POVZETEK

Nepremičninski trg v Sloveniji je kompleksen sistem, kjer se trguje z različnimi vrstami nepremičnin. Ta trg ima specifične značilnosti, kot so omejenost ponudbe, dolgotrajni postopki gradnje in pomembna vloga države pri regulaciji trga. Vplivi na trg vključujejo demografske spremembe, ekonomske dejavnike in vladne politike, ki oblikujejo povpraševanje in ponudbo ter posledično cene nepremičnin. Po pandemiji COVID-19 je slovenski nepremičninski trg zaznamovala visoka rast cen, predvsem zaradi povečanega povpraševanja po stanovanjih in zemljiščih za gradnjo, vendar se število transakcij po letu 2022 zmanjšuje. Trg prehaja v fazo ohlajanja, kar se kaže v upadanju števila transakcij in počasnejši rasti cen. V raziskavi nas je zanimalo, kakšno je dogajanje na stanovanjskem nepremičninskem trgu v Sloveniji. V ta namen smo izvedli strukturiran intervju z nepremičninskimi posredniki, od katerih smo izvedeli, da v Sloveniji prihaja do stabilizacije cen nepremičnin v večjih mestih, medtem ko se povpraševanje po nepremičninah zmanjšuje. Največje zanimanje je trenutno za dvosobna stanovanja, medtem ko se zanimanje za hiše povečuje zaradi večjega povpraševanja po zasebnih zunanjih prostorih.

Ključne besede: nepremičnine, nepremičninski trg, stanovanjske nepremičnine, cene nepremičnin

ABSTRACT

The real estate market in Slovenia is a complex system where different types of real estate are traded. This market has specific characteristics such as limited supply, lengthy construction processes and an important role of the state in regulating the market. Factors impacting the market include demographic changes, economic factors, and government policies that shape demand and supply and, consequently, property prices. After the COVID-19 pandemic, the Slovenian real estate market was marked by high price growth, mainly due to increased demand for apartments and land for construction, but the number of transactions has been decreasing since 2022. The market is entering a cooling phase, which is reflected in a decline in the number of transactions and slower price growth. In our research, we were interested in what is happening in the residential real estate market in Slovenia. For this purpose, we conducted a structured interview with real estate agents, from whom we learned that real estate prices in larger cities are stabilising in Slovenia, while the demand for real estate is decreasing. The greatest interest is currently in two-bedroom apartments, while interest in houses is increasing due to higher demand for private outdoor spaces.

Key words: real estate, real estate market, residential real estate, real estate prices

KAJ JE NEPREMIČNINSKI TRG?

Slovar slovenskega knjižnega jezika pojasnjuje, da je nepremičnina stvar, ki po svoji naravi ne more spremeniti mesta oz. položaja, vendar je ta definicija preširoka, zato v vsakdanjem življenju nepremičnino obravnavamo kot dejansko nepremično lastnino. Nepremičnina je torej lastnina, ki je stalno dosegljiva na enem mestu in predstavlja pravico do lastništva zemljišča ter določenih delov nad in pod njim, slednje je odvisno od zakonodaje. Nepremičnine tako obsegajo zemljišča, stavbe, ceste in druge stvari, ki so trajno pritrjene na zemeljsko površje (SLONEP).

Nepremičnine imajo določene fizične, ekonomske in institucionalne lastnosti. Fizične lastnosti nepremičnin vključujejo nepremičnost, neuničljivost in raznolikost, saj niti dve nepremičnini nista povsem enaki. Ekonomske lastnosti nepremičnin vključujejo redkost, saj je ponudba zemljišč omejena, in vrednost, ki je odvisna od razmer na lokalnem trgu in različnih funkcij nepremičnine, kot so socialna, biotopska, estetska, kulturna, in druge. Institucionalne lastnosti nepremičnin  so  povezane  z  zakonodajo,  lokalnimi  in  regionalnimi  navadami  ter nepremičninskimi združenji, ki določajo možnosti in obveze v povezavi z nepremičninami

(SLONEP).

Nepremičnine delimo glede na namen in dejansko uporabo na več vrst. Stanovanjske nepremičnine vključujejo stanovanjske zgradbe, hiše in zemljišča, namenjena gradnji stanovanj. Poslovne nepremičnine obsegajo zgradbe s pisarniškimi prostori, hotele, trgovske centre in podobno. Industrijske nepremičnine zajemajo proizvodne zgradbe, skladišča in stavbna zemljišča za industrijsko dejavnost. Nepremičnine za posebne namene vključujejo zgradbe za izobraževalne institucije, bolnišnice in pokopališča. Kmetijske nepremičnine obsegajo kmetije, travnike in gozdove. Javne nepremičnine vključujejo ceste, parke, upravne zgradbe, šole in javne športne objekte. Na nepremičninskem trgu je najbolj aktivno poslovanje s stanovanjskimi nepremičninami, ki jih delimo na stanovanja, hiše in zemljišča namenjena stanovanjski gradnji. Stanovanja se delijo glede na število sob (garsonjere, enosobna, dvosobna, trisobna, štirisobna, pet in večsobna), hiše pa glede na obliko (samostojne, vrstne, dvojčke, dvostanovanjske, atrijske, trojčke in ostalo) (SLONEP).

Nepremičninski trg je specifičen trg, kjer se trguje z nepremičninami, kot so stanovanja, hiše, zemljišča in poslovni prostori. Ta trg ima svoje posebnosti, ki ga razlikujejo od drugih trgov. Ena glavnih značilnosti je omejenost ponudbe, saj so nepremičnine vezane na lokalne trge in se ponudba ne more hitro prilagajati spremembam v povpraševanju. Gradnja novih nepremičnin je dolgotrajen proces, kar lahko povzroči večja nihanja v cenah ob spremembah povpraševanja (SLONEP).

Država igra pomembno vlogo na nepremičninskem trgu. Ne le, da postavlja pravne okvire in zagotavlja zakonsko podlago za delovanje trga, ampak tudi posega na trg s svojimi nepremičninami ter vpliva na zakonodajo in obdavčitev. Država lahko s svojimi ukrepi vpliva na ponudbo nepremičnin, na primer z omogočanjem zazidljivosti novih zemljišč, vendar mora biti pri tem previdna, saj lahko prekomerno poseganje povzroči neželene učinke (SLONEP).

Glavno gonilo nepremičninskega trga predstavljata povpraševanje in ponudba. Na povpraševanje po nepremičninah vplivajo številni dejavniki, kot so prebivalstvo, dohodki, zaposlenost, ponudba posojil in cene gradbenih materialov ter dela. Ponudbo določajo razpoložljivost nepremičnin, njihove cene, obdavčitev in donosnost drugih oblik naložb. Zaradi teh dejavnikov je nepremičninski trg podvržen nihajem, ki jih lahko povzroči hitro spreminjajoče se povpraševanje, medtem ko se ponudba počasneje prilagaja (SLONEP).

Posebnost nepremičninskega trga je tudi slaba informiranost kupcev, ki pogosto ne poznajo dobro delovanja trga, kar povečuje potrebo po strokovni pomoči in s tem stroške nakupa ali prodaje nepremičnin. Nepremičninski trg je kompleksen in zahteva premišljeno delovanje vseh udeležencev, vključno z državo, da bi se izognili večjim tržnim neravnovesjem (SLONEP).

Na dogajanje na nepremičninskem trgu vpliva več dejavnikov. Med njimi so najpomembnejši

demografski in ekonomski faktorji ter vladna politika.

Nepremičninski trg je dinamičen sektor, na katerega vplivajo številni dejavniki, med katerimi so demografske spremembe ključnega pomena. Demografski trendi zajemajo statistične značilnosti populacij, vključno s starostjo, raso, spolom, dohodkom, selitvenimi vzorci in rastjo prebivalstva. Ti dejavniki pomembno vplivajo na povpraševanje po različnih vrstah nepremičnin, od stanovanjskih do poslovnih objektov (Muhammad, 2024).

Staranje prebivalstva, ki ga povzročata naraščajoča pričakovana življenjska doba in upadajoča stopnja rodnosti, vodi do večjega povpraševanja po manjših, bolj obvladljivih nepremičninah, kot so na primer upokojenske skupnosti in oskrbovana stanovanja, medtem ko se lahko povpraševanje po velikih hišah v predmestjih zmanjša, saj mlajše generacije odlašajo z lastništvom nepremičnin. Prav tako stalna urbanizacija in selitve, pri katerih se ljudje selijo iz podeželskih območij v mesta v iskanju boljših priložnosti, povečujejo povpraševanje po stanovanjih v mestih, kar vodi do višjih cen nepremičnin in najemnin ter spodbuja razvoj visoko gostotnih stanovanj in širitev infrastrukture. Poleg tega selitve, tako notranje kot mednarodne, vplivajo na povpraševanje po stanovanjih in s tem vrednosti nepremičnin, zlasti v regijah, kjer prihaja do rasti prebivalstva. Spreminjajoča se dinamika gospodinjstev, vključno z vzponom enočlanskih gospodinjstev in večgeneracijskih bivalnih ureditev, ustvarja povpraševanje po številnih stanovanjskih možnostih, od manjših enot, kot so studio in enosobna stanovanja, do večjih domov z možnostjo nastanitve razširjenih družin (Muhammad, 2024).

Ekonomski vpliv na trg nepremičnin je pomemben in večplasten, tesno povezan z različnimi makroekonomskimi in mikroekonomskimi dejavniki. Nepremičnine predstavljajo pomemben del nacionalnega bogastva države in igrajo ključno vlogo v sektorjih, kot so gradbeništvo, bančništvo in splošna gospodarska dejavnost. Trg je dinamičen, njegove fluktuacije so tesno povezane s širšimi ekonomskimi kazalniki, kot so rast BDP, raven dohodka, stopnje zaposlenosti in obrestne mere (Krajnakova et al., 2018).

Rast BDP-ja neposredno vpliva na nepremičninski trg. Ko gospodarstvo raste, se povečuje tudi povpraševanje po nepremičninah, kar vodi v rast vrednosti nepremičnin. Nasprotno lahko gospodarske recesije povzročijo zmanjšano povpraševanje in nižje cene nepremičnin. Višja raven dohodkov med prebivalci povečuje njihovo kupno moč, kar posledično spodbuja povpraševanje po nepremičninah. Ta odnos je ključnega pomena za napovedovanje trendov na nepremičninskem trgu, saj rast dohodkov običajno napoveduje rast cen nepremičnin. Zaposlenost je tesno povezana z nepremičninskim trgom. Višja raven zaposlenosti pomeni, da ima več ljudi finančno stabilnost za nakup stanovanj, kar povečuje povpraševanje in cene na nepremičninskem trgu. Obrestne mere, zlasti na posojila, imajo velik vpliv na nepremičnine. Nižje obrestne mere znižujejo stroške zadolževanja, kar spodbuja več ljudi k nakupu nepremičnin, kar posledično povečuje cene nepremičnin. Nasprotno lahko višje obrestne mere upočasnijo nepremičninski trg, saj posojila postanejo dražja (Krajnakova et al., 2018).

Vladne politike igrajo pomembno vlogo pri oblikovanju nepremičninskega trga, saj lahko vplivajo na vrednost nepremičnin, rast trga in celo naložbene priložnosti. S pomočjo predpisov o coniranju in davčnimi spodbudami imajo lahko vladne politike neposredne in posredne učinke na nepremičninski sektor (Sage, 2024).

Vrste vladnih politik, ki vplivajo na nepremičninski trg, so tako predpisi o coniranju, načrtovanje rabe zemljišč, davčne politike, stanovanjske politike in okoljski predpisi. Predpisi o coniranju nadzorujejo, kako se lahko zemljišča uporabljajo in razvijajo, tako da narekujejo gostoto, višino in vrsto dovoljenega razvoja, s čimer vplivajo na ponudbo nepremičnin in oblikujejo značaj sosesk. Načrtovanje rabe zemljišč vzpostavlja dolgoročne strategije za rast in razvoj, usmerjanje vzorcev in naložb v infrastrukturo, ki vplivajo na vrednost nepremičnin. Davčne politike, vključno z davki na nepremičnine, dohodek in kapitalske dobičke, lahko pomembno vplivajo na naložbe v nepremičnine. Stopnje davka na nepremičnine neposredno vplivajo na stroške lastništva stanovanj in lastništva nepremičnin, medtem ko lahko davki na dohodek in kapitalske dobičke vplivajo na donosnost naložb in spodbude za naložbe v nepremičnine (Sage, 2024).

Stanovanjske politike obravnavajo vprašanja, povezana s cenovno dostopnostjo in kakovostjo stanovanj. Takšne politike lahko vključujejo programe za zagotavljanje cenovno dostopnih stanovanj, predpise o nadzoru najemnin in stanovanjske subvencije. Stanovanjske politike lahko vplivajo na vrednost nepremičnin, saj vplivajo na dinamiko povpraševanja in ponudbe na stanovanjskem trgu. Okoljski predpisi so namenjeni obvladovanju vpliva razvoja na naravne vire, ekosisteme in javno zdravje. Ti predpisi lahko vključujejo omejitve rabe zemljišč, presoje vplivov na okolje ter zahteve za sanacijo. Na vrednost nepremičnin lahko vplivajo z omejevanjem razvoja na okoljsko občutljivih območjih in vplivanjem na vrednost nepremičnin pri nadaljnji prodaji (Sage, 2024).

ANALIZA STANOVANJSKEGA NEPREMIČNINSKEGA TRGA IN ZEMLJIŠČ ZA

NJIHOVO GRADNJO V SLOVENIJI (po pandemiji COVID-19)

V letu 2020, ki ga je v vseh pogledih zaznamovala pandemija COVID-19, je bil obseg trgovanja na slovenskem nepremičninskem trgu manjši kot pred epidemijo, cene nepremičnin pa so še naprej rasle. Pandemija je povzročila začasno zmanjšanje števila transakcij, a povpraševanje po stanovanjskih nepremičninah se ni bistveno zmanjšalo, kar je vodilo v nadaljnjo rast cen. Število transakcij s stanovanjskimi nepremičninami se je v primerjavi z letom 2019 zmanjšalo za 17 %. To zmanjšanje je bilo večinoma posledica omejevalnih ukrepov za zajezitev širjenja virusa, ki so omejevali normalno poslovanje na nepremičninskem trgu (GURS, 2021).

Največji padec prometa z nepremičninami je bil zabeležen v prvem valu epidemije med marcem in majem 2020. Takrat se je število prodaj stanovanjskih nepremičnin zmanjšalo za dve tretjini v primerjavi z enakim obdobjem leta 2019. Podobno je bil velik upad tudi pri prodaji zazidljivih zemljišč, ki so upadla za kar polovico (GURS, 2021).

Po prvem valu so se prodajalci in kupci trudili nadoknaditi izgubljene posle, kar je povzročilo, da je bilo število realiziranih transakcij v obdobju med prvim in drugim valom epidemije večje kot leta 2019. Z drugim valom epidemije jeseni 2020 se je promet ponovno zmanjšal, vendar je bil padec manj izrazit kot prvič. Kljub zmanjšanju števila transakcij je povpraševanje ostalo veliko, zlasti v urbanih središčih in turistično privlačnih območjih, kjer je povpraševanje presegalo ponudbo, kar je pritisnilo na rast cen nepremičnin. Cene nepremičnin so bile na državni ravni v letu 2020 tako višje za 3 do 4 % v primerjavi z letom 2019. Rast cen se je nadaljevala tudi v letu 2021, pri čemer so dodatni pritisk povzročile višje cene gradbenega materiala (GURS, 2021).

Leto 2021 je prineslo rekordno rast cen stanovanjskih nepremičnin in povečanje števila transakcij, zlasti z zazidljivimi zemljišči. V primerjavi z letom 2020 se je število transakcij s stanovanjskimi nepremičninami povečalo za 20 %, predvsem zaradi povečanega povpraševanja po stanovanjskih hišah izven urbanih središč, ki je nastalo kot posledica visokih cen stanovanj v mestih in tudi spremenjenih bivalnih željah kupcev zaradi epidemije (GURS, 2022).

V letu 2021 je bilo število kupoprodaj zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb največje od časov pred krizo nepremičninskega trga leta 2008. V primerjavi z letom 2020 je število transakcij na državni ravni naraslo za približno 45 odstotkov. To rekordno število kupoprodaj zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb je kazalo na pospešeno stanovanjsko gradbeno ekspanzijo, ki je bila v predhodnih treh letih izrazito prisotna predvsem v prestolnici, potem pa

se je začela širiti tudi na ostala območja države (GURS, 2022).

V letu 2021 so cene stanovanjskih nepremičnin dosegle najvišjo rast od začetka sistematičnega spremljanja leta 2007. Cene stanovanj v večstanovanjskih stavbah so se zvišale za 15 %, cene hiš za 13 %, cene zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb pa za 12 %. Na rekordno rast cen stanovanjskih nepremičnin v letu 2021 je v največji meri vplivala rast cen stanovanj v največjih mestih. Posebej so izstopali Gorenjski turistični kraji, kot sta Kranjska Gora in Bled, kjer so zaradi velikega povpraševanja cene stanovanj v večstanovanjskih stavbah in cene zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb zrasle za okoli tretjino (GURS, 2022).

Leto 2022 je zaznamoval začetek vojne v Ukrajini, ki na dogajanje na slovenskem nepremičninskem trgu ni imel neposrednega vpliva. Prišlo je do nadaljnje rasti cen stanovanjskih nepremičnin, vendar je bilo število sklenjenih kupoprodajnih poslov nekoliko manjše kot leto prej. Število transakcij s stanovanjskimi nepremičninami se je zmanjšalo za 10

%, predvsem zaradi upada števila prodaj stanovanj v večstanovanjskih stavbah. Zmanjšanje števila transakcij z zazidljivimi zemljišči je bilo še bolj izrazito, z upadom za 15 %, kar gre pripisat manjšemu povpraševanju zaradi visokih cen zemljišč, visokih gradbenih stroškov in zmanjševanja kupne moči prebivalstva, kaže pa tudi na postopno upadanje gradbene aktivnosti v prihodnosti (GURS, 2023).

Leta 2022 se je na slovenskem nepremičninskem trgu nadaljevala visoka rast cen nepremičnin. Rast cen stanovanj v večstanovanjskih stavbah in zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb je bila ponovno rekordna, medtem ko so cene stanovanjskih hiš narasle nekoliko manj kot leto prej. V primerjavi z letom 2021 so se cene stanovanj zvišale za 19 %, cene zemljišč za gradnjo stanovanjskih stavb za 17 % in cene hiš za 12 %. Na visoko rast cen stanovanjskih nepremičnin v letu 2022 je vplivala predvsem izrazita rast v prvi polovici leta, medtem ko se je v drugi polovici leta rast cen umirila (GURS, 2023).

V letu 2023 se je trend upadanja števila transakcij nadaljeval, medtem ko so cene še vedno rasle, čeprav počasneje kot v prejšnjih letih. Povišanje obrestnih mer in zmanjšano povpraševanje po stanovanjskih posojilih sta pomembno vplivala na trg. Število tržnih prodaj stanovanj v večstanovanjskih stavbah se je zmanjšalo za 15 do 20 %, število prodaj stanovanjskih hiš pa za 20 do 25 % v primerjavi z letom 2022 (GURS, 2024).

Število prodaj zazidljivih zemljišč se je lani zmanjšalo za 20 do 25 %, kar je v veliki meri posledica visokih cen zemljišč in gradbenih stroškov ter pomanjkanja ponudbe primernih zemljišč v večjih mestih, zlasti v Ljubljani in na Obali. Rast cen stanovanjskih nepremičnin in zemljišč za njihovo gradnjo je bila sicer nižja kot v rekordnem letu 2022, a še vedno razmeroma visoka. Cene stanovanjskih hiš so zrasle za 9 %, cene stanovanj v večstanovanjskih stavbah za 6 % in cene zemljišč za 8 % (GURS, 2024).

Ob upadanju števila transakcij in visokih cenah se zdi, da je vrh nepremičninskega cikla že dosežen in trg prehaja v fazo ohlajanja. Visoke cene in obrestne mere še naprej zmanjšujejo plačilno sposobno povpraševanje prebivalstva, zato je pričakovati nadaljnje zmanjševanje števila nepremičninskih transakcij tudi v nadaljevanju tega leta. Ob tem se bo visoka rast cen nepremičnin verjetno ustavila, ponekod bi lahko prišlo do stagnacije ali celo rahlega upada cen, predvsem na sekundarnem trgu (GURS, 2024).

MNENJE NEPREMIČNINSKIH POSREDNIKOV O TRGU STANOVANJSKIH NEPREMIČNIN V SLOVENIJI

Z vprašanji o dogajanju na stanovanjskem nepremičninskem trgu v Sloveniji smo se obrnili na več nepremičninskih agentov. Podatke smo pridobili preko strukturiranih intervjujev z agenti iz osrednje in jugovzhodne Slovenije, Podravja, Pomurja ter Obale.

Iz pogovorov se je izkazalo, da trenutni trendi na slovenskem trgu stanovanjskih nepremičnin kažejo, da so se cene v večjih mestih, kot so Ljubljana, Maribor, in na obali, nekoliko stabilizirale, čeprav ostajajo visoke. Povpraševanje po nepremičninah se je v zadnjem obdobju zmanjšalo, a se kljub temu transakcije še vedno dogajajo. Ljubljana ostaja najbolj priljubljena destinacija za kupce, sledijo ji obalna mesta, kot sta Koper in Piran, ter Maribor kot drugo največje mesto v državi. Napovedi za prihodnost kažejo, da bi lahko z nižanjem obrestnih mer prišlo do ponovnega povečanja povpraševanja, kar bi lahko dolgoročno vplivalo na cene nepremičnin.

Na povpraševanje Slovencev po stanovanjskih nepremičninah vpliva več dejavnikov, med katerimi sta ključna gospodarska klima in ponudba na trgu. Trenutno se večina kupcev sooča z občutkom, da so cene stanovanj previsoke, kar zmanjšuje njihovo pripravljenost za nakup. Prav tako je pomembno, kakšna je ponudba novogradenj, saj so kupci pogosto bolj zainteresirani za nove, sodobno zasnovane nepremičnine. Gospodarska klima in stabilnost zaposlitvenih razmer močno vplivata na pripravljenost ljudi, da se odločijo za nakup nepremičnine. V zadnjem času je zaznati večjo previdnost pri potencialnih kupcih, ki pričakujejo, da bi se cene lahko še znižale, preden se odločijo za večjo investicijo.

Kar zadeva vrste nepremičnin, so v Sloveniji trenutno najbolj iskana dvosobna stanovanja, saj ponujajo ravno pravšnjo kombinacijo velikosti in cene, primerne za mlade družine in posameznike. Sledijo enosobna stanovanja, ki so priljubljena med mladimi pari in posamezniki, ter trisobna stanovanja, ki jih pogosto iščejo družine. Štirisobna stanovanja in hiše so tudi del trga, vendar je povpraševanje po njih nekoliko manjše, čeprav se je v zadnjih letih, predvsem po izkušnjah med pandemijo, ko so bile omejitve gibanja strožje, povpraševanje po hišah nekoliko povečalo. Ljudje so postali bolj ozaveščeni o pomenu zasebnega zunanjega prostora, kar je vodilo do rahlega porasta zanimanja za nakup hiš.

Ključni dejavniki, ki vplivajo na cene stanovanjskih nepremičnin v Sloveniji, so raznoliki in vključujejo tako demografske kot ekonomske vidike ter vpliv državnih politik. Lokacija je nedvomno osnovni gradnik cene; stanovanje v središču Ljubljane bo vedno dražje kot enako stanovanje v manjši, bolj oddaljeni občini. Poleg tega na cene vplivajo gospodarsko stanje, stopnja brezposelnosti in splošna gospodarska rast. V času gospodarske rasti so cene nepremičnin običajno višje, saj je več ljudi finančno sposobnih za nakup. Prav tako imajo pomembno vlogo tudi spremembe zakonodaje in davčne politike, ki lahko povečajo, ali zmanjšajo stroške nakupa in lastništva nepremičnine.

Razlike v povprečnih cenah in povpraševanju po stanovanjskih nepremičninah med posameznimi regijami v Sloveniji so precejšnje. Najvišje cene in največja povpraševanja so v osrednji Sloveniji, zlasti v Ljubljani, kjer se cene zaradi velikega povpraševanja in omejene ponudbe vztrajno držijo na visoki ravni. Obala, zlasti mestni središči, kot sta Koper in Piran, prav tako beležita visoke cene, predvsem zaradi omejenega števila nepremičnin in velikega zanimanja tako domačih kot tujih kupcev. V Podravju, kjer je Maribor največje mesto, so cene nekoliko nižje, a še vedno višje kot v drugih delih vzhodne Slovenije. Povpraševanje v tej regiji ni tako intenzivno kot v Ljubljani ali na obali, vendar je trg vseeno aktiven.

ZAKLJUČEK

V članku z naslovom Dogajanje na slovenskem stanovanjskem nepremičninskem trgu smo proučili najpomembnejše dejavnike, ki vplivajo na nepremičninski trg in razložili, kaj nepremičninski trg sploh je. Več poudarka smo namenili analizi slovenskega stanovanjskega nepremičninskega trga, skupaj z zemljišči za njihovo gradnjo, po pandemiji COVID-19. Pri tem smo izvedeli, da je v zadnjih letih trg zaznamovala visoka rast cen, predvsem v urbanih središčih in turistično privlačnih območjih, medtem ko je število transakcij začelo upadati, kar nakazuje na morebitno ohlajanje trga. Iz analize intervjujev z nepremičninskimi posredniki iz različnih regij Slovenije smo prišli do zaključka, da trenutni trendi na slovenskem trgu stanovanjskih nepremičnin kažejo na stabilizacijo cen v večjih mestih, kot so Ljubljana, Maribor in obalna mesta, čeprav ostajajo visoke. Povpraševanje se je zmanjšalo, a transakcije še vedno potekajo. Ljubljana ostaja najbolj priljubljena, sledijo ji obalna mesta in Maribor. Najbolj iskana so dvosobna stanovanja, sledijo enosobna in trisobna. Cene so najvišje v osrednji Sloveniji in na obali, nižje pa v Podravju. Ključni dejavniki, ki vplivajo na cene, vključujejo lokacijo, gospodarsko stanje in državne politike, pri čemer bi lahko nižje obrestne mere povečale povpraševanje.

V prihodnjih raziskavah na temo nepremičninskega trga v Sloveniji bi bilo smiselno poglobljeno preučiti več vidikov, ki vplivajo na dinamiko tega trga. Ena od ključnih smeri raziskovanja bi lahko bila analiza demografskih sprememb, ki pomembno oblikujejo povpraševanje po različnih vrstah nepremičnin. Starajoče se prebivalstvo, spremembe v velikosti gospodinjstev in migracijski tokovi vplivajo na preference in potrebe po nepremičninah v urbanih in ruralnih območjih. Razumevanje teh demografskih trendov bi omogočilo boljše načrtovanje in prilagajanje ponudbe na trgu.

Poleg demografskih dejavnikov bi bilo vredno raziskati tudi vpliv ekonomske negotovosti na nepremičninski trg. Gospodarski dejavniki, kot so inflacija, obrestne mere in morebitne gospodarske recesije, lahko bistveno vplivajo na odločitve posameznikov glede nakupa ali najema nepremičnin. V tem kontekstu bi bilo koristno preučiti, kako se spreminjajo pogoji za pridobitev stanovanjskih kreditov in kako to vpliva na dostopnost nepremičnin.

Druga pomembna raziskovalna tema bi bila analiza vpliva vladnih politik na nepremičninski trg. Različni vladni ukrepi, kot so subvencije, davčne olajšave ali regulacija najemnega trga, lahko imajo pomemben vpliv na dinamiko ponudbe in povpraševanja. Primerjava obdobij pred in po uvedbi določenih ukrepov bi omogočila vpogled v njihovo učinkovitost in dolgoročne učinke na trg.

V luči naraščajoče okoljske ozaveščenosti bi bilo smiselno raziskati tudi trende trajnostne gradnje in njihov vpliv na cene nepremičnin. Kupci postajajo vse bolj pozorni na energetsko učinkovitost in okolju prijazne lastnosti stavb, kar bi lahko vplivalo na njihovo pripravljenost za plačilo višjih cen. Raziskava na tem področju bi lahko osvetlila, ali trajnostni trendi dejansko vplivajo na vrednost nepremičnin.

Poleg tega bi bilo koristno nadaljevati analizo vpliva pandemije COVID-19 na nepremičninski trg, zlasti glede dolgoročnih sprememb v vedenju kupcev in najemnikov. Pandemija je povzročila povečano zanimanje za večje bivalne prostore in zasebne zunanje površine, kar bi lahko imelo trajne učinke na preference kupcev in najemnikov.

Na koncu bi bila zanimiva tudi primerjalna analiza med urbanimi in ruralnimi območji v Sloveniji, s poudarkom na razlikah v cenah in povpraševanju po nepremičninah. To bi lahko pomagalo razumeti, kako se trendi selitev med mesti in podeželjem spreminjajo in kakšne so posledice za lokalne nepremičninske trge. Poglobljeno raziskovanje teh vidikov bi lahko prispevalo k bolj celovitemu razumevanju nepremičninskega trga v Sloveniji, omogočilo oblikovanje ustreznih strategij in politik za prihodnost.

Članek je zanimiv za bralce, ker ponuja celovit vpogled v trenutno stanje nepremičninskega trga v Sloveniji, analizira ključne trende in vplive, ter omogoča boljše razumevanje tržnih dinamik, kar je koristno tako za potencialne kupce in prodajalce nepremičnin kot tudi za strokovnjake na tem področju. Informacije, pridobljene iz intervjujev z nepremičninskimi posredniki, nudijo dodatno vrednost in praktičen vpogled v dejansko dogajanje na terenu, kar prispeva k realnejši oceni trga.

VIRI

Geodetska uprava Republike Slovenije (GURS). (2021). Poročilo o slovenskem trgu nepremičnin                               za           leto           2020.           Pridobljeno           na:           https://www.e- prostor.gov.si/fileadmin/Podrocja/Trg_vrednosti_nep/Trg_nepremicnin/Porocila_o_trgu_nepr emicnin/2020/Letno_porocilo_za_leto_2020.pdf [29.7.2024].

Geodetska    uprava    Republike    Slovenije    (GURS).    (2022).    Poročilo    o    slovenskem nepremičninskem        trgu       za       leto       2021.       Pridobljeno       na:       https://www.e- prostor.gov.si/fileadmin/Podrocja/Trg_vrednosti_nep/Trg_nepremicnin/Porocila_o_trgu_nepr emicnin/2021/Letno_porocilo_za_leto_2021.pdf [1.8.2024].

Geodetska    uprava    Republike    Slovenije    (GURS).    (2023).    Poročilo    o    slovenskem nepremičninskem        trgu       za       leto       2022.       Pridobljeno       na:       https://www.e- prostor.gov.si/fileadmin/Podrocja/Trg_vrednosti_nep/Trg_nepremicnin/Porocila_o_trgu_nepr emicnin/2022/Letno_porocilo_za_leto_2022.pdf [5.8.2024].

Geodetska    uprava    Republike    Slovenije    (GURS).    (2024).    Poročilo    o    slovenskem nepremičninskem        trgu       za       leto       2023.       Pridobljeno       na:       https://www.e- prostor.gov.si/fileadmin/Podrocja/Trg_vrednosti_nep/Trg_nepremicnin/Porocila_o_trgu_nepr emicnin/2023/Letno_porocilo_za_leto_2023.pdf [7.8.2024].

Krajnakova, E., Jegelavičiūtė, R., Navickas, V. (2018). The economic factors influence on real estate market development. Pridobljeno na: https://epubl.ktu.edu/object/elaba:34011240/ [21.7.2024].

Muhammad, A. (2024). Impact of demographic changes on real estate markets. Pridobljeno na: https://www.linkedin.com/pulse/impact-demographic-changes-real-estate-markets- muhammad-asif-peozf/ [19.7.2024].

POVZETEK

Mladostništvo je obdobje, ko posameznik oblikuje svojo identiteto. Posameznik v tem obdobju išče odgovore na vprašanja kdo je, kdo bo postal, kaj ga zanima in kaj si želi. Ob oblikovanju identitete preizkuša različne družbene vloge, posnema vzornike in idole itd. Vrstniki v obdobju mladostništva prevzemajo vrsto vlog, ki oblikujejo mladostnikovo osebnost. Omogočajo razvoj občutka pripadnosti širši in ožji skupnosti, učenje sodelovanja, lojalnosti, tekmovanja, preizkušanja različnih socialnih vlog. Vrstniki dokaj pogosto vplivajo na odločitve mladostnikov, vpliv je pri ženskah pogostejši kot pri moških. Poleg tega je vpliv na mladostnike pri družbeno bolj sprejemljivih dejanjih večji kot pri družbeno manj sprejemljivih dejanjih. Zanimivo je, da se vrstniki niso pripravljeni osebnostno spremeniti, da bi bili sprejeti v neko družbo. Na mladostnike precej bolj vplivajo vrstniki, ki so družabni, medosebno spretni, optimistični, sprejemajo in razumejo druge in sebe, imajo pozitivno samopodobo in samospoštovanje itd. Manj vplivajo vrstniki, ki so pasivni, zadržani, tesnobni, imajo nizko samopodobo itd., torej tisti, z družbeno manj sprejemljivimi lastnostmi. Poleg tega na mladostnike bolj vplivajo vrstniki, ki so v družbi bolj sprejeti.

KLJUČNE BESEDE

Mladostništvo, vrstniki, vpliv, samopodoba, vrstniška konformnost.

ABSTRACT

Adolescence is a period when individuals form their identity. During this time, individuals seek answers to questions such as who they are, who they will become, what interests them, and what they desire. In the process of shaping their identity, they experiment with different social roles, imitate role models and idols, and so on. Peers play various roles in adolescence that shape the adolescent's personality. They help person develop a sense of belonging to a broader and closer community, learning cooperation, loyalty, competition, testing different social roles. Peers quite often influence adolescents' decisions, with this influence being more frequent among females than males. Additionally, peer influence is stronger in socially acceptable actions compared to socially less acceptable actions. Interestingly, peers are not willing to change their personality to be accepted into a group. However, they would change their style of dressing, attitudes, and interests, but only rarely. They would somewhat more frequently change their habits. Surprisingly, peers do not influence the self-esteem of most respondents. Adolescents are more influenced by peers who are sociable, interpersonally skilled, optimistic, accepting and understanding of others and themselves, and have a positive self-image and self- respect. They are less influenced by peers who are passive, reserved, anxious, have low self- esteem, etc., those with less socially acceptable traits. Furthermore, adolescents are more influenced by peers who are more accepted in social groups.

KEY WORDS

Adolescence, peers, influence, self-esteem, peer conformity

MLADOSTNIŠTVO

Mladostništvo ali adolescenca (beseda izvira iz latinskega pridevnika »adolescens«, ki pomeni doraščajoči) je univerzalno razvojno obdobje v človekovem razvoju, tj. značilno za vse etnične skupine in družbe, in smo ga v razvojni psihologiji vse do konca prejšnjega tisočletja opredeljevali kot razvojno obdobje med koncem otroštva in začetkom zgodnje odraslosti. (Zupančič, 2020).

Adolescenca se začne s spolnim dozorevanjem ali puberteto in konča takrat, ko se začne odraslost. Sicer pod puberteto razumemo biološke spremembe, vendar v razvojni psihologiji s tem pojmujemo tudi psihološke spremembe. Zgornja meja mladostništva ni tako jasna, saj ni jasna niti spodnja meja odraslosti. Pravih meril odraslosti nimamo, saj je lahko to pravno legalno merilo (v Sloveniji je 18 let), za nekoga je to ustvarjanje družine in partnerstvo, za nekatere ekonomska neodvisnost od prvotne družine. Z razvojem industrijskih in poindustrijskih družb se je zgornja meja mladostništva postopoma premikala navzgor. Razlog za to je razlika v starosti, pri kateri mladostniki dosežejo dana merila. Prav zaradi tega imajo starejši mladostniki že nekoliko drugačne značilnosti kot mlajši. Zato so razvojni psihologi (npr. Berk, 1998) razdelili mladostništvo na 3 obdobja. To so zgodnje mladostništvo (do prb. 14. leta starosti), srednje mladostništvo (do prb. 17. ali 18. leta) in pozno mladostništvo (do prb. 22. ali 24. leta).

Na podlagi več argumentov, med drugim sprememb v poindustrijski družbi, predstave ljudi o odraslosti, ter razvojno-psiholoških značilnosti različno starih mladih oseb, je (Arnett, 2000) opredelil novo razvojno obdobje, med mladostništvom in odraslostjo oz. med poznim mladostništvom in zgodnjo odraslostjo – prehod v odraslost. To obdobje traja od 18. do največ

29. leta starosti. S tem je prišla tudi nova delitev razvojnih (pod)obdobij, in sicer: zgodnje mladostništvo (od začetka pubertetnih sprememb do 14. leta), srednje mladostništvo (od 14. do 16. leta), pozno mladostništvo (od 16. do 18. leta) ter prehod v odraslost (od 18. leta do poznih dvajsetih let). V svoji raziskavi se bom osredotočila na mladostnike iz poznega obdobja mladostništva.

Freud (1953) je mladostništvo poimenoval kot stopnjo preboja spolnih impulzov, ki izhaja iz fizioloških sprememb v organizmu. Imenoval jo je genitalna faza, ki vključuje tudi preporod ojdipovskih navezanosti, rivalstva v družini, potrebo po razrešitvi ojdipovskega konflikta v smeri večje neodvisnosti od staršev in »premikom« mladostnikove navezanosti na nove objekte (vrstnike). Mladostništvo tako velja za enega izmed najbolj občutljivih obdobij v posameznikovem življenju. V tem obdobju se izrazito poveča čustvenost, kar je predvsem posledica hormonskih sprememb v telesu ter intenzivnejšega osamosvajanja posameznika. V tej fazi življenja je predvsem pomembno raziskovanje lastne čustvene in spoznavne neodvisnosti od staršev in iskanje lastne identitete. (Umek in Zupančič, 2020)

Razvoj identitete razumemo kot bistveno razvojno nalogo v mladostništvu. Posameznik v tem obdobju išče odgovore na vprašanja kdo je, kdo bo postal, kaj ga zanima in kaj si želi. Razvoj identitete vključuje tudi čustveno osamosvajanje, prilagajanje na telesne spremembe, oblikovanje vrednot in poklicno odločanje. Ob oblikovanju identitete posameznik preizkuša različne družbene vloge, posnema vzornike in idole itd. (Dogša in Kompare, 2009) V adolescenci je pomembna tudi želja po neodvisnosti in samostojnosti. To za mladostnike pomeni možnost izbire o svoji poti, namesto da bi delali to, kar si želijo starši. Z osamosvajanjem od družine, mladostniki razvijajo povezanost predvsem z vrstniki, ki večinoma prevzamejo čustveno-socialno vlogo staršev in mladostniku zadovoljujejo potrebe po psihološki povezanosti, pripadnosti in predstavljajo oporo. (Dogša in Kompare, 2009) Prijateljstva postajajo vedno bolj intimna, in poleg istospolnih prijateljstev na začetku, začnejo mladostniki spletati še prijateljstva s pripadniki nasprotnega spola. Psihična intimnost se pozneje razširi še na spolno intimnost.

VRSTNIKI

Vrstniki so za mladostnika pomembna skupina, ki vpliva tako na njegova vedenja, povezana z zdravjem, kot na stališča in vrednote. Vrstniki prevzemajo vrsto vlog, ki oblikujejo mladostnikovo osebnost. Omogočajo razvoj občutka pripadnosti širši in ožji skupnosti, učenje sodelovanja in lojalnosti, tekmovanja, preizkušanja različnih socialnih vlog in učenje pomoči drugemu. (Stergar et al., 2006) Vrstniki predstavljajo socialno okolje, v katerem mladostniki v primerjavi z otroki preživljajo vse več časa. (Arnett, 2014) Vrstniki dobijo v obdobju mladostništva večjo vlogo in na določenih področjih družbenega življenja postanejo celo pomembnejši od staršev. Pomembnejši so na področju vedenja, zunanjega izgleda, družabnih dejavnosti, ljubezenskih zvez, izbire prijateljev itd. Mladostniki se lahko z vrstnikih pogovarjajo o temah, ki se jih pri pogovoru s starši izogibajo oz. o njih ne razpravljajo pogosto. (Zupančič, 2020)

Vloga vrstnikov v razvoju je lahko različna. Pritisk vrstnikov namreč odločilno spodbuja, ali zavira določene oblike vedenja, ki so za posameznika v adolescenci lahko usodne tako v pozitivnem kot v negativnem smislu. (Stergar et al., 2006)

Vrstniki imajo posebej pozitivno vlogo takrat, kadar mladi nimajo dobrih odnosov doma, s starši in družino, kadar doma niso priča naklonjenosti in razumevanju staršev, kadar jim v domačem okolju primanjkuje pozornosti ali prevladuje prepir. Takrat vrstniki posamezniku predstavljajo okolje, kamor se lahko umakne in loči od stresa doma. Vrstniki so takrat vir čustvene opore in lahko se razvijejo pozitivni odnosi, ki mladostniku dajejo upanje v prihodnost, samospoštovanje in izboljšajo njegovo samopodobo. (Rubin et al., 2004) Vrstniki, lahko na mladostnike vplivajo tudi negativno. Na primer se iz njih norčujejo, jih zbadajo, nad njimi izvajajo nasilje, jih zavračajo, itd. To osebo prizadene in povzroči občutek osamljenosti, tesnobe, žalost, upad samospoštovanja, pomanjkanje samozavesti in lahko vodi v depresivnost, socialno zadržanost in plašnost. Taki mladostniki se posledično začnejo izogibati stiku z vrstniki. Žrtve so večinoma tisti, ki v neki vrstniški skupini niso priljubljeni oz. se razlikujejo od večine. (Rubin et al., 2007)

Za obdobje mladostništva so značilne bolj čustveno povezane in trajne vrstniške skupine. Te skupine se najpogosteje pojavljajo v obliki mladostniških družb. To so majhne skupine podobno starih posameznikov, ki si delijo podobne preference, zanimanja in naklonjenost, so razmeroma dobro organizirani in tesno povezani med seboj. (Brown in Klute, 2003)

Če se več družb s podobnimi zanimanji ali vrednotami združi v večjo skupino, to imenujemo mladostniška množica. To je razmeroma velika, ohlapno organizirana skupina posameznikov, navadno posameznih družb, ki imajo vsaj nekaj podobnih značilnosti, in delujejo zato, da bi dosegle skupni cilj. To je najmanj intimna oblika vrstniške skupine. Po navadi gre za večjo družbeno strukturo, znotraj katere so posamezne družbe. (Brown in Klute, 2003) Ne glede na velikost skupine je le-ta okolje, kjer mladostniki razvijajo medosebne spretnosti, oblikujejo svoje vrednote in stališča oz. identiteto.

Mladostniki se s svojimi vrstniki združujejo glede na različne skupne interese, dejavnosti, osebnostne lastnosti, cilje, vrednote itd. To pomeni, da lahko posameznik hkrati pripada več skupinam. V zgodnjem mladostništvu se oblikujejo predvsem istospolne skupine, kasneje pa mešane po spolu. (Umek in Zupančič, 2020) Posamezniki se sami vključujejo v določene skupine in če jih le-ta ne sprejme, velikokrat spremenijo svoje vedenjske značilnosti in so zelo motivirani, da postanejo del skupine.

Za mladostnikov razvoj je ključnega pomena, da je priljubljen in sprejet v vrstniški skupini. Mladostniki, ki niso socialno integrirani, bodo zelo verjetno imeli težave s telesnim in čustvenim zdravjem. In se bodo bolj verjetno počutili osamljeni. Druženje z vrstniki tako vpliva na osvajanje socialnih spretnosti in izboljša obvladovanje stresa. (Stergar et al., 2006)

Mladostniki, ki jih vrstniki pogosteje sprejmejo medse, se od tistih, ki jih ne sprejmejo,

razlikujejo po nekaterih ključnih značilnostih. (Arnett 2014; Rubin et al., 2007)

Značilnosti sprejetih so družabnost, medosebne spretnosti, optimizem, sprejemanje in razumevanje drugih, samospoštovanje, pozitivna samopodoba, itd. Značilnosti nesprejetih pa so visoka samorefleksija, nizka samozavest, socialna plašnost, medosebna zadržanost in pasivnost, nizka raven medosebnih spretnosti, zamerljivost, visoka raven tesnobnosti.

Zaradi »vrstniškega pritiska« se v skupinah mladostnikov pojavlja tako imenovana vrstniška konformnost. To je posameznikova težnja, da prilagodi svoja mnenja, stališča, dejanja itd. prevladujočim značilnostim vrstniške skupine. Večinoma je nagnjenost h konformnosti največja med mladostniki, ki so med vrstnike manj sprejeti oz. tisti, ki imajo nižje samospoštovanje in nižji socialni položaj. (Umek in Zupančič, 2020)

Mladostniki se bolj konformirajo vrstnikom glede različnih vedenjskih vzorcev, kot so način oblačenja, način govora in pisanja, raba tehnologij, pa tudi glede večernih izhodov, nočnih vrnitev itd. Vrstniki lahko vplivajo tako, da pri posamezniku spodbujajo sprejemljive in zaželene (nas motivirajo, spodbujajo pri odločitvah, spodbujajo, k primernemu in odgovornemu vedenju) ali nesprejemljive in nezaželene (nas »prisilijo« da probamo kakšne prepovedane substance, alkohol drogo, spodbujajo k nedopustnemu in neodgovornemu vedenju itd.) oblike vedenja. (Arnett, 2014)

SOCIALNO VPLIVANJE

Vpliv je tako delovanje na koga, da se to kaže, izraža v njegovem delu, ravnanju, mišljenju. Med najnovejše definicije socialnega vpliva spada: »socialno vplivanje so vsi procesi, s katerimi ljudje neposredno ali posredno vplivamo na mišljenje, čutenje in dejavnost drugih ljudi.« Dejstvo je, da se mu ne moremo izogniti in zato pravimo: »nemogoče je ne vplivati in biti ne vplivan, kadar se ljudje medsebojno zaznavajo.« Vzrok za socialno vplivanje so želja po pripadnosti, varnosti, gotovosti itd. Ti dejavniki se med seboj prepletajo in povzročajo socialno vplivanje. (Vec, 2011)

Najboljše se počutimo v skupinah, ki so predvidljive, kjer so odnosi jasni, torej, da skupina in posameznik v njej delujejo usklajeno. Do usklajenosti v delovanju skupine pridemo na 2 načina oz. prek dveh procesov (Vec, 2011):

1. Procesi, ki temeljijo na socialni moči: posameznik ali del skupine ima občutek, da nekaj »mora« narediti, pogosto se počuti, da mu je nekaj vsiljeno in da ne dela v skladu s svojimi željami in cilji. Sicer, ga nobeden ne sili, vendar ima občutek, da tako mora ravnati, saj bi v drugačnih okoliščinah občutil nelagodje.
2. Procesi, ki temeljijo na konsenzu oz. soglasju večine: posameznik ali skupina ima možnost soglasja, zato ima vtis, da so del njega, del njegove lastne odločitve in jih ne doživlja kot prisilo. Poznamo dve obliki socialnega vplivanja, ki ju predstavljamo v nadaljevanju.

Podrejanje je proces, med katerim sprejme posameznik ali skupina odločitev, da bo svoje vedenje prilagodil zaznavanim zahtevam drugih. Torej, posameznik ne spremeni lastnega mnenja ali prepričanj, spremeni le svoje vedenje navzven tako, da ga prilagodi skupini.

Poslušnost razumemo kot popuščanje vplivom avtoritete. Gre za podrejanju podoben proces,

glede na to, kaj se v posamezniku dogaja.

Pri podrejanju in poslušnosti obstaja neki opaženi pritisk, ki ni nujno resničen, vendar ga posameznik zazna. Za nadaljnje ravnanje se odloča na zavedni ali nezavedni ravni in temelji na predvidevanju posledic, glede na izkušnje. Oseba se namreč želi ali izogniti kazni, ali ima željo po čim večjem dobičku, koristi. Najpogosteje do podrejanja in poslušnosti pride zaradi strahu, da bi izpadli čudni, neumni, nori, otročji, drugačni itd. (Vec, 2011)

Primer: neki mladostnik se začne moderno oblačiti, ker želi slišati pohvale drugih ali ker ga je strah, da ga bodo drugi zaničevali, če se ne bo moderno oblačil.

SAMOPODOBA

Samopodoba je skupek predstav, mnenj, ki jih ima človek o samem sebi, zlasti glede svojih lastnosti, sposobnosti. Lahko jo opišemo kot posameznikovo doživljanje samega sebe oz. kot to, kar mislimo, da smo. Poleg predstave o sebi zajema pojem samopodobe še misli, pojmovanja, prepričanja o sebi ter čustva, ki jih gojimo do sebe (vključno z vrednotenjem sebe). Naša samopodoba je tudi naša energija, kar pomeni, da če imamo dobro samopodobo, bomo veliko raje nekje prisostvovali, saj vemo, da smo dobri. (Stražišar, 2009; Musek, 2010)

Na to, ali je samopodoba pozitivna ali negativna vpliva več dejavnikov. Ti so lastne izkušnje s samim seboj in z okoljem ter odnosi z drugimi ljudmi in njihovo vrednotenje nas samih. Vrednotenje ostalih ljudi na nas se velikokrat opazi besedno, velikokrat pa nebesedno (nas opazijo, nas spremljajo, nam zaupajo, nas imajo radi ali pa ne ...).

Za človekovo samopodobo so zelo pomembne zgodnje izkušnje v življenju (v vrtcu, družini). Pozneje na samopodobo vplivajo še vsi ostali dejavniki socializacije, predvsem vsi tisti ljudje, ki se nam zdijo pomembni (sovrstniki, sorodniki, vzorniki, učitelji ...) (Stražišar, 2009).

RAZISKAVA VPLIVA VRSTNIKOV NA MLADOSTNIKE

V raziskavo smo vključili naključne mladostnike iz Slovenije, ki so stari med 16 in 18 let. Celoten vzorec je predstavljalo 200 ljudi. Od tega je bilo 100 moških in 100 žensk. Uporabili smo spletno aplikacijo 1ka za pridobivanje odgovorov na prej pripravljen anketni vprašalnik, ki je bil sestavljen iz osmih vprašanj izbirnega tipa o vplivu vrstnikov in enim vprašanjem o spolu. Večina vprašanj je bila v obliki ocenjevalne lestvice. Vprašanja smo sestavili na podlagi teoretičnega uvoda. Vprašalnik je bil anonimen in namenjen izključno za potrebe te raziskave.

Rezultati so pokazali, da se le 15 % anketirancev počuti skoraj vedno sprejete in se med vrstniki odlično počuti. 33, 3 % se jih počuti, da so pogosto dobro sprejeti. 28 % anketirancev je srednje sprejetih, 23 % anketiranih ima občutek, da med vrstniki niso sprejeti ali so sprejeti malokrat. Povprečna ocena pri dekletih je 3, 13, pri dečkih pa 3, 5. To pomeni, da se moški počutijo nekoliko bolj sprejeti kot ženske.

Anketiranci so prav tako ocenili, kako pogosto vrstniki vplivajo na njihove odločitve. 11, 67

% anketirancev je ocenilo, da na odločitve teh, vrstniki zelo pogosto oziroma skoraj vedno vplivajo. Približno 28 % jih je odgovorilo, da vrstniki na njihove odločitve ne vplivajo nikoli. Rezultati pokažejo, da so moški na lestvici od 1 do 5, v povprečju odgovorili z oceno 2, 93, ženske pa z oceno 3, 6, kar pomeni, da vrstniki bolj vplivajo na odločitve žensk kot moških.

Ocenili so tudi, kako 'močno' so se pripravljeni spremeniti, da bi bili sprejeti med vrstnike. 8,33

% anketiranih ne bi ničesar spremenilo, 31, 67 % bi jih spremenilo le dobro argumentirana mnenja, ki bi širila njihovo znanje in razumevanje. 40 % anketirancev bi spremenilo le kakšno nepomembno malenkost, ničesar, kar bi spremenilo njihovo osebnost. 5 % se jih je pripravljenih popolnoma prilagoditi, 15 % anketirancev bi spremenilo nekaj stvari in se potrudilo, da jih skupina sprejme. Če primerjamo moške in ženske opazimo, da med njimi ni velike razlike. Povprečna ocena pri moških je 3, 27, pri ženskah pa 3, 2, kar pokaže, da bi večina pri obeh spolih spremenila le kakšno malenkost.

Pri vprašanju ˝V kakšni meri si se pripravljen/a spremeniti, zato da te neka družba vrstnikov sprejme?˝ so anketiranci ocenjevali z ocenami od 1 do 5, v kakšni meri so pripravljeni spremeniti svoj stil oblačenja, svoja stališča, svoje vedenje, navade, svoj odnos do učenja in dela, odnose doma ter odnose v šoli. Največ anketiranih mladostnikov bi spremenilo svoje navade. Aritmetična sredina je 3, 12, kar pomeni, da bi večina spremenila navade včasih. Nekoliko manj anketirancev bi spremenilo svoje vedenje. Povprečna ocena pri spremembi vedenja je 2, 82. Najmanj anketirancev bi spremenilo svoje odnose doma. Povprečna ocena na lestvici je 1, 27, kar pomeni, da večina svojih odnosov doma ne bi nikoli spremenila. Rezultati v celoti pokažejo, da so moški bolj pripravljeni spremeniti stil oblačenja, svoje vedenje, stališča, odnos do učenja, odnose v šoli in doma, ženske so bolj pripravljene spremeniti svoje navade in interese.

Anketiranci so ocenili kolikšen je vpliv vrstnikov nanje, pri družbeno manj sprejemljivih vedenjih ter kolikšen pri družbeno sprejemljivih dejanjih.

Med družbeno manj sprejemljivimi dejanji so ocenjevali vpliv na prvo kajenje cigaret, prvo opijanje z alkoholom, prvi poskus nelegalne droge in vožnja avtomobila brez vozniškega dovoljenja. Večina vprašanih ni nikoli kadila cigarete, poskusila nelegalno drogo ali vozila brez vozniškega dovoljenja. Precej več jih je pilo alkohol. Izmed tistih, ki so storili ta dejanja, so imeli vrstniki največji vpliv pri vožnji brez vozniškega dovoljenja, najmanjši pa pri prvem kajenju cigaret. Povprečna ocena pri vožnji brez dovoljenja je bila 3, 13, pri kajenju cigaret pa 2, 43.

Pri družbeno sprejemljivih dejanjih so na lestvici od 1 do 5 ocenjevali ali vrstniki vplivajo nanje tako, da se bolj načrtovano in sistematično učijo, da imajo večjo tolerantnost in odprtost za drugačna mnenja, da imajo več sočutja in pozornosti do drugih, da imajo bolj zdrav življenjski slog, da imajo več optimizma in šaljivosti ali da boljše sprejemajo sebe. Na večino mladostnikov vrstniki vplivajo tako, da imajo več sočutja in pozornosti do drugih. Aritmetična sredina je 3, 72. Drugi najvišje ocenjen pa je bil takšen vpliv vrstnikov na mladostnike, da imajo ti večjo tolerantnost in odprtost za drugačna mnenja. Tukaj je bila povprečna ocena 3, 33. Pri družbeno sprejemljivih dejanjih vrstniki bolj vplivajo na ženske kot na moške. Predvsem bolj vplivajo na ženske tako, da imajo večjo tolerantnost in odprtost za drugačna mnenja. Tukaj je povprečje pri ženskah 3, 63 pri moški pa 3, 03. Na moške bolj vplivajo pri tem, da imajo bolj zdrav življenjski slog. Pri tej kategoriji je povprečna ocena pri moških 2, 97, pri ženskah pa 2, 4.

Anketiranci so tudi ocenjevali, v kolikšni meri imajo na njih vpliv vrstniki nasprotnega spola, vrstniki, ki so družabni, vrstniki, ki so optimistični, v kolikšni meri vrstniki, ki imajo visoko pozitivno samopodobo, in tisti, ki imajo nizko samopodobo ter zadržani in pasivni vrstniki. Rezultati so pokazali, da na mladostnike najbolj vplivajo vrstniki, ki so optimistični (AS = 3, 58) in vrstniki, ki so družabni (AS = 3, 48). Najmanj oz. skoraj nič na mladostnike vplivajo vrstniki, ki so pasivni (AS = 1, 92) in zadržani (AS = 1, 88). Vrstniki nasprotnega spola precej bolj vplivajo na ženske (3, 37) kot na moške (2, 87), prav tako na ženske bolj vplivajo vrstniki, ki imajo visoko samopodobo. Povprečna ocena za ženske je tukaj 3, 33, za moške pa 2, 8. Za konec so anketiranci ocenili, kako vrstniki vplivajo na njihovo samopodobo. 38, 33 % anketirancev meni, da jim vrstniki občasno znižujejo samopodobo, 20 % jih meni, da jim vrstniki občasno zvišujejo samopodobo. Le odstotku anketiranih vrstnikov večinoma znižujejo samopodobo, 11, 67 % jih meni, da jim jo večinoma zvišujejo. Prav tako rezultati kažejo, da vrstniki nekoliko bolj pozitivno vplivajo na samopodobo moških v primerjavi z ženskami.

INTERPRETACIJA IN ZAKLJUČKI

Z raziskavo smo prišli do ugotovitev, da vrstniki večkrat oz. bolj spodbujajo družbeno sprejemljiva vedenja, kot družbeno manj sprejemljiva vedenja. Vrstniki bolj vplivajo na mladostnice tako, da se bolj načrtovano in sistematično učijo, imajo večjo tolerantnost in odprtost za drugačna mnenja, imajo več optimizma in šaljivosti in tako, da več sočutja in pozornosti do drugih. Na mladostnike vrstniki bolj vplivajo tako, da imajo bolj zdrav življenjski slog in boljše sprejemajo sebe. O precejšnjem vplivu vrstnikov govori tudi Zupančič (2020), ki pravi, da dobijo vrstniki v obdobju mladostništva večjo vlogo in na določenih področjih družbenega življenja postanejo celo pomembnejši od staršev. Pomembnejši so na področju vedenja, zunanjega izgleda, družabnih dejavnosti, ljubezenskih zvez, izbire prijateljev itd. nikjer pa nismo zasledili, govora o razlikah med spoloma. Prav zaradi tega smo se odločili to bolj raziskati. In izkazalo se je, da vrstniki res bolj vplivajo na odločitve mladostnic kot mladostnikov. Puklek (2006) je prav tako opazoval razlike med moškimi in ženskami v času adolescence in ugotovil, da dekleta iščejo več podpore od svojih prijateljev kot fantje, zato je najverjetneje tudi vpliv vrstnikov nanje večji. Raziskava pokaže tudi, da je vpliv na mladostnike pri družbeno sprejemljivih in družbeno nesprejemljivih dejanjih nekoliko večji pri ženskah kot pri moških.

Z raziskavo smo dognali, da se vrstniki res niso pripravljeni osebnostno spremeniti. Izkazalo pa se je tudi, da bi svoj stil oblačenja, stališča in interese, le redko kdaj spremenili. Nekoliko pogosteje bi spremenili tudi svoje navade.

Kot pravita Umek in Zupančič (2020) je vrstniška konformnost, največja med mladostniki, ki so med vrstnike manj sprejeti. Ker se večina anketiranih počuti srednje sprejetih, kar nekaj pa jih je pogosto dobro sprejetih, lahko s tem razložimo, zakaj večina anketiranih svoje osebnosti ne bi spremenila, poleg tega pa bi svoja stališča, stil oblačenja, navade itd. spremenila le redko kdaj.

Na mladostnike precej bolj vplivajo vrstniki z družbeno sprejemljivimi vedenji (družabni, optimistični, z visoko samopodobo). Vrstniki z družbeno manj spremenljivimi vedenji (nizka samopodoba, zadržani, pasivni) imajo na mladostnike zelo majhen vpliv oz. ne vplivajo. Za mladostnike je značilno, da se tisti, ki jih vrstniki pogosteje sprejmejo medse, od tistih, ki jih ne sprejmejo, razlikujejo po nekaterih ključnih značilnostih. Kot pišejo Arnett (2014) in Rubin et al., (2007) so za sprejete mladostnike značilne lastnosti, kot so družabnost, medosebne spretnosti, optimizem, sprejemanje in razumevanje drugih, samospoštovanje, pozitivna samopodoba, itd. Za nesprejete mladostnike pa so značilne visoka samorefleksija, nizka samozavest, socialna plašnost, medosebna zadržanost in pasivnost, nizka raven medosebnih spretnosti, visoka raven tesnobnosti. Naši rezultati tako pokažejo, da na vrstnike precej bolj vplivajo ne le vrstniki z družbeno sprejemljivimi vedenji, ampak tudi vrstniki, ki so bolj sprejeti v družbo. Do podobne ugotovitve je prišel tudi Gommans, R. et al., (2017).

Z raziskavo smo prišli tudi do spoznanja, da vrstniki na samopodobo mladostnikov nimajo vpliva. Kot pravi Stražišar (2011) na to, ali je samopodoba pozitivna ali negativna vpliva več dejavnikov, med drugim dejavniki socializacije, predvsem vsi tisti ljudje, ki se nam zdijo pomembni (npr. vrstniki). Kot že večkrat omenjeno je za sprejete vrstnike značilna pozitivna, visoka samopodoba in samospoštovanje, tako lahko razložimo zakaj večini vprašanih vrstniki samopodobe niti ne zvišujejo niti ne znižujejo.

Pri raziskovanju vpliva vrstnikov med mladostniki v Sloveniji sem ugotovila, da vrstniki dokaj pogosto vplivajo na njihove odločitve. Vpliv je pogostejši pri ženskah kot pri moških. Do enakega sklepa so prišli tudi mnogi drugi (med drugim Brown et al., 2008).

Članek je zanimiv za mladostnike, saj se jih ta tema dotika. Prav tako je zanimiv za starše, saj jim je lahko v pomoč pri razumevanju svojih otrok v času mladostništva. Članek je zanimiv tudi za strokovnjaka na socialnem ali psihosocialnem področju. Članek ima tudi doprinos stroki, saj je do sedaj večina raziskav na tem področju raziskovala zgolj vpliv vrstnikov na družbeno manj sprejemljiva oz. celo prepovedana dejanja. Ta raziskava pokaže, da vrstniki večkrat spodbujajo družbeno sprejemljiva vedenja, kot družbeno manj sprejemljiva vedenja. Zato bi v prihodnje bilo zanimivo izvesti več raziskav o pozitivnem vplivu mladostnikov. Prav tako bi raziskavo lahko razširili na več načinov, s čimer bi dobili globlji vpogled v različne vidike tega pojava. Ena od možnosti je vključitev širše starostne skupine mladostnikov, na primer mlajših (od 13 do 15 let) ali starejših (od 19 do 21 let), saj se lahko vpliv vrstnikov skozi različne faze adolescence spreminja. To bi omogočilo analizo razlik v vrstniških pritiskih in socialnih interakcijah v različnih razvojnih obdobjih.

Poleg starostnega vidika bi lahko raziskavo razširili tudi na geografske in kulturne razlike. Primerjava vpliva vrstnikov na mladostnike v urbanih in ruralnih okoljih ali v različnih kulturnih kontekstih bi lahko razkrila, ali in kako okolje vpliva na vrste in intenzivnost

vrstniškega vpliva. S tem bi dobili bolj celovit vpogled v dinamiko vrstniških odnosov.

VIRI:

Arnett, J.J. (2014). Adolescence and emerging adulthood. Harlow. United Kingdom: Pearson Education Limited.

Arnett, J.J. (2000). Emerging adulthood: A theory of development from the late teens through the twenties. American Psychologist, 55(5), 469-480. Pridobljeno na: https://www.researchgate.net/publication/12476725_Emerging_Adulthood_A_Theory_of_De velopment_From_the_Late_Teens_Through_the_Twenties [26. 2. 2024]

Berk, L. (2007). Development through the lifespan (1. izd.). Boston: Allyn and Bacon.

Brown, B. B., Bakken, J. P., Ameringer, S. W., & Mahon, S. D. (2008). A comprehensive conceptualization of the peer influence process in adolescence. V Understanding peer influence in children and adolescents, ur. M. J. Prinstein in K. A. Dodge 17–44. New York: The Guilford Press.   Pridobljeno     na:                          https://prsg.education.wisc.edu/wp- content/uploads/2014/07/Brown-et-al-2008-Conceptualizing-peer-infl.pdf [7. 4. 2024]

Brown, B. B., & Klute, C. (2003). Cliques, crowds, and friendships. V Blackwell handbook of adolescence , ur. G. R. Adams & M. Berzonsky. Malden, MA: Blackwell Publishing.

Freud, S. (1953). A general introduction to psychoanalysis. New York: Perma-Books.

Gommans, R., Sandstrom, M. J., Stevens, G. W. J. M., ter Bogt, T. F., & Cillessen, A. H. N. (2017). Popularity, likeability, and peer conformity: Four field experiments. Journal of Experimental Social Psychology, 73, 279–289. Pridobljeno na: https://doi.org/10.1016/j.jesp.2017.10.001 [14. 4. 2024]

Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T., Curk, J. (2011). Psihologija, spoznanja in

dileme. Ljubljana: DZS.

Kompare, A., Stražišar, M., Dogša, I., Vec, T., Curk, J. (2009). Uvod v psihologijo. Ljubljana:

DZS.

Musek, J. (2010). Psihologija življenja. Vnanje Gorice: Inštitut za psihologijo osebnosti. Puklek Levpušček, M. (2006). Adolescent individuation in relation to parents and friends: Age and gender differences. European Journal of Developmental Psychology, 3(3), 238–264. Pridobljeno na: https://doi.org/10.1080/17405620500463864 [22. 3. 2024]

POVZETEK

Projektiranje nove cestne infrastrukture, zlasti pri izzivih sodobnega sveta, zahteva natančno načrtovanje in optimizacijo. Članek obravnava uporabo tehnologije geografsko informacijskega sistema za izdelavo modela prostora in izbor optimalne variante trase ceste ter možnosti določitve optimalnega koridorja oziroma optimalne poti. Poudarja ključno vlogo geografskih informacijskih sistemov pri načrtovanju in izbiri optimalne trase za različne infrastrukturne projekte. GIS omogoča celovito analizo prostora, saj zbira, shranjuje in vizualizira različne prostorske podatke. Cilj je bil raziskati in povezati presojo vplivov na okolje in tehnologijo geografsko informacijskega sistema ter ju umestiti v proces planiranja infrastrukture. Predstavljena je uporaba glavnih funkcionalnosti programa ArcGIS Pro pri izbiri variante trase ceste za vektorski in rastrski podatkovni model. Iz izsledkov raziskave lahko zaključimo, da tehnologija GIS predstavlja eno izmed nepogrešljivih orodij v inženirskem procesu načrtovanja cest in ostale infrastrukture, saj omogoča združevanje geografskih podatkov in razumevanje prostora, analizo terena, optimalno načrtovanje poti in povezav.

Ključne besede: projektiranje, varianta trase ceste, geografsko informacijski sistem, koridor, optimalna pot, presoja vplivov na okolje, arcgis pro

ABSTRACT

The design of new road infrastructure, especially in the face of modern-day challenges, requires precise planning and optimization. This article explores the use of Geographic Information Systems (GIS) technology to create a spatial model and select the optimal route for a road, as well as the possibilities of determining the optimal corridor or optimal path. It emphasizes the crucial role of GIS in planning and selecting the optimal route for various infrastructure projects. GIS enables a comprehensive analysis of space by collecting, storing, and visualizing various spatial data. The aim was to investigate and connect the environmental impact assessment and GIS technology and place them in the infrastructure planning process. The article presents the use of the main functionalities of the ArcGIS Pro program in selecting a road route variant for vector and raster data models. From the research results, we can conclude that GIS technology is one of the indispensable tools in the engineering design process of roads and other infrastructure, as it enables the integration of geographic data and understanding of space, terrain analysis, and optimal planning of routes and connections.

Keywords: designing, road route variant, geographic information system, corridor, optimal path, environmental impact assessment, arcgis

UVOD

V sodobnem svetu, kjer se tehnološki razvoj odvija s svetlobno hitrostjo, infrastruktura postaja temelj za povezovanje mest, trgov in ljudi. Prometna infrastruktura ima ključno vlogo v gospodarskem in družbenem razvoju, saj omogoča mobilnost, prevoz blaga ter dostop do storitev in delovnih mest. Vendar hiter način življenja, urbanizacija in rastoče prebivalstvo povzročajo povečane zahteve po razširitvi obstoječih omrežij in gradnji novih. Pri tem se ne smemo osredotočiti zgolj na gradnjo, temveč tudi na trajnostne rešitve, ki bodo zmanjšale negativne vplive na okolje in lokalne skupnosti.

Načrtovanje nove infrastrukture postaja vse bolj kompleksno zaradi naraščajoče ozaveščenosti o vplivih na okolje, družbo in gospodarstvo. S tem se postavlja vprašanje, kako doseči optimalno razmerje med tehnično izvedljivostjo in minimalnim vplivom na okolje ter prebivalstvo. Ključno orodje, ki v sodobnem načrtovanju omogoča preseganje omejitev tradicionalnih metod, je geografski informacijski sistem (GIS). Ta tehnologija omogoča združevanje prostorskih podatkov iz različnih virov in nudi orodja za natančno analizo, modeliranje in vizualizacijo prostora. ArcGIS Pro, eden vodilnih programov v GIS okolju, predstavlja napredno platformo, ki inženirjem in načrtovalcem omogoča uporabo kompleksnih analiz za izbiro najboljše variante trase. S pomočjo tega orodja je mogoče upoštevati številne parametre, kot so geografske značilnosti terena, omejitve zaradi naravovarstvenih območij, ekološka občutljivost, pa tudi družbenoekonomski vplivi in infrastrukturne zahteve. Uporaba GIS-a omogoča izdelavo bolj informiranih odločitev, kjer so okoljski in družbeni vplivi integrirani že v zgodnji fazi načrtovanja.

Prispevek se osredotoča na uporabo ArcGIS Pro v procesu izbire optimalne trase, kjer se s pomočjo naprednih funkcionalnosti programa oblikujejo različne variante. Cilj je ustvariti celovit prostorski model, ki omogoča primerjavo tras z vidika vplivov na okolje, stroškov in družbenih vplivov. Na ta način lahko optimiziramo projektiranje in zmanjšamo tveganje za morebitne konflikte z lokalno skupnostjo ali naravnim okoljem, kar je ključno za trajnostno načrtovanje infrastrukture.

Takšen pristop k načrtovanju, ki temelji na integraciji GIS tehnologije in presoje vplivov na okolje, odpira nove možnosti za bolj trajnostno in odgovorno prostorsko načrtovanje, ki lahko bistveno izboljša kakovost bivanja in zaščito naravnega okolja.

PRESOJA VPLIVOV NA OKOLJE

Presoja vplivov na okolje (PVO) je ključen proces, ki zagotavlja, da se pred izvedbo načrtovanega posega v prostor upoštevajo okoljski, socialni in ekonomski dejavniki. Gre za sistematično analizo, ki vključuje ocenjevanje možnih dolgoročnih in kratkoročnih vplivov na različne komponente okolja, kot so tla, voda, zrak, biotska raznovrstnost, podnebje in kulturna dediščina, ter njihove medsebojne povezave. Namen PVO je, da se negativni vplivi na okolje prepoznajo in minimizirajo že v fazi načrtovanja projektov, kar pripomore k trajnostnemu razvoju.

Uradni list Republike Slovenije (2006) natančno določa, da PVO vključuje ugotavljanje neposrednih in posrednih vplivov, kar pomeni, da je treba oceniti vplive, ki se bodo pojavili ne samo neposredno zaradi gradnje, temveč tudi tiste, ki so posredni in dolgotrajni. Med takšne vplive spadajo spremembe v ekosistemih, uničenje habitatov ali zmanjšanje kakovosti zraka in vode zaradi prometnih tokov in širšega razvoja.

Pri procesu PVO igra pomembno vlogo tehnologija geografsko informacijskega sistema (GIS). GIS omogoča integracijo prostorskih podatkov v analizo vplivov na okolje, s čimer postane proces bolj učinkovit in natančen. Uporaba GIS-a v PVO omogoča prostorsko vizualizacijo in analizo različnih variant načrtovanih projektov, kjer se primerjajo različni scenariji glede na vplive na okolje. Z združevanjem in ponderiranjem večplastnih podatkov (kot so npr. podatki o biotski raznovrstnosti, zaščitenih območjih in hidroloških razmerah), GIS zagotavlja orodja za prepoznavanje optimalnih lokacij z minimalnimi vplivi na okolje. (Lipar, 1995)

Presoja vplivov na okolje je postala neločljiv del sodobnega načrtovanja in izvajanja projektov. S pomočjo tega procesa lahko prepoznamo, ocenimo in obvladujemo potencialne negativne vplive na okolje, družbo in gospodarstvo, ki bi jih lahko povzročil načrtovani poseg.

GIS-i so v zadnjih letih postali ključno orodje pri izvajanju PVO. Njihova zmožnost za zbiranje, shranjevanje, analizo in vizualizacijo prostorskih podatkov omogoča:

• Celovito analizo prostora: GIS omogoča, da na enem mestu združimo različne prostorske podatke, kot so zemljiški kataster, topografija, podatki o vodah, biotski raznovrstnosti, infrastrukturi in drugi. To omogoča celovito analizo prostora in prepoznavanje potencialnih konfliktov med načrtovanim posegom in obstoječim stanjem okolja.
• Ocenjevanje vplivov: S pomočjo GIS lahko izvajamo različne analize, ki nam omogočajo ocenjevanje vplivov načrtovanega posega na okolje. To vključuje analizo sprememb v rabi zemljišč, oceno vplivov na kakovost zraka in vode, analizo tveganja naravnih nesreč in druge.
• Vizualizacijo rezultatov: GIS omogoča, da rezultate analiz predstavimo na vizualno privlačen način, s kartami, grafikoni in 3D modeli. To olajša razumevanje kompleksnih prostorskih podatkov in omogoča boljšo komunikacijo z odločevalci in širšo javnostjo.
• Vključevanje javnosti: GIS lahko uporabimo za vključevanje javnosti v proces PVO. S pomočjo spletnih aplikacij lahko zainteresirani občani pregledujejo različne scenarije in podajajo svoje pripombe.
• Spremljanje in poročanje: GIS omogoča dolgoročno spremljanje stanja okolja in učinkovitosti izvedenih ukrepov za varstvo okolja. To je pomembno za prilagajanje načrtov in zmanjševanje negativnih vplivov.

Sodobni pristopi, ki vključujejo GIS, omogočajo hitrejše zaznavanje kritičnih območij in zmanjšujejo časovni okvir presoje vplivov na okolje. Prav tako se na podlagi teh analiz lahko izboljšajo predlagani projekti, saj so odločitve informirane in podprte z znanstvenimi podatki. Tako je mogoče oblikovati variante projektov, ki so bolj usklajene z okoljskimi cilji in potrebami lokalnih skupnosti. V procesu PVO je ključna tudi uporaba naprednih analiz, kot so 3D-modeliranje in analize vidljivosti, ki jih omogoča ArcGIS Pro. To zagotavlja še natančnejši vpogled v vplive na krajinsko podobo in vizualne spremembe v prostoru.

TEHNOLOGIJA GEOGRAFSKO INFORMACIJSKEGA SISTEMA

Geografski informacijski sistem (GIS) je zbirka tehnološke opreme za iskanje, zbiranje, shranjevanje, pretvorbo in prikazovanje prostorskih podatkov resničnega sveta v določene namene. Večkrat je uporabljen kot sopomenka ustrezni računalniški tehnologiji, metodologiji in orodjem, ki so nastala z združevanjem tehnologije podatkovnih baz in računalniško podprte kartografije (CAC). Sestoji iz strojne opreme, programske opreme, sistema uporabniških aplikacij, integrirane podatkovne baze prostorskih podatkov ter skrbnikov in uporabnikov. (Strupi, 1995), (Drobne) Nudi tudi možnost upravljanja s prostorskimi podatki in izvajanja raznih prostorskih analiz za podporo pri planiranju in upravljanju z odločitvami.

Uporaben je pri upravljanju komunalnih dejavnosti in transportnih sistemov, planiranju in urejanju prostora, registraciji zemljišč in vodenju katastrov, spremljanju stanj v okolju (monitoring), statističnih analizah ter pri vrsti drugih dejavnosti na različnih področjih. S pomočjo GIS je mogoče upravljati z vsemi podatki, ki se jim je mogoče določiti lokacijo v prostoru. (Drobne)

Z uporabo GIS se stvarni svet razsloji na tematske sloje, ki predstavljajo niz geografskih atributnih in grafičnih podatkov ter opisujejo prostorsko variacijo posamezne značilnosti na obravnavanem območju. Tematski ali kartografski sloji se delijo še na točkovne, linijske in območne (poligonske) geometrične sloje. Uporabljata se dva glavna podatkovna modela: vektorski in rastrski. Podatkovni model je opis oziroma slika, ki definira organizacijo podatkov za določeno uporabo in podaja informacije o lokaciji, topologiji, geometriji, opisnih lastnostih in časovni obstojnosti zemljepisnih pojavov v modelu.

Geografski informacijski sistem (GIS) tehnologija je široko uporabljena po vsem svetu na različnih področjih, vključno z urbanim načrtovanjem, upravljanjem okolja, kmetijstvom, javnim zdravjem in prometom. GIS uporabnikom omogoča zajemanje, shranjevanje, upravljanje, analiziranje, upravljanje in predstavitev prostorskih ali geografskih podatkov.

Ta tehnologija zagotavlja okvir za zbiranje in tolmačenje velikih količin prostorskih informacij, kar je ključno za procese odločanja tako v javnem kot v zasebnem sektorju. Na splošno GIS omogoča vizualizacijo kompleksnih prostorskih odnosov s pomočjo zemljevidov in modelov, kar omogoča boljše razumevanje vzorcev in trendov.

Za izvajanje teh nalog se po svetu uporabljajo različne programske platforme, nekatere najbolj

priljubljene so (Pierdomenico, 2015):

• QGIS: Brezplačna in odprtokodna alternativa, QGIS (Quantum GIS) je široko sprejeta med organizacijami in posamezniki, ki potrebujejo močno GIS orodje, vendar raje uporabljajo odprtokodni model. Je še posebej znan po svoji prilagodljivosti in močnem ekosistemu vtičnikov, kar uporabnikom omogoča prilagoditev programske opreme glede na njihove potrebe.
• Google Earth Engine: Ta platforma se pogosto uporablja za okoljsko spremljanje in analizo, zlasti pri obdelavi in vizualizaciji satelitskih posnetkov. Uporabnikom omogoča delo z velikimi nabori podatkov in izvajanjem kompleksne prostorske analize v oblaku.
• MapInfo: MapInfo se uporablja predvsem v poslovnih in komercialnih aplikacijah ter podjetjem pomaga pri nalogah, kot so tržna analiza, upravljanje virov in storitve na podlagi lokacije.
• GRASS GIS: GRASS GIS je še ena odprtokodna platforma, znana po svojih močnih geostatičnih in okoljskih modeliranjskih zmožnostih. Pogosto se uporablja za raziskave in okoljsko analizo.

Najbolj uporaben je program ArcGIS Pro. Vmesnik ArcGIS Pro ponuja možnosti ustvarjanja novih datotek, uporabe obstoječih datotek ali predlog. Predloge zagotavljajo zemljevide, postavitve, povezave z bazami podatkov in skupno rabo omrežja, zato je z njimi mogoče hitro in enostavno ustvariti projekt za podporo določene teme, opravila ali aplikacije. Uporabniki lahko pri delu z ArcGIS Pro vzpostavijo povezave s podatkovnimi viri, kot so sistemske mape, baze podatkov, strežniki in aktivni portali ter dodajajo rastrske, vektorske, tabelarične, lidar, CAD, klimatske in druge podatke. Za natančno prikazovanje in analiziranje podatkov v prostorskem kontekstu je potrebno zagotoviti ustrezno geografsko referenco in projekcijo podatkov. (Esri, 2022)

Vektorski model temelji na geometrijskih elementih, kot so točke, linije in poligoni, ki opisujejo prostorske značilnosti z uporabo koordinat. Rastrski model uporablja mrežo celic (pikslov), kjer vsaka celica predstavlja del prostora in nosi določeno vrednost, kar omogoča prikaz natančnosti na podlagi ločljivosti teh celic. Oba modela se uporabljata za različne vrste prostorskih analiz, odvisno od potreb in narave podatkov. V samem programu poznamo dve funkciji podatkov pri izbiri variante trase ceste, iskanju koridorja in poti. To sta vektorski in rastrski podatkovni model, ki ju predstavljamo v nadaljevanju.

Vektorski podatkovni model: Z uporabo razpoložljivih vektorskih podatkov izmed različnih variant, s postopkom izbire optimalne variante trase, izberemo tisto, ki najmanj ogroža komponente okolja danega območja. Postopek vključuje uporabo naslednjih funkcij:

• Funkcija Intersect se uporablja za izračun geometrijskega presečišča poljubnega števila vhodnih geometričnih slojev (točke, linije, poligoni). Uporablja se lahko pri združevanju slojev, katerih geografski podatki se ujemajo, njihova območja pa so med seboj poravnana. Z njo združimo sloje vektorskih prostorskih podatkov v združen sloj, nato združen sloj prekrijemo s slojem osi variant trase ceste.
• Funkcija Add Field omogoča dodajanje novih polj v atributne tabele podatkov in s tem shranjevanje in organizacijo različnih vrst podatkov ter vzpostavitev povezav med elementi, ki so bistvenega pomena pri nadaljnjem izvajanju analiz. Z uporabo te funkcije dodamo po eno atributno polje vsakemu sloju, ustvarjenemu v prejšnjem koraku.
• Funkcija Calculate field omogoča izračune na podlagi vrednosti posameznega polja atributne tabele. Z njo izvedemo ustrezen izračun dodanih atributnih polj.

• Funkcija Summary Statistics omogoča izračun, s katerim povzamemo oziroma združimo statistične podatke, številčne vrednosti in izračune za polja atributne tabele. V postopku iskanja optimalne variante trase ceste, na podlagi dobljenega povzetka vrednosti, izberemo varianto trase ceste, ki je z vidika vplivov na okolje najbolj ugodna.

Rastrski podatkovni model: Z določitvijo optimalnega koridorja poiščemo ožje območje med dvema točkama, ki je najprimernejše za gradnjo ceste ali drugih infrastrukturnih objektov. Z iskanjem optimalnega poteka trase poiščemo najkrajšo ali najhitrejšo pot ob upoštevanju različnih kriterijev, ki so v danem primeru ključni. Postopek iskanja koridorja in poteka trase vključuje uporabo naslednjih funkcij:

• S funkcijama za pretvorbo podatkov Feature to Raster in Point to Raster vektorske sloje podatkov pretvorimo v rastrske.

• Funkcija Arithmetic izvede aritmetično operacijo med dvema rastrskima slojema ali med rastrskim slojem in skalarno operacijo ter obratno. Rastrske sloje podatkov na ta način seštejemo in združimo v en rastrski sloj.
• Funkcija Cost Distance izračuna stroške premikanja med različnimi lokacijami v prostoru glede na določene omejitve in parametre. Podaja razdaljo do najbližjega vira za vsako celico v rastru na podlagi najmanjšega kumulativnega stroška na stroškovni površini. Uporabimo jo za izračun stroškovnih razdalj, potrebnih za izračun koridorja. Pri tem bi lahko uporabili tudi funkcijo Distance Accumulation (uporabljena v nadaljevanju).
• Funkcija Corridor izračuna vsoto kumulativnih stroškov za dva vhodna kumulativna rastra stroškov. Vrne raster, v katerem je za vsako lokacijo celice izračunana vsota stroškov za razdaljo med celicama. Omogoča ustvarjanje območij okrog predvidenega poteka infrastrukturnih objektov, vizualizacijo in analizo teh območij ter pomaga pri načrtovanju novih cestnih tras z vidika vplivov na okolje. Z izbiro te funkcije določimo optimalni koridor trase.
• Funkcija Distance Accumulation izračuna skupno razdaljo od vsake celice v rastru do najbližjega vira, pri čemer upošteva več dejavnikov in faktorjev. Uporabimo jo za izračun skupnih razdalj za namen določitve trase.
• Funkcija Optimal Path as Line omogoča dinamično nadzorovanje in sprejemanje informiranih odločitev pri načrtovanju infrastrukturnih objektov. Uporabljamo jo za določanje optimalne poti med dvema lokacijama v prostoru, z njim izračunamo optimalno pot od vira do cilja in ustvarimo izhodni raster oziroma linijo, ki predstavlja najprimernejšo pot – traso ceste, upoštevajoč posamezne dejavnike.

ORODJE ARCGIS PRO PRI IZBIRI VARIANTE TRASE CESTE

Za namen raziskave smo izbrali predstavitev vmesnika ArcGis Pro, ki nudi res široko paleto rešitev tako med načrtovanjem kot tudi pri uporabi vnesenih podatkov in ArcMap, ki ima teh funkcij manj. Z namiznim raziskovanjem smo naredili primerjavo, ki jo predstavljamo v nadaljevanju. ArcGIS Pro je napredna namizna GIS aplikacija, ki je del paketa ArcGIS podjetja Esri. Omogoča raziskovanje, analizo in prikaz geografskih podatkov v 2D in 3D formatu ter organizacijo teh podatkov v projekte, ki vključujejo zemljevide, tabele, grafikone in druge predstavitve podatkov. (Esri, 2022)

Vmesnik ArcGIS Pro je prilagodljiv in vključuje trak z zavihki, poglede in okna, ki olajšajo dostop do orodij in funkcij.

Uporabniški vmesnik ArcGIS Pro vključuje trak z zavihki, poglede in okna, ki jih je mogoče enostavno prilagoditi, prikazuje Slika 7. Ob zagonu ponuja več možnosti. Na zavihku Domov (Home) je mogoče začeti z novim projektom ali odpreti obstoječega, na zavihku Projekt (Project) pa dostopati do nastavljivih lastnosti aplikacije. Slednji zavihek je primerljiv z nastavitvami, do katerih se lahko v programu ArcMap dostopa preko menija za prilagoditve (Costumize menu). Na horizontalnem traku z zavihki na vrhu aplikacijskega okna so organizirani ukazi in funkcije. Osnovni zavihki so vseskozi dostopni, medtem ko se kontekstualni pojavijo v odvisnosti od konteksta uporabe programa oziroma stanja aplikacije. Ko je posamezen zavihek izbran, se na traku prikažejo pripadajoča orodja in gumbi. S poljem za iskanje ukazov (The Command Search box) je mogoče hitrejše iskanje posameznih orodij za geoprocesiranje ukazov in funkcij. V ArcMap se orodja za geoprocesiranje iščejo podobno, in sicer s pomočjo okna za iskanje (Search window). Okna s pogledi tabel (Table view), zemljevidi (Map) in 3D prikazi (Scene) predstavljajo primarna delovna področja v programu ArcGIS Pro. Omogočajo prikaz in urejanje atributivnih podatkov znotraj projekta. V ArcMap-u so za prikaz in delo s podatki na voljo pogledi podatkov (Data views) in prikazi postavitev (Layout views). Plošče oziroma okna prikazujejo vsebino pogleda (Content pane), elemente v projektu (Catalog pane) ali ukaze, nastavitve in prilagoditve za posamezno funkcionalnost (Simbology pane, Geoprocessing pane itd.). Zagotavljajo možnost uporabe funkcij, ki na traku niso dostopne (Esri, 2022).

ArcGIS Pro je danes osrednja programska oprema za GIS, ki vseskozi prejema nove posodobitve in funkcionalnosti. Zasnovan je z namenom izboljšati uporabniško izkušnjo s starejšim programskim orodjem ArcMap in v čim večji meri izkoristiti zmogljivost sodobnih računalnikov. Medtem ko lahko v ArcMap-u ustvarimo samo eno vrsto dokumenta – zemljevid, globus ali prizor, nam ArcGIS Pro omogoča ustvarjanje projekta, ki vsebuje več zemljevidov, lokalnih in globalnih prizorov ter postavitev hkrati. Ena izmed ključnih izboljšav je tudi zmogljivost upravljanja s 3D podatki.

V primerjavi s predhodnikom ArcMap, ArcGIS Pro ponuja izboljšano uporabniško izkušnjo in boljšo zmogljivost, saj je zasnovan za izkoriščanje sodobne računalniške tehnologije. Medtem ko je v ArcMap mogoče ustvariti le eno vrsto dokumenta naenkrat (zemljevid, globus ali prizor), ArcGIS Pro omogoča ustvarjanje projektov, ki lahko vsebujejo več zemljevidov, lokalnih in globalnih prizorov ter postavitev hkrati. Na račun izboljšanega upravljanja 3D podatkov je program zmogljivejši za kompleksne prostorske analize.

Orodje ArcGIS Pro ponuja možnosti ustvarjanja novih datotek, uporabe obstoječih datotek ali predlog. Predloge zagotavljajo zemljevide, postavitve, povezave z bazami podatkov in skupno rabo omrežja, zato je z njimi mogoče hitro in enostavno ustvariti projekt za podporo določene teme, opravila ali aplikacije.

Uporabniki lahko pri delu z ArcGIS Pro vzpostavijo povezave s podatkovnimi viri, kot so sistemske mape, baze podatkov, strežniki in aktivni portali ter dodajajo rastrske, vektorske, tabelarične, lidar, CAD, klimatske in druge podatke. Za natančno prikazovanje in analiziranje podatkov v prostorskem kontekstu je potrebno zagotoviti ustrezno geografsko referenco in projekcijo podatkov. (Esri, 2022)

SKLEPI IN ZAKLJUČEK

Z zbiranjem podatkov po tujih virih smo preverili uporabnost programa ArcGIS v praksi po svetu. Uporaba ArcGIS Pro se globalno vztrajno povečuje, še posebej, ko organizacije prehajajo iz ArcMap na ArcGIS Pro. Ta trend je predvsem posledica dejstva, da bo podpora za ArcMap ukinjena leta 2026, kar spodbuja pomemben prehod na ArcGIS Pro zaradi njegovih naprednih zmogljivosti in usmerjenosti v nadaljnji razvoj. ArcGIS Pro omogoča močno integracijo z GIS v oblaku, kar vključuje obdelavo podatkov v realnem času, 3D kartiranje in povezovanje z orodji, kot je ArcGIS Online, ki podpira sodelovalne in oblačne delovne tokove. Zaradi tega se orodje vedno bolj uporablja v različnih sektorjih, še posebej pri urbanističnem načrtovanju, okoljskih analizah in javni varnosti.

Naraščajoči trend v prostorski podatkovni znanosti dodatno prispeva k priljubljenosti ArcGIS Pro. Njegova sposobnost obdelave velikih podatkovnih nizov, v kombinaciji z orodji za strojno učenje, ga je postavila v ospredje izbire za analizo geolokacijskih podatkov. Poleg tega naraščajoča avtomatizacija GIS delovnih tokov in uporaba podatkov iz Interneta stvari (IoT) povečujeta uporabnost orodja na področjih, kot sta transport in upravljanje pametnih mest. (Cloudpoint Geospatial, 2024)

Esri, razvijalec ArcGIS Pro, močno vlaga v širitev funkcionalnosti platforme in zagotavlja, da ostaja na čelu trendov GIS tehnologije, kot so obogatena resničnost in integracija z blockchain tehnologijo. Za učinkovito in celovito projektiranje prometnih povezav je ključnega pomena natančna analiza podatkov ob upoštevanju številnih omejitev. Presoja vplivov na okolje ima ključno vlogo pri uravnoteženju razvojnih potreb z varstvom okolja, saj omogoča izbor rešitev, ki minimalizirajo okoljske škode in podpirajo trajnostni razvoj. Geografsko informacijski sistem s svojimi funkcionalnostmi omogoča podporo v vseh fazah načrtovanja cest, od zbiranja podatkov in ustvarjanja modelov okolja, do analize vplivov na okolje, določanja ukrepov za zmanjšanje teh vplivov in spremljanja njihove učinkovitosti.

Skozi proučevanje literature smo prišli do zaključkov, da so potrebe po projektiranju tras zaradi nenehnih drugih sprememb, vedno večje. Orodje ArcGis PRO je pri tem zelo učinkovito, zmogljivo. Poudarek vidimo na prednostih uporabe programa v projektiranju, saj omogoča obsežno zbirko in analizo različnih prostorskih podatkov, kot so cestna omrežja, demografski podatki, prometni tokovi in okoljske značilnosti. To omogoča boljše razumevanje obstoječega stanja in učinkovitejše načrtovanje novih prometnih rešitev. S pomočjo različnih modelov in orodij lahko v ArcGIS Pro izvajamo kompleksne analize dosegljivosti, kapacitet cestnega omrežja in optimizacije prometnih tokov. To je ključno za oceno učinkovitosti različnih prometnih scenarijev in izbiro optimalnih rešitev. ArcGIS Pro ponuja številne možnosti za vizualizacijo prostorskih podatkov in rezultatov analiz. Interaktivni zemljevidi, 3D modeli in animirane simulacije omogočajo jasno in prepričljivo predstavitev rezultatov projektov širši javnosti in odločevalcem. ArcGIS Pro se lahko enostavno integrira z drugimi programskimi orodji in sistemi, kar omogoča nemoten prenos podatkov in avtomatizacijo delovnih procesov. ArcGIS Pro omogoča sočasno delo več uporabnikov na istem projektu, kar olajša koordinacijo in izmenjavo informacij med različnimi strokovnjaki. Podjetje Esri nenehno razvija ArcGIS Pro in ga dopolnjuje z novimi funkcionalnostmi, kar zagotavlja, da je program vedno v koraku s sodobnimi trendi na področju GIS.

Naj omenimo tudi nekaj slabosti, ki jih moramo predstaviti strokovnjakom. ArcGIS Pro je zmogljiv program, ki ponuja številne napredne funkcionalnosti. To lahko pomeni, da je za obvladovanje vseh njegovih možnosti potrebno več časa in usposabljanja. Licenciranje ArcGIS Pro lahko predstavlja znatne stroške, zlasti za manjše organizacije. Učinkovita uporaba ArcGIS Pro zahteva določena specifična znanja s področja GIS in geoprostorovne analize.

Tehnologija GIS predstavlja eno izmed nepogrešljivih orodij v inženirskem procesu načrtovanja cest in ostale infrastrukture, saj omogoča združevanje geografskih podatkov in razumevanje prostora, analizo terena ter optimalno načrtovanje poti in povezav. Njene prednosti so še posebej izrazite v času vse večjih okoljskih izzivov, kjer je ključno že v fazi načrtovanja minimalizirati potencialne vplive na okolje. Uporaba geografskih informacijskih sistemov, zlasti ArcGIS Pro, pri izbiri optimalne trase ceste predstavlja izjemno perspektivno področje raziskovanja. S kombinacijo naprednih analitičnih orodij in vizualizacijskih možnosti GIS lahko dosežemo boljše razumevanje prostora, natančnejše ocene vplivov različnih variant in s tem bolj informirane odločitve.

Možne smeri nadaljnjega raziskovanja so npr. integracija večkriterijske analize in 3D modeliranja. S kombinacijo teh dveh pristopov lahko ustvarimo izjemno podrobne in realistične modele terena, ki omogočajo celovito oceno vplivov različnih variant trase na okolje, promet in druge relevantne faktorje. To vključuje analizo vidnih vplivov, senčenja, hrupa in drugih dejavnikov, ki so pomembni za sprejemljivost projekta. Za nadaljnje raziskovanje bi lahko razvili dinamične modele prometa, ki simulirajo spremembe v prometnih tokovih skozi čas in prostor. To omogoča boljšo oceno učinkovitosti različnih prometnih rešitev in prilagajanje načrtov spremenljivim pogojem. Tudi umetna inteligenca lahko igra ključno vlogo pri optimizaciji izbire trase. Algoritmi strojnega učenja lahko na podlagi obsežnih podatkovnih zbirk identificirajo vzorce in odnose, ki bi jih bilo težko zaznati z ročno analizo. To lahko privede do bolj objektivnih in učinkovitih odločitev. GIS lahko omogoči interaktivno vključevanje javnosti v proces odločanja o izbiri trase. S pomočjo spletnih aplikacij lahko zainteresirani občani pregledujejo različne variante trase, ocenjujejo njihove vplive in podajajo svoje pripombe. To poveča transparentnost procesa in zagotovi, da so upoštevana tudi mnenja lokalnega prebivalstva.

Potrebno bi bilo tudi razviti standardizirane metodologije za uporabo GIS pri izbiri trase ceste, ki bodo zagotovile primerljivost rezultatov različnih študij. To bo omogočilo boljšo oceno učinkovitosti različnih pristopov in izmenjavo dobrih praks. Prostora za nadaljnje raziskovanje obravnavanega področja je res veliko. Vsak bralec ali strokovnjak lahko iz zapisanega razbere ključne ugotovitve, ki pripomorejo k priporočeni uporabi programa.

VIRI

Cloudpoint.  2024.  Making  better  decisions  with  spatial  data…  Pridobljeno  na

https://cloudpointgeo.com/. [6. 9. 2024].

Drobne, Samo. Operacijske raziskave v gradbeništvu – DEL: Uvod v geografske informacijske sisteme in prostorske analize. Ljubljana, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo. Pridobljeno na http://www.km.fgg.uni- lj.si/PREDMETI/TIUS/data/GIS/ORG-%20GIS%20in%20PA.pdf. [26. 7. 2024].

POVZETEK

Socialna omrežja so postala ključni del sodobne komunikacije in vsakdanjega življenja, saj omogočajo povezovanje ljudi, izmenjavo informacij in gradnjo skupnosti. Kljub njihovim številnim prednostim so s povečanjem njihove uporabe naraščala tudi tveganja za varnost in zasebnost uporabnikov. Raziskovalna naloga se osredotoča na pomen varnosti na socialnih omrežjih, preučuje tveganja, povezana z njihovo uporabo, in analizira ukrepe za zaščito uporabnikov. Empirični del naloge vključuje analizo rezultatov ankete, izvedene med različnimi uporabniki socialnih omrežij, kar omogoča razumevanje njihovih izkušenj z varnostjo in ukrepov, ki jih sprejemajo za zaščito svojih podatkov. Rezultati raziskave kažejo, da kljub obstoju varnostnih funkcij in ozaveščevalnih kampanj mnogi uporabniki še vedno niso dovolj zaščiteni pred spletnimi grožnjami. V razpravi so obravnavane ugotovitve raziskave in predlagani konkretni ukrepi za izboljšanje varnosti na socialnih omrežjih. Med ključnimi priporočili so uvedba močnejših varnostnih ukrepov, večja izobraževalna prizadevanja in izboljšanje regulativnih okvirjev.

Ključne besede: socialna omrežja, varnost, kibernetski napadi, zloraba podatkov, lažne novice

ABSTRACT

Social networks have become a crucial part of modern communication and everyday life, as they enable people to connect, exchange information, and build communities. Despite their numerous advantages, the increased use of social networks has also led to growing risks to the security and privacy of users. This research paper focuses on the importance of security on social networks, examines the risks associated with their use, and analyzes measures to protect users. The empirical part of the paper includes an analysis of survey results conducted among various social network users, which provides insight into their experiences with security and the measures they take to protect their data. The research findings show that despite the existence of security features and awareness campaigns, many users are still not adequately protected from online threats. The discussion addresses the research findings and proposes specific measures to improve security on social networks. Key recommendations include the implementation of stronger security measures, greater educational efforts, and the improvement of regulatory frameworks.

Keywords: Social networks, Security, Cyberattacks, Data misuse, Fake news

SOCIALNA OMREŽJA

V zadnjih dveh desetletjih so socialna omrežja postala neizogibni del našega vsakdana, kar potrjujejo številne raziskave, vključno s študijo Karoline Pšeničnik (2016), ki je preučevala uporabo in nevarnosti socialnih omrežij med mladimi v Posavju. Pšeničnik je ugotovila, da so Facebook, Instagram in Snapchat najbolj priljubljena omrežja med mladimi, starimi med 11 in 18 let. Hkrati je raziskava pokazala na pomanjkljivo ozaveščenost o nevarnostih, ki jih uporaba teh omrežij prinaša, kot so kraja identitete, kibernetsko nasilje in tveganja pri deljenju osebnih podatkov. Ti podatki služijo kot pomemben kontekst za razumevanje vedenja mladih na socialnih omrežjih v širšem slovenskem prostoru. Platforme, kot so Facebook, Instagram, Twitter, Snapchat, LinkedIn in TikTok, so preoblikovale način, kako komuniciramo, delimo informacije in se povezujemo z drugimi. Digitalne platforme uporabnikom omogočajo, da hitro dostopajo do globalnih informacij, vzpostavijo stike z ljudmi po vsem svetu in ustvarjajo ter delijo vsebine z neomejenim številom uporabnikov. Vendar s povečanjem uporabe socialnih omrežij rastejo tudi tveganja, povezana z njihovo uporabo. Varnost na socialnih omrežjih je postala ena izmed ključnih skrbi, saj so uporabniki vse pogosteje izpostavljeni različnim oblikam tveganj, vključno s kibernetskimi napadi, zlorabo osebnih podatkov in spletnim nadlegovanjem. Številni uporabniki niso vedno ustrezno obveščeni o tveganjih, ki jih prinaša uporaba teh platform, kar lahko vodi do resnih posledic, kot so kraja identitete, finančne goljufije ali celo psihološki vplivi.

Pomen varnosti na socialnih omrežjih se še posebej izpostavlja v kontekstu naraščajočih skrbi glede zasebnosti in zaščite osebnih podatkov. V sklopu tega se pojavljajo vprašanja o tem, kako učinkovito so trenutni varnostni ukrepi, ki jih ponujajo socialna omrežja, in kako lahko uporabniki prispevajo k večji varnosti svojih osebnih informacij.

Raziskovalna naloga ima za cilj raziskati pomen varnosti na socialnih omrežjih in preučiti tveganja, povezana z njihovo uporabo. Poudarek je na analizi različnih groženj, ki prežijo na uporabnike ter preučitvi obstoječih ukrepov za zaščito. S tem namenom naloga vključuje tako teoretične kot empirične pristope, da bi pridobili celovito sliko o stanju varnosti na socialnih omrežjih in podali predlog izboljšav za zaščito uporabnikov. V nadaljevanju so predstavljeni osnovni pojmi varnosti na spletu, razdelana bodo različna tveganja in grožnje ter preučeni ukrepi za zaščito, ki jih lahko sprejmejo tako uporabniki kot ponudniki socialnih omrežij. Z raziskavo bomo poskušali osvetliti, kako lahko posamezniki in organizacije skupaj prispevajo k varnejšemu in bolj zaupanju vrednemu spletnemu okolju. V zaključku naloge je jasno, da socialna omrežja igrajo ključno vlogo v sodobni družbi, vendar prinašajo tudi številna tveganja, povezana z varnostjo in zasebnostjo. Kljub napredku v razvoju varnostnih ukrepov na teh platformah ostajajo izzivi, ki zahtevajo nadaljnjo pozornost. Zlasti je pomembno, da uporabniki postanejo bolj ozaveščeni o nevarnostih in aktivno sprejmejo ukrepe za zaščito svojih osebnih podatkov. Hkrati morajo ponudniki socialnih omrežij stalno izboljševati varnostne protokole in razvijati inovativne rešitve za zaščito uporabnikov pred novimi grožnjami. Poleg tega je nujno, da se raziskave na tem področju nadaljujejo, da bi razumeli spreminjajoče se vzorce tveganj in učinkovite strategije za njihovo obvladovanje. V prihodnosti bi bilo koristno raziskati tudi vpliv različnih izobraževalnih programov na ozaveščenost uporabnikov in učinkovitost politik zasebnosti ter zaščite podatkov na različnih socialnih omrežjih. Skupaj lahko posamezniki, organizacije in raziskovalci prispevajo k varnejšemu digitalnemu okolju, kjer bodo lahko socialna omrežja še naprej služila svojemu namenu, ne da bi pri tem ogrožala varnost in zasebnost uporabnikov.

POMEN VARNOSTI NA SPLETU

Socialna omrežja so skupina spletnih aplikacij, ki temeljijo na spletu 2.0 in omogočajo ustvarjanje ter izmenjavo uporabniških vsebin. Združujejo različne vrste platform, od tradicionalnih medijev, kot so časopisi, radio in televizija, do sodobnih, kot so Facebook, Twitter, Instagram, Snapchat, Tiktok itd. (Gundecha in Liu, 2012). Uporabnikom omogočajo, da ustvarjajo profile, vzpostavljajo povezave, delijo vsebine in sodelujejo v različnih oblikah komunikacije z drugimi uporabniki. Prvi primeri socialnih omrežij segajo v zgodnja leta 2000, ko so platforme, kot sta Friendster in MySpace, postale priljubljene. MirtSixDegrees.com je prvo prepoznavno socialno omrežje iz leta 1997, ki je združilo ustvarjanje profilov, iskanje prijateljev in povezovanje, vendar je prenehalo delovati leta 2000 (Mirt, 2021). Danes socialna omrežja, kot so Facebook, Instagram, Twitter, LinkedIn in TikTok dominirajo na spletnem področju in ponujajo širok spekter funkcionalnosti, ki segajo od deljenja fotografij in videoposnetkov do strokovnega omreževanja in tržnega raziskovanja.

Splet prinaša tako pozitivne kot negativne vidike, ki lahko predstavljajo tako priložnosti kot tveganja. Eden od glavnih izzivov, s katerimi se srečujemo, je vprašanje zasebnosti in varnosti (Zrim, 2015). Varnost na spletu obsega zaščito informacij in sistemov pred nepooblaščenim dostopom, krajo, uničenjem ali manipulacijo. Na socialnih omrežjih to pomeni zaščito osebnih podatkov, preprečevanje kibernetskih napadov, varovanje zasebnosti in zagotavljanje, da so vsebine, ki jih uporabniki delijo, zaščitene pred zlorabami. Pojmi, kot so zaščita zasebnosti, varnost podatkov, zaščita identitete in kibernetska varnost, so ključni za razumevanje, kako lahko socialna omrežja vplivajo na varnost uporabnikov.

Kljub napredku v razvoju varnostnih ukrepov na socialnih omrežjih ostajajo izzivi, ki zahtevajo stalno pozornost. Na primer, pojav novih vrst kibernetskih napadov in zlorab pogosto preseže obstoječe varnostne protokole. To je povezano z nenehnim razvojem tehnologij in metod, ki jih uporabljajo napadalci. Poleg tega, s povečanjem uporabe socialnih omrežij in digitalnih platform, raste potreba po natančnejšem nadzoru in bolj naprednih zaščitnih ukrepih.

Povečana ozaveščenost uporabnikov o tveganjih in aktivno sprejemanje varnostnih ukrepov sta ključnega pomena za zaščito njihovih osebnih podatkov. Pomembno je tudi, da ponudniki socialnih omrežij nenehno izboljšujejo svoje varnostne mehanizme in razvijajo inovativne rešitve za preprečevanje zlorab ter zaščito uporabnikov. Razumevanje osnovnih pojmov varnosti, kot so zaščita zasebnosti, varnost podatkov, zaščita identitete in kibernetska varnost, je ključno za učinkovito upravljanje s tveganji, ki jih prinaša uporaba socialnih omrežij. Pojavljajo se vprašanja o tem, kako učinkoviti so trenutni varnostni ukrepi, ki jih ponujajo socialna omrežja, in kako lahko uporabniki sami prispevajo k večji varnosti svojih osebnih informacij. Raziskovanje vpliva izobraževalnih programov na ozaveščenost uporabnikov, učinkovitost politik zasebnosti in zaščite podatkov na različnih socialnih omrežjih bo lahko prispevalo k boljšemu razumevanju teh vprašanj in razvoju boljših praks v prihodnosti.

TVEGANJA IN GROŽNJE NA SOCIALNIH OMREŽJIH

Ljudje pogosto postanejo žrtve socialnega inženiringa, pri čemer kibernetski napadi, ki vključujejo tehnike, kot so phishing, malware in ransomware, predstavljajo resno grožnjo, saj so najpogostejši primeri zlorabe elektronske pošte, spletnih bančnih poslovalnic in socialnih omrežij (Stamenković, 2018). Phishing vključuje prevaro z namenom pridobivanja občutljivih podatkov, kot so gesla ali številke kreditnih kartic, preko lažnih spletnih strani ali e-poštnih sporočil, medtem ko malware in ransomware lahko okužita naprave uporabnikov in povzročita škodo s krajo podatkov ali izsiljevanjem.

Zloraba osebnih podatkov je še en resen problem, ki ga povzročajo socialna omrežja. Podatki, zbrani preko teh platform, se lahko uporabijo za krajo identitete, finančne, kar je nezakonita ali nepooblaščena uporaba osebnih podatkov nekoga drugega v osebne ali finančne namene (Irshad in Soomro, 2018). Nezadostno zaščiteni podatki so lahko tarča zlonamernih akterjev, kar ogroža varnost uporabnikov. Poleg tega, ker je vsak pametni telefon opremljen s kamero, fotoaparat in kamera sta vedno na voljo, posnetki pa lahko hitro zaokrožijo preko socialnih omrežij. Uporabniki, ki delijo slike, morajo razumeti, da je brez soglasja oseb na posnetku deljenje ali objava takih vsebin velik poseg v zasebnost; snemanje oseb in dogodkov ter njihovo objavljanje brez dovoljenja je nezakonito in predstavlja obliko nadlegovanja (Šašek, 2018).

Družbena tveganja vključujejo spletno nadlegovanje, širjenje lažnih novic in manipulacijo z informacijami, pri čemer spletno nadlegovanje, ki se razvija skupaj z novimi storitvami informacijske družbe, povzroča resne psihološke posledice za žrtve. Lažne novice in manipulacija z informacijami lahko vplivajo na javno mnenje in spodbujajo širjenje dezinformacij, pri čemer problem pravnega proučevanja lažnih novic izhaja iz pomanjkanja njihove opredelitve v slovenskih predpisih, medtem ko svetovne definicije poudarjajo njihovo širjenje zaradi senzacijskega poslovnega modela in tehnologije ter vpliva na čustva bralcev (Ritlop, 2022). Oblike kibernetskega nadlegovanja, ki otežujejo longitudinalne primerjave in medkulturne študije pojavnosti, na splošno delimo na odkrite in prikrite oblike ter tiste, ki se pojavljajo prek računalnika in telefona (Završnik, 2013).

Socialna omrežja prinašajo številna tveganja, povezana z izgubo zasebnosti, saj uporabniki pogosto delijo občutljive informacije, ki jih lahko zlorabijo zlonamerni akterji. Sledenje in profiliranje uporabnikov omogočata podjetjem in posameznikom zbiranje ogromnih količin osebnih podatkov, ki jih je mogoče uporabiti za ciljno usmerjeno oglaševanje, manipulacijo mnenj ali celo krajo identitete. Poleg tega lahko nekatere aplikacije in platforme zahtevajo prekomeren dostop do osebnih podatkov, kar še povečuje tveganje za zlorabe. Tveganja vključujejo tudi psihološke vplive, kot so stres, tesnoba in depresija, ki so posledica spletnega nadlegovanja (cyberbullying) in drugih oblik zlorab, ki jih omogočata anonimnost in dostopnost socialnih omrežij. Spletne platforme pogosto niso dovolj pripravljene na preprečevanje teh dejanj, kar povzroča dolgotrajne posledice za žrtve. Poleg tega lahko lažne novice in dezinformacije vplivajo na družbeno stabilnost, s čimer se širi nezaupanje v institucije. Tehnološke ranljivosti, kot so nezaščitene varnostne luknje v programski opremi, predstavljajo dodaten vir tveganja. Napadalci lahko izkoristijo te ranljivosti za krajo podatkov, distribucijo zlonamerne programske opreme ali celo napade na uporabniško infrastrukturo. Prav tako so socialna omrežja pogosto tarča množičnih napadov, kjer se zlonamerna programska oprema širi z lažnimi objavami ali sporočili, kar vodi v verižne okužbe med uporabniki.

Zaščita na socialnih omrežjih vključuje uporabo močnih gesel, dvofaktorske avtentikacije, šifriranja podatkov in drugih tehničnih ukrepov, ki pripomorejo k zaščiti uporabniških podatkov. Močna gesla in dvofaktorska avtentikacija pomagajo preprečiti nepooblaščen dostop, medtem ko šifriranje podatkov zagotavlja varnost pri prenosu in shranjevanju informacij.

Izobraževalne kampanje in ozaveščanje uporabnikov o varnostnih praksah so ključnega pomena. Uporabniki morajo biti obveščeni o nevarnostih in tehnikah, ki jih lahko uporabijo za zaščito svojih podatkov. Programi za izobraževanje o spletni varnosti lahko zmanjšajo tveganja in izboljšajo splošno varnost na spletu.

Zakoni in predpisi, kot so Splošna uredba o varstvu podatkov (GDPR) in ePrivacy uredba, določajo standarde za zaščito osebnih podatkov in zasebnosti ter zagotavljajo pravne zaščite in obveznosti za podjetja, ki upravljajo socialna omrežja, kar omogoča prebivalcem EU večji nadzor nad njihovimi podatki, povečuje raven zaščite in zagotavlja usklajeno ukrepanje ob kršitvah (Umek, 2018). Podjetja, ki upravljajo socialna omrežja, imajo ključno vlogo pri zagotavljanju varnosti. To vključuje razvoj in implementacijo varnostnih protokolov, redno posodabljanje varnostnih funkcij, sodelovanje z regulativnimi organi in strokovnjaki za kibernetsko varnost. Prav tako imajo odgovornost, da uporabnikom nudijo orodja in vire za zaščito njihovih podatkov.

RAZISKAVA O VARNOSTI IN ZASEBNOSTI NA SOCIALNIH OMREŽJIH

V okviru raziskave smo izvedli anketo med uporabniki socialnih omrežij z namenom, da bi ugotovili njihovo zaznavanje varnosti, uporabo varnostnih ukrepov in stopnjo zaupanja v varnostne politike teh platform. Anketa je bila osredotočena na mlade uporabnike, saj le-ti predstavljajo eno najbolj aktivnih skupin na teh omrežjih. Pridobljeni podatki omogočajo vpogled v obstoječe varnostne prakse in omogočajo oceno potrebnih izboljšav. Rezultati moje raziskave so skladni z ugotovitvami Karoline Pšeničnik (2016), ki je v svoji študiji o mladih v Posavju ugotovila, da so socialna omrežja močno vpeta v vsakdanje življenje mladih. Medtem ko so Pšeničnikovi rezultati pokazali na priljubljenost Facebooka, Instagrama in Snapchata, sem v svoji raziskavi opazil podobne trende, z dodatkom TikToka kot enega izmed vodilnih omrežij med mladimi danes.

V anketi je sodelovalo 120 respondentov, kar predstavlja majhen, a raznolik vzorec uporabnikov socialnih omrežij. Večina respondentov (73 %) je starih med 18 in 24 let. To je skupina, ki se najbolj pogosto poslužuje uporabe socialnih omrežij in je izpostavljena največjemu tveganju zaradi potencialne nezrelosti glede varnostnih praks. V anketi je sodelovalo 73 % moških in 27 % žensk. Ta nesorazmernost lahko vpliva na rezultate, saj se lahko varnostne skrbi in prakse med spoloma razlikujejo. Večina respondentov ima visokošolsko izobrazbo (55 %), kar lahko pomeni, da so bolje informirani o varnostnih vprašanjih, vendar to ni nujno povezano z dejanskim obnašanjem na spletu. Rezultati ankete kažejo, da je uporaba socialnih omrežij zelo pogosta med anketiranci. Večina respondentov (73

%) porabi od 1 do 2 uri dnevno na teh platformah. Ta podatek je pomemben, saj dolžina uporabe socialnih omrežij korelira z izpostavljenostjo različnim spletnim tveganjem.

Najpogosteje uporabljana omrežja: Instagram: 91 % respondentov uporablja Instagram, kar ga postavlja na prvo mesto med uporabljenimi omrežji. To odraža priljubljenost vizualnih platform med mladimi uporabniki. Facebook: 45 % respondentov še vedno uporablja Facebook, kar kaže, da platforma ohranja svojo relevantnost kljub pojavu novih omrežij. Druga omrežja: Platforme, kot sta TikTok in Snapchat, so prav tako priljubljene, vendar v manjši meri. 55 % respondentov meni, da je varnost osebnih podatkov na socialnih omrežjih zelo pomembna. Ta rezultat kaže na visoko stopnjo ozaveščenosti o varnostnih vprašanjih med anketiranci. Kljub temu 73 % respondentov poroča, da so že naleteli na težave z varnostjo, kar pomeni, da so potencialne grožnje.

Varnostne prakse: Uporaba močnih gesel: 82 % respondentov uporablja močna gesla, kar je spodbudno, saj to predstavlja prvo obrambno linijo proti spletnim napadom. Dvofaktorska avtentikacija: 73 % respondentov uporablja dvofaktorsko avtentikacijo (2FA), kar bistveno poveča varnost njihovih računov. Sprememba gesel: Noben respondent ne spreminja gesel redno. To je pomembna ugotovitev, saj redna menjava gesel bistveno zmanjša tveganje za uspešen vdor.

Kombinacija visoke ozaveščenosti in nepopolnega izvajanja varnostnih praks kaže na določeno stopnjo negotovosti ali nevednosti o tem, kako učinkovito zaščititi svoje podatke.

Zaupanje v varnostne ukrepe, ki jih zagotavljajo socialna omrežja, je nizko. Kar 82 % respondentov meni, da socialna omrežja ne zagotavljajo zadostne zaščite njihovih osebnih podatkov. To kaže na splošno nezadovoljstvo uporabnikov z obstoječimi varnostnimi politikami platform. Poleg tega večina respondentov meni, da socialna omrežja niso učinkovita pri preprečevanju širjenja lažnih novic, kar kaže na dodatno raven nezaupanja v delovanje teh platform. Le majhen delež respondentov se je udeležil izobraževalnih programov o spletni varnosti, kar kaže na potrebo po večji ozaveščenosti in izobraževanju uporabnikov o varnostnih praksah. Na podlagi pridobljenih podatkov lahko ugotovimo, da obstaja razkorak med zaznavanjem pomembnosti varnosti in dejanskimi varnostnimi praksami. Čeprav se uporabniki zavedajo potencialnih tveganj, še vedno ne izvajajo vseh potrebnih ukrepov za zaščito svojih podatkov. To bi lahko pripisali pomanjkanju informacij, nizkemu zaupanju v varnostne ukrepe ali preprosto zanemarjanju varnosti zaradi udobja. Socialna omrežja se morajo bolj osredotočiti na izboljšanje varnostnih politik in povečanje transparentnosti glede svojih praks. Prav tako bi morale te platforme aktivneje spodbujati izobraževanje uporabnikov o varnostnih tveganjih in ukrepih.

ZAKLJUČEK

Empirična analiza pridobljenih podatkov kaže, da so uporabniki socialnih omrežij sicer ozaveščeni o varnostnih tveganjih, vendar ne sprejemajo vseh potrebnih ukrepov za zaščito svojih podatkov. Pomanjkanje zaupanja v varnostne politike socialnih omrežij in nizka stopnja udeležbe v izobraževalnih programih o varnosti nakazujeta na potrebo po izboljšavah v obeh vidikih. V teoretičnem delu smo preučili osnovne značilnosti socialnih omrežij, njihovo zgodovino in vrste varnostnih groženj, s katerimi se uporabniki soočajo. Med najpogostejšimi grožnjami so kibernetski napadi, zloraba podatkov, širjenje lažnih novic in spletno nadlegovanje. Poudarili smo pomen kibernetske varnosti in izpostavili različne ukrepe, ki jih je mogoče uporabiti za zaščito uporabnikov. Primerjava z raziskavo Karoline Pšeničnik omogoča boljše razumevanje, kako se rezultati moje raziskave umeščajo v širši kontekst vedenja mladih na socialnih omrežjih. Medtem ko obstajajo podobnosti, so lahko določene razlike odraz časovnih sprememb, regionalnih posebnosti ali različnih metodoloških pristopov. Te ugotovitve poudarjajo potrebo po nenehnem spremljanju in raziskovanju tega hitro spreminjajočega se področja.

Naša raziskava je pokazala, da kljub obstoju varnostnih funkcij in ozaveščevalnih kampanj uporabniki socialnih omrežij še vedno niso dovolj zaščiteni pred spletnimi grožnjami. Pomanjkljiva implementacija varnostnih ukrepov in nezadostno izobraževanje sta ključna dejavnika, ki prispevata k temu stanju. Prihodnje raziskave bi se lahko osredotočile na razvoj in implementacijo učinkovitih izobraževalnih programov, ki bi povečali ozaveščenost o varnostnih tveganjih in izboljšali varnostne prakse uporabnikov. Prav tako bi bilo koristno raziskati, kako povečati zaupanje uporabnikov v varnostne politike socialnih omrežij, saj je zaupanje ključno za aktivno sodelovanje uporabnikov pri zaščiti njihovih podatkov. Prav tako bi lahko prihodnje raziskave obravnavale vpliv novih tehnologij, kot sta umetna inteligenca in strojno učenje, na razvoj kibernetske varnosti na socialnih omrežjih. Zanimivo bi bilo raziskati, kako se uporabniki prilagajajo in odzivajo na avtomatizirane sisteme zaščite ter kako ti sistemi vplivajo na varnost njihovih podatkov. Raziskali bi lahko vpliv naraščajoče uporabe mobilnih aplikacij in pametnih naprav na varnost na socialnih omrežjih, saj te naprave predstavljajo dodatne ranljivosti.

Dodatno se lahko raziskave osredotočijo na različne demografske skupine uporabnikov, da se bolje razumejo razlike v ozaveščenosti in varnostnih praksah. Raziskovanje učinkov zakonodajnih sprememb, kot so novi predpisi na področju varstva osebnih podatkov, ter preučevanje uspešnosti izobraževalnih kampanj v različnih kulturnih in geografskih okoljih bi lahko prineslo koristne rezultate za izboljšanje varnosti na spletu.

Članek je namenjen strokovnjakom s področja informacijske varnosti, raziskovalcem in razvijalcem socialnih omrežij in vsem, ki se ukvarjajo z varnostjo in zasebnostjo na spletu. Prispeva k boljšemu razumevanju aktualnih varnostnih izzivov na socialnih omrežjih in ponuja konkretne predloge za izboljšanje zaščite uporabnikov. S tem člankom želimo spodbuditi nadaljnje raziskave in razvoj inovativnih rešitev, ki bodo pripomogle k varnejši uporabi socialnih omrežij ter ustvarjanju bolj zaupanja vrednega spletnega okolja.

POVZETEK

Stalni napredki v tehnologiji korenito vplivajo na vsa področja naših življenj, med drugim tudi na medicinske in farmacevtske storitve. Ena izmed glavnih inovacij zadnjega stoletja je sistem umetne inteligence, ki ima potencial postati vse bolj pomemben del kliničnih praks. Umetna inteligenca se vse pogosteje uporablja kot orodje za različne medicinske naloge, kot so diagnostika, zdravljenje in podpora pri odločanju. Razprava aktualne teme temelji na analizi strokovnih člankov in znanstvenih študij, ki omogočajo sestavo učinkovitih strategij za lažjo implementacijo umetne inteligence v zdravstvo. Članek obravnava naraščajoč in neizogiben vpliv umetne inteligence na medicino in odkriva odnos pacientov in potrošnikov do uporabe umetne inteligence v medicinskih storitvah. Ena izmed ključnih dilem, ki jih raziskuje članek, je vprašanje, do katere mere potrošniki in bolniki zaupajo umetni inteligenci oziroma terapiji/diagnozi, ki bi jim jo predpisala. Raziskava ponuja vpogled v trenutno stanje uporabe umetne inteligence v zdravstvu in razkriva njene prihodnje perspektive. V splošnem je raziskava pokazala, da potrošniki in bolniki prepoznajo koristi, ki jih na medicinskem področju ponuja umetna inteligenca, vendar ostajajo zadržani in kritični glede zaupanja umetni inteligenci in nadomestitvi zdravnikov/farmacevtov z njo. Članek celostno poudarja ravnovesje med prednostmi in slabostmi uporabe umetne inteligence v medicini v očeh širše javnosti.

Ključne besede: umetna inteligenca, medicina, stališče potrošnikov, diagnoza, zdravstvo.

ABSTRACT

New advances in technology have a profound impact on all aspects of our lives, including the medical and pharmaceutical services. One of the major innovations of the last century is artificial intelligence, which has the potential to become an increasing part of clinical practices. Artificial intelligence is increasingly being used as a tool for various medical procedures, such as diagnosis, treatmet and help with decision-making. The discussion of this topic is based on the analysis of scientific articles and studies that enable the development of effective strategies to facilitate the implementation of artificial intelligence in healthcare. The article discusses the growing and inevitable impact of artificial intelligence on medicine and unravels the attitudes of patients and consumers towards the use of artificial intelligence in medical services. One of the key dilemmas explored in the article is the question of the extent to which consumers and patients trust artificial intelligence of the therapy/diagnosis it prescribes to them. Our research offers an insight into the current state of AI use in healthcare and reveals its future perspectives. Overall, the survey found that consumers and patients recognise the benefits offered by AI in the medical field, but remain reluctant and critical about trusting AI and its replacement of doctors/pharmacists. The article comprehensively emphasizes the balance between the benefits and risks of using AI in medicine in the eyes of the general public.

Key words: artificial intelligence, medicine, consumer attitude, diagnosis, healthcare

UMETNA INTELIGENCA

Umetna inteligenca (UI) (ang. artificial intelligence – AI) je definirana kot sposobnost računalnika ali računalniškega robota za opravljanje nalog, ki jih po navadi povezujemo z inteligentnimi bitji – na primer razmišljanje, odkrivanje pomena, posploševanje in učenje. Kljub nenehnemu napredku v računalništvu in podatkovni znanosti še ni programov, ki bi se lahko popolnoma kosali s človeško inteligenco, zlasti pri nalogah, ki zahtevajo veliko splošnega znanja. Po drugi strani pa so nekateri programi že dosegli raven uspešnosti, ki je primerljiva s tisto, ki jo imajo človeški strokovnjaki pri izvajanju specifičnih nalog, kot so medicinska diagnoza, računalniški iskalniki, prepoznavanje glasu ali rokopisa in t. i. chatboti oz. klepetalniki (Copeland, 2024).

Izraz umetna inteligenca je v rabi že od leta 1950. Kljub temu definicija ostaja težko opredeljiva in spremenljiva, saj se s časom spreminja tudi definicija tega, kar dojemamo kot inteligentno. Prvi sistemi umetne inteligence so temeljili na osnovi znanja in mehanizma za sklepanje, probleme pa so reševali na podlagi dejstev, naloženih v bazo. Nasprotno pa imajo sodobni algoritmi umetne inteligence sposobnost učenja iz predhodno pridobljenih informacij. Tako so danes uporabljeni v mnogih sistemih – na primer: samovozeči avtomobili, robotika in razumevanje jezika (Petersson, 2023).

UMETNA INTELIGENCA V ZDRAVSTVU

Vzporedno z napredki v digitalizaciji podatkov se razvija umetna inteligenca, ki med drugim korenito vpliva tudi na zdravstveni sistem in farmacijo. Spremenila bo način dela zaposlenih v zdravstvu in zahtevala drugačno znanje ter sposobnosti. Številne raziskave potrjujejo, da je umetna inteligenca prinesla mnoge koristi na različnih področjih zdravstva. Določene primere uporabe umetne inteligence v klinični praksi je odobrila tudi že FDA (ang. Food and Drug Administration – Uprava za hrano in zdravila v ZDA). Nedvomno pa ostajajo etični, finančni in tehnični izzivi, ki predstavljajo tveganja pri implementaciji umetne inteligence v zdravstvo (Baťková in Kos, 2021).

Umetna inteligenca je področje računalništva, ki je sposobno kompleksne analize podatkov in se med drugim uporablja tudi v medicini, kjer je koristno pri analizi zdravstvenih podatkov. Pod primere uporabe umetne inteligence na zdravstvenem področju spadajo diagnoza, napovedovanje izida v kliničnih scenarijih in zdravljenje (Ramesh et al, 2004).

Uporaba umetne inteligence v medicinske namene je bila med drugim že raziskana na področju oftalmologije, kardiologije in radiologije.

Umetna inteligenca predstavlja velik mejnik v sodobni medicinski tehnologiji. V zadnjih dveh letih spremljamo hitro rast klinične uporabe umetne inteligence, zlasti zaradi razvoja konvolucijskih nevronskih mrež. Umetna inteligenca tako dobiva svojo prepoznavnost v diagnostičnih analizah. Tak primer rabe je prisoten v oftalmologiji, kjer diagnoza pogosto temelji na slikovnih preiskavah in je vodena izrazito tehnološko. Orodja umetne inteligence, ki temeljijo na sistemih globokega učenja in konvolucijskih nevronskih mrež, so učinkovita v oftalmologiji prav zaradi sposobnosti obdelave in analize slikovnih podatkov. Uporabljajo se, na primer, pri zdravljenju bolnikov z boleznimi mrežnice (Koce et al., 2022).

Demolder in ostali (2023) so ugotovili, da je model ECG (elektrokardiogram), ki je deloval na podlagi umetne inteligence, uspešno in natančno prepoznal nenormalnosti/odstopanja, s čimer potrjujejo argument za uporabo umetne inteligence v zdravstvu.

Človeški možgani niso zmožni prepoznav specifičnih vzorcev, na primer posameznih parametrov v krvi, vendar to ne pomeni, da določeni vzorci ne obstajajo. Umetna inteligenca omogoča natančnejšo obdelavo podatkov in zaznavanje vzorcev v podatkovnih bazah. Sposobnost takšne analize se je razvila na temeljih podatkovne znanosti in strojnega učenja. Ker se baze podatkov samo širijo, računalniška moč pa izboljšuje, so napredki vidni tudi v podatkovni znanosti, kar močno vpliva na področje medicine. Cilj umetne inteligence v medicini ni nadomestiti zdravnikov, temveč jim pomagati pri sprejemanju natančnejših odločitev (Moškon in Smole, n. d.).

Napredki na področju umetne inteligence namigujejo, da bi lahko nekatere poklice v prihodnosti nadomestili sistemi in orodja umetne inteligence. Raziskovalci na področju radiologije so uspeli razviti sisteme za prepoznavanje patologije v radioloških slikah, na primer rakave tumorje in zlome kosti. Umetna inteligenca bo postala nepogrešljiva komponenta zdravstvenih storitev. Prihodnost namiguje, da so delovna mesta ogrožena le za tiste, ki ne bodo pripravljeni sodelovati z umetno inteligenco. Tako bo stik med pacienti in zdravniki, v tem primeru radiologi, ostal nedotaknjen. Trenutno pa se sistemi umetne inteligence v medicini uporabljajo izključno za raziskovalne namene (Davenport in Dreyer, 2018).

STALIŠČE JAVNOSTI DO UPORABE UMETNE INTELIGENCE V MEDICINI

Izzive pri uvajanju umetne inteligence v klinično prakso predstavlja nezaupanje v rezultate in kompleksne odločitve, ki so povezane z zdravstvenim področjem. Razumevanje dejavnikov, ki imajo neposreden vpliv na zaupanje v umetno inteligenco medicini, omogoča optimizacijo sistemov v razvojni fazi in lažje združevanje zdravnikov in sistemov umetne inteligence. Na tak način bodo novejše medicinske tehnologije lažje in uspešneje uvedene v prakso (Tucci et al., 2022). Novi tehnološki napredki vplivajo na mnoga področja v zdravstvu. Tudi če se zdi, da nove inovacije spodbujajo napredke v medicini, obstajajo človeške/družbene značilnosti, ki preprečujejo določene preboje v znanosti (Thimbleby, 2013).

Juravle et al. (2020) so izvedli tri eksperimente, pri katerih so skušali oceniti zaupanje v umetno inteligenco za medicinske diagnoze. Hoteli so tudi raziskati, če je zaupanje pogojeno z resnostjo/zahtevnostjo primera/bolezni. Namen raziskave je bilo iskanje načinov, prek katerih bi povišali zaupanje v umetno inteligenco v medicini. Stališče javnosti so raziskovali tako, da so opazovali odzive sodelujočih na hipotetične medicinske scenarije.

Cilj prvega eksperimenta je bila primerjava zaupanja v umetno inteligenco in zaupanje v zdravnika, ko je umetna inteligenca uporabljena kot diagnostični pripomoček, ki poda sekundarno mnenje na zdravnikovo diagnozo. Udeleženci so »AI-zdravnikom« zaupali v manjši meri kot ljudem – zdravnikom. To dokazuje, da imajo ljudje morda prirojene preference za stike s sočlovekom v primerjavi z roboti/AI-sistemi. V drugem eksperimentu so raziskovali, kako prepričljivi bi morali biti zdravniki glede svoje diagnoze, da bi jo udeleženci sprejeli. Tako za človeškega zdravnika kot za »AI-zdravnika« so udeleženci pričakovali višjo raven gotovosti pri resnejših boleznih. V tem delu eksperimenta niso opazili nobenih razlik med pogojema. V tretjem eksperimentu pa je raziskovalce zanimalo, če bi se zaupanje v »AI-zdravnike« povišalo, ko bi udeležencem predstavili, da so »AI-zdravniki« uspešnejši in bolj prepričani v svojo diagnozo. Hipoteza, da bo zaupanje v »AI-zdravnike« še zmeraj manjše, je bila potrjena. Če povzamemo, v prvem in tretjem eksperimentu so ugotovili, da je bila diagnoza, ki jo je postavil človek, v očeh udeležencev vredna več zaupanja kot tista, ki jo je postavila umetna inteligenca. Zaupanje v diagnoze, ki so zadevale življenjsko ogrožajoča stanja in bolezni, je bilo nižje tako pri AI-zdravnikih kot navadnih zdravnikih. Dodatna potrditev diagnoze je bila za udeležence bolj pomenljiva, če jo je podal drugi zdravnik, in ne umetna inteligenca. Drugi eksperiment je dokazal, da imajo udeleženci podobna pričakovanja glede gotovosti in prepričljivosti tako AI kot človeških zdravnikov, vendar temu delu eksperimenta primanjkuje konstruktna validnost, saj sta pojma preveč slabo definirana. Tretji eksperiment je tudi dokazal, da diagnoza AI še vedno ni dobila več zaupanja, četudi je bilo udeležencem rečeno, da je orodje umetne inteligence sposobno natančnejše analize zdravstvenih podatkov (Juravle et al, 2020).

Med letoma 2022 in 2023 je bila na globalni ravni izvedena raziskava na temo zaupanja v umetno inteligenco. V študijo je bilo vključenih 17 držav (Avstralija, Brazilija, Kanada, Kitajska, Estonija, Finska, Francija, Nemčija, Indija, Izrael, Japonska, Nizozemska, Singapur, Južnoafriška republika, Južna Koreja, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike) in več kot 17 000 anketirancev. Izsledki raziskave kažejo, da kar 61 % ljudi ne zaupa v sisteme umetne inteligence. Opazne so tudi ključne razlike med državami znotraj vzorca. Rezultati nakazujejo, da je največ zaupanja v umetno inteligenco v Indiji, na Kitajskem, v Braziliji ter Južnoafriški republiki. Razlike so razvidne predvsem v primerjavi z zahodnim svetom. Države z gospodarstvom v vzponu so pokazale najvišjo raven zaupanja v umetno inteligenco. Raziskovalci predvidevajo, da so razlike odvisne od razvitosti gospodarstva. V nasprotju s temi razlikami so ugotovili, da ljudje iz različnih držav podobno prepoznajo izzive in nevarnosti uporabe umetne inteligence. Med drugim znanstveniki poročajo, da približno polovica ljudi verjame, da prednosti umetne inteligence pretehtajo nad slabostmi, kar nakazuje na pozitiven odnos ljudi do uporabe umetne inteligence na različnih področjih. Prepoznali so tudi, da je uporaba umetne inteligence v medicini v očeh javnosti najbolj zaupanja vredna med vsemi področji, kjer je uporabljena umetna inteligenca (Gillespie et al, 2023).

RAZISKAVA O UMETNI INTELIGENCI V ZDRAVSTVU

Raziskovanje in razumevanje odnosa bolnikov in potrošnikov do uporabe umetne inteligence v zdravstvu in farmaciji sta bistvena za oblikovanje koristnih strategij in metod, ki bi potrošnike seznanile z umetno inteligenco in povečale zaupanje vanjo. Z namenom, da pridobimo poglobljen uvid v razmerje med širšo javnostjo in umetno inteligenco, smo julija 2024 izvedli kvalitativno raziskavo. Obsegala je anketo, izvedeno prek aplikacije 1ka, ki je omogočala natančen vpogled v mnenje javnosti glede uporabe sistemov umetne inteligence v zdravstvenih storitvah.

Prvi del ankete so sestavljala vprašanja demografskega tipa, na podlagi katerih smo lahko mnenja javnosti analizirali z več neodvisnimi spremenljivkami (starost, izobrazba, spol) in tako raziskovali različne dejavnike, ki potencialno vplivajo na mnenja respondentov. Drugi del ankete je bil zasnovan z namenom, da raziščemo odnos ljudi do uporabe umetne inteligence v zdravstvu. To smo dosegli s pomočjo predstavitve vrste dejstev, nato pa smo opazovali, do katere mere se anketiranci strinjajo z njimi. Raziskovali smo, ali javnost prepozna prednosti in izzive uporabe umetne inteligence in skrbi glede dejstva, da bi umetna inteligenca potencialno lahko nadomestila zdravnike in farmacevte. Odkrivali smo tudi, kako pomemben jim je intimen stik z zdravnikom/farmacevtom med medicinskimi obravnavami, ki ga umetna inteligenca ne more nadomestiti. Zanimalo nas je tudi, do katere mere zaupajo diagnozi oziroma terapiji zdravljenja, ki bi ga predpisalo orodje umetne inteligence, in kaj jim predstavlja največje tveganje pri zaupanju in sprejetju uporabe umetne inteligence v medicinske namene.

V raziskavi je sodelovalo 111 udeležencev, od tega 68 žensk (61 %) in 43 moških (38 %). Vzorec je sestavljalo 18 % ljudi, starih manj kot 20 let, 17 % starih od 20 do 29 let, 12 % od 30

do 39 let, 30 % od 40 do 49 let, 10 % jih je bilo starih od 50 do 59 let in 14 % starejših od 60 let. Največ udeležencev je imelo za najvišjo stopnjo izobrazbe zaključeno univerzitetno (23 %) ali srednješolsko (41 %) izobraževanje. 10 % udeležencev je imelo magistrsko izobrazbo in 2

% doktorat. Za ostalih 5 % je bila najvišja dosežena stopnja izobrazbe osnovna šola. Anketa je potekala prek spletnega vprašalnika, kar je tudi pomemben dejavnik pri analizi vzorca. Dejstvo je, da so starejši manj izpostavljeni družbenim omrežjem in so tudi manj izobraženi z uporabo tovrstnih anket. To je bilo razvidno že v analizi odgovorov na prvo vprašanje.

76 % udeležencev je na vprašanje, ali so se že kdaj srečali s katerim od orodij umetne inteligence, odgovorilo pritrdilno. Pomenljivo je dejstvo, da je bila večina teh (88 %) stara manj kot 50 let. Večina današnje družbe je torej seznanjena z izrazom umetna inteligenca. To potrjuje, da umetna inteligenca počasi postaja del našega vsakdana, saj le 1 % respondentov ni vedelo, kaj so orodja umetne inteligence.

Umetna inteligenca ima naraščajoč vpliv na zdravstveni sistem. Omogoča natančne zdravstvene analize in hitrejše napredke v znanosti. 44 % anketirancev se je s tem dejstvom strinjalo. 21 % vseh pa je pokazalo močno strinjanje s predstavljenim dejstvom. Skupno torej 65 % anketirancev prepozna umetno inteligenco kot koristno orodje in ima pozitiven odnos do implementacije umetne inteligence v znanosti.

Kot že omenjeno, uporaba umetne inteligence odpira zahtevna etična vprašanja, ki se nanašajo na primer na zlorabo osebnih podatkov, enote intenzivne nege, moralno podlago pri seznanitvi z diagnozo ... in predstavljajo izzive pri nadaljnji rasti umetne inteligence ter jo do neke mere tudi zavirajo. Skupno 79 % udeležencev je kritično odgovorilo, da se strinjajo z dejstvom, da umetna inteligenca s seboj prinaša moralna vprašanja, ki omejujejo uporabo umetne inteligence v zdravstvu. 33 % respondentov je izrazilo popolno strinjanje s tem dejstvom. Ugotavljamo torej, da javnost v uporabi umetne inteligence prepoznava tako prednosti kot slabosti. V naši naravi pa je, da nam slabosti mnogokrat predstavljajo ovire pri sprejemanju novosti.

Orodja umetne inteligence bodo kmalu prevzela in nadomestila številne poklice. V anketi smo respondente vprašali, do katere mere se strinjajo z dejstvom, da bodo takšna orodja v prihodnosti imela sposobnost nadomestiti celo zdravnike in farmacevte. 40 % sodelujočih se z dejstvom ni strinjalo, 13 % pa se jih popolnoma ni strinjalo. 23 % se jih je strinjalo, 19 % pa ostaja neopredeljenih. To vprašanje torej razdvaja našo družbo in je v očeh javnosti nekoliko sporno. Postavljeni smo pred dejstvo, da splošna javnost, ki jo sestavljajo bolniki in potrošniki, ne zaupa umetni inteligenci v popolnosti. Do določene mere to lahko opravičimo s sklepom, da je koncept umetne inteligence razmeroma nov in razširjen bolj med mladimi, kar dokazujejo tudi rezultati raziskave. Pomembno je upoštevati, da so prav starejši tisti, ki so bolj izpostavljeni številnim zdravstvenim storitvam, hkrati pa so prav oni med manj izobraženimi na področju novih tehnologij, kar predstavlja protiargument in opozarja na digitalno izključenost.

63 % respondentov meni, da bi uporaba sistemov umetne inteligence v medicini tako koristila kot škodovala. Javnost torej izpostavi, da obstajajo izzivi pri sprejemanju umetne inteligence v medicini, prav tako pa je sposobna prepoznati prednosti, ki bi jih novi sistemi prinesli s seboj. Glede na to statistiko je medicinski svet lahko optimističen glede odnosa javnosti do implementacije umetne inteligence v medicino. Od vseh anketirancev jih je 25 % odgovorilo, da menijo, da bi uporaba sistemov umetne inteligence v medicini bolj koristila kot škodila. Od tega je bila več kot polovica takih, ki so imeli univerzitetno izobrazbo, magisterij znanosti ali doktorat. Potencialno bi lahko povzeli, da stopnja izobrazbe vpliva na človekovo zaupanje v umetno inteligenco. Tisti z višjo izobrazbo prepoznavajo umetno inteligenco kot koristno orodje, vendar bi bila za potrditev take korelacije potrebna bolj natančna študija, ki bi se poglobila v vpliv izobrazbe na zaupanje v uporabo umetne inteligence v medicini.

Anketirance smo vprašali, kako pomemben jim je intimen stik med pacientom/potrošnikom in zdravnikom/farmacevtom med medicinskimi obravnavami/storitvami, ki ga umetna inteligenca ne more nadomestiti. V 69 % se jim zdi zelo pomemben, v 25 % pa pomemben. Kot že omenjeno v analizi znanstvenih študij, je med ljudmi še vedno več zaupanja v zdravnike/farmacevte kot samodejne sisteme umetne inteligence. Lahko zaključimo, da umetna inteligenca trenutno še ne predstavlja grožnje zdravniškemu poklicu, saj so respondenti podali mnenje, da je stik s človeškim strokovnjakom nenadomestljiv. Pomembno vprašanje, ki ga odpira članek, je tudi, ali javnost zaupa diagnozi oziroma terapiji zdravljenja, ki bi ji ga predpisalo orodje umetne inteligence. 41 % sodelujočih se je odločilo, da verjetno ne bi zaupali, 30 % je bilo takih, ki o tem še nimajo opredeljenega mnenja, in 29 % ljudi bi zaupalo. Rezultate lahko podpremo z utemeljitvijo, da tudi če umetna inteligenca postaja neizogiben del našega življenja, ljudje še niso dovolj ozaveščeni o uporabi umetne inteligence v medicinske namene. Ti rezultati se skladajo tudi s prejšnjimi študijami na tem področju.

V zadnjem delu ankete nas je zanimalo, kaj bolnike in potrošnike najbolj omejuje pri zaupanju umetni inteligenci oziroma kaj za njih predstavlja največje tveganje. Tu so anketiranci lahko označili več odgovorov. Udeleženci so v večini (68 % oziroma 75 odgovorov) izpostavili, da jih skrbi zaupanje tehnologiji brez nadzora človeka. Tudi ta odgovor celostno sovpada z dotedanjimi ugotovitvami, in sicer, da javnost v umetni inteligenci prepoznava slabosti in ji ne zaupa popolnoma. Zaznamo očitno preference v zaupanje v sočloveka. 55 % anketirancev je odgovorilo, da jih pri zaupanju omejujejo napake v odločitvah/sistemu, 34 % jih v uporabi umetne inteligence vidi stroge etične in moralne dileme. Ti rezultati bi lahko bili uporabljeni v namene razvoja metod, ki bi ljudem približale koncept umetne inteligence in njeno uporabo na medicinskem področju.

RAZPRAVA IN ZAKLJUČKI

Uporaba umetne inteligence v zdravstvu predstavlja mejnik, ki lahko bistveno spremeni zdravstveni sistem, način postavljanja diagnoz, analizo laboratorijskih testov in zdravljenja bolnikov po vsem svetu. Umetna inteligenca se za potrebe raziskovanja že uporablja tudi v klinični praksi. Kljub temu pa ima zaupanje v sisteme umetne inteligence ključno vlogo za njihovo uspešno integracijo v zdravstveni sistem. Številne raziskave so dokazale, da je odnos bolnikov in potrošnikov do uporabe umetne inteligence v zdravstvu raznovrsten, pogosto pa ga spremljajo vprašanja glede etičnosti in zasebnosti, skrb zaradi pomanjkanja osebnega stika in zaupanja umetni inteligenci brez nadzora človeka. Zaradi dejstva, da je koncept umetne inteligence razmeroma nov, še vedno primanjkuje študij, ki bi omogočile boljše razumevanje obravnavanih dinamik in odnosa javnosti, kar pa poudarja potrebo po nadaljnjem raziskovanju.

Raziskava, ki smo jo izvedli julija 2024, nam je omogočila uvid v odnos splošne javnosti do uporabe umetne inteligence v zdravstvu. Večina respondentov opredeli umetno inteligenco kot koristno orodje, vendar ostaja zadržana, ko pride do zaupanja diagnozi/terapiji zdravljenja, ki bi jo ta predpisala. Anketiranci so med drugim izrazili, da jim je stik med pacientom in zdravnikom zelo pomemben, kar namiguje, da umetna inteligenca ne izkazuje potenciala nadomestiti zdravniški poklic. Veliko jih je tudi izrazilo skrbi glede etičnih izzivov, ki se tičejo uporabe umetne inteligence v klinični praksi, kar v njihovih očeh zavira njen razvoj. Analiza rezultatov ankete je razkrila, da obstaja povezava med izobrazbo in pozitivnim odnosom do uporabe umetne inteligence v medicini, saj je bilo med tistimi, ki jo prepoznajo kot izključno koristno orodje, največ takih, ki so imeli vsaj univerzitetno izobrazbo, magisterij ali doktorat. Za potrebe razvoja metod, ki bi ljudem približale uporabo umetne inteligence v medicini, nas je v anketi zanimalo, kaj javnosti predstavlja največje tveganje pri zaupanju. Največ respondentov je izpostavilo, da jih skrbi zaupanje tehnologiji brez nadzora človeka, sledijo pa napake v sistemu/odločitvah.

Vse te ugotovitve potrjujejo dejstvo, da tudi če se zdi, da imajo ljudje pozitiven odnos do uporabe umetne inteligence v medicini, ostaja preferenca za zaupanje ljudem in stik s sočlovekom. Prav tako umetna inteligenca v očeh javnosti še ni popolnoma zaupanja vredno diagnostično orodje. Rezultati podobnih raziskav so ključnega pomena pri razvijanju zaupanja v umetno inteligenco, saj bo to določalo njeno učinkovitost.

Obravnavana tema ima velik pomen ne le za zdravstvene delavce in specialiste s področja informatike in računalništva, temveč tudi za širšo javnost, vključno z bolniki in potrošniki. Izpostavljene ugotovitve in zaključki so koristni za zdravstvene delavce, saj jim osvetlijo stališče bolnikov do uporabe umetne inteligence v medicini in pomagajo pri razumevanju vidikov, ki javnost omejujejo pri zaupanju v umetno inteligenco. Na podlagi teh bi zdravstveni delavci s pomočjo pedagogov lahko javnost izobrazili in dosegli večje zaupanje v umetno inteligenco. Integracija umetne inteligence v zdravstvo bi tako povzročila manj škode ter stresa bolnikom in zaposlenim. Razprava o tej temi pa prinaša koristi tudi širši javnosti, saj ji predstavi različne praktične primere uporabe umetne inteligence v zdravstvu in izpostavi njene številne koristi.

Obstaja še mnogo dejavnikov, ki neposredno vplivajo na odnos javnosti do uporabe umetne inteligence v zdravstvu. Nadaljnje študije bi se lahko poglobile v socio-kulturne razlike, vpliv vere ali izobrazbe. Tako bi lažje razumeli razlike v različnih stališčih ljudi in dejavnike, ki vplivajo nanje. Da bi bolj temeljito spremljali proces sprejemanja in povečanja zaupanja v umetno inteligenco v zdravstvu, pa bi izvedli longitudinalno študijo, ki bi skozi čas raziskovala spreminjajoča se stališča javnosti. Ugotovitve bi koristile pri načrtovanju izobraževanj o umetni inteligenci, ki bi proces sprejetja olajšale in pohitrile.

LITERATURA IN VIRI

Baťková, A., in Kos, M. (2021). Umetna inteligenca v zdravstvu in farmaciji, Farmacevtski vestnik, 72, pridobljeno na: https://www.sfd.si/wp-content/uploads/sfd/datoteke/batkova.pdf [10. 8. 2024].

Copeland, B. J. (2024). »Artificial intelligence«. Encyclopedia Britannica, pridobljeno na: https://www.britannica.com/technology/artificial-intelligence [17. 8. 2024].

Davenport, T. H., in Dreyer, K. J. (2018). AI Will Change Radiology, but It Won’t Replace Radiologists. Harvard Business Review. Pridobljeno na: https://hbr.org/2018/03/ai-will-change- radiology-but-it-wont-replace-radiologists [12. 8. 2024].

Demolder, A., Herman, R., Vavrik, B., Martonak, M., Boza, V., Herman, M., Palus, T., Kresnakova, V., Bahyl, J., Iring, A., Nelis, O., Fabbricatore, D., Perl, L., Hatala, R., in Bartunek, Lj. (2023). Validation of an artificial intelligence model for 12-lead ECG interpretation, European Heart Journal, 44(2), https://doi.org/10.1093/eurheartj/ehad655.2932.

Gillespie, N., Lockey, S., Curtis, C., Pool, J., in Akbari, A. (2023). Trust in artificial intelligence: A global study. The university of Queensland and KPMG Australia, 10. Pridobljeno na: https://www.aiunplugged.io/wp-content/uploads/2023/10/Trust-in-Artificial-Intelligence.pdf [

6. 8. 2024].

Juravle, G., Boudouraki, A., Terziyska, M., in Rezlescu, C. (2020). Trust in artificial intelligence for medical diagnoses. Progress in brain research, 253, 263–282. https://www.psih.uaic.ro/smdlab/wp-content/uploads/sites/20/2021/03/Juravle-et-al.-2020.pdf.

Koce, M., Mekjavič, P., Urbančič, M., Tekavčič Pompe, M., in Globočnik Petrovič, M. (2022). Artificial intelligence for retinal disease management. ZdravVestn. Pridobljeno na: https://vestnik.szd.si/index.php/ZdravVest/article/view/3259 [10.8. 2024].

Moškon, S., in Smole, T. (n. d.). Uporaba umetne inteligence v zdravstvu. Synlab. Pridobljeno na: https://www.synlab.si/dodatna-vsebina/umetna-inteligenca-v-zdravstvu [16. 8. 2024].

Petersson, D. (2023). AI vs. machine learning vs. deep learning: Key differences, TechTarget. Pridobljeno na: https://www.techtarget.com/searchenterpriseai/tip/AI-vs-machine-learning-vs- deep-learning-Key-differences [17. 8. 2024].

Ramesh, A. N., Kambhampati, C., Monson, J. R. T., in Drew, P. J. (2004). Artificial intelligence in  medicine,  The  Royal  College  of  Surgeons  of  England,  86,  334–338,  doi:10.1308/147870804290.

POVZETEK

Gibanje otrok predstavlja temelj za zdrav telesni in psihosocialni razvoj otrok, saj skozi igro in raziskovanje okolja pridobivajo ključne gibalne spretnosti, razvijajo občutek za svoje telo in prostor. Plesne aktivnosti ponujajo varen in spodbuden prostor, kjer se otroci lahko gibljejo in raziskujejo svoje telo, kar spodbuja njihovo telesno samozavest in zavedanje. Poleg tega ples omogoča tesnejšo povezavo med otrokom in starši, kar prispeva k čustvenemu razvoju in občutku varnosti. Raziskava, ki smo jo izvedli, je pokazala, da ples ni le vir zabave, ampak je tudi ključni dejavnik pri razvoju gibalnih spretnosti. Ples otrokom omogoča, da skozi ritmične in usklajene gibe razvijajo svoje motorične sposobnosti, izboljšujejo koordinacijo in krepijo mišice. Pri nedonošenčkih je ta vidik še posebej pomemben, saj so pogosto izpostavljeni zamudam v razvoju zaradi prezgodnjega rojstva.

Ključne besede: otrok, nedonošenček, gibanje, ples

ABSTRACT

Movement in early childhood forms the foundation for healthy physical and psychosocial development, as children acquire essential motor skills and develop a sense of their body and space through play and exploration of their environment. Dance activities offer a safe and encouraging space where children can move and explore their bodies, fostering their physical confidence and awareness. Additionally, dance facilitates a closer bond between child and parent, contributing to emotional development and a sense of security. Our research has shown that dance is not just a source of enjoyment but also a key factor in the development of motor skills. Dance allows children to develop their motor abilities, improve coordination, and strengthen muscles through rhythmic and coordinated movements. This aspect is particularly important for premature infants, who are often at risk of developmental delays due to early birth.

Keywords: child, premature infant, movement, dance

GIBANJE OTROK V PRVI DOBI ŽIVLJENJA

Gibanje otrok igra ključno vlogo pri njihovem pravilnem razvoju. Vpliva na razvoj gibalnih, spoznavnih in čustvenih sposobnosti, ki so med seboj neločljivo povezane in se medsebojno dopolnjujejo. Izvedene raziskave potrjujejo, da ustrezno in zadostno gibanje pozitivno vpliva na miselni in čustveni razvoj otrok.

V današnjem času je tehnologija močno zasidrana v naša življenja, a njena privlačnost otrokom jemlje dragocen čas, ki bi ga lahko preživeli zunaj, v naravi. Študije kažejo, da gibanje na prostem in preživljanje časa v naravi pomembno prispevata k otrokovemu razvoju. Otroci, ki veliko časa preživijo zunaj, se po izvedenih analizah raziskav lažje soočajo s stresom, redkeje imajo težave s pozornostjo, depresijo in anksioznostjo, hkrati pa so bolj kreativni, telesno aktivni in redkeje se spopadajo z debelostjo. Poleg tega razvijajo večje spoštovanje in odgovornost do varovanja okolja. Razvoj gibalnih spretnosti, kot so vožnja s kolesom, smučanje in plavanje, zahteva ustrezno razvite gibalne sposobnosti, kot so moč, ravnotežje, hitrost in gibljivost. Te sposobnosti so sicer prirojene, vendar jih je mogoče z vadbo nadgraditi.

Raziskave so pokazale, da ima gibalna dejavnost pri otrocih številne pozitivne učinke. Gibanje je ključnega pomena za njihov celostni razvoj in zdravje, saj prispeva k razvoju mišic in kosti, kar je za otrokov razvoj izjemno pomembno. Otroci, ki so gibalno aktivni, imajo bolj razvito mišičevje in trdnejše kosti. Vendar se v razvitem svetu, kjer otroci vse manj časa preživljajo v gibanju zaradi spremenjenega načina življenja, že pri najmlajših opaža porast prekomerne telesne teže in debelosti, kar vodi v pojav bolezni, ki so običajno povezane s pomanjkanjem gibanja in nepravilno prehrano. Obenem se kaže tudi zmanjšanje gibalne učinkovitosti pri otrocih in mladostnikih, kar se lahko izrazi v težavah pri usvajanju osnovnih gibalnih vzorcev, ki so temelj za kasnejše vključevanje v športne aktivnosti in obvladovanje zahtevnejših gibanj.

Gibalna dejavnost predstavlja pomembno vlogo pri izboljševanju odnosov z vrstniki in vključevanju otrok v družbo. Gibanje je namreč osrednja dejavnost otroških skupin, še posebej v prvih letih šolanja. Otroci, ki obvladajo športne dejavnosti, pridobijo na samozavesti in si zagotovijo višji položaj v skupini, kar pozitivno vpliva na njihovo samopodobo glede lastnih gibalnih sposobnosti. Pri dečkih se to kaže še posebej izrazito, saj se visoko vrednotenje gibalnih spretnosti pogosto odraža v občutku tekmovalnosti in želji po tem, da bi bili čim boljši. Otroci, ki v gibalnih dejavnostih zaostajajo, se jih pogosto izogibajo in se raje odločajo za individualne dejavnosti brez gibanja, kot so branje, uporaba pametnih telefonov in gledanje televizije, kar lahko vodi v postopno izolacijo od vrstnikov. Takšni otroci pogosto izražajo več negativnih čustev, imajo manj volje do dela in se težje soočajo s konflikti, v primerjavi z otroki, ki so bolj gibalno aktivni.

Gibanje spodbuja otrokovo samostojnost, saj prispeva k njegovi neodvisnosti v odnosu do staršev, učiteljev in drugih pomembnih oseb. Kot navaja Kreal (2020) so raziskave pokazale, da so dobri odnosi s starši povezani z večjo otrokovo samostojnostjo in boljšo vključenostjo v gibalne dejavnosti, kar velja tudi obratno. Poleg tega gibanje zmanjšuje vedenjske težave, saj se gibalna dejavnost in šport pogosto uporabljata kot oblika intervencije za zmanjšanje kriminala in drugih vedenjskih težav. V severnih državah že od šestdesetih let sistematično financirajo športne in gibalne dejavnosti, ker se zavedajo njihovega pomena za zdravo vključevanje mladih v družbo. Gibanje otrokom omogoča, da spoznavajo in preizkušajo svoje telo, kar jim daje občutek varnosti, veselja in ponosa ob napredku v sposobnostih ter gradi zaupanje vase. Prav tako jim gibanje pomaga pri zaznavanju prostora in časa, kar je pomembno za razvoj orientacije in koordinacije.

Dognanje je tudi, da gibalna dejavnost pozitivno vpliva na otrokovo šolsko uspešnost. Raziskave, zlasti tiste kanadskega raziskovalca Shepharda (v Kreal, 2020), so pokazale, da povečanje vključevanja otrok v gibalne dejavnosti ne vodi k slabšim šolskim rezultatom, ampak ravno nasprotno – šolski uspeh se pogosto izboljša, še posebej pri otrocih, ki nimajo predznanja ali niso obiskovali predšolske vzgoje. To nasprotuje skrbi staršev, da bo gibalna dejavnost negativno vplivala na otrokovo šolsko uspešnost. V resnici redna prostočasna vadba izboljšuje delovne navade in dosežke otrok. Gibanje je ključno tudi za razvoj delovnih navad. Športniki so zaradi zahtev po discipliniranosti, sprejemanju režima dela in odrekanjih dobro pripravljeni na uspeh tudi na drugih področjih življenja. Redna vadba otroka uči reda, vztrajnosti in odgovornosti, kar se pozitivno odraža tudi v šolskih obveznostih in kasneje v delovnem okolju.

Gibanje otrokom pomaga razvijati spoštovanje do sebe in drugih. Sodelovanje v gibalnih dejavnostih otroka uči sodelovanja, podpore in zdrave tekmovalnosti. S tem razvija sposobnosti cenjenja lastnega truda, sprejemanja graje in pohvale ter vztrajanja pri doseganju ciljev. Gibanje krepi otrokovo samozavest in sposobnost samoregulacije, kar je ključnega pomena za njegovo uspešno vključevanje v družbo. Koliko se bo otrok gibal, je v veliki meri odvisno od okolja, v katerem odrašča. Pomemben vpliv imajo starši, šolski programi, vrednote družbe in mediji. Ker otroci ne morejo sami izbirati okolja, v katerem bodo odraščali, imajo organizirane oblike predšolske vzgoje in osnovna šola ključno vlogo pri spodbujanju rednega gibanja. Z bogato ponudbo prostočasnih gibalnih dejavnosti lahko šole pomembno povečajo količino gibanja pri otrocih. Organizirane dejavnosti morajo biti privlačne in prilagojene razvojnim potrebam otrok, saj gibanje ne prispeva le k telesnemu razvoju, ampak tudi kognitivnemu, moralnemu, čustvenemu in socialnemu razvoju. Preko gibalnih aktivnosti otroci pridobivajo pomembne socialne veščine in vedenjske vzorce, ki so ključni za njihovo uspešno vključevanje v družbo (Kreal, 2020).

Veliko vlogo pri gibalnem razvoju imajo starši. Skupno preživljanje časa v naravi krepi družinske vezi in spodbuja otrokov razvoj. Če so starši aktivni, je večja verjetnost, da bodo tudi njihovi otroci sledili temu zgledu. Pomembno je, da otrokom omogočimo ustrezne športne dejavnosti, ki so prilagojene njihovi starosti in razvojnim stopnjam. Zunanja igrala, prilagojena otrokovi starosti, so odličen način, da otroci razvijajo svoje gibalne sposobnosti in hkrati uživajo na svežem zraku (Kreal, 2020).

Igra s starši je za otroka pomembna z različnih vidikov. Otrok se namreč ob starših počuti varnega, z veseljem sodeluje, uspešno izvaja tudi naloge, ki jih brez pomoči ne bi mogel, tekmuje sam s sabo, ponosen je na svoje razvijajoče se sposobnosti in gibalno znanje. Ravno tako postopoma postaja bolj spreten, močan hiter, vzdržljiv, vedno več gibalnih nalog opravi samostojno (starši mu po potrebi pomagajo). Otrok se postopoma nauči zaznati svoj napredek in ga doživi kot uspeh ne glede na dosežke vrstnikov. Zato imajo gibalne/športne dejavnosti skupaj s starši številne pozitivne učinke (Osojnik, 2015):

• Otroci lahko izvajajo gibanja, ki so zahtevnejša in potrebujejo večjo varnost.
• Mnoge dejavnosti lahko starši izvajajo skupaj z otrokom, kar pomeni tudi za starše aktivno

sprostitev.

• Starši med dejavnostjo z otrokom vzpostavijo pristen kontakt.
• Čas, ki ga starši preživijo skupaj z otrokom, je prijetno in veselo doživetje, poglablja se čustvena povezanost med njima.
• Starši začnejo zavestno spremljati gibalni razvoj svojega otroka.

V družinah, kjer so vsi člani športno dejavni, so pri otrocih bolj opazne sposobnosti, kot so vztrajnost, discipliniranost, natančnost, zaupanje v samega sebe, strpnost, potrpežljivost, zdrava tekmovalnost in spoznanje, da se je potrebno potruditi, če hočemo doseči cilj.

Kot razlaga Kreal (2020) mora otrok v predšolskem obdobju pridobiti čim več različnih gibalnih izkušenj, ki bodo kasneje osnova za zahtevnejše gibalne vzorce. Starši morajo poznati stopnje gibalnega razvoja, da bodo vedeli, kdaj je otrok sposoben določene oblike gibanja. Do tretjega leta starosti so primerni gibi, kot so hoja, tek, plezanje in dviganje. Med tretjim in šestim letom se otrok lahko nauči bolj kompleksnih športnih dejavnosti, kot so smučanje, drsanje in osnovne akrobatske spretnosti. Do desetega leta starosti so otroci že zmožni obvladati tehnično zahtevnejše gibe, kot so plavanje, vožnja s kolesom in osnovne športne igre.

NEDONOŠENČKI

Nedonošenček ali praematurus je po definiciji novorojenček, rojen pred dopolnjenim 37. tednom gestacijske starosti, to je obdobja od spočetja do rojstva, ki ga je razvijajoči otrok preživel v maternici. Običajno tehta manj kot 2500 g in meri manj kot 48 cm. Glede na gestacijsko starost razdelimo nedonošenčke v naslednje skupine: zmerno nedonošene, ki se rodijo med 34. in pred 37. tednom gestacijske starosti, zelo nedonošene, ki se rodijo med 29. in

33. tednom gestacijske starosti in izjemno nedonošene, ki se rodijo pred 29. tednom gestacijske

starosti. Glede na porodno težo nedonošenčke delimo v naslednje skupine:

• z nizko porodno težo, ki ob rojstvu tehtajo manj kot 2500 g,
• z zelo nizko porodno težo, ki ob rojstvu tehtajo 1500 g ali manj,
• z izjemno nizko porodno težo, ki ob rojstvu tehtajo manj kot 1000 g.

Ob tem je potrebno poudariti, da prenizka porodna teža še ne pomeni nujno nedonošenosti. Tudi donošeni novorojenčki lahko imajo prenizko porodno težo in v teh primerih govorimo o zahiranih novorojenčkih ali zahirančkih. Bistvena značilnost nedonošenčka je, da se rodi v času, ko za življenje zunaj maternice še ni dovolj zrel. Zato potrebuje mnogo več pomoči kot donošen novorojenček. Po opazovanju nedonošenčka ugotovimo, pri katerih življenjskih aktivnostih potrebuje podporo. Prezgodnji porod spremeni tudi priprave na starševstvo. Namesto veselega pričakovanja novorojenčka se pogosto pojavita strah za otrokovo preživetje in negotovost glede izhoda (Filipič, 2010).

Prvo srečanje z nedonošenčkom na enoti za intenzivno terapijo je za starše običajno zelo stresno. Njihov otrok se jim zdi še manjši in bolj nebogljen, saj je obdan s številnimi elektrodami in monitorji, ki nadzorujejo njegovo zdravstveno stanje. Počutijo se nemočne in nekoristne, vendar je njihova ljubezen, skrb, pozornost in zaščita enako pomembna za nedonošenčkovo ozdravitev in dozorevanje kot izkušenost medicinskega osebja in številnih zapletenih aparatur (Bergant et. al., 2005).

Zaradi prezgodnjega rojstva nedonošenčki potrebujejo pomoč različnih aparatov in posegov, predvsem za dihanje in ustrezen telesni razvoj. Poleg podpore medicinskega osebja imajo močno vlogo tudi starši. »Njihova ljubezen, skrb, pozornost in zaščita so enako pomembne za otrokovo ozdravitev.« (Bregant et. al., 2014, str. 31). Na gibalnem področju so pri večini nedonošenčkov opazne motnje koordinacije, na primer nevešče gibanje, težave pri ročnih sposobnostih … Zaradi omenjenih težav otroci potrebujejo ustrezne adaptacije v programih vzgoje in izobraževanja, da bodo le-te osvojili, se uspešno šolali in vključevali v svoje okolje (Semič Maršič, 2005).

Kot navaja Velikonja (2006), so raziskave pokazale, da starševska nega in nežno božanje sprostijo nedonošenčka, pomagajo gibalni organizaciji in pridobivanju telesne teže. Veliko staršev se boji dotakniti svojega nedonošenčka, hkrati pa se bojijo tudi čustveno navezati nanj. Nekateri neonatologi spodbujajo navezovanje z motiviranjem staršev, da se poskušajo dotakniti svojega otroka, se z dotikom z njim pogovarjajo, pri tem pa jih učijo opazovanja otrokove reakcije na taktilna sporočila.

V določenih stopnjah gibalnega razvoja lahko otroci razvijejo enako vedenje pri približno enaki starosti, vendar je vsak individuum, zato se lahko posamezne stopnje pojavijo z rahlim zamikom. Vsaka stopnja predstavlja pogoj, da se razvije naslednja stopnja (Hanžič, 2019).

Za normalno gibanje dojenčkov/nedonošenčkov sta značilni harmonična usklajenost in povezava vseh gibalnih vzorcev. Pomembna sta tudi lahkotnost in ritem gibanja, hitrost, spretnost, moč in vzdržljivost. Za normalen razvoj je značilno gibanje z določenim vrstnim redom sekvenc, ki vodijo iz ene spremembe v drugo. Otrok neprestano poskuša, ponavlja in se ob tem uči. Vzravnalne reakcije mu omogočijo, da se zravna proti sili teže. Z njimi otrok oblikuje za odraslega človeka značilen pokončen položaj. Razvoj vzravnalnih reakcij otroku omogoči vzorce gibanja in drže. Tako lahko nadzira položaj glave, poravna glavo in vrat s trupom ter telo z okončinami. Vzravnalne reakcije se nato delno inhibirajo in se spremenijo z razvojem ravnotežnih reakcij in hotenih gibov med procesom učenja različnih spretnosti. Da otrok obdrži pokončen položaj, se morajo razviti še ravnotežnostne reakcije. Te so najvišje razvita oblika avtomatskih vzorcev in so veliko bolj zahtevne kot vzravnalne reakcije. Povzročijo premik težišča in njegovo vračanje v podporno ploskev. Izražajo se v spremembah vzorcev tonusa, kar vpliva na spremembo drže oziroma na obliko telesa. Normalne ravnotežnostne reakcije se lahko oblikujejo le v vzorcu normalnega tonusa, kar pomeni, da je tonus dovolj visok, da omogoča pokončno držo vzravnave, in dovolj nizek, da omogoča gibanje. Pri otrokovem razvoju so pomembne tudi oporne oziroma obrambne reakcije rok pred padcem. Prestrezne reakcije spodnjih okončin se pojavijo z vertikalizacijo. Prvi koraki so pravzaprav prestrezanje padca s prestopanjem z ene noge na drugo ob spreminjanju težišča telesa. Otrok s čutili in občutenjem pridobiva izkušnje o normalnem gibanju v prostoru in razvija normalno telesno shemo. Tako se uči, kako se bo gibal v različnih položajih. Le-to mu omogoči selektivno opazovanje in pozornost prek vida in sluha (Vrabič in Damjan, 2006).

GIBALNE AKTIVNOSTI IN PLES

Zgodnje otroštvo je zlata doba in najpomembnejši čas za spodbujanje motoričnih sposobnosti. V tem obdobju se začne razvoj živčnega sistema, zato bo stimulacija močno pripomogla k pospeševanju razvoja motoričnih sposobnosti. Otroci, ki se igrajo pasivno, na primer z igranjem na zaslon na dotik (na svojih pametnih telefonih), bodo doživeli upad motoričnih sposobnosti. Razvoj motoričnih veščin igra pomembno vlogo v vsakdanjem življenju, zato mora biti razvoj motoričnih sposobnosti optimalen. Pasivnost pri otrocih vpliva na kopičenje maščobe, kar prispeva k debelosti, medtem ko imajo otroci, ki se aktivno gibajo, večjo možnost, da postanejo bolj dinamični in zdravi. Iz zgornje razlage jasno izhajata dva zaključka. Igra pomaga otrokom razvijati njihove motorične sposobnosti in več časa, preživetega v igri, prispeva k dobremu telesnemu zdravju otroka (Sutapa et. al., 2021).

Otroci se naravno radi gibajo in igrajo. Razvoj motoričnih spretnosti si prizadeva razvijati otrokove motorične spretnosti in znanje o zdravju ter varnosti skozi sodelovanje v telesnih aktivnostih. Ko sodelujejo v teh aktivnostih, ne razvijajo le telesnih spretnosti, ampak tudi pridobivajo samozavest in samospoštovanje, ki jim bosta v pomoč pri soočanju z izzivi v kasnejšem življenju. Otroci so spretni v gibanju. Z dobrim zgledom in navodili lahko postanejo bolj vešči v nadzoru in koordinaciji telesnih gibov, kot so rezanje, nizanje, hoja, upogibanje, metanje in lovljenje. Če jim zagotovimo dovolj časa za vajo, bodo otroci postali bolj spretni pri izvajanju motoričnih spretnosti in uporabi teh spretnosti v drugih situacijah ali igrah. Morda do četrtega leta starosti ne bodo pokazali popolnoma izoblikovanih gibov v vseh motoričnih spretnostih, vendar bodo z izpostavljenostjo in priložnostjo za vajo lahko gibali bolj učinkovito in zanesljivo. Otroci imajo radi, ko se njihovi učitelji igrajo z njimi. Aktivna vključenost in navdušenje učiteljev otroke motivirata h gibanju. Zato bi morali učitelji aktivno sodelovati v dejavnostih in pokazati, da je fizična udeležba v aktivnostih lahko zabavna za vse. Skozi te dejavnosti bodo otroci odkrili veselje v gibanju. To postavlja temelje za to, da bodo tudi v kasnejšem življenju ostali aktivni in bolj nagnjeni k rednim telesnim aktivnostim (Ministry of Education, 2013). V prvem letu otrokovega življenja imajo skrbniki, vključno s starši in vzgojitelji, ključno vlogo, saj so odgovorni za izvajanje dnevnih aktivnosti, ki spodbujajo motorični razvoj majhnih otrok (Pedersen in Hansen, 2022).

Ciljno usmerjena igra spodbuja otroke k telesni vadbi in aktivira gibe telesnih mišic. Aktivne mišice so močnejše, bolj gibčne, hitrejše in zmogljivejše. Otrokom je treba zagotoviti dovolj učnih priložnosti za izvajanje različnih nalog, da razvijejo svoje finomotorične spretnosti. Na splošno se nadzor mišic razvija od središča telesa proti bolj oddaljenim delom telesa. Otroci običajno razvijejo mišice trupa in ramen prej kot mišice nog in stopal, ki so dlje od središča telesa. Zato je pomembno, da otrokom omogočimo uporabo rok pri različnih nalogah, kot so trganje papirja, gnetenje testa in gradnja z blok kockami v začetni fazi razvoja fino-motoričnih spretnosti. Ko pridobijo več samozavesti pri uporabi rok, bodo bolj natančno uporabljali prste za manipulacijo predmetov, kot so škarje, vezalke, zadrge in gumbi (Ministry of Education, 2013).

V literaturi zasledimo veliko zapisanega o negi nedonošenčkov in o terapijah, ki jih nedonošenčkom nudimo v prvih fazah življenja. V nadaljevanju se posvetimo gibanju nedonošenčkov v dobi, ko otroci obiskujejo vrtec. Poudarek dajemo plesu, kajti ples je gibanje, ki tovrstnim otrokom ustreza, ga zmorejo in z njim pridobivajo na gibanju.

Ples kot oblika gibanja je izjemno koristna dejavnost za nedonošenčke v obdobju, ko obiskujejo vrtec, saj ponuja številne prednosti, ki jih otroci lahko izkoristijo za svoj motorični, kognitivni in socialni razvoj. Nedonošenčki pogosto potrebujejo dodatno podporo pri razvoju motoričnih sposobnosti, saj lahko zgodnji porod vpliva na razvoj mišic, ravnotežja in koordinacije. Ples je aktivnost, ki omogoča postopno krepitev teh veščin na prijeten in nevsiljiv način. Z vključevanjem plesnih vaj v vsakdanjik vrtca lahko otrokom pomagamo razvijati gibčnost, moč in koordinacijo, pri čemer se izboljšuje tudi njihova prostorska orientacija. Kot lahko zasledimo v literaturi, obstaja veliko prednosti, ki jih prinaša ples za razvoj nedonošenčkov. Ples spodbuja motorični razvoj. Vključuje različne vrste gibov – od preprostih korakov in ritmičnih premikov do bolj kompleksnih gibov. Ti gibi otrokom omogočajo, da razvijajo svojo grobo in fino motoriko, kar je še posebej pomembno za nedonošenčke, ki lahko zaostajajo v razvoju teh veščin. S plesom se izboljša ravnotežje in koordinacija. Plesne aktivnosti pogosto vključujejo spremembe smeri, hitre premike in uravnavanje telesne teže, kar spodbuja razvoj ravnotežja in koordinacije. Otroci skozi ples spoznavajo svoje telo in pridobivajo samozavest pri gibanju v prostoru. Plesne aktivnosti v skupini spodbujajo socialno interakcijo med otroki. Nedonošenčki lahko skozi ples razvijajo občutek pripadnosti skupini, se učijo sodelovanja in sprejemanja drugih, kar krepi njihovo socialno samozavest. Ples vključuje sledenje ritmu in glasbi, kar spodbuja kognitivne sposobnosti, kot so pozornost, spomin in sposobnost sledenja navodilom. Otroci se skozi ples učijo prepoznavati vzorce, kar pozitivno vpliva na njihov kognitivni razvoj. Ples je odlično sredstvo za čustveno izražanje. Nedonošenčki se lahko skozi ples naučijo izražati svoja čustva, kar je pomembno za njihovo čustveno regulacijo in dobro počutje.

RAZISKAVA PRIMEROV IZ PRAKSE

V članku smo raziskovali gibalne sposobnosti nedonošenčkov in njihove prilagoditve v vrtcu. Iz osnov, ki smo jih pridobili s prebiranjem literature, smo zastavili strukturirana vprašanja za intervju, ki smo ga izvedli med strokovnimi sodelavci v vrtcih ter starši nedonošenčkov. S podatki intervjuvancev smo ugotovili, da je prezgodnji porod ključni dejavnik za otrokove slabše gibalne sposobnosti. Navdušujoča je otrokova iznajdljivost in zmogljivost na področjih, kjer uporaba tistih delov telesa, ki pri nedonošenčkih v določenem obdobju še niso dovolj razviti, nima bistvenega pomena. Prav tako so intervjuvanci mnenja, da so nedonošenčki v veliko primerih bolj pametni, bolj previdni, predvsem pa so bolj prijazni do drugih. Gibalne omejenosti se sčasoma manjšajo in skozi leta pridejo v obdobje, ko se stanje nedonošenosti ne prepozna več. K temu pripomorejo dodatna gibanja in dodatne terapije v mlajših letih.

V članku smo se osredotočili na raziskovanje gibalnih sposobnosti nedonošenčkov in njihovega prilagajanja v vrtčevskem okolju. Na podlagi obsežnega pregleda literature smo oblikovali strukturirana vprašanja za intervju, ki smo ga izvedli z vzgojitelji in starši nedonošenčkov.

Glavni cilj raziskave je bil bolje razumeti vpliv prezgodnjega poroda na razvoj gibalnih sposobnosti otrok in ugotoviti, kako se otroci prilagajajo vsakodnevnim dejavnostim v vrtcu.

Naši rezultati so pokazali, da je prezgodnji porod resnično ključni dejavnik, ki vpliva na slabši razvoj gibalnih sposobnosti pri otrocih. Nedonošenčki se pogosto soočajo z omejitvami pri motoričnem razvoju, zlasti v zgodnjih letih, kar lahko vpliva na njihovo sposobnost sodelovanja v fizičnih dejavnostih z vrstniki. Kljub tem izzivom raziskava razkriva presenetljivo prilagodljivost in iznajdljivost teh otrok. Nedonošenčki pogosto razvijejo alternativne načine gibanja, s katerimi nadomestijo pomanjkanje moči ali koordinacije v določenih delih telesa, ki še niso dovolj razviti.

Intervjuvanci so opozorili tudi na druge pozitivne lastnosti, ki so značilne za nedonošenčke. Poleg gibalnih prilagoditev so starši in vzgojitelji opazili, da so ti otroci pogosto bolj previdni, kar je verjetno posledica njihovega večjega zavedanja omejitev. Zanimivo je tudi, da so številni nedonošenčki pokazali višjo stopnjo intelektualne sposobnosti in socialne senzitivnosti. V primerjavi z vrstniki so pogosto bolj prijazni in empatični, kar kaže na globlje razumevanje in spoštovanje potreb drugih.

Glede na pridobljene podatke se zdi, da se gibalne omejitve nedonošenčkov sčasoma zmanjšujejo. To se kaže zlasti v obdobju, ko otroci vstopijo v osnovno šolo, saj njihove gibalne sposobnosti postopoma dosegajo raven vrstnikov, zaradi česar se znaki nedonošenosti pogosto ne prepoznajo več. Pomembno vlogo pri tem igrajo dodatne fizične aktivnosti in terapije v zgodnjih letih, ki pomagajo pospešiti in podpreti njihov razvoj. Intervjuvanci so odgovorili tudi na pomembnost plesa kot gibalne aktivnosti za nedonošenčke. Menijo, da ples predstavlja dragoceno orodje za podporo razvoju gibalnih spretnosti pri nedonošenčkih. Vidijo ga kot naraven in prijeten način za spodbujanje gibanja, ki pomaga dojenčkom krepiti mišice in izboljševati koordinacijo. Poudarjajo, da ples dojenčkom omogoča raziskovanje lastnega telesa v varnem in ljubečem okolju, kar pozitivno vpliva na njihovo samozavest in telesno zavedanje. Poleg tega verjamejo, da ritmični gibi in povezava z glasbo omogočajo sprostitev in uživanje, kar prispeva k splošnemu razvoju in boljšemu počutju otroka.

Naša raziskava poudarja pomen zgodnje intervencije in prilagojenih gibalnih programov, ki lahko bistveno pripomorejo k premagovanju začetnih ovir pri nedonošenčkih. Čeprav so ti otroci na začetku morda v slabšem položaju, njihove dolgoročne prilagoditve in napredek kažejo na izjemno sposobnost preoblikovanja ter prilagajanja, kar jim omogoča uspešen in srečen razvoj.

ZAKLJUČEK

Za raziskovalno temo, gibalne sposobnosti nedonošenčkov in njihove prilagoditve v vrtcu smo se odločili predvsem zato, ker smo želeli pridobiti nove informacije v povezavi s tem problemom in menimo, da bomo z novim znanjem prispevali k boljšemu gibalnemu razvoju teh otrok. Priporočamo, da nedonošene otroke s težavami na gibalnih področjih dodatno spodbujamo in jim pomagamo, saj bodo s pomočjo naše podpore imeli večjo motivacijo in veselje do gibanja.

Za uspešno vključitev plesa kot oblike gibanja v vrtec je pomembna vloga vzgojiteljev in staršev. Vzgojitelji lahko z načrtovanjem prilagojenih plesnih dejavnosti poskrbijo, da se vsak otrok počuti varnega in vključenega, ne glede na svoje fizične sposobnosti. Starši lahko podpirajo otrokovo udeležbo in napredek z vključevanjem plesnih aktivnosti tudi doma. Ples je čudovita oblika gibanja, ki nedonošenčkom omogoča celosten razvoj. Ne le, da spodbuja motorične spretnosti, ampak tudi krepi kognitivni, socialni in čustveni razvoj. Z vključevanjem plesa v vsakodnevne dejavnosti v vrtcu lahko pripomoremo k boljšemu in bolj uravnoteženemu razvoju teh otrok, hkrati pa jim ponudimo tudi veselje in užitek v gibanju.

Ples ima pomembno vlogo pri razvoju nedonošenčkov, saj spodbuja njihove motorične sposobnosti in čustveni razvoj. Ob ritmičnih gibih in glasbi se pri dojenčkih izboljšuje koordinacija gibov, kar pripomore k razvoju mišic in boljši telesni drži. Poleg tega ples ustvarja priložnosti za tesnejši stik med dojenčkom in njegovimi starši, kar krepi njihovo čustveno povezanost. Ta interakcija pozitivno vpliva na razvoj možganov, saj se pri plesanju sproščajo hormoni, ki prispevajo k občutku varnosti in dobrega počutja. Plesne aktivnosti tako pomagajo nedonošenčkom pri celostnem razvoju in boljšem prilagajanju na zunanje okolje.

V predhodnih raziskavah obravnavanega področja so prišli do zaključkov, da je ciljno usmerjena igra zabavna za otroke, saj jih spodbuja k ponavljanju iste dejavnosti, pri čemer pridobijo veliko koristi skozi aktivno igro. Sposobnost mišic za gibanje se poveča, in ker so stimulirane, se poveča tudi otrokova motorična sposobnost. Ciljno usmerjena igra, razdeljena na več različnih aktivnosti (hoja, premikanje palic, skakanje, metanje, zlaganje kock), izboljša motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu.

Vseh šest vadbenih vaj v 12-tedenskem programu je prineslo pomembne izboljšave na področju motoričnih sposobnosti pri otrocih, starih od 4,5 do 6 let. Stopnja izboljšanja motoričnih sposobnosti v zgodnjem otroštvu se lahko poveča s ciljno usmerjeno aktivno igro in izboljšanjem motoričnih sposobnosti. Članek je zanimiv in poučen z novimi spoznanji tako za starše nedonošenčkov, ki se s tovrstnimi težavami šele soočajo, kot tudi za stroko in delavce v vrtcih, ki se s takšnimi otroki srečujejo. Kot smo lahko zaključili na podlagi pridobljenih teoretičnih osnov in spoznanj lastne raziskave, spodbuda h gibanju nedvomno pripomore k hitrejšemu razvoju nedonošenčkov in jim s tem omogoči prijazen prehod oziroma vhod v normalno življenje.

LITERATURA

Bregant L., Čauševič M., Hribernik Š., Kornhauser Cerar L., Kozamurnik O., Lučovnik M., Mole H., Novak Antolič Ž., Stermecki J., Šerbec Medjimurec M., Štucin Gantar I., Velikonja Globevnik V., Zavrl N., Žgur L., Bazelj B., Švara M. in Mahorič R. (2. izdaja). (pr.). (2014). Vaš nedonošenček. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom.

Bergant, L., Kornhauser Cerar, L., Novak Antolič, Ž. idr. (2005). Vaš nedonošenček. Priročnik za starše in zdravstvene delavce. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom.

Hanžič, T. (2019). Kognitivni in gibalni razvoj. Pridobljeno iz Veter v laseh - Športna unija

Slovenije. [20.7.2024].

Kreal. (2020). Gibanje otrok (7 koristi, ki jih prinaša redno gibanje otrok). Pridobljeno iz Gibanje otrok [7 koristi, ki jih prinaša redno gibanje otrok] - Kreal.si. [22.7.2024].

Ministry of Education Republic of Singapore. (2013). Motor skills development. Pridobljeno iz         chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://www.nel.moe.edu.sg/qql/ slot/u143/Resources/Downloadable/pdf/nel-guide/nel-edu-guide-motor-skills- development.pdf. [15.8.2024].

Osojnik, B. (2015). Pomen gibanja v predšolskem obdobju, Pridobljeno iz 2015- 16_pomen_gibanja_v_predsolskem_obdobju.pdf (vrtecribnica.si). [20.7.2024].

Pedersen , M. R. in Hansen, A. F. (2022). Interventions by Caregivers to Promote Motor Development in Young Children, the Caregivers’ Attitudes and Benefits Hereof: A Scoping Review. Int. J Environ Res Public Health. Sept; 19(18): 11543. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9517187/.[22.7.2024].

Semič Maršič, M. (2005). Nedonošenost in dejavniki tveganja za zgodnjo možgansko okvaro in razvojne motnje v prvem letu življenja (obravnava na primarni ravni zdravstvenega varstva). Zbornik predavanj, Terme Rogaška. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.