POVZETEK
Odpadna hrana je eden ključnih okoljskih, gospodarskih in družbenih izzivov 21. stoletja. Letno se po svetu zavrže približno tretjina vse proizvedene hrane, kar obremenjuje naravne vire, prispeva k emisijam toplogrednih plinov in hkrati poglablja problem lakote. Problem odpadne hrane se skuša reševati s pomočjo krožnega gospodarstva, ki omogoča uporabo odpadne hrane in njeno ohranjanje znotraj proizvodne verige, s tem pa lahko dosežemo zmanjševanje okoljskih vplivov in pridobivanje novih virov, kot so bioplin, gnojila in drugi produkti z dodano vrednostjo, ki jih lahko pridemo z uporabo aerobne in anaerobne razgradnje odpadne hrane. Ker velik del odpadne hrane nastaja v gospodinjstvih, je bila izvedena tudi raziskava, s katero smo slovensko prebivalstvo izprašali o nastanku le-te pri njih doma in ugotovili, da velika večina odpadne hrane nastaja predvsem v obliki kuhanih ostankov ter sadja in zelenjave, anketiranci pa so sami kot glavne rešitve izpostavili boljše načrtovanje obrokov, kuhanje manjših količin hrane in shranjevanje živil. Tako lahko z ustreznimi ukrepi zmanjšamo količino zavržene hrane in okrepimo trajnostni prehod k odgovornemu ravnanju z viri.
Ključne besede: odpadna hrana, krožno gospodarstvo, aerobna razgradnja, anaerobna razgradnja
ABSTRACT
Food waste is one of the key environmental, economic and social challenges of the 21st century. Approximately one third of all food produced worldwide is thrown away annually, which strains natural resources, contributes to greenhouse gas emissions and at the same time exacerbates the problem of hunger. The problem of food waste is being addressed through a circular economy, which enables the use of food waste and its preservation within the production chain, thereby reducing environmental impacts and obtaining new resources, such as biogas, fertilizers and other value-added products, which can be obtained by using aerobic and anaerobic digestion of food waste. Since a large part of food waste is generated in households, a survey was also conducted to ask the Slovenian population about the generation of food waste at home and found that the vast majority of food waste is generated mainly in the form of cooked leftovers and fruit and vegetables, while the respondents themselves highlighted better meal planning, cooking smaller amounts of food and storing food as the main solutions. Thus, with appropriate measures, we can reduce the amount of food waste and strengthen the sustainable transition to responsible resource management.
Key words: food waste, circular economy, aerobic digestion, anaerobic digestion
UVOD
Svetovno prebivalstvo hitro narašča, kar povečuje potrebo po hrani in hkrati tudi količino odpadne hrane. Ta v 21. stoletju postaja eden izmed najzahtevnejših gospodarskih in okoljskih vplivov. Vendar pa odpadna hrana ni le problem – ob ustreznem ravnanju lahko namreč predstavlja pomemben vir dragocenih surovin, predvsem v okviru krožnega gospodarstva (Tamasiga s sod., 2022).
Po definiciji »odpadna hrana« vključuje surova ali predelana živila in njihove ostanke, ki se izgubijo pred pripravo hrane, med njo ali po njej in pri uživanju hrane, vključno s hrano, ki se odvrže med proizvodnjo, distribucijo, prodajo in izvajanjem storitev, povezanih s hrano, in v gospodinjstvih. Ločimo užitni del, ki je primeren za prehrano ljudi, vendar se zaradi določenih razlogov, kot sta pretečeni datum uporabe in nepravilno shranjevanje, zavrže med proizvodnjo, distribucijo ali prodajo živil, pri pripravi ali uživanju hrane; ter neužitni del, ki ni namenjen prehrani in nastaja pa kot odpadek med samo proizvodnjo, distribucijo ali prodajo živil ali pri pripravi ali uživanju hrane (npr. kosti, olupki, lupine, koščice) (Kalin in Žitnik, 2024).
Krožno gospodarstvo je alternativa tradicionalnemu linearnemu gospodarstvu (vzemi, izdelaj, porabi, zavrzi), ki temelji na tem, da izdelke in materiale čim dlje ohranjamo ohranjamo v uporabi – s ponovno uporabo, popravilom, recikliranjem in predelavo. Takšen model zmanjšuje količino odpadkov in hkrati ohranja čim večjo vrednost virov v zaprti zanki oz. se le-te ohrani v gospodarstvu. Pri krožnem gospodarstvu ne gre le za varovanje okolja v smislu zmanjševanja porabe naravnih virov in ohranjanja biotske raznovrstnosti, ampak tudi za spodbudo k inovacijam, učinkovitejši rabi virov in ustvarjanju novih delovnih mest (Bourguignon, 2016; Evropski parlament, 2023).
Evropska komisija je leta 2015 predstavila akcijski načrt prehoda v krožno gospodarstvo, ki vključuje zakonodajne cilje za zmanjšanje odpadkov, spodbujanje recikliranja in trajnostne rabe virov. Kljub spodbudam pa ostajajo izzivi, kot so financiranje, spremembe poslovnih modelov in samo vedenje potrošnikov. V kontekstu odpadne hrane ta prehod ponuja priložnost, da odpadno hrano ne obravnavamo le kot odpadek, temveč kot dragocen vir za proizvodnjo energije, surovin in celo novih izdelkov (Bourguignon, 2016).
ODPADNA HRANA IN KROŽNO GOSPODARSTVO
Odpadna in zavržena hrana predstavljata resen globalni problem, ki negativno vpliva na naravne vire, okolje in družbo. Nastaja na vseh stopnjah prehranske verige – od kmetijske pridelave, transporta, predelave in proizvodnje, do distribucije v trgovinah, priprave v gostinstvu ter gospodinjstvih (GOV.SI, 2023). Po podatkih Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) (2016), se letno zavrže kar 1,3 milijarde hrane, kar pomeni približno tretjino vse pridelane hrane za humano uporabo.
Takšna količina izgubljenih dobrin ne predstavlja zgolj etičnega vprašanja, pač pa ima tudi izjemno obremenjujoče posledice za okolje zaradi porabe vode, zemlje, energije in drugih naravnih virov, s katero se proizvede hrana, ki se na koncu zavrže (FAO, 2015). Poleg tega je odpadna hrana odgovorna za približno 8-10 % globalnih emisij toplogrednih plinov, s čimer pomembno prispeva h podnebnim spremembam. Te posledično vplivajo na kmetijska zemljišča, zmanjšujejo hranilno vrednost pridelkov in ogrožajo stabilno preskrbo s hrano. Poleg tega proizvodnja in zavržena hrana zavzameta kar 30 % vseh svetovnih kmetijskih zemljišč. Kljub enormnim količinam zavržene hrane pa skoraj 800 milijonov ljudi po svetu še vedno trpi zaradi lakote (United Nations Environment Programme, 2024).
Glede na podatke FAO (2015) se vzroki za nastanek odpadne hrane razlikujejo glede na družbeno-gospodarske pogoje držav. Namreč, v državah z nizkimi dohodki odpadna hrana nastaja kot posledica tehničnih in infrastrukturnih omejitev pri pridelavi, žetvi, skladiščenju in predelavi. Poleg tega so osnovni vzroki za nastanek izgub hrane tudi družbene in kulturne razlike, saj imajo ženske na podeželju pogosto ključno vlogo pri ravnanju s pridelki po žetvi in trženju, a jim dostop do virov in storitev pogosto otežujejo družbene ovire, kar zmanjšuje učinkovitost prehranske verige.
Nasprotno pa se v državah z višjimi dohodki odpadna hrana pojavlja predvsem v fazah distribucije in potrošnje. Na količino zavržene hrane vplivajo tako potrošniško obnašanje kot tudi vladne politike (Tamasiga s sod., 2022), saj lahko predpisi in subvencije spodbujajo presežno proizvodnjo hrane, katere del se nato izgubi ali zavrže. Poleg tega se iz prehranske verige za varnost potrošnikov odstranjuje hrana, ki ne ustreza standardom varnosti in kakovosti (FAO, 2015), lahko pa zaradi neugodnih tržnih razmer pridelki ostanejo neprodani (Evropska komisija, b. l.). Pomemben dejavnik je tudi ravnanje potrošnikov samih, saj gospodinjstva ustvarijo okrog 55 % odpadne hrane, k nastanku največ prispevata neustrezno načrtovanje nakupov in obrokov, nepravilna poraba živil pred iztekom roka uporabnosti, zavračanje neestetskega sadja in zelenjave, nepremišljeno nakupovanje zaradi visokih popustov ter velika količina hrane v embalaži (FAO, 2015; Evropski parlament, 2024; Evropska komisija, b. l.).
Krožno gospodarstvo se osredotoča na čim daljše ohranjanje virov v obtoku, kar omogoča zmanjševanje odpadne hrane in njeno ponovno uporabo v proizvodnje procese (Shapiro, 2024). Ko hrana ni več primerna za prehrano ljudi, jo je mogoče usmeriti v različne oblike obdelave, kot so anaerobna razgradnja, aerobna razgradnja oz. kompostiranje, nadzorovano sežiganje, kanalizacija ter odlaganje na odlagališčih (United Nations Environment Programme, 2024).
Anaerobna razgradnja poteka v bioreaktorju oz. fermentorju, kjer mikroorganizmi v odsotnosti kisika omogočijo razgradnjo skoraj vseh organskih odpadkov. Pri tem kot glavni produkt nastaja metan, ki predstavlja večinski del bioplina. Nastali bioplin se zbira in nadalje uporabi za proizvodnjo električne energije, toplote in goriva, kar pomembno prispeva k zmanjševanju ogljičnega odtisa. Poleg bioplina nastaja tudi digestat – mokra biomasa, ki jo je mogoče po dodatni obdelavi uporabiti kot kompost ali organsko gnojilo. Anaerobna razgradnja tako hkrati omogoča razgradnjo odpadne hrane in pridobivanje obnovljive energije. Slabost takšnega pristopa so dolgotrajnost in visoki stroški procesa, ter strogi zakonski pogoji, ki to dejavnost urejajo (VOK Snaga, b. l.; Prasanna Kumar s sod., 2024; Shapiro, 2024; Gao s sod., 2017).
Naslednja uveljavljena metoda pa je aerobna razgradnja oz. kompostiranje. Gre za naraven proces, pri katerem mikroorganizmi ob prisotnosti kisika razgrajujejo organske odpadke, končni produkt pa je kompost. Ta je bogat z organskimi snovmi in ga je mogoče uporabiti kot gnojilo ali nastilj v kmetijstvu. Čeprav je kompostiranje proces, končan v nekaj tednih, zahteva dodatne vložke energije za aeracijo kompostnih kupov, saj je potreben stalen dovod kisika (Shapiro, 2024; Gao s sod., 2017).
Z omenjenima biotehnološkima pristopoma lahko dosežemo zapiranje zank, zmanjšamo obremenitev okolja in ustvarjamo proizvode z dodano vrednostjo, kar je tudi cilj krožnega gospodarstva.
Pretvorba odpadne hrane v skladu z načeli krožnega gospodarstva predstavlja pomemben ekonomski potencial, saj zmanjšuje stroške in hkrati odpira nove možnosti ustvarjanja prihodkov. Podjetja, ki odpadno hrano obravnavajo kot vir, jo lahko predelajo v nove izdelke, kot so gnojila, živalska krma in bioplin, kar omogoča boljšo izrabo virov in zmanjšanje odvisnosti od primarnih surovin. Hkrati se z uvajanjem tehnologij za spremljanje, napovedovanje in ponovno uporabo odpadne hrane izboljšuje učinkovitost celotne dobavne verige, kar prispeva tudi k večji konkurenčnosti podjetij. Morebitna povezava med podjetji in dobrodelnimi organizacijami je prav tako pomembna, saj se lahko užitni presežki namenijo socialno ranljivim skupinam, kar krepi tudi sam ugled podjetij (Shapiro, 2024).
Čeprav so gospodarske koristi pretvorbe odpadne hrane in uvedbe načel krožnega gospodarstva očitne, prehod za podjetja pogosto predstavlja tudi izziv. Namreč, ena izmed večjih ovir so visoki začetni stroški, povezani z naložbami v tehnologije, infrastrukturo in spremembo poslovnih modelov, kar preprečuje uvedbo trajnostnih praks (Bourguignon, 2016).
RAZISKAVA O ODPADNI HRANI V SLOVENIJI
Po podatkih Statističnega urada Republike Slovenije (SURS, 2024) je v Sloveniji leta 2023 prišlo do znatnega povečanja količine zavržene hrane, in sicer za 9 % v primerjavi s preteklim letom. Takšno povečanje kaže na resno težavo, saj se kljub številnim nacionalnim in mednarodnim prizadevanjem za zmanjševanje količin odpadne hrane trend ne zmanjšuje, temveč celo narašča. Razlog za to povečanje se skriva predvsem v višjih količinah odpadkov, ki nastajajo v živilski proizvodnji, kar pa nikakor ne pomeni, da so gospodinjstva pri tem brez odgovornosti. V povprečju namreč vsak prebivalec Slovenije ustvari 77,7 kg odpadne hrane na leto, kar je številka, ki presega priporočila in kaže na to, da je prostora za izboljšave še veliko. Pri podrobnejšem pogledu na razmerja med viri odpadne hrane se pokaže, da je največji delež, kar 44 %, posledica ravnanja gospodinjstev. Gostinstvo in strežba hrane prispevata 34 %, živilska proizvodnja 13 %, medtem ko prodaja hrane ustvari 9 %. Čeprav se v Sloveniji odpadna hrana predela v celoti, in sicer predvsem v bioplinarnah (41 %) ter s kompostiranjem (34 %), to ne zmanjšuje dejstva, da je jedro problema nastajanje presežkov hrane pri končnih uporabnikih – torej v gospodinjstvih. Prav zato smo izvedli raziskavo, s katero smo želeli natančneje razumeti, kakšne so navade slovenskih gospodinjstev pri ravnanju s hrano, in ugotoviti, kje nastajajo največji presežki.
Raziskava je bila izvedena leta 2025 s pomočjo spletnega orodja 1ka, v katerem smo oblikovali anketni vprašalnik. Tega smo nato razširili med prijatelji, znanci ter preko njih tudi med njihovimi poznanstvi, kar je omogočilo širši doseg in vključitev različnih profilov prebivalcev. Skupno je sodelovalo 84 anketirancev. Demografska sestava vzorca je pokazala zanimive posebnosti. Največji delež anketirancev (63 %) je predstavljala skupina mladih odraslih, starih od 19 do 30 let. Sledila je starostna skupina med 31 in 50 letom, ki je predstavljala 23 %, nekoliko manjši delež pa so prispevale osebe v starosti od 51 do 70 let (12 %). Med sodelujočimi sta bila tudi dva mladoletnika (2 %), medtem ko nihče od vprašanih ni bil starejši od 70 let. Starostna struktura vzorca je pomembna, saj opozarja, da prevladujejo mlajši odrasli, kar se lahko odrazi tudi na rezultatih. Mlajše generacije namreč pogosto nakupujejo na drugačen način, pogosteje posegajo po že pripravljenih obrokih in hitri hrani, hkrati pa se razlikujejo tudi v ozaveščenosti glede pomena trajnostnega ravnanja z živili.
Zanimiv je bil tudi podatek o bivalnem okolju anketirancev. Največji delež, kar 51 %, živi v hiši na vasi, kar kaže na močno prevlado podeželskega prebivalstva v vzorcu. Poleg tega jih 7 % živi na kmetiji, kar pomeni, da prihaja več kot polovica sodelujočih iz ruralnega okolja. Manjši delež (20 %) prebiva v bloku ali stanovanju, 11 % v vrstni hiši in prav tako 11 % v manjši hiši v mestu. Ta podatek je ključen za interpretacijo rezultatov, saj bivalno okolje vpliva na možnosti ravnanja s presežki hrane. Podeželsko prebivalstvo ima praviloma več možnosti za kompostiranje, predelavo hrane v domačem okolju in uporabo presežkov za živali, medtem ko mestno prebivalstvo pogosteje hrano odvrže skupaj z drugimi odpadki, saj nima neposrednega dostopa do teh alternativnih možnosti.
Eden od osrednjih delov raziskave je bil povezan z vprašanjem nakupovalnih navad. Na vprašanje »Ali pogosto kupite več hrane, kot jo potrebujete?« je 44 % vprašanih odgovorilo, da le redko nakupijo preveč, skoraj polovica pa je priznala, da se jim občasno zgodi, da kupijo več hrane, kot jo nato porabijo. To razkriva, da so gospodinjstva sicer ozaveščena, a se v praksi pogosto srečujejo s težavami pri oceni potrebnih količin. Ta pojav je bil potrjen tudi pri vprašanju o zavržkih. Na vprašanje »Kolikokrat na teden zavržete hrano?« je največji delež (43 %) odgovoril, da hrane nikoli ali skoraj nikoli ne zavrže, 46 % pa, da jo zavrže enkrat do dvakrat na teden. Manjši delež (6 %) je navedel, da hrano zavrže tri- do petkrat na teden, 5 % pa skoraj vsak dan. Rezultati tako kažejo na kontrast med načelnim prizadevanjem za zmanjševanje odpadkov in realnimi praksami, kjer se zavržki vseeno pojavljajo, čeprav večinoma v manjših količinah. Posebej pomembno je poudariti, da se na podeželju presežki pogosto uporabijo kot krma za živali, zato tam odpadki niso vedno dojeti kot dejansko zavržena hrana.
Podrobnejši podatki so razkrili, da velika večina (64 %) zavrže le nekaj grižljajev hrane, približno tretjina občasno eno porcijo, večje količine pa so redke in se pojavijo le pri 5 % anketirancev. Med najpogosteje zavrženimi živili prevladujejo kuhani ostanki, kar je navedlo skoraj tri četrtine sodelujočih. Sledijo sadje in zelenjava, medtem ko so mlečni izdelki, pekovski in mesni izdelki zavrženi redkeje. Ko smo anketirance vprašali o razlogih za zavržke, so najpogosteje navedli kvarjenje hrane (68 %), bodisi zaradi pretečenega roka trajanja bodisi zaradi gnitja, ter pripravo prevelikih obrokov (51 %). Rezultati jasno kažejo, da imajo na količino zavržene hrane največji vpliv kombinacija slabega načrtovanja obrokov, prevelikih porcij in pozabljene hrane v hladilniku.
Kljub tem težavam rezultati ankete kažejo tudi pozitivne trende. Več kot dve tretjini anketirancev je navedlo, da imajo možnost kompostiranja ali druge ponovne uporabe hrane. To kaže na relativno visoko stopnjo okoljske ozaveščenosti, vendar se hkrati razkriva, da 17 % vprašanih teh možnosti nima, 6 % pa se za takšne prakse sploh ne zanima. Podoben vpogled ponuja tudi podatek o prisotnosti domačih živali: 67 % sodelujočih ima doma eno ali več živali, kar se odraža v njihovem ravnanju s presežki hrane. Približno četrtina (27 %) je navedla, da živali pojedo večino ostankov, podobno velik delež (29 %) hrano daje le občasno, medtem ko je največji delež (44 %) odgovoril, da ostankov hrane živalim ne namenjajo. To kaže, da uporaba presežkov kot krme ostaja razširjena praksa, a ni univerzalno uveljavljena.
V zadnjem delu ankete smo udeležence prosili za predloge, kako bi lahko gospodinjstva zmanjšala količine zavržene hrane. Odgovore smo združili v več skupin. Najpogosteje so poudarili pomen načrtovanja nakupov in obrokov, kjer so kot rešitve navedli pisanje nakupovalnih seznamov, pripravo tedenskih jedilnikov in redno preverjanje zalog v hladilniku ter shrambi. Pogost predlog je bil tudi kuhanje v manjših količinah oziroma v porcijah, ki jih gospodinjstvo lahko porabi, ter zamrzovanje presežkov. Več udeležencev je poudarilo pomen pravilnega shranjevanja hrane, kot je boljša organizacija hladilnika, ločevanje živil glede na rok uporabnosti in uporaba metod podaljševanja svežine, kot sta zamrzovanje ali vlaganje. Pomembna je bila tudi ideja ponovne uporabe ostankov, bodisi s kreativnim vključevanjem v nove jedi bodisi z uporabo za živali ali kompostiranje. Posebej zanimivo je, da so nekateri anketiranci opozorili na potrebo po spremembi odnosa do hrane. Ti odgovori so nakazali, da odpadna hrana ni le logistični in organizacijski problem, temveč tudi družbeno-kulturni izziv. Nekateri so predlagali manjšo izbirčnost, večjo doslednost ter zavedanje, da hrana ni samoumevna, pač pa dragocen vir, ki ga je treba spoštovati.
Celotna analiza tako kaže, da je odpadna hrana v slovenskih gospodinjstvih predvsem posledica neustreznih prehranskih navad in kratke obstojnosti določenih živil. Največ zavržkov predstavljajo kuhani ostanki ter hitro pokvarljivo sadje in zelenjava. Čeprav večina anketirancev zatrjuje, da hrane skoraj ne zavrže, rezultati jasno razkrivajo, da se več kot polovici to dogaja vsaj občasno. Količine so sicer večinoma majhne, a se zaradi pogostosti seštevajo v pomemben delež. Pozitivno pa je, da več kot dve tretjini vprašanih uporablja kompostiranje ali druge oblike ponovne uporabe, pogosto tudi za prehrano živali, kar kaže na določeno stopnjo okoljske ozaveščenosti.
Kljub temu ostaja dejstvo, da številne prakse za zmanjševanje odpadne hrane še vedno niso dovolj dosledno uresničene. Rezultati ankete jasno kažejo, da bi bilo mogoče količine zavržene hrane bistveno zmanjšati že z majhnimi spremembami v vsakodnevnem ravnanju, kot so boljše načrtovanje nakupov, kuhanje manjših porcij in pravilno shranjevanje hrane. Nekateri anketiranci pa opozarjajo tudi na potrebo po spremembi miselnosti – manjša izbirčnost, večja odgovornost in spoštovanje hrane so ključni dejavniki, ki lahko dolgoročno zmanjšajo problem odpadne hrane. Ti rezultati potrjujejo, da je odpadna hrana kompleksen problem, ki presega logistične in tehnične dimenzije ter zahteva spremembo družbeno-kulturnih navad.
ZAKLJUČEK
Odpadna hrana predstavlja enega največjih izzivov sodobne družbe, saj povzroča tako okoljsko kot gospodarsko škodo. Po podatkih Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) se na svetovni ravni letno zavrže približno 1,3 milijarde ton hrane, kar predstavlja skoraj tretjino vse proizvedene hrane. Pri tem se vzroki in okoliščine razlikujejo glede na raven družbenega in gospodarskega razvoja posameznih držav. V državah v razvoju odpadna hrana pogosto nastaja zaradi neustrezne infrastrukture, skladiščenja in transporta, v razvitih državah pa predvsem v fazi potrošnje – zaradi prevelikih porcij, slabega načrtovanja obrokov ter nepravilnega shranjevanja živil. V obeh primerih pa je rezultat enak: velika izguba dragocenih virov, povečana obremenitev okolja in zmanjšana prehranska varnost.
Reševanje tega globalnega problema zahteva prehod od linearnega modela gospodarstva k trajnostno naravnanemu krožnemu gospodarstvu, kjer odpadna hrana ni več razumljena kot odpadek, temveč kot vir. Krožni pristop omogoča, da se presežki hrane pretvorijo v energijo, gnojila ali druge produkte z dodano vrednostjo. Pri tem so pomembni različni postopki, kot sta anaerobna in aerobna razgradnja, ki omogočata zapiranje snovnih krogov, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ter ponovno izrabo hranil. Po mnenju Tamasige s sod. (2022) je za uspešno uresničevanje teh pristopov nujno sodelovanje različnih deležnikov – od državnih institucij in zasebnega sektorja do izobraževalnih ustanov in raziskovalcev. Le s celostnim pristopom, ki vključuje tako tehnične kot socialne inovacije, je mogoče zagotoviti dolgoročno zmanjševanje količin zavržene hrane.
Naša raziskava je pokazala, da največ odpadne hrane v Sloveniji nastaja v gospodinjstvih, kar je skladno z ugotovitvami številnih mednarodnih študij (FAO, 2015; UNEP, 2024; Evropski parlament, 2024). V okviru ankete smo ugotovili, da so med najpogosteje zavrženimi živili kuhani ostanki ter hitro pokvarljivo sadje in zelenjava. Glavna razloga za to sta kvarjenje živil (bodisi zaradi pretečenega roka uporabe bodisi zaradi gnitja) in priprava prevelikih obrokov. To potrjuje, da na nastanek presežkov vplivajo predvsem neustrezno načrtovanje obrokov ter določene prehranske navade. Posebej zaskrbljujoče je, da gre pogosto za sistematičen problem – ljudje se sicer zavedajo pomena zmanjševanja zavržkov, vendar se jim zaradi vsakodnevne rutine in pomanjkanja načrtovanja ti vseeno pojavljajo.
Pomembna ugotovitev raziskave je, da se v slovenskih gospodinjstvih kljub vsemu krepi okoljska ozaveščenost. Več kot dve tretjini anketirancev je navedlo, da vsaj občasno kompostira ali na druge načine ponovno uporabi presežke hrane. Anketiranci so kot najpogostejše rešitve za zmanjševanje odpadne hrane predlagali premišljeno načrtovanje nakupov, pripravo manjših porcij, pravilno shranjevanje ter kreativno uporabo ostankov v novih obrokih. Vse to so ukrepi, ki ne zahtevajo večjih finančnih vložkov, temveč zgolj spremembo miselnosti in večjo odgovornost posameznikov do hrane.
Prispevek članka za stroko je večplasten. Na eni strani potrjuje ugotovitve mednarodnih raziskav in jih umešča v slovenski prostor, s čimer dopolnjuje razumevanje problematike odpadne hrane na nacionalni ravni. Na drugi strani nudi vpogled v konkretne prakse gospodinjstev, ki so ključne za oblikovanje učinkovitih ukrepov. Rezultati namreč jasno kažejo, da so gospodinjstva tista, kjer je največji potencial za zmanjšanje odpadne hrane. Stroka lahko te ugotovitve uporabi kot podlago za pripravo strategij, ki bodo vključevale tako izobraževalne programe kot sistemske spodbude za bolj trajnostno ravnanje.
Članek je zanimiv za več ciljnih skupin. Za gospodinjstva je relevanten, ker ponuja konkretne nasvete, kako zmanjšati količino zavržkov v vsakdanjem življenju, na primer s pripravo nakupovalnih seznamov, zamrzovanjem presežkov ali kreativnim izkoriščanjem ostankov. Za odločevalce in oblikovalce politik je pomemben zato, ker razkriva, na katerih točkah so potrebni ukrepi, denimo pri ozaveščanju, podpori lokalnim iniciativam za izmenjavo presežkov hrane ter uvajanju spodbud za doniranje hrane. Za raziskovalce in izobraževalne ustanove pa odpira nove poti za poglobljeno raziskovanje vedenjskih vzorcev in preučevanje učinkovitosti obstoječih politik.
Na podlagi rezultatov raziskave predlagamo več izboljšav. Na ravni gospodinjstev bi lahko k zmanjševanju zavržene hrane prispevali z večjim poudarkom na načrtovanju obrokov, boljši organizaciji shranjevanja in spremembi odnosa do hrane, ki bi moral temeljiti na večjem spoštovanju do hrane kot vira. Na ravni politike pa je smiselno oblikovati bolj celostne programe ozaveščanja, ki bi vključevali tudi šole, saj se prehranske navade oblikujejo že v otroštvu. Prav tako bi bilo koristno okrepiti podporo lokalnim projektom ponovne uporabe hrane in razvijati inovativne tehnologije, ki omogočajo učinkovitejšo predelavo presežkov.
Za nadaljnje raziskovanje bi bilo smiselno izvesti podrobnejše analize vedenjskih vzorcev različnih starostnih in socialnih skupin ter ugotoviti, katere so najpogostejše ovire pri uresničevanju trajnostnih praks v gospodinjstvih. Nadalje bi bilo potrebno oceniti učinkovitost obstoječih politik in programov za zmanjševanje odpadne hrane ter preučiti možnosti uvajanja novih tehnoloških rešitev, kot so digitalne aplikacije za sledenje zalogam ali platforme za deljenje presežkov hrane. Posebno pozornost bi bilo smiselno nameniti tudi raziskovanju vpliva kulturnih dejavnikov in življenjskega sloga na nastajanje zavržkov, saj ti pogosto odločilno vplivajo na potrošniške navade.
Sklepno lahko poudarimo, da odpadna hrana ni le logistični ali organizacijski problem, temveč kompleksen družbeno-kulturni pojav. Njegovo reševanje zahteva usklajeno delovanje vseh deležnikov – posameznikov, gospodinjstev, industrije, lokalnih skupnosti in države. Le s povezovanjem znanja, ozaveščanjem ter s sistemskimi in inovativnimi pristopi bomo lahko bistveno zmanjšali količine zavržene hrane ter prispevali k bolj trajnostni prihodnosti.
LITERATURA IN VIRI
Bourguignon D. (2016). Closing the loop: New circular economy package. ERPS – European Parliamentary Research Service. Briefing. Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/BRIE/2016/573899/EPRS_BRI%282016%29573899_EN.pdf [17. 8. 2025]
Evropska komisija. (2015). Zaprtje zanke – akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo, COM/2015/0614 final.
Evropska komisija. (b. l.) Živilski odpadki – O živilskih odpadkih. Pridobljeno na https://food.ec.europa.eu/food-safety/food-waste_en?prefLang=sl&etrans=sl [20. 8. 2025]
Evropski parlament. (2023). Krožno gospodarstvo: definicija, pomen in prednosti. Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/topics/sl/article/20151201STO05603/krozno-gospodarstvo-definicija-pomen-in-prednosti [19. 8. 2025]
Evropski parlament. (2024). Zmanjševanje količine živilskih odpadkov: kakšna so dejanja EU? Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/topics/sl/article/20240318STO19401/zmanjsevanje-kolicine-zivilskih-odpadkov-kaksna-so-dejanja-eu [19. 8. 2025]
FAO. (2015). SAVE FOOD: Global initiative on food loss and waste reduction. Rome.
FAO. (2016). Technical platform on the measurement and reduction of food loss and waste (TPFLW). Pridobljeno na https://www.fao.org/platform-food-loss-waste/resources/multimedia/video/fao-food-policy-series-food-loss-and-waste/en [15. 8. 2025]
Gao A., Tian Z., Wang Z., Wennersten R., Sun Q. (2017). Comparison between the technologies for food waste treatment. Energy Procedia 105: 3915-392. https://doi.org/10.1016/j.egypro.2017.03.811
GOV.SI. (2023). Zmanjševanje izgub hrane in odpadne hrane. Pridobljeno na https://www.gov.si/teme/zmanjsevanje-odpadne-hrane/ [23. 8. 2025]
Kalin K., Žitnik M. (2024). Odpadna hrana – metodološko pojasnilo. Republika Slovenija – Statistični urad (SURS). Pridobljeno na https://www.stat.si/StatWeb/File/DocSysFile/10183 [17. 8. 2025]
Prasanna Kumar D. J., Mishra R. K., Chinnam S., Binnal P., Dwivedi N. (2024). A comprehensive study on anaerobic digestion of organic solid waste: A review on configurations, operating parameters, techno-economic analysis and current trends. 5: 33-49. https://doi.org/10.1016/j.biotno.2024.02.001
Shapiro. (2024). Aerobic vs anaerobic digestion: A full comparison guide. Pridobljeno na https://shapiroe.com/blog/aerobic-vs-anaerobic-composting/ [20. 8. 2025]
Shapiro. (2024). The economic impact of food waste. Pridobljeno na https://shapiroe.com/blog/economic-impact-of-food-waste-effects/ [20. 8. 2025]
SURS. (2024). Kazalniki za odpadke, Slovenija, letno. Pridobljeno na https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/2700001S.px/table/tableViewLayout2/ [13. 8. 2025]
SURS. (2024). Nastajanje odpadne hrane po izvoru in ravnanje z njo (tone), Slovenija, letno. Pridobljeno na https://pxweb.stat.si/SiStatData/pxweb/sl/Data/-/2780705S.px/table/tableViewLayout2/ [15. 8. 2025]
Tamasiga P., Miri T., Onyeaka H., Hart A. (2022). Food waste and circular economy: Challenges and opportunities. Sustainability, 14(6): 9896. https://doi.org/10.3390/su14169896
United Nations Environment Programme. (2024). Food waste index report 2024. Nairobi.
VOK Snaga. Obdelava bioloških odpadkov. Pridobljeno na https://www.vokasnaga.si/jp-voka-snaga/odpadki/rcero-ljubljana/obdelava-bioloskih-odpadkov [23. 8. 2025]