Vrsta članka: Strokovni članek Objavljeno v: Leto 2026, Letn. 5, št. 15

PETER PODHOSTNIK: VODSTVENA NEKOMPETENTNOST IN KOMUNIKACIJA

POVZETEK

Uspeh vsake organizacije se najprej meri po finančnih učinkih, ki so oprijemljiv pokazatelj stabilnosti organizacije ter njene sposobnosti rednega izplačevanja plač, dobičkov in bonusov. Vendar so za te rezultate v veliki meri zaslužni zaposleni, ki iz dneva v dan rešujejo zapletene naloge in se odzivajo na zahteve trga. Razvoj in rast organizacij nista samoumevna. Trg je neizprosen; če organizacija ni pripravljena na nenehno inoviranje in iskanje novih rešitev, lahko hitro izgubi konkurenčni položaj, posledično pa se zmanjšajo tudi njeni prihodki. Za uspešno inoviranje in prepoznavanje razvojnih priložnosti so potrebni kakovostni zaposleni, ki si upajo predlagati tudi nekonvencionalne rešitve, saj se prav iz takšnih zamisli lahko razvijejo uspešne zgodbe. Pri tem imajo ključno vlogo vodje. Uspešnost organizacije je v veliki meri odvisna od njihovih vodstvenih kompetenc ter sposobnosti razumevanja želja in potencialov zaposlenih. Če vodja nima ustreznih mehkih veščin, empatije in vizionarskega pogleda, se organizacija znajde pred velikim izzivom, saj zaposleni nimajo jasne usmeritve. Takšno vodenje lahko organizaciji povzroči veliko škodo: zaposleni se osredotočijo predvsem na izvajanje osnovnih nalog, dodatna vrednost, ki bi jo lahko ustvarjali pod ustreznim vodstvom, pa se izgublja. V skrajnem primeru lahko to ogrozi tudi obstoj organizacije. Zato je odgovornost vsakega vodje, da pravočasno prepozna tihi umik zaposlenih in ustrezno ukrepa. Poslovni rezultati so lahko kratkoročno še vedno zadovoljivi, dolgoročno pa se pokažejo posledice zmanjšane zavzetosti zaposlenih.

Ključne besede: vodenje, vodja, komunikacija, tihi odhod, zaposleni, zadovoljstvo

 

ABSTRACT

The success of any organization is measured first and foremost by its financial performance—a tangible indicator of a stable organization that regularly pays salaries, profits, and bonuses… However, credit for all of this goes to the workforce, which day after day tackles the complex challenges presented by the market. The development and growth of organizations are not a given. The market is unforgiving, and if we are not prepared to constantly innovate and seek solutions presented by the market, we can quickly fall behind in the competitiveness rankings, and consequently, our revenue will also decline. To innovate effectively and identify opportunities for growth, we need talented employees who aren’t afraid to propose even the most unconventional solutions, because it is precisely from such solutions that the greatest success stories can emerge. At this point, however, we come up against the most important factors in any organization: its leaders. Everything listed above depends to a large extent on the leader and on their leadership competencies and understanding of employees’ aspirations and potential. If a leader lacks knowledge of soft leadership skills, empathy, and a visionary outlook, the organization faces a major challenge, since the organization is also made up of subordinates who, in this case, lack a true compass to guide them on where the ship is headed. This can cause irreparable damage to the organization, as employees focus solely on performing basic tasks, and all the added value they created under a competent leader is lost—and may be lost forever. In extreme cases, this can even lead to the collapse of the organization. Therefore, it is every leader’s responsibility to recognize this “quiet exodus” of employees and take action before it’s too late. The numbers may hold up for a while, but in the long run, the damage will become apparent and be long-lasting.

Keywords: leadership, leader, communication, quiet quitting, employees, satisfaction

UVOD

 

V zadnjih letih se je v organizacijski psihologiji in menedžmentu uveljavil pojem tihega odhoda (angl. quiet quitting). Ta pojav označuje postopno in tiho zmanjševanje angažiranosti zaposlenega, ki formalno ostaja na delovnem mestu, vendar svojo energijo, ustvarjalnost in zavzetost omeji na minimalno zahtevano raven. Čeprav pojav sam po sebi ni nov, je izraz pridobil veliko medijsko in strokovno pozornost po letu 2022, ko so ga množične razprave na družbenem omrežju TikTok in poznejše akademske analize postavile v središče razprav o prihodnosti dela in vodenja.

Paradoks tihega odhoda je v tem, da ne gre za odhod v dobesednem pomenu: zaposleni ostanejo v organizaciji, vendar se psihološko in čustveno od dela deloma odmaknejo. Takšna oblika psihološkega umika je lahko za organizacije zelo škodljiva, saj negativno vpliva na delovne kolektive, slabi organizacijsko kulturo in zmanjšuje produktivnost, pogosto brez očitnih opozorilnih signalov.

Osrednje vprašanje, ki ga obravnava ta članek, je, zakaj prihaja do tihega odhoda in kdo nosi odgovornost za ta pojav. Nekatere razlage poudarjajo generacijske razlike in spremembe v odnosu do dela, številne analize pa izpostavljajo skupno točko: nekompetenten vodja, ki ne zna učinkovito komunicirati, ne prepoznava prispevka zaposlenih, ne ustvarja občutka smisla in ne vzpostavlja zaupanja, je lahko pomemben dejavnik nastanka tihega odhoda.

S tem člankom želimo opredeliti in kontekstualizirati pojem tihega odhoda v okviru menedžmenta in komuniciranja ter analizirati, kako vodstvena nekompetentnost in komunikacijski primanjkljaji ustvarjajo pogoje za tihi umik zaposlenih. Metodološko se članek opira na pregled literature, teoretski okvir in kvantitativno raziskavo. Pri enem anketnem vprašanju je sodelovalo 345 oseb, pri drugem pa 443 oseb, ki so odgovarjale na vprašanji o izkušnjah z nekompetentnimi vodji ter razlogih za tihi odhod.

VODJA KOT OSREDNJA FIGURA V PROCESU VODENJA

Na vprašanje, kdo je vodja, ni enoznačnega in preprostega odgovora. Vodenje je eno izmed področij dela, za katera je odgovoren menedžer. Pojma vodenje in menedžment se zato pogosto enačita, prav tako pojma vodja in menedžer, vendar med njima obstajajo pomembne razlike. Temeljna razlika se nanaša predvsem na usmerjenost (Zorman, 2017):

  • Vodenje se osredotoča na človeške odnose v organizaciji in v tem okviru na vplivanje na druge. Vodje na druge vplivajo predvsem z zgledom, osebnimi značilnostmi in slogom dela, manj pa s formalno opredeljenim položajem v organizaciji.
  • Menedžment se osredotoča na postopke in rezultate ter na procese, potrebne za doseganje zastavljenih ciljev organizacije. Menedžer pri vplivanju na druge uporablja predvsem moč, ki izhaja iz formalno opredeljenega položaja v organizaciji.

Pomembna naloga vodje je razvoj zaposlenih, ki ga lahko spodbuja z ustvarjanjem okolja, v katerem zaposleni dosegajo dobre rezultate, razvijajo nove spretnosti in postajajo uspešnejši. Odločno, a hkrati sočutno komuniciranje, vodenje in razvoj ljudi so med najpomembnejšimi nalogami vsakega vodje. Vodje, ki znajo ljudi resnično voditi in jim ne zgolj odrejati dela, prispevajo k boljšim rezultatom organizacije ter oblikujejo delovne skupine, ki so predane delu in si prizadevajo za uspeh. Dobri vodje se zanimajo za prednosti in šibke točke zaposlenih ter za njihove potrebe in interese. Vzamejo si čas za delo z njimi ter jim zagotovijo sredstva, orodja in znanje za učinkovito izvajanje nalog. Dela ne ovirajo s pretiranim osredotočanjem na nepomembne podrobnosti. Zaposleni si želijo vodjo, na katerega se lahko obrnejo z vprašanji, ne da bi se bali, da bodo izpadli nekompetentni, ter vodjo, ki zagotavlja ustrezne informacije, usposablja zaposlene in jim pomaga s predlogi, namesto da bi jim zgolj ukazoval. Namesto izkoriščanja ljudi samo za izvedbo dela naj vodja razvija njihov potencial in jim z delnim prenosom pooblastil dodeljuje večjo odgovornost. Pri odločanju o načinu izvedbe dela naj sodelujejo tudi tisti, ki delo dejansko opravljajo (Repnik, 2016).

Ključno orodje za kakovostno opravljanje dela je pomoč ljudem pri učenju, predvsem z usposabljanjem. Vodje morajo zagotoviti, da se delo izvaja pravilno, vendar pri tem ne smejo biti niti pretirano popustljivi niti pretirano avtoritarni. Prevelika popustljivost lahko vpliva na časovni potek dela in kakovost, medtem ko vodenje s trdo roko pri zaposlenih vzbuja zamero ter zmanjšuje pripravljenost za sodelovanje. Posledice so lahko slabša storilnost, več odhodov, večja odsotnost z dela, občutek nepravičnosti in slabša delovna morala. Vodje, ki dobro poznajo delo, se praviloma počutijo samozavestneje, vendar morajo ob strokovnem znanju obvladati tudi medosebne odnose. Pomembno je, da zaposlene pohvalijo in znajo podati kritiko tako, da ta ne povzroča nepotrebne zamere. Najučinkovitejši način vodenja je med obema skrajnostma in temelji na razumevanju človeškega vedenja (Repnik, 2016).

NAČINI VODENJA

Literatura s področja menedžmenta opisuje številne stile in načine vodenja, ki se razlikujejo po načinu sprejemanja odločitev, stopnji avtoritete vodje in meri participacije zaposlenih. V praksi se stili pogosto prepletajo, pri čemer učinkoviti vodje prilagajajo svoj pristop situaciji in potrebam tima. Fleksibilnost pri izbiri in prilagajanju stila vodenja je ključni dejavnik uspeha. Vsak stil vodenja je boljši kot nobeden (Kovač, 2004).

Max Weber je po proučevanju vedenja organizacij oblikoval idealne oblike stilov vodenja, ki so naslednje:

  • Patriarhalni vodstveni stil: Avtoriteta družinskega očeta je vzor za vodstveni stil v manjših družinskih podjetjih. Patriarhova obveza je skrb za svoje podrejene, od njih pričakuje lojalnost, zvestobo in poslušnost. Za izvajanje procesov vodenja ne potrebuje organizacijskih strukturnih razsežnosti, temveč njegova moč izhaja iz pozicije položaja.
  • Karizmatični stil vodenja: Moč karizmatičnega voditelja izhaja iz posebnih osebnih značilnosti. Tako vodja ne pozna namestnika, predhodnika in ne naslednika. Posebno mesto imajo karizmatični vodje v kriznih situacijah, v katerih so v ospredju upanje in vera v rešitev zapletenih situacij. Strukturiranih elementov organizacije ne potrebuje, saj se opira na svoje osebnostne lastnosti.
  • Avtokratičen stil vodenja: Naveden stil vodenja je povezan z velikimi organizacijami. Izvajanje procesa vodenja poteka preko hierarhične strukture ter linijskega sistema. Pri avtokratičnem stilu vodenja ne obstaja neposredni osebni kontakt med vodjem in vodenim kot v primeru patriarhalnega ter karizmatičnega stila vodenja.
  • Birokratski stil vodenja: Temelj tega stila vodenja predstavljajo formalizacijski elementi organizacije, ki poglabljajo neosebno povezavo med vodjem in vodenim. Namesto volje birokrata nastopi moč birokratskih procedur, ki oblikujejo sistem legitimitete, ki ga podrejeni sprejemajo in spoštujejo (Kovač, 2004).

Vodenje je eden od ključnih elementov menedžmenta, pri čemer je vprašanje, kaj oblikuje uspešnega vodjo, eno izmed najpogosteje raziskanih tem v tej stroki. Do danes se odgovori na to vprašanje delijo v tri glavne kategorije (Pele in Rozman, 2025):

  • Vodenje kot rezultat osebnostnih lastnosti vodje
  • Vodenje kot posledica vedenjskih vzorcev vodje
  • Situacijski pristop k vodenju

Modeli osebnostnih in drugih značilnosti vodje temeljijo na predpostavki, da posebne lastnosti posameznikov določajo, ali so primerni za vodenje. Pomembne značilnosti, ki se upoštevajo pri določanju istovetnosti vodje, vključujejo fizične, osebnostne, družbene in delovne značilnosti. Vendar se je z razvojem pokazalo, da slog vodenja, ki temelji na osebnostnih značilnostih vodij, ne vodi vedno do uspešnega izvajanja. To ne pomeni, da te značilnosti niso več pomembne. Pomembno je, da se te značilnosti ocenjujejo glede na okoliščine in potrebe članov skupine. Glavna pomanjkljivost teh modelov je prevelik poudarek na telesnih in osebnostnih značilnostih, čeprav fizične lastnosti same po sebi niso povezane z uspešnim vodenjem. Danes je splošno sprejeto, da osebnostne lastnosti same po sebi ne pojasnjujejo v celoti sposobnosti vodij za učinkovito vodenje. Poleg teh lastnosti so za uspešno vodenje pomembna tudi nekatera znanja in sposobnosti, predvsem pa ustrezno vedenje vodij (Pele in Rozman, 2025).

Vedenjski modeli vodenja se tako osredotočajo na vedenje vodij ter odnos, ki ga vzpostavijo s svojimi sledilci, ter interakcije med njimi. Ti modeli vodenja prepoznavajo in razlikujejo med vedenjskimi lastnostmi uspešnih in neuspešnih vodij. Za vodjo je ključnega pomena, da razširi svoje znanje vodenja in z njimi povezane vrednote, če želi spoznavati pravo vrednost svojih sodelavcev. V začetnem razvoju podjetij se je vodenje v podjetjih usmerjalo predvsem v delo. Začetniki vede o menedžmentu, tudi menedžerji sami, predvsem tehnično podkovani, obravnavajo in prakticirajo ta način vodenja. Kmalu pa se oblikuje spoznanje, predvsem pri psihologih, da je pomembna usmerjenost vodij v podrejene, sodelavce, njihovo motiviranje in razvoj (Pele in Rozman, 2025)

Situacijski pristop k vodenju ne uvaja novih načinov vodenja, temveč ugotavlja, v katerih primerih oziroma situacijah bo določen način vodenja primeren. Situacijska teorija poudarja, da načela vodenja niso univerzalna, ampak veljajo le v določenih situacijah. Ta teorija sloni na treh ključnih načelih. Prvič, med situacijskimi spremenljivkami in organizacijo obstaja pomembna povezava. Drugič, uspešnost podjetja je odvisna od tega, kako dobro je organizacija prilagojena tem spremenljivkam. Tretjič, določene specifične povezave med temi spremenljivkami in organizacijo vodijo do večje učinkovitosti. Ko so situacijske in organizacijske spremenljivke usklajene, podjetje deluje uspešno. Če pa se spremenljivke spremenijo in organizacija tega ne upošteva, uspešnost pade.

V nasprotju s transakcijskim vodenjem, za katerega sta značilna pogojno nagrajevanje in obvladovanje z izjemami, pri čemer vodje s sledilci vzpostavljajo izmenjave in vnaprej določijo, kaj bodo sledilci prejeli, če nekaj naredijo prav oziroma narobe, pa transformacijsko vodenje ne ohranja status quo, temveč kulturo organizacije preusmerja k novi viziji ter spodbuja ustvarjalne spremembe in rast. Njegove ključne komponente so: jasna vizija, mobilizacija zavezanosti, opolnomočenje zaposlenih in institucionalizacija kulture sprememb, ki skupaj motivirajo sledilce k preseganju lastnih interesov v prid vizije preobrazbe organizacije (Grošelj et al., 2016).

Pri transformacijskem načinu vodenja vodja vpliva na razvijanje občutka lastne kompetentnosti pri sodelavcih in na njihove vrednostne usmeritve. Zato je ključno, da vodje v svojih prizadevanjih za doseganje organizacijskih ciljev harmonizirajo vizionarsko usmerjenost z razumevanjem operativne kompetentnosti zaposlenih, saj vloga vodje v sodobnem poslovnem okolju zahteva ne le zmožnost navdihovanja, temveč tudi sistematično razvijanje kadrovskih potencialov ter krepitev njihove kompetentnosti z namenom doseganja dolgoročne organizacijske odličnosti (Konrad, 2001).

V primeru transformacijskih voditeljev njihov program običajno vključuje oblikovanje vizije sprememb in institucionalizacijo teh sprememb. V okviru tega programa transformacijski izvršni direktorji spodbujajo individualno in skupinsko učenje tako, da motivirajo sledilce, naj postavljajo pod vprašaj predpostavke, raziskujejo, prevzemajo »pametna« tveganja in prihajajo z ustvarjalnimi predlogi. Transformacijski izvršni direktorji cenijo učinkovito komunikacijo kot sredstvo za spodbujanje individualne in skupinske udeležbe. Posameznike spodbujajo, naj premagujejo ovire pri učenju in delijo svoje izkušnje v lastnem in drugih oddelkih (Azemović in Bećović, 2021)

Izhodišče je Petrov princip, po katerem zaposleni napredujejo do ravni, na kateri niso več kompetentni, kar dolgoročno širi nekompetentnost po organizaciji in ogroža njeno učinkovitost. K pojavu ne prispevajo le napake v sistemu napredovanja, temveč tudi organizacijska klima, zastareli stili vodenja (npr. teorija X) in omejujoči strukturni odnosi. Obseg je zaskrbljujoč: raziskave ocenjujejo stopnjo menedžerske nekompetentnosti med 50 in 75 odstotki, več kot 75 odstotkov zaposlenih pa kot najbolj stresen del dela navaja odnos z nadrejenim (Nold, 2019).

Tipični vzorci:

  • Mikroupravljanje: vodje niso vajeni delegiranja, uporabljajo nadzor, ustrahovanje in manipulacijo, ne prenesejo napak ter hitro obtožujejo zaposlene.
  • Prilaščanje zaslug za delo podrejenih: pripisovanje zaslug in sprejemanje priznanja za tuje delo prek jeze in zaznane nepravičnosti zmanjšuje glas zaposlenih ter delovno uspešnost.
  • Favoriziranje in nepravična obravnava: spodkopava zaupanje v vodjo, negativno vpliva na zavezanost, pripravljenost spregovoriti in zadovoljstvo ter povečuje namero o odhodu.
  • Nezmožnost sprejemanja kritike ali povratne informacije: ego-obrambno zavračanje in razvrednotenje kritike, izogibanje glasu zaposlenih zaradi nizke menedžerske samoučinkovitosti ter kaznovanje nestrinjanja.
  • Odsotnost vizije in strateškega razmišljanja: pomanjkanje strateške vizije, slabo načrtovanje, šibko odločanje in nizko samozavedanje.
  • Izogibanje odgovornosti in prestavljanje krivde na podrejene: iskanje grešnih kozlov in obtoževanje zaposlenih, pogosto iz strahu pred lastnim neuspehom in znižane samopodobe.
  • Impulzivno odločanje brez posvetovanja s timom: centralizirano odločanje, ki ne upošteva predlogov sledilcev in zaposlenim ne pušča možnosti za sodelovanje.

Vzorci se med seboj prepletajo ter zmanjšujejo motivacijo in zavzetost zaposlenih, povečujejo stres in fluktuacijo ter ogrožajo uspešnost organizacijskih sprememb (Yurchenko, 2021).

POMEN KOMUNIKACIJE V VODENJU

Komunikacija je ena najpomembnejših funkcij menedžmenta; brez nje ni mogoče oblikovati uspešnega tima, usklajevati dela niti dosegati zastavljenih ciljev (Bucăţa in Rizescu, 2017). Managerji večino svojega delovnega časa preživijo prav v komunikaciji — po klasičnih študijah kar od 70 do 90 odstotkov dnevnega časa, ta delež pa je z razvojem digitalnih orodij danes še višji. Pri tem je ključno spoznanje, da komunikacija ni zgolj prenos informacij, temveč oblikuje medsebojne odnose, motivacijo, zadovoljstvo, zavzetost in energijo zaposlenih ter zadovoljuje tudi njihove socialne potrebe (Kuráth et al., 2023). Vodja, ki komunicira jasno, odprto in pravočasno, gradi zaupanje; vodja, ki komunikacijo zanemarja, pa pušča prostor govoricam, negotovosti in konfliktom. Komunikacije zato ne smemo razumeti kot »mehkega dodatka« k tehničnim veščinam, temveč kot temeljno orodje vodenja, ki odloča o tem, kako zaposleni razumejo cilje, kakšna čustva jih ob delu spremljajo in v kolikšni meri so pripravljeni slediti vodji. Učinkovit vodja je tisti, ki zna prisluhniti, postaviti prava vprašanja in svoje sporočilo prilagoditi sogovorniku — šele taka komunikacija postane temelj zaupanja in uspešnega sodelovanja.

V vsakdanji praksi komunikacija pogosto naleti na ovire, ki zmanjšujejo kakovost sporočanja in razumevanja. Med najpogosteje opisane spadajo dvoumnost sporočil, šum v komunikacijskem kanalu, čustveni dejavniki, nezaupanje, filtriranje informacij, nerazumljiv jezik in žargon ter kulturne razlike; raziskave kažejo, da sta dvoumnost in šum v organizacijah pogostejši oviri kot kulturne ali z zaupanjem povezane. Ovire se pojavljajo tudi zaradi statusnih razlik, povezanih z močjo in hierarhijo, zlasti v odnosu med vodjo in zaposlenim, pri čemer odsotnost hierarhije sama po sebi še ne zagotavlja učinkovite komunikacije (Dimitrakieva et al., 2025). Pomembne so tudi vedenjske ovire, kot so stereotipi in predsodki, ki izhajajo iz videza in obnašanja sodelavcev. Ključno vlogo pri premagovanju ovir ima vodja sam: vodje, ki komunicirajo direktivno, diktatorsko in arogantno, ovire celo poglabljajo in zmanjšujejo produktivnost tima, medtem ko vodje, ki izkazujejo empatijo in se odzivajo na komunikacijo zaposlenih, krepijo zaupanje in lojalne odnose (Dimitrakieva et al., 2025). Premagovanje ovir se zato začne pri zavedanju, da obstajajo: vodja mora prepoznati, kje sporočanje odpove, poenostaviti jezik, preverjati razumevanje in ustvariti okolje, v katerem zaposleni brez strahu sprašujejo. Sistematično spodbujanje povratnih informacij in prilagajanje komunikacijskih strategij sta pri tem med najučinkovitejšimi ukrepi.

Povratna informacija je najmočnejše komunikacijsko orodje, ki ga ima vodja na voljo za razvoj in uspešnost zaposlenih. Služi informacijski in motivacijski funkciji: zaposlenim pove, kaj počnejo dobro in kaj je treba izboljšati, s tem pa zmanjšuje negotovost, krepi občutek kompetentnosti in prispeva k uspešnemu timskemu delu. Raziskave ob tem ugotavljajo, da je povratna informacija vodje o delovni uspešnosti pomemben pozitivni napovednik uspešnosti zaposlenih, pri čemer ima ključno posredniško vlogo zaupanje v vodjo. To pomeni, da tudi vsebinsko brezhibna povratna informacija ne učinkuje, če je zaposleni ne sprejme v okolju, zaznamovanem z zaupanjem. Zato mora biti povratna informacija redna, konkretna, pravočasna in usmerjena v vedenje ter rezultate, ne v osebnost — obenem pa mora potekati v obe smeri, saj mora biti vodja pripravljen sprejeti tudi povratno informacijo od zaposlenih. Organizacije, v katerih je povratna informacija vsakdanja praksa in ne izjemen letni dogodek, preprečujejo nastanek komunikacijskih ovir in gradijo dialog, ki zaposlenim omogoča, da se razvijajo in rastejo skupaj s svojim vodjo.

TIHI ODHOD

Tihi odhod (angl. quiet quitting) je izraz, ki se je v javni diskurz množično prebil leta 2022, ko je video na družbenem omrežju TikTok opozoril na preprosto idejo: zaposleni formalno ne dajejo odpovedi, ampak »odpovedo« ideji, da bi delali več, kot od njih zahteva delovno mesto (Xueyun et al., 2023). Pojav se je pojavil v času, ko so Gallupovi podatki kazali najnižjo raven zavzetosti zaposlenih v zadnjem desetletju (Xueyun et al., 2023), in so ga raziskovalci opisali kot vse pogostejšo alternativo množičnemu odhodu (angl. great resignation): zaposleni ostanejo v službi, vendar prenehajo prevzemati dodatne naloge in državljanska vedenja, ki presegajo minimalna pričakovanja (Pevec, 2024). Čeprav se zdi pojem nov, ideja sama ni nova — tiho odhajanje v svojem jedru spominja na staro sindikalno taktiko delovnega pravila (angl. work to rule), pri kateri zaposleni opravlja natanko to, kar določa pogodba, in nič več (Xueyun et al., 2023). Pojem je treba ločiti tudi od dejanske odpovedi: tihi odhod pomeni omejeno zavezanost nalogam in držanje na minimumu zahtev brez javne napovedi odhoda, pravi odhod pa vključuje formalne postopke in izraženo namero o odhodu. Sodobne raziskave ga zato opredeljujejo kot večdimenzionalen psihološki umik, ki presega zgolj upad zavzetosti za delo in zajema tudi oslabljene socialne povezave na delovnem mestu ter postavljanje meja med delom in zasebnim življenjem (Dilchert et al., 2025).

Vzroke za tihi odhod literatura v največji meri išče v odnosih in pogojih dela, ne v domnevni »lenosti« zaposlenih. Po poročanju Wall Street Journala naj bi kar polovica današnje delovne sile omejila svojo zavezanost delu, pri čemer raziskovalci glavni vzrok pripisujejo prav odpovedi menedžerjev njihovim temeljnim vodstvenim odgovornostim — nalogam, da zaposlene angažirajo, opolnomočijo in navdihnejo (Mahand in Caldwell, 2023). K tihemu odhodu po ugotovitvah literature prispevajo še šibka zunanja motivacija, izgorelost in zamere do nadrejenih ali organizacije (Serenko, 2023). Raziskave nadalje kažejo, da so k tihemu odhodu nekoliko bolj nagnjeni novi in mlajši zaposleni, medtem ko avtonomija pri delu, odgovornost, poroka in starševske obveznosti delujejo kot zaščitni dejavniki (Dilchert et al., 2025). Pojav je tako mogoče razumeti predvsem kot odgovor na neravnovesje med trudom in nagrado, preobremenjenost ter občutek, da prizadevanje zaposlenih ni prepoznano ali pošteno ovrednoteno. V javni razpravi se pogosto preveč pozornosti namenja »krivdi« posameznika, premalo pa sistemskim vzrokom — načinu vodenja, organizacijski kulturi in oblikovanju delovnih mest, ki zaposlene potiskajo v strategijo umika.

Posledice tihega odhoda za organizacije so večplastne in pogosto tihe — pojav namreč ne sproži alarmov, dokler se škoda ne nabere. Ko se zaposleni omejijo na minimum pogodbenih obveznosti, ostane vse manj časa za vedno bolj dragocene neopredmetene prispevke, kot so timsko delo, izmenjava idej in ustvarjalnost (Xueyun et al., 2023), kar lahko škodi tako delodajalcem kot zaposlenim (Pevec, 2024). Empirični izsledki povezujejo tiho odhajanje z višjim stresom, nižjim zadovoljstvom z delom, izgorelostjo in slabšo delovno učinkovitostjo (Dilchert et al., 2025). Za organizacijo to dolgoročno pomeni upad inovativnosti, slabše sodelovanje med sodelavci, zmanjšano zavzetost in večje tveganje, da ključno znanje tiho odide skupaj s posameznikom, ki se je čustveno že poslovil od dela (Serenko, 2023). Hkrati je treba priznati, da tihi odhod ni brez nians: nekaterim zaposlenim pomaga preprečiti izgorelost in ohraniti ravnovesje med delom in zasebnim življenjem (Serenko, 2023), kar pomeni, da morajo organizacije nanj odgovoriti preudarno — z odpravo vzrokov, poštenim priznavanjem prispevkov in krepitvijo zaupanja, ne le z ukori in nadzorom.

RAZISKAVA

Raziskavo smo povzeli po profilu podjetja Competo na omrežju LinkedIn. Podjetje se ukvarja s strateškim svetovanjem na področju kadrovanja, raziskava pa je bila izvedena v različnih časovnih obdobjih v letih 2025 in 2026. Zanimalo nas je predvsem, kateri dejavniki po mnenju sodelujočih prispevajo k tihemu odhodu zaposlenih. Ker sta bili vprašanji objavljeni ločeno, se je nanju odzvalo različno število sodelujočih. Na prvo vprašanje, »Kaj je po vašem mnenju glavni razlog za t. i. tihe odhode (Quiet Quitting) v ekipah?«, je odgovorilo 443 sodelujočih. Največ, 53 odstotkov, jih je kot glavni razlog navedlo slabo kulturo in odnose. To kaže, da sta organizacijska kultura in kakovost odnosov pomembna dejavnika, ki ju mora organizacija spremljati, če želi omejiti negativne posledice za inovativnost, razvoj in poslovne rezultate. Na drugem mestu je bil odgovor »nekompetenten vodja«, ki ga je izbralo 27 odstotkov sodelujočih. Oba odgovora opozarjata na pomen kakovosti vodenja in organizacijske klime, zato bi morale organizacije poleg finančnih kazalnikov spremljati tudi zadovoljstvo zaposlenih in kakovost odnosov. Na tretjem mestu je bil s 14 odstotki odgovor, da ni možnosti razvoja oziroma rasti, kar lahko kaže na togost organizacijskega sistema in omejene možnosti napredovanja. Pet odstotkov sodelujočih je kot razlog navedlo finančni paket. Na drugo vprašanje, »Ste kdaj v času kariere zamenjali delodajalca zaradi nekompetentnega vodje?«, je odgovorilo 345 sodelujočih. Kar 81 odstotkov jih je odgovorilo pritrdilno, 10 odstotkov negativno, 9 odstotkov pa jih je odgovorilo »deloma tudi zato«. Rezultati kažejo, da ima zaznana kakovost vodenja pomembno vlogo pri odločitvah zaposlenih o menjavi delodajalca. Organizacije morajo biti zato pri izbiri vodij posebej pozorne na njihove vodstvene kompetence, komunikacijske sposobnosti in osebnostne lastnosti. Vodja namreč ni le izvrševalec nalog, temveč tudi zaupnik, strateg in spodbujevalec inovativnosti. Napačna izbira lahko prispeva k zmanjšanju zaupanja, proaktivnosti in zavzetosti zaposlenih ter sčasoma tudi k finančni škodi.

RAZPRAVA IN ZAKLJUČEK

Ko se vprašamo, kaj naredi organizacijo uspešno, pogosto najprej pogledamo letno poročilo, v katerem so predstavljeni rezultati in dosežki preteklega leta. Pomembna sta tudi vizija in poslanstvo, ki naj bi ju organizacija uresničevala navzven in navznoter. Vendar je lahko praksa drugačna od podobe, predstavljene v formalnih dokumentih. Če se izgubi zavedanje, da so zaposleni ključni nosilci vizije in poslanstva, tudi dobro zapisane usmeritve ne morejo zaživeti v praksi. Ko zaposleni v sporočilih vodstva ne prepoznajo več smisla svojega dela in svoje vloge v organizaciji, se lahko začne proces tihega odhoda. Tihi odhod ni fizični odhod zaposlenega iz organizacije, temveč zmanjšanje njegove zavzetosti in pripravljenosti ustvarjati dodatno vrednost. Zaposleni lahko postanejo predvsem pasivni izvajalci nalog, kar pomeni umik od aktivnega soustvarjanja vizije, poslanstva in razvoja organizacije. Kratkoročno lahko organizacija še vedno dosega zadovoljive rezultate, dolgoročno pa se povečuje tveganje za zmanjšanje inovativnosti, zavzetosti in konkurenčnosti. Rezultati predstavljene raziskave kažejo na pomembno vlogo vodenja pri pojavu tihega odhoda. Če pride do zamenjave vodje, ki z zaposlenimi ne vzpostavi ustrezne komunikacije in se osredotoča predvsem na finančne cilje, lahko med vodjo in zaposlenimi nastane razkorak. Posledično zaposleni ustvarjajo manj proaktivnih idej, udeležujejo se predvsem obveznih dejavnosti in zmanjšajo prostovoljni prispevek k razvoju organizacije. Takšna organizacija lahko sicer še naprej deluje, vendar je njen razvojni potencial omejen. Zato je pomembno, da lastniki in najvišje vodstvo pravočasno zaznajo spremembe v organizacijski klimi ter spremljajo tako delo vodij kot odzive zaposlenih. Obnova zaupanja po daljšem obdobju slabega vodenja je zahtevna in lahko traja več let, v tem času pa organizacija izgublja kadrovski, inovacijski in finančni potencial. Organizacije bi morale zato spodbujati zaposlene na kariernem, finančnem in izobraževalnem področju ter zagotavljati pregledne možnosti napredovanja in odprto komunikacijo med vodji in zaposlenimi. Prav tako je treba priznati, da za učinkovito vodenje niso dovolj le strokovno znanje in formalna pooblastila, temveč so potrebne tudi razvite vodstvene, komunikacijske in medosebne kompetence.

Odgovor na osrednje vprašanje članka je razviden iz rezultatov predstavljene raziskave, ki kažejo na pomembno odgovornost vodij in vodstva pri nastanku tihega odhoda zaposlenih. Nekompetentni vodje pogosto ne znajo izkoristiti potenciala zaposlenih in se namesto na njihov razvoj ter razvoj organizacije usmerjajo v mikromenedžment in pretirano spremljanje podrobnosti delovnega procesa. To lahko povečuje frustracije zaposlenih in vodi do stanja, ko opravljajo predvsem formalno zahtevane naloge. Zato je smiselno sedanje in prihodnje vodje spodbujati k stalnemu izboljševanju komunikacijskih, medosebnih in drugih vodstvenih veščin, saj te pomembno vplivajo na kakovost vodenja ter odnos z zaposlenimi.

Osrednje sporočilo za stroko je, da je treba pri izbiri vodij posebno pozornost nameniti njihovim vodstvenim veščinam in osebnostnim lastnostim. Od kakovosti vodenja sta lahko pomembno odvisna prihodnost in nadaljnji uspeh organizacije. Napačna izbira vodje lahko vodi v izgubo kakovostnega kadra ali v tihi odhod zaposlenih, kar zavira razvoj organizacije. Zato bi morale organizacije temu področju namenjati sistematično in stalno pozornost.

Pri nadaljnjem raziskovanju bi bilo priporočljivo uporabiti širši in bolj raznolik vzorec ter natančneje oblikovana vprašanja, ki bi omogočila prepoznavanje dodatnih vzrokov za tihi odhod zaposlenih. Smiselno bi bilo podrobneje raziskati tudi vlogo zaposlenih in druge dejavnike, ki poleg neustreznega vodenja vplivajo na zmanjšanje njihove zavzetosti.

Članek je namenjen kadrovnikom, lastnikom organizacij, zaposlenim, vodjem in prihodnjim vodjem. Uporaben je tudi za raziskovalce in študente menedžmenta, komunikologije in marketinga, saj povezuje komunikacijske veščine in modele vodenja z njihovo uporabo v praksi.

LITERATURA

Azemović, N., Bećović, F. (2021). Strategic leadership and organizational learning. Ekonomski izazovi. 10(20), 115–129.

Bucăţa, G., & Rizescu, A. M. (2017). The Role of Communication in Enhancing Work Effectiveness of an Organization. Land Forces Academy Review  22(1), 49–57.

Datta, S., Roy, B. C., Ghosh, D., & Mukherjee, R. (2021). “Effective Leadership is still largely a matter of Communication”: A study. International Journal of English Learning & Teaching Skills, 3(2), 2139–2156. 

Dilchert, S., Stanek, K. C., in Oneş, D. S. (2025). Expanding Our Understanding of Quiet Quitting: Antecedents, Correlates, and Consequences. Human Resource Management. 65(3), 679–704. 

Dimitrakieva, S., Marinova-Stoyanova, M., in Mihaylova, Z. (2025). The role of the Leader in the process of overcoming Communication barriers in the new era of Industry 4.0. Environment. Technology. Resources. Proceedings of the 16th International Scientific and Practical Conference, (4), 85–90. 

Grošelj, M., Penger, S., in Černe, M. (2016). Povezava avtentičnega in transformacijskega vodenja z inovativnim vedenjem sledilcev: moderacijski vpliv psihološkega opolnomočenja. Economic and business review, 18(4), 49–72.

Konrad, E. (2001). Razvijanje vodstvene kompetentnosti. Andragoška spoznanja, 7(4), 47–50.

Kovač, J. (2004). Stili in načini uspešnega vodenja. Kranj: Moderna organizacija.

Kuráth, G., Bányai, E., Sipos, N., Venczel‐Szakó, T., in Konczos-Szombathelyi, M. (2023). Trust and communication in the context of leaders and employees. Journal of International Studies, 16(3), 159–174. 

Mahand, T., & Caldwell, C. (2023). Quiet Quitting – Causes and Opportunities. Business and Management Research, 12(1), 9–19. 

Nold, H. (2019). Dynamic Capabilities for People-Centric Management in Turbulent Times. https://doi.org/10.5772/intechopen.75667 [01.09.2026].

Pele, D., in Rozman, R. (2025). Služeče vodenje. Izzivi menedžmentu. 12(1/2), 18–27. 

Pevec, N. (2024). The Concept of Identifying Factors of Quiet Quitting in Organizations: An Integrative Literature Review. Izzivi Prihodnosti, 8(2), 128–146.

Repnik, S. (2016). Z vodenjem do uspešnega poslovanja. Diplomska naloga. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

Serenko, A. (2023). The human capital menedžment perspective on quiet quitting: recommendations for employees, menedžers, and national policymakers. Journal of Knowledge Management, 28(1), 27–43. 

Xueyun, Z., Mamun, A. A., Masukujjaman, M., Rahman, M. K., Gao, J., & Yang, Q. (2023). Modelling the significance of organizational conditions on quiet quitting intention among Gen Z workforce in an emerging economy. Scientific Reports, 13(1), 1–18. 

Yurchenko, D. (2021). Using machine learning to overcome the Peter Principle in modern hierarchical organizations. Efektyvna Ekonomika, 1., 1–9.

Zorman, A. H. (2017). Vpliv stila vodenja na komuniciranje in motiviranje. Diplomski projekt. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.