precejšnja odprtost do novih oblik dostave. Kar 67 % vprašanih bi bilo pripravljenih sprejeti paket preko avtonomnega drona, 12 % bi to možnost zavrnilo, medtem ko 21 % ostaja neodločenih. To pomeni, da obstaja realna podlaga za uvajanje dronov v logistiko, hkrati pa bo potrebno več komunikacije in preizkusnih projektov za zmanjšanje dvomov. Vprašanje varnosti dronske dostave je bilo ocenjeno z zmernim optimizmom. Povprečna ocena zaupanja je znašala 3,5 na lestvici od 1 do 5, pri čemer je največji delež (39 %) dronsko dostavo označil kot »dokaj varno«. Na drugi strani so bili izraženi tudi pomisleki: 58 % vprašanih skrbi možnost poškodbe paketa, 61 % jih je izpostavilo vpliv na varnost okolice (npr. nevarnost padca drona) in 33 % problem napačne lokacije dostave. Pomanjkanje osebnega stika je kot težavo navedlo 9 % anketirancev, medtem ko 15 % sodelujočih meni, da jih pri dronski dostavi ne bi motilo prav nič. Ko smo udeležencem predstavili hipotetični scenarij, v katerem bi bila cena in hitrost dostave enaki, se je 42 % odločilo za klasično dostavo s kurirjem, 12 % za dron, medtem ko je skoraj polovici (45 %) način dostave ostal nebistven. To kaže, da cena in hitrost ostajata ključna dejavnika, vendar bo na dolgi rok o izbiri uporabnikov odločala predvsem kakovost izkušnje. Pri zaupanju v pravočasnost in natančnost dostave še vedno prevladuje zaupanje v ljudi. 30 % vprašanih je več zaupanja namenilo kurirjem, 17 % avtonomnim dronom, 38 % pa obema enako. Le manjšina (15 %) ne zaupa nobenemu načinu dostave. To potrjuje, da imajo ljudje večjo gotovost ob osebnem stiku, a hkrati priznavajo, da bi droni lahko dosegli enakovredno raven natančnosti. Pomembno je tudi pričakovanje glede prihodnosti: kar 71 % vprašanih meni, da bo dostava z droni postala realnost v naslednjih desetih letih. Skeptikov je le 12 %, 17 % jih ni želelo podati jasnega odgovora. To potrjuje, da so uporabniki kljub začetni previdnosti pripravljeni verjeti v razvoj in širšo uporabo te tehnologije.

Rezultati se ujemajo z izsledki mednarodnih raziskav, izvedenih v državah, kjer so dronske dostave že v pilotni ali komercialni fazi, kot so ZDA, Avstralija in Ruanda. Tudi tam se kaže podoben vzorec. Začetna previdnost, ki sčasoma prehaja v večje sprejemanje, ko se v praksi potrdita zanesljivost in varnost. Najpogosteje izraženi pomisleki so univerzalni: poškodbe paketov, varnost, hrup in natančnost dostave.

ZAKLJUČEK

Članek je predstavil razvoj in možnosti dronske dostave kot inovativne rešitve v logistiki in jo primerjal s klasičnimi oblikami dostave. V teoretičnem delu sem poudaril tehnološke značilnosti dronov, njihove prednosti, kot so hitrost, ekološka učinkovitost, dostopnost in krepitev inovativne podobe podjetij, ter izzive, med katerimi izstopajo omejena nosilnost, baterijska avtonomija, regulativne ovire in vremenski vplivi. Pri klasični dostavi sem pokazal, da ostaja ključen del logistike zaradi svoje nosilnosti, prilagodljivosti in osebnega stika s stranko, hkrati pa se sooča z izzivi prometne obremenjenosti, okoljskega vpliva in visokih stroškov.

Empirični del raziskave, izvedene med 122 anketiranci, je pokazal, da ima velika večina že izkušnjo s klasično dostavo, kar potrjuje njeno uveljavljenost kot standardno obliko prenosa blaga. Kljub temu se je izkazalo, da je 67 % vprašanih pripravljenih sprejeti dostavo preko drona, čeprav so prisotni dvomi glede varnosti, poškodb paketov in napačne lokacije dostave. Povprečna ocena varnosti je znašala 3,5 od 5, pri čemer je 39 % anketiranih menilo, da je dronska dostava »dokaj varna«. Način dostave je bil v hipotetičnem scenariju, kjer bi bila cena in hitrost enaki, za skoraj polovico vprašanih nebistven, kar potrjuje, da bo v prihodnje odločilna kakovost celotne uporabniške izkušnje. Zaupanje trenutno bolj pripada klasičnim kurirjem, vendar se kaže odprtost do tega, da bi lahko droni ob dokazani zanesljivosti postali enakovredna alternativa.

Naša raziskava potrjuje ugotovitve mednarodnih študij, da je začetna zadržanost uporabnikov univerzalna in da se zmanjšuje, ko se tehnologija izkaže za varno in učinkovito. Dodajamo pa pomemben vpogled v slovenski prostor: uporabniki tehnologije praviloma ne zavračajo, temveč čakajo na jasne dokaze o zanesljivosti in praktičnih koristih. Torej za dolgoročno uveljavitev je ključno, da podjetja vlagajo v zaupanje, zagotavljajo pregledno komunikacijo in uporabnike vključujejo v razvoj storitev.

Predvsem stroki sporočamo, da uvajanje dronske dostave ne sme biti obravnavano zgolj kot tehnična inovacija, temveč kot proces, v katerem uporabniška izkušnja postane odločilen dejavnik poslovnega uspeha. Podjetjem ponujamo vpogled v trende in preference, ki jim lahko pomagajo pri strateškem načrtovanju uvajanja novih dostavnih modelov. Za akademsko skupnost članek odpira nove možnosti raziskovanja povezave med tehnologijo, uporabniško izkušnjo in družbenim sprejemanjem.

Kot prihodnja smer raziskovanja se kažejo primerjave med starostnimi skupinami, vpliv preteklih izkušenj uporabnikov in dolgoročne študije o zaupanju in okoljskih učinkih dronov v primerjavi z električnimi dostavnimi vozili. Prav tako se odpirajo priložnosti za razvoj hibridnih modelov, ki bi združevali prednosti obeh načinov dostave (hitro in trajnostno logistiko z droni ter prilagodljivost in osebni stik, ki ga ponujajo klasični kurirji).

LITERATURA

About Amazon. (2024). Meet MK30: Amazon’s next-gen delivery drone. Pridobljeno na https://www.aboutamazon.com/news/transportation/meet-mk30-amazons-next-gen-delivery-drone [15. 8. 2025].

Ars Technica. (2025). Zipline's blood drones are saving lives in Rwanda. Pridobljeno na https://arstechnica.com/science/2025/04/08/how-ziplines-blood-drones-are-saving-lives-in-rwanda/ [9. 8. 2025].

 

arXiv. (2019). Drone–truck delivery models: Hybrid approaches for efficiency. Pridobljeno na https://arxiv.org/abs/1910.10451 [14. 8. 2025].

arXiv. (2022). Energy consumption in drone delivery under infrastructure constraints. Pridobljeno na https://arxiv.org/abs/2209.04057 [18. 8. 2025].

arXiv. (2023). Energy use and CO₂ emissions of quadcopter delivery drones. Pridobljeno na https://arxiv.org/abs/2111.11463 [19. 8. 2025].

CNBC. (2025). Zipline drones expand delivery in Texas. Pridobljeno na https://www.cnbc.com/2025/04/08/zipline-drones-expand-delivery-in-texas.html [19. 8. 2025].

DispatchTrack. (2024). The importance of delivery transparency in customer experience. Pridobljeno na https://www.dispatchtrack.com/blog/consumers-track-deliver-orders? [7. 8. 2025].

DroneLife. (2024). Wing Beyond the Aisle Report. Pridobljeno na https://dronelife.com/2024/09/19/wing-beyond-the-aisle-report/ [11. 8. 2025].

eLogii. (2024). Sustainable last mile delivery: How to make your operations greener. Pridobljeno na https://elogii.com/blog/sustainable-last-mile-delivery [24. 8. 2025].

Flying Magazine. (2024). Amazon drone delivery is back in action. Pridobljeno na https://www.flyingmag.com/amazon-drone-delivery-is-back-in-action/ [24. 8. 2025].

Forbes. (2025). Manna Aero urban delivery. Pridobljeno na https://www.forbes.com/sites/mannaaero-urban-delivery/ [22. 8. 2025].

IEEE Spectrum. (2024). Delivery Drone Zipline Design. Pridobljeno na https://spectrum.ieee.org/delivery-drone-zipline-design [21. 8. 2025].

MDPI. (2024). Wind impact on drone delivery energy efficiency. Multidisciplinary Digital Publishing Institute. Pridobljeno na https://www.mdpi.com/2571-8797/7/1/24 [27. 8. 2025].

Nature. (2023). Comparing drone and truck deliveries in rural and urban areas. Nature Scientific Reports. Pridobljeno na https://www.nature.com/articles/s41598-023-38922-z [16. 8. 2025].

PMC. (2018). Life cycle assessment of drone delivery systems. National Center for Biotechnology Information. Pridobljeno na https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC5811440/ [18. 8. 2025].

Politico. (2025). Drone deliveries and regulation. Pridobljeno na https://www.politico.com/news/2025/08/05/drone-deliveries-trump-draft-regulation-00493868 [19. 8. 2025].

PwC. (2024). Drone deliveries: Taking retail and logistics to new heights. Pridobljeno na https://cee.pwc.com/drone-powered-solutions/drone-deliveries-taking-retail-and-logistics-to-new-heights.html [5. 8. 2025].

Reach Alliance. (2023). Zipline's impact in Rwanda. Pridobljeno na https://reachalliance.org/case-study/ziplines-impact-on-health-outcomes-of-the-hardest-to-reach-in-rwanda/ [13. 8. 2025].

Reuters.(2024).Wing Google drones expand retail. Pridobljeno na https://www.reuters.com/business/retail-consumer/wing-google-drones-expand-retail-2024-10-01/ [20. 8. 2025].

ScienceDirect. (2023). Environmental impact of last-mile drone delivery. Journal of Cleaner Production.Pridobljeno na https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S0959652623009162 [15. 8. 2025].

SmartRoutes. (2024). The ultimate guide to last mile delivery. Pridobljeno na https://smartroutes.io/industries/logistics [16. 8. 2025].

TechCrunch. (2024). Serve Robotics partners with Wing on drone delivery. Pridobljeno na https://techcrunch.com/2024/10/01/serve-robotics-partners-with-wing-on-drone-delivery/ [9. 8. 2025].

Wired. (2023). Would delivery drones be all that efficient? Pridobljeno na https://www.wired.com/story/would-delivery-drones-be-all-that-efficient [18. 8. 2025].

Zipline. (2023). Zipline drone delivery takes flight in Texas with Walmart for free. FreightWaves. Pridobljeno na https://www.freightwaves.com/news/zipline-drone-delivery-takes-flight-in-texas-with-walmart-for-free [5. 8. 2025].

Zipline. (2024). Zipline drones surpass flying more than 100 million miles. Flying Magazine. Pridobljeno na https://www.flyingmag.com/zipline-drones-surpass-flying-more-than-100-million-miles [3. 8. 2025].

POVZETEK

Razvoj elektromobilnosti in polnilne infrastrukture za električna vozila predstavlja eno najpomembnejših preobrazb v prometnem sektorju. V teoretičnem delu so predstavljene tehnične značilnosti polnilnic, razvrstitev glede na moč in funkcionalnost, pomen standardizacije komunikacijskih protokolov ter družbeni in okoljski učinki širjenja uporabe električnih vozil. Empirični del raziskave prikazuje odnos uporabnikov do električnih vozil in polnilne infrastrukture v slovenskem prostoru, s poudarkom na zaznanih stroških, dostopnosti polnilnic ter zadovoljstvu z uporabniškimi izkušnjami. Rezultati potrjujejo, da je zanimanje za električna vozila visoko, vendar ga omejujejo predvsem visoka cena vozil, omejen doseg baterij in nepregledni plačilni sistemi. Posebej izstopa želja uporabnikov po enotnem in preglednem plačilnem sistemu, ki bi poenostavil uporabo javnih polnilnic in povečal zaupanje v elektromobilnost. Besedilo prispeva k razumevanju izzivov in priložnosti na področju trajnostne mobilnosti ter ponuja izhodišča za oblikovanje politik in razvojnih usmeritev, ki bi lahko pospešili uveljavitev električnih vozil v Sloveniji.

Ključne besede: električna vozila, polnilna infrastruktura, elektromobilnost, trajnostna mobilnost, uporabniška izkušnja

 

ABSTRACT

The development of electromobility and charging infrastructure for electric vehicles represents one of the most significant transformations in the transport sector. The theoretical part outlines the technical characteristics of charging stations, their classification according to power and functionality, the importance of communication protocol standardization, as well as the social and environmental impacts of expanding electric vehicle use. The empirical section presents users’ attitudes towards electric vehicles and charging infrastructure in Slovenia, with emphasis on perceived costs, accessibility of charging stations, and satisfaction with user experiences. The findings confirm that interest in electric vehicles is high, but it is mainly limited by high purchase prices, restricted battery range, and fragmented payment systems. A particularly important insight is the strong demand for a unified and transparent payment system, which would simplify the use of public charging stations and increase confidence in electromobility. The text contributes to a better understanding of the challenges and opportunities in sustainable mobility and provides a basis for policy-making and strategic development aimed at accelerating the adoption of electric vehicles in Slovenia.

Keywords: electric vehicles, charging infrastructure, electromobility, sustainable mobility, user experience

 

ELEKTRIČNA VOZILA IN POLNJENJE

Razvoj elektromobilnosti predstavlja eno ključnih paradigmatskih sprememb v prometnem sektorju v zadnjih desetletjih. Električna vozila (EV) so prepoznana kot eden najpomembnejših dejavnikov pri prehodu v nizkoogljično družbo, saj neposredno prispevajo k večji energetski učinkovitosti ter zmanjšanju emisij toplogrednih plinov. Nacionalne in evropske politike temu področju namenjajo izjemen pomen; v slovenskem kontekstu so smernice umeščene v širši okvir energetskopodnebnega načrta in sektorskih strategij, ki sistematično predvidevajo razširitev polnilne infrastrukture ter s tem povezano digitalno in omrežno nadgradnjo (Ministrstvo za infrastrukturo, NEPN; gl. npr. NECP za Slovenijo) (European Commission, 2020). Evropska unija si je zastavila ambiciozne cilje glede zmanjšanja deleža vozil z notranjim zgorevanjem in prehoda k trajnostni mobilnosti, čemur sledi tudi Slovenija; skozi strateške dokumente in lokalne pobude se Slovenija aktivno vključuje v prestrukturiranje prometa v smeri trajnostne mobilnosti, pri čemer se krepi povezovanje med prometnim in elektroenergetskim sektorjem ter krepi vloga distribucijskih podjetij (Agen-RS, 2012; Agen-RS, 2016; IZS, 2023; GIZ distribucije, 2021) (Agen-RS, 2012; Agen-RS, 2016; IZS, 2023; Naš stik, 2021; European Commission, 2020). Z vidika tehnološke in funkcionalne tipologije se polnilnice za električna vozila v literaturi in praksi razvrščajo glede na moč polnjenja, namen uporabe in tip povezave. Najpogostejša delitev je na izmenične (AC) in enosmerne (DC) polnilnice. AC polnilnice praviloma omogočajo počasnejše polnjenje v časovnem okviru več ur in zaradi nižjih stroškov investicije ter vzdrževanja predstavljajo racionalno izbiro za parkirišča destinacijskega tipa (trgovska središča, hoteli, javne površine v mestih) in daljše mirovanje vozila (IZS, 2023). DC polnilnice – t. i. hitre in ultrahitre – omogočajo bistveno krajše čase polnjenja (npr. doseganje 80-odstotne napolnjenosti v območju nekaj deset minut), a hkrati zahtevajo znatno moč, robustne priklope, pogosto aktivno hlajenje ter praviloma nadgradnje distribucijskih omrežij, kar zvišuje investicijsko zahtevnost in operativna tveganja (F. Alanazi, 2023; IZS, 2023; MIT CEEPR, 2024; Atlas Public Policy, 2024) (Alanazi, 2023; IZS, 2023; Knittel, 2024; Atlas Public Policy, 2024). V slovenskem prostoru se zato uveljavlja hibridni pristop: ob glavnih prometnicah in avtocestnih koridorjih se umeščajo DC postaje višjih moči (vključno z >150 kW), v urbanih in podeželskih območjih pa večinoma AC rešitve z nižjimi močmi, kar omogoča širšo prostorsko pokritost, prilagajanje navadam parkiranja in zniževanje pritiskov na omrežje (IZS, 2023; European Commission, 2020; RRA Podravje–MOM, 2023) (IZS, 2023; European Commission, 2020; RRA Podravje, 2023).

Sam proces polnjenja EV je determiniran z razmerjem med kapaciteto baterije, nazivno in dinamično močjo polnilnice, lastnostmi baterijskega sistema (BMS), temperaturnimi pogoji in kakovostjo komunikacije med vozilom ter napajalno infrastrukturo. Standardizacija komunikacijskih protokolov je tukaj ključna: Open Charge Point Protocol (OCPP) se je uveljavil kot de facto industrijski standard, z različicama 1.6 in 2.0.1 (ter novejšo 2.1) prinašajo naprednejše varnostne mehanizme, bolj strukturirane use-case razdelke in podporo za napredne funkcije, vključno s profili za pametno polnjenje, diagnostičnimi postopki in robustnejšo telemetrijo (Open Charge Alliance, 2020; OCA, 2024; OCA, 2025) (Open Charge Alliance, 2020; Open Charge Alliance, 2024; Open Charge Alliance, 2025). Z vidika močnostnih razredov se praksa razteza od počasnega polnjenja okrog 3,7 kW (tipično v gospodinjstvih ali manjših destinacijah) do visoko- in ultra-hitrega polnjenja nad 150 kW na avtocestnih lokacijah in multimodalnih vozliščih, kjer je pretočnost vozil in obračanje parkirišč kritičen pogoj storitve (IZS, 2020; IZS, 2023). Pomembna je tudi vloga izravnave obremenitev na distribucijskem nivoju: pametne polnilnice in centralni sistemi omogočajo časovno premikanje polnjenja proti uram nižje tarife, modulacijo moči glede na agregatne obremenitve ter preferenčne sheme, ki optimizirajo stroškovno učinkovitost in zanesljivost napajanja (Khalid idr., 2024; Open Charge Alliance, 2024, 2025) (Khalid et al., 2024; Open Charge Alliance, 2024, 2025).

Družbeni pomen polnilne infrastrukture presega tehnično-operativni okvir, saj prostorska razporeditev polnilnic dokazano vpliva na vedenjske vzorce in sprejetost elektromobilnosti. Raziskave opozarjajo, da je enakomernost dostopa – med urbanimi in ruralnimi območji, med različnimi dohodkovnimi in stanovanjskimi skupinami – bistvena za preprečevanje novih oblik neenakosti. V praksi se izkaže, da je domače polnjenje praviloma najcenejše in najudobnejše, česar pa mnoga gospodinjstva brez lastnih dovozov/parkirnih mest ne morejo izkoristiti; posledično so pogosteje odvisni od dražjih javnih (zlasti hitrih) polnilnic, kar krepi socialno komponento vprašanja (The Times, 2025; The Guardian, 2024; Financial Times, 2024) (The Times, 2025; The Guardian, 2024; Financial Times, 2024). Empirične ugotovitve zadnjih let kažejo, da se v številnih okoljih polnilne točke koncentrirajo v sredičnih, gospodarsko privilegiranih predelih, medtem ko periferni ali socioekonomsko šibkejši predeli zaostajajo; to poudarjajo sistematični pregledi in študije pravičnosti dostopa (Varghese idr., 2024; Cai idr., 2024; Wang idr., 2024; Rice University—Qian, 2025) (Varghese et al., 2024; Cai et al., 2024; Wang et al., 2024; Rice University, 2025). Uravnotežena, prilegajoča se razmestitev (tudi sosesk »počasnega« javnega polnjenja) je zato strateški cilj, ki dopolnjuje postavitev koridorskih DC-hubov; izkušnja iz urbanih okolij kaže, da so tovrstne soseske rešitve zaradi časa mirovanja vozil stroškovno in vedenjsko optimalne za številne uporabnike (Financial Times, 2024).

Digitalizacija storitev polnjenja je v zadnjih dveh letih hitro napredovala: napredni nadzorni sistemi, mobilne aplikacije za rezervacije, prikaz tarif, integracija z navigacijo in transparentnejše prikazovanje zasedenosti dvigujejo uporabniško izkušnjo. Hkrati podatki iz obsežnih panelnih študij kažejo, da kljub izboljševanju zanesljivosti (npr. padec deleža neuspešnih polnjenj z ~20 % na ~14 % v ZDA) zadovoljstvo uporabnikov ni linearen odvod zanesljivosti; pogosto nazaduje zaradi plačilnih frikcij, razdrobljenosti tarif in kakovosti opreme (Autoweek, 2025). To potrjuje tezo, da je poleg fizične infrastrukture treba standardizirati in poenostaviti tudi digitalno-transakcijske plasti (identifikacija, plačila, interoperabilnost), sicer se uporabniški stroški transakcij (čas, negotovost, neusklajenost ponudnikov) prelijejo v znižano sprejetost (Autoweek, 2025; Open Charge Alliance, 2024). Ob tem digitalizacija odpira področje kibernetske varnosti in varstva osebnih podatkov (lokacije, potovalni vzorci, identifikatorji vozil), kar zahteva skladnost z načeli zasebnosti že v fazi zasnove in operativne prakse ponudnikov (Open Charge Alliance, 2024, 2025; European Commission, 2020).

Z vidika javnozdravstvenih in okoljskih učinkov je širjenje EV in polnilne infrastrukture povezano z zmanjšanjem emisij toplogrednih plinov ter primarnih onesnaževal zraka (NOx, PM), zlasti v urbanih območjih, kjer promet predstavlja velik delež izpustov. Meta-analitične in regionalne študije poročajo o neto zdravstvenih koristih ter prostorski heterogenosti učinkov – največje koristi se pogosto materializirajo v gosto poseljenih delih, kjer je obremenitev z onesnažili največja (Zhang idr., 2024; Zhu idr., 2023) (Zhang et al., 2024; Zhu et al., 2023). Raziskave z vidika lokalnih ekonomskih vplivov kažejo, da prisotnost polnilnic lahko poveča potrošnjo v bližnjih podjetjih, kar je relevanten podatek za urbanistično in trgovinsko politiko (Zheng idr., 2024—Nature Communications) (Zheng et al., 2024). S stroškovnega vidika obratovanje EV praviloma ostaja ugodnejše zaradi cenejše energije in manj zahtevnega vzdrževanja (manj gibljivih delov, odsotnost oljnih sistemov), vendar se mora ta prednost materializirati tudi v tarifni politiki javnih polnilnic, sicer lahko hitro polnjenje postane cenovno regresivno (The Guardian, 2024; Financial Times, 2024).

Tehnološka os prihodnjega razvoja vključuje smart charging, agregacijo odziva odjema in vehicle-to-grid (V2G). Pametno polnjenje s profiliranjem moči in časovnim premikanjem ciklov zmanjšuje vršne obremenitve ter podpira vključevanje obnovljivih virov (Khalid idr., 2024). V2G dodaja zmožnost dvosmernih tokov – vozila kot mobilni hranilniki lahko v času visokega povpraševanja vračajo energijo v omrežje; to zahteva interoperabilne komunikacijske profile, ustrezne tržne sheme in regulativne pogoje za kompenzacije, a obeta večjo sistemsko fleksibilnost (Open Charge Alliance, 2024, 2025; Atlas Public Policy, 2024). Mednarodne prakse (npr. Kitajska, ZDA, EU) kažejo, da investicije v DC hub-e in posodobitev distribucijskih omrežij spremljajo izzivi fragmentacije, nizke izkoriščenosti v začetnih fazah ter potrebe po konsolidaciji in standardizaciji (Reuters, 2024; MIT CEEPR, 2024; Autoweek, 2024) (Reuters, 2024; Knittel, 2024; Autoweek, 2024).

Kljub napredku ostajajo izzivi na treh ravneh. (1) Omrežna raven: visoki investicijski stroški pri DC polnilnicah, postopki priključevanja in omrežni ojačitvi, lokalne preobremenitve transformatorjev ter dolgoročne potrebe po distribucijskih nadgradnjah (IZS, 2023; MIT CEEPR, 2024). (2) Tržno-transakcijska raven: interoperabilnost ponudnikov, poenotenje identitete/uporabniškega dostopa in plačil, transparentnost tarif, upravljanje kakovosti opreme ter SLA-ji za razpoložljivost (Open Charge Alliance, 2024; Autoweek, 2025). (3) Prostorsko-družbena raven: uravnotežena pokritost in pravičen dostop (urban/rural, dohodkovne skupine, gospodinjstva brez zasebnega parkiranja), zmanjševanje »NIMBY« odpora ter vključujoče komuniciranje in participativno načrtovanje (The Times, 2025; The Guardian, 2024; Varghese idr., 2024; Rice University—Qian, 2025). Empirična slika v Sloveniji potrjuje potrebo po celostnem pristopu: tehnične smernice (IZS, 2020; IZS, 2023), strateški dokumenti (Agen-RS, 2012; 2016) in urbanistične strategije (npr. TUS Maribor 2023–2035) uokvirjajo načrtovanje v smeri varnostnih zahtev, lokacijskih kriterijev, energetske integracije, prometne dostopnosti in družbene sprejemljivosti (IZS, 2023; RRA Podravje—MOM, 2023; Računsko sodišče RS, 2020) (IZS, 2023; RRA Podravje, 2023; Računsko sodišče RS, 2020). Da bodo rešitve dolgoročno vzdržne, je treba poleg tehničnih standardov in omrežnih vlaganj institucionalizirati monitoring kakovosti storitev (zanesljivost polnjenja, upravljanje reklamacij, enostavnost plačil), pravičnost dostopa (kartiranje vrzeli, ciljno sofinanciranje sosesk počasnega polnjenja) ter odprtost podatkov za načrtovalce in raziskovalce, pri čemer OCPP in povezani standardi omogočajo podatkovne tokove za analitiko in odzivno upravljanje (Open Charge Alliance, 2024, 2025; Varghese idr., 2024; Atlas Public Policy, 2024).

 

RAZISKAVA MNENJA UPORABNIKOV

Raziskava je bila izvedena z anonimnim spletno-anketnim vprašalnikom, pri čemer je vzorec obsegal 186 anketirancev. Struktura vzorca je pokazala dokaj tipično porazdelitev za tovrstne raziskave, saj je bilo 70 % moških in 30 % žensk. Najpogosteje so sodelovali študenti, ki so predstavljali 58 % vseh anketirancev, sledili so zaposleni z 36 %, preostanek pa so predstavljali upokojenci in druge skupine. Izobrazbena struktura kaže, da ima večina vprašanih končano srednjo šolo (68 %), petina je imela višjo ali visokošolsko izobrazbo, 7 % je doseglo raven magisterija ali doktorata, preostali delež pa je zaključil le osnovno šolo. Zanimiva je bila tudi dohodkovna porazdelitev, saj je skoraj polovica vprašanih navedla, da prejema manj kot 700 evrov mesečnega neto dohodka, kar pomembno vpliva na njihovo zaznavanje stroškov lastništva in vzdrževanja električnih vozil ter na realne možnosti za njihov nakup. To jasno kaže, da ekonomski položaj posameznika močno določa njegov odnos do inovativnih in trajnostno naravnanih tehnologij v prometu.

Vprašalnik je obsegal širok nabor tem, ki so bile povezane z nakupnimi navadami, zaznavanjem stroškov, uporabniškimi izkušnjami na javnih polnilnicah ter z odnosom do nakupa električnega vozila v prihodnosti. Rezultati so pokazali, da so anketiranci kot najpomembnejši dejavnik pri izbiri vozila izpostavili ceno, ki je odločilna za kar 87 % sodelujočih, tesno pa ji sledi kakovost in zanesljivost, ki jo je kot zelo pomembno ocenilo 82 % vprašanih. Tretji element, ki se je prav tako pokazal kot izjemno relevanten, so stroški vzdrževanja, ki jih je med ključne prioritete uvrstilo 67 % vprašanih. To pomeni, da potrošniki pri odločanju ne gledajo le na začetno nakupno ceno, temveč tudi na dolgoročne stroške lastništva, kar vključuje servisne storitve, cene rezervnih delov ter morebitne stroške, povezane z garancijo in življenjsko dobo baterij pri električnih vozilih.

Ko govorimo o virih informacij, se je pokazalo, da ima internet izrazito prevladujočo vlogo. Kar 93 % anketirancev se o vozilih informira na spletu, največkrat prek portala avto.net, kar potrjuje, da so digitalne platforme postale ključni vir informacij in primerjav pri odločanju o nakupu vozila. Klasični mediji, kot so tisk, radio in televizija, imajo pri tem skoraj zanemarljiv vpliv, saj jih kot pomemben vir informacij uporablja manj kot 5 % vprašanih. To potrjuje trend digitalizacije potrošniških navad, kjer informiranost temelji predvsem na spletnih portalih, forumih, družbenih omrežjih in neposrednih izkušnjah drugih uporabnikov.

Odnos do električnih vozil je v raziskavi izkazal zanimivo dvojnost. Na eni strani kar 61 % anketirancev v prihodnosti razmišlja o nakupu električnega vozila, kar kaže na pozitiven premik v percepciji trajnostne mobilnosti. Na drugi strani pa je zaznati precejšnje zadržke, povezane z dejanskimi ovirami pri odločitvi. Najpogosteje omenjena ovira je visoka cena električnih vozil, ki jo je kot glavni razlog navedlo 77 % vprašanih. Poleg tega je 65 % anketirancev izpostavilo omejen doseg baterij, kar je eden ključnih pomislekov, ki se pojavlja tudi v širši javni razpravi. Dodatno so 59 % anketirancev izpostavili pomanjkljivo infrastrukturo, težave z dostopnostjo polnilnic ter zapletene plačilne sisteme, kar vse skupaj zmanjšuje privlačnost električnih vozil kot alternative vozilom z notranjim zgorevanjem.

Uporabniška izkušnja na javnih polnilnicah se je pokazala kot pomemben dejavnik pri oblikovanju odnosa do električnih vozil. Čeprav so uporabniki med prednostmi izpostavili dostopnost polnilnic in njihovo enostavnost uporabe, so se pogosto pojavljale tudi negativne izkušnje. Med njimi so na prvem mestu zasedenost polnilnic, ki uporabnikom otežuje sprotno in neodvisno uporabo, ter visoke cene električne energije na javnih polnilnih mestih, ki zmanjšujejo ekonomsko privlačnost polnjenja na tak način. Posebej izstopa ugotovitev, da je 54 % vprašanih ocenilo plačilne sisteme kot nepregledne in razdrobljene, saj različni ponudniki uporabljajo lastne aplikacije in kartice, kar pomeni dodatno breme za uporabnika. Posledično ne preseneča, da je 63 % anketirancev izrazilo željo po uvedbi enotnega plačilnega sistema, ki bi omogočal tudi ad-hoc plačilo, kot to predvideva uredba AFIR. To kaže, da bi standardizacija plačilnih rešitev in večja preglednost lahko pomembno pripomogli k večji privlačnosti električnih vozil in njihovemu hitrejšemu sprejemanju med uporabniki.

Na splošno lahko ugotovimo, da rezultati raziskave potrjujejo že večkrat izpostavljene izzive na področju elektromobilnosti. Čeprav zanimanje za električna vozila narašča, ostajajo ključne ovire finančne narave, tehnične omejitve baterij ter organizacijske pomanjkljivosti infrastrukture in plačilnih sistemov. Hkrati se kaže, da bi lahko z ustreznimi političnimi ukrepi, bolj preglednimi cenovnimi modeli in večjo dostopnostjo enotne infrastrukture povečali zaupanje in pripravljenost potrošnikov za prehod k trajnostnim oblikam mobilnosti.

 

RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI

Izvedena raziskava je pokazala, da je zanimanje za električna vozila v Sloveniji razmeroma visoko, saj bi kar 61 % vprašanih v prihodnosti razmislilo o nakupu. Kljub temu pa so se kot ključne ovire izkazale visoka cena vozil, omejen doseg baterij ter pomanjkljiva infrastruktura z nepreglednimi plačilnimi sistemi. Pri tem velja poudariti, da cena ostaja osrednji dejavnik, saj jo je kot odločilno označilo 87 % anketirancev, kar potrjuje, da so ekonomski vidiki še vedno prevladujoči pri nakupnih odločitvah. Rezultati raziskave obenem kažejo na močan vpliv digitalnih virov pri oblikovanju mnenj, saj se več kot 90 % vprašanih o vozilih informira prek spleta, kar potrjuje trend digitalizacije potrošniškega odločanja. Posebej dragocen vpogled ponuja analiza uporabniške izkušnje javnih polnilnic, kjer so se med največje težave uvrstile zasedenost postaj, visoke cene električne energije in nepregledni plačilni sistemi, pri čemer večina anketirancev izraža željo po uvedbi enotnega plačilnega sistema, kot ga predvideva evropska uredba AFIR.

Če rezultate primerjamo z ugotovitvami že izvedenih raziskav v svetu, se pokažejo podobni vzorci. Norveške inštitucije, kjer je delež električnih vozil med najvišjimi na svetu, ugotavljajo, da so za širjenje uporabe ključni sistemski ukrepi, kot so davčne olajšave, subvencije in močna infrastruktura (Figenbaum, 2017). Podobne rezultate so zasledili tudi v raziskavi na Kitajskem, kjer so glavni oviri visoka cena in pomanjkanje polnilne infrastrukture, medtem ko se kot priložnost izpostavlja hitro rastoč trg in povečano vlaganje v baterijsko tehnologijo (Wang et al., 2017). Prav tako evropske študije (Sierzchula et al., 2014) poudarjajo, da je ključna kombinacija spodbud in ustrezne infrastrukture, saj potrošniki sicer ostajajo zadržani do sprememb. Naše ugotovitve so torej skladne z globalnimi trendi, vendar obenem potrjujejo, da so v Sloveniji ovire izrazito povezane z ekonomsko dostopnostjo, kar je še posebej očitno glede na dejstvo, da skoraj polovica vprašanih prejema manj kot 700 evrov mesečnega dohodka.

Članek je zanimiv za več ciljnih skupin. Za širšo javnost ponuja vpogled v realne izkušnje in percepcije uporabnikov, ki se soočajo z izzivi pri uporabi javnih polnilnic in razmišljajo o prehodu na električna vozila. Za oblikovalce politik na nacionalni in evropski ravni članek predstavlja dragoceno informacijo o tem, kako ukrepi na področju subvencij, standardizacije plačilnih sistemov in izboljšanja infrastrukture vplivajo na dejanske uporabnike. Za gospodarstvo, še posebej za avtomobilsko industrijo in ponudnike polnilnih storitev, so ugotovitve pomembne kot povratna informacija, ki kaže, kje so še vedno največje vrzeli med tehnološko ponudbo in pričakovanji uporabnikov. Nenazadnje je članek namenjen tudi akademski stroki, saj prispeva k razumevanju povezave med socioekonomskimi dejavniki in tehnološkim sprejemanjem, pri čemer ponuja podatke, ki so primerljivi z že izvedenimi mednarodnimi raziskavami.

Za stroko je raziskava zanimiva predvsem zato, ker dokazuje, da je prehod na električna vozila večplasten proces, ki presega zgolj tehnološke inovacije. Čeprav je tehnični napredek na področju baterij in razvoja infrastrukture ključnega pomena, raziskava jasno pokaže, da so prav tako pomembni družbeni, ekonomski in organizacijski vidiki. Stroka lahko iz tega izlušči sporočilo, da je za uspešno uvedbo novih tehnologij nujna integracija različnih področij – od javnih politik in gospodarskih instrumentov do izobraževanja in ozaveščanja potrošnikov.

Na podlagi rezultatov lahko predlagamo več izboljšav. Najprej bi bilo treba razviti enoten, pregleden in uporabniku prijazen plačilni sistem za javne polnilnice, ki bi zmanjšal kompleksnost in povečal uporabniško zadovoljstvo. Poleg tega bi bilo smiselno zagotoviti večje število hitrih polnilnic na strateških lokacijah, kar bi zmanjšalo težave z zasedenostjo in povečalo zaupanje uporabnikov. Prav tako so potrebni ciljno usmerjeni programi subvencioniranja, ki bi upoštevali realne ekonomske zmožnosti gospodinjstev, saj so ti v Sloveniji pogosto nižji kot v državah z najrazvitejšo elektromobilnostjo.

Za nadaljnje raziskovanje predlagamo poglobljene analize na več ravneh. Ena izmed možnosti je longitudinalno spremljanje sprememb v odnosu do električnih vozil, saj bi tako lahko ugotovili, kako se zaznave uporabnikov spreminjajo skozi čas in ob uvajanju novih politik. Prav tako bi bilo smiselno razširiti raziskavo na večji in bolj raznolik vzorec, ki bi zajel različne starostne skupine, geografske regije in poklicne statuse. Dodatno bi bilo zanimivo analizirati vpliv novih tehnologij, kot so pametna omrežja in integracija obnovljivih virov energije v sistem polnjenja, kar bi še dodatno prispevalo k razumevanju trajnostne mobilnosti.

S tem se članek umešča v širši diskurz o prihodnosti prometa in energetike ter ponuja temelje za oblikovanje ukrepov, ki bodo pripomogli k hitrejši uveljavitvi električnih vozil v Sloveniji. V strokovni in širši javnosti spodbuja razpravo o tem, kako najti ravnovesje med ekonomskimi omejitvami, tehnološkimi priložnostmi in družbenimi pričakovanji.

Vse ugotovitve lahko na kratko sklenemo,  da so električna vozila v Sloveniji že prepoznana kot ena od ključnih rešitev za trajnostno mobilnost, vendar njihov širši sprejem še vedno omejuje kombinacija ekonomskih, tehničnih in infrastrukturnih dejavnikov. Visoka cena, omejen doseg baterij ter nepregledni in razdrobljeni plačilni sistemi na javnih polnilnicah so tiste ovire, ki v največji meri zadržujejo potencialne uporabnike pri odločitvi za nakup. Rezultati jasno kažejo, da obstoječi podporni mehanizmi niso zadostni za premagovanje teh izzivov, zato je potrebno celostno ukrepanje.

Prihodnji razvoj elektromobilnosti v Sloveniji bo moral temeljiti na usklajenih prizadevanjih države, industrije in raziskovalne sfere. Država mora z regulativnimi in finančnimi instrumenti omogočiti lažji dostop do električnih vozil, gospodarstvo pa mora zagotoviti cenovno dostopne modele, večjo ponudbo hitrih polnilnic in standardizirane plačilne sisteme. Stroka in raziskovalci imajo nalogo spremljati trende, analizirati vedenje uporabnikov ter ponujati rešitve, ki bodo povezovale tehnološke inovacije z realnimi potrebami prebivalstva.

Sklepno lahko zapišemo, da raziskava potrjuje potrebo po nadaljnjem razvoju in izboljšavah na področju elektromobilnosti. Le s celovitimi ukrepi bo mogoče odpraviti ključne ovire in spodbujati uporabnike k prehodu na trajnostne oblike mobilnosti, s čimer se bo Slovenija lahko učinkovito vključila v evropske in globalne cilje zmanjševanja emisij toplogrednih plinov ter prehoda v nizkoogljično družbo.

 

LITERATURA

Agencija za energijo (Agen-RS). (2012). Elektromobilnost (posvetovalni dokument). https://www.agen-rs.si/documents/10926/20705/PUB_20121211_Elektromobilnost_VFinal-Rev_1_1790.pdf/3f650887-59be-483b-aa25-43f1ba1c7680.  [17.8.2025].

Agencija za energijo (Agen-RS). (2016). Smernice za razvoj elektromobilnosti v Sloveniji. https://www.agen-rs.si/documents/10926/20705/Smernice-za-razvoj-elektromobilnosti-v-Sloveniji/5e9d3029-f691-4a11-8952-2f07c7066a85.  [1.8.2025].

Atlas Public Policy. (2024). Supporting the EV Charging Network of the Future. https://atlaspolicy.com/wp-content/uploads/2024/09/Supporting-the-EV-Charging-Network-of-the-Future.pdf.  [17.8.2025].

Autoweek. (2024, May 3). Here’s What Electrify America Plans for Charging in 2024. https://www.autoweek.com/news/a60683996/electrify-america-2024-plans/.  [15.7.2025].

Autoweek. (2025, Aug 30). The EV Charging Network Is Getting Better... Or Is It? https://www.autoweek.com/news/a65926901/ev-charging-network-improving/.  [17.8.2025].

Cai, Y., Zhang, J., Gu, Q., & Wang, C. (2024). An analytical framework for assessing the equity of access to public electric vehicle charging stations: The case of Shanghai. Sustainability, 16(14), 6196. https://www.mdpi.com/2071-1050/16/14/6196.  [12.7.2025].

European Commission. (2020). Integrated National Energy and Climate Plan of Slovenia (NECP). https://energy.ec.europa.eu/system/files/2020-06/si_final_necp_main_en_0.pdf.  [2.8.2025].

Inženirska zbornica Slovenije (IZS). (2020). Priročnik za projektiranje polnilnic električnih vozil. https://www.izs.si/assets/media/izsnovo/2020/MSE/IZS_Prirocnik%20za%20projektiranje%20polnilnic%20elektricnih%20vozil-final-dec-2020.pdf.  [15.8.2025].

Inženirska zbornica Slovenije (IZS). (2023). Priročnik za projektiranje polnilnih postaj za EV (posodobljena izdaja). https://www.izs.si/assets/media/izsnovo/2023/MSE/IZS_Prirocnik_projektiranje_%20polnilnih_postaj_elektricna_vozila_final_april_2023.pdf.  [15.8.2025].

Knittel, C. R. (2024). Challenges to Expanding EV Adoption and Policy Implications (MIT CEEPR Working Paper 2024-16). https://ceepr.mit.edu/wp-content/uploads/2024/10/MIT-CEEPR-WP-2024-16.pdf.  [2.7.2025].

Khalid, M., Idrees, A., Abdel-Monem, M., & others. (2024). Impact of public and residential smart EV charging on distribution networks. Sustainable Cities and Society, 102, 105015. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S221067072400101X.  [27.8.2025].

Open Charge Alliance. (2020). OCPP 2.0.1: Part 0 – Introduction. https://downloads.regulations.gov/FHWA-2022-0008-0404/attachment_3.pdf.  [25.8.2025].

Open Charge Alliance. (2024). What is new in OCPP 2.0.1 (v1.0). https://openchargealliance.org/wp-content/uploads/2024/01/new_in_ocpp_201-v10.pdf.  [3.8.2025].

Open Charge Alliance. (2025). OCPP 2.0.1 and 2.1 – official downloads. https://openchargealliance.org/my-oca/ocpp/.  [17.8.2025].

Računsko sodišče RS. (2020). Revizijsko poročilo: Udejanjanje e-mobilnosti. https://www.rs-rs.si/fileadmin/user_upload/Datoteke/Revizije/2020/E-mobilnost/E-mobilnostSP16-19_RevizijskoP.pdf.  [17.7.2025].

Reuters. (2024, Apr 1). China’s oil majors face uphill climb to adapt to EV future. https://www.reuters.com/world/china/chinas-oil-majors-face-uphill-climb-adapt-ev-future-2024-04-01/.  [15.8.2025].

Rice University. (2025, Feb 25). Rethinking equity in electric vehicle infrastructure (o raziskavi Xinwu Qian). https://news.rice.edu/news/2025/rethinking-equity-electric-vehicle-infrastructure

RRA Podravje – Maribor. (2023). Trajnostna urbana strategija Maribor 2023–2035. https://rra-podravje.si/assets/docs/TUS-Maribor-2035_sprejet-21_12_2023.pdf

The Guardian. (2024, Dec 29). Disparities in EV charging provision risk drop-off in UK transition, study warns. https://www.theguardian.com/environment/2024/dec/29/ev-electric-cars-vehicles-charging-points-uk-report

The Times. (2025, Aug 11). The shift to electric cars is being tripped up by health and safety. https://www.thetimes.co.uk/article/how-the-shift-to-electric-cars-is-being-tripped-up-by-health-and-safety-9bvltvwg9.  [7.8.2025].

Varghese, A. M., et al. (2024). Equitable distribution of electric vehicle charging infrastructure: A systematic review. Renewable and Sustainable Energy Reviews, 194, 114214. https://www.sciencedirect.com/science/article/abs/pii/S1364032124005513.  [3.8.2025].

Wang, M., et al. (2024). Examining spatial disparities in EV public charging infrastructure in Nanjing. ISPRS International Journal of Geo-Information, 13(8), 296. https://www.mdpi.com/2220-9964/13/8/296.  [17.7.2025].

Zhang, S., et al. (2024). Health benefits of vehicle electrification through air quality improvements. Science of the Total Environment, 924, 171829. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S0048969723084917.  [17.8.2025].

Zheng, Y., et al. (2024). Effects of EV charging stations on the local economy. Nature Communications, 15, 7702. https://www.nature.com/articles/s41467-024-51554-9.  [22.7.2025].

Zhu, Y., et al. (2023). Electric vehicle adoption delivers public health and climate benefits. Advances in Applied Energy, 12, 100128. https://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S277298502300039X.  [22.7.2025].

POVZETEK

Članek obravnava sprejemanje samodiagnostičnih orodij umetne inteligence med mladimi uporabniki v kontekstu pritiska na zdravstvene sisteme in digitalne transformacije. Na podlagi pregleda literature ter empirične ankete ugotavljamo, da mladi UI najpogosteje razumejo kot orodje za orientacijo in triažo, ne pa kot nadomestilo klinične presoje. Večina anketirancev poroča o hitrejšem razumevanju simptomov, vendar rezultate ocenjuje kot delno zanesljive; priporočila pogosto preverjajo pri zdravstvenem strokovnjaku. Sprejemanje omejujejo dvomi v diagnostično natančnost, netransparentnost algoritmov in pomisleki glede zasebnosti, čeprav dobra polovica anketirancev izraža pripravljenost za deljenje podatkov za namene personalizacije. Ti vzorci so skladni z mednarodnimi ugotovitvami o nizki realni uporabi ob visoki ozaveščenosti (Kopka et. al., 2023), cenjenem strukturiranem dialogu ob istočasnem vračanju k »odprtemu« iskanju pri kompleksnejših težavah (Aboueid et. al., 2021) ter razponih natančnosti med symptom-checkerji in velikimi jezikovnimi modeli (Kopka et. al., 2025). Priporočamo, da se UI v praksi jasno umešča kot dopolnilna triažna podpora z jezikovno in kulturno prilagoditvijo, pojasnjeno negotovostjo izidov, varnimi privzetimi potmi za »rdeče zastavice« ter transparentnim upravljanjem zasebnosti. Za slovenski kontekst so potrebne prospektivne in randomizirane študije varnosti, učinkovitosti ter vpliva na vedenje uporabnikov.
Ključne besede: umetna inteligenca, samodiagnostika, mladi, triaža, zaupanje, zasebnost, digitalna pismenost

 

ABSTRACT

This article examines the adoption of AI-based self-diagnostic tools among young users against the backdrop of healthcare system pressures and ongoing digital transformation. Drawing on a literature review and an empirical survey, we find that young people view AI primarily as an orientation and triage aid rather than a substitute for clinical judgement. Most respondents report faster symptom understanding but rate outputs as only partially reliable, frequently verifying recommendations with healthcare professionals. Adoption is constrained by doubts about diagnostic accuracy, algorithmic opacity, and privacy concerns, although roughly half of respondents are willing to share health data for personalization. These patterns align with international evidence showing low actual use despite high awareness (Kopka et. al., 2023), appreciation of structured dialogue alongside a reversion to open web search for complex issues (Aboueid et. al., 2021), and wide accuracy ranges across symptom checkers versus large language models (Kopka et. al., 2025). We recommend positioning AI explicitly as complementary triage support, ensuring Slovenian language and cultural adaptation, communicating uncertainty, implementing safe default pathways for red flags, and providing transparent privacy governance. For the Slovenian context, prospective and randomized studies are needed to assess safety, effectiveness, and behavioral impacts.
Keywords: artificial intelligence, self-diagnosis, youth, triage, trust, privacy, digital literacy

 

UVOD

V zadnjem desetletju se je zdravstveni sistem znašel pod pritiski razvoja raznih kroničnih bolezni, staranja prebivalstva in omejenih kadrovskih virov. V kontekstu teh problemov se digitalne tehnologije pojavljajo kot ena izmed rešitev za povečanje dostopnosti in učinkovitosti zdravstvene oskrbe. Mednje sodijo tudi razna samodiagnostična orodja, ki temeljijo na tehnologiji vedno sposobnejše umetne inteligence (npr. ChatGPT, Babylon ipd.) in uporabnikom omogočajo evalvacijsko oceno zdravstvenega stanja na podlagi vnesenih simptomov.

Čeprav so ta orodja zasnovana predvsem kot pomoč pri usmerjanju bolnikov – denimo pri odločitvi, ali je potreben obisk zdravnika ali zgolj samopomoč – odpira njihova raba vrsto vprašanj o zanesljivosti in etičnih mejah njihove rabe. Posebno zanimiva skupina so mladi, ki veljajo za digitalno najbolj vešče in so navadno prvi, ki posežejo po novih tehnologijah. Prav zato je njihovo dojemanje samodiagnostike ključno za razumevanje nadaljnih trendov v digitalnem zdravju.

V primerjavi s prejšnjo, pogosto nekritično rabo interneta za samodiagnostiko – ko so uporabniki simptome vnašali v iskalnike in se zanašali na poljubne spletne vire – prinašajo orodja umetne inteligence pomembno razliko . Zasnovana so kot interaktivni (pogovorni) sistemi, ki ponujajo bolj personalizirano izkušnjo, saj se odzivajo na specifične podatke uporabnika in strukturirano vodijo skozi pogovor. Poleg tega so običajno občutno hitrejša in enostavnejša za uporabo kot tradicionalno iskanje po spletu, hkrati pa potekajo v izbranem jeziku uporabnika. Vendar so njihovi izidi pogosto manj zanesljivi, saj algoritmi niso vedno transparentni, diagnostična natančnost pa ostaja močno vprašljiva. Tako se samodiagnostika z umetno inteligenco umešča med klasično spletno poizvedbo in strokovno zdravstveno presojo – kot orodje, ki lahko olajša orientacijo, a ne more nadomestiti medicinske diagnostike.

Doslej objavljene raziskave nakazujejo, da mladi sicer izkazujejo visoko zanimanje za tovrstna orodja, vendar je dejanska uporaba omejena. Poglavitne ovire so dvomi v diagnostično natančnost, pomanjkanje transparentnosti algoritmov ter strah pred zlorabo osebnih podatkov. Kljub temu pa se zdi, da lahko umetna inteligenca predstavlja pomemben dopolnilni vir informacij, ki mladim nudi občutek nadzora in večjo angažiranost pri lastnem zdravju.

Cilj tega članka je opraviti pregled obstoječe literature in predstaviti rezultate empirične raziskave, izvedene med mladimi uporabniki, z namenom osvetlitve njihovega odnosa do uporabe umetne inteligence pri samodiagnostiki ter kritične obravnave priložnosti in tveganj, ki jih takšna tehnologija prinaša.

 

ZDRAVSTVENE TEŽAVE IN MERE SAMODIAGNOSTIKE

Samodiagnostika ni nov pojav; tako mladi kot odrasli že dolgo pri zdravstvenih težavah posegajo po spletu, bodisi z vnosom simptomov v iskalnike ali prebiranjem informacij na spletnih forumih. Ta oblika iskanja informacij je pogosto nenadzorovana in nepregledna, saj temelji na naključnih zadetkih in osebnih interpretacijah uporabnikov – kar še posebej velja ob analiziranju nepreverjenih in neurejenih spletnih vsebin. Čeprav je bila informacijska dostopnost ena od njenih prednosti, so med ključnimi tveganji povečana zaskrbljenost in nevarnost napačnih zaključkov. Takšno vedenje povečuje obremenitev zdravstvenih delavcev, saj pacienti pogosto na pregledih izpodbijajo mnenja strokovnjakov in včasih zavračajo zdravljenje, ker temeljuje na njihovi samodiagnozi (Wangler et. al, 2020).

Raziskave potrošnega vedenja in psiholoških posledic takšnega vedenja izpostavljajo koncept cyberchondrie, torej pretirano in pogostemu iskanju zdravstvenih informacij na spletu, ki vodi v povečano zdravstveno anksioznost. Ta fenomen prehaja meje osebnega skrbi – lahko namreč povzroča motnje v vsakodnevnem delovanju uporabnika in povečuje uporabo zdravstvenih storitev, kar kaže na njegovo širšo javnozdravstveno relevantnost (Mathes et. al., 2018). Precejšen delež literature poudarja, da gre za posebej problematičen vzorec vedenja, ki benefit ne prinaša, nasprotno – krepi notranje tesnobne vzorce (Starčević et. al., 2013).

Razvoj digitalnih orodij, predvsem t. i. symptom-checkerjev, je prinesel bolj strukturirano obliko samodiagnostike, saj uporabnikom ponuja vnaprej zasnovan in usmerjen proces vnašanja simptomov ter prejemanja možnih razlag. Kljub temu raziskave kažejo precej zadržano sliko glede njihove učinkovite integracije, še posebej pri mlajši populaciji. Nemška presečna raziskava, v katero je bilo vključenih 1084 udeležencev, je pokazala, da je stopnja dejanske uporabe teh orodij razmeroma nizka, le okoli 6,5 %. Uporabljali so jih pogosteje mlajši, digitalno pismeni posamezniki, med katerimi so bile izraziteje zastopane ženske. Vendar pa so rezultati razkrili tudi visoko stopnjo zavedanja o obstoju tovrstnih orodij in precejšnje zanimanje za njihovo potencialno vlogo pri preliminarni oceni zdravstvenega stanja, kar nakazuje, da bi njihova uporaba ob ustreznih izboljšavah lahko postala pogostejša (Kopka et. al, 2023).

Podobno je kanadska kvalitativna študija, izvedena med študenti, starimi od 18 do 34 let, pokazala, da mladi aplikacije cenijo predvsem zaradi strukturiranega dialoga, ki jim daje občutek večjega nadzora nad lastnim zdravstvenim problemom. Vendar pa se pri bolj kompleksnih simptomih kljub temu pogosto raje zatečejo k tradicionalnemu iskanju prek Googla, saj izražajo dvom v diagnostično natančnost teh orodij ter opozarjajo na njihovo netransparentnost (Aboueid et. al, 2021).

Pomembne vpoglede je prinesel tudi sistematični pregled 31 raziskav, ki je potrdil, da so symptom-checkerje najpogosteje uporabljali mlajši odrasli, vendar se je njihova uporabniška izkušnja pogosto spotikala ob tri vztrajne težave: nezaupanje v zanesljivost algoritmov, skrb glede varnosti osebnih podatkov ter omejene zmogljivosti pri sočasni obravnavi več simptomov. Avtorji pregleda so zato posebej izpostavili potrebo po večji transparentnosti algoritmov in razširitvi funkcionalnosti, ki bi lahko pripomogla k izboljšanju zanesljivosti ter povečanju uporabniške izkušnje (You et. al, 2023).

Nemška kvalitativna raziskava iz leta 2024, ki je vključevala petnajst uporabnikov aplikacije Ada, je razkrila razmerje med zaznano koristnostjo in etičnimi pomisleki. Uporabniki so sicer cenili hitrost in enostavnost pridobivanja informacij, hkrati pa so problematizirali vprašanja avtonomije, zasebnosti in predvsem odgovornosti v primeru napačnih priporočil. Ti pomisleki nakazujejo, da so izzivi pri uporabi symptom-checkerjev povezani ne samo s tehničnimi vidiki, temveč tudi z vprašanji etike in zaupanja (Müller et. al, 2024).

Nazadnje je meta-analiza natančnosti digitalnih samo-triažnih orodij pokazala izrazito variabilnost v njihovih rezultatih. Žal strokovne raziskave o uporabi symptom-checkerjev ali cyberchondrie med mladimi v slovenskem prostoru niso bile zaznane s strani iskanja. Vendar pa so v Sloveniji izpostavljeni drugi pomembni vidiki digitalne zdravstvene pismenosti, zlasti v času pandemije COVID-19. Nacionalni inštitut za javno zdravje je s sodelovanjem univerze raziskoval doživljanje epidemije med študenti, pri tem pa je digitalna zdravstvena pismenost pokazala pomembne vplive na psihološko odzivnost študentov (Gabrovec et. al,  2021).

Tako se lahko predvideva, da bi pri nas, podobno kot drugod, mladi digitalno vešči uporabniki občutili podobne vzorce – strukturirano, presejano in interaktivno iskanje informacij je lahko bolj zanesljivo, vendar ostajajo ovire: nezaupanje v algoritme, zaskrbljenost glede zasebnosti in zaznane etične dileme. Čeprav pri nas ni konkretnih podatkov, je verjetno, da bi razprava vključevala tudi jezikovno prilagojenost, vmesnik v slovenščini, in vprašanja prilagoditve lokalnim zdravstvenim izrazom in navadam.

Skupni imenovalec mednarodne literature in verjetna slovenska realnost je jasen: samodiagnostika, tako s klasičnimi spletnimi iskanji kot z naprednimi orodji, mlade mika zaradi dostopnosti, hitrosti in občutka nadzora. Kljub temu jo zaradi nezaupanja v točnost, skrbi glede algoritmične transparentnosti in zasebnosti še vedno vidijo predvsem kot dopolnilno orodje, ne kot zamenjavo strokovne zdravstvene presoje.

K pojavu samodiagnostike je treba dodati, da gre za vedenje, ki ga spodbuja tudi širša družbena dinamika, povezana z demokratizacijo informacij in večjim poudarkom na samoodgovornosti za zdravje. Mladi odrasli se v primerjavi s starejšimi generacijami pogosteje zanašajo na digitalne vire, kar potrjuje longitudinalna raziskava Pew Research Center, ki je pokazala, da skoraj 80 % posameznikov, starih od 18 do 29 let, redno išče zdravstvene informacije na spletu, pri čemer je delež bistveno nižji v starejših kohortah (Fox & Duggan, 2013). To pomeni, da je digitalna samodiagnostika postala del vsakodnevnih praks mladih in pomembno oblikuje njihov odnos do zdravstvenega sistema.

Razlikovati moramo tudi med različnimi stopnjami intenzivnosti samodiagnostike. Na eni strani se pojavlja priložnostna uporaba za manjše zdravstvene težave, kot so prehladi ali alergije, na drugi strani pa kronični vzorci pogostega preverjanja simptomov, ki vodijo v povečano anksioznost. Na tem mestu se uveljavlja koncept »medikalizacije vsakdanjih skrbi«, saj digitalna orodja lahko trivialne simptome pretvorijo v potencialno resne diagnoze, kar krepi občutke ogroženosti (White & Horvitz, 2009).

Poleg psiholoških učinkov je pomembno osvetliti tudi ekonomske posledice. Neustrezna samodiagnostika lahko vodi do nepotrebnih obiskov zdravnikov, obremenitve urgentnih ambulant in neučinkovite rabe zdravstvenih virov. Nemška analiza je pokazala, da uporabniki symptom-checkerjev v primerih napačne interpretacije simptomov pogosto posežejo po nujni medicinski pomoči, čeprav za to ni bilo indikacije, kar predstavlja dodaten pritisk na sistem (Schäfer et. al., 2022).

Vzporedno pa obstajajo pozitivni učinki, saj lahko samodiagnostična orodja v določenih primerih zmanjšajo nepotrebne obiske, kadar uporabnike usmerijo k samopomoči. Tako se oblikuje dvojni učinek: po eni strani zmanjšanje obremenitve zdravstvenega sistema, po drugi pa tveganje za napačne odločitve, ki imajo lahko resne posledice. To dvojnost potrjuje tudi sistematični pregled randomiziranih raziskav, ki opozarja, da je učinek symptom-checkerjev močno odvisen od njihove zasnove, algoritmične natančnosti in uporabniške pismenosti (Semigran et. al., 2015).

 

UMETNA INTELIGENCA ZA DOLOČENO USMERJENO UPORABO

Uporaba umetne inteligence v zdravstvu se razvija v številne, med seboj precej raznolike smeri, ki segajo od analize radioloških slik, laboratorijskih izvidov in genetskih podatkov, pa vse do sistemov za podporo pri kliničnem odločanju. Ena od najbolj raziskanih in hkrati klinično uporabnih aplikacij je področje radiologije. Tu umetna inteligenca bistveno prispeva k avtomatizaciji časovno zahtevnih nalog, kot so segmentacija tumorjev, merjenje tkiv na slikah in zaznavanje subtilnih sprememb, ki bi jih zdravnik lahko spregledal zaradi obsežnosti gradiva. V raziskavi, ki jo je izvedel Mayo Clinic, so bile razvite metode, ki omogočajo optimizacijo planiranja radioterapije. Rezultati so pokazali, da so AI-konture pogosto dovolj kakovostne, da jih je mogoče uporabiti v kliničnem okolju z minimalnimi popravki, kar bistveno skrajša delovni čas in razbremeni strokovne kadre (Mayo Foundation for Medical Education and Research, 2023). Podobne aplikacije se uvajajo tudi na področjih kardiologije, dermatologije in patologije, kjer AI sistemi pomagajo pri prepoznavanju nepravilnosti, razvrščanju vzorcev in napovedovanju tveganj.

Vendar pa ima med vsemi omenjenimi področji posebno mesto uporaba umetne inteligence pri samodiagnostiki, saj gre za neposreden stik med tehnologijo in pacientom. Za razliko od klasičnega iskanja po spletu, kjer uporabnik prepušča interpretacijo informacij lastni presoji, AI-aplikacije ponujajo strukturirano, usmerjeno in interaktivno izkušnjo, prilagojeno posamezniku. Tipičen primer takšne rešitve je WebMD Symptom Checker, ki od uporabnika zbira podatke o simptomih in demografskih značilnostih, nato pa generira približne ocene možnih vzrokov zdravstvenih težav. Posebnost teh orodij je v tem, da zmanjšujejo naključnost pri iskanju informacij in poskušajo voditi uporabnika skozi vnaprej zasnovan proces. Mladi jih pogosto dojemajo kot hitra in pregledna orodja, ki jim nudijo občutek večjega nadzora nad lastnim zdravjem in večjo samozavest pri odločanju o nadaljnjih korakih. Kljub temu pa raziskave kažejo, da jih večina uporabnikov uporablja predvsem za triažo, torej za oceno nujnosti zdravstvenega stanja, in bistveno manj za dejansko samodiagnosticiranje (Aboueid et. al, 2021).

V praksi to pomeni, da mladi ob enostavnih in blažjih simptomih pogosto preizkusijo uporabo symptom-checkerja, ko pa gre za kompleksnejše ali dolgotrajnejše težave, se še vedno raje zatekajo k Googlu. Razlog za to je predvsem v občutku večje personalizacije in hitrosti, saj mladi ocenjujejo, da klasični spletni brskalnik ponuja širši nabor informacij in možnost samostojne interpretacije. Toda prav ta »odprtost« je hkrati tudi tveganje, saj lahko vodi v napačne zaključke in povečano zaskrbljenost, kar je značilno za pojav cyberchondrie (Wangler et. al, 2020).

V zadnjih letih so symptom-checkerje začela dopolnjevati oziroma nadomeščati naprednejša orodja, ki temeljijo na velikih jezikovnih modelih (LLM), kot sta ChatGPT ali Googlov Gemini. Prednost teh sistemov je predvsem v naravnem, fleksibilnem dialogu, ki uporabniku omogoča občutek pogovora s strokovnjakom in ne zgolj z aplikacijo. Raziskave kažejo, da lahko takšni modeli v povprečju ponudijo bolj dosledne in manj razpršene odgovore kot klasični symptom-checkerji, saj se diagnostična natančnost velikih jezikovnih modelov giblje med 57,8 % in 76,0 %, medtem ko je pri symptom-checkerjih razpon precej širši, od komaj 11,5 % do kar 90 % pravilnih odločitev (Kopka et. al, 2025). To pomeni, da so LLM-i bolj predvidljivi in zanesljivi pri osnovnih vprašanjih, a še vedno premalo natančni, da bi lahko nadomestili strokovno presojo.

Kljub obetavnim možnostim pa ostajajo številne omejitve. Prvič, algoritmi so pogosto netransparentni, kar zmanjšuje zaupanje uporabnikov. Drugič, tudi ko je diagnostična natančnost višja, se rezultati lahko razlikujejo glede na način postavljanja vprašanj, kar zmanjšuje ponovljivost. Tretjič, obstaja tveganje za pretirano zanašanje uporabnikov na AI, kar lahko vodi v odlašanje z obiskom zdravnika. Raziskave zato opozarjajo, da hitrost in personalizacija, ki ju omogočajo LLM-i, ne moreta povsem odtehtati vprašanj o zanesljivosti in etičnih vidikih uporabe umetne inteligence v zdravstvu (Müller et. al, 2024; You et. al, 2023).

V slovenskem kontekstu se AI za zdaj uvaja predvsem v podporo zdravstvenemu sistemu pri administrativnih in diagnostičnih nalogah, medtem ko uporaba pri samodiagnostiki ostaja redkejša. Kljub temu pa raziskave digitalne pismenosti med mladimi kažejo, da bi ob ustrezni jezikovni in kulturni prilagoditvi tovrstna orodja lahko hitro postala del vsakodnevne prakse. Vprašanja, povezana z zaupanjem, varovanjem osebnih podatkov ter jasnim označevanjem, da gre zgolj za podporno in ne nadomestno rešitev, bodo pri tem ključnega pomena (Gabrovec et. al, 2021).

Nadaljnja pomembna dimenzija uporabe umetne inteligence pri samodiagnostiki je prilagajanje lokalnim zdravstvenim okoljem in jezikom. Študije so pokazale, da so jezikovne in kulturne razlike ključna ovira pri razumevanju priporočil, saj prevodi pogosto ne zajamejo strokovnih terminov ali pa uporabniki težko razumejo razlago simptomov v tujem jeziku (Liu et. al., 2022). To je še posebej relevantno za Slovenijo, kjer večina mladih pričakuje dostopnost digitalnih rešitev v slovenščini.

Pomemben trend predstavlja integracija velikih jezikovnih modelov (LLM) z obstoječimi symptom-checkerji. Hibridne rešitve združujejo strukturiranost vnosnih obrazcev in prilagodljivost pogovornih agentov, kar se kaže v višji uporabniški sprejetosti in večji natančnosti v primerjavi s posameznimi sistemi (Gilbert et. al., 2023). Kljub temu strokovnjaki opozarjajo, da zanesljivost rezultatov še vedno ni klinično potrjena, zato naj bo uporaba omejena na triažo in osnovno orientacijo.

Posebna pozornost je potrebna tudi pri vprašanju t. i. »algoritemske pristranskosti«. Algoritmi so pogosto trenirani na podatkih iz določenih geografskih in demografskih okolij, kar pomeni, da lahko njihove ocene v drugih kontekstih odstopajo. Primerjava med podatki iz ZDA in Azije je pokazala, da isti algoritmi v različnih okoljih dajejo bistveno različne rezultate pri oceni verjetnosti bolezni (Adamson & Smith, 2018). To odpira vprašanje prilagoditve modelov lokalnim podatkovnim zbirkam.

Z vidika etike je ključno tudi vprašanje odgovornosti. Čeprav so AI sistemi deklarirani kot zgolj podporna orodja, raziskave kažejo, da uporabniki pogosto dojemajo priporočila kot poluradne diagnoze (Middleton et. al., 2016). To ustvarja potrebo po jasnem označevanju omejitev in vključitvi opozoril o negotovosti rezultatov.

Kombinacija teh ugotovitev potrjuje, da je umetna inteligenca v samodiagnostiki uporabna predvsem kot dopolnilna podpora. Njena dodana vrednost je v hitrosti, strukturiranosti in občutku opolnomočenja, vendar mora biti implementacija v praksi podprta s transparentnostjo, jezikovno prilagoditvijo ter jasnimi mehanizmi zaščite uporabnikov.

 

MNENJE MLADIH O SAMODIAGNOSTIKI S POMOČJO UMETNE INTELIGENCE

Pri anketi je sodelovalo 59 anketirancev, od tega 31 moških in 28 žensk. Najštevilčnejša starostna skupina so bili mladi stari 18 do 22 let (39 oseb), sledili so anketiranci stari 16 do 18 let (7 oseb), nato skupina 22 do 26 let (6 oseb), 26 do 30 let (3 osebe), do 16 let (3 osebe) ter en sam anketiranec starejši od 30 let. Največ anketirancev je imelo končano srednjo šolo (44), sledili so s končano osnovno šolo (10), nekaj pa jih je zaključilo višješolski ali visokošolski program (3) oziroma magisterij/univerzitetni program (2).

Kvantitativna analiza odgovorov kaže, da mladi umetno inteligenco pri samodiagnostiki razumejo predvsem kot dopolnilno orodje, ki omogoča hiter vpogled in osnovno orientacijo glede zdravstvenega stanja. Kar 78,4 % anketirancev meni, da jim AI-chatbot pomaga hitreje razumeti simptome, medtem ko jih 21,6 % tega ne prepoznava. Glede vprašanja, ali prednosti uporabe odtehtajo tveganja napačne diagnoze, so mnenja razdeljena: 51,4 % meni, da prednosti prevladajo, medtem ko 48,6 % opozarja, da tveganja ostajajo prevelika.

Vprašanje zaupanja v rezultate je pokazalo, da velika večina (kar 78,4 %) rezultate AI označuje kot delno pravilne, le 10,8 % jih meni, da so povsem pravilni, prav toliko pa, da niso zanesljivi. V zvezi s preverjanjem priporočil pri zdravstvenem strokovnjaku jih je 37,8 % odgovorilo, da jih vedno preverijo, enak delež (37,8 %) to počne občasno, medtem ko 24,3 % priporočil sploh ne preverja.

Ko gre za prihodnjo uporabo, 51,4 % anketirancev meni, da bi občasno najprej uporabili AI-orodje, 40,5 % bi se temu izognilo, le 8,1 % pa bi AI uporabilo kot prvi korak. Hkrati 16,2 % anketirancev priznava, da zaradi uporabe AI-orodij pogosteje odlašajo z obiskom zdravnika, medtem ko jih 64,9 % tega ne počne, 18,9 % pa to priznava občasno.

Pomembno je tudi vprašanje deljenja osebnih podatkov: 54,1 % anketirancev bi svoje zdravstvene podatke delilo z AI-aplikacijo za bolj personalizirana priporočila, 29,7 % bi to storilo občasno, 16,2 % pa tega ne bi storilo. O uporabniški izkušnji poročajo pozitivno – kar 91,9 % meni, da je vmesnik pregleden, enak delež (91,9 %) navaja, da lahko vnese več simptomov hkrati, skoraj vsi (97,3 %) potrjujejo, da pogovor poteka v jeziku, ki ga razumejo, in 81,1 % se po uporabi AI počuti manj zaskrbljeno.

Rezultati ankete kažejo, da so mladi kot digitalno pismeni uporabniki dokaj dobro seznanjeni z možnostjo uporabe umetne inteligence pri samodiagnostiki, vendar njihova dejanska raba ostaja omejena. Najpogostejši razlog za uporabo je hitro iskanje informacij in občutek psihološke podpore, ki ga nudi strukturiran dialog z aplikacijo. Mladi orodja umetne inteligence dojemajo kot pregledna in enostavna za uporabo, pri čemer jim je pomembno, da lahko pogovor poteka v slovenskem jeziku in da aplikacije omogočajo vnos več simptomov hkrati.

Hkrati so rezultati razkrili tudi precejšnjo mero skepticizma. Večina anketirancev izraža dvom v diagnostično natančnost orodij, saj so odgovori pogosto označeni kot le delno zanesljivi ali nezanesljivi. Mladi zato priporočila, ki jih dobijo od umetne inteligence, večinoma še vedno preverijo pri zdravstvenem strokovnjaku. Del anketirancev opozarja tudi na nevarnost, da zaradi uporabe AI orodij odlašajo z obiskom zdravnika, kar bi lahko imelo negativne posledice za njihovo zdravje.

Kljub zadržanosti je opaziti, da AI samodiagnostika mladim daje občutek večjega nadzora nad lastnim zdravstvenim stanjem ter prispeva k zmanjševanju občutka zaskrbljenosti po uporabi. Nekateri so pripravljeni deliti tudi svoje osebne zdravstvene podatke za bolj personalizirana priporočila, čeprav se tu pojavljajo pomisleki glede varovanja zasebnosti.

Na podlagi teh podatkov lahko sklenemo, da so mladi pripravljeni sprejeti AI-orodja kot prvi stik s samodiagnostiko, saj jim nudijo občutek nadzora, preglednost in hitro orientacijo. Vendar pa zaradi nezaupanja v natančnost, zadržkov pri deljenju podatkov in strahu pred napačno diagnozo večina AI samodiagnostiko vidi predvsem kot dopolnilo k strokovni medicinski obravnavi, ne kot njeno nadomestilo.

 

UGOTOVITVE IN SKLEPI

Naša empirična raziskava med 59 udeleženci, pretežno v starostni skupini 18–22 let in z značilnim profilom digitalno pismenih mladih odraslih, kaže konsistenten vzorec rabe umetne inteligence pri samodiagnostiki: AI orodja so dojeta kot koristen, hiter in pregleden prvi orientacijski korak, ne pa kot nadomestilo klinične presoje. Večina anketirancev poroča, da jim pogovorni agenti pomagajo hitreje razjasniti simptome, a rezultate najpogosteje vrednotijo kot delno pravilne, zato priporočila praviloma vsaj občasno preverjajo pri zdravstvenem strokovnjaku. Takšen pragmatičen pristop se kaže tudi v nameri prihodnje rabe: AI bi pogosto uporabili kot prvi stik v triažnem smislu, a ostajajo zadržani do sistematičnega zanašanja nanjo kot na “prvi in zadnji” vir. Hkrati opazimo ambivalentnost med občutkom večjega nadzora in zmanjševanja zaskrbljenosti po uporabi na eni strani ter zavedanjem tveganj, kot sta možna netočnost in odlašanje z obiskom zdravnika, na drugi. Pomembna je tudi dimenzija zasebnosti: dobra polovica bi bila pripravljena deliti podatke za bolj personalizirane odgovore, a to ni brezpogojno, temveč je odvisno od transparentnosti in varstva podatkov.

V primerjavi z obstoječo literaturo so naši izsledki skladni s tremi ključnimi linijami dokazov. Najprej se potrjuje ugotovitev, da je realna uporaba simptomatskih preverjevalnikov nizka, kljub visoki ozaveščenosti in zanimanju, kar so na reprezentativnem vzorcu v Nemčiji pokazali avtorji Kopka, von Kalckreuth in Feufel. Nadalje se ujema kvalitativno opažanje avtorjev Aboueid, Bourkas in Chang, da mladi cenijo strukturiran dialog in občutek nadzora, vendar pri kompleksnejših težavah zaradi dvomov v natančnost in netransparentnost algoritmov pogosto preklopijo nazaj na “odprto” iskanje (Google). Naši podatki o previdni drži glede zaupanja, zasebnosti in omejitvah rabe z več simptomi se prekrivajo s sistematičnim pregledom You, Ma in Gui iz leta 2023, čeprav naši anketiranci pogosto poročajo, da je tehnična možnost vnosa več simptomov prisotna; to namiguje, da poleg funkcionalnosti odločilno vlogo igrajo jasnost razlage izidov in razumevanje negotovosti. Na etični ravni se naši izsledki prepletajo z izkušnjami uporabnikov aplikacije Ada, kjer so v ospredju vprašanja avtonomije, zasebnosti in odgovornosti ob napačnih priporočilih. Meta-analiza Kopke, von Kalckreuth in Feufel o natančnosti digitalnih orodij pa potrjuje, da je razpon točnosti klasičnih “symptom-checkerjev” zelo širok (11,5–90 %), medtem ko veliki jezikovni modeli kažejo bolj konsistentne, a še vedno subklinične rezultate (57,8–76 %), kar utrjuje sklep, da AI ni nadomestilo za medicinsko diagnostiko, temveč dopolnilna triažna podpora.

Ker interpretacija rezultatov neizogibno sloni na metodologiji, metodološke omejitve uvrščamo v središče razprave. Uporabili smo priložnostni vzorec omejene velikosti (N=59), kar zamejuje posplošljivost; odgovori so samoocenjevalni in zato dovzetni za pristranskosti (npr. socialno zaželeno poročanje); pri posameznih postavkah so prisotne manjkajoče vrednosti, ki zmanjšujejo statistično moč pri podanalizah. Poleg tega ne gre za klinično validacijsko študijo: merili smo percepcije, namere in vedenjske vzorce, ne pa občutljivosti/specificitete ali trdnih kliničnih izidov. Te omejitve ne zmanjšujejo uporabnosti uvida v sprejemanje in rabo AI pri mladih, zahtevajo pa previdnost pri generalizaciji in motivirajo nadaljnje, strožje raziskovalne zasnove.

Iz teh ugotovitev izhaja sporočilo stroki, da je AI orodja smiselno umeščati kot orodja za orientacijo in triažo, z jasno označenimi omejitvami. V klinični komunikaciji in digitalnem oblikovanju je ključna transparentnost: pojasnila o delovanju modelov, virih podatkov, negotovosti izidov in varstvu zasebnosti morajo biti jedrnata, razumljiva in na voljo v slovenščini. Učinkovit, etično občutljiv UX vključuje varne privzete poti (npr. samodejno usmerjanje k nujni obravnavi ob “rdečih zastavicah”), lokalizacijo terminologije in priporočil ter mikroizobraževalne vložke zdravstvene pismenosti, ki pomagajo znižati anksioznost in spodbujajo ustrezne odločitve. Takšna zasnova lahko zmanjša tudi tveganje odlašanja z obiskom zdravnika, ki ga del mladih priznava.

Članek je relevanten za več ciljnih skupin. Zdravstveni delavci (družinska medicina, pediatrija, šolska medicina) lahko na podlagi predstavljenih vzorcev uporabe in zadržkov prilagodijo svetovanje mladim in pri uvajanju AI orodij ohranijo varnost kot vodilno načelo. Odločevalci in regulatorji lahko na tej podlagi oblikujejo standarde označevanja negotovosti, transparentnosti in varstva podatkov. Razvijalci zdravstvenih aplikacij dobijo konkretne smernice za jezikovno in kulturno prilagoditev, razlago negotovosti ter integracijo “varnih scenarijev” v uporabniški tok. Izobraževalne ustanove pa lahko vsebine o digitalni in zdravstveni pismenosti mladih nadgradijo z uvidi o odgovorni rabi AI v samodiagnostiki.

Na osnovi naših rezultatov in pregleda literature predlagamo več izboljšav prakse. Uporabniški vmesniki naj v naprej razlikujejo med orientacijskim predlogom in kliničnim nujnim ukrepanjem, pri slednjem pa naj bo usmerjanje nedvoumno. Potrebna je dvoslojna transparentnost: kratek, pacientu prijazen povzetek in podrobnejši tehnični opis (model, metrike, domene učnih podatkov, znane omejitve). Komunikacija o zasebnosti naj bo minimalna, a razločna (“kaj, zakaj, kako dolgo, s kom”), z možnostjo lokalne obdelave ali odjave iz deljenja. Pri izpisu rezultatov naj AI sistematično predstavi hierarhijo verjetnosti ter pragove za nadaljnje korake. Končno, etiketa “AI ne nadomešča zdravnika” naj bo utemeljena, ne zgolj formalna; sledljivost priporočil (audit trail) koristi tako uporabniku kot varnostnim pregledom.

S tem se odpre tudi raziskovalna agenda. V Sloveniji potrebujemo prospektivne, tudi randomizirane študije, ki primerjajo AI-podprto triažo s standardno samooskrbo in spremljajo varnost, učinkovitost, uporabo storitev in anksioznost. Longitudinalne kohorte naj raziščejo, kako ponavljajoča raba vpliva na zaupanje, samoregulacijo in odlašanje. Eksperimentalni pristopi v UX naj testirajo, kako stopnja transparentnosti in načini razlage negotovosti vplivajo na pripravljenost deliti podatke in na kakovost vhodov, ki pogojujejo natančnost izhodov. Potrebne so tudi jezikovne validacije delovanja LLM-jev v slovenščini ter preskusi hibridnih modelov “AI + človek”, pri katerih AI pripravi strukturiran povzetek, zdravstveni delavec pa opravi hitro validacijo — z metrikami časa, varnosti in zadovoljstva.

 

LITERATURA

Aboueid, S., Bourkas, S., & Chang, C.–Y. (2021). Young adults’ perspectives on the use of symptom checkers for self-triage and self-diagnosis: Qualitative study. JMIR Public Health and Surveillance, 7(1), e22637. https://publichealth.jmir.org/2021/1/e22637.  [12.7.2025]

Adamson, A. S., & Smith, A. (2018). Machine learning and health care disparities in dermatology. JAMA Dermatology, 154(11), 1247–1248. https://doi.org/10.1001/jamadermatol.2018.2348. [15.8.2025]

Fox, S., & Duggan, M. (2013). Health online 2013. Pew Research Center. https://www.pewresearch.org/internet/2013/01/15/health-online-2013/

Gabrovec, B., Selak, Š., Crnkovič, N., & Šorgo, A. (2021). Raziskava o doživljanju epidemije COVID-19 med študenti. Nacionalni inštitut za javno zdravje. https://nijz.si [10.8.2025]

Gilbert, S., Mehl, A., Baluch, A., Cawley, C., & Jones, R. (2023). How accurate are digital symptom assessment apps for suggesting conditions and urgency advice? A systematic review. BMJ Open, 13(1), e060876. https://bmjopen.bmj.com/content/13/1/e060876Kopka, M., von Kalckreuth, N., & Feufel, M. A. (2023). Characteristics of users and nonusers of symptom checkers in Germany: Cross-sectional survey study. Journal of Medical Internet Research, 25, e46231. https://www.jmir.org/2023/1/e46231. [15.7.2025]

Kopka, M., von Kalckreuth, N., & Feufel, M. A. (2025). Accuracy of online symptom assessment applications, large language models, and laypeople for self-triage decisions. npj Digital Medicine, 8, Article 178. https://www.nature.com/articles/s41746-025-01566-6. [12.7.2025]

Liu, X., Cruz Rivera, S., Moher, D., Calvert, M. J., & Denniston, A. K. (2022). Reporting guidelines for clinical trial reports for interventions involving artificial intelligence: The CONSORT-AI extension. BMJ, 370, m3164. https://doi.org/10.1136/bmj.m3164. [25.7.2025]

Mayo Foundation for Medical Education and Research. (2023, June 2). Mayo Clinic study suggests improved time efficiency, accuracy with AI-automated head and neck radiotherapy model - mayo clinic news network. Mayo Clinic. https://newsnetwork.mayoclinic.org/discussion/mayo-clinic-study-suggests-improved-time-efficiency-accuracy-with-ai-automated-head-and-neck-radiotherapy-model [15.8.2025]

Mathes, B. M., et. al. (2018). Cyberchondria: Overlap with health anxiety and unique…. Psychiatry Research. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/29324396/ [15.8.2025]

Middleton, B., Sittig, D. F., & Wright, A. (2016). Clinical decision support: a 25 year retrospective and a 25 year vision. Yearbook of Medical Informatics, 25(S1), S103–S116. https://doi.org/10.15265/IYS-2016-s034. [28.7.2025]

Müller, R., Krieger, M., & Kiedrowski, R. (2024). “That’s just future medicine” – a qualitative study on users’ experiences of symptom-checker apps. BMC Medical Ethics, 25, 1011. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC10874001/. [12.7.2025]

Schäfer, T., Wiegand, T., & Gellert, P. (2022). The role of symptom checkers in modern health care: An empirical study on patient behavior and system impact. Digital Health, 8, 20552076221102560. https://doi.org/10.1177/20552076221102560. [25.7.2025]

Semigran, H. L., Linder, J. A., Gidengil, C., & Mehrotra, A. (2015). Evaluation of symptom checkers for self diagnosis and triage: audit study. BMJ, 351, h3480. https://doi.org/10.1136/bmj.h3480

Starčević, V., et. al. (2013). Cyberchondria: towards a better understanding of…. Psychiatry Research. https://pubmed.ncbi.nlm.nih.gov/23368807/ [11.8.2025]

Wangler, J., & Jansky, M. (2020). General practitioners’ challenges and strategies in dealing with Internet-related health anxieties—results of a qualitative study among primary care physicians in Germany. Wiener Medizinische Wochenschrift, 170(13–14), 329–339. https://doi.org/10.1007/s10354-020-00777-8. [10.8.2025]

White, R. W., & Horvitz, E. (2009). Cyberchondria: Studies of the escalation of medical concerns in Web search. ACM Transactions on Information Systems, 27(4), 1–37. https://doi.org/10.1145/1629096.1629101. [29.7.2025]

You, Y., Ma, R., & Gui, X. (2023). User experience of symptom checkers: A systematic review. AMIA Annual Symposium Proceedings, 2022, 1198-1207. https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC10148318/. [15.7.2025]

POVZETEK

Prispevek analizira reprezentacije spolnih stereotipov na slovenskih spletnih portalih Onaplus in Moški svet. Cilj raziskave je bil identificirati jezikovne in vizualne strategije, s katerimi portala oblikujeta in utrjujeta binarne spolne vloge ter patriarhalne norme. Onaplus konstruira ženskost skozi poudarjanje estetske popolnosti, čustvenosti in skrbstvenih vlog. Teme, kot so lepota, mladost in ljubezen, reproducirajo podobo žensk kot pasivnih in čustveno odvisnih. Moški svet pa moškost prikazuje kot moč, avtoriteto in uspešnost, ženske pa pogosto objektivizira. Oba portala uporabljata senzacionalistične naslove, čustveno nabite izraze in večpomenske fraze, ki ne le pritegnejo pozornost, temveč tudi utrjujejo patriarhalne strukture. Vizualne strategije dodatno podpirajo te diskurze: v Onaplus so ženske prikazane kot estetski objekti z mehko osvetlitvijo in idealiziranimi telesi, v Moškem svetu pa moški kot dominantni akterji z močnimi držami in temnejšo estetiko. Rezultati potrjujejo, da medijski diskurzi ne zgolj odražajo, temveč tudi aktivno soustvarjajo družbene norme. Oba portala utrjujeta binarne spolne vloge; Moški svet bolj eksplicitno, Onaplus pa bolj subtilno.

Ključne besede: Spolni stereotipi, Onaplus, Moški svet, patriarhalne norme, medijski diskurz

 

ABSTRACT

The article analyzes representations of gender stereotypes on the Slovenian online platforms Onaplus and Moški svet. The aim of the research was to identify the linguistic and visual strategies through which these platforms construct and reinforce binary gender roles and patriarchal norms. Onaplus constructs femininity by emphasizing aesthetic perfection, emotionality, and caregiving roles. Themes such as beauty, youth, and love reproduce the image of women as passive and emotionally dependent. In contrast, Moški svet portrays masculinity as synonymous with strength, authority, and success, while often objectifying women. Both platforms use sensationalist headlines, emotionally charged language, and ambiguous phrases, which not only attract attention but also reinforce patriarchal structures. Visual strategies further support these discourses: in Onaplus, women are depicted as aesthetic objects with soft lighting and idealized bodies, while in Moški svet, men are presented as dominant figures with strong postures and darker visual tones symbolizing authority. The results confirm that media discourses not only reflect but also actively shape social norms. Both platforms reinforce binary gender roles; Moški svet more explicitly, Onaplus more subtly.

Keywords: Gender stereotypes, Onaplus, Moški svet, patriarchal norms, media discourse

 

UVOD

Stereotipi so bistveni pri oblikovanju družbenih identitet, saj pripomorejo k utrjevanju družbenih struktur. Spolni stereotipi, ki jih patriarhalna družba povezuje z razdelitvijo dela med spoloma, določajo lastnosti moškim in ženskam. Moškost je pogosto povezana z močjo in avtoriteto, medtem ko se ženskost povezuje z nežnostjo in komunikativnostjo (Stramljič Breznik, 2024, 27–28). Ti stereotipi se v medijih izražajo skozi jezikovne izbire, ki krepijo tradicionalne vloge spolov.

Spolni stereotipi niso le deskriptivni, ampak tudi normativni, saj predpisujejo, kako naj bi se moški in ženske obnašali in katere lastnosti naj bi imeli v različnih vlogah. Spol je obravnavan kot družbeni konstrukt, ki označuje psihološke, socialne in kulturne razlike med spoloma (Wang, 2009, 747–749). Družbeni spol ni stabilen konstrukt, ampak se oblikuje in izraža skozi jezik in diskurz. Razumevanje spolnih razlik je prepleteno z izkušnjami, vrednotami in prepričanji, ki so se oblikovali v specifičnih družbenih in kulturnih okoljih (Krajnc Ivič, 2019, 405–406).

Prispevek se osredotoča na analizo diskurzivnih vzorcev na dveh slovenskih spletnih portalih, Onaplus in Moški svet. Ta portala se osredotočata na specifičen spol (Onaplus na ženski, Moški svet na moški) in ustvarjata vsebine, ki podpirajo določene vloge in pričakovanja. Mary Bucholtz (2003, 57–58) izpostavlja, da je jezik ključni element pri ustvarjanju družbenih identitet, vključno s spolom, saj se skozi jezik ohranjajo ideologije, ki oblikujejo naše predstave o moškem in ženskem spolu. Kritična analiza diskurza omogoča prepoznavanje, kako jezik prispeva k ohranjanju patriarhalnih odnosov moči, kar Bucholtz opisuje kot sprejemanje prepričanj o neenakosti kot »zdrave pameti«. Patriarhalna ideologija, kot navaja Philips (2003, 254), vpliva na jezik, saj ta služi kot orodje za legitimacijo moške prevlade. Razlike v komunikacijskih praksah med spoloma dodatno utrjujejo te vloge, saj so moški in ženske pogosto povezani z različnimi komunikacijskimi strategijami, ki ohranjajo obstoječe norme.

Dameanova (2006, 91–92) opozarja, da v postmoderni kulturi mediji ne le odražajo, temveč aktivno ustvarjajo podobe, ki oblikujejo žensko identiteto, pri čemer so te podobe pogosto idealizirane in prikazujejo ženske v vlogah, ki jih družba smatra za »naravne«. Mediji pogosto promovirajo »popolno žensko«, ki mora biti vse naenkrat: mlada, vitka, inteligentna in ambiciozna, vendar še vedno ohranja tradicionalne vloge žene in matere, kar ohranja patriarhalne strukture in norme.

Cilj te raziskave je preučiti, kako sta spolna identiteta in vloge reprezentirani na portalih Onaplus in Moški svet. Poseben poudarek bo na analizi jezikovnih in vizualnih strategij, ki se uporabljajo za oblikovanje in utrjevanje spolnih stereotipov. Skozi analizo želimo identificirati podobnosti in razlike v načinu poročanja obeh portalov. Z analizo 18 spletnih člankov portalov Onaplus in Moški svet v obsegu med letoma 2023 in 2024 bomo poskušali ugotoviti, kako spletna portala Onaplus in Moški svet skozi jezikovne in vizualne strategije oblikujeta in utrjujeta spolne stereotipe? Zanima nas tudi, kakšne so podobnosti in razlike v poročanju teh dveh portalov?

 

PREGLED LITERATURE

Ženske v družbi niso enakopravne moškim. Nimajo enakega nadzora nad svojimi življenji in življenji drugih, kot ga imajo moški. Moški jih obvladujejo v družinskem življenju, na delovnem mestu in na drugih družbenih področjih, še posebej v religiji in politiki. Ta prevlada je okrepljena s patriarhalnimi spolnimi ideologijami, ki zagotavljajo upravičenje za moško prevlado nad ženskami. Izraz patriarhalna se nanaša na ideologije, ki predpostavljajo ali trdijo, da naj bi moški prevladovali nad ženskami, imeli avtoriteto nad njimi in jim narekovali, kaj naj storijo (Philips, 2003, 254).

V vseh kulturah se ženske dojemajo kot bližje naravi kot moške, kar je posledica njihove vloge v biološkem razmnoževanju vrste, medtem ko moške dojemajo kot bližje kulturi. Kultura pa je za ljudi bolj cenjena, saj nas razlikuje od živali. To daje osnovo za trditev o moški superiornosti nad ženskami. Tako imajo ženske v vseh kulturah in zgodovinskih obdobjih avtoriteto v zasebni sferi, vendar moški prevladujejo v javni sferi (Philips, 2003, 255-256).

Spolne razlike so delno biološko pogojene, a hkrati močno socialno in kulturno kodirane ter institucionalizirane. Jezik ima pri tem ključno vlogo, saj omogoča izražanje in utrjevanje spolnih vlog – družba skozi jezik subtilno programira tako moške kot ženske (Gabor, 2007, 131–132, v Stramljič Breznik, 2024, 28–30). Na to, kaj velja za moško ali žensko, kaže tipični besednjak, s katerim opisujemo moške in ženske. Moškost je v slovenskem okolju dodatno povezana z močjo, tekmovalnostjo in pogumom, ženskost pa z nežnostjo, komunikativnostjo in toplino. Takšni stereotipi so del socialnega znanja, ki ga uporabljamo pri interpretaciji sveta in ki oblikuje družbene norme o vedenju ter značilnostih posameznih spolov. Te norme se kažejo tudi v jeziku.

Mediji so kanal za posredovanje spolnih reprezentacij v družbi, saj vključujejo številna sporočila in podobe o ženskah in moških, ki odražajo in oblikujejo družbene norme ter pričakovanja glede spolov. Ženske so pogosto prikazane kot seksualni objekti, povezane z neaktivnimi, okrasnimi vlogami, kot so vloga lepega obraza ali telesa, in pogosto so podrejene moškim. Po drugi strani so moški v medijih prikazani kot dominantni, močnejši posamezniki, katerih vloge so pogosto povezane z delom, močjo in profesionalizmom. Ženske in moške revije prenašajo različne stereotipske predstave o ženskosti in moškosti, ki odražajo določene družbene vloge in vrednote (Wang, 2009, 751). Medijske podobe niso le prikazi posameznikov, ampak imajo pomembno vlogo pri socializaciji, saj oblikujejo družbene in spolne norme, ki usmerjajo vedenje in vrednotijo določene vzorce obnašanja, medtem ko zavračajo druge. Pri reprezentaciji žensk v medijih so te norme pogosto prikazane kot naravne in normalne. Tako ženske ponotranjijo te norme in v skladu z njimi oblikujejo svojo identiteto (Damean, 2006,  90-91).

V vsaki družbi obstajajo spolni stereotipi (ženske govorijo več kot moški, moški se ne znajo pogovarjati, ali ženske ne povedo nič pametnega) (Gabor, 2007, 149, v Stramljič Breznik, 33). Pogosto se izkaže, da so te sodbe odvisne od spola opazovalcev – moški stereotipe o ženskah doživljajo drugače, kot jih dojemajo ženske, in obratno.

Diskurz je jezik kot oblika družbene prakse. Jezik je del družbe in ne obstaja zunaj nje. Je družbeni proces in prav tako družbeno pogojen proces, torej je pogojen z drugimi nejezikovnimi deli družbe. Ljudje ponotranjijo tisto, kar je družbeno ustvarjeno in njim dostopno, in to ponotranjeno uporabljajo pri svoji družbeni praksi, vključno z diskurzom (Fairclough, 2001, 22–24).

Ženskost je še vedno opredeljena skozi binarna nasprotja, kjer je moški racionalen in aktiven, ženska pa pasivna in odvisna. Naloge, kot so odgovornost, tekmovalnost in ambicija, so tradicionalno dodeljene moškim, medtem ko so naloge, ki zahtevajo skrbnost in poslušnost, dodeljene ženskam. V zasebnem in javnem prostoru to vodi do ločenih vlog: moški so avtoritete, ženske pa negovalke. Tudi v javnem prostoru so ženske pogosto podrejene. Vse večja osredotočenost na podobo žensk krepi družbeni pritisk. Ženske ne le opravljajo vloge mater, žena in delavk, ampak morajo tudi izpolnjevati lepotne standarde in biti ocenjene kot lepi objekti. Novi ideal ženskosti utrjuje moško dominacijo, saj morajo ženske biti vse naenkrat: mlade, vitke, ljubeče matere in žene, inteligentne in ambiciozne.

Mediji ustvarjajo izkrivljen model emancipirane ženskosti, kjer namesto enakopravnosti med spoloma promovirajo »popolno žensko«, ki ustreza težko dosegljivim in ohranljivim idealom. Ženske so ocenjevane glede na tri glavne koordinatne točke: podobo, zasebno življenje in kariero. Uspešna karierna ženska, ki ni mlada, vitka ali nima partnerja in otrok, ni občudovana, saj ne ustreza tem vrednotam. Tudi ko ženske nastopajo kot neodvisne, uspešne, se pozornost vedno preusmeri na njihovo osebno življenje, da bi zmanjšali njihov uspeh. Alternativni modeli ženskosti obstajajo, vendar so sprejeti le, če se podrejajo tradicionalnim vrednotam. Karierna ženska je sprejemljiv model, dokler ohranja svojo ženskost, je privlačna in izpolnjuje vloge žene in matere. Mediji manipulirajo z ženskami, da zavrnejo emancipirani model, tako da prikazujejo uspešne ženske kot brez družinskega življenja (Damean, 2006,  92-93). V 50-ih letih so bile ženske v revijah definirane skozi moške – mož, ljubimec ali odsotnost moškega. Moški so navadno prikazani kot napadalci, ženske pa kot žrtve. Prikazane so kot podrejene, slabše od moških. (Tuchman, 1979, 531-532).

 

METODOLOGIJA

S pomočjo kritične analize diskurza in multimodalne analize smo analizirali članke, objavljene na slovenskih spletnih portalih Moški svet in Onaplus. Pri raziskavi smo uporabilo namensko vzorčenje, pri čemer smo analizirali 18 člankov, enakomerno porazdeljenih med portaloma (po 9 iz vsakega). Članke smo izbirali znotraj treh tematskih sklopov – stil, odnosi in zdravje –, ki so bili skupni obema portaloma, saj smo želeli omogočiti neposredno primerjavo obravnave teh tematik v obeh publikacijah. Osredotočili smo se na članke, katerih naslovi so vsebovali stereotipske konotacije ali eksplicitne omembe spolov, kot so besede »moški« in »ženske«.  Izbor smo omejili na časovno obdobje med letoma 2023 in 2024. Ta odločitev je bila povezana z razpoložljivostjo člankov na spletnem portalu Onaplus, kjer je bilo v analiziranem obdobju manj »stereotipskih« člankov, tj. tistih, ki bi že v naslovu izražali stereotipne konotacije.

 

BESEDILNA ANALIZA MEDIJSKIH TEKSTOV

Naslovi v Onaplus dosledno utrjujejo družbene norme, ki od žensk pričakujejo, da sledijo visokim estetskim standardom. Pogosti so izrazi, ki nagovarjajo emocionalno raven bralk. Naslov »So ženske res bolj nagnjene k smrti zaradi strtega srca?« (Mavrič, 2024č) reproducira stereotip, da so ženske čustveno bolj ranljive kot moški. V  članku »Eva Hren razkrila, kako skrbi za svojo kožo, da je tako mladostna« (Meršol, 2023) izrazi, kot so »mladostna« in »brezhibna koža,« ustvarjajo asociacijo, da je mladosten videz ključen za žensko privlačnost. Izrazi, kot je »skrbi za svojo kožo,« implicirajo, da je estetski videz rezultat premišljene in redne nege, in spodbujajo bralke k redni negi, s čimer reproducirajo estetske pritiske.

Naslovi v Moški svet reproducirajo norme, ki definirajo moškost kot sinonim za moč, nadzor in sposobnost, pri čemer pogosto objektivizirajo ženske. Na primer naslov »Kako žensko spraviti do orgazma?« (Mastnak Sokolov, 2024) prikazuje moške kot aktivne akterje v spolnem odnosu, pri čemer je ženski užitek predstavljen kot nekaj, kar je odvisno od moškega delovanja. Glagol »spraviti« implicira moško kontrolo, žensko pa reducira na pasivno udeleženko v procesu. Poleg seksualnosti naslovi v Moški svet pogosto poudarjajo moško avtoriteto in praktičnost. Naslov »5 nasvetov za moške, ki se jim ne da ukvarjati z modo« (O. S., 2024) reproducira stereotip, da moškim ni treba vlagati truda v svoj videz, saj se njihova vrednost ne meri z estetiko, temveč s sposobnostjo in uspehom. Moški so predstavljeni kot aktivni, dominantni in povezani z močjo ter uspešnostjo. 

Poimenovanje akterjev na obeh portalih reproducira spolne hierarhije in utrjuje androcentrične norme, pri čemer so moški individualizirani, ženske pa homogenizirane. V Moški svet so moški pogosto predstavljeni z imeni, dosežki in aktivnostmi. Na primer, članki pogosto omenjajo znane moške osebnosti, kot je Cristiano Ronaldo (E. R., 2024č), in njihov uspeh, kar krepi njihovo individualno identiteto in povezanost z javno sfero. Ženske so, nasprotno, pogosto poimenovane generično, kot »partnerka« (Sokolov Mastnak, 2024) ali »bivša« (E. R., 2024c), kar jih reducira na njihovo funkcijo v odnosu do moškega.

V Onaplus izrazi, kot so »zaustavite staranje kože« (Kotnik, 2024), estetske izdelke prikazujejo kot skoraj magične rešitve za preprečevanje staranja. S tem se prenese odgovornost na izdelek, ki naj bi zagotavljal ta nerealen cilj, kar je primer poosebitve izdelka (sončne kreme). Ustvarjajo se nerealna pričakovanja, da je mogoče s preprostimi rešitvami doseči popolno in brezčasno lepoto. Ženske so tako podvržene nerealnim standardom lepote, kar pomeni, da pogosto čutijo potrebo po uporabi kozmetičnih izdelkov, da bi ustrezale družbenim normam o tem, kaj pomeni biti »mladostna« in »lepa.«

»Smrčanje, pivski trebuh, plešavost, vraščene dlake po britju ... To je le nekaj težav, ki pestijo moške.« To je začetni stavek članka »To so najpogostejše težave moških« (E. R., 2024a) v Moški svet, ki definira in konstruira predstavo moškosti. Stavek implicira, da so te lastnosti običajne in neločljive od moškosti. Z vprašanjem »Ali lahko kaj storimo, ko postanejo nadloga?« članek bralca neposredno postavlja v vlogo aktivnega reševalca teh težav. Implicitno sporočilo je, da je moški dolžan ukrepati, ko njegove težave preidejo prag »sprejemljivega.« To utrjuje družbeni pritisk, da mora moški svoje telo obvladovati in ga prilagajati pričakovanjem, ki jih določajo družbeni standardi.

Retorična vprašanja, kot je »Kaj bi bilo življenje brez ljubezni?« (Miko, 2023), v Onaplus ustvarjajo občutek, da je ljubezen ključni in skoraj edini smisel življenja. Takšna vprašanja spodbujajo bralke, da iščejo in si želijo romantične odnose kot življenjski cilj. Po drugi strani pa to lahko povzroči, da se osredotočajo na svojo vlogo v odnosu, pri čemer se potisnejo v vlogo, v kateri je ljubezen edini vir izpolnitve. S tem se utrjuje patriarhalni ideal ljubezni, ki ne dopušča razmisleka o drugih oblikah izpolnitve ali samostojnosti.

Na portalu Moški svet so moški pogosto predstavljeni kot nagonska bitja, kar pomeni, da je njihova moškost pogosto opisana kot nekaj, kar izhaja iz naravnih potreb in nagonskih želja. Izrazi, kot »v njegovem telesu vse podivja« (E. R., 2024b) in »manekenka meša glavo vsem predstavnikom moškega spola« (E. R., 2024č), so jasen pokazatelj animalizacije moških. V Onaplus se animalizacija ne pojavlja.

V Onaplus so ljubezen in ženska telesa pogosto poosebljena kot »gonilo življenja« (Miko, 2023), kar reprodukcijo tradicionalnih ženskih stereotipov o telesni privlačnosti in čustveni naravnanosti. Poosebitev ljubezni v tem smislu posreduje idejo, da je čustvena povezanost s partnerjem najpomembnejši cilj ženske eksistence.

 

VIZUALNA ANALIZA MEDIJSKIH TEKSTOV

Fotografija je enako pomembna za posredovanje sporočila  poročila v časopisu kot verbalni del poročila, vizualne in verbalne komponente pa pogosto delujejo na način, ki ju je težko ločiti (Fairclough, 2001,  28). Semiotične izbire obeh spletnih portalov temeljijo na barvni paleti in osvetlitvi, ki služita krepitvi spolnih norm. V Onaplus naravni toni (modra, svetlo zelena) krepijo naravno lepoto žensk, pri čemer je osvetlitev pogosto uporabljena za poudarjanje teksture kože in telesnih linij. Na primer, v člankih o negi kože se mehka svetloba osredotoča na brezhibno polt, kar poudarja idealiziran videz mladosti (Meršol, 2023; Kotnik, 2024).  Nasprotno temnejše barve v Moški svet (črna, siva) simbolizirajo moč in profesionalnost moških, pri čemer prikazujejo moške v formalnih oblačilih ali z resnimi izrazi (A. P., 2024; M. S., 2024).

Ikonografski elementi v obeh tabloidih utrjujejo patriarhalne vrednote, pri čemer simbolika služi krepitvi binarnih predstav spolnih vlog. V Moški svet so ključni atributi, kot so kravate, brade in ure, pogosto povezani z moškimi, saj simbolizirajo moč, status in disciplino (A. P., 2024). Ti predmeti poudarjajo ideal moškega kot uspešnega, avtoritativnega in fizično sposobnega posameznika. Po drugi strani pa ženstveni ikonografski elementi, kot so kopalke, visoke pete, in zapeljiva oblačila, pogosto spremljajo upodobitve žensk, s čimer jih vizualno seksualizirajo in reducirajo na estetske objekte (M. S., 2023).

V članku »MODNI IZBOR: Čudovite dvodelne kopalke za vse postave (FOTO)« (Mavrič, 2024c) portala Onaplus fotografije kopalk prikazujejo ženske v različnih dvodelnih kopalkah, kompozicija pa močno poudarja določene dele telesa, kot so trebuh, noge in prsi. Čeprav naslov poudarja, da so kopalke primerne za »vse postave,« na fotografijah ni žensk z bolj raznolikimi telesnimi tipi, kar implicira, da »vse postave« še vedno temeljijo na družbeno idealiziranih standardih vitkosti.

Reprezentacija subjektov in usmerjenost pogleda v fotografijah člankov odražata različne vizualne komunikacije, ki temeljijo na utrjevanju patriarhalnih norm in binarnih spolnih vlog. Subjekti na fotografijah v Onaplus so skoraj izključno ženske, ki so upodobljene kot estetski ideali. Pogledi žensk so pogosto usmerjeni stran od kamere, kar ustvarja občutek skrivnostnosti, sanjavosti ali introspektivnosti. To poudarja njihovo čustveno globino in hkrati zmanjšuje njihov aktivni odnos do gledalca. Na primer, fotografije, ki spremljajo članke o negi kože ali dietah (Kotnik, 2024; Mavrič, 2024a; Mavrič, 2024b), prikazujejo ženske, ki zamišljeno gledajo v daljavo ali se zadovoljno prehranjujejo. Takšne vizualne strategije utrjujejo predstavo, da so ženske primarno osredotočene na svoj videz in notranja čustvena stanja. Pogosto so prikazane v pasivnih pozah, s sproščeno držo in nežnimi gibi. V večini imajo vse na obrazu nasmeh, roke pa so nameščene na obraz, lase ali okoli telesa, kar ustvarja občutek ranljivosti in mehkobe.

Subjekti v Moški svet so deloma moški, katerih reprezentacija temelji na utrjevanju norm samozavesti, moči in dominantnosti. Na fotografijah večinoma neposredno gledajo v kamero, kar vzpostavlja povezavo z gledalcem. Takšen pogled izraža samozavest in avtoriteto, hkrati pa utrjuje njihovo aktivno vlogo kot osrednjih akterjev. Na primer, fotografija v članku »3 razlogi, da imajo lepe ženske raje poraščene moške« (M. S., 2024) prikazuje moškega z resnim izrazom, medtem ko gleda naravnost v objektiv. To vzbuja občutek odločnosti in kompetence.

Moški so upodobljeni v dominantnih pozah, s poudarkom na telesni drži, ki simbolizira moč. V članku »Kaj se zgodi z našim telesom, če vsak dan seksamo?« (E. R., 2024d) je na fotografiji par med intimnostjo. Ženska je pozicionirana nad moškim, vendar je razvidno, da jo partner drži, kar konotira mišljenje, da je moški tisti, ki drži vajeti med spolno aktivnostjo. Ženske, ki se pojavljajo na fotografijah, so skoraj vedno prikazane v seksualiziranih pozah. Na primer, pri člankih, kot je »To si misli moški, ko vidi golo žensko« (E. R., 2024b), so fotografirane ženske noge in spodnje perilo, ki si ga ženska slači, medtem pa jo moški »čaka« na postelji.

Ko ženske na fotografijah gledajo naravnost v kamero, njihov stik z gledalcem ni enakovreden, saj je pogosto zapeljiv in namenjen izključno vzburjanju moških. Takšen stik z očmi ne vzpostavlja odnosa avtonomnega subjekta, ampak žensko reducira na estetski objekt. V naslovu »Ko se ta Rusinja sleče, se vsakemu moškemu zmeša« (E. R., 2024č) ženska z razgaljenim telesom in zapeljivim nasmehom gleda v kamero, kar utrjuje predstavo o ženskah kot seksualiziranih subjektih, namenjenih užitku moških.

Moški svet moške predstavlja kot dominantne zaščitnike (članek o stereotipskih nalogah moških), medtem ko so ženske v Onaplus pogosto opredeljene kot skrbnice in naravne podpornice (članek »Kako to, da moški nima prijateljev, vpliva na partnerski odnos« (Lorenčič, 2023)), kjer moški od partnerice pričakujejo, da jim nadomesti prijatelje in izboljša njihovo družabno življenje). Čeprav imata tabloida različne tematske poudarke – Moški svet nagovarja moškega, Onaplus pa žensko bralko – oba prispevata k utrjevanju hierarhičnih družbenih struktur in omejujeta prostor za raznolikost reprezentacij spolnih identitet in praks.

 

ZAKLJUČEK

V postmoderni družbi, kjer so podobe ključne, mediji igrajo ključno vlogo pri oblikovanju identitete. Mediji ne ustvarjajo identitet neposredno, temveč ponujajo že oblikovane modele, ki vabijo posameznike, da se z njimi poistovetijo. Ti modeli vključujejo norme, ki jih družba povezuje z ženskostjo in moškostjo. Ženska identiteta je pogosto predstavljena skozi podobo, ki jo širša družba prepozna kot »žensko«, in skozi igranje vlog, ki ustrezajo družbenim pričakovanjem o spolu (Damean, 2006). Analiza člankov v Onaplus in Moški svet kaže, da mediji uporabljajo jezikovne in vizualne strategije za utrjevanje spolnih stereotipov. V Onaplus so ženske pogosto homogenizirane in predstavljene kot estetski ideali, njihova identiteta pa je povezana z lepoto, mladostjo in skrbjo za telo. Nasprotno so moški v Moški svet individualizirani, prikazani kot močni, in aktivni akterji.

Naslovi člankov obeh spletnih portalov so oblikovani z namenom pritegniti pozornost in pogosto reproducirajo patriarhalne vrednote. Naslovi prikazujejo moške kot aktivne in močne, ženske pa kot čustvene in ranljive. Takšna reprezentacija podpira binarno delitev spolnih vlog in utrjuje norme benevolentnega seksizma (Krajnc Ivič, 2019, 409–410).

Analiza razkriva, da so mediji prostor, kjer se reprodukcija stereotipov ne dogaja le implicitno, temveč tudi preko eksplicitnih strategij oblikovanja vsebin, naslovov in podob. Prav tako je ugotovljeno, da oba spletna portala reproducirata patriarhalne norme, vendar to počneta z drugačno intenzivnostjo. Takšne reprezentacije v medijih ne odražajo le družbenih norm, temveč jih tudi aktivno sooblikujejo. S tem se medijski diskurz kaže kot pomemben dejavnik pri oblikovanju identitete in percepcije spolov v družbi.

Za strokovno javnost so izsledki pomembni, ker razkrivajo konkretne jezikovne in vizualne mehanizme, s katerimi spletni mediji utrjujejo spolne vloge, kar odpira prostor za refleksijo uredniških praks in etičnih standardov v novinarstvu. Članek je relevanten za raziskovalce medijev, komunikologe, sociologe, študije spola ter medijske ustvarjalce, ki si prizadevajo za bolj uravnotežene reprezentacije spolov. Na ravni izboljšav se predlaga povečana občutljivost uredništev za stereotipne vzorce in vključevanje raznolikih, ne-binarnih perspektiv. Za nadaljnje raziskave bi bilo smiselno razširiti analizo na druge slovenske in tuje spletne medije ter vključiti raziskave percepcije občinstva, da bi se preveril dejanski vpliv takšnih reprezentacij na oblikovanje stališč o spolu.

LITERATURA

A. P. (2024, 4. avgust). To bi moral znati vsak moški. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/stil/6-prakticnih-znanj-ki-bi-jih-moral-imeti-vsak-moski.html

Bucholtz, M. (2003). Theories of Discourse as Theories of Gender: Discourse Analysis in Language and Gender Studies. V Holmes, J., & Meyerhoff, M. (2003). The handbook of language and gender. Blackwell. https://www.researchgate.net/publication/37627538_Gender_and_identity_Representation_and_social_action

Diana, D. (2006). Media and gender: Constructing feminine identities in a postmodern culture. Journal for the Study of Religions and Ideologies, 5(14), 89–94. https://www.researchgate.net/publication/26450080_Media_and_gender_Constructing_feminine_identities_in_a_postmodern_culture?enrichId=rgreq-c60890f34f15aa3228bae12fcdb8a0ec-XXX&enrichSource=Y292ZXJQYWdlOzI2NDUwMDgwO0FTOjI3Nzk4OTQ1NjY2MjUyOUAxNDQzMjg5MjU5MTg3&el=1_x_2&_esc=publicationCoverPdf

E. R. (2024a, 5. oktober). To so najpogostejše zdravstvene težave moških. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/fit/zdravje/to-so-najpogostejse-zdravstvene-tezave-moskih.html

E. R. (2024b, 24. oktober). To si misli moški, ko vidi golo žensko. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/erotika/odnosi/kaj-si-misli-moski-ko-vidi-golo-zensko.html

E. R. (2024c, 26. november). Takšna je idealna starostna razlika med partnerjema. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/erotika/odnosi/kaksna-je-idealna-starostna-razlika-med-partnerjema.html

E. R. (2024č, 14. december). Ko se ta Rusinja sleče, se vsakemu moškemu zmeša. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/erotika/odnosi/rusinja-victoria-odintcova.html

E. R. (2024d, 17. junij). Kaj se zgodi z našim telesom, če vsak dan seksamo? Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/fit/zdravje/kaj-se-zgodi-z-nasim-telesom-ce-seksamo-vsak-dan.html

Fairclough, N. (2001). Language and Power. Longman. https://www.researchgate.net/publication/49551220_Language_and_Power

Kotnik, B. (2024, 14. junij). Zato so Azijke videti tako mladostne: Uporabljajo ta kozmetični izdelek. Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/stil/lepota/zato-so-azijke-videti-tako-mladostne-uporabljajo-ta-kozmeticni-izdelek/

Krajnc Ivič, M. (2019). Spolni stereotipi v informativno-zabavnih spletnih straneh in revijah. Slavistična Revija, 67(2), 405–412. https://srl.si/ojs/srl/article/view/2019-2-1-28

Lorenčič, D. (2023, 24. april). Kako to, da moški nima prijateljev, vpliva na partnerski odnos. Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/partnerstvo/odnosi/kako-to-da-moski-nima-prijateljev-vpliva-na-partnerski-odnos/

M. S. (2023, 6. julij). Bikinike, kopalke, ki od nekdaj burijo moško domišljijo. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/stil/bikinke-skozi-cas.html

M. S. (2024, 27. februar). 3 razlogi, da imajo lepe ženske raje poraščene moške. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/stil/to-so-razlogi-da-imajo-seksi-zenske-raje-porascene-moske.html

Mastnak Sokolov, O. (2024, 27. december). Kako žensko spraviti do orgazma? Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/erotika/odnosi/kako-zensko-spraviti-do-orgazma.html

Mavrič, D. (2024a, 25. april). Najboljša hrana, ki bi jo ženska po 40. letu morala vključiti na svoj jedilnik. Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/zdravje/najboljsa-hrana-ki-bi-jo-zenska-po-40-letu-morala-vkljuciti-na-svoj-jedilnik/

Mavrič, D. (2024b, 8. maj). To počnejo ženske narobe, ko hočejo shujšati (nasveti prehranske svetovalke). Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/zdravje/jejmo-v-skladu-s-svojim-menstrualnim-ciklom/

Mavrič, D. (2024c, 16. junij). Modni izbor: Čudovite dvodelne kopalke za vse postave (FOTO). Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/stil/moda/cudovite-dvodelne-kopalke-za-vse-postave-foto/

Mavrič, D. (2024č, 6. avgust). So ženske res bolj nagnjenje k smrti zaradi strtega srca? Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/zdravje/so-zenske-res-bolj-nagnjenje-k-smrti-zaradi-strtega-srca/

Meršol, M. (2023, 18. januar). Eva Hren razkrila, kako skrbi za svojo kožo, da je tako mladostna. Onaplus. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://onaplus.delo.si/stil/lepota/eva-hren-razkrila-kako-skrbi-za-svojo-kozo-da-je-tako-mladostna/

Miko, K. (2023, 14. februar). To je bila najlepša izpoved ljubezni: Znane Slovenke iskreno o valentinovem. Onaplus Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na. https://onaplus.delo.si/partnerstvo/odnosi/to-je-bila-najlepsa-izpoved-ljubezni-znane-slovenke-iskreno-o-valentinovem/

O. S. (2024, 9. september). 5 nasvetov za moške, ki se jim ne da ukvarjati z modo. Moški svet. Pridobljeno 5. 1. 2025. Dostopno na https://www.moskisvet.com/stil/moska-moda.html

Philips, S. (2003). The Power of Gender Ideologies in Discourse. V Holmes, J., & Meyerhoff, M. (2003). The handbook of language and gender. Blackwell. https://www.researchgate.net/publication/37627538_Gender_and_identity_Representation_and_social_action

Stramljič Breznik, I. (2024). Ženske ne povedo nič pametnega : jezikovnokorpusna analiza stereotipa. Jezikoslovni Zapiski, 24(1), 27–43. https://doi.org/10.3986/jz.24.1.6931

Tuchman, G. (1979). Women’s Depiction by the Mass Media. Signs, 4(3), 528–542. https://www.jstor.org/stable/3173399

WANG, H. (2009). Language and ideology: gender stereotypes of female and male artists in Taiwanese tabloids. Discourse & Society, 20(6), 747–774. JSTOR. https://doi.org/10.2307/42889296