POVZETEK
Ekipni duh oziroma skupinska kohezija velja za enega ključnih psihosocialnih dejavnikov, ki vplivajo na motivacijo in zavzetost mladih športnikov pri ukvarjanju s športom. V teoretičnem delu članka so predstavljena izhodišča s področja skupinske kohezije (nalogovna in socialna kohezija), teorije samodoločenosti ter zavzetosti športnikov (athlete engagement), podprta s pregledom novejših domačih in tujih raziskav, ki povezujejo kohezijo z motivacijo, zadovoljstvom in nižjo stopnjo izgorelosti pri mladih športnikih. V empiričnem delu je bilo s pomočjo spletne ankete med vrstniki, starimi od 16 do 22 let, ki se ukvarjajo ali so se v preteklosti ukvarjali z ekipnim športom, raziskano, kako je zaznani ekipni duh v njihovi ekipi povezan z motivacijo za trening, zavzetostjo in odnosom s trenerjem. Rezultati, pridobljeni na vzorcu 66 mladih športnikov, starih od 16 do 22 let, so pokazali zmerno do visoko pozitivno povezanost med zaznano kohezijo in motivacijo za trening (r = 0,69) ter med odnosom s trenerjem in zavzetostjo (r = 0,42), s čimer sta bili obe zastavljeni hipotezi potrjeni. Ugotovitve so lahko koristne trenerjem, klubom in mentorjem mladinskih športnih ekip pri načrtovanju dejavnosti, ki krepijo občutek pripadnosti in s tem dolgoročno motivacijo mladih za šport.
Ključne besede: ekipni duh, kohezija, motivacija, zavzetost, mladi športniki
ABSTRACT
Team spirit, or group cohesion, is considered one of the key psychosocial factors influencing the motivation and engagement of young athletes in sport. The theoretical part of the article presents the foundations of group cohesion (task and social cohesion), self-determination theory, and athlete engagement, supported by a review of recent domestic and international research linking cohesion to motivation, satisfaction, and lower burnout among young athletes. The empirical part uses an online survey of peers aged 16 to 22 who currently participate or have previously participated in team sports to examine how perceived team spirit within their team relates to training motivation, engagement, and the coach-athlete relationship. Results from a sample of 66 young athletes aged 16 to 22 show a moderate-to-strong positive correlation between perceived cohesion and training motivation (r = .69) and between the coach-athlete relationship and engagement (r = .42), supporting both hypotheses. The findings may be useful for coaches, clubs, and youth team mentors in planning activities that strengthen a sense of belonging and, consequently, the long-term motivation of young people to participate in sport.
Keywords: team spirit, cohesion, motivation, engagement, young athletes
UVOD
Ekipni športi so eno najpogostejših okolij, v katerih mladostniki preživljajo prosti čas, se socializirajo ter razvijajo tako telesne kot psihosocialne kompetence. Poleg telesne pripravljenosti in tehničnega znanja raziskovalci že desetletja opozarjajo, da je za uspešnost in vztrajnost v športu ključen tudi t. i. »ekipni duh« oziroma kohezija skupine – občutek povezanosti, zaupanja in skupnega cilja med člani ekipe.
Vprašanje je še posebej aktualno pri mladih športnikih, saj so ti v razvojnem obdobju, ko si šele oblikujejo odnos do športa, discipline in dela v skupini, hkrati pa so pogosto izpostavljeni tudi pritiskom (tekmovalnost, pričakovanja trenerjev in staršev, primerjanje z vrstniki), ki lahko hitro zmanjšajo motivacijo.
Namen tega članka je na podlagi pregleda obstoječe literature ter lastne ankete med vrstniki, starimi od 16 do 22 let, ki se ukvarjajo ali so se ukvarjali z ekipnim športom, raziskati, kako je zaznani ekipni duh povezan z njihovo motivacijo in zavzetostjo pri treningih.
EKIPNI DUH, MOTIVACIJA IN ZAVZETOST MLADIH ŠPORTNIKOV
V športni psihologiji pojem »ekipni duh« najpogosteje ustreza konceptu skupinske kohezije, torej stopnji, do katere člani skupine ostajajo povezani pri uresničevanju skupnih ciljev. Kohezija ni enodimenzionalen pojav; običajno jo delimo na nalogovno kohezijo, ki se nanaša na usklajenost skupine pri doseganju skupnih ciljev, in socialno kohezijo, ki opisuje medosebno povezanost članov ne glede na nalogo (Eys, Loughead, Bray, in Carron, 2009).
Za merjenje kohezije pri odraslih športnikih se je dolgo uporabljal vprašalnik Group Environment Questionnaire, vendar so raziskovalci ugotovili, da mlajši športniki kohezijo dojemajo in izražajo drugače kot odrasli, zato je bil zanje potreben ločen instrument. V štirifaznem razvojnem procesu je bil oblikovan vprašalnik Youth Sport Environment Questionnaire (YSEQ) (Eys, Loughead, Bray, in Carron, 2009). V prvi fazi so s fokusnimi skupinami (n = 56) in odprtimi vprašalniki (n = 280) zbrali podatke o tem, kako mladi športniki sami opisujejo kohezijo v svoji ekipi, na tej podlagi pa oblikovali 142 potencialnih postavk. V tretji fazi so jih na vzorcu 227 udeležencev z analizo glavnih komponent zožili na 17 postavk in dvofaktorsko strukturo (nalogovna in socialna kohezija), v četrti fazi pa so to strukturo potrdili še na neodvisnem vzorcu 352 udeležencev. YSEQ je od takrat eden najpogosteje uporabljenih instrumentov za merjenje zaznane kohezije pri mladostniških športnih ekipah in je bil uporabljen tudi v več raziskavah.
Motivacijo športnikov najpogosteje pojasnjuje teorija samodoločenosti (Deci in Ryan, 2000), po kateri je vedenje bolj samodoločeno in posledično vztrajnejše takrat, ko so zadovoljene tri temeljne psihološke potrebe: potreba po avtonomiji (občutek, da je vedenje izbrano samostojno), potreba po kompetentnosti (občutek učinkovitosti pri opravljanju dejavnosti) in potreba po povezanosti, torej občutku sprejetosti in pripadnosti drugim. Teorija motivacijo umešča na kontinuum, ki sega od amotivacije prek različnih oblik zunanje regulacije do notranje motivacije, pri kateri dejavnost sama po sebi predstavlja vir zadovoljstva.
Med tremi potrebami je povezanost tista, ki je najneposredneje povezana z ekipnim duhom. Če se športnik v ekipi počuti sprejetega in povezanega s soigralci, teorija predvideva bolj samodoločeno in s tem vztrajnejšo motivacijo za trening. Pomen motivacijskih dejavnikov za vztrajanje v športu je potrdil tudi sistematični pregled in metaanaliza 16 prospektivnih raziskav o osipu mladostnikov v ekipnih športih, ki je zajela skupno 6304 mladih športnikov. Prav konstrukti, povezani z motivacijo, in športne izkušnje so imeli najmočnejšo povezavo z osipom (Back, Johnson, Svedberg, McCall, in Ivarsson, 2022).
Zavzetost je soroden, vendar od motivacije ločen konstrukt. Medtem ko motivacija pojasnjuje, zakaj se športnik odloči za določeno vedenje, zavzetost opisuje trajnejše psihološko stanje športnika v odnosu do njegove športne dejavnosti (Lonsdale, Hodge, in Jackson, 2007). Konstrukt so raziskovalci najprej razvili kvalitativno na podlagi intervjujev z vrhunskimi športniki, nato pa so ugotovitve nadgradili z razvojem vprašalnika Athlete Engagement Questionnaire (AEQ), ki zavzetost opredeljuje prek štirih razsežnosti: zaupanja vase, predanosti, navdušenja in vitalnosti (Lonsdale, Hodge, in Jackson, 2007).
Zavzetost velja za pomemben napovednik dolgoročnega vztrajanja pri športu. Športnik z nizko zavzetostjo je bolj izpostavljen izgorelosti in opustitvi športne dejavnosti, medtem ko visoka zavzetost deluje kot varovalni dejavnik (Lonsdale, Hodge, in Jackson, 2007). Ta povezava je skladna tudi z ugotovitvami o osipu mladostnikov v ekipnih športih (Back, Johnson, Svedberg, McCall, in Ivarsson, 2022).
Novejše raziskave dokaj dosledno potrjujejo povezavo med kohezijo, motivacijo in zavzetostjo pri mladih športnikih, čeprav se med seboj razlikujejo po zasnovi, vzorcu in natančni obliki te povezave.
V enoletni prospektivni raziskavi med elitnimi mladimi nogometaši so kohezijo, zadovoljitev psiholoških potreb in samoregulacijo spremljali v dveh časovnih točkah v sezoni (Erikstad, Martin, Haugen, in Høigaard, 2018). Socialna kohezija je bila skozi celotno obdobje pozitivno povezana z zadovoljitvijo psiholoških potreb igralcev v klubu, čeprav so vse tri spremenljivke v povprečju skozi sezono upadale, kar kaže, da je vzdrževanje kohezije v elitnem mladinskem športu izziv tudi takrat, ko je njen pomen za motivacijo dokazan. Podoben model so pri mladostniških nogometašicah preverili tudi drugi avtorji in ugotovili, da sta tako nalogovna kot socialna kohezija napovedovali zaznano povezanost s soigralkami, ta pa je nadalje napovedovala bolj samodoločeno motivacijo. Nalogovna kohezija je poleg tega neposredno, ne le prek povezanosti in motivacije, napovedovala nižjo stopnjo izgorelosti (Pacewicz, Smith, in Raedeke, 2020).
Sorodne ugotovitve prinašajo tudi raziskave, ki kohezijo širše povezujejo s pozitivnim razvojem mladostnikov, ne le z motivacijo. Na vzorcu 424 mladostniških športnikov iz 35 srednješolskih ekip se je pokazalo, da sta tako nalogovna kot socialna kohezija napovedovali več kazalnikov pozitivnega razvoja: boljše osebne in socialne veščine, več iniciative, uspešnejše zastavljanje ciljev in manj negativnih izkušenj v športu (Bruner, Eys, Wilson, in Côté, 2014). Pri brazilskih mladih rekreativnih športnikih (N = 253, povprečna starost skoraj 13 let) se je pokazal obraten, vendar dopolnjujoč se vzorec (Nascimento Junior in drugi, 2019). Pretekle športne izkušnje so pomembno napovedovale tako nalogovno (R² = 0,21) kot socialno kohezijo (R² = 0,10), kar nakazuje, da se kohezija in pozitivne izkušnje v športu krepijo vzajemno.
Trener ni le zunanji dejavnik, ki na ekipno klimo vpliva posredno, temveč jo po ugotovitvah novejših raziskav tudi neposredno sooblikuje. Klastrska analiza pri 301 brazilskih mladih športnikih (14–17 let) je pokazala, da so imeli tisti, ki so odnos s trenerjem ocenjevali kot dober, hkrati tudi višjo nalogovno in socialno kohezijo ter bolj avtonomno motivacijo (Freire in drugi, 2023). Skladno s tem je slovenska diplomska naloga o motivaciji košarkarjev na vzorcu 44 igralcev pokazala, da je imel med vsemi vpletenimi (starši, soigralci, trener) prav trener največji vpliv na motivacijo za treninge in tekme, starši pa najmanjšega (Alapović, 2013).
Novejša raziskava med kitajskimi mladostniškimi nogometaši, ena največjih glede na velikost vzorca na tem področju (N = 1692), je namesto kohezije kot napovednika preverjala razmerje v obratni smeri. Zavzetost je bila pozitivno povezana s kasnejšo kohezijo, medosebna kompetentnost je to razmerje delno posredovala, zaznana socialna opora pa je razmerje med zavzetostjo in kohezijo dodatno uravnavala, pri čemer so se pokazale tudi razlike med spoloma (Wan, Huang, Sha, Zhong, in Shui, 2025). Te ugotovitve skupaj kažejo, da odnos med kohezijo in zavzetostjo verjetno ni enosmeren, temveč se obe spremenljivki skozi sezono krepita vzajemno.
Večina navedenih raziskav je bila izvedena na organiziranih, pogosto elitnih mladinskih ekipah v tujini, kar omejuje neposredno prenosljivost ugotovitev na širšo populacijo rekreativnih mladih športnikov. Empirične raziskave o povezavi med ekipnim duhom, motivacijo in zavzetostjo so pri nas redke. Sorodna vprašanja s področja športne psihologije mladih in vrhunskih športnikov je sicer obravnavala doktorska disertacija o fenomenologiji fair playa v ekipnih športih (Smrdu, 2017), vendar ta ni neposredno merila kohezije, motivacije ali zavzetosti. Prav ta vrzel je izhodišče za empirični del pričujočega članka.
RAZISKAVA MED MLADIMI ŠPORTNIKI
Namen empiričnega dela članka je na manjšem vzorcu vrstnikov, starih od 16 do 22 let, preveriti, kako je zaznani ekipni duh (kohezija) v njihovi športni ekipi povezan z motivacijo za trening in zavzetostjo pri športni dejavnosti. Na podlagi teoretičnih izhodišč smo zastavili raziskovalna vprašanja in hipoteze.
- RV1: Kako mladi športniki (16–22 let) ocenjujejo ekipni duh (kohezijo) v svoji ekipi?
- RV2: Ali obstaja povezava med zaznanim ekipnim duhom in motivacijo za redno udeležbo na treningih?
- RV3: Kakšno vlogo ima pri motivaciji odnos s trenerjem v primerjavi z odnosi med soigralci?
- H1: Višja zaznana kohezija (ekipni duh) je povezana z višjo motivacijo za trening.
- H2: Anketiranci, ki ocenjujejo odnos s trenerjem kot dober, poročajo o višji zavzetosti pri treningih.
Uporabljena je bila kvantitativna raziskovalna strategija s spletnim anketnim vprašalnikom.
Vzorec je bil priložnosten in je zajemal vrstnike, stare od 16 do 22 let, ki so se v času izvedbe ankete ukvarjali ali so se v preteklosti ukvarjali z organiziranim ekipnim športom. Anketa je bila posredovana prek osebnega omrežja avtorja (sošolci, klubski soigralci, družbena omrežja). Prek spletnega obrazca je bilo v obdobju zbiranja prejetih 86 odgovorov. Pred analizo so bili izločeni odgovori, ki niso izpolnjevali meril za vključitev v vzorec: 16 odgovorov je bilo izločenih, ker je anketiranec navedel neekipno športno panogo (npr. fitnes, atletika, tek, borilne veščine), 7 odgovorov je vsebovalo vsaj en manjkajoč odgovor na anketno vprašanje, 2 odgovora pa sta pripadala anketirancema, starima 23 oziroma 25 let, torej zunaj določenega starostnega razpona. Ker je pri nekaterih anketirancih hkrati veljalo več meril za izključitev, je bilo skupno izločenih 20 odgovorov, končni analizirani vzorec pa je zajemal 66 anketirancev.
Instrument je bil anketni vprašalnik z 9 vprašanji: tremi demografskimi vprašanji (starost, spol, športna panoga), petimi vsebinskimi trditvami, ki so po zgledu uveljavljenih instrumentov (YSEQ, AEQ) merile zaznano kohezijo, odnos s trenerjem ter motivacijo in zavzetost, ter enim zaključnim vprašanjem o glavnem viru motivacije.
Sodelovanje v anketi je bilo prostovoljno in anonimno. Pred izpolnjevanjem so anketiranci prejeli kratko pojasnilo o namenu raziskave (šolski/strokovni članek) in o tem, da bodo podatki uporabljeni izključno v zbirni, neidentificirani obliki. Anketa je bila izvedena elektronsko (Google Obrazci), zbiranje odgovorov pa je potekalo približno dva tedna. Podatki so bili analizirani opisno (deleži, povprečja po posameznih vprašanjih), po potrebi pa tudi s preprosto primerjavo skupin (npr. ali so anketiranci, ki so kohezijo ocenili visoko, poročali tudi o višji motivaciji). Povezanost med posameznimi postavkami (npr. med kohezijo in motivacijo) je bila dodatno preverjena s Pearsonovim korelacijskim koeficientom (r).
Končni analizirani vzorec je zajemal 66 anketirancev, starih od 16 do 22 let (M = 17,8 let). Med njimi je bilo 61 moških in 5 žensk, kar je odražalo izrazito prevlado moških v vzorcu in omejevalo smiselnost primerjav po spolu. Najpogosteje zastopani panogi sta bili rokomet (24 anketirancev, 36 %) in nogomet (23 anketirancev, 35 %; pri čemer je en anketiranec navedel nogomet in odbojko), sledili sta košarka (10, 15 %) in odbojka (6, 9 %), preostali del vzorca pa sta predstavljala balinanje (2, 3 %) in hokej (1, 2 %). Podrobnejša porazdelitev je prikazana v Tabeli 1.
|
Spremenljivka |
Kategorija |
f (%) |
|
Starost |
16–22 let (M = 17,8) |
66 (100 %) |
|
Spol |
Moški |
61 (92 %) |
|
|
Ženski |
5 (8 %) |
|
Športna panoga |
Rokomet |
24 (36 %) |
|
|
Nogomet |
23 (35 %) |
|
|
Košarka |
10 (15 %) |
|
|
Odbojka |
6 (9 %) |
|
|
Balinanje |
2 (3 %) |
|
|
Hokej |
1 (2 %) |
Tabela 1: Demografske značilnosti vzorca (N = 66).
Anketiranci so v povprečju najvišje ocenili socialno kohezijo (B2, M = 4,24) in zavzetost (B5, M = 4,29), medtem ko sta bili nalogovna kohezija (B1) in odnos s trenerjem (B3) v povprečju ocenjeni nekoliko nižje, vendar še vedno visoko (M = 4,02 pri obeh). Opisna statistika za vse postavke je prikazana v Tabeli 2.
|
Postavka |
M |
SD |
|
B1: Nalogovna kohezija |
4,02 |
0,95 |
|
B2: Socialna kohezija |
4,24 |
0,79 |
|
B3: Odnos s trenerjem |
4,02 |
0,98 |
|
B4: Motivacija |
4,12 |
0,94 |
|
B5: Zavzetost |
4,29 |
0,82 |
Tabela 2: Opisna statistika za postavke B1–B5 (N = 66).
Za preverjanje H1 je bila izračunana povezanost med povprečjem postavk B1 in B2 (skupna mera zaznane kohezije) ter postavko B4 (motivacija za trening). Pearsonov korelacijski koeficient je pokazal zmerno do visoko pozitivno povezanost (r = 0,69), s čimer je bila H1 potrjena. Višja zaznana kohezija je bila povezana z višjo motivacijo za trening. Povezanost je bila nekoliko višja pri socialni koheziji (B2 in B4, r = 0,69) kot pri nalogovni koheziji (B1 in B4, r = 0,53). Kohezija je bila pozitivno povezana tudi z zavzetostjo (B5, r = 0,66).
Za preverjanje H2 je bila izračunana povezanost med postavko B3 (odnos s trenerjem) in postavko B5 (zavzetost). Rezultat je pokazal zmerno pozitivno povezanost (r = 0,42), s čimer je bila H2 potrjena. Anketiranci, ki so odnos s trenerjem ocenjevali kot dober, so poročali tudi o višji zavzetosti pri treningih. Odnos s trenerjem je bil nekoliko močneje povezan z motivacijo (B3 in B4, r = 0,60) kot z zavzetostjo.
Pri zaključnem vprašanju o glavnem viru motivacije za redno udeležbo na treningih je največ anketirancev (29, 44 %) izbralo osebne cilje, sledila sta ekipni duh (23, 35 %) ter tekmovanja in rezultati (8, 12 %), odnos s trenerjem pa so izbrali trije anketiranci (5 %). Preostali trije anketiranci so odgovor navedli z lastnimi besedami; med drugim so navedli prijatelje in zabavo. Zanimivo je, da je bil ekipni duh šele na drugem mestu za osebnimi cilji, čeprav je bila prav kohezija tista postavka, ki je bila z motivacijo statistično najmočneje povezana. Anketiranci so torej svojo motivacijo morda pripisovali predvsem sebi, čeprav jo je pri tem v precejšnji meri soustvarjalo tudi ekipno okolje.
RAZPRAVA
Rezultati raziskave so potrdili obe zastavljeni hipotezi. Pozitivna povezanost med zaznano kohezijo in motivacijo (H1) je bila skladna z ugotovitvami Pacewicz, Smith in Raedeke (2020), ki so pri mladostniških nogometašicah ugotovili, da sta tako nalogovna kot socialna kohezija napovedovali bolj samodoločeno motivacijo, ter z enoletno prospektivno raziskavo Erikstad, Martin, Haugen in Høigaard (2018), v kateri je bila socialna kohezija skozi celotno sezono pozitivno povezana z zadovoljitvijo psiholoških potreb igralcev. V tej raziskavi je bila socialna kohezija (B2) z motivacijo povezana nekoliko močneje kot nalogovna kohezija (B1), kar je skladno s poudarkom teorije samodoločenosti na potrebi po povezanosti kot eni od treh temeljnih psiholoških potreb (Deci in Ryan, 2000).
Tudi H2 je bila potrjena. Anketiranci z boljšim odnosom s trenerjem so poročali o višji zavzetosti in motivaciji. Ta ugotovitev je skladna s klastrsko analizo pri brazilskih mladih športnikih, kjer so tisti z dobrim odnosom s trenerjem hkrati poročali o višji koheziji in bolj avtonomni motivaciji (Freire in drugi, 2023), pa tudi s slovensko diplomsko nalogo o motivaciji košarkarjev, v kateri je trener med vsemi vplivnimi osebami izstopal kot tisti z največjim vplivom na motivacijo za treninge in tekme (Alapović, 2013).
Zanimiva razlika glede na teoretična izhodišča se je pokazala pri zaključnem vprašanju o glavnem viru motivacije, kjer so anketiranci največkrat navedli osebne cilje, ne ekipnega duha, čeprav je bila kohezija tista spremenljivka, ki je bila z motivacijo statistično najmočneje povezana. Možna razlaga je, da mladi športniki svojo motivacijo pripisujejo predvsem sebi, čeprav jo v resnici v precejšnji meri soustvarja tudi socialno okolje ekipe.
Vzorec te raziskave se je razlikoval od vzorcev v pregledani literaturi, ki so pogosto zajemali organizirane, elitne mladinske ekipe v tujini (npr. Erikstad in drugi, 2018; Wan in drugi, 2025). Anketiranci v tej raziskavi so bili zbrani prek osebnega omrežja avtorja in so torej predstavljali bolj rekreativni in lokalni vzorec mladih športnikov, kar je delno zapolnilo vrzel, na katero je opozarjalo tudi pomanjkanje domačih raziskav s tega področja. Hkrati je ta način vzorčenja pojasnjeval tudi izrazito prevlado rokometa in nogometa ter moških anketirancev v vzorcu.
ZAKLJUČEK
Raziskava je na vzorcu 66 mladih športnikov, starih od 16 do 22 let, pokazala, da je bil zaznani ekipni duh (kohezija) pozitivno povezan z motivacijo za redno udeležbo na treningih (H1) in da je bil dober odnos s trenerjem povezan z višjo zavzetostjo pri športni dejavnosti (H2). Obe hipotezi sta bili na podlagi zbranih podatkov potrjeni. Anketiranci so kohezijo, odnos s trenerjem, motivacijo in zavzetost v povprečju ocenili razmeroma visoko, pri čemer je bila med vsemi postavkami najvišje ocenjena socialna kohezija, torej povezanost s soigralci tudi zunaj treningov in tekem.
Za stroko je morda najbolj zanimivo spoznanje, da so anketiranci svojo motivacijo najpogosteje pripisovali osebnim ciljem, medtem ko je bila prav zaznana kohezija tista spremenljivka, ki je bila z motivacijo statistično najmočneje povezana. To nakazuje, da mladi športniki vloge ekipnega duha pri lastni motivaciji morda niso v celoti prepoznali, kar je za trenerje in klube pomembno sporočilo: krepitev kohezije je smiselna naložba v motivacijo tudi takrat, ko jo športniki sami neposredno ne izpostavijo kot razlog.
Raziskavo je omejevalo več dejavnikov. Vzorec je bil priložnosten in zbran predvsem prek osebnega omrežja avtorja, zato so v njem prevladovali rokometaši, nogometaši in moški anketiranci, kar je onemogočalo zanesljive primerjave po spolu ali med vsemi športnimi panogami. Podatki so temeljili na samoporočanju in so bili zbrani v enem trenutku (presečna zasnova), zato iz njih ni bilo mogoče sklepati o vzročno-posledičnih razmerjih med kohezijo, motivacijo in zavzetostjo, temveč le o njihovi povezanosti.
Kljub omejitvam so ugotovitve lahko koristne trenerjem, klubom, staršem in mentorjem mladinskega športa pri načrtovanju dejavnosti, ki krepijo povezanost med soigralci in kakovost odnosa s trenerjem, saj je oboje po ugotovitvah te raziskave povezano z motivacijo in zavzetostjo mladih športnikov.
Na podlagi ugotovitev je mogoče trenerjem in klubom predlagati nekaj konkretnih usmeritev: redno vključevanje dejavnosti, ki krepijo socialno kohezijo (npr. skupno druženje zunaj treningov, timski izzivi brez tekmovalnega pritiska), saj je bila prav ta postavka med vsemi ocenjena najvišje in najbolj enotno. Priporočljivo je tudi zavestno vlaganje v kakovost odnosa s trenerjem, ker je bil ta dejavnik prav tako pomembno povezan z motivacijo in zavzetostjo, ter občasno preverjanje, kako posamezni športniki sami razumejo vire svoje motivacije, saj se njihovo dojemanje lahko razlikuje od dejavnikov, ki so z motivacijo dejansko povezani.
Nadaljnje raziskave bi lahko to vprašanje proučile longitudinalno, na večjem in bolj uravnoteženem vzorcu glede na spol in športno panogo, s čimer bi bilo mogoče preveriti, ali se ugotovljene povezave sčasoma krepijo ali slabijo ter ali se razlikujejo med posameznimi ekipnimi športi. Ekipni duh v tej raziskavi ni bil edini vir motivacije mladih športnikov, predstavlja pa dejavnik, ki ga je smiselno upoštevati tudi takrat, kadar športniki svojo motivacijo pripisujejo predvsem osebnim ciljem.
LITERATURA IN VIRI
Alapović, S. (2013). Motivacija košarkarjev za treninge in tekme. Diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani.
Back, J., Johnson, U., Svedberg, P., McCall, A., in Ivarsson, A. (2022). Drop-out from team sport among adolescents: A systematic review and meta-analysis of prospective studies. Psychology of Sport and Exercise, 61, 102205. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2022.102205 [10. 8. 2026]
Bruner, M. W., Eys, M. A., Wilson, K. S., in Côté, J. (2014). Group cohesion and positive youth development in team sport athletes. Sport, Exercise, and Performance Psychology, 3(4), 219–227.
Deci, E. L., in Ryan, R. M. (2000). The what and why of goal pursuits: Human needs and the self-determination of behavior. Psychological Inquiry, 11(4), 227–268.
Erikstad, M. K., Martin, L. J., Haugen, T., in Høigaard, R. (2018). Group cohesion, needs satisfaction, and self-regulated learning: A one-year prospective study of elite youth soccer players' perceptions of their club team. Psychology of Sport and Exercise, 39, 171–178. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2018.08.013 [18. 8. 2026]
Eys, M., Loughead, T., Bray, S. R., in Carron, A. V. (2009). Development of a cohesion questionnaire for youth: The Youth Sport Environment Questionnaire. Journal of Sport and Exercise Psychology, 31(3), 390–408.
Freire, G. L. M., Contreira, A. R., De Moraes, J. F. V. N., De Oliveira, D. V., Fiorese, L., in Do Nascimento Junior, J. R. A. (2023). Coach-athlete relationship, team cohesion and motivation in Brazilian youth athletes: a cluster analysis. Human Movement, 24(3), 44–53.
Lonsdale, C., Hodge, K., in Jackson, S. A. (2007). Athlete engagement: II. Development and initial validation of the Athlete Engagement Questionnaire. International Journal of Sport Psychology, 38(4), 471–492.
Nascimento Junior, J. R. A., Silva, A. A., Granja, C. T. L., Oliveira, D. V., Batista, R. P. R., in Fortes, L. S. (2019). Do sporting experiences predict team cohesion in youth athletes? Cuadernos de Psicología del Deporte, 19(3), 102–112.
Pacewicz, C. E., Smith, A. L., in Raedeke, T. D. (2020). Group cohesion and relatedness as predictors of self-determined motivation and burnout in adolescent female athletes. Psychology of Sport and Exercise, 50, 101709. https://doi.org/10.1016/j.psychsport.2020.101709 [25. 8. 2026]
Smrdu, M. (2017). Fenomenologija fair playa vrhunskih športnikov v ekipnih športih. Doktorska disertacija. Ljubljana: Fakulteta za šport, Univerza v Ljubljani.
Wan, B., Huang, H., Sha, X., Zhong, C., in Shui, Y. (2025). Adolescent athlete engagement and team cohesion in football: A moderated mediation model with gender-based insights. Behavioral Sciences, 15(9), 1264. https://doi.org/10.3390/bs15091264 [1. 9. 2026]