POVZETEK
Odločanje o cepljenju je v zadnjih letih postalo ena pomembnejših tem javnega zdravja, saj nanj poleg znanstvenih dejstev vplivajo tudi družbeni, psihološki in informacijski dejavniki. Namen članka je predstaviti razvoj in delovanje cepiv, opisati obvezna in priporočena cepljenja v Sloveniji ter raziskati razloge, zaradi katerih se pri posameznikih pojavljajo dvomi o cepljenju. Posebna pozornost je namenjena cepivom proti covidu-19, ki so zaradi hitrega razvoja in okoliščin pandemije pomembno vplivala na odnos javnosti do cepljenja.
Teoretični del članka temelji na pregledu strokovne in znanstvene literature, empirični del pa vključuje analizo ankete o odnosu javnosti do cepljenja. V raziskavi so bili proučeni vplivi starosti, izobrazbe, virov informacij in zaupanja v zdravstvene ustanove na oblikovanje stališč do cepljenja. Ugotovitve kažejo, da na odnos posameznikov ne vpliva le poznavanje delovanja cepiv, temveč tudi kakovost informacij in stopnja zaupanja v strokovne vire. Članek poudarja pomen objektivnega obveščanja javnosti ter odprte komunikacije med zdravstvenimi delavci in prebivalci za ohranjanje zaupanja v cepljenje.
KLJUČNE BESEDE: cepljenje, cepiva, javno mnenje, zaupanje, covid-19
ABSTRACT
Decision-making regarding vaccination has become one of the most important public health topics in recent years, as it is influenced not only by scientific facts but also by social, psychological and informational factors. The aim of this article is to present the development and functioning of vaccines, describe mandatory and recommended vaccinations in Slovenia, and examine the reasons why some individuals have doubts about vaccination. Particular attention is given to COVID-19 vaccines, as their rapid development and the circumstances of the pandemic significantly influenced public attitudes towards vaccination.
The theoretical part of the article is based on a review of professional and scientific literature, while the empirical part includes an analysis of a public opinion survey on vaccination. The study examines the influence of age, education, sources of information and trust in healthcare institutions on attitudes towards vaccination. The findings indicate that public attitudes are shaped not only by knowledge about vaccines but also by the quality of information and the level of trust in professional sources. This article highlights the importance of evidence-based public communication and open dialogue between healthcare professionals and the public in maintaining trust in vaccination.
KEY WORDS: vaccination, vaccines, public opinion, trust, covid-19
UVOD
Čeprav cepiva pogosto povezujemo s sodobno medicino, njihov začetek sega daleč v preteklost. Nekateri dokazi o prvih poskusih cepljenja pričajo o tem, da so se preprostejše oblike cepljenj pojavljale že pred našim štetjem.
Od 15. stoletja dalje so ljudje z različnih koncev sveta poskušali preprečiti nalezljive bolezni z izpostavljanjem zdravih posameznikov povzročitelju črnih koz. Ta postopek imenujemo variolacija (iz poimenovanja črnih koz »la variole«).
Prvo uradno cepljenje je izvedel angleški zdravnik Edward Jenner, ko je leta 1796 osemletnemu dečku vbrizgal gnoj iz mehurčkov kravjih koz in ga s tem obvaroval pred okužbo s črnimi kozami (World Health Organization, 2022).
Čeprav zgodovina cepljenja sega več kot dva tisoč let v preteklost, je njegov največji vpliv viden predvsem v zadnjih desetletjih. Po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije je cepljenje v zadnjih 50 letih rešilo 154 milijonov življenj. Več kot 60 odstotkov rešenih življenj je bilo življenj majhnih otrok oziroma dojenčkov (World Health Organization, 2024).
Prav zaradi teh podatkov je presenetljivo, da je nezaupanje v cepljenje še vedno prisotno oziroma da se dvomi o varnosti in učinkovitosti cepiv v zadnjih desetletjih celo povečujejo.
Namen tega članka je raziskati prav te dvome. Članek izhaja iz teoretičnih spoznanj o cepivih, ki so ključna za oblikovanje utemeljenega mnenja posameznika in razumevanje enega največjih dosežkov sodobne medicine.
Obravnavani bodo dejavniki, ki vplivajo na povečano zadržanost do cepljenja v sodobni družbi, od psiholoških in družbenih do informacijskih dejavnikov, ter možnosti za zmanjšanje skepticizma.
Posebna pozornost bo namenjena cepivom proti covidu-19, saj je pandemija pomembno vplivala na odnos javnosti do cepljenja.
KAJ SO CEPIVA IN KAKO DELUJEJO
Cepiva so biološki pripravki, ki so strogo nadzorovani, da učinkovito in varno ustvarijo zaščitni imunski odziv na okužbo, proti kateri se cepimo.
Naš imunski sistem ima izjemno sposobnost, da si zapomni povzročitelje bolezni, s katerimi se je v preteklosti že srečal, ter jih zato hitreje prepozna in uniči. Cepiva izkoriščajo prav to lastnost imunskega sistema, saj vsebujejo antigen, ki ne povzroči bolezni, temveč spodbudi imunski odziv, da se razvijeta specifična zaščita in imunski spomin na ta antigen.
Cepiva glede na način priprave antigena delimo na živa, pri katerih je antigen še vedno aktiven, vendar zelo oslabljen oziroma atenuiran, ter mrtva oziroma inaktivirana cepiva.
Živa cepiva: Atenuirana oziroma oslabljena cepiva so običajno virusna cepiva (proti ošpicam, rdečkam, mumpsu, noricam, rotavirusnim okužbam, rumeni mrzlici itd.). Takšna cepiva vsebujejo oslabljene viruse, ki praviloma ne povzročijo bolezni, vendar se lahko v telesu še vedno omejeno razmnožujejo.
Podobno kot pri naravni virusni okužbi se po vbrizganju cepiva virus razširi po telesu. Ko pride v stik s celicami imunskega sistema, se sproži imunski odziv. Ker se odziv razvije sistemsko, je lahko zelo močan, kar ustvari dovolj veliko koncentracijo zaščitnih protiteles, da lahko preidejo iz krvi v sluznice in dolgoročno preprečujejo naselitev povzročitelja bolezni (glej sliko 1).
Mrtva cepiva: Inaktivirana oziroma mrtva cepiva vsebujejo viruse ali bakterije, ki so s toploto ali kemikalijami onesposobljeni, zato se ne morejo razmnoževati. Kljub temu spodbudijo imunski sistem k tvorbi protiteles. Ker zaščita običajno ni doživljenjska, so pogosto potrebni obnovitveni odmerki.
Posebna oblika mrtvih cepiv so komponentna cepiva, ki vsebujejo le del povzročitelja bolezni (antigen). Mednje spadajo tudi konjugirana cepiva, pri katerih je antigen povezan z drugo molekulo za močnejši imunski odziv, ter toksoidna cepiva, ki vsebujejo neškodljiv toksin bakterije in tako spodbudijo nastanek protiteles.
Nove vrste cepiv: mRNA cepiva so postala širše znana med pandemijo covida-19, čeprav znanstveniki tehnologijo raziskujejo že več desetletij. Delujejo tako, da telesnim celicam posredujejo navodilo za izdelavo virusne beljakovine, s katero se imunski sistem nauči prepoznati povzročitelja bolezni. mRNA se hitro razgradi, ne vstopa v celično jedro in ne spreminja dednega zapisa.
Vektorska cepiva vsebujejo neškodljiv virusni vektor, ki v celice prenese zapis za virusno beljakovino. Tako imunski sistem razvije zaščito, ne da bi prišlo do okužbe.
Zaščita pred nalezljivimi boleznimi je lahko aktivna ali pasivna.
Aktivna zaščita nastane pri preboleli bolezni ali cepljenju. Imunski sistem sam tvori protitelesa in imunski spomin, zato ob ponovni okužbi povzročitelja hitreje prepozna in prepreči razvoj bolezni ali pa omili njen potek.
Pasivna zaščita pomeni, da telo prejme že pripravljena protitelesa, zato jih ne tvori samo. Nastane lahko:
- s prehodom materinih protiteles na plod med nosečnostjo;
- z vnosom imunoglobulinov, kadar je potrebna takojšnja zaščita po izpostavitvi bolezni (npr. po ugrizu stekle živali).
Za razliko od aktivne zaščite je pasivna zaščita le začasna in traja nekaj tednov, zato se po potrebi pozneje opravi tudi cepljenje (Cepljenje.info, b. d.).
Slika 1: Kako cepiva delujejo (Evropski portal za cepljenje, b. d.)
KAKO NASTANE CEPIVO
Razvoj cepiva se začne z izbiro antigena, ki bo sprožil imunski odziv. Antigen nato namnožijo v celičnih kulturah, oplojenih jajcih, bioreaktorjih ali s pomočjo rekombinantne tehnologije.
Po namnožitvi sledi izolacija, čiščenje in obdelava antigena. Pri živih cepivih povzročitelja oslabijo (atenuacija), zato ne povzroča bolezni, vendar še vedno sproži nastanek imunosti. Pri mrtvih cepivih povzročitelja inaktivirajo s kemikalijami, zato se ne more več razmnoževati, vendar je za dolgotrajno zaščito pogosto potrebnih več odmerkov.
Pri nekaterih cepivih uporabijo le posamezne dele povzročitelja, na primer beljakovine ali polisaharide, lahko pa tudi neškodljivo spremenjene toksine (toksoide), ki prav tako spodbudijo nastanek imunosti.
Pred uporabo cepivu dodajo še adjuvanse, stabilizatorje in konzervanse. Adjuvansi okrepijo imunski odziv, stabilizatorji ohranjajo kakovost cepiva, konzervansi pa preprečujejo mikrobno onesnaženje (Projekt Imuno, b. d.).
Preden se cepiva začnejo uporabljati v širši javnosti, morajo prestati več faz preizkušanja, s katerimi se preverjata njihova varnost in učinkovitost.
Razvijalec mora izvesti stroga preizkušanja, še preden znanstveno oceno podajo regulativni organi. Kakovost cepiva se oceni na podlagi njegove čistosti, sestavin in načina proizvodnje.
Sprva se učinki cepiva spremljajo v laboratoriju in s testiranjem na živalih. Nato se začne program kliničnega preizkušanja na ljudeh, ki poteka v treh fazah.
V 1. fazo je vključenih od 20 do 100 zdravih prostovoljcev, ki prejmejo cepivo, da se preverijo njegov učinek, morebitni resni neželeni učinki in varnost.
V 2. fazi sodeluje več sto prostovoljcev, da lahko znanstveniki preverijo najpogostejše kratkotrajne neželene učinke, določijo optimalne odmerke ter spremljajo, kako se imunski sistem udeležencev odziva na cepivo.
V 3. fazi cepivo preizkušajo na tisočih prostovoljcih, da bi preverili njegovo varnost in učinkovitost ter ugotovili najpogostejše neželene učinke.
Po uspešno zaključenih preizkušanjih regulatorni organi, kot je EMA, ocenijo rezultate in odločijo o odobritvi cepiva. Tudi po odobritvi se njegova varnost še naprej spremlja z inšpekcijami in spremljanjem neželenih učinkov. O vključitvi cepiva v nacionalni program cepljenja nato odloči vsaka država posebej glede na svoje potrebe (Evropski portal za cepljenje, b. d.).
OBVEZNA IN PRIPOROČENA CEPLJENJA V SLOVENIJI
Vsaka država Evropske unije ima nacionalni program cepljenja in zaščite z zdravili, ki določa obvezna in priporočena cepljenja. Namen programa je ohranjanje visoke precepljenosti prebivalstva za učinkovito zaščito pred nalezljivimi boleznimi. V Sloveniji program vsako leto pripravi Nacionalni inštitut za javno zdravje (NIJZ), potrdi pa ga minister za zdravje. Obvezna cepljenja se financirajo iz sredstev obveznega zdravstvenega zavarovanja (Republika Slovenija, b. d.).
V Sloveniji Program cepljenja in zaščite z zdravili določa obvezna cepljenja proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom influence tipa b (Hib), otroški paralizi, hepatitisu B, ošpicam, mumpsu in rdečkam.
V okviru programa je določen tudi koledar cepljenja (glej sliko 2), ki se z leti nekoliko spreminja, vendar kljub spremembam zagotavlja aktivno zaščito otrok pred najhujšimi nalezljivimi boleznimi.
Slika 2: Koledar splošnih obveznih in priporočenih cepljenj (Cepljenje.info, 2026)
Dojenček pri treh mesecih prejme prvi odmerek cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju, okužbam s hemofilusom influence tipa b, otroški paralizi in hepatitisu B. Drugi odmerek teh cepiv prejme pri petih mesecih, tretjega pa med enajstim in osemnajstim mesecem starosti, skupaj s prvim odmerkom cepiva proti mumpsu, ošpicam in rdečkam. Drugi odmerek cepiva proti zadnjim trem navedenim boleznim otroci prejmejo pri treh letih.
V drugem razredu osnovne šole šoloobvezni otroci v okviru sistematskega pregleda prejmejo četrti odmerek cepiva proti davici, tetanusu, oslovskemu kašlju in otroški paralizi, med 16. in 18. letom starosti pa še obnovitveni odmerek cepiva proti davici, tetanusu in oslovskemu kašlju (Cepljenje.info, 2026).
V Sloveniji priporočena cepljenja obsegajo cepljenja proti pnevmokoknim okužbam, gripi, klopnemu meningoencefalitisu, noricam oziroma vodenim kozam ter okužbam s humanimi papilomavirusi (HPV).
Prav tako je priporočljiva zaščita dojenčkov do šestega meseca starosti s humanimi monoklonskimi protitelesi proti okužbi z respiratornim sincicijskim virusom (RSV) (Cepljenje.info, 2026).
V zadnjih letih se izvajajo tudi programi neobveznega cepljenja, ki ciljnim skupinam omogočajo brezplačno cepljenje oziroma kritje stroškov iz obveznega zdravstvenega zavarovanja.
Tako se je leta 2015 začel program cepljenja predšolskih otrok proti pnevmokoknim okužbam. Cepljenje sestavljajo trije odmerki, ki jih otroci prejmejo ob drugih obveznih cepljenjih na sistematskem pregledu. V prvem letu starosti prejmejo dva odmerka, v drugem letu pa še enega, praviloma skupaj s cepivom proti ošpicam, mumpsu in rdečkam.
Od leta 2019 obstaja tudi nacionalni program brezplačnega cepljenja proti klopnemu meningoencefalitisu, ki je na voljo izbranim starostnim skupinam: otrokom po dopolnjenem prvem letu starosti in odraslim, rojenim med letoma 1970 in 1983 (Republika Slovenija, b. d.).
KORISTI IN TVEGANJA CEPLJENJA
Cepljenje je eden najučinkovitejših javnozdravstvenih ukrepov, ne le z vidika zaščite pred resnim potekom bolezni, smrtjo in širjenjem bolezni, temveč tudi s finančnega vidika, saj znižuje stroške zdravljenja in oskrbe obolelih.
Precepljenost populacije zagotavlja kolektivno imunost širše javnosti, kar ščiti pred izbruhi bolezni, hkrati pa zagotavlja tudi varnost ogroženih skupin, ki iz zdravstvenih razlogov ne morejo prejeti cepiva, na primer oboleli za rakom ali posamezniki s šibkim imunskim sistemom, ter skupin, ki so dovzetnejše za bolezni, kot so majhni otroci ali starejši ljudje.
Mnoge bolezni, ki so danes zaradi cepljenja skoraj izkoreninjene, bi se vrnile, če bi se ljudje nehali cepiti.
Izjema so nekatere nalezljive bolezni, pri katerih se ne moremo zanašati na kolektivno imunost, kot na primer tetanus, saj se razvije kot posledica poškodb. Pri takšnih boleznih je cepljenje edini način za zagotavljanje neposredne zaščite (Evropski portal za cepljenje, b. d.).
Tako kot vsa zdravila lahko tudi cepiva povzročijo neželene učinke. Ti so večinoma blagi in kratkotrajni, resni neželeni učinki pa so zelo redki, saj so odobrena cepiva zelo varna. Kljub temu vsa cepiva niso primerna za vse skupine ljudi. Zdravstveni delavec posameznika opozori na kontraindikacije, kadar so tveganja cepljenja večja od koristi. Pogost razlog je alergija na sestavino cepiva, ki lahko povzroči anafilaktični šok. Med druge razloge spadata oslabljen imunski sistem in prejemanje nekaterih zdravil. Nekatera cepiva, na primer cepivo proti ošpicam, mumpsu in rdečkam, med nosečnostjo niso priporočljiva. Ženske naj bi ta cepiva prejele pred reproduktivnim obdobjem, pred cepljenjem pa morajo zdravstvenega delavca obvestiti o morebitni nosečnosti.
Neželeni učinki segajo od bolečine ali pordelosti na mestu vboda do rahlo povišane telesne temperature. Resni neželeni učinki so redki, njihovo pojavljanje pa redno spremljajo Evropska agencija za zdravila in pristojni nacionalni organi (Evropski portal za cepljenje, b. d.).
Evropska agencija za zdravila (EMA) redno spremlja in skrbno analizira poročila bolnikov, staršev, zdravstvenih delavcev, kliničnih študij, medicinske literature in regulativnih organov. Po potrebi se lahko posodobijo smernice za zdravstvene delavce ali omeji uporaba cepiva. Ta sistem spremljanja varnosti zdravil imenujemo farmakovigilanca.
Vse informacije o prijavljenih neželenih učinkih so javno dostopne v evropski podatkovni zbirki poročil o domnevnih neželenih učinkih zdravil (Evropski portal za cepljenje, b. d.).
DVOMI O CEPLJENJU
Oklevanje glede cepljenja pomeni odlašanje s sprejetjem ali zavračanje cepiv kljub temu, da so storitve cepljenja na voljo. Gre za zapleten pojav, ki se razlikuje glede na čas, kraj in vrsto cepiva.
Skrb glede varnosti cepiv je eden od dejavnikov, ki prispevajo k dvomom, še zdaleč pa ni edini. Oklevanje lahko povzročijo tudi negativna prepričanja, ki temeljijo na mitih (na primer, da cepiva povzročajo neplodnost pri ženskah ali avtizem), zavajajoče informacije, nezaupanje v zdravstveni sistem, vpliv mnenjskih voditeljev, stroški cepljenja in geografske ovire pri dostopu do cepljenja za ljudi, ki živijo v odročnejših krajih.
Dvomi o cepljenju in cepivih so zelo heterogen problem, ki zaznamuje najrazličnejše skupine ljudi, zato znanstveniki poudarjajo, da ni enotnega pristopa, ki bi bil učinkovit v vseh okoliščinah. Posamezniki lahko cepljenje zavračajo tudi zaradi verskih prepričanj ali preprosto zaradi strahu pred iglami. Pomembno je, da se vsak vidik tega problema podrobno analizira in se šele nato razvije strategija za izboljšanje sprejemanja cepljenja.
V vseh okoljih je ključna učinkovita komunikacija zdravstvenih delavcev in javnozdravstvenih ustanov, ki pomaga odgovarjati na vprašanja ter s tem spodbuja sprejemanje cepljenja.
Posamezen dejavnik lahko deluje kot ovira ali kot spodbuda, kar je odvisno od posameznika. Višja stopnja izobrazbe ne pomeni nujno manj dvomov o cepljenju; ugotovitve raziskav se namreč razlikujejo, saj nekatere kažejo večje sprejemanje cepiv ob višji stopnji izobrazbe, druge pa nasprotno (World Health Organization, 2015).
Težko je vplivati na mnenje posameznika, ki je imel v preteklosti slabe izkušnje s cepljenjem ali jih je imel kdo od njegovih bližnjih.
Nasprotovanje cepljenju se še posebej širi v 21. stoletju, ko lahko vsak posameznik izrazi svoje mnenje na spletu, četudi to ne temelji na dejstvih ali raziskavah. To je spodbudilo hitro naraščanje števila mitov, napačnih in nasprotujočih si informacij, kar še dodatno krepi dvome o cepivih.
Odločanje posameznika o cepljenju je zapleten proces, na katerega vplivajo kognitivni, čustveni, kulturni, družbeni, duhovni in politični dejavniki. Čeprav so negotovosti prisotne že od uvedbe prvih cepiv, jih današnje medijsko in hitro spreminjajoče se okolje še krepi. Upoštevati je treba tudi širši zgodovinski, politični in družbenokulturni kontekst.
Na podlagi upoštevanja vseh naštetih dejavnikov se strokovnjaki trudijo vzpostaviti strategije za povečanje sprejemanja cepljenja.
Te najpogosteje vključujejo večjo preglednost pri sprejemanju odločitev o programih cepljenja, izobraževanje o postopkih, povezanih s cepivi (od izdelave do odobritve), ter o sistemu spremljanja njihove varnosti.
Najpomembneje je prisluhniti skrbem javnosti in razumeti njeno dojemanje cepljenja, saj je to temelj učinkovitega komuniciranja med zdravstvenimi organizacijami in širšo javnostjo (Dubé et al., 2013).
POSEBNOSTI CEPIV PROTI COVIDU-19
Pandemija covida-19 je močno spodbudila zanimanje farmacevtske industrije za razvoj cepiv, pa tudi zanimanje javnosti za njihov razvoj in varnost.
Hkrati so se začele hitro širiti napačne informacije, razlike v zaupanju v zdravstvene ustanove in poročila o neželenih učinkih pa so prispevali k dvomom in zavračanju cepljenja.
Postopki obravnave cepiva pred odobritvijo in po njej so opisani v enem od prejšnjih poglavij. Tudi klinična preizkušanja cepiv proti covidu-19 so potekala po enakih standardih, rezultati pa so pokazali znatno zmanjšanje tveganja za okužbo oziroma hud potek bolezni.
Najpogostejši neželeni učinki cepiv proti covidu-19 vključujejo glavobol, utrujenost, bolečine v mišicah in sklepih, povišano telesno temperaturo, mrzlico ter bolečino na mestu vboda. Ti neželeni učinki so večinoma blagi in kratkotrajni.
Cepivi proizvajalcev Pfizer-BioNTech in Moderna sta mRNA-cepivi, pri katerih so med redkejšimi neželenimi učinki anafilaksija, miokarditis in perikarditis. Slednja se pogosteje pojavita pri mlajših moških, vendar je večina primerov blagih in se uspešno pozdravi.
Cepivi proizvajalcev AstraZeneca in Janssen sta vektorski cepivi, pri katerih so bili med redkimi neželenimi učinki opaženi sindrom tromboze s trombocitopenijo, imunska trombocitopenija in Guillain-Barréjev sindrom. Navedeni zapleti so lahko resni, zato jih regulativni organi skrbno spremljajo (World Health Organization, 2022).
Cepiva proti covidu-19 so bila razvita precej hitreje kot cepiva proti številnim drugim boleznim, kar je posledica več dejavnikov.
Zaradi svetovne zdravstvene krize je bilo v razvoj cepiv proti covidu-19 vloženih bistveno več finančnih sredstev kot v razvoj številnih drugih cepiv, kar je pospešilo raziskave.
Nekatera cepiva proti covidu-19 so bila izdelana z metodami, ki se uporabljajo tudi pri drugih cepivih, kar je pripomoglo k hitrejšemu razvoju in proizvodnji. Druga so bila izdelana z novejšimi metodami, zasnovanimi za povečanje obsega in hitrosti proizvodnje v primerjavi z drugimi vrstami cepiv (Evropska komisija, b. d.).
V običajnih okoliščinah regulatorji začnejo preverjati cepiva, ko proizvajalec predloži celotno dokumentacijo za pridobitev dovoljenja za promet. Med pandemijo so uporabljali tudi pospešene, prednostne, pogojne ali začasne postopke odobritve oziroma odobritve za nujno uporabo. Omogočeno je bilo sprotno pregledovanje podatkov, zato so jih regulatorji spremljali in ocenjevali takoj, ko so bili na voljo. Znanstvena presoja je tako potekala sočasno z nadaljnjim zbiranjem podatkov.
Ko je bilo na voljo dovolj dokazov o varnosti in učinkovitosti cepiva, so lahko regulativni organi izdali pogojno ali začasno dovoljenje pod pogojem, da je proizvajalec v določenih rokih predložil dodatne dolgoročne klinične podatke in druge zahtevane informacije o cepivu (World Health Organization, 2022).
ANALIZA ANKETE O JAVNEM MNENJU
Za boljše razumevanje odnosa javnosti do cepljenja je bila izvedena spletna anketa, v kateri je sodelovalo 134 anketirancev. Med sodelujočimi je bilo 25 % moških in 75 % žensk.
Starostna struktura vzorca je bila nekoliko neuravnotežena, saj je največ anketirancev (40 %) spadalo v starostno skupino od 18 do 30 let, medtem ko jih je bilo le 9 % starih od 46 do 60 let in le 1 % starejših od 60 let. Zaradi premajhnega števila odgovorov v najstarejši starostni skupini rezultatov zanjo ni mogoče zanesljivo posploševati, zato so v nadaljnji analizi obravnavani previdno.
Glede na izobrazbo je skoraj polovica anketirancev navedla končano srednjo šolo, 31 % osnovno šolo, 11 % višjo oziroma visoko šolo ter 9 % končan univerzitetni študij. Takšna porazdelitev je pričakovana glede na starostno strukturo vzorca, saj je med anketiranci prevladovala mlajša populacija.
Večina anketirancev ima pozitiven odnos do cepljenja. Kar 61 % jih je navedlo, da je njihov odnos pozitiven ali zelo pozitiven, četrtina (25 %) pa se je opredelila kot nevtralna. Negativen odnos je izrazilo 14 % sodelujočih. Rezultati kažejo, da med anketiranci prevladuje pozitiven pogled na cepljenje, čeprav ostaja opazen delež posameznikov z negativnim ali neopredeljenim stališčem.
Podoben vzorec se kaže tudi pri vprašanju o pomenu cepljenja za preprečevanje nalezljivih bolezni, pri katerem večina (83 %) meni, da imajo cepiva pomembno vlogo. Neodločenih je bilo 13 % anketirancev, 3 % pa so menili, da cepiva pri preprečevanju bolezni niso pomembna.
Prav tako je večina (93 %) anketirancev navedla, da so v otroštvu prejeli vsa redna cepljenja, kar pa ni presenetljiv rezultat, saj je obvezno cepljenje že dolga leta del nacionalnega programa cepljenja v Sloveniji.
Bistveno bolj raznoliki so bili odgovori na vprašanje o priporočenih cepljenjih, pri katerem so se med anketiranci pokazale večje razlike.
68 % anketirancev je prejelo vsaj eno priporočeno cepljenje, med njimi jih je bilo največ cepljenih proti klopnemu meningoencefalitisu (72 %), 53 % proti HPV-ju in 22 % proti gripi. Nekateri so navedli cepljenje proti covidu-19, vendar ta odgovor ni bil vključen med osnovne možnosti, saj mu je posvečeno ločeno vprašanje v nadaljevanju ankete.
Primerjava uporabe virov informacij in zaupanja vanje kaže, da je osebni zdravnik hkrati najpogostejši vir informacij in tudi najbolj zaupanja vreden vir. Pri njem informacije išče 62 % udeležencev ankete, zaupa pa mu 66 % anketirancev.
Opazno je tudi, da znanstvenim raziskavam ljudje zaupajo bolj, kot jih dejansko uporabljajo. Čeprav jim 46 % sodelujočih zaupa, pa jih kot vir informacij uporabi le 34 % vprašanih.
Delež zaupanja v medije in družbena omrežja znaša le 2 %, vendar ju kot vir informacij uporablja skupno 22 % sodelujočih.
Na lestvici od 1 do 5, na kateri je 1 pomenilo »sploh ne zaupam«, 5 pa »popolnoma zaupam«, so anketiranci zaupanje v informacije zdravstvenih ustanov o cepljenju ocenili s povprečno oceno 3,4. To pomeni zmerno do visoko stopnjo zaupanja.
Rezultati se skladajo tudi s prejšnjima vprašanjema, kjer je večina anketirancev kot najbolj zaupanja vreden vir informacij navedla osebnega zdravnika in zdravstvene ustanove. Tudi tukaj je bila splošna ocena zaupanja v informacije zdravstvenih ustanov razmeroma visoka.
Analiza po starosti ni pokazala izrazitih razlik v zaupanju zdravstvenim ustanovam. Nekoliko višjo stopnjo zaupanja so sicer izrazili mlajši odrasli, vendar razlike zaradi velikosti posameznih starostnih skupin niso dovolj izrazite za širše posploševanje.
Več kot polovica anketirancev je že kdaj podvomila o varnosti cepiv, medtem ko je le 23 % vprašanih navedlo, da niso imeli dvomov. Med tistimi, ki so izrazili dvom, sta bila najpogostejša razloga pomanjkanje informacij oziroma nasprotujoče si informacije (69 %) ter strah pred neželenimi učinki (64 %). Sledili so nepoznavanje delovanja cepiv (43 %) in slabe pretekle izkušnje (40 %). Dezinformacije na družbenih omrežjih so bile med redkeje navedenimi razlogi (26 %). Vseh 5 % vprašanih, ki so izbrali odgovor »drugo«, je kot razlog navedlo navidezno prehiter razvoj cepiv proti covidu-19 oziroma dejstvo, da so bila ta cepiva tako hitro dana na trg.
Večina anketirancev meni, da družbena omrežja pomembno vplivajo na odnos ljudi do cepljenja. Skoraj polovica (48 %) ocenjuje, da je njihov vpliv zelo velik, dodatnih 42 % pa meni, da vplivajo vsaj do določene mere. Le desetina vprašanih misli, da družbena omrežja na odnos do cepljenja vplivajo malo ali sploh ne.
Glede cepljenja proti covidu-19 je 60 % anketirancev navedlo, da se niso cepili, 37 % jih je bilo cepljenih, 2 % pa le delno (na primer le z enim odmerkom). Rezultati kažejo, da se je v analiziranem vzorcu večina odločila, da se proti covidu-19 ne bo cepila.
Na to odločitev je vplivalo več dejavnikov. Tisti, ki so se cepili, so navedli kot glavni razlog željo po zaščiti sebe in drugih, pomemben vpliv pa so imeli tudi pogoji za delo, šolanje ali potovanja. Priporočilo zdravnika ali strah pred boleznijo sta bila med redkejšimi razlogi za odločitev.
Več kot polovica sodelujočih (54 %) meni, da cepiva proti covidu-19 niso bila dovolj varno preizkušena. Skoraj tretjina (31 %) glede tega ni bila prepričana, le 15 % pa jih je ocenilo, da so bila cepiva ustrezno preizkušena.
Rezultati kažejo, da pandemija pri večjem delu anketirancev (49 %) ni spremenila odnosa do cepljenja, pri precejšnjem deležu (40 %) pa je zmanjšala zaupanje. Le 1 % vprašanih je odgovoril, da danes cepivom zaupa bolj.
Anketiranci menijo, da bi zaupanje ljudi v cepljenje najbolj povečalo več jasnih strokovnih informacij (80 %). Skoraj polovica (45 %) meni, da bi k večjemu zaupanju prispevalo več neodvisnih raziskav, 41 % pa boljša komunikacija zdravnikov. Nekoliko manj (30 %) jih je izpostavilo pomen več javnih razprav o cepljenju.
Ker so anketiranci lahko izbrali več odgovorov, se deleži ne seštevajo do 100 %.
Na vprašanje, kaj po njihovem mnenju najbolj vpliva na dvome ljudi o cepljenju, je največ anketirancev izbralo strah pred neželenimi učinki (71 %). Sledili so pomanjkanje oziroma nasprotujoče si informacije (57 %), slabe pretekle izkušnje (54 %) in nezaupanje v farmacevtsko industrijo (50 %). Nekoliko manj pogosto so anketiranci kot razlog navedli dezinformacije na družbenih omrežjih (41 %) in nezadostno poznavanje delovanja cepiv (40 %).
Rezultati kažejo, da anketiranci dvome o cepljenju povezujejo predvsem s pomisleki glede varnosti cepiv ter pomanjkanjem zanesljivih informacij.
RAZPRAVA O REZULTATIH ANKETE
Rezultati ankete kažejo, da ima večina anketirancev pozitiven odnos do cepljenja in se zaveda njegovega pomena pri preprečevanju nalezljivih bolezni. Kljub temu se je pri številnih pokazala določena stopnja dvoma, predvsem zaradi strahu pred neželenimi učinki ter pomanjkanja oziroma nasprotujočih si informacij.
Anketiranci najbolj zaupajo osebnemu zdravniku, znanstvenim raziskavam in zdravstvenim ustanovam, kar se odraža tudi pri virih informacij o cepljenju. Hkrati menijo, da bi jasnejše strokovne informacije, več neodvisnih raziskav in boljša komunikacija zdravstvenih delavcev najbolj prispevali k večjemu zaupanju v cepljenje. Podobno ugotavljajo tudi Dubé et al. (2013), ki navajajo, da je oklevanje glede cepljenja povezano z zaupanjem, dostopnostjo informacij in zaznavanjem tveganj.
Rezultati kažejo tudi, da je pandemija covida-19 pri delu anketirancev zmanjšala zaupanje v cepljenje. Večina vprašanih meni, da cepiva proti covidu-19 niso bila dovolj varno preizkušena, kar je verjetno vplivalo tudi na odločitev številnih, da se proti covidu-19 niso cepili.
Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati, da vzorec ni reprezentativen za celotno slovensko populacijo, saj so med anketiranci prevladovali mlajši odrasli. Kljub temu raziskava ponuja uporaben vpogled v dejavnike, ki vplivajo na odnos do cepljenja, ter poudarja pomen zaupanja, kakovostnih informacij in učinkovite komunikacije pri oblikovanju javnega mnenja.
ZAKLJUČEK
Cepljenje ostaja eden najpomembnejših javnozdravstvenih ukrepov za preprečevanje nalezljivih bolezni in zaščito posameznika ter celotne družbe. Kljub številnim dokazom o učinkovitosti in varnosti cepiv pa se del javnosti še vedno sooča z dvomi, ki so povezani z različnimi dejavniki, kot so zaupanje v zdravstveni sistem in stroko, dostop do preverjenih informacij, osebne izkušnje ter vpliv medijev in družbenih omrežij. Pomembno prelomnico je predstavljala tudi pandemija covida-19, ki je vprašanje zaupanja v cepljenje še dodatno postavila v ospredje.
Pregled literature kaže, da odnos do cepljenja ni odvisen zgolj od poznavanja njegove učinkovitosti in varnosti, temveč gre za kompleksen pojav, na katerega vplivajo družbeni, psihološki in komunikacijski dejavniki. Pri oblikovanju odnosa imajo pomembno vlogo zdravstveni strokovnjaki, saj lahko z jasno, razumljivo in strokovno utemeljeno komunikacijo pomembno prispevajo k zaupanju javnosti.
Ugotovitve naše ankete so se v veliki meri skladale z obravnavanimi izhodišči. Anketiranci so največ zaupanja izkazali osebnim zdravnikom in znanstvenim raziskavam, hkrati pa so bili med njimi še vedno prisotni dvomi glede varnosti cepiv. Kot pomembni razlogi za dvome so se pokazali predvsem strah pred neželenimi učinki, pomanjkanje oziroma nasprotujoče si informacije in osebne izkušnje. Rezultati so pokazali tudi vpliv pandemije covida-19, saj se je pri delu anketirancev zaupanje v cepiva po pandemiji zmanjšalo. Za povečanje zaupanja so anketiranci najpogosteje izpostavili potrebo po jasnih strokovnih informacijah, neodvisnih raziskavah in kakovostni komunikaciji zdravstvenih strokovnjakov.
Pri interpretaciji rezultatov je treba upoštevati tudi omejitve raziskave. Vzorec 134 anketirancev ni reprezentativen za celotno slovensko populacijo, saj v njem prevladujejo ženske in mlajši odrasli, delež oseb, starejših od 60 let, pa je zelo majhen. Spletni način zbiranja podatkov lahko dodatno vpliva na strukturo sodelujočih in poveča možnost samoizbire anketirancev. Ker raziskava temelji na samooceni stališč in izkušenj ter na presečnem zajemu podatkov, rezultatov ni mogoče razlagati kot dokaz vzročno-posledičnih povezav.
Jasno sporočilo stroki je, da pri zmanjševanju dvomov o cepljenju ni dovolj zgolj povečevati količine informacij, temveč je treba izboljšati njihovo kakovost, preglednost, razumljivost in dostopnost ter okrepiti dialog s posameznikom. Ker so anketiranci največ zaupanja izkazali osebnim zdravnikom, je smiselno dodatno krepiti komunikacijske kompetence zdravstvenih delavcev, zagotavljati enotna in na dokazih temelječa pojasnila o koristih, tveganjih, postopkih odobritve in spremljanju varnosti cepiv ter se pravočasno odzivati na nasprotujoče si informacije in dezinformacije. Članek je zato lahko koristen predvsem za zdravstvene delavce, strokovnjake javnega zdravja, oblikovalce zdravstvenih politik, izvajalce zdravstvene vzgoje in komuniciranja ter študente zdravstvenih in družboslovnih smeri, ki se pri svojem delu srečujejo z vprašanji zaupanja v cepljenje.
V nadaljnjih raziskavah bi bilo smiselno vključiti večji in demografsko bolj uravnotežen oziroma reprezentativen vzorec ter posebej preveriti povezave med starostjo, izobrazbo, uporabljenimi viri informacij, stopnjo zaupanja in odločitvijo za cepljenje z ustreznimi inferenčnimi statističnimi metodami. Koristna bi bila tudi primerjava stališč med cepljenimi in necepljenimi osebami ter med posameznimi vrstami cepiv, saj se razlogi za oklevanje lahko razlikujejo glede na bolezen in cepivo. Kvalitativni intervjuji ali fokusne skupine bi omogočili globlje razumevanje osebnih izkušenj, razlogov za nezaupanje in vpliva pandemije covida-19, longitudinalne raziskave pa bi lahko pokazale, kako se odnos do cepljenja spreminja skozi čas in ob različnih komunikacijskih pristopih.
Na podlagi pregleda literature in rezultatov raziskave lahko zaključimo, da je za ohranjanje in krepitev zaupanja v cepljenje potreben celovit pristop. Poleg zagotavljanja varnih in učinkovitih cepiv je pomembno pravočasno, pregledno in razumljivo obveščanje javnosti ter odprto obravnavanje vprašanj in dvomov. Zdravstveni strokovnjaki imajo pri tem pomembno vlogo, saj lahko z verodostojno komunikacijo in spoštljivim odnosom posameznikom pomagajo pri sprejemanju informiranih odločitev. Takšen pristop lahko dolgoročno prispeva k ohranjanju zaupanja v cepljenje in uspešnemu preprečevanju nalezljivih bolezni.
LITERATURA IN VIRI
Cepljenje.info. (b. d.). Vrste cepiv in zaščite. Dostopno na: https://www.cepljenje.info/splo%C5%A1ne-informacije/vrste-cepiv-in-zascite [13. 6. 2026].
Cepljenje.info. (2026). Koledar splošnih obveznih in priporočenih cepljenj. Dostopno na: https://www.cepljenje.info/zivljenjska-obdobja/otroci/2/koledar-splosnih-obveznih-in-priporocenih-cepljenj [11. 7. 2026].
Dubé, E., Laberge, C., Guay, M., Bramadat, P., Roy, R., & Bettinger, J. A. (2013). Vaccine hesitancy: An overview. Human Vaccines & Immunotherapeutics, 9(8), 1763-1773. https://pmc.ncbi.nlm.nih.gov/articles/PMC3906279/
Evropska komisija. (b. d.). How are vaccines developed, authorized and put on the market? Dostopno na: https://commission.europa.eu/strategy-and-policy/coronavirus-response/safe-covid-19-vaccines-europeans/how-are-vaccines-developed-authorised-and-put-market_en [7. 8. 2026].
Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Kako cepiva delujejo. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/kako-cepiva-delujejo [14. 6. 2026].
Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Koristi cepljenja. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/koristi-cepljenja [16. 7. 2026].
Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Odobritev cepiv v EU. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/odobritev-cepiv-v-eu [7. 7. 2026].
Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Poročanje o neželenih učinkih. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/porocanje-o-nezelenih-ucinkih [20. 7. 2026].
Evropski portal za cepljenje. (b. d.). Varnost cepiv in neželeni učinki. Dostopno na: https://vaccination-info.europa.eu/sl/o-cepivih/varnost-cepiv-nezeleni-ucinki [20. 7. 2026].
Projekt Imuno. (b. d.). Razvoj in izdelava cepiv. Dostopno na: https://www.projektimuno.si/faq/osnove/razvoj-in-izdelava-cepiv.html [14. 6. 2026].
Republika Slovenija. (b. d.). Cepljenje. Dostopno na: https://www.gov.si/teme/cepljenje/ [11. 7. 2026].
World Health Organization. (2015). Vaccine hesitancy: A growing challenge for immunization programmes. Dostopno na: https://www.who.int/news/item/18-08-2015-vaccine-hesitancy-a-growing-challenge-for-immunization-programmes [30. 7. 2026].
World Health Organization. (2022). A Brief History of Vaccination. Dostopno na: https://www.who.int/news-room/spotlight/history-of-vaccination/a-brief-history-of-vaccination [22. 4. 2026].
World Health Organization. (2022). Statement for healthcare professionals: How COVID-19 vaccines are regulated for safety and effectiveness (Revised March 2022). Dostopno na: https://www.who.int/news/item/17-05-2022-statement-for-healthcare-professionals-how-covid-19-vaccines-are-regulated-for-safety-and-effectiveness [7. 8. 2026].
World Health Organization. (2024). Global immunization efforts have saved at least 154 million lives over the past 50 years. Dostopno na: https://www.who.int/news/item/24-04-2024-global-immunization-efforts-have-saved-at-least-154-million-lives-over-the-past-50-years [22. 4. 2026].