POVZETEK

Gibanje otrok predstavlja temelj za zdrav telesni in psihosocialni razvoj otrok, saj skozi igro in raziskovanje okolja pridobivajo ključne gibalne spretnosti, razvijajo občutek za svoje telo in prostor. Plesne aktivnosti ponujajo varen in spodbuden prostor, kjer se otroci lahko gibljejo in raziskujejo svoje telo, kar spodbuja njihovo telesno samozavest in zavedanje. Poleg tega ples omogoča tesnejšo povezavo med otrokom in starši, kar prispeva k čustvenemu razvoju in občutku varnosti. Raziskava, ki smo jo izvedli, je pokazala, da ples ni le vir zabave, ampak je tudi ključni dejavnik pri razvoju gibalnih spretnosti. Ples otrokom omogoča, da skozi ritmične in usklajene gibe razvijajo svoje motorične sposobnosti, izboljšujejo koordinacijo in krepijo mišice. Pri nedonošenčkih je ta vidik še posebej pomemben, saj so pogosto izpostavljeni zamudam v razvoju zaradi prezgodnjega rojstva.

Ključne besede: otrok, nedonošenček, gibanje, ples

ABSTRACT

Movement in early childhood forms the foundation for healthy physical and psychosocial development, as children acquire essential motor skills and develop a sense of their body and space through play and exploration of their environment. Dance activities offer a safe and encouraging space where children can move and explore their bodies, fostering their physical confidence and awareness. Additionally, dance facilitates a closer bond between child and parent, contributing to emotional development and a sense of security. Our research has shown that dance is not just a source of enjoyment but also a key factor in the development of motor skills. Dance allows children to develop their motor abilities, improve coordination, and strengthen muscles through rhythmic and coordinated movements. This aspect is particularly important for premature infants, who are often at risk of developmental delays due to early birth.

Keywords: child, premature infant, movement, dance

GIBANJE OTROK V PRVI DOBI ŽIVLJENJA

Gibanje otrok igra ključno vlogo pri njihovem pravilnem razvoju. Vpliva na razvoj gibalnih, spoznavnih in čustvenih sposobnosti, ki so med seboj neločljivo povezane in se medsebojno dopolnjujejo. Izvedene raziskave potrjujejo, da ustrezno in zadostno gibanje pozitivno vpliva na miselni in čustveni razvoj otrok.

V današnjem času je tehnologija močno zasidrana v naša življenja, a njena privlačnost otrokom jemlje dragocen čas, ki bi ga lahko preživeli zunaj, v naravi. Študije kažejo, da gibanje na prostem in preživljanje časa v naravi pomembno prispevata k otrokovemu razvoju. Otroci, ki veliko časa preživijo zunaj, se po izvedenih analizah raziskav lažje soočajo s stresom, redkeje imajo težave s pozornostjo, depresijo in anksioznostjo, hkrati pa so bolj kreativni, telesno aktivni in redkeje se spopadajo z debelostjo. Poleg tega razvijajo večje spoštovanje in odgovornost do varovanja okolja. Razvoj gibalnih spretnosti, kot so vožnja s kolesom, smučanje in plavanje, zahteva ustrezno razvite gibalne sposobnosti, kot so moč, ravnotežje, hitrost in gibljivost. Te sposobnosti so sicer prirojene, vendar jih je mogoče z vadbo nadgraditi.

Raziskave so pokazale, da ima gibalna dejavnost pri otrocih številne pozitivne učinke. Gibanje je ključnega pomena za njihov celostni razvoj in zdravje, saj prispeva k razvoju mišic in kosti, kar je za otrokov razvoj izjemno pomembno. Otroci, ki so gibalno aktivni, imajo bolj razvito mišičevje in trdnejše kosti. Vendar se v razvitem svetu, kjer otroci vse manj časa preživljajo v gibanju zaradi spremenjenega načina življenja, že pri najmlajših opaža porast prekomerne telesne teže in debelosti, kar vodi v pojav bolezni, ki so običajno povezane s pomanjkanjem gibanja in nepravilno prehrano. Obenem se kaže tudi zmanjšanje gibalne učinkovitosti pri otrocih in mladostnikih, kar se lahko izrazi v težavah pri usvajanju osnovnih gibalnih vzorcev, ki so temelj za kasnejše vključevanje v športne aktivnosti in obvladovanje zahtevnejših gibanj.

Gibalna dejavnost predstavlja pomembno vlogo pri izboljševanju odnosov z vrstniki in vključevanju otrok v družbo. Gibanje je namreč osrednja dejavnost otroških skupin, še posebej v prvih letih šolanja. Otroci, ki obvladajo športne dejavnosti, pridobijo na samozavesti in si zagotovijo višji položaj v skupini, kar pozitivno vpliva na njihovo samopodobo glede lastnih gibalnih sposobnosti. Pri dečkih se to kaže še posebej izrazito, saj se visoko vrednotenje gibalnih spretnosti pogosto odraža v občutku tekmovalnosti in želji po tem, da bi bili čim boljši. Otroci, ki v gibalnih dejavnostih zaostajajo, se jih pogosto izogibajo in se raje odločajo za individualne dejavnosti brez gibanja, kot so branje, uporaba pametnih telefonov in gledanje televizije, kar lahko vodi v postopno izolacijo od vrstnikov. Takšni otroci pogosto izražajo več negativnih čustev, imajo manj volje do dela in se težje soočajo s konflikti, v primerjavi z otroki, ki so bolj gibalno aktivni.

Gibanje spodbuja otrokovo samostojnost, saj prispeva k njegovi neodvisnosti v odnosu do staršev, učiteljev in drugih pomembnih oseb. Kot navaja Kreal (2020) so raziskave pokazale, da so dobri odnosi s starši povezani z večjo otrokovo samostojnostjo in boljšo vključenostjo v gibalne dejavnosti, kar velja tudi obratno. Poleg tega gibanje zmanjšuje vedenjske težave, saj se gibalna dejavnost in šport pogosto uporabljata kot oblika intervencije za zmanjšanje kriminala in drugih vedenjskih težav. V severnih državah že od šestdesetih let sistematično financirajo športne in gibalne dejavnosti, ker se zavedajo njihovega pomena za zdravo vključevanje mladih v družbo. Gibanje otrokom omogoča, da spoznavajo in preizkušajo svoje telo, kar jim daje občutek varnosti, veselja in ponosa ob napredku v sposobnostih ter gradi zaupanje vase. Prav tako jim gibanje pomaga pri zaznavanju prostora in časa, kar je pomembno za razvoj orientacije in koordinacije.

Dognanje je tudi, da gibalna dejavnost pozitivno vpliva na otrokovo šolsko uspešnost. Raziskave, zlasti tiste kanadskega raziskovalca Shepharda (v Kreal, 2020), so pokazale, da povečanje vključevanja otrok v gibalne dejavnosti ne vodi k slabšim šolskim rezultatom, ampak ravno nasprotno – šolski uspeh se pogosto izboljša, še posebej pri otrocih, ki nimajo predznanja ali niso obiskovali predšolske vzgoje. To nasprotuje skrbi staršev, da bo gibalna dejavnost negativno vplivala na otrokovo šolsko uspešnost. V resnici redna prostočasna vadba izboljšuje delovne navade in dosežke otrok. Gibanje je ključno tudi za razvoj delovnih navad. Športniki so zaradi zahtev po discipliniranosti, sprejemanju režima dela in odrekanjih dobro pripravljeni na uspeh tudi na drugih področjih življenja. Redna vadba otroka uči reda, vztrajnosti in odgovornosti, kar se pozitivno odraža tudi v šolskih obveznostih in kasneje v delovnem okolju.

Gibanje otrokom pomaga razvijati spoštovanje do sebe in drugih. Sodelovanje v gibalnih dejavnostih otroka uči sodelovanja, podpore in zdrave tekmovalnosti. S tem razvija sposobnosti cenjenja lastnega truda, sprejemanja graje in pohvale ter vztrajanja pri doseganju ciljev. Gibanje krepi otrokovo samozavest in sposobnost samoregulacije, kar je ključnega pomena za njegovo uspešno vključevanje v družbo. Koliko se bo otrok gibal, je v veliki meri odvisno od okolja, v katerem odrašča. Pomemben vpliv imajo starši, šolski programi, vrednote družbe in mediji. Ker otroci ne morejo sami izbirati okolja, v katerem bodo odraščali, imajo organizirane oblike predšolske vzgoje in osnovna šola ključno vlogo pri spodbujanju rednega gibanja. Z bogato ponudbo prostočasnih gibalnih dejavnosti lahko šole pomembno povečajo količino gibanja pri otrocih. Organizirane dejavnosti morajo biti privlačne in prilagojene razvojnim potrebam otrok, saj gibanje ne prispeva le k telesnemu razvoju, ampak tudi kognitivnemu, moralnemu, čustvenemu in socialnemu razvoju. Preko gibalnih aktivnosti otroci pridobivajo pomembne socialne veščine in vedenjske vzorce, ki so ključni za njihovo uspešno vključevanje v družbo (Kreal, 2020).

Veliko vlogo pri gibalnem razvoju imajo starši. Skupno preživljanje časa v naravi krepi družinske vezi in spodbuja otrokov razvoj. Če so starši aktivni, je večja verjetnost, da bodo tudi njihovi otroci sledili temu zgledu. Pomembno je, da otrokom omogočimo ustrezne športne dejavnosti, ki so prilagojene njihovi starosti in razvojnim stopnjam. Zunanja igrala, prilagojena otrokovi starosti, so odličen način, da otroci razvijajo svoje gibalne sposobnosti in hkrati uživajo na svežem zraku (Kreal, 2020).

Igra s starši je za otroka pomembna z različnih vidikov. Otrok se namreč ob starših počuti varnega, z veseljem sodeluje, uspešno izvaja tudi naloge, ki jih brez pomoči ne bi mogel, tekmuje sam s sabo, ponosen je na svoje razvijajoče se sposobnosti in gibalno znanje. Ravno tako postopoma postaja bolj spreten, močan hiter, vzdržljiv, vedno več gibalnih nalog opravi samostojno (starši mu po potrebi pomagajo). Otrok se postopoma nauči zaznati svoj napredek in ga doživi kot uspeh ne glede na dosežke vrstnikov. Zato imajo gibalne/športne dejavnosti skupaj s starši številne pozitivne učinke (Osojnik, 2015):

• Otroci lahko izvajajo gibanja, ki so zahtevnejša in potrebujejo večjo varnost.
• Mnoge dejavnosti lahko starši izvajajo skupaj z otrokom, kar pomeni tudi za starše aktivno

sprostitev.

• Starši med dejavnostjo z otrokom vzpostavijo pristen kontakt.
• Čas, ki ga starši preživijo skupaj z otrokom, je prijetno in veselo doživetje, poglablja se čustvena povezanost med njima.
• Starši začnejo zavestno spremljati gibalni razvoj svojega otroka.

V družinah, kjer so vsi člani športno dejavni, so pri otrocih bolj opazne sposobnosti, kot so vztrajnost, discipliniranost, natančnost, zaupanje v samega sebe, strpnost, potrpežljivost, zdrava tekmovalnost in spoznanje, da se je potrebno potruditi, če hočemo doseči cilj.

Kot razlaga Kreal (2020) mora otrok v predšolskem obdobju pridobiti čim več različnih gibalnih izkušenj, ki bodo kasneje osnova za zahtevnejše gibalne vzorce. Starši morajo poznati stopnje gibalnega razvoja, da bodo vedeli, kdaj je otrok sposoben določene oblike gibanja. Do tretjega leta starosti so primerni gibi, kot so hoja, tek, plezanje in dviganje. Med tretjim in šestim letom se otrok lahko nauči bolj kompleksnih športnih dejavnosti, kot so smučanje, drsanje in osnovne akrobatske spretnosti. Do desetega leta starosti so otroci že zmožni obvladati tehnično zahtevnejše gibe, kot so plavanje, vožnja s kolesom in osnovne športne igre.

NEDONOŠENČKI

Nedonošenček ali praematurus je po definiciji novorojenček, rojen pred dopolnjenim 37. tednom gestacijske starosti, to je obdobja od spočetja do rojstva, ki ga je razvijajoči otrok preživel v maternici. Običajno tehta manj kot 2500 g in meri manj kot 48 cm. Glede na gestacijsko starost razdelimo nedonošenčke v naslednje skupine: zmerno nedonošene, ki se rodijo med 34. in pred 37. tednom gestacijske starosti, zelo nedonošene, ki se rodijo med 29. in

33. tednom gestacijske starosti in izjemno nedonošene, ki se rodijo pred 29. tednom gestacijske

starosti. Glede na porodno težo nedonošenčke delimo v naslednje skupine:

• z nizko porodno težo, ki ob rojstvu tehtajo manj kot 2500 g,
• z zelo nizko porodno težo, ki ob rojstvu tehtajo 1500 g ali manj,
• z izjemno nizko porodno težo, ki ob rojstvu tehtajo manj kot 1000 g.

Ob tem je potrebno poudariti, da prenizka porodna teža še ne pomeni nujno nedonošenosti. Tudi donošeni novorojenčki lahko imajo prenizko porodno težo in v teh primerih govorimo o zahiranih novorojenčkih ali zahirančkih. Bistvena značilnost nedonošenčka je, da se rodi v času, ko za življenje zunaj maternice še ni dovolj zrel. Zato potrebuje mnogo več pomoči kot donošen novorojenček. Po opazovanju nedonošenčka ugotovimo, pri katerih življenjskih aktivnostih potrebuje podporo. Prezgodnji porod spremeni tudi priprave na starševstvo. Namesto veselega pričakovanja novorojenčka se pogosto pojavita strah za otrokovo preživetje in negotovost glede izhoda (Filipič, 2010).

Prvo srečanje z nedonošenčkom na enoti za intenzivno terapijo je za starše običajno zelo stresno. Njihov otrok se jim zdi še manjši in bolj nebogljen, saj je obdan s številnimi elektrodami in monitorji, ki nadzorujejo njegovo zdravstveno stanje. Počutijo se nemočne in nekoristne, vendar je njihova ljubezen, skrb, pozornost in zaščita enako pomembna za nedonošenčkovo ozdravitev in dozorevanje kot izkušenost medicinskega osebja in številnih zapletenih aparatur (Bergant et. al., 2005).

Zaradi prezgodnjega rojstva nedonošenčki potrebujejo pomoč različnih aparatov in posegov, predvsem za dihanje in ustrezen telesni razvoj. Poleg podpore medicinskega osebja imajo močno vlogo tudi starši. »Njihova ljubezen, skrb, pozornost in zaščita so enako pomembne za otrokovo ozdravitev.« (Bregant et. al., 2014, str. 31). Na gibalnem področju so pri večini nedonošenčkov opazne motnje koordinacije, na primer nevešče gibanje, težave pri ročnih sposobnostih … Zaradi omenjenih težav otroci potrebujejo ustrezne adaptacije v programih vzgoje in izobraževanja, da bodo le-te osvojili, se uspešno šolali in vključevali v svoje okolje (Semič Maršič, 2005).

Kot navaja Velikonja (2006), so raziskave pokazale, da starševska nega in nežno božanje sprostijo nedonošenčka, pomagajo gibalni organizaciji in pridobivanju telesne teže. Veliko staršev se boji dotakniti svojega nedonošenčka, hkrati pa se bojijo tudi čustveno navezati nanj. Nekateri neonatologi spodbujajo navezovanje z motiviranjem staršev, da se poskušajo dotakniti svojega otroka, se z dotikom z njim pogovarjajo, pri tem pa jih učijo opazovanja otrokove reakcije na taktilna sporočila.

V določenih stopnjah gibalnega razvoja lahko otroci razvijejo enako vedenje pri približno enaki starosti, vendar je vsak individuum, zato se lahko posamezne stopnje pojavijo z rahlim zamikom. Vsaka stopnja predstavlja pogoj, da se razvije naslednja stopnja (Hanžič, 2019).

Za normalno gibanje dojenčkov/nedonošenčkov sta značilni harmonična usklajenost in povezava vseh gibalnih vzorcev. Pomembna sta tudi lahkotnost in ritem gibanja, hitrost, spretnost, moč in vzdržljivost. Za normalen razvoj je značilno gibanje z določenim vrstnim redom sekvenc, ki vodijo iz ene spremembe v drugo. Otrok neprestano poskuša, ponavlja in se ob tem uči. Vzravnalne reakcije mu omogočijo, da se zravna proti sili teže. Z njimi otrok oblikuje za odraslega človeka značilen pokončen položaj. Razvoj vzravnalnih reakcij otroku omogoči vzorce gibanja in drže. Tako lahko nadzira položaj glave, poravna glavo in vrat s trupom ter telo z okončinami. Vzravnalne reakcije se nato delno inhibirajo in se spremenijo z razvojem ravnotežnih reakcij in hotenih gibov med procesom učenja različnih spretnosti. Da otrok obdrži pokončen položaj, se morajo razviti še ravnotežnostne reakcije. Te so najvišje razvita oblika avtomatskih vzorcev in so veliko bolj zahtevne kot vzravnalne reakcije. Povzročijo premik težišča in njegovo vračanje v podporno ploskev. Izražajo se v spremembah vzorcev tonusa, kar vpliva na spremembo drže oziroma na obliko telesa. Normalne ravnotežnostne reakcije se lahko oblikujejo le v vzorcu normalnega tonusa, kar pomeni, da je tonus dovolj visok, da omogoča pokončno držo vzravnave, in dovolj nizek, da omogoča gibanje. Pri otrokovem razvoju so pomembne tudi oporne oziroma obrambne reakcije rok pred padcem. Prestrezne reakcije spodnjih okončin se pojavijo z vertikalizacijo. Prvi koraki so pravzaprav prestrezanje padca s prestopanjem z ene noge na drugo ob spreminjanju težišča telesa. Otrok s čutili in občutenjem pridobiva izkušnje o normalnem gibanju v prostoru in razvija normalno telesno shemo. Tako se uči, kako se bo gibal v različnih položajih. Le-to mu omogoči selektivno opazovanje in pozornost prek vida in sluha (Vrabič in Damjan, 2006).

GIBALNE AKTIVNOSTI IN PLES

Zgodnje otroštvo je zlata doba in najpomembnejši čas za spodbujanje motoričnih sposobnosti. V tem obdobju se začne razvoj živčnega sistema, zato bo stimulacija močno pripomogla k pospeševanju razvoja motoričnih sposobnosti. Otroci, ki se igrajo pasivno, na primer z igranjem na zaslon na dotik (na svojih pametnih telefonih), bodo doživeli upad motoričnih sposobnosti. Razvoj motoričnih veščin igra pomembno vlogo v vsakdanjem življenju, zato mora biti razvoj motoričnih sposobnosti optimalen. Pasivnost pri otrocih vpliva na kopičenje maščobe, kar prispeva k debelosti, medtem ko imajo otroci, ki se aktivno gibajo, večjo možnost, da postanejo bolj dinamični in zdravi. Iz zgornje razlage jasno izhajata dva zaključka. Igra pomaga otrokom razvijati njihove motorične sposobnosti in več časa, preživetega v igri, prispeva k dobremu telesnemu zdravju otroka (Sutapa et. al., 2021).

Otroci se naravno radi gibajo in igrajo. Razvoj motoričnih spretnosti si prizadeva razvijati otrokove motorične spretnosti in znanje o zdravju ter varnosti skozi sodelovanje v telesnih aktivnostih. Ko sodelujejo v teh aktivnostih, ne razvijajo le telesnih spretnosti, ampak tudi pridobivajo samozavest in samospoštovanje, ki jim bosta v pomoč pri soočanju z izzivi v kasnejšem življenju. Otroci so spretni v gibanju. Z dobrim zgledom in navodili lahko postanejo bolj vešči v nadzoru in koordinaciji telesnih gibov, kot so rezanje, nizanje, hoja, upogibanje, metanje in lovljenje. Če jim zagotovimo dovolj časa za vajo, bodo otroci postali bolj spretni pri izvajanju motoričnih spretnosti in uporabi teh spretnosti v drugih situacijah ali igrah. Morda do četrtega leta starosti ne bodo pokazali popolnoma izoblikovanih gibov v vseh motoričnih spretnostih, vendar bodo z izpostavljenostjo in priložnostjo za vajo lahko gibali bolj učinkovito in zanesljivo. Otroci imajo radi, ko se njihovi učitelji igrajo z njimi. Aktivna vključenost in navdušenje učiteljev otroke motivirata h gibanju. Zato bi morali učitelji aktivno sodelovati v dejavnostih in pokazati, da je fizična udeležba v aktivnostih lahko zabavna za vse. Skozi te dejavnosti bodo otroci odkrili veselje v gibanju. To postavlja temelje za to, da bodo tudi v kasnejšem življenju ostali aktivni in bolj nagnjeni k rednim telesnim aktivnostim (Ministry of Education, 2013). V prvem letu otrokovega življenja imajo skrbniki, vključno s starši in vzgojitelji, ključno vlogo, saj so odgovorni za izvajanje dnevnih aktivnosti, ki spodbujajo motorični razvoj majhnih otrok (Pedersen in Hansen, 2022).

Ciljno usmerjena igra spodbuja otroke k telesni vadbi in aktivira gibe telesnih mišic. Aktivne mišice so močnejše, bolj gibčne, hitrejše in zmogljivejše. Otrokom je treba zagotoviti dovolj učnih priložnosti za izvajanje različnih nalog, da razvijejo svoje finomotorične spretnosti. Na splošno se nadzor mišic razvija od središča telesa proti bolj oddaljenim delom telesa. Otroci običajno razvijejo mišice trupa in ramen prej kot mišice nog in stopal, ki so dlje od središča telesa. Zato je pomembno, da otrokom omogočimo uporabo rok pri različnih nalogah, kot so trganje papirja, gnetenje testa in gradnja z blok kockami v začetni fazi razvoja fino-motoričnih spretnosti. Ko pridobijo več samozavesti pri uporabi rok, bodo bolj natančno uporabljali prste za manipulacijo predmetov, kot so škarje, vezalke, zadrge in gumbi (Ministry of Education, 2013).

V literaturi zasledimo veliko zapisanega o negi nedonošenčkov in o terapijah, ki jih nedonošenčkom nudimo v prvih fazah življenja. V nadaljevanju se posvetimo gibanju nedonošenčkov v dobi, ko otroci obiskujejo vrtec. Poudarek dajemo plesu, kajti ples je gibanje, ki tovrstnim otrokom ustreza, ga zmorejo in z njim pridobivajo na gibanju.

Ples kot oblika gibanja je izjemno koristna dejavnost za nedonošenčke v obdobju, ko obiskujejo vrtec, saj ponuja številne prednosti, ki jih otroci lahko izkoristijo za svoj motorični, kognitivni in socialni razvoj. Nedonošenčki pogosto potrebujejo dodatno podporo pri razvoju motoričnih sposobnosti, saj lahko zgodnji porod vpliva na razvoj mišic, ravnotežja in koordinacije. Ples je aktivnost, ki omogoča postopno krepitev teh veščin na prijeten in nevsiljiv način. Z vključevanjem plesnih vaj v vsakdanjik vrtca lahko otrokom pomagamo razvijati gibčnost, moč in koordinacijo, pri čemer se izboljšuje tudi njihova prostorska orientacija. Kot lahko zasledimo v literaturi, obstaja veliko prednosti, ki jih prinaša ples za razvoj nedonošenčkov. Ples spodbuja motorični razvoj. Vključuje različne vrste gibov – od preprostih korakov in ritmičnih premikov do bolj kompleksnih gibov. Ti gibi otrokom omogočajo, da razvijajo svojo grobo in fino motoriko, kar je še posebej pomembno za nedonošenčke, ki lahko zaostajajo v razvoju teh veščin. S plesom se izboljša ravnotežje in koordinacija. Plesne aktivnosti pogosto vključujejo spremembe smeri, hitre premike in uravnavanje telesne teže, kar spodbuja razvoj ravnotežja in koordinacije. Otroci skozi ples spoznavajo svoje telo in pridobivajo samozavest pri gibanju v prostoru. Plesne aktivnosti v skupini spodbujajo socialno interakcijo med otroki. Nedonošenčki lahko skozi ples razvijajo občutek pripadnosti skupini, se učijo sodelovanja in sprejemanja drugih, kar krepi njihovo socialno samozavest. Ples vključuje sledenje ritmu in glasbi, kar spodbuja kognitivne sposobnosti, kot so pozornost, spomin in sposobnost sledenja navodilom. Otroci se skozi ples učijo prepoznavati vzorce, kar pozitivno vpliva na njihov kognitivni razvoj. Ples je odlično sredstvo za čustveno izražanje. Nedonošenčki se lahko skozi ples naučijo izražati svoja čustva, kar je pomembno za njihovo čustveno regulacijo in dobro počutje.

RAZISKAVA PRIMEROV IZ PRAKSE

V članku smo raziskovali gibalne sposobnosti nedonošenčkov in njihove prilagoditve v vrtcu. Iz osnov, ki smo jih pridobili s prebiranjem literature, smo zastavili strukturirana vprašanja za intervju, ki smo ga izvedli med strokovnimi sodelavci v vrtcih ter starši nedonošenčkov. S podatki intervjuvancev smo ugotovili, da je prezgodnji porod ključni dejavnik za otrokove slabše gibalne sposobnosti. Navdušujoča je otrokova iznajdljivost in zmogljivost na področjih, kjer uporaba tistih delov telesa, ki pri nedonošenčkih v določenem obdobju še niso dovolj razviti, nima bistvenega pomena. Prav tako so intervjuvanci mnenja, da so nedonošenčki v veliko primerih bolj pametni, bolj previdni, predvsem pa so bolj prijazni do drugih. Gibalne omejenosti se sčasoma manjšajo in skozi leta pridejo v obdobje, ko se stanje nedonošenosti ne prepozna več. K temu pripomorejo dodatna gibanja in dodatne terapije v mlajših letih.

V članku smo se osredotočili na raziskovanje gibalnih sposobnosti nedonošenčkov in njihovega prilagajanja v vrtčevskem okolju. Na podlagi obsežnega pregleda literature smo oblikovali strukturirana vprašanja za intervju, ki smo ga izvedli z vzgojitelji in starši nedonošenčkov.

Glavni cilj raziskave je bil bolje razumeti vpliv prezgodnjega poroda na razvoj gibalnih sposobnosti otrok in ugotoviti, kako se otroci prilagajajo vsakodnevnim dejavnostim v vrtcu.

Naši rezultati so pokazali, da je prezgodnji porod resnično ključni dejavnik, ki vpliva na slabši razvoj gibalnih sposobnosti pri otrocih. Nedonošenčki se pogosto soočajo z omejitvami pri motoričnem razvoju, zlasti v zgodnjih letih, kar lahko vpliva na njihovo sposobnost sodelovanja v fizičnih dejavnostih z vrstniki. Kljub tem izzivom raziskava razkriva presenetljivo prilagodljivost in iznajdljivost teh otrok. Nedonošenčki pogosto razvijejo alternativne načine gibanja, s katerimi nadomestijo pomanjkanje moči ali koordinacije v določenih delih telesa, ki še niso dovolj razviti.

Intervjuvanci so opozorili tudi na druge pozitivne lastnosti, ki so značilne za nedonošenčke. Poleg gibalnih prilagoditev so starši in vzgojitelji opazili, da so ti otroci pogosto bolj previdni, kar je verjetno posledica njihovega večjega zavedanja omejitev. Zanimivo je tudi, da so številni nedonošenčki pokazali višjo stopnjo intelektualne sposobnosti in socialne senzitivnosti. V primerjavi z vrstniki so pogosto bolj prijazni in empatični, kar kaže na globlje razumevanje in spoštovanje potreb drugih.

Glede na pridobljene podatke se zdi, da se gibalne omejitve nedonošenčkov sčasoma zmanjšujejo. To se kaže zlasti v obdobju, ko otroci vstopijo v osnovno šolo, saj njihove gibalne sposobnosti postopoma dosegajo raven vrstnikov, zaradi česar se znaki nedonošenosti pogosto ne prepoznajo več. Pomembno vlogo pri tem igrajo dodatne fizične aktivnosti in terapije v zgodnjih letih, ki pomagajo pospešiti in podpreti njihov razvoj. Intervjuvanci so odgovorili tudi na pomembnost plesa kot gibalne aktivnosti za nedonošenčke. Menijo, da ples predstavlja dragoceno orodje za podporo razvoju gibalnih spretnosti pri nedonošenčkih. Vidijo ga kot naraven in prijeten način za spodbujanje gibanja, ki pomaga dojenčkom krepiti mišice in izboljševati koordinacijo. Poudarjajo, da ples dojenčkom omogoča raziskovanje lastnega telesa v varnem in ljubečem okolju, kar pozitivno vpliva na njihovo samozavest in telesno zavedanje. Poleg tega verjamejo, da ritmični gibi in povezava z glasbo omogočajo sprostitev in uživanje, kar prispeva k splošnemu razvoju in boljšemu počutju otroka.

Naša raziskava poudarja pomen zgodnje intervencije in prilagojenih gibalnih programov, ki lahko bistveno pripomorejo k premagovanju začetnih ovir pri nedonošenčkih. Čeprav so ti otroci na začetku morda v slabšem položaju, njihove dolgoročne prilagoditve in napredek kažejo na izjemno sposobnost preoblikovanja ter prilagajanja, kar jim omogoča uspešen in srečen razvoj.

ZAKLJUČEK

Za raziskovalno temo, gibalne sposobnosti nedonošenčkov in njihove prilagoditve v vrtcu smo se odločili predvsem zato, ker smo želeli pridobiti nove informacije v povezavi s tem problemom in menimo, da bomo z novim znanjem prispevali k boljšemu gibalnemu razvoju teh otrok. Priporočamo, da nedonošene otroke s težavami na gibalnih področjih dodatno spodbujamo in jim pomagamo, saj bodo s pomočjo naše podpore imeli večjo motivacijo in veselje do gibanja.

Za uspešno vključitev plesa kot oblike gibanja v vrtec je pomembna vloga vzgojiteljev in staršev. Vzgojitelji lahko z načrtovanjem prilagojenih plesnih dejavnosti poskrbijo, da se vsak otrok počuti varnega in vključenega, ne glede na svoje fizične sposobnosti. Starši lahko podpirajo otrokovo udeležbo in napredek z vključevanjem plesnih aktivnosti tudi doma. Ples je čudovita oblika gibanja, ki nedonošenčkom omogoča celosten razvoj. Ne le, da spodbuja motorične spretnosti, ampak tudi krepi kognitivni, socialni in čustveni razvoj. Z vključevanjem plesa v vsakodnevne dejavnosti v vrtcu lahko pripomoremo k boljšemu in bolj uravnoteženemu razvoju teh otrok, hkrati pa jim ponudimo tudi veselje in užitek v gibanju.

Ples ima pomembno vlogo pri razvoju nedonošenčkov, saj spodbuja njihove motorične sposobnosti in čustveni razvoj. Ob ritmičnih gibih in glasbi se pri dojenčkih izboljšuje koordinacija gibov, kar pripomore k razvoju mišic in boljši telesni drži. Poleg tega ples ustvarja priložnosti za tesnejši stik med dojenčkom in njegovimi starši, kar krepi njihovo čustveno povezanost. Ta interakcija pozitivno vpliva na razvoj možganov, saj se pri plesanju sproščajo hormoni, ki prispevajo k občutku varnosti in dobrega počutja. Plesne aktivnosti tako pomagajo nedonošenčkom pri celostnem razvoju in boljšem prilagajanju na zunanje okolje.

V predhodnih raziskavah obravnavanega področja so prišli do zaključkov, da je ciljno usmerjena igra zabavna za otroke, saj jih spodbuja k ponavljanju iste dejavnosti, pri čemer pridobijo veliko koristi skozi aktivno igro. Sposobnost mišic za gibanje se poveča, in ker so stimulirane, se poveča tudi otrokova motorična sposobnost. Ciljno usmerjena igra, razdeljena na več različnih aktivnosti (hoja, premikanje palic, skakanje, metanje, zlaganje kock), izboljša motorične sposobnosti v zgodnjem otroštvu.

Vseh šest vadbenih vaj v 12-tedenskem programu je prineslo pomembne izboljšave na področju motoričnih sposobnosti pri otrocih, starih od 4,5 do 6 let. Stopnja izboljšanja motoričnih sposobnosti v zgodnjem otroštvu se lahko poveča s ciljno usmerjeno aktivno igro in izboljšanjem motoričnih sposobnosti. Članek je zanimiv in poučen z novimi spoznanji tako za starše nedonošenčkov, ki se s tovrstnimi težavami šele soočajo, kot tudi za stroko in delavce v vrtcih, ki se s takšnimi otroki srečujejo. Kot smo lahko zaključili na podlagi pridobljenih teoretičnih osnov in spoznanj lastne raziskave, spodbuda h gibanju nedvomno pripomore k hitrejšemu razvoju nedonošenčkov in jim s tem omogoči prijazen prehod oziroma vhod v normalno življenje.

LITERATURA

Bregant L., Čauševič M., Hribernik Š., Kornhauser Cerar L., Kozamurnik O., Lučovnik M., Mole H., Novak Antolič Ž., Stermecki J., Šerbec Medjimurec M., Štucin Gantar I., Velikonja Globevnik V., Zavrl N., Žgur L., Bazelj B., Švara M. in Mahorič R. (2. izdaja). (pr.). (2014). Vaš nedonošenček. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom.

Bergant, L., Kornhauser Cerar, L., Novak Antolič, Ž. idr. (2005). Vaš nedonošenček. Priročnik za starše in zdravstvene delavce. Ljubljana: Društvo za pomoč prezgodaj rojenim otrokom.

Hanžič, T. (2019). Kognitivni in gibalni razvoj. Pridobljeno iz Veter v laseh - Športna unija

Slovenije. [20.7.2024].

Kreal. (2020). Gibanje otrok (7 koristi, ki jih prinaša redno gibanje otrok). Pridobljeno iz Gibanje otrok [7 koristi, ki jih prinaša redno gibanje otrok] - Kreal.si. [22.7.2024].

Ministry of Education Republic of Singapore. (2013). Motor skills development. Pridobljeno iz         chrome-extension://efaidnbmnnnibpcajpcglclefindmkaj/https://www.nel.moe.edu.sg/qql/ slot/u143/Resources/Downloadable/pdf/nel-guide/nel-edu-guide-motor-skills- development.pdf. [15.8.2024].

Osojnik, B. (2015). Pomen gibanja v predšolskem obdobju, Pridobljeno iz 2015- 16_pomen_gibanja_v_predsolskem_obdobju.pdf (vrtecribnica.si). [20.7.2024].

Pedersen , M. R. in Hansen, A. F. (2022). Interventions by Caregivers to Promote Motor Development in Young Children, the Caregivers’ Attitudes and Benefits Hereof: A Scoping Review. Int. J Environ Res Public Health. Sept; 19(18): 11543. Pridobljeno iz https://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC9517187/.[22.7.2024].

Semič Maršič, M. (2005). Nedonošenost in dejavniki tveganja za zgodnjo možgansko okvaro in razvojne motnje v prvem letu življenja (obravnava na primarni ravni zdravstvenega varstva). Zbornik predavanj, Terme Rogaška. Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije-Zveza društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije.