NIVES TOMŠE: DEPRESIJA MED MLADIMI

POVZETEK

Depresija je motnja razpoloženja in čustvovanja, ki povzroča spremembe pri mišljenju, obnašanju in videzu. Je najpogostejša duševna motnja, zato se domneva, da je največ spregledanih duševno obolelih oseb ravno oseb s to boleznijo. Za obdobje pubertete so značilni občutki, podobni simptomom depresije, ki so sicer v tem času normalni, zato je najstniška depresija pri mladih zelo nepredvidljiva bolezen. Odrasli tudi težje razberejo, ali gre za razpoloženjska nihanja zaradi duševne motnje ali je to zgolj normalen del odraščanja. V prispevku bomo predstavili problematiko depresije med mladimi in proučili mnenje strokovnjakov in mladostnikov, ki so se že srečali z depresijo.

Ključne besede: depresija, mladostniki, psiholog, zdravljenje

ABSTRACT

Depression is a disorder of mood and emotion that causes changes in thinking, behavior and appearance. It is the most common mental disorder, so it can be assumed that the most overlooked mentally ill people are people with this disease. The period of puberty is characterized by feelings similar to the symptoms of depression which are otherwise normal during this time. Teenage depression in young people is a very unpredictable disease. Adults also find it harder to understand whether it is a mood swing due to a mental disorder or whether it is just a normal part of growing up. In this article, we will present the issue of depression among young people and examine the opinion of experts and adolescents who have already experienced with depression.

Key words: depression, adolescents, psychologist, treatment

NA SPOLŠNO O DEPRESIJI

Poznamo več vrst depresije. Strokovnjaki so jih razdelili v tri skupine, pri čemer so upoštevali poglavitni vzrok za nastanek bolezni. Vzroki so lahko biološko utemeljeni, duševno pogojeni in telesno utemeljeni. Znotraj vsake skupine se je opredelilo več vrst depresije. Za vse oblike depresije so značilni podobni simptomi: občutenje praznine, izguba energije za aktivnosti, brezup, negativen pogled na svet in prihodnost, izguba samega sebe itd. Katera značilnost bo prevladala, se razlikuje glede na posameznika.

Specialisti niso soglasni glede točnega vzroka depresije. Nekateri menijo, da je bolezen posledica kemičnega neravnovesja v možganih, drugi pravijo, da lahko na njen razvoj vplivajo tudi okolica, geni in sposobnosti posameznika, da se uspešno sooči s težavami. Med glavne dejavnike depresije pri mladih sodijo dednost in družina, smrt in izguba, šola, okolje ter družba.

V hujših primerih depresije lahko pride do razmišljanja o smrti, samopoškodovanju in z neustreznim prepoznavanjem in zdravljenjem tudi do samomora. Tako v Sloveniji kot v Evropi problem predstavlja dostopnost psihoterapije.

Iskanje pomoči je pomemben korak do ozdravitve. Bolnik mora najprej priznati svojo motnjo kot tako in sam želeti zdravniško oskrbo. Metoda zdravljenja depresije je odvisna od izvora obolelosti. Zdravnik je tisti, ki določi, ali bo potrebno zdravljenje z zdravili, psihoterapevtsko zdravljenje, samopomoč ali kombinacija različnih oblik terapije.

Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ, 2010) depresijo opredeljuje kot motnjo razpoloženja in čustvovanja, zaradi katere lahko posledično pride do sprememb pri mišljenju, obnašanju in videzu. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO, 2021), depresija prizadene 3,8

% svetovne populacije, samomor je četrti vodilni vzrok smrti pri 15-29 letnikih. V Sloveniji je depresiven vsak dvajseti Slovenec, strokovnjaki ocenjujejo, da bo za depresijo vsaj enkrat v življenju zbolel vsak šesti (Konec Juričič, 2014).

V današnji družbi smo v naše besedišče prinesli besede, kot so depresija, depresiven, depresivno

…, da bi poimenovali neko stanje žalosti ali nezadovoljstva. Res je, da depresija vključuje občutek pobitosti, vendar to ne pomeni, da je vsak, ki je potrt obenem tudi depresiven. O depresiji torej govorimo, kadar človek občuti žalost v abnormalni izrazitosti, ki traja dalj časa, ob tem se mu posledično spremeni mišljenje (Kabza in Meyendorf, 1998). Če pri depresijah upoštevamo še »izgubo živahnosti«, bi lahko rekli, da je 90 odstotkov ljudi manj živahnih, kot bi bili sicer, med njimi je 15 odstotkov takšnih, ki doživljajo obdobja resne depresije (Gillett, 1992).

Sodobne družbe so razvile splošno prepričanje, da bo človek, ki je enkrat depresiven, vedno depresiven, vendar je tu vredno opozoriti, da je depresivna motnja epizodična bolezen in mine tudi sama od sebe po določenem obdobju, po približno petih ali šestih letih ter se običajno ponovi. Zdravljenje bolezni je torej smiselno, saj se z njim olajša ali skrajša depresivna epizoda ter zmanjša možnost vrnitve bolezni (Marušič in Temnik, 2009).

Iz javnozdravstvenega pogleda je depresija najpogostejša duševna motnja, ki »zavzema skoraj

14 % vseh let, preživetih z manjzmožnostjo zaradi bolezni in poškodb ter njihovih posledic«, kar označujemo s kazalcem YLD (years lived with disability) in je v Evropi na vodilnem položaju. Zaradi strmega porasta bolezni je pričakovati, da se bo zaradi tega ekonomsko breme v prihodnosti še povečalo (Marušič in Temnik, 2009). Iz istega vidika je depresija pomembna tudi zaradi prezrtosti in neprimerne obravnave, kar se tiče zdravljenja in rehabilitacije. Pomembno je izpostaviti tudi vrzel v zdravljenju, ki ima vzroke v pomanjkljivem znanju, torej nepoznavanju osnovnih procesov, ki se med duševno motnjo dogajajo v telesu, nerazumevanju, da ni razlik med duševno in telesno motnjo itd., in izmaličenem vedenju družbe – stigmi, ki se navezuje na vse duševne motnje, ne le na tovrstno. Glede na dejstvo, da je najpogostejša duševna motnja, se lahko domneva, da je največ spregledanih duševno obolelih oseb ravno oseb z depresijo (Marušič in Temnik, 2009).

Na depresijo opozarjajo tako telesni kot duševni znaki. Osebe, ki trpijo za depresijo, so navadno brezvoljne in utrujene, pojavijo se spremembe v teku – nekaterim se apetit poveča in uživajo hrano in pijačo v pretiranih količinah, drugim se zmanjša in izgubljajo težo. Imajo zmanjšano telesno moč in sposobnost, postanejo občutljivi na svetlobo, temperaturne spremembe in zvoke. Oči postanejo motne, pogosto ne morejo ugotoviti, zakaj slabo vidijo. Pogosto imajo občutek manjvrednosti   ali   krivde,   ki   zadeva   neki   pretekli   dogodek. Bolniki izgubijo zanimanje za stvari, ki so jih prej veselile, razmišljajo počasneje in težje, postanejo pozabljivi, imajo občutek praznine in bolečine ter izgubijo vero. Depresija pogosto otežuje vzpostavljanje in ohranjanje medčloveških odnosov. Omeniti je treba, da vsak človek ne razvije vseh znakov depresije, nekateri okoli sebe postavijo zid in poskušajo prikriti svoje stanje, zato ljudje tudi težje prepoznajo bolezen (Friebel in Puhl, 2000).

V hujših primerih depresije lahko pride do razmišljanja o smrti, samopoškodovanju in z neustreznim prepoznavanjem ter zdravljenjem tudi do samomora. Samomor je definiran kot »hoteno, včasih tudi ne povsem hoteno dejanje, s katerim si posameznik vzame življenje«. Med samouničevalno vedenje uvrščamo še poskus samomora ali parasuicid, ki bi se brez slučajnega odkritja končal usodno, ter samomorilne geste, ki pomenijo iskanje pozornosti in klic na pomoč. Iz demografskih podatkov, veljavnih za vse kulture in čase, je razvidno, da je samomor večinoma pojav moških posameznikov bele rase. Le-ti si vzamejo življenje od štiri- do petkrat pogosteje kot ženske in uporabljajo bolj nasilne oblike dejanja oziroma izberejo hujša in nepopravljiva sredstva. Med tvegane skupine spadajo mladostniki, starejši, samski, razvezani, odrasli, nezaposleni, depresivni, ljudje, ki živijo na podeželju, odvisniki in osebe, ki so že poskusile izvesti dejanje (Erzar, 2007).

MLADI IN DEPRESIJA

Medtem ko so raziskave depresije med starejšimi odraslimi sorazmerno dobro dokumentirane, je o izkušnji depresije in odzivih mladih znanega veliko manj (Mccann et. al, 2011).

Mladost je pojav modernih družb in je opredeljena kot obdobje šolanja. Povezana je s podaljševanjem šolanja, saj sodobne družbe postajajo čedalje bolj kompleksne in diferencirane ter posledično zahtevajo vedno več znanj, veščin in spretnosti, kar človek pridobi zgolj s posebnim šolanjem. V zvezi s tem se tako tudi odraslost pomika v poznejša leta, torej se obdobje mladosti daljša. Mladost delimo na tri obdobja, in sicer:

• klasično mladost, ki traja približno od 14. do 19. leta,
• podaljšano mladost, ki traja približno od 19. do 24. leta,
• predodraslo obdobje, ki traja približno od 24. do 29. leta.

Ker mladostništvo velja za vmesno obdobje med otroštvom in odraslostjo, mladostniki niso več obravnavani kot otroci, vseeno pa niso samostojni in ne morejo poskrbeti zase in so tako tudi ekonomsko odvisni in družbeno podrejeni odraslim – staršem, izobraževalnim institucijam itd. To nasprotuje njihovi želji po neodvisnosti, ki je posledica spolnega in psihičnega dozorevanja (Počkar et. al., 2011).

Za najstniška leta je značilno obdobje pubertete, kjer se količina hormonov močno poveča in povzroči kemične spremembe v zgradbi telesa mladostnikov, zato so le-ti v imenovanem obdobju pogosto slabo razpoloženi, razburjeni, pretirano čustveni in pesimistični. Ti občutki so za obdobje pubertete povsem normalni, vendar so zelo podobni mnogim simptomom depresije in posledično je najstniška depresija pri mladih zelo nepredvidljiva bolezen. Najstniki velikokrat sami ugotovijo, da trpijo za depresijo, navadno to spoznajo pred svojimi starši ali učitelji, saj odrasli težje razberejo, ali gre za nihanja razpoloženja zaradi duševne motnje ali je to zgolj normalen del odraščanja. Bistvena razlika je v drastičnih spremembah čustev, misli in dejanj najstnika. Mladi imajo občutek otopelosti, krivde, utesnjenosti, nemoči, spremljata jih tudi žalost in jeza. Imajo težave s koncentracijo in spominom, sprejemanjem odločitev, navadno so zmedeni, pesimistični, mislijo, da so obremenjujoči vsem okoli njih, da niso zaslužni sreče in da so krivi za vse napake. Pojavijo se tudi telesne spremembe; mladostniki imajo težave s spanjem, in sicer lahko dobijo preveč ali premalo spanca, primanjkuje jim energije in motivacije, pojavijo se težave z apetitom – nekaterim se poveča, drugim se zmanjša, občutijo slabost in glavobole ter bolečine, ki se pojavijo brez dejanskega razloga. Poleg tega so prisotne tudi razlike v vedenju, in sicer zanemarjanje higiene, strah pred neuspehom, uporniška vedenja, kot so npr. izostajanje od pouka, tvegani spolni odnosi itd., osamitev, zapiranje vase, lahko se razvijeta tudi zlorabljanje drog in/ali alkohola ter namerno poškodovanje lastnega telesa. Vse te spremembe so burne, boleče in imajo dolgotrajne posledice (Cobain, 2008).

Depresija je v globalnem pomenu ena izmed vodilnih vzrokov bolezni in invalidnosti med mladimi. Na svetu 13 % otrok in mladostnikov doživi duševno motnjo. Po globalnih ocenah vsak sedmi 10-19-letnik trpi za nekakšnim duševnim obolenjem, vendar le-ta večinoma ostanejo neprepoznana in nezdravljena. Samomor predstavlja četrti vodilni vzrok smrti pri 15- 19-letnikih. Posledice zanemarjanja duševnega zdravja in psihosocialnega razvoja za otroke in mladostnike se razširijo v odraslost in otežujejo tako telesno kot duševno zdravje ter omejujejo možnosti za življenje odraslih (WHO, 2021).

V nekaterih primerih depresije tako kot odrasli lahko tudi najstniki začnejo razmišljati o smrti in samomoru. Samomor je v Sloveniji med mladostniki, starimi 15-19 let vsako leto med glavnimi vzroki smrtnosti in je trikrat bolj pogost pri fantih. Po podatkovnih zbirkah NIJZ 2008- 2015 so zabeležili upad bolnišničnih obravnav namernega samopoškodbenega vedenja tako pri otrocih kot pri mladostnikih; najpogostejša metoda samopoškodovanja je pri fantih samozastrupitev z alkoholom, pri dekletih pa samozastrupitev z različnimi substancami in uporaba ostrih predmetov. Število samomorov se je med slovensko mladino v prejšnjem desetletju znižalo, vendar smo še vedno nad evropskim povprečjem. Samomorilne misli, poskusi samomora in namerno samopoškodovanje so pogostejši pri dekletih kot pri fantih. V letu 2014 je o prisotnosti samomorilnih misli poročalo 15,5 % 15-letnikov, med njimi je bilo dvakrat več deklet kot fantov (Roškar et. al., 2019).

Specialisti niso soglasni glede točnega vzroka depresije. Nekateri menijo, da je bolezen posledica kemičnega neravnovesja v možganih, drugi pravijo, da lahko na njen razvoj vplivajo tudi okolica, geni in sposobnosti posameznika, da se uspešno sooči s težavami. Po vsej verjetnosti depresijo povzroča splet dejavnikov (Cobain, 2008).

PROUČITEV DEPRESIJE MED MLADIMI

Depresija je motnja razpoloženja in čustvovanja, zaradi katere lahko posledično pride do sprememb pri mišljenju, obnašanju in videzu. Preko intervjujev smo pridobili mnenje o depresiji iz treh različnih zornih kotov: z vidika šolske psihologinje, profesorice psihologije in mladostnika, diagnosticiranim z depresijo. Sodobne družbe so razvile prepričanje, da bo človek, ki je enkrat depresiven, vedno depresiven. Vrzel v zdravljenju izvira iz pomanjkljivega znanja, torej nepoznavanja osnovnih procesov, ki se med duševno motnjo dogajajo v telesu, in družbenimi stigmami, ki se navezujejo na vse duševne motnje, ne le na tovrstno. Depresija je najpogostejša duševna motnja, zato lahko domnevamo, da je največ spregledanih duševno obolelih oseb ravno oseb s to boleznijo. Najstniki velikokrat sami ugotovijo, da trpijo za depresijo, navadno to spoznajo pred svojimi starši ali učitelji, saj odrasli težje razberejo, ali gre za razpoloženjska nihanja zaradi duševne motnje ali je to zgolj normalen del odraščanja. Za namen raziskave smo uporabili strukturiran intervju, ki smo ga izvedli v drugem mesecu leta 2022. V nadaljevanju predstavljamo zaključke, do katerih smo prišli z metodo kompilacije, komparacije in sinteze vsebin, ki smo jih pridobili z izvedenimi intervjuji.

Dejavnikov depresije je veliko, zato se ne more izpostaviti zgolj eden sam. Poleg tega lahko določen dejavnik pri eni osebi sproži depresijo, medtem ko se pri drugi duševno stanje ne bo spremenilo. Bolezen se lahko razvije zaradi dogodkov iz zgodnjega otroštva, ko je otrok zelo dojemljiv in prevzema mišljenje, ki v poznejšem življenju pušča vidne posledice, npr. slaba samopodoba. Dejavniki tveganja depresije so še travmatične izkušnje, kronične bolezni, nizko samospoštovanje, revščina, smrt in izguba ljubljene osebe. V puberteti so mladostniki izpostavljeni številnim telesnim spremembam, poleg tega se morajo prilagajati zahtevnemu šolskemu sistemu, strogim zahtevam družbe, navsezadnje v tem obdobju iščejo lastno identiteto, kar je zelo zahtevno. Vsi ti dejavniki lahko povzročijo duševno stisko, ki lahko postane resen problem, če se ne odkrije pravočasno.

Depresija se razvija počasi in postopno, zato oseba tudi težko razbere, kdaj se bolezen začne in kaj jo je sprožilo. Navadno po nekaj tednih spozna, da pomanjkanje energije in občutki žalosti trajajo nenavadno dolgo. Takrat je pomembno, da se odzove čim prej, saj je takrat, ko človek komaj vstane, situacija že precej resna. Včasih je dovolj le pogovor o svojih občutjih z bližnjimi.

Depresija je bolezen, ki se jo da ozdraviti, vendar je za to potrebna strokovna pomoč. Ker je področje duševnega zdravja dokaj novo področje medicine, velik problem tako v Sloveniji kot tudi drugod predstavlja premalo število strokovno usposobljenih psihologov, kar posledično pomeni dolge čakalne dobe. Poleg tega je tudi študij psihologije zelo zahteven, proces specializacije in pridobitev naziva sta dolgotrajna, bodoči strokovnjak mora znati delati z duševno bolnimi ljudmi. Ker se o duševnem zdravju čedalje več govori, bo to morda pomenilo dostopnejšo strokovno pomoč v prihodnosti.

Včasih pri premagovanju depresije pomaga že pogovor o svojih težavah s prijatelji in starši. Dandanes je možen tudi pogovor preko interneta – anonimni forumi, družabna omrežja, anonima linija TOM telefon …

Marsikdo depresijo skriva, zato je pomembno, da je okolica pozorna na vedenje depresivne osebe in ji da vedeti, da je vedno na voljo za pogovor. Tako oseba vidi, da je ljudem mar za njeno počutje, da jo želijo poslušati in da je ne obravnavajo kot »bolno«. Svojci lahko pri zdravljenju depresije človeku pomagajo s pogovorom, z opravljanjem stvari, ki so mu všeč, pomagajo pri hišnih opravilih, šolskih zadevah itd. Za zdravljenje bolezni je strokovna pomoč nujna. Depresivna oseba se morda boji pogovora s kliničnim psihologom, dejansko pa terapija ni nič strašnega. Psiholog posluša, daje podporo in pomaga predelati misli ter čustva osebe.

Pri zdravljenju depresije si človek lahko pomaga tudi sam. Lahko najde stvari, ki ga veselijo, pomembno je, da je čim bolj aktiven in na svežem zraku. Če je možno, zmanjša obremenitve v življenju, odstrani ljudi, ki imajo zle namere, iz svojega prijateljskega kroga, in hkrati sprejme negativna čustva kot to, kar so. Depresija je vendarle zgolj ozdravljiva bolezen in ne del posameznikove osebnosti.

ZAKLJUČEK

Depresija je motnja razpoloženja in čustvovanja, zaradi katere lahko posledično pride do sprememb pri mišljenju, obnašanju in videzu. Je najpogostejša duševna motnja, zato se lahko domneva, da je največ spregledanih duševno obolelih oseb ravno oseb s to boleznijo. Za obdobje pubertete so značilni občutki, podobni simptomom depresije, ki so sicer v tem času normalni, zato je najstniška depresija pri mladih zelo nepredvidljiva bolezen. Najstniki pogosto sami ugotovijo, da trpijo za depresijo, navadno to spoznajo pred svojimi starši ali učitelji, saj odrasli težje razberejo, ali gre za razpoloženjska nihanja zaradi duševne motnje ali je to le normalen del odraščanja. Tako v Sloveniji kot v Evropi problem predstavlja dostopnost psihoterapije.

Poznamo več vrst depresije. Strokovnjaki so jih razdelili v tri skupine, pri čemer so upoštevali poglavitni vzrok za nastanek bolezni. Vzroki so lahko biološko utemeljeni, duševno pogojeni in telesno utemeljeni. Znotraj vsake skupine se je opredelilo več vrst depresije.

Za vse oblike depresije so značilni podobni simptomi: občutenje praznine, izguba energije za vse aktivnosti in občutja, samopomilovanje, brezup, negativen pogled na svet in prihodnost, izguba samega sebe. Katera značilnost bo prevladala, se razlikuje od posameznika do posameznika.

Strokovnjaki niso soglasni glede točnega vzroka depresije. Nekateri menijo, da je bolezen posledica kemičnega neravnovesja v možganih, drugi pravijo, da lahko na njen razvoj vplivajo tudi okolica, geni in sposobnosti posameznika, da se uspešno sooči s težavami. Med glavne dejavnike depresije pi mladih sodijo dednost in družina, smrt in izguba, šola, okolje in družba.

Depresija je v naši družbi še vedno do neke mere stigmatizirana. Bolezen je bila v družbi prisotna že od nekdaj, vendar se pojavlja občutek, da je je danes več, saj čedalje več ljudi govori o njej. Z odkritjem duševnih težav se je razvilo tudi novo področje medicine, psihologija in z njo specialisti, ki znajo pomagati ljudem, ki doživljajo duševne stiske, tudi depresijo. Zaradi dokaj novega odkritja tovrstnih bolezni, se v tem času ni uspelo specializirati zadostno število psihologov in psihiatrov, saj specializacija zahteva ogromno časa in energije, poleg tega mora oseba znati delati z ljudmi.

Depresijo je težko odkriti, sploh v mladosti, ko po navadi za vsa slaba občutja okrivimo puberteto. Težava se pojavi, ko se izguba interesa, slabo počutje in samopodoba iz nekaj tednov sprevržejo v mesece in oseba ne ukrepa. Pomembno je, da se o občutjih čim prej pogovori s prijatelji ali starši, težave lahko zaupa tudi osebnemu zdravniku, ki bo temu primerno ukrepal.

V resnejših primerih depresije je potrebna strokovna pomoč, torej pogovor s psihologom, ki osebo posluša, ji daje podporo in pomaga predelati in razumeti njena čustva. Depresijo v lažji obliki lahko posameznik premaga sam, in sicer tako, da si najde čas za stvari, ki ga osrečujejo in sprostijo (ples, risanje, kuhanje, fotografiranje …), s telesno aktivnostjo v naravi in z dejavnostmi, kjer je v stiku z ljudmi. Prav tako je pomembno, da iz življenja izključi ljudi, ki njegovo stanje kvečjemu slabšajo. Pomaga mu lahko tudi okolica – prijatelji so mu na voljo za pogovor, da vidi, da je nekomu mar za stvari, ki ga bremenijo. Če se ne želi izpostavljati svojim bližnjim, je na razpolago anonimni TOM telefon, ki prisluhne in svetuje.Tematika depresije kljub manjši stigmatizaciji bolezni vseeno predstavlja aktualen družbeni problem. O njej se še vedno ne govori dovolj, zlasti o depresiji pri mladostnikih. Dejstva in zaključki raziskave lahko pripomorejo k lažjemu proučevanju depresije med mladimi in kažejo smernice, na katere so strokovnjaki pri svojem delu pozorni in jih uporabijo kot dobro prakso.

LITERATURA IN VIRI

Cobain, B. (2008). Ko nič več ni važno: priročnik za mladostnike z depresijo. Radovljica: Didakta.

Erzar, T. (2007). Duševne motnje: psihopatologija v zakonski in družinski terapiji. Celje: Celjska Mohorjeva družba.

Friebel, V. in Puhl, W. (2000). Depresije: prepoznavanje, preprečevanje, zdravljenje. Ljubljana, Slovenija: Slovenska knjiga.

Gillett, R. (1992). Premagovanje depresije: [praktični vodnik za samopomoč pri preprečevanju in zdravljenju]. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kabza, H. in Meyendorf, R. (1998). Depresije in strah: Zdravljenje, zdravila, samopomoč. Logatec: Kele & Kele.

Konec      Juričič,      N.      v      NIJZ     (24.      09.      2014).      Depresija.      Pridobljeno      na

https://www.nijz.si/sl/depresija. [31.01.2022]

Marušič, A. in Temnik, S. (2009). Javno duševno zdravje. Celje: Celjska Mohorjeva družba: Društvo Mohorjeva družba.

Mccann, T.V, Lubman, D.I. in Clark, E. (2011). The experience of young people with depression: a qualitative study. Journal of Psychiatric and Mental Health Nursing. Pridobljeno na https://onlinelibrary.wiley.com/doi/abs/10.1111/j.1365-2850.2011.01783.x. [31.01.2022]

NIJZ (26. 03. 2010). O depresiji. Pridobljeno na https://www.nijz.si/sl/o-depresiji. [22.2.2022]

Počkar, M., Andolšek, S., Popit, T. in Barle Lakota, A. (2011). UVOD v sociologijo: učbenik za sociologijo v gimnazijskem izobraževanju. Ljubljana: DZS.

Roškar, S., Jeriček Klanšček, H., Vinko, M. in Hočevar Grom, A. (2019). Duševno zdravje otrok in mladostnikov v Sloveniji: povzetek publikacije. Ljubljana: Nacionalni inštitut za javno zdravje.