POVZETEK

Plastika že skozi desetletja pomeni resen globalni problem. Vse večji ekonomski in ekološki problem predstavlja odpadna plastika, ki se ne reciklira. V evropsko morje je na leto odvrženih približno 20 ton plastike, kar predstavlja škodo ribičem in turističnim delavcem ter ogroža življenje različnim živalskim vrstam. Kljub vse večji ozaveščenosti ljudi še vedno v naravo odvržemo preveč plastike. Zavedati se moramo, da plastični odpadki ne izginejo. Ko vržemo plastenko v koš za reciklažo, se le-te reciklira le v majhnem deležu. Okoli 70 % je pristane v naravi, ostanek zažgejo, ob čemer nastajajo ogljikov dioksid in toksični plini. Kot je razvidno iz lastne raziskave, je veliko ljudi pripravljenih reciklirati mikroplastiko v zameno za denar. Ocenjujejo tudi, da bi lahko z recikliranjem privarčevali nekaj denarja.

Ključne besede: plastika, mikroplastika, odpadki, recikliranje

ABSTRACT

Plastic has been a serious problem worldwide for decades. A growing economic and ecological problem is plastic waste that is not recycled. About 20 tons of plastic are thrown into the sea every year, which harms fishermen and tourist workers and threatens the lives of various animal species. Despite the growing awareness of people, we still throw away too much plastic in nature. We must be aware that plastic waste does not disappear. When a bottle is thrown into the recycling bin, only a small fraction is recycled. About 70% ended up in nature, and the rest is burned, producing carbon dioxide and toxic gases. According to our own research, many people are willing to recycle microplastics in exchange for money. They also estimate that recycling could save some money.

Key words: plastic, microplastic, waste, recycling

UVOD

Zgodovinarji in arheologi za definiranje zgodovinskih obdobij uporabljajo poimenovanja po snoveh, ki so ta obdobja zaznamovala. Tako poznamo npr. kameno dobo ali železno dobo. Ker naš čas zaznamuje uporaba plastike, nekateri raziskovalci ta čas imenujejo kar »plastična doba«. Izraz »plastika« zajema vrsto materialov, ki so narejeni iz polsintetičnih ali sintetičnih organskih spojin. Gre za skupino materialov, ki so preprosti za oblikovanje in zelo obstojni (Pinto Da Costa s sod., 2020). Izdelana je iz surovin, ki vsebujejo ogljik in vodik, večina plastike je izdelana iz surove nafte, njena proizvodnja pa je poceni. Plastiko sicer delimo v tri večje skupine: termoplastiko, termoreaktivne polimere in elastomere, ki se na splošno razlikujejo glede na svoje fizikalne in kemične lastnosti. Če plastiko zmešamo z dodatki, lahko te lastnosti še dodatno spremenimo (Plastic pirates). V zadnjih desetletjih se je proizvodnja plastike močno povečala, s tem pa tudi količina plastičnih odpadkov. Po podatkih Evropske komisije se največ plastike v Evropski uniji proizvede za uporabo embalaže (39,9 %), sledi gradbeništvo (19,8 %), avtomobilska industrija (9,9 %), električna in elektronska oprema (6,2 %), gospodinjstvo, prosti čas in šport (4,1 %) in nazadnje kmetijstvo (3,4 %). Za ostale namene (naprave, pohištvo, uporaba v medicini itd.) je proizvedene 16,7 % plastike. Posledice današnjih navad, ko plastično embalažo enkrat uporabimo in nato zavržemo, je mogoče opaziti na obalah in v oceanih po vsem svetu, kamor pridejo po rekah, zaradi odlagališč v bližini morja, zaradi ladijskega prometa, preko odpadne vode (Evropski parlament, 2018).

Plastika je sestavljena iz majhnih delcev, iz t. i. mikroplastike, na katere razpade v naravi. To so delčki, ki so manjši od 5 mm, sestavljajo jih različni plastični polimeri, kot so polietilen (PE), polipropilen (PP), polistiren (PS), polivinil klorid (PVC), poliester (PES) in mnogi drugi sintetični polimeri (Prosenc, 2021). Mikroplastika pogosto vsebuje tudi toksične spojine, kot so ftalati, bisfenol A in zaviralci gorenja. Posebej problematična lastnost mikroplastike je zelo velika površina glede na majhnost, na katero se pogosto vežejo visoke količine onesnažil (težke kovine, poliklorirani bifenili (PCB), pesticidi) (Adamič in Janžič, 2022). Mikroplastiko delimo v dve kategoriji. Primarna mikroplastika so namenoma proizvedeni majhni delci, ki se nahajajo v kozmetičnih izdelkih (npr. pilingi, bleščice), nastajajo pri pranju sintetičnih oblačil in se uporabljajo za odstranjevanje rje in barve pri čiščenju delovnih strojev ali ladij. Plastični delci, ki nastajajo zaradi razpadanja večje plastike zaradi različnih vplivov (mehansko delovanje – drobljenje in stiskanje, fizikalni in kemijski dejavniki – fotooksidacija, zelo visoke in nizke temperature, kislo in bazično okolje) (Adamič in Janžič, 2022). Tako na manjše delce razpadejo zavržene plastične vrečke in plastenke, izgubljena ribiška oprema, ki izvirajo tako iz kopnega kot tudi iz morskega okolja.

PLASTIČNO ONESNAŽEVANJE

Plastično onesnaževanje predstavlja eno izmed največjih groženj biotski raznovrstnosti zaradi svoje številčnosti, trajnosti in obstojnosti v okolju (Pinto Da Costa, Rocha-Santos, Duarte, 2020). Ocenjeno je bilo, da kar 80 % onesnaževanja oceanov s plastiko izvira iz kopnega, delci izvirajo iz urbanega onesnaževanja, nastajajo pri plovbi, turizmu, ribištvu, pri zavrženih produktih za zdravstveno nego, tekstila in embalaž, v čistilnih napravah (Hirt in Body-Malapel, 2020). V oceanih se trenutno nahaja že več kot 150 milijonov ton odpadne plastike (Evropski parlament, 2018), nekateri znanstveniki pričakujejo, da bi do leta 2050 teža plastičnih odpadkov v oceanu lahko presegla težo vseh rib v njem, našli so jih že tudi v najglobljih predelih oceana (Plastic pirates). Ti plastični odpadki v morju, poleg škodljivega vpliva na morski ekosistem, vplivajo tudi na gospodarstvo, saj povzročajo med 260 in 700 milijonov evrov škode, še posebej v turizmu in ribištvu. Plastika se v okolju ne razgradi, ampak le razpade na manjše mikro- in nanodelce. Mikroplastika se v oceanih pojavlja v vedno večjih in prevelikih količinah. Primarna mikroplastika predstavlja med 15 in 31 % vse mikroplastike v oceanih, sekundarna pa kar med 69 in 81 %. Plastiko lahko živali v morju zaužijejo, saj jo zamenjajo za hrano, ali se zapletejo v plavajoče odpadke (Evropski parlament, 2018). Ti plastični odpadki in mikroplastika lahko nase vežejo tudi obstojna organska onesnaževala (npr. pesticidi), v okolje se sproščajo kemikalije, ki so bile plastiki dodane med proizvodnjo. Zaužitje plastike ogroža zdravje in življenje organizmov, saj lahko povzroči fizično blokado, poškodbe in deformacije prebavnega trakta in zastrupitve, ki so posledica zaužitja plastičnih delcev ali kemijskih snovi, ki so se sprostile iz plastike v vodo, zaradi česar mnoge poginejo. Plavajoči plastični odpadki omogočajo prenašanje živih organizmov, na tak način se po morju širijo invazivne vrste in patogene, kar ogroža morsko biodiverziteto (Kovač Viršek in Palatinus). Mikroplastika na kopnem je predvsem posledica neustreznega ravnanja z odpadki, med najbolj ogroženimi so kmetijska tla, kjer poteka intenzivno gnojenje s pomočjo odpadnega aktivnega blata iz komunalnih čistilnih naprav, komposta in uporabe kmetijske plastike. Mikroplastika v prsti lahko vpliva na fizikalne lastnosti prsti (kompostiranje prsti, sposobnost zadrževanja vode), rast rastlin in mikrobno združbo v sedimentih (Prosenc, 2021). Ljudje plastiko zaužijemo preko prehranjevalne verige z uživanjem hrane in pijače, delce mikroplastike so odkrili v človeškem blatu (Evropski parlament, 2018). Številni kemični dodatki v plastiki, plastičnih monomerih in sredstvih za predelavo plastike imajo znane učinke na zdravje ljudi. Nekatera mehčala (bis (2- etilheksil) ftalat (DEHP), bisfenol A (BPA)) lahko povzročijo reproduktivno strupenost, nekatera delujejo rakotvorno in mutageno. Nekateri plastični polimeri, ki prihajajo v stik s hrano, se lahko zaradi UV svetlobe ali toplote in stika s kislo hrano razkrojijo, kar povzroči prehod kemikalij v živila in pijače (Kogoj, 2021). Sicer vpliv mikroplastike na zdravje človeka še ni znan (Evropski parlament, 2018), vendar se pojavljajo pomisleki, da bi lahko v telesu povzročila vnetja, genotoksičnosti, oksidativen stres, apoptozo in nekrozo. Ti učinki bi kasneje lahko povzročili tudi poškodbe tkiv, fibroze in rakava obolenja (Kogoj, 2021).

Velik problem predstavljajo tudi endokrine kemikalije, ki so prisotne v plastiki in mehčalih, zato lahko rečemo, da je plastika endokrini motilec. Kemikalije delujejo na hormonske receptorje in njihove signalne poti ter motijo sintezo, presnovo in delovanje hormonov (Gore, 2018).

REŠEVANJE PROBLEMA PLASTIKE IN MIKROPLASTIKE

Za reševanje problema plastike in mikroplastike oz. za zmanjšanje onesnaženja okolja s plastiko lahko mnogo storimo tudi sami. K temu pripomore čim manj kupovanja plastične embalaže, uporaba nakupovalnih vrečk iz blaga, nakupovanje v t. i. ZERO WASTE trgovinah, recikliranje plastične embalaže in odlaganje odpadkov na za to označena mesta, izogibanje uporabi sintetičnih oblačil, izogibanje izdelkom, ki vsebujejo mikroplastiko in ozaveščamo ljudi okoli sebe o posledicah uporabe plastike za okolje in ljudi (Kovač Viršek in Palatinus).

Evropski parlament je v namen reševanja problema mikroplastike septembra leta 2018 potrdil Strategijo EU za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov s ciljem, da se poveča delež recikliranja plastike in mesec kasneje sprejel popolno prepoved plastičnih proizvodov za enkratno uporabo, ki so eden izmed največjih onesnaževalcev morja in za katere obstajajo neplastični nadomestki (plastenke, slamice …), plastični pribor in krožniki, cigaretni ogorki, vatirane palčke za ušesa, baloni …). V državah Evropske unije se namreč reciklira le 32,5 % plastičnih odpadkov, 42,6 % se jih porabi za pridobivanje energije, 24,9 % se jih deponira (Evropski parlament, 2018).

Eden izmed možnih načinov reševanja problema plastike je uvedba kavcijskega sistema za vračanje plastične embalaže. Kavcijski sistem je sistem, ki omogoča vračanje plastenk,

pločevink in steklenic, v katerih se prodajajo pijače, za katere se vzpostavijo kavcijski zneski, ki so vnaprej določeni (Petek, 2021).

Takšen način v Sloveniji že poznamo pri vračanju steklenic in njihovo ponovno uporabo. Kavcijski sistem bi torej potreboval nadgradnjo, s katero bi se usmerili še v vračanje plastične embalaže, tudi pločevink, in tako tudi za takšno embalažo prejeli kupon z zneskom kavcije, ki se lahko vnovči v trgovini pri nakupu ali prejeli vrnjen denar.

Trgovci, ki skrbijo za kavcijski sistem, lahko steklenice, primerne za ponovno polnjenje, pošljejo k proizvajalcu, kjer se operejo in pripravijo za nov prihod na trg, plastenke pa trgovci najprej stisnejo, da s tem prihranijo prostor pri transportu. Zbrana kavcijska embalaža se nato zbere v prostorih kavcijskega sistema, tam se avtomatsko razvrstijo po različnih barvah v skladu z zahtevami reciklerjev, kamor se nato transportirajo. Plastenke se nato v reciklerjih predela v pelete in nato v nove plastenke (Youtube).

Za uvedbo kavcijskega sistema se odloča vse več evropskih držav. V 10 državah EU je sistem za zbiranje embalaž za pijače že vzpostavljen, 15 jih ta sistem uvaja, v 6 se o uvedbi sistema dogovarjajo. V državah, kjer ta sistem poznajo, dosegajo visoke deleže zbrane embalaže: Litva in Finska 92 %, Estonija 87 % (Petek, 2021), Danska okrog 90 % plastenk, Nizozemska 95 %, Nemčija kar 98 % (Levica, 2022). Kavcijska vrednost v Litvi je 0,10 eur oz. 10 centov, ta država je glede na povprečne in najpogostejše plače primerljiva s Slovenijo, posledično je tudi kavcija merodajna. Kavcija mora sicer potrošnike vzpodbujati k vrnitvi embalaže na zbirno mesto, torej mora biti postavljena dovolj visoko, vendar ne previsoko, da potrošnikov ne spodbuja h kraji ali k ponarejanju embalaže (Petek, 2021).

Kavcijski sistem omogoča doseganje ciljev Strategije EU za zmanjšanje količine plastičnih odpadkov, kjer je bila sprejeta tudi ideja o recikliranju 55 % odpadne plastične embalaže, omogoča tudi doseganje cilja direktive SUP, da bo do leta 2025 potrebno ločeno zbrati 77 % plastenk, nekaj let kasneje pa že 90 %. Nove plastenke bodo oz. morajo vsebovati tudi delež reciklirane plastike. Države, ki imajo ta sistem, dosežejo do 95 % ločenega zbiranja plastenk. S kavcijskim sistemom se tako lahko zbere več materiala za reciklažo v novo embalažo za hrano in pijačo, saj je dovolj čist za ponovno uporabo (Eko krog).

PROBLEM UPORABE PLASTIKE IN RECIKLIRANJE

Za raziskavo smo se odločili zaradi vse večjega onesnaževanja našega planeta, tako narave, kjer živimo ljudje in tudi življenjskega prostora živali predvsem voda. Problem se pojavlja tudi zaradi mikroplastike, saj je le s tem povezano zdravje ljudi. Raziskavo smo naredili s pomočjo anketnega vprašalnika, ki smo ga ustvarili v aplikaciji 1ka in ga posredovali svojim prijateljem, znancem in prijateljem. Nagovorili smo jih, da vprašalnik posredujejo naprej njihovim znancem in prijateljem. Na tak način smo v mesecu juliju 2022 zaključili raziskavo in tako pridobili 84 pravilno izpolnjenih anketnih vprašalnikov. Med anketiranci je bilo 32 % moških in 68 % žensk. Največ anketirancev je bilo starih do 20 let (46 %), najmanj je bilo starih več kot 60 let. Glede na izobrazbeno strukturo je bilo med anketiranci največ oseb, ki so si pridobili poklicno ali strokovno izobrazbo, najmanj jih je imelo magisterij ali doktorat. Glede na prostor bivanja so se lahko razvrstili na samostojna hiša (87 %), blok/stanovanje (10 %) in večstanovanjska hiša (1 %). Največ anketirancev živi na podeželju (46 %), najmanj v mestu (22 %). Povprašali smo jih tudi po trenutnem statusu, in sicer je bilo največ anketirancev dijakov oziroma študentov, sledijo zaposleni, brezposelni, najmanj je bilo upokojencev (5 %). Naslednje vprašanje se je nanašalo na zavedanje o problemu plastike, kot so na primer onesnaževanje narave z odlaganjem odpadkov na divja odlagališča, gmote plastike v morju, vidna onesnaževanja in kopičenje odlagališč, onesnaževanje hrane in pijače z mikroplastiko. Na to vprašanje je pritrdilno odgovorilo 95 %, odvrnilo jih je 3 %, 1 % anketirancev se ni opredelilo. Anketirance smo nato povprašali o poznavanju pojma mikroplastika, vendar jih je le 57 % vseh anketirancev poznalo ta pojem. Sledilo je vprašanje o problemih, ki jih prinaša mikroplastika. Pri tem vprašanju je bilo več možnih odgovorov. Anketiranci so lahko izbrali bolezni ljudi, onesnaževanje oceanov in voda, onesnaževanje okolja, onesnaževanje hrane in pijače, bolezni živali in poginjanje živali. 96 % anketirancev je poleg ostalih odgovorov izbralo odgovor onesnaževanje okolja, 87 % onesnaževanje oceanov in voda. Ko so izbirali med odgovori, kako se sami izogibate plastičnemu onesnaževanju okolja, je bilo največ izbranih odgovorov plastike ne odlagam v okolje, recikliram in izogibam se uporabi plastičnih vrečk za enkratno uporabo, najmanj izbranih pa plastike ne odlagam v okolje in ne kupujem plastične embalaže. Ker nas je zanimalo, kako bi še na drugačen način poskrbeli za naš planet, smo anketirance vprašali, ali bi vračali plastično embalažo, če bi za to dobili kavcijo in na to vprašanje jih je z da odgovorilo kar 93 % vseh anketirancev. Največ anketirancev (42 %) jih je bilo za to, da bi znašal znesek povračila za 1 plastenko od 11 do 15 centov. Nazadnje smo jih povprašali o letnih prihrankih, če bi plastiko vračali v odkup oziroma v ponovno uporabo. Največ ljudi (42 %) je menilo, da bi pri tem privarčevali od 101 do 300 eur, najmanj (2 %) jih je menilo, da bi za to privarčevali nad 900 eur.

ZAKLJUČEK

Mikroplastika se v morjih nabira že več kot petdeset let, kako bi te majhne delce spravili iz voda pa še niso odkrili. Vsak posameznik bi se moral tega zavedati in sam pri sebi zmanjšati svoj prispevek. Pozorni moramo biti tudi pri uporabi kozmetike in oblačil, saj so v naravi pogosta ravno plastična vlakna, ki tja pridejo s pranjem oblačil in odstranjevanjem ličil z obraza. Tudi sama plastika je resen problem človeštva. Zavzela je toliko področij, da si življenja brez nje skorajda ne moremo več predstavljati. Plastika predstavlja veliko ogroženost živalim, onesnažuje vode kot tudi kopna, sledi plastike so odkrili v živih organizmih. Ker je proizvodnja plastike še vedno močna, bi bilo odgovorno, da ljudje zmanjšamo število plastike, ki jo uporabljamo iz dneva v dan. Z manjšo uporabo bo tako padla tudi prodaja plastike, podjetja bodo posledično zmanjšala proizvodnjo le-te. Pomemben bi bil tudi premislek o recikliranju, ki bi prinesel določene prihranke. Kot so izvedli raziskave pred nami in je potrdila tudi naša raziskava, so ljudje pripravljeni vračati plastično embalažo predvsem za denarno nadomestilo. Izvedena raziskava nas je pripeljala do zaključkov, ki so pomembni tako za posameznika kot za vse, ki plastično embalažo izdelujejo in uporabljajo. Primeren je razmislek o uvedbi načinov, ki bi zmanjšali onesnaževanje okolja z mikroplastiko. Ob tem se moramo najprej zavedati, da ne prenašamo odgovornosti na druge, ampak moramo sami narediti spremembo .

LITERATURA IN VIRI

Adamič, D. in Janžič, U. (2022). Makroproblematika mikroplastike. Pridobljeno na https://radiostudent.si/znanost/frequenza-della-scienza/makroproblematika-mikroplastike [19.

7. 2022].

Eko krog, Društvo za naravovarstvo in okoljevarstvo. Več recikliranja. Pridobljeno na: https://ekokrog.org/zapri-krog/vec-recikliranja/ [19. 7. 2022].

Evropski parlament (2018). Mikroplastika – izvor, vpliv in rešitve Pridobljeno na https://www.europarl.europa.eu/news/sl/headlines/society/20181116STO19217/mikroplastika

-izvor-vpliv-in-resitve [7. 7. 2022].