Vrsta članka: Strokovni članek Objavljeno v: Leto 2026, Letn. 5, št. 14

MOJCA POVH IN NEŽA POVH, dipl. inž. el. (UN): PRIMERJAVA 1D ANALITIČNEGA MODELA IN 2D NUMERIČNEGA MODELIRANJA TOKA S PROSTO GLADINO PRI LOKALNI ZOŽITVI STRUGE

POVZETEK

V prispevku raziskujemo vpliv lokalnih energijskih izgub in trenja dna na določitev minimalne odprtine mostnega grla ter preverjamo zanesljivost poenostavljenega enodimenzijskega (1D) projektiranja v primerjavi z dvodimenzijskim (2D) hidrodinamičnim modeliranjem. Na primeru stacionarnega toka s prosto gladino (Q=720 m3/s, i=2,92⋅10-4) v prizmatičnem pravokotnem kanalu obravnavamo pogoje za doseganje minimalne fizikalno možne globine vode pod mostno konstrukcijo.

S klasičnim 1D analitičnim pristopom, ki temelji na ohranitvi specifične energije (H0=6,204 m) brez izgub, določimo kritično širino zožitve B=27,33 m z globino zmin=4,136 m ob kritičnem toku (Fr=1). Dvodimenzijske numerične simulacije v programu IBER pa pokažejo, da ta analitična širina v realnih razmerah ne zadostuje. Ob upoštevanju Manningovega trenja (n=0,025) disipacija energije zmanjša razpoložljivo energijo, zaradi česar tok v zožitvi ostaja podkritičen (Fr=0,47–0,73), gorvodno pa nastane zajezeni val z dvigom gladine za 12–15 %. Kritično stanje (Fr≈1) se v numeričnem modelu vzpostavi šele ob zožitvi na B=22 m, kar gorvodno gladino poviša za 25 %.

Simulacija z zanemarljivim trenjem (n≈0) potrjuje, da odstopanja ne povzroča le trenje dna, temveč predvsem lokalne izgube oblike zaradi odcepitve tokovnic ob ostrih prehodih.

Ugotovitve poudarjajo pomen upoštevanja lokalnih hidrodinamičnih pojavov in oblikovnih izgub pri dimenzioniranju mostnih zožitev, saj lahko idealizirani 1D izračuni privedejo do znatnega podcenjevanja gorvodnih gladin.

KLJUČNE BESEDE: tok, specifična energija, kritična globina

 

ABSTRACT

This paper investigates the influence of localized energy losses and bed friction on determining the minimum bridge throat opening, assessing the reliability of simplified one-dimensional (1D) design against two-dimensional (2D) hydrodynamic numerical modeling. Using a case of steady open-channel flow (Q=720 m3/s, i=2.92⋅10-4) in a prismatic rectangular channel, the study examines the conditions required to achieve the minimum physically attainable water depth beneath a bridge structure.

Using a classical 1D analytical approach based on frictionless specific energy conservation (H0=6.204 m), a critical throat width of B=27.33 m with a water depth of zmin=4.136 m is determined for critical flow conditions (Fr=1). In contrast, 2D numerical simulations conducted in IBER demonstrate that this analytical width is insufficient under realistic conditions. When Manning's bed roughness (n=0.025) is taken into account, energy dissipation reduces available specific energy, maintaining subcritical flow within the constriction (Fr=0.47–0.73) and inducing an upstream backwater profile that elevates water depth by 12–15%. Critical flow conditions (Fr≈1) are achieved in the numerical model only after further narrowing the throat to B=22 m, which subsequently raises upstream water levels by 25%.

A frictionless simulation (n≈0) confirms that discrepancies are not solely caused by bed friction, but primarily stem from localized form losses due to streamline detachment at abrupt geometric transitions.

These findings highlight the importance of considering local hydrodynamic phenomena and geometric form losses when designing bridge contractions, as idealized 1D calculations can lead to substantial underestimation of upstream water levels.

KEYWORDS: flow, specific energy, critical depth

 

 

 

 

UVOD

V tem prispevku obravnavamo problem stacionarnega toka s prosto gladino v prizmatičnem kanalu pravokotnega prečnega prereza s stalnim vzdolžnim padcem dna, v katerem se pojavi lokalno zmanjšanje širine zaradi umestitve mostne konstrukcije. Obravnavani sistem je sestavljen iz treh različnih prizmatičnih odsekov, povezanih s kratkimi prehodnimi območji. Skrajna odseka tvorita zelo dolga kanala širine šestdeset metrov, v katerih je v celoti vzpostavljen enakomerni tok, ki določa robne pogoje obravnavanega območja. Med njima se nahajata vmesna odseka širine petinštirideset metrov, ki sta prekratka, da bi lahko razvila lastno normalno globino. V osrednjem delu se nahaja mostno grlo neznane širine, v katerem nastopi minimalna globina vode.

Osrednji raziskovalni problem prispevka izhaja iz preučevanja lokalnih hidravličnih pojavov, ki se razvijejo ob tovrstnih spremembah geometrije kanala pri siceršnjih pogojih enakomernega toka. Glavni cilj prispevka je analitično določiti širino mostnega grla, ki pod mostno konstrukcijo zagotavlja absolutno minimalno fizikalno dosegljivo globino vode, ter opredeliti hidravlične razmere v vseh prečnih prerezih. Namen prispevka je tudi preveriti veljavnost enodimenzijske analitične rešitve z uporabo dvodimenzijskega numeričnega orodja IBER ter ugotoviti, kako vključitev porazdeljenega trenja dna po Manningovi enačbi in dvodimenzijski hidravlični učinki vplivajo na odstopanja med teoretičnimi predpostavkami in numeričnimi rezultati.

Na tej podlagi sta oblikovani raziskovalni vprašanji: (1) v kolikšni meri se analitično določena geometrija mostnega grla ujema z rezultati 2D-numeričnega modela ter (2) kateri mehanizmi energijskih izgub najbolj pojasnijo odstopanja med 1D-analitičnim in 2D-numeričnim pristopom.

Vsebina prispevka je razdeljena v več smiselnih sklopov. V prvem delu so opredeljeni izhodiščni geometrijski in hidravlični podatki problema ter opisan enodimenzijski analitični postopek, ki temelji na predpostavki ohranitve specifične energije in zanemaritvi energijskih izgub v lokalnem območju. V tem sklopu so izpeljane normalne in kritične globine ter določena teoretična širina grla za vzpostavitev kritičnega toka. V drugem sklopu je predstavljena izvedba modela v numeričnem programu IBER, v katerem je analizirana prostorska porazdelitev globin vode in Froudovega števila za analitično določeno geometrijo. V nadaljevanju so obravnavani vzroki za razlike med modeli, izvedba prilagojene numerične simulacije za doseganje kritičnega stanja pod vplivom trenja ter simulacija z zanemarljivo hrapavostjo za ovrednotenje vpliva lokalnih oblikovnih izgub. V zaključnem delu so povzete bistvene ugotovitve primerjave med analitičnim in numeričnim pristopom.

TEORETIČNA IZHODIŠČA

Opredelitev inženirskega problema in geometrija kanala

Umeščanje premostitvenih objektov, kot so cestni ali železniški mostovi, čez odprte vodotoke zahteva natančno poznavanje tokovnih razmer, saj oporniki in podporni stebri lokalno zmanjšajo pretočni profil struge. V tem prispevku obravnavamo stacionarni tok s prosto gladino v prizmatičnem pravokotnem kanalu z navpičnimi stenami in ravnim dnom. Kanal ima konstanten vzdolžni padec dna i=2,92⋅10-4 in prevaja stacionarni volumski pretok Q=720 m3/s.  Vhodni podatki problema so zbrani v tabeli 1.

Pri mostnih zožitvah lahko sprememba pretočnega prereza povzroči pospešitev toka, zajezitev in dodatne energijske izgube, katerih velikost je odvisna tudi od oblike ter nenadnosti prehoda (Bradley, 1978; U.S. Army Corps of Engineers, 2016). Sodobne smernice zato pri zahtevnejših geometrijah priporočajo izbiro modela glede na prostorsko neenakomernost toka in pomen lokalnih učinkov; 2D-pristop pri tem omogoča podrobnejši prikaz prečnih sprememb hitrosti in gladine (National Academies of Sciences, Engineering, and Medicine, 2007; Federal Highway Administration, 2024).

Računski model je sestavljen iz treh zaporednih prizmatičnih odsekov, povezanih s kratkimi prehodnimi območji:

  • Odseka 1 in 6 (glavni kanal): Tvorita zelo dolga dovodna in odvodna kanala nespremenljive širine B01=60 m. Zaradi zadostne dolžine se v njiju vzpostavi ustaljen enakomerni (normalni) tok, ki služi kot primarni robni pogoj hidravličnega sistema.
  • Odseka 2 in 5 (vmesni odsek): Predstavljata vmesni prehod širine B02=45 m. Ta odseka sta v vzdolžni smeri prekratka, da bi se v njiju razvil lasten ravnovesni enakomerni tok, zato njuno delovno globino določa ohranitev energijskega stanja toka.
  • Odseka 3 in 4 (mostno grlo): Predstavljata najožji del struge med mostnima opornikoma širine B (geometrijska neznanka), kjer zaradi zožitve nastopi minimalna fizikalno dosegljiva globina vode zmin.
 

 

Parameter

Vrednost

Pretok

Q=720 m3/s

Manningov koeficient hrapavosti

n=0,025

Vzdolžni naklon dna

i=2,92⋅10-4

Širina prerezov 1 in 6

B01=60 m

Širina prerezov 2 in 5

B02=45 m

Gravitacijski pospešek

g=9,81 m/s2

Tabela 1: Vhodni podatki problema (prirejeno po Chow, 1959)

Za izvedbo 1D-analitičnega preračuna lokalnega hidravličnega pojava sprejmemo standardne poenostavitve klasične hidravlike (Chow, 1959):

  1. Aproksimacija vodoravnega dna: Ker so prehodi in mostno grlo zelo kratki v primerjavi z dolžino celotnega vodotoka, je višinska razlika dna med začetkom in koncem zožitve zanemarljiva (Δzdno≈0), zato koto dna lokalno obravnavamo kot referenčno ravnino (z=0).
  2. Tok brez energijskih izgub: V območju lokalne zožitve med prerezoma 1 in 6 zanemarimo strižno trenje ob stene in dno ter lokalne oblikovne izgube, kar pomeni, da je specifična energija toka konstantna (H0=konst.).
  3. Enodimenzijski stacionarni tok: Predpostavljamo, da se hidravlične spremenljivke s časom ne spreminjajo (∂/∂t=0), hitrostno polje pa je enakomerno porazdeljeno po celotnem prečnem prerezu in usmerjeno izključno vzdolž osi kanala.

Enakomerni tok, Manningova enačba in določitev normalne globine

Enakomerni ali normalni tok v odprtem kanalu nastopi, ko se gravitacijska komponenta teže vode v smeri nagiba dna natanko uravnovesi z uporom trenja ob omočeni obseg struge. V tem stanju sta globina vode (normalna globina yn) in srednja hitrost vzdolž toka konstantni. Za določitev normalne globine v zelo dolgih odsekih 1 in 6 (B01=60 m) uporabimo semiempirično Manningovo enačbo (Manning, 1891):

Q=1n⋅S⋅Rh2/3⋅i

kjer posamezni parametri pomenijo:

  • Q: volumski pretok vode (720 m3/s),
  • n: Manningov koeficient hrapavosti (0,025 s/m1/3), ki ponazarja hidravlični upor materiala struge,
  • i: vzdolžni padec dna kanala (2,92⋅10-4),
  • S: površina svetlega pretočnega profila, ki za pravokotni kanal z navpičnimi stenami znaša S=B⋅y,
  • Pm: omočeni obseg kanala, ki predstavlja dolžino stika med vodo in trdno mejo struge: Pm=B+2y,
  • Rh: hidravlični radij, definiran kot razmerje med pretočnim profilom in omočenim obsegom: Rh=S/Pm=B⋅y/B+2y.

Z vstavitvijo znanih vrednosti za prereza 1 in 6 dobimo nelinearno enačbo:

720=10,025⋅60⋅yn⋅60⋅yn60+2yn2/3⋅2,92⋅10-4

Z numeričnim iterativnim reševanjem dobimo normalno globino yn1=6,01 m, pri čemer za nadaljnje analitične izračune privzamemo zaokroženo vrednost yn1=6,00 m.

Za vmesni odsek širine B02=45 m bi z enakim postopkom dobili teoretično ravnovesno normalno globino yn2=7,44 m.

Režim toka, kritična stanja in Froudovo število

Za določitev smeri širjenja hidravličnih vplivov je ključno opredeliti tokovni režim. Temeljni parameter za klasifikacijo toka s prosto gladino je brezdimenzijsko Froudovo število (Fr), ki fizikalno predstavlja razmerje med vztrajnostnimi in gravitacijskimi silami v vodnem toku:

Razvrstitev toka na podkritični, kritični in nadkritični režim je eno od temeljnih izhodišč pri hidravlični presoji odprtih vodotokov in premostitvenih objektov, saj neposredno vpliva na določanje robnih pogojev in interpretacijo zajezitvenih učinkov (Schall, Richardson in Morris, 2008).

Fr=Vg⋅Dh

kjer je V=Q/S srednja profilna hitrost, g gravitacijski pospešek (9,81 m/s2), Dh=S/B pa hidravlična globina (pri pravokotnem prerezu je Dh=y). Člen c=g⋅y predstavlja celeriteto oziroma hitrost širjenja malih gravitacijskih površinskih valov (motenj) v plitvi vodi.

Glede na vrednost Froudovega števila ločimo tri režime toka:

  • Podkritični ali mirni tok (Fr<1 ali y>yc): Hitrost toka je manjša od hitrosti gravitacijskih valov (V<c). Motnje na gladini lahko potujejo proti toku navzgor, kar pomeni, da dolvodne razmere in ovire (kot je mostna zožitev) neposredno vplivajo na gladino gorvodno. Robni pogoj se pri podkritičnem toku vedno vsili na dolvodnem robu.
  • Kritični tok (Fr=1 ali y=yc): Hitrost toka je natanko enaka hitrosti površinskih valov (V=c). Pri danem pretoku tok doseže najmanjšo specifično energijo. Presek s kritičnim stanjem deluje kot hidravlični kontrolni prerez.
  • Nadkritični ali deroči tok (Fr>1 ali y<yc): Hitrost toka presega hitrost valov (V>c), motnje ne morejo potovati navzgor proti toku, robni pogoji pa se določajo na gorvodnem robu.

Kritično globino yc v pravokotnem profilu določimo s pomočjo specifičnega pretoka na enoto širine q=Q/B:

q=720 m3/s60 m=12 m2/s

yc=q2g1/3=1229,811/3=2,45 m

Srednja hitrost enakomernega toka v odsekih 1 in 6 znaša Vn=720/60⋅6,00=2,00 m/s. Froudovo število dovodnega toka je:

Fr=2,009,81⋅6,00=2,007,67=0,26<1

Ker velja yn1=6,00 m>yc=2,45 m in Fr=0,26<1, je tok v kanalu izrazito podkritičen. Kanal spada v razred blagih padcev (kanal tipa M – angl. Mild slope), kar matematično potrjuje, da se primarni robni pogoj nahaja na dolvodnem iztoku (odsek 6).

Za vmesni odsek (B02=45 m) specifični pretok znaša q=720/45=16 m2/s, pripadajoča kritična globina pa je yc=2,97 m. Ob teoretični normalni globini yn2=7,44 m znaša hitrost Vn=2,15 m/s ter Fr=0,25<1, kar prav tako ustreza podkritičnemu toku.

Koncept specifične energije in obnašanje toka v vmesnem odseku

Specifična energija preseka (H) je celotna mehanska energija tekočine na enoto teže, merjena glede na dno kanala v opazovanem profilu:

H=y+α⋅V22g=y+Q22g⋅B2⋅y2

kjer prvi člen (y) predstavlja tlačno energijsko višino (potencialno energijo), drugi člen (V2/2g) pa hitrostno višino (kinetično energijo toka), pri čemer predpostavljamo Coriolisov koeficient kinetične energije α≈1,0.

Za dani pretok Q in širino B funkcija Hy opisuje asimetrično krivuljo z dvema vejama, ki se stikata v točki minimalne energije pri y=yc:

  • zgornja veja predstavlja podkritični tok (visoka globina, majhna kinetična energija),
  • spodnja veja predstavlja nadkritični tok (majhna globina, visoka kinetična energija).

Za vsako energijsko raven H>Hmin obstajata natanko dve možni globini (alternativni globini). Ker v obravnavani lokalni zožitvi predpostavljamo odsotnost izgub, se specifična energija ohranja vzdolž celotnega odseka (H=H0). Razpoložljiva specifična energija, ki jo določa dovodni enakomerni tok pri B=60 m in yn=6,00 m, znaša:

H0=6,00+72022⋅9,81⋅602⋅6,002=6,00+0,204=6,204 m

Če bi želel vmesni odsek širine B02=45 m vzpostaviti svojo naravno normalno globino yn2=7,44 m, bi potreboval energijsko raven:

H02=7,44+720/45⋅7,4422⋅9,81=7,44+0,236=7,676 m

Ker je razpoložljiva energija v sistemu fiksirana na H0=6,204 m, kar je občutno manj od H02=7,676 m, odsek 45 m fizikalno ne more razviti svoje normalne globine. Tok se mora prilagoditi ohranjeni energiji H0. Dejansko obratovalno (delovno) globino y2 v odsekih 2 in 5 določimo z reševanjem energetske enačbe na zgornji, podkritični veji:

y2+72022⋅9,81⋅452⋅y22=6,204⟹y2+13,05y22=6,204

Z iteracijo dobimo delovni globini y2=y5=5,82 m. Pripadajoča hitrost toka je V2=720/45⋅5,82=2,75 m/s, Froudovo število pa znaša Fr2=2,75/9,81⋅5,82=0,36<1. Tok se torej pri zožitvi s 60 m na 45 m pospeši, gladina pa se zniža s 6,00 m na 5,82 m.

Pogoj absolutno minimalne globine in dimenzioniranje mostnega grla

V mostnem grlu (prereza 3 in 4) je globina vode z neposredno odvisna od izbrane širine B. Z oženjem profila specifični pretok q=Q/B narašča, kar premika krivuljo specifične energije Hy v desno proti višjim vrednostim minimalne energije. Posledično se podkritična globina v grlu zmanjšuje, kritična globina pa narašča.

Absolutno minimalna fizikalno dosegljiva globina zmin pod mostom nastopi natanko v mejnem primeru, ko razpoložljiva specifična energija H0 ustreza minimumu energijske krivulje zoženega profila, kar pomeni, da v grlu nastopi kritično tokovno stanje (Fr=1).

Za pravokotni kanal pri kritičnem toku veljata temeljni analitični zvezi:

Vc=g⋅yc⟹Vc22g=yc2

Hmin=yc+Vc22g=yc+yc2=32yc

Z izenačitvijo minimalne energije z razpoložljivo energijo toka (Hmin=H0=6,204 m) izpeljemo minimalno globino vode pod mostom:

H0=32zmin⟹zmin=23H0=23⋅6,204 m=4,136 m

Kritično širino mostnega grla B, ki natanko omogoča prehod pretoka Q=720 m3/s pri minimalni globini zmin=4,136 m, določimo z obratno izpeljavo enačbe kritične globine:

zmin=yc=Q2g⋅B21/3⟹zmin3=Q2g⋅B2

B=Qg⋅zmin3=7209,81⋅4,1363=7209,81⋅70,75=72026,34=27,33 m

Vsaka nadaljnja zožitev pod B=27,33 m bi zahtevala specifično energijo, večjo od H0, kar bi v 1D teoriji povzročilo hidravlično dušenje (zadušitev toka) in dvig energijske črte zaradi povratnega zajezitvenega vala gorvodno.

 

Analitični rezultati po odsekih kanala so povzeti v tabeli 2.

Odsek

Širina B

y (m)

Fr

1 in 6

60

6,00

0,26

2 in 5

45

5,82

0,36

3 in 4

27,33

4,136

1,00

Tabela 2: Povzetek analitičnih rezultatov po odsekih kanala

EMPIRIČNI DEL: NUMERIČNO MODELIRANJE

Za preverjanje veljavnosti enodimenzijske analitične rešitve v realnih tokovnih razmerah smo izvedli dvodimenzijsko numerično simulacijo z uporabo hidravličnega programskega paketa IBER. Medtem ko analitični preračun predpostavlja ohranitev celotne specifične energije (H0=konst.) in popolnoma premočrten tok, program IBER rešuje polne dvodimenzijske Saint-Venantove enačbe plitve vode z metodo končnih prostornin ter vključuje strižno trenje ob dno po Manningovi enačbi (Bladé et al., 2014).

Metoda končnih prostornin je za takšne naloge primerna, saj zagotavlja ohranjanje masne bilance in omogoča stabilno numerično reševanje dvodimenzijskih enačb plitve vode tudi pri izrazitih prostorskih spremembah toka (Cea in Vázquez-Cendón, 2010; Cea in Bladé, 2015).

 

Nastavitev numeričnega modela

Računska geometrija kanala v orodju IBER v celoti posnema postavitev, opredeljeno v analitičnem delu: dovodni in odvodni kanal imata širino B01=60 m, vmesna odseka širino B02=45 m, zoženi del mostu pa je umeščen na sredini kanala. V vzdolžni smeri ima mostno grlo dolžino L=10 m.

Robni in modelni parametri so določeni v skladu z izhodiščnimi podatki problema:

  • Gorvodni robni pogoj: stacionarni dotok Q=720 m3/s.
  • Dolvodni robni pogoj: predpisana normalna globina podkritičnega toka yn=6,00 m.
  • Hrapavost dna: Manningov koeficient n=0,025 s/m1/3 na celotnem območju.
  • Vzdolžni padec: konstanten padec dna i=2,92⋅10-4.
  • Začetni pogoj: začetna gladina vode je bila po celotni računski domeni nastavljena na koto 5,0 m.

Simulacija 1: analitično določena geometrija (B = 27,33 m, n = 0,025)

Prva simulacija preverja obnašanje kanala z analitično določeno širino mostnega grla B=27,33 m pri upoštevanem koeficientu trenja (n=0,025). Rezultati simulacije pri časovnem koraku 1000 kažejo naslednje ugotovitve:

  • Gorvodni odsek (1–2): Globine vode v kanalu širine 60 m se gibljejo med 6,73 m in 6,88 m. To predstavlja dvig gladine za 0,73 do 0,88 m (+12-15 %) nad teoretično normalno globino yn=6,00 m. Povečanje globine potrjuje razvoj zajezenega vala (krivulja M1), saj zožitev deluje kot hidravlična ovira, sistem pa mora dvigniti potencialno energijo za prehod toka skozi ožino. Froudovo število se v tem delu zmanjša na Fr=0,20–0,22.
  • Vmesni prehod (2–3): Ob približevanju ožini se gladina gladko znižuje po krivulji M2 z začetnih 6,65 m na približno 6,24–6,36 m ob vstopu v zožitev, tok pa se pospešuje (Fr naraste do 0,34).
  • Mostno grlo (3–4): Globina vzdolž osi zožitve se giblje med 4,38 m in 5,05 m, kar je znatno več od analitične kritične globine zmin=4,136 m. Froudovo število v osrednjem toku doseže le Fr=0,47–0,73. Tok torej ostaja podkritičen in ne doseže načrtovanega kritičnega stanja (Fr=1).
  • Dolvodni odsek (5–6): Po izstopu iz ožine se tok prečno razširi in postopoma umirja proti predpisanemu dolvodnemu robu (yn=6,00 m).

Simulacija 2: prilagojena geometrija za vzpostavitev kritičnega toka (B = 22 m, L = 20 m)

Ker porazdeljeno trenje zmanjšuje razpoložljivo energijo toka, prvotna širina grla ne omogoča vzpostavitve kritičnega režima. Za kompenzacijo izgub trenja smo zožitev v drugi simulaciji dodatno zožili na B=22 m in podaljšali na L=20 m. Za to širino znaša teoretična kritična globina yc=4,78 m.

Rezultati druge simulacije kažejo:

  • V mostnem grlu se vzpostavijo globine med 4,77 m in 4,93 m, Froudovo število pa doseže Fr=1,00–1,04. S tem je v numeričnem modelu potrjeno kritično stanje.
  • Vzpostavitev kritičnega toka pa zahteva bistveno večji zajezeni val gorvodno: gladina v odseku 1 naraste na 7,52–7,53 m, kar predstavlja 25-% dvig nad normalno globino.

Simulacija 3: vpliv breztrenjskega toka (B = 27,33 m, n ≈ 0)

Da bi ugotovili, ali so razlike med 1D teorijo in 2D simulacijo izključno posledica trenja dna po Manningu, smo izvedli simulacijo z analitično geometrijo (B=27,33 m), pri kateri smo koeficient hrapavosti zmanjšali na zanemarljivo vrednost n=10-7 s/m1/3.

Rezultati razkrivajo ključno ugotovitev: tudi ob popolni odpravi trenja dna se analitična rešitev ne vzpostavi. Gorvodna gladina ostaja povišana na 6,67-6,82 m, v mostnem grlu pa globina doseže 4,35-5,04 m ob podkritičnem toku (Fr=0,52-0,78). To dokazuje, da disipacijo energije povzročajo lokalne izgube oblike zaradi ostrih vogalov zožitve, kjer pride do odcepitve tokovnic in sekundarnega vrtinčenja, ki ga 1D model ne upošteva.

PRIMERJAVA REZULTATOV

V tabeli 3 so zbrani in primerjani ključni hidravlični parametri analitičnega modela in vseh treh numeričnih simulacij.

Parameter

Analitična rešitev

Simulacija 1

Simulacija 2

Simulacija 3

Gorvodna globina y1 (B=60 m)

6,00 m

6,73-6,88 m (+12-15 %)

7,52-7,53 m (+25 %)

6,67-6,82 m (+11-14 %)

Vmesna globina y2 (B=45 m)

5,82 m

6,24-6,55 m

7,34-7,37 m

6,49-6,57 m

Globina v grlu z (os toka)

4,136 m

4,38-5,05 m

4,77-4,93 m

4,35-5,04 m

Froudovo število v grlu Fr

1,00 (kritičen)

0,47–0,73 (podkritičen)

 

1,00–1,04 (kritičen)

 

0,52–0,78 (podkritičen)

 

Ohranitev specifične energije H

Da (H0=6,204 m)

 

Ne (izgube trenja in oblike)

Ne (izgube kompenzirane)

Delno (lokalne izgube oblike)

Režim toka v grlu

Kritičen

Podkritičen

Kritičen

Podkritičen

Tabela 3: Primerjava končnih rezultatov

Analiza rezultatov potrjuje, da klasični 1D energetski pristop sistematično podcenjuje dejanske gladine vode pred zožitvijo. V obravnavanih razmerah delujeta dva mehanizma energijske disipacije:

  1. Porazdeljene izgube trenja: Trenje ob dno in stene neprestano znižuje energijsko črto vzdolž toka, zaradi česar do ožine prispe manj energije od razpoložljive H0.
  2. Lokalne hidrodinamične izgube: Ostri prehodi povzročijo odcepitev tokovnic in nastanek vrtinčnih območij ob robovih zožitve, kar povzroča dodaten padec energije ne glede na hrapavost sten. Zaradi teh izgub se mora gorvodno povečati potencialna energija toka, kar se izrazi z dvigom gladine.

ZAKLJUČEK

Primerjava enodimenzijskega analitičnega izračuna in dvodimenzijskega numeričnega modeliranja je pokazala, da idealizirana rešitev brez energijskih izgub pri lokalni zožitvi ne zajame vseh hidrodinamičnih učinkov, ki se pojavijo v 2D modelu. Analitično določena širina mostnega grla 27,33 m v numeričnem modelu z Manningovim koeficientom n = 0,025 ne omogoči kritičnega toka; v grlu ostane Froudovo število približno med 0,47 in 0,73, gorvodno pa se gladina zviša za približno 12–15 %. Kritično stanje se v obravnavanem numeričnem primeru vzpostavi šele pri zožitvi na 22 m, pri čemer se gorvodna gladina zviša za približno 25 %.

Na prvo raziskovalno vprašanje lahko odgovorimo, da se analitično določena geometrija mostnega grla z rezultati 2D modela ne ujema v celoti, saj dvodimenzijski model upošteva prostorsko porazdelitev toka, trenje ter lokalne izgube, ki jih poenostavljeni 1D energijski pristop zanemari. Odgovor na drugo raziskovalno vprašanje je, da odstopanj ne povzroča samo trenje dna. Simulacija z zanemarljivo hrapavostjo je pokazala, da pomemben del razlik izvira iz lokalnih oblikovnih izgub zaradi ostrih prehodov, odcepitve tokovnic in sekundarnega vrtinčenja. Ključno sporočilo za stroko je, da je 1D analitični izračun primeren kot pregledno izhodišče in začetna projektna ocena, pri geometrijsko izrazitih zožitvah pa ga je smiselno preveriti z ustreznim 2D hidrodinamičnim modelom.

Omejitve raziskave izhajajo predvsem iz idealizirane geometrije pravokotnega kanala, stacionarnega pretoka, enotnega Manningovega koeficienta in dejstva, da model ni bil dodatno preverjen z laboratorijskimi ali terenskimi meritvami. Rezultatov zato ni mogoče neposredno posplošiti na vse naravne vodotoke in mostne profile, saj na dejanske razmere vplivajo tudi nepravilna geometrija struge, spremenljiva hrapavost, plavine, mostni stebri, časovno spremenljivi pretoki in drugi lokalni dejavniki.

Prispevek je namenjen projektantom premostitvenih objektov, hidrotehničnim in gradbenim inženirjem, upravljavcem vodotokov, študentom ter drugim strokovnjakom, ki pri svojem delu uporabljajo hidravlične izračune in numerične modele. V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno primerjati več oblik in dolžin prehodov, različne koeficiente hrapavosti in različne pretoke, rezultate pa preveriti tudi z meritvami na fizičnem modelu ali na dejanskem vodotoku. Takšna nadgradnja bi omogočila natančnejšo opredelitev območij, v katerih 1D-pristop še daje dovolj zanesljivo projektno oceno, in primerov, pri katerih je 2D-modeliranje potrebno za varnejše dimenzioniranje in realnejšo presojo zajezitvenih vplivov.

LITERATURA IN VIRI

Bladé, E., Cea, L., Corestein, G., Escolano, E., Puertas, J., Vázquez-Cendón, E., Dolz, J. in Coll, A. (2014). Iber: herramienta de simulación numérica del flujo en ríos. Revista Internacional de Métodos Numéricos para Cálculo y Diseño en Ingeniería, 30(1), 1–10. https://doi.org/10.1016/j.rimni.2012.07.004 [3. 7. 2026]

Bradley, J. N. (1978). Hydraulics of Bridge Waterways. Hydraulic Design Series No. 1. Federal Highway Administration. https://rosap.ntl.bts.gov/view/dot/75187 [8. 7. 2026]

Cea, L. in Bladé, E. (2015). A simple and efficient unstructured finite volume scheme for solving the shallow water equations in overland flow applications. Water Resources Research, 51(7), 5464–5486. https://doi.org/10.1002/2014WR016547 [14. 7. 2026]

Cea, L. in Vázquez-Cendón, M. E. (2010). Unstructured finite volume discretization of two-dimensional depth-averaged shallow water equations with porosity. International Journal for Numerical Methods in Fluids, 63(8), 903–930. https://doi.org/10.1002/fld.2107 [19. 7. 2026]

Chow, V. T. (1959). Open-channel hydraulics. New York: McGraw-Hill. https://books.google.com/books/about/Open_channel_Hydraulics.html?id=OwZSAAAAMAAJ [25. 7. 2026]

Federal Highway Administration. (2024). Highway Design of Safe Bridges, Second Edition. Hydraulic Design Series No. 7, FHWA-HIF-24-001. https://www.fhwa.dot.gov/Engineering/hydraulics/library_arc.cfm?id=192&pub_number=1 [31. 7. 2026]

Manning, R. (1891). On the flow of water in open channels and pipes. Transactions of the Institution of Civil Engineers of Ireland, 20, 161–207. https://sources.nli.ie/Record/PS_UR_067903 [6. 8. 2026]

National Academies of Sciences, Engineering, and Medicine. (2007). Criteria for Selecting Hydraulic Models. Washington, DC: The National Academies Press. https://doi.org/10.17226/17622 [12. 8. 2026]

Schall, J. D., Richardson, E. V. in Morris, J. L. (2008). Introduction to Highway Hydraulics. Hydraulic Design Series No. 4. Federal Highway Administration. https://www.fhwa.dot.gov/engineering/hydraulics/library_arc.cfm?id=138&pub_number=47 [20. 8. 2026]

U.S. Army Corps of Engineers, Hydrologic Engineering Center. (2016). HEC-RAS River Analysis System: Hydraulic Reference Manual, Version 5.0. https://www.hec.usace.army.mil/software/hec-ras/documentation/HEC-RAS%205.0%20Reference%20Manual.pdf [30. 8. 2026]